ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 - 1988 - 1 - 43—60 43 A v g u š t i n M a l l e NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTIČNI ŠOLI NA KOROŠKEM V LETIH 1923—1938 Tudi v času med obema vojnama je bilo šolstvo v ospredju vseh pogajanj,1 ki so jih vodili koroški Slovenci z zastopniki deželnih odnosno zveznih oblasti. Kmalu po vojni je Slovensko šolsko društvo zahtevalo otvoritev slovenskih osnovnih šol v Sentrupertu pri Velikovcu in v Šentpetru pri Šentjakobu. Načrt ni propadel v prvi vrsti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, temveč pred­ vsem zaradi subtilnega nasprotovanja deželnih šolskih oblasti.2 Koroško manj­ šinsko šolstvo so raziskovali nekateri znanstveniki,3 sočasno pa so že druge evropske manjšine spremljale šolsko dogajanje na Koroškem. Kot vemo iz literature, so ocene utrakvističnega šolskega sistema zelo raz­ novrstne. Medtem ko so nemškonacionalistična publicistika in nemškonacionali- stično orientirani raziskovalci4 hvalili ureditev kot tisto, ki da najbolj odgovarja zahtevam prebivalstva, so koroški Slovenci želeli preureditev osnovnošolskega sistema na način, ki bi ustvaril pogoje za njihovo socializacijo na osnovi mate­ rinščine. Predvsem Luka Sienčnik5 je na drobno opisal številna prizadevanja koroških Slovencev za preureditev te šole. Zelo točna je ocena Haasa in Stuhl - pfarrerja,6 ki govorita v zvezi z utrakvističnim šolstvom o suvereno uporablje­ nem instrumentu za preprečitev nacionalne emancipacije koroških Slovencev. Najpogosteje uporabljena slovenska publicistična oznaka za to šolo je »ponem- čevalnica«. Kljub številnim razpravam o utrakvistični šoli pa je treba reči, da bo po­ trebna še zelo natančna analiza tozadevnega obsežnega arhivskega materiala, saj že sam izpis iz prezidialnega registra Koroškega deželnega arhiva obsega zajeten tipkopis.71 Najzanimivejša bi bila gotovo točna analiza tistih občinskih protokolov, ki govorijo o sejah občinskih svetov glede uporabe učnega jezika. Nekaj teh protokolov smo že evidentirali, večino le-teh pa bo potrebno še zbrati 1 Valentin Einspieler, Verhandlungen über die der slowenischen Minderheit angebotene Kulturauto­ nomie 1925—1930, Klagenfurt2 1980 — Hanns Haas — Karl Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, Wien 1977 — Avguštin Malle: Poskusi obnovitve slovenskega šolstva na Koroškem v dvajsetih letih našega stoletja, v: Zgodovinski časopis 31, Ljubljana 1977, str. 169—180 — Andreas Moritsch: Das Projekt einer Kulturautonomie für die Kärntner Slowenen im Jahre 1927, v: österreichische Osthefte 20/2, Wien 1978, str. 329—337 — Franz Petek: Iz mojih spominov, Ljubljana—Borovlje 1979 — Arnold Suppan: Die öster­ reichischen Volksgruppen. Tendenzen ihrer gesellschaftlichen Entwicklung im 20. Jahrhundert . Schriften­ reihe des Instituts für Österreichkunde, Wien 1983 — Lojze Ude: Zgodovina slovenskega pouka na koro­ ških osnovnih šolah od leta 1969 do danes, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869—1969, Ljubljana 1970, str. 171—234 — Theodor Veiter: Die slowenische Volksgruppe in Kärnten. Geschichte, Rechtslage, Problemstel­ lung, Wien—Leipzig 1936 — Theodor Veiter: Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Osterreich, Wien—Stuttgart 1970 — Tone Zorn: Koroški Slovenci v letih 1920—1930, v: Koroški plebiscit. Razprave in članki, Ljubljana 1970, str. 507—547 — Tone Zorn: Stališča koroških strank glede kulturne avtonomije za koroške Slovence v letih 1925—1928, v: Zgodovinski časopis 25, Ljubljana 1971, str. 271—278 — Tone Zorn: Se nekaj podatkov o kulturni avtonomiji za koroške Slovence v dvajsetih letih, v: Kronika 20, Ljubljana 1972, str. 107—109 — Tone Zorn: Kulturna avtonomija za koroške Slovence in nemška manjšina v Sloveniji med obema vojnama, v: Zgodovinski časopis 28, Ljubljana 1974, str. 347—366 — Tone Zorn: Poskus ureditve položaia slovenske skupnosti na avstrijskem koroškem v času avtoritarnega režima, v: zgodovinski časopis 30, Ljubljana 1976. str. 145—160. 2 Avguštin Malle: Poskusi obnovitve . . . i ' Korotanec: Naša Koroška, v: Slovenci v desetletju 1918—1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospo­ darske in politične zgodovine, Ljubljana 1928. str. 1—62 — Theodor Veiter: Die slowenische Volksgruppe . . . '«artin Wutte, Oskar Lobmeyer: Die Lage der Minderheiten in Kärnten und Slowenien. Klagenfurt 1926. Viktor Miltschinsky: Kärntens hundertjähriger Grenzlandkampf, Wien 1937 — Martin Wutte: Die uiT^4uistische Volksschule in Kärnten. Zur 50-jährigen Jubelfeier des Reichsvolksschulgesetzes vom 14. Mai I™> Klagenfurt 1919 — Martin Wutte, Oskar Lobmeyer: Die Lage der Minderheiten . . . Valentin Podgorc: u i e Kärntner Slowenen in Geschichte und Gegenwart, Klagenfurt 1937. Sonderdruck. . Luka Sienčnik: Koroški Slovenci v boju za svojo šolo, Maribor—Celovec 1984 — Rudolf Vouk: Po- 1Q1« ?Г.°^ Ш utrakvističnih šol do leta 1918. Bestandsaufnahme der Kärntner utraquistischen Schulen bis P'sertacije in razprave/Dissertationen und Abhandlungen 6, Klagenfurt/Celovec 1980. Hanns Haas, Stuhlpfarrer Karl: Österreich und seine Slowenen, Wien 1977, str. 15. SZI, arhiv, katalogi. 