x
Književna poročila.
X
s skoro istimi stroški, a seveda z bolj izostrenim okusom, kajti tisk: in papir — oprema  sploh — pričajo,  da smo v tem oziru še  daleč za Nemci.
Miran Jarc.
France Bevk: Faraon.  Izdala in založila Naša založba, Trst,  1922.
Vsaka črtica — potrto, žalostno srce, zastrto z žalnim pajčolanom. Kdo je Neznani, ki je ranil te mehke duše? Bevk ga je krstil za Faraona. Naziv egip; čanskega kralja je simbol zverinstva, ki živi v človeku, ter ubija njega samega. Kadar zbesni, mori iz pohote, zdaj iz naslade, zdaj podzavestno, kakor da je zakon tega groznega demona: ubijanje. Kdaj bo rodila žena otroka, se vprašuje pisatelj, ki ubije zverino in  odreši človeka v njem samem?
Žalost in trpljenje duš, ki jih je pomandral Faraon, čutiš in slutiš v teli slikah, ker je srce govorilo srcu. Zategadelj bo pisateljevo delo vsaj hipno za* dovoljilo tudi rafiniranejših užitkov vajene bralce. Dandanes se tako redko oglasi srce, iz katerega govori ta zemlja in človek o svojem trpljenju. Lesketa; joče pene so silne, zamotani problemi v literarni produkciji sedmih suhih let, ki vladajo ta čas. Kaj hitro pa se razprše v nič, ker ni v njih votli notranjščini živega srca. Bevk pa je prisluškoval med ljudmi, trpljenje mu je seglo v dušo ter se izlilo na papir. Ne mamijo te skromne zgodbice in slike, ne vsiljejo se ti, toda resnično življenje diha vate. Izpričujejo pa, da jih je zasnovala in pisala lirična duša. Epične širine v izpeljavi ideje avtor ne pozna. Zadovoljen je, če rahlo ubere v tvojem srcu strune, ki so zvenele v njem, če čutiš idejo, ki jo hoče izraziti ter je v končnih poentah izrazit učenec Cankarjev. Kar sem povedal, velja za njegove boljše stvari («Kako je bilo?», «Otrok», «Anuška»). Kajti v originalno zamišljenem okvirju so tudi izposojenke, bolj literarno, kakor živ= ljensko občutene.
Vkljub vsem tem vrlinam pa jim moram očitati nekako površnost v pre= živetju snovi. Tudi najboljše so sicer resnične, a vendar le priprava za nenapisano zgodbo. Naglico v izražanju napol dozorelega občutja razodeva tudi jezik, ki ne išče nobene točnosti v izrazu, sijgomaga z množico nakopičenih relativnih stav; kov, se zadovoljuje le s približnimi pojmi za duševna dogajanja. In zato jih avtor ponižuje  do feljtona.
Bevk ustvarja s čuvstvom in srcem. Oboje je. Toda premisli naj, da mu baš ta površnost in nekritična samozadovoljnost lahko zastrupita žilo prave umetniške tvornosti.                                                                                   ju§ Kozak.
Miloš Gjurič: Filosofija panhumanizma. (Konec.)
Šele s tretjim odstavkom, ki nosi ta že oguljeni naslov: obrtanje vrednosti (Umvvertung der Werte) dospe avtor v sredi knjige k svoji glavni točki: razpravi o državi bodočnosti. Tukaj je njegova zvezda vodnica druga gori ime* novana razprava Guvaujeva: L'irreligion de 1'avenir, etude sociologique. «Na tablicama novog čovečanstva treba da se vidi slava i našeg potpisa.» Prej je pa treba izvršiti revizijo tega, kar se je do sedaj zvalo n a c i j o n a li z e m. V naših razmerah zadobi, po avtorju, narodni problem tole obliko. Po osvobojen i u je naš nacijonalizem, ki je značil v robstvu ohranitev golega življenja napram zlim nakanam inorodnih držav, dovršil in izpolnil svoje poslanstvo (str. 53.). Nacijonalna zavest, kot je danes med nami organizirana, mora postati osnova za dragocenejšo, bogatejšo obliko našega življenja, mora postati orodje za dosezanje daljnjih višjih idealov, individualnih, socijalnih in kulturnih. Organiziranje obče človeške zavesti je odslej stavljeni cilj. Mednarodna borba za moč mora postati mednarodno delo za kulturo, na mesto bojnega načela mora stopiti tekmovalno
—   378   --