Cvetje s polja modroslovskega.
(Spisal dr. Fr. L.) (Dalje).
4. Kdaj spoznavamo resnico.
Vsakdo hoče spoznati   resnico in ne mara z* laž ali izmišljotino.  Čemu so ti  prazne po-nočne sanje ? Morda se ti je zdelo v sanjah, da si jako bogat: a, ko se vzbudiš, tudi veš, da nisi v resnici ali v istini.  Sanje te niso obogatile, ker v njih ni resnice.    Ali   kaj   je pomagal kmetu nagajivi znanec,   ki   ga   je   nalagal, da so   vsi davki    odpravljeni? NiČ, marveč le resnica je kaj vredna.
Kdaj spoznavamo resnico ? To nam je treba vsekako vedeti, sicer ne bi mogli ločiti resnice od laži. In kdo nam to pove: Ali je treba iti koga vprašat, je-li naše spoznavanje resnično, ali ni? In ko bi šli vprašat: od kod bi pa ta naš svetovalec vedel? I — Kdo drug naj nam pove kakor pamet sama! Pred menoj je račun: Kdo naj mi pove, ali je resničen, ali ne ? RaČun sam mi nič ne pravi, drugih ne morem vprašati: torej mi pove le pamet, je-li resničen, ali ni. Naš um ali pamet torej ne sprejme samo tega in onega, ampak tudi dozna, ali je kaj resnično, ali ni. Um spozna resnico, pa tudi ve, da je resnica. In kako bi moglo biti drugače ? Za spoznavanje namreč treba ne samo, da se spoznavanje vjema z istino ali s stvarmi, marveč tudi da vemo za to. Drugače bi ne mogli ločiti resnice od neresnice, kakor jo
,Dom in svet"   1897, št. 3.
Angel. (Izklesal Franc. Robba.J
ločimo. Zatorej je v našem umu tista zmožnost, dejali bi, tista luČ, ki nam pokaže resnico in tudi pove, razjasni in prepriča, da je to in ono resnica. Lahko odgovorimo sedaj tako-le: Resnico spoznavamo tedaj, kadar nam um pove trdno in jasno ali kadar um izprevidi, da se stvari same na sebi vjemajo s spoznavanjem.
Da je tako in ne drugače, ve vsak pameten Človek. Vsakdo zatrjuje n. pr. tako-le:  „Dobro
vem,  da   je   to
resnično " ,    ali
_^^                                               pa: „To je tako
gotovo resnično, kakor gotovo sem tukaj" itd.
Vsakdo pa ve nadalje tudi to, da ne more tako govoriti, kakor se mu lju-b i,  ampak je-dino tako,   kakor mu pamet pravi.  Ako   šefe       daj-le vidim na mizi kos kruha, moram  si misliti, da je kruh. ||       Naj  stokrat tr-*         dim      samemu
sebi, da je kruh zlato, pa le ni zlato. Kar je, to je. Trgovec mi prinese raČun za sto goldinarjev. Naj še tako želim, da bi bil račun samo za petdeset goldinarjev, vendar želja ne premeni računa: kakor je, tako je. Um sam spoznava, reci z željo ali voljo, kar hočeš. Pamet pravi, da je nad nami Bog: bodi nam všeč ali ne-všeč, reci kdo to ali ono, tako je, kakor pravi pamet. Ko spoznavamo resnico, ne ozira se um (ali vsaj ne bi se smel) na nič drugega kakor sam nase in na svoja pravila. Razvidimo namreč sedaj tudi to,  da moramo imeti v umu