44 AJVIALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTICNI SOLI NA KOROŠKEM . odnosno pregledati. Deli arhivskega materiala o utrakvistični šoli pa so se očitno zgubili.8 Večina razpravljalcev o šolskem sistemu za koroške Slovence ugotavlja, da se utrakvistični šolski sistem v Prvi republiki ni bistveno spremenil in da je šolstvo za koroške Slovence slonelo tudi v tem času praktično na pravnih pod­ lagah iz leta 1890.9 Kljub temu se moramo vprašati, ali v razpravah o reformi splošnega av­ strijskega šolskega sistema po 1918 ni prišlo tudi do novih pogledov o utra- kvizmu. Obširno so politiki in pedagogi razpravljali o reformnih prizadevanjih Otta Glöckla. Diskusija ni bila omejena na Dunaj, tudi na Koroškem so bili nekateri učitelji vključeni v vrste socialdemokratske stranke in so posegali v te reformne razprave. Čeprav Glöckel s svojimi pogledi ni uspel, je prišlo prav na osnovi teh reformnih prizadevanj v naslednjih letih do širših razprav o novih učnih načrtih za osnovne šole. Te so se tudi na Koroškem začele leta 1924 in so trajale vse do 1930, ko je bil objavljen novi učni načrt. Medtem ko so dogodki in potek pogajanj o kulturni avtonomiji in prizade­ vanja koroških Slovencev za izboljšanje osnovne šole v smeri večjega upošte­ vanja slovenščine kot učnega jezika sorazmerno dobro dokumentirani,10 to za obširno diskusijo o reformi učnega načrta, ki naj bi zajela tudi utrakvistično šolo, ne velja. Zanimivo je tudi, da Koroški Slovenec ne poroča o poteku teh prizadevanj. Po vsej verjetnosti list o njih ni bil obveščen. Deželni šolski svet je usmerjal diskusijo, ji dajal vedno spet nove pobude in njegovi uradniki so ob koncu povzeli njeno bistveno vsebino in jo koristili pri vseavstrijskih razpravah o reformi učnega načrta. Iz Koroškega Slovenca lahko povzamemo, da je vodstvo koroških Sloven­ cev odklanjalo splošne reforme, ki jih je artikulirala socialnodemokratska stran­ ka zlasti iz ideoloških odnosno verskih razlogov. Politično in gospodarsko dru­ štvo za Slovence na Koroškem v Celovcu je leta 1922 izdalo brošuro »Kaj mo­ ramo zahtevati od ljudske šole? Koroškim Slovencem v pouk in pojasnilo«, kjer v obliki kratkih vprašanj in obširnejših odgovorov razpravlja o potrebah ko­ roških Slovencev na šolskem področju. V bistvu najdemo ta izvajanja potem v raznih oblikah in variantah v naslednjih letnikih Koroškega Slovenca. Z bro­ šuro društvo takorekoč nadaljuje političnoinformativno dejavnost, ki jo je v osemdesetih letih devetnajstega stoletja uvedel Filip Haderlap, urednik Mira.11 Avtor brošure ne dopušča dvoma, da si brez verskih načel prave vzgoje ne more misliti. Ljudska šola naj posreduje elementarno znanje in normalno sred­ stvo za posredovanje tega znanja je materinščina. Šola se mora ozirati na na­ rodne posebnosti in na narodno individualnost otrok. Utrakvistična šola teh ciljev ne dosega. Namen vsake koroške vlade je bil, da izgubi slovenska mla­ dina veselje do pouka in nadaljnje izobrazbe. Na osnovi senžermenske pogodbe zahteva brošura preureditev utrakvističnega šolskega sistema ter pravi: »Ne, samo slovenskih šol nikakor ne zahtevamo! . . . Z a t o z a h t e v a m o t a k e š o l e , t a k e l j u d s k e š o l e , v k a t e r i h s e n a u č i j o s l o v e n s k i o t r o c i o b a d v a j e z i k a , s l o v e n s k e g a i n n e m š k e g a t a k o d o ­ b r o , k a k o r j e p a č v l j u d s k i š o l i m o g o č e . « 1 2 Šele na osnovi utr­ jene materinščine naj se začne s poukom v nemščini »in sicer tako, da se po­ učujeta slovenščina in nemščina kot predmeta, dočim bi se moral vršiti ves 8 Anton Hönigmann: Geschichte des Kärntner Volksschulwesens von 1800 bis zum Ausbruch des Ersten Weltkrieges, fil. dis., Innsbruck 1958, str. S. 9 Arnold Suppan: Die österreichischen Volksgruppen. . . Theodor Veiter: Die slowenische Volks­ gruppe in Kärnten . . . Theodor Veiter: Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Öster­ reich. 10 glej op. 1. 1 1 Filip Haderlap je pripravil leta 1884 iPolitični katekizem«, ki vsebuje zlasti navodilja za politično delovanje na občinski ravni. 12 Kaj moramo zahtevati od ljudske šole? Koroškim Slovencem v pouk in pojasnilo. Celovec 1922, str. 14 n. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 45 ostali pouk po natančno določenem razmer ju in na podlagi pedagoško-metodično dovršenih slovenskih in nemških učnih knjig v obeh deželnih jezikih.« 1 3 Na šte­ vilnih mest ih polemizira brošura prot i utrakvist ični šoli in o njej sodi, da » n j e n n a m e n n i i z o b r a z b a l j u d s t v a , a m p a k r a z n a r o d o ­ v a n j e S l o v e n c e v , g e r m a n i z a c i j a . T o j e p r i p o z n a l t u d i n e ­ k d a n j i d e ž e l n i š o l s k i n a d z o r n i k G o b a n e , t o r a j v e n d a r n a j m e r o d a j n e j š a o s e b a , k i j e d e j a l : , K a r n i č n e s k r b i t e z a p o n e m č e v a n j e S l o v e n c e v n a K o r o š k e m , v s e t o b o o s k r ­ b e l a u t r a k v i s t i č n a š o l a'.«14 Na osnovi virov lahko rečemo, da je imelo društvo prav. V e n d a r so o skri­ tih ciljih utrakvis t ične šole pisali pristojni u radnik i odkri to in odprto šele po anšlusu, med njimi tudi deželni šolski inšpektor dr . Graber 1 5 ter adminis t ra t ivni referent deželnega šolskega sveta dr. Dlaska. 1 6 Glede realizacije zahtev koroških Slovencev po preuredi tv i utrakvis t ične šole pa pravi društvo, da je bil odgovor koroške deželne vlade »navadno pest močnejšega«. и Pri razpravl janju o u t rakvis t ičnem šolstvu pred anšlusom se seveda ne mo­ remo omejiti le na zadnje mesece njegovega obstanka, in to iz več razlogov. Pobude, do k a t e r i h je prihajalo od leta 1933, in ki so zadevale tudi utrakvis t ično šolo, so le višek in obenem konec dolgoletnih pogajanj, ki smo j ih uvodoma že nakazali. Omejili se bomo zlasti na pr izadevanja s p r e m e m b učnega načr ta za utrakvistično šolo, na pogajanja med koroškimi Slovenci in predstavniki sta­ novske države ter na popis stanja utrakvist ičnega šolstva poleti 1937. Odločujoči dejavniki na Koroškem — s t r a n k e in v smislu njihovih pogledov deželni šolski svet — v zadevi šolskih zahtev manjš ine tudi v let ih med obema vojnama niso spremenil i svojih izrazito odklonilnih stališč. Znani pa so razni ukrepi, ki naj bi spremenil i na boljše osnovnošolski sistem na slovenskem ozi­ roma jezikovno mešanem področju Koroške. Obširni re formni predlogi neposredno prizadetega učitelj stva glede učnega načrta dobro osvetljujejo mesto, ki so ga pripisovali slovenščini v osnovni šoli. Mnogo pa povedo tudi o kulturnopol i t ični situaciji, v kater i je obstajala in »de­ lovala« utrakvis t ična šola in o izobraževanju koroškega učiteljskega