Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru.i (Daljfi.) »Ampak mastcr, če mislite stavo dobiti, morate naju prej ustreliti ko midva vas —! In če naju ustrelite, vam ne moreva vrniti dolarjev!« »Vseeno! Stavo bi dobil in dovolj imam, da mi ni treba vrniti tistih dolarjev. Lahko jih obdržite.« Grbasti je majal z glavo in dejal dolgemu: »Stric, takega človeka. pa še nisva videla in ne slišala! Pojdiva k njemu pa si ga oglejva natančno!« Z naglimi koraki je odhjtel v dolino, okorno in raven ko sveča je stopical dolgi za hjim, kot da ima fižolovko v hrbiu mesto hrbtenice. Anglež je še vedno držal dolarje v roki. »Le shranite jih!« je dejal mali. »S stavo ne bo nič! In naj vam svetujem tole! Ne kažite denarja po divjini, sicer vam ga bodo vzeli in šc živijenje povrh!« Ogledoval ga je. »Hm —! Res ne vem, kaj si naj mislim o vas in kam vas naj dam —. V vaši glavi nekaj ni v redu —. Pa poskusili bomo z vami. Pojdite! Le nekaj korakov tjale gori.« Iztegnil je roko in mislil prijeti Angleževcga konja za uzdo. Tedaj pa se je v Angleževih rokah zabliskal samokres. »Roko proč, sicer bon streljal!« jc zaklical ostro in zapovedujoče. Prestrašen je odskočil mali in segel po puško. »Pusti puško!« je spet zapovedal Anglež. »In ne genita se!« Na mah se je ves spremenil. Njegov neumen obraz je izginil in iz njegovih oči se je bliskala odločnost, da sta ga dolgi in mall kar nema gledala. »Mar res mislita, da sem prismojen?« je pravil. »In me imata za človeka, ki z njim smeta počenjati, kot da je vsa prerija vajina last —? Motita se! Dosedaj sta vidva mene izpraševala in odgovarjal sem vama. Odslej pa bo narobe, jaz bom izpraš^val! Kako vama je irae?« Strahoma je pogledal mali po Angležu, ni šc verjel, da bi mislil mož resno, pa v njegovih očeh je bilo nekaj gospodovalnega in zapovedujočega, — plaho in pol v jezi pol v zadregi je odgovoril: »Tujec ste tod, zato mcnda m veste, kdo sem. Pa poznajo naju med Mississipijem in San Franciscom, da sva poštena, miroljubna lovca.« »Kam gresta?« »V gore.« »Po kaj?« Popraševal je z glasom, ki ni dopuščal nobenega Dbotavljanja, ostro kakor sodnik. »Da si poiščeva družbo bobrarjev,« je pokorno odgovarjal mali. »Well —! Kako vama je ime?« »Najini pravi imeni bi vas pač malo zanimali. Na zapadu pa pravijo mcni Humply Bill, kcr sem žal gibav, kar pa me prav nič ne moti in umrl tudi ne bom radi tele svoje grbe. Mojemu prijatelju tule pa pravijo stric Gunstick, ker stopica po svetu okorno, kot da je požrl nabojnik. Takole! Povedala sva vam svoji imeni in upava, da bodete tudi vi povedali resnico, nc pa zbijali neuinnih šal!« Anglež ju je motril bistro, kot da jima misli pogledati na dno duše, pa shranil samokres, segel v žep in izvlekel papir. »Ne zbijam šal! In za poštcna človeka vaju i nam! Tule je moj potni list!« Vzela sta ga, brala, se spogledovala, dolgi je na široko odprl oči in zijal, grbasti pa je dejal, topot zelo vljudno: »Res lord —! Lord Castelpool —! Ampak lord, kaj pa počenjate na preriji —? Vašc življenje je tod v nevarnosti in če —.« »Pshaw —!« ga je prekinil Anglež. »Kaj počenjam tod? Prerijo bi rad videl in Skalno gorovje, potem pa pojdem v San Francisco. Povsod sem že bil na svetu, le y Zedinjenih državah še ne. Pa sem prišel v Ameriko, da si jo ogledam. Pojdimo h konjem!« »H konjem —? K čigavim konjem?« »Vidim, da sta jezdila, gotovo sta nekje pustila konje.« Mali je kar gledal. »Vidite, da sva jezdila —?« je hlastnil. »Hm —! Seveda ste J>rav videli —! Tamle za gričem stojita najini mrhi, |kjer sva počivala, preden ste prijezdili mimo.« »Pojdimo!« Razjahal je, prijel konja za vajeti in stopil pred njima po dolini. Začudena sta šla v/estmana za njim, nista vedela, kako jima je. Tako samozavestno je na mah nastopal, da si mu nista upala ugovarjati. Za gričem sta se pasla dva konja, res mrhi sta bili, mršavi kljuseti, bolj koza ko konj. Angležev konj je šel za svojim gospodarjem krotko ko pes in ko sta mu prišla westmana preblizu, je jezno zarezgetal in bi! okoli sebe. »Strupena mrha —!« je dejal Humply Bill. »Zelo nevljuden je!« »O ne! Pač pa dobro ve, da si ša nismo v sorodu, pa je rajši zaenkrat sam. Tudi z vajinima konjema si ne bo dober.« »Tako pameten je —? Mu ni videti —. Menda ste ga odvedli kar izpred pluga —?« »Oho —! Pristen kurdijski žrebec je, če dovolite!« »Kurdijski žrebec —?« je zijal westman. »Kaj pa je tisto?« »No, — žrebec iz Kurdistana.« »Tako —? Kje pa je tista dežela?« »Med Perzijo in Turčijo.« »Kje pa ste ga kupili?« »V Kurdistanu seveda.« »Tam ste bili?« »Da. In ga vzel s seboj.« »Na Angleško?« »Da.« »Iz Angleškega pa v Amcriko?« »Kakor vidite.« Westmana sta molčala in se spet spogledovala. Lord je govoril malomarno, kot da govori o ptičku, ki ga je kdo kupil na sejmu in vzel domov s kletko vred. Pa šc huje sta se čudila. V travi ]q ležala odeja in na njej pečeno srnje stegno. Udobno je sedel lord, vzel nož, si odrezal lep kos in ga djal v usta, kot da je pečenka pripravljena za njega. Kar onemela sta. Končno je dejal mali: »Pravzaprav ste mi všeč, lord! Kdo se bo na preriji mnogo obotavljal!« »Se tudi ne obotavljam! Včeraj sta vidva ustreiila tole pečenko za mene, danes ali jutri jo bom pa jaz za vaju.« »Tako —? Včeraj —? Odkod pa tisto veste?« »No, — na mesu se pozna.« »Tako —? In jutri nama bodete vi ustrelili pečenkc? Mar menite, da bomo ;utri še tule sedeli, vsi trije in kot da smo si dobri prijatelji?« »Tule ne borao sedeli, pa skupaj bomo ostali, jutri iu še mnogo dni,« je pravil lord ravnodušno in pridno žvečil. >Tako —? Kdo pravi?« »Jaz, lord Castlepool. Stavimo? Desct dolarjev in šc več stavim.« Segel je za hrbct in potegnil torbo pred sebe. Humply je zamahnil z roko. »Pustite bankovce! Rajši nc bomo stavili.« »Well —! Pa prisedita! Razložim vama, kako mislim.« Dalje sledL