Mir s teboj!
Zložil  Anton   Medved.
Noč razpenja krila trudna,             Sanjal bi o zlatih dvorih,
gora se zavija v sen.                      kjer resnica vlada zgolj,
Ali čutiš, duša budna,                    kjer v neskončnih se prostorih
da te neka sila čudna                     duh ob solnčnih greje vzorih,
vabi v svet pokojni ven?                vsak trenotek srečen bolj.
Z vrha, ki ga temno brinje           Vsak trenotek bolj nesrečen
venca in opaja zrak,                        koprnim od zemskih tal.
rad nebo bi gledal sinje,               Bolnega telesa slečen
luno in zvezda svetinje,                  rad bi, samotar nevečen,
migljajoče v tihi mrak.                    vse pozabil in zaspal.
Tajni zbor duhov ponočnih raj bi sklenil nad menoj, v krogih plaval nerazločnih, peval v glasih milozvočnih zadnjo pesem:  „Mir s teboj!"
Slovo in pozdrav.
Zložil An t. Medved.
ogorel je sijajni kres,                      Umrl je ogenj mladih let,
prisopel vroči je srpan,                  rosi mi čelo težek stan,
odcvetel je košati les,                     usahnil mi je upov cvet. . .
obesil se je k noči dan.                Večer življenja, dober dan!
V krčmi.
Zložil Z v o n i m i r.
Kadost plove čez pustinje,                              Ni bolesti, ni trpljenja;
čez viharje, čez življenje -                          rože krijejo mi pota,
zdrava radost — oj nevestka moja!             vsa v smehljaju — oj nevestka
Daj, zapojva tisto pesem — sladko pesem o življenju — „Oj majolka— oj nevestka moja!"