kadra . Po drugi svetovni vojni je vladni svetnik in re ferent za dvojezično šolstvo Lorenz J u s t v skopih besedah opisal zgodovinsko pot koroškega u t r a k v i z m a : »V teku let se je na utrakvističnih šolah s toleriranjenTšoTsMh'lbblasti^rl^ifo sta­ nje, da se je obisk slovenskega jezikovnega pouka od tretjega šolskega leta naprej pre­ pustil šolarjem odnosno staršem. To je privedlo do tega, da so bili na vsaki šoli šolarji, ki tega pouka niso obiskovali in so le-tega zato preložili na popoldanske ure. Šolarji so bili v tem času že utrujeni in so zaradi tega skušali, da se izmaknejo slovenskemu je­ zikovnemu pouku. — Učenje slovenskega pismenega jezika v prvih dveh šolskih letih na večini utrakvističnih šol ni bilo samo sebi namen, posluževalo se je slovenskega narečja in sicer na način, da je bilo in da je služilo le kot sredstvo za priučenje nem­ škega pismenega jezika. — Ob prelomu stoletja se je pričelo z nemške strani s propa- g a m ? ? l . d a s e utrakvistične šole proglasijo za nemške. Posebno v trgih in industrijskih središčih Koroške, kjer je razpolagalo v občinah nemškočuteče meščanstvo na osnovi razrednega volilnega reda z večino, so proglašali krajevni šolski sveti, ki so tej propa­ gandi sledili, utrakvistične šole za nemške. Slovenščina je popolnoma izginila iz po­ uka, le v prvem šolskem letu se je učitelj posluževal, če drugače že nič ni več šlo, tu m tam slovenskega narečja. — Ta tendenca se je po prvi svetovni vojni bolj in bolj zaostrovala, tako da je bilo proglašenih veliko utrakvističnih šol za nemške, v drugih Pa so se slovenščine posluževali le v prvih dveh šolskih letih za posredovanja nem- 13 n. o. m., str. 16. 14 n. o. m., str. 26 a. . . l s SZI, neurejen fond zapuščine VI — Äußerung Zu ZI. 524 Res. der Landeshauptmannschaft, Zahl lV-3-45.777-a des Unt. Min. Wien v 18. 12. 38; Klagenfurt am 30. Dez. 1938, unterzeichnet LSI Dr. Georg uraber. D 16 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Landesrat Dr. Ernst Dlaska an Regierungsvizepräsidenten Barth; Klagenfurt, am 19. Sept. 1938. " Kaj moramo zahtevati . . . , str. 29. 46 Л. MALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTICNI SOLI NA KOROŠKEM . . . ščine. — Učni pripomočki so bili sila pomanjkljivi in na večini šol jih sploh ni bilo več.«18 Pred in paralelno s pogajanji o kulturni avtonomiji je tekla široka razprava o spremembi učnega načrta za manjšinsko šolo. Prav na osnovi teh razprav lahko rečemo, da koroške deželne šolske oblasti nikoli niso resno mislile na iz­ boljšanje šolstva v smislu predlogov koroških Slovencev, temveč so stalno stre­ mele za tem, da utrdijo obstoječe stanje. Tudi pogajanja med koroškimi Slo­ venci in zastopniki stanovske države, ki so se pričela praktično leta 1933 in se intenzivno razvila leta 1935 ter trajala vse do zadnjih tednov pred anšlusom, niso prinesla nobenih sprememb utrakvistične ureditve. Prosvetno ministrstvo je leta 1924 napovedalo specialen učni načrt za dvo­ jezično odnosno utrakvistično šolo in v ta namen prosilo deželni šolski svet za ustrezne predloge. V razpravo je deželni šolski svet preko podrejenih uradov vključil veliko število učiteljev. Razne delovne skupnosti učiteljev, pa tudi po­ samezni pedagogi so tako v naslednjih mesecih in letih predlagali svoje učne načrte. V glavnem pa lahko rečemo, da sta se v teku razprav izoblikovali dve stalnici. Razpravljala so na novo formulirali osnovni cilj utrakvistične šole in se močno strinjali tudi v oceni, da je slovenščina na teh šolah le pomožni jezik za priučenje nemškega. Ne glede na veljavne pravne predpise so se negativno opredelili tudi do predmetnega pouka slovenščine na srednji in višji stopnji osnovne šole. Iz do­ stopnega arhivskega materiala namreč izhaja, da niti ena učiteljska skupina, niti en učitelj — izjema potrjuje pravilo — ni upošteval slovenščine v predmet­ niku. Učitelji, ki so bili konfrontirani oziroma vključeni v razpravo, slovenščini na svojih šolah niso odmerjali nobenega mesta. Posebno mesto v teh razpravah zavzemajo predlogi učitelja Franza Wede- niga, ki je poučeval na šoli na Mariji na Zilji, kjer je pozneje postal tudi provi- zorični vodja. Bil je član svobodnega učiteljskega sindikata in je tudi preko tega kroga skušal uveljaviti svoja pedagoška gledanja. Kljub odprtosti in peda­ goški razgledanosti pa tudi ta učitelj ni pripisoval slovenščini v osnovni šoli od 3. leta naprej nobenega pomena. Iz ohranjenega materiala sledi, s kakšnimi jezikovnimi težavami so se sre­ ča vali učitelji na utrakvističnih šolah. Vsi sicer zagovarjajo načelo, da utrakvi- stična šola ne sme zaostajati za cilji splošne, v isti sapi pa tožijo, da prav zaradi pomanjkljivega znanja nemščine šolarjev teh ciljev nikakor ne more doseči. Za­ nimivo je tudi, kako se učitelji izogibajo poimenovanju slovenščine. Govorijo o družinskem jeziku, o hišnem jeziku, o jeziku okolice, o vindišarščini, skratka, zelo so iznajdljivi in le iz taktičnih vzrokov predlagajo uporabo pravilnega izraza. Potrebno je, da si bolj nadrobno ogledamo nekatere predloge učiteljev in učiteljskih delovnih skupin raznih šolskih okolišev ter v tej zvezi mestoma na­ vedemo tudi podatke o številu šolarjev ter njihovem družinskem jeziku. Učiteljsko delovno združenje Celovec-okolica je 20. aprila 1925 po svojem predsedniku Ferdinandu Kogelnigu, učitelju v Grabštanju poslalo deželnemu šolskemu svetu predloge o novem učnem načrtu za utrakvistične šole.19 Kot glavni cilj utrakvistične šole navaja poleg pridobitve potrebnega znanja in spretnosti za življenje priučenje nemškega jezika. »Temu namenu se morajo podrediti vsa druga razmišljanja«. Zmanjšati je treba število ur manj važnih predmetov in zvišati število ur za jezikovni pouk. Učitelji menijo, da je treba z nemščino začeti s prvim šolskim dnem in slovensko narečje pritegniti le, če je to iz časovnih vzrokov neobhodno potrebno. Stopnja zahtevnosti na utrakvi- 18 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Die utraquistische Volksschule in Kärnten. Autor: Lorenz Just referent za dvojezično šolstvo pri Deželnem šolskem svetu za Koroško. . . . ' " SZI neurejen fond zapuščine VI — Vorschläge und Anträge für die vom Unternchtsministeruim auszuarbeitenden Sonderlehrpläne an zweisprachigen (utraquistischen) Volksschulen nach Punkt 11, Seite 100 der .Volkserziehung«, päd. Teil, Stück XVI 1924. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 47 stičnih šolah ne m o r e biti enaka tisti na splošnih. Tako ugotavljajo, da se od učencev na srednji stopnji ne more zahtevat i prost ih spisov, ker šolarji u t rakvi- stične šole ne mislijo v nemščini, temveč v slovenščini. Glavno delo učitelja vidijo v s ta lnem govorenju in ponavl janju s končnim ciljem uveljavitve n e m ­ škega učnega jezika. Grabštanjsko šolo, ki je bila v t e m času samo nemška, je obiskovalo v šolskem letu 1936/37 — samo za to leto imamo ustrezen podatek — 184 šolarjev. Po navedbi deželnega šolskega sveta je hodilo v šolo 163 učencev s slovenskim družinskim jezikom in 21 učencev z nemškim družinskim jezi­ kom. 2 0 Okrajni šolski svet v Šmohorju 2 1 se je pr idruži l gledanju delovne skupnosti učiteljev Celovec-okolica in prav tako zahteval povečanje jezikovnih ur. Uči­ telji iz Sentštefana na Zilji in okolice 2 2 so želeli doseči tako intenzivnost n e m ­ škega jezikovnega pouka, da šolarji utrakvis t ičnih šol ne bi zaostajali v nobe­ n e m pogledu za absolventi čisto nemških. Učiteljsko društvo Zgornjega Roža 2 3 iz »taktičnih razlogov« še govori o s lovenskem jeziku, za pospeševanje nemškega jezikovnega pouka pa predlaga, da se naj s t remi za tem, da se na višji stopnji tudi verouk poučuje v nemščini. Glede t r e h slovenskih jezikovnih ur na srednji in višji stopnji pa je mnenja, da se lahko m i r n e duše prezrejo in da j ih v pred­ m e t n i k u ni t reba navajati . Učitelji iz Caci24 pa se niso dosti potrudil i in so se omejili glede slovenščine s pr ipombo, da je t reba nadomest i t i v učnem n a č r t u oznako slovensko narečje s t e r m i n o m »hišni jezik«. Bolj temeljito se je s pro­ blematiko ukvarjalo učiteljsko delovno združenje Spodnjega Roža,2 3 opisalo je najprej splošno situacijo utrakvist ične šole ter povedalo, da šolarji ob vstopu v šole sploh ne obvladajo ali pa v zelo majhni mer i znajo jezik, ki pozneje velja kot učni jezik. Značilno je tudi močno podcenjevanje slovenščine v smislu nem- škonacionalistične publicistike. Utrakvist ično šolo označujejo kot najslabšo. Prvo mesto zavzema mestna, drugo pa podeželska l judska šola v nemških kraj ih. Glede na posebni učni načrt za dvojezično šolo pa pravi jo: »d. Deželni šolski svet za Koroško je z odlokom dne 26. 9. 1890, št. 1623, izdal skup­ no z normalnim učnim načrtom za ljudske šole na Koroškem posebni učni načrt za pouk v slovenščini. Ta okvirni specialni učni načrt se je v glavnem uveljavil in ta oblika koroške jezikovno mešane šole je bila predmet raziskav iz inozemstva in se je označila kot vzorna. 2. Ker se bo po vsej verjetnosti spremenil normalni učni načrt za ljudske šole Koroške, se mora ujemati s to reformo oziroma spremembo tudi posebni učni načrt za dvojezične šole v toliko, da učni cilji in učna snov jezikovno mešanih šol ne za­ ostajajo v nobenem pogledu za enako kategorijo nemških šol. 3. Za dosego tega cilja je potrebno, da se nemški jezikovni pouk na jezikovno me­ šanih šolah intenzivira na sledeč način: pri predmetnem pouku je treba začeti z nem­ ščino že v 1. šolskem letu. Za priučenje nemščine se more v tem šolskem letu uporab­ ljati za lažje sporazumevanje slovensko narečje. Slovensko narečje in nemški jezik sta enakovredna. 4. Dejanski slovenski pouk mora odpasti, ker je slovenski pismeni jezik otrokom bolj tuj kot nemški jezik. 5. Slovenski pouk se omejuje v prvem šolskem letu zgolj na priučenje slovenskih pismenk in tiskanih črt. Otroci naj se usposobijo za branje slovenskih pisnih in tiska­ nih tekstov. 2 0 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Übersicht über die gemiseli tsprachgien Schulen. Schuljahr 1936/37. 2 1 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Bezirksschulrat Hermagor am 5. August 1925 an den Landes- schulrat, ZI. 1408, Sonderlehrplan für die utraquistischen Schulen; Z.Z1.2346 v 4. 7. 1925. 2 2 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Arbeitsgemeinschaft: St. Stefan 1. G. u. Umgebung — Abände­ rungsvorschläge und Ergänzungen zu den beiliegenden Anträgen der Arbeitsgemeinschaften Unterrosen tal und Klagenfurt—Umgebung, zu den Sonderlehrplänen für utraquistische Schulen. a SZI, neurejen fond zapuščine VI — Lehrerverein Oberrosental an den Bezirksschulrat Villach, Sonderlehrpläne für zweisprachige Schulen. 2 4 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Protokoll; Stellungnahme zu den Anträgen d. L. A. Gm. Kla­ genfurt—Umgebung und Unterrosental betreffend die Schaffung eines Sonderlehrplanes für zweisprachige Schulen. 2 5 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Anträge für einen Sonderlehrplan an zweisprachigen Schulen. Ausgearbeitet vom Arbeitsausschusses der Lehrerarbeitsgemeinschaft des Zweiglehrer-Vereins »Unterrosen­ tal«. 48 A. MALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTICNI SOLI NA KOROŠKEM . . . 6. V 2. in 3. šolskem letu se lahko nemška berila, manjše zgodbe, basni itd. obno­ vijo za boljše razumevanje še v slovenskem narečju. Seveda je treba take obnove iz­ vesti tudi v nemščini. 7. Jezikovno mešane šole so pogosto nižje organizirane podeželske šole z oddelč­ nim poukom. Zelo se priporoča, da se združijo oddelki pri številnih predmetih. Zdru­ žitev oddelkov omejuje oddelčni pouk in s tem se dobi dosti časa za vadbo pravilnega govorenja. 8. S 4. šolskim letom mora izginiti vsaka slovenska konverzacija tudi v narečju, zaradi česar morajo odpasti iz specialnega učnega načrta tudi tiste 3 ure slovenskega jezikovnega pouka na teden na srednji in višji stopnji. Utemeljitev: Čeprav se je pre­ bivalstvu z vpeljavo teh jezikovnih ur izkazala gotova pripravljenost, le-to iz znanih vzrokov tega ne uporablja. Dokaz: na področju delovne skupnosti Spodnji Rož se na­ haja 12 jezikovno mešanih šol, kjer prebivalstvo ne zahteva nobenega slovenskega jezikovnega pouka. Na eni šoli se poučuje slovenščina; vendar ta šola ni jezikovno mešana, temveč dosedaj še nepreverjena šolska oblika (Sele). 9. Pod točko 8. imenovane 3 jezikovne ure je treba uporabiti za nemški učni jezik, prav tako se lahko del ročnosti — v kolikor je to oportuno — uporabi za nemški jezi­ kovni pouk. 10. Na srednji in višji stopnji je potrebna zlasti v jezikovno mešanih šolah vzgoja zvestobe k državi ter vzgoja ljubezni do domovine in države. 11. Pri računanju se slovenski jezik ne uporablja in je le-to treba poučevati iz­ ključno v nemščini.. .« Velikovški okrajni šolski svet 2 6 je obravnaval predloge zgoraj navedenih učiteljskih združenj, se z njimi strinjal ter ugotovil, da Slovenci pri uporabi nemščine delajo značilne napake, n a drugi s t rani pa, da je njihova izgovorjava dosti boljša, ker je slovenskim otrokom nemško narečje tuje. Tudi velikovški okrajni šolski svet zagovarja ukini tev 3 slovenskih jezi­ kovnih ur od 3. do 8. leta, če pa teh že ni možno ukinit i , naj se n a šolah, na ka­ ter ih so te u r e vpel jane in se tudi izvajajo, uporabl ja slovenska domoljubna čitanka, ki je pri lagojena koroškim razmeram, se pravi, da mora vzgajati učence k l jubezni do domovine itd. K e r diskusija ni tekla v zadovoljstvo deželnega šolskega sveta, je ta po­ novno pozval učitelje k intenzivnejšemu sodelovanju pri pr ipravi novih učnih načrtov in zahteval pismene predloge. Deželni šolski svet in velikovški okrajni šolski svet sta priložila okrožnici osnovne smernice 2 7 za nadaljnjo diskusijo. Učitelj R. Stissen iz Velikovca je pr ipravi l učni načrt utrakvis t ične šole2 8 in v splošnih p r i p o m b a h menil, da se da pri lagoditi učni načr t utrakvis t ičnih šol obstoječim splošnim in da so potrebne le malenkostne spremembe, posebno kar zadeva jezikovno pospeševanje. Cimvečje usklajevanje učnih načrtov je zago­ varjal tudi s tem, da se vzame utrakvis t ičnim šolam slab glas, ker le-te veljajo za šole drugega razreda. Čeprav prevzema v bistvu vse negat ivne predznake glede slovenščine, zagovarja slovenski p r e d m e t n i pouk na srednji stopnji v ob­ segu 2 ur in v višji stopnji v obsegu 3 u r t e r želi, da bi bil t a pouk obvezen. Znanje slovenščine utegne koristit i koroškemu prebivalstvu iz gospodarskih raz­ logov. Svoje predstave zagovarja dosledno — v p r e d m e t n i k u slovenščino navaja — obenem tudi zagovarja nemški učni jezik pri vseh p r e d m e t i h od 1. šolskega leta napre j . Slovenska narečja naj se pri tegnejo le za lažje sporazumevanje. Učiteljsko združenje iz Miklavčeva 2 9 je v splošnem zanikalo, da bi utrakvist ične šole lahko dosegle iste učne cilje kot splošne, in meni, da je eden izmed vzrokov pomanjklj ivo jezikovno znanje šolarjev tudi n a srednji in višji stopnji. Solo v Žitari vasi je obiskovalo v šolskem le tu 1936/37 210 učencev, 203 deželni šol- 2 6 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Bezirksschulrat Völkermarkt am 17. August 1925 an den Lan- desschulrat, Sonderlehrplan für utraquistische Volksschulen. Zu Z. 2346 vom i. Juli 1925. 21 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Bezirksschulrat Völkermarkt am 15. Dezember 1926 an die Schulleitung in . . . ; Lehrplan für gemischtsprachige Volksschulen. 2 8 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Lehrplan — Entwurf bzw. Vorschläge zur Erstellung eines Lehrplans für utraquistische Volksschulen mit größter Anlehnung an den bestehenden Lehrplan für deut­ sche Schulen. 2 5 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Vorschläge über Klassenziele und Lehraufgaben an utraquisti- schen Schulen. (Lehrplan für zweiklassige gemischtsprachige Schulen.) ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . Ì988 . 1 49 ski svet označuje kot slovenske otroke, 7 pa kot nemške.30 Drugi vir31 z dne 2. avgusta 1937 govori o 202 šolarjih, o katerih ima 64 slovenski, 124 slovensko- nemški in 14 nemški družinski jezik. V narodno političnem pogledu pa razdeli učence na 51 narodnih, na 137 vindišarjev (domovini zvestih Slovencev) in na 14 Nemcev. Zanimivo je tudi stališče šolskega vodstva iz Dobrle vasi.32 To šolo je v šolskem letu 1936/37 obiskovalo 266 učencev; od tega je bilo 218 Slovencev in 48 Nemcev.33 Drugi vir34 z dne 2. avgusta 1937 deli Slovence po družinskem jeziku na 133 s slovenskim in na 85 s slovensko-nemškim družinskim jezikom, po narodno politični opredelitvi pa na 54 narodnih in 164 domovini zvestih Slo­ vencev; nemška skupina ostaja s 48 učenci konstantna. V obširnem stališču vodstva šole manjka v predmetniku slovenščina. Iz stališča ni razvidno, kdaj so na tej šoli začeli uporabljati kot učni jezik le nemščino in s tem izrinili slo­ vensko narečje; pri številnih predmetih so se ravnali po splošnem učnem na­ črtu, slovenščina torej sploh ni bila v rabi, šteli pa so v slovenščini samo do pet. V bistvu se je predmetni pouk odvijal v obliki intenzivnega prepisovanja nemščine. Tudi iz obširnega stališča šole v Kotmari vasi35 je razvidno, da je bil osnovni cilj utrakvistične šole ta, da se šolarji naučijo nemščine. Slovenščina odnosno slovensko narečje je zgubilo veljavo v drugem šolskem letu, v pred­ metniku je ne najdemo. Sola je predlagala tudi posebno novo čitanko v sloven­ skem in nemškem jeziku, pisano v latinici. Petrazredno šolo v Kotmari vasi je v šolskem letu 1936/37 obiskovalo 219 šolarjev, od tega je bilo 184 slovenskih in 35 nemških,36 drugi vir3 ' z dne 30. julija 1937 govori o štirirazredni šoli z 214 učenci. Po jeziku učence deli na 126 s slovenskim, na 47 s slovensko nemškim in na 41 s nemškim družinskim jezikom, po narodno politični opredelitvi pa navaja 57 narodnih in 116 domovini zvestih Slovencev ter 41 Nemcev. Predloge kotmirške šole so osvojili pozneje učitelji delovnega združenja Celovec-okolica, s tem da so proglasili predloge učitelja Pratneckerja za svoje.38 Večina učiteljev in učiteljskih delovnih skupnosti je v razpravi za reformo učnega načrta upoštevala slovenščino samo kot pomožni jezik, z močnimi pri­ držki je reagirala na možnosti dosege splošnih učnih ciljev, posebno pri posa­ meznih predmetih (npr. nemščini), deloma pa so se razpravljala omejili pri posameznih predmetih na ugotovitev, naj se učna snov in učni cilji ne razliku­ jejo od onih na splošnih šolah. Predvsem to velja za računstvo, telovadbo, petje, risanje in ročnosti, pri domoznanstvu pa navadno najdemo zapis, da je treba učence vzgajati v lojalne državljane in domoljubne Korošce. Problematika učnega jezika je najbolj prisotna pri predmetnem pouku nemščine. Po dosedaj znanih virih od teh stališč odstopajo le predlogi že imenovanega učitelja Franza Wedeniga, ki jih je posredovala beljaškemu okrajnemu šolskemu svetu delovna skupnost svobodnega učiteljskega sindikata, okrajna skupina Be­ ljak.39 Uvodoma je Wedenig menil, da problem dvojezičnih šol zahteva temeljno bazično raziskavo, kajti nagla »ureditev« tako divergentnega vprašanja ne bi služila nikomur in ne bi ustvarila nič trajnega.40 Tudi on izhaja praktično iz priznavalnega načela, vendar poudarja nagnjenje šolarjev, da se poslužujejo 3 0 glej op. 20. 3 1 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Gemischtsprachige Schulen in Kärnten, Bericht des Bezirks­ schulinspektors Skorianz. 3 2 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Entwurf eines Lehrplanes für die fünfklassige gemischtspra­ chige Volksschule. 3 3 glej op. 20. 3 4 glej op. 31. 3 5 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Lehrplan für vierklassige, utraquistische Volksschulen. Aus­ gearbeitet von der Lehrerarbeitsgemeinschaft Klagenfurt—Umgebung, im April 1927. Resnični avtor pred­ loga je bil kotmirški učitelj Pratnecker. 3 6 glej op. 20. 3 7 glej op. 31. 3 8 glej op. 35. 3 9 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Arbeitsgemeinschaft der Freien Lehrergewerkschaft Bezirks­ gruppe Villach vom 25. 5. 1927 an den Bezirksschulrat in Villach. *> SZI, neurejen fond zapuščine VI — Franz Wedenig, Ma. Gail, Lehrplan, Anpassungsantrag; Lehr­ plan für den Sprachunterricht an gemischtsprachigen Schulen, teilweise angepaßt den Forderungen der beiden Lehrpläne 1926 u. 1924. 50 A. MALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTICNI SOLI NA KOROŠKEM . . . hišnega jezika. Na prvih dveh šolskih stopnjah zagovarja uporabo narečnega hišnega jezika, v naslednjih stopnjah pa naj bi bil v uporabi le še nemški učni jezik. V svojem obširnem predlogu se nadalje ukvarja s točnejšim učnim na­ črtom za domoznanstvo, zgodovino, petje in pisanje.41 Govori o posebnostih slo­ venščine v odnosu do nemščine, prinaša splošne opombe učnemu načrtu, »smer­ nice« elementov poučevanja nemščine na dvojezičnih šolah ter obširne pri­ pombe k posameznim predmetom. Glede na domoznanstvo na prvi stopnji pravi, da se bo učni jezik ravnal po hišnem jeziku otrok. Razgovor se bo torej vodil dvojezično in sicer v prvem polletju v slovenščini, ki je primerna za otroke in ki je ljudska, za nemške otroke pa v krajevnem narečju. Ta način poučevanja naj bi se ohranil tudi še na drugi šolski stopnji. Zanimivo je, da Wedenig pred­ laga, da bi se na 3. šolski stopnji posredovalo šolarjem narodno blago obeh kul­ turnih krogov. Isto velja za 4. šolsko stopnjo. Omembe vredni so tudi njegovi predlogi za pouk zgodovine. Na 5. šolski stopnji naj bi poleg seznanjanja z ger­ manskimi plemeni učitelj seznanil šolarje tudi s prazgodovino Slovencev. Pri preseljevanju narodov naj bi učitelj upošteval tudi naselitveno zgodovino alp­ skih Slovanov in medsebojne vplive obeh kultur. Na 6., 7. in 8. stopnji pa naj bi učitelj govoril o pomenu materialne in duhovne kulture Nemcev za alpske Slovane. Osvetlil naj bi tudi sovraštvo narodov, ki zavira kulturo, in govoril o sožitju narodov v zgodovini, ki pospešujejo kulturno dejavnost. Tudi pri petju naj bi se do določene mere upoštevale pesmi koroških Slovencev. Wedenig v tej zvezi govori o v krajih običajnih pesmih v hišnem jeziku. Na višji stopnji naj bi določeno mesto zavzemala slovenska duhovna pesem, vendar le na izrecno željo združenja staršev odnosno krajevnega šolskega sveta. Kritično se Franz Wedenig spoprijema tudi z materialno osnovo dvojezičnega pouka odnosno utrakvističnega šolstva. Predlaga večjo dejavnost učiteljev in učiteljskih delov­ nih skupnosti na področju izdelave učbenikov in učnih pripomočkov, intenziv­ nejše naj bi se učitelji ukvarjali tudi z medsebojnimi jezikovnimi vplivi sloven­ ščine in nemščine. Pravi, da bi morala praktično vsaka šola izdelati svoje učne pripomočke, o Prešernovem Abecedniku, ki je bil tedaj v rabi na večini utra- kvističnih šol pa meni, da je srednjeveški. Zato predlaga tudi izdelavo sodobne slovnice in čitanke za jezikovno mešane šole in izdelavo jezikovnih map. V svo­ jem tekstu obširno navaja tudi pedagoško strokovno literaturo in se ponovno sklicuje nanjo. Značilno pa je, da se tudi ta strokovno razgledani učitelj ni mogel otresti vseh predsodkov, ki so se glede na slovenščino in njen prestiž izoblikovali v prejšnjih desetletjih. Tako tudi ne preseneča, da v predmetniku ne upošteva slovenščine. Sredi novembra 1928 meni, da jezikovno mešana šola zaostaja za splošno in navaja nekaj dejstev, ki to zaostalost pogojujejo. Med temi dejstvi navaja škodljiv mehanizem jezikovnega formalnega šolanja, preobremenjenost učnega načrta, nacionalne razmere na jezikovno mešanem področju, že imeno­ vani nemogoči Abecednik, pomanjkanje ustreznih učbenikov in ustreznih jezi­ kovnih knjig ter knjig za računstvo, najavlja globoke pomisleke glede na didak­ tično enolončnico, veljavni splošni učni načrt, število otrok na razred, število tedenskih ur in pomanjkljivo izobrazbo učiteljev in ne nazadnje jezikovno izo­ lacijo otrok jezikovno mešanih šol, ki zopet pogojuje težave pri integraciji otrok v nemško kulturno skupnost. Wedenig ta dejstva lepo našteva, obenem pa pred­ laga tudi določene ukrepe, ki bi utegnili odpraviti nedostatke.42 Po anšlusu je bil Franz Wedenig med tistimi, ki so takoj izgubili službo. Preživel pa je drugo svetovno vojno in po njej med drugim poučeval v Sent- 4 1 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Schulleitung Maria Gail vom 31. Dezember 1927 dem Bezirks­ schulrate in Hennagor (!sic), Lehrplanvorschläge; Lehrplanvorschlag für gemischtsprachige Volksschulen: (III Teil) (Seile 33 bis 81). 4 2 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Schulleitung Maria Gail vom 16. November 1928 dem Landes- schulrate. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 51 Jakobu. Na svojem službenem mestu pri Mariji na Zilji je tesno sodeloval s svo­ jim strankinim tovarišem, županom Tudrom. Zanimivo je, da najdemo o dejav­ nostih obeh poročila tudi v Koroškem Slovencu. Zupan Tuder vojne ni preživel, življenje je zgubil v koncentracijskem taborišču Mauthausenu. Na osnovi teh predlogov, zlasti pa na osnovi izvajanj Franza Wedeniga je deželni šolski inšpektor dr. Graber 9. 4. 1930 na konferenci deželnih šolskih in­ špektorjev za ljudske šole na Dunaju referiral o specialnem učnem načrtu za utrakvistične šole.43 Uvodoma je deželni šolski inšpektor poudarjal posebnost te šolske oblike. Menil je, da za to obliko šole ne more veljati splošni učni načrt, ter rekel, »da otroci pri vstopu v šolo ne razpolagajo z nobenim znanjem ali le z zelo majhnim znanjem nemščine, ki mora pozneje služiti kot učni jezik«. Po­ novil je vse predsodke proti slovenščini, ki jih poznamo iz literature, ter menil, da se mora jezikovno mešana šola približati učnim ciljem nemške šole. Za do­ sego tega cilja pa mora jezikovno mešana šola doseči glavni namen, ki obstaja v priučenju nemščine. To se najlažje doseže s tem, da se z nemškim jezikom začne že v 1. razredu, kot pomožno sredstvo za priučenje nemščine pa služi slo­ venski hišni jezik učencev. Slovenski pouk se v prvem šolskem letu omejuje na priučitev slovenske abecede. V 2. in 3. šolskem letu se slovenščina sme uporabiti le še za boljše razumevanje nemških tekstov. V 4. šolskem letu pa mora sloven­ ska konverzacija popolnoma izginiti iz pouka in se po potrebi omejiti na 3 te­ denske ure. Učni načrt za utrakvistično šolo je bil torej izdelan v smeri čim hitrejšega priučenja nemščine. Celotna diskusija o reformi učnih načrtov za utrakvistično šolo je bila tesno povezana z razpravami o kulturni avtonomiji koroških Slovencev.44 Deželne šol­ ske oblasti so torej skupno z učitelj stvom na novo skušale formulirati osnovne cilje utrakvistične šole, ki je bila, kot vemo, glavna sporna točka pri razpravah o kulturni avtonomiji. Drugi veliki sklop, ki nas v zvezi s šolstvom koroških Slovencev v času pred anšlusom zanima, so pogajanja, ki so jih vodili koroški Slovenci z novimi oblast­ niki v Avstriji, to je s predstavniki Vaterländische Front. O teh pogajanjih je najprej pisal Theodor Veiter45 in se jim povrnil v povojnih razpravah4 6 in pu­ blikacijah. Pred leti je nekaj o tej problematiki povedal tudi Arnold Suppan,4' s slovenske strani pa Tone Zorn.48 Pogajanja so se začela poleti 1933, zzsz-li političnih dogodkov v Avstriji se leta 1934 niso nadaljevala, zato pa je prišlo do intenzivnejših kontaktov leta 1935. Od aprila 1935 se je zvrstilo nekaj razgovorov med obema strankama, de­ loma pa je bil k tem pogovorom pritegnjen tudi predstavnik koroškega Heimat- bunda Alois Maier Kaibitsch. Zahteve slovenske strani4 9 so bile sledeče: ugotovi naj se, katere šole da so sploh utrakvistične, uveljavi naj se novi učni načrt za utrakvistične šole — prva 4 leta naj bi bil učni jezik slovenski s predmetnim poukom nemščine v 1. razredu 2 v 2.4 v 3.6 v 4.8 ur, na ostalih šolskih stopnjah pa bi bil učni jezik nemški s padajočim številom slovenskih ur. Imenoval naj bi se slovenski šolski inšpektor z nalogo, da preverja novi učni načrt na utrakvi- stičnih šolah, imel naj bi tudi pravico soodločanja pri imenovanju učiteljev na utrakvističnih šolah. Vsak učitelj na utrakvističnih šolah bi moral biti vešč slo­ venščine. Na učiteljišče naj bi letno sprejeli 3 do 4 slovenske šolarje. Za dosego 43 SZI, neurejen fond zapuščine VI — (Amtsveranlassung anläßlich der für den 9. 4. in Wien anbe­ raumen Konferenz der Landesschulinspektoren für das Volksschulwesen). Sonderlehrplan für die utraqui- stischen Volksschulen in Kärnten, Vorschläge. 4 4 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Definitive Landschullehrpläne, Geltung für utraquistische Schulen Kärntens. 45 Theodor Veiter, Die slowenische Volksgruppe in Kärnten; posebno VII. in VIII . poglavje, glej tudi op. 1 in 4. 4 6 Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Osterreich. 4 7 Arnold Suppan, Die österreichischen Volksgruppen; posebno str. 160—168. 4 8 Tone Zorn, glej op. 1. 4 9 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Forderung der nationalen Slowenen ausgesprochen von Dr. Ti­ schler anläßlich der Aussprache am 12. 4. in der Kanzlei des Kärntner Heimatbundes. Vorschläge des Kärntner Heimatbundes. 52 A. MALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTIČN1 SOLI NA KOROŠKEM . . . zadostnega števila usposobljenih učiteljev naj bi slovenski gimnazijci dobili možnost polagati na učiteljišču dodatne učiteljske izpite. Nazadnje so Slovenci zahtevali še spremembo strokovne kmetijske šole v Goldbrunnhof u (pri Hopri- janu) pri Velikovcu v dvojezično. Kärntner Heimatbund50 je tem zahtevam ugo­ varjal ter predlagal ustanovitev manjšinskega oddelka pri deželnem šolskem svetu, ki bi obstajal iz nemškega in slovenskega inšpektorja. Ta oddelek naj bi odločal o karakterju šole. V spornih primerih pa naj bi odločala oblast, vendar bi kot najvišji princip obveljala volja staršev. Obenem z jezikovno določitvijo karakterja posamezne šole naj bi oba inšpektorja odločala še o učnem načrtu šole, pri čemer se Heimatbund sklicuje na veljavne učne načrte in s tem zavrača praktično drugo točko slovenskih šolskih zahtev. Glede strokovnega inšpektorja in njegovih kompetenc je bil Heimatbund mnenja, naj bi ta imel pravico nad­ zirati utrakvistične šole glede na uporabo slovenščine, ugotovljene nedostatke in pritožbe naj bi predlagal v odločitev okrajnemu odnosno deželnemu šolskemu svetu. Pri imenovanju učiteljev je Heimatbund zastopal mnenje, naj bi sloven­ ski inšpektor imel pravico svetovanja pri razvrstitvi in predlogu kompetentov. Heimatbùnd je bil tudi mnenja, naj bi vsak učitelj na utrakvistični šoli imel izpit iz slovenščine. Na učiteljišče naj bi sprejeli 2—3 Slovence, ki bi se prizna­ vali slovenski materinščini. Dopolnilne izpite gimnazijcev na učiteljišču pa po mnenju Heimatbunda ovirajo zvezni predpisi. O kmetijski strokovni šoli je Hei­ matbund bil pripravljen na pogovore. Slovenski zastopniki so se pri svojih zahtevah in v okviru pogajanj sklice­ vali tudi na svoje zadržanje v odločilnih letih. »V nekaterih krajih so bili prav narodno zavedni Slovenci edina skupina, ki je v najtežjem času služila domo­ vinski ideji. Akti policije bi lahko zgovorno pričali o tem, koliko domovini zve­ stih Slovencev (vindišarjev) je v času nacističnega puča prišlo v preiskavo, medtem ko niti en narodno zaveden Slovenec ni bil med njimi«,51 je rečeno v nekem dopisu koroških Slovencev stanovski organizaciji "Vaterlandische Front. Prav ta odstavek vloge so koroške oblasti po anšlusu izkoristile proti koroškim Slovencem.52 Heimatbund53 je reagiral na zahteve koroških Slovencev še v drugi obliki, in sicer konkretno na izvajanja slovenskega predstavnika dr. Tischlerja, naj bi veljale vse tiste šole kot manjšinske, v katere vstopi v začetku leta 50 % šolarjev s slovenskim družinskim jezikom. Heimatbund je razdelil elementarne šole na 3 tipe: prvi tip šole naj bi predstavljala šola s slovenskim učnim jezi­ kom v prvih 4 šolskih letih, kot je to predlagal dr. Tischler. Na šolah drugega tipa naj bi prevladovala nemščina v razmerju 1 : 2. Tretji tip šole pa naj bi bil tudi na jezikovno mešanem področju čisto nemški. V principu se je slovenski zastopnik s to delitvijo strinjal z izjemo šolskih okolišev Bistrica v Rožu, Po- krče, Babnja vas in Tinje.54 Slovenski zastopnik se je pri tem skliceval na na­ cionalno pripadnost otrok oziroma na družinski jezik otrok na osnovi podatkov iz leta 1935. V Tinjah so tedaj našteli 112 učencev s slovensko narodno pripad­ nostjo. Celotna šola je imela 160 otrok. V uradnem katalogu šole v Babnji vasi je bilo od 68 šolarjev 64 slovenske nacionalne pripadnosti. V Pokrčah je bilo od 160 otrok 112 slovenskih. Bistrica v Rožu je izkazala v šolskem letu 1928/29 75 slovenskih in 35 vindišarskih otrok. Podatek iz leta 1936/37 za ta šolski oko­ liš izkazuje 113 otrok, od katerih je bilo 78 slovenskih. Heimatbund je predlagal za te šolske okoliše nemško šolo. Heimatbund5 5 je razpravo o preureditvi utrakvistične šole zavlačeval tudi na ta način, da je odgovarjal na zahteve koroških Slovencev v dokaj neobvezni 5 0 n. o. m. 5 1 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Darstellung der bisherigen Entwicklung der Minderheitenfrage in Kärnten. 5 2 glej op. 16. 5 3 glej op. 51. 5 4 n. o. m. 5 5 n. o. m. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1 9 8 8 - 1 53 obliki. Stalno pa je postavljal kot vrhovni princip voljo staršev. Na dokaj pre­ cizno izdelane učne načrte slovenskih strokovnjakov za dvojezično šolo ni bilo nobenega odziva. Slovenci56 so pri tem izhajali iz sledečih postavk: ustno in pisno izražanje o doživetem iz neposrednega okolja otroka v obeh deželnih je­ zikih pri popolnem upoštevanju učnih ciljev elementarnih šol. Ta cilj pa se da po mnenju slovenskih strokovnjakov doseči le na osnovi materinščine šoloob­ veznih otrok. Razgovore med koroškimi Slovenci in vladnimi zastopniki so močno ovirali tudi razni protislovenski ukrepi kot npr. prepoved ljudske igre »Izgubljeni sin« na Radišah, dogodki okoli župnika Fertale iz Pokrč, oviranje delovanja Luke Sienčnika, zadeva Joška Hutterja ter Alojza Čebula ter načrtno izrivanje ozi­ roma neupoštevanje koroških Slovencev v organizacijah Vaterländische Front.5 7 Dobrlaveški župan Taurer je posamezne člane Slovenske prosvetne zveze ob­ dolžil veleizdaje in jim grozil s taboriščem v Wöllersdorfu. Postopoma je slovenska1 manjšina precizirala svoje predstave in glede šol­ skega vprašanja je v tozadevnih prepisih rečeno, naj bi bile manjšinske šole vse tiste, ki jih je zvezni kancler dr. Ramek dne 3. marca 1925 v parlamentu kot take tudi označil.58 Slovenska prosvetna zveza je vztrajala pri enotnem učnem načrtu za vse manjšinske šole in zahtevala, da pridejo pod enotno nad­ zorstvo. Poleg tega je Slovenska prosvetna zveza ponovno zahtevala, da se na učiteljišče sprejme odgovarjajoče število slovenskih kandidatov. Učitelji na manjšinskih šolah naj bi bili pripadniki slovenske narodne skupnosti, prav tako učitelj slovenščine na učiteljišču in učitelj slovenščine na gimnaziji. Inšpektor manjšinskih šol naj bi bil podrejen neposredno prosvetnemu ministrstvu in bil tudi član izpitne komisije na učiteljišču, kar zadeva slovenščino. Slovenskega inšpektorja naj bi imenovala oblast na predlog Slovenske prosvetne zveze, torej bi mogel postati nadzornik le človek, ki bi imel zaupanje manjšine. SPZ naj bi imela tudi pravico, da prireja za odrasle tečaje slovenščine pod vodstvom slo­ venskih učiteljev odnosno drugih kvalificiranih oseb. Pri zveznem referatu za izobraževanje naj bi bil tudi slovenski zastopnik. Seveda je imela slovenska manjšina še vrsto drugih zahtev do avstrijskih oblasti. Večinoma so se nanašale na enakopravnost slovenskega jezika v javnosti, zanimivo pa je, da je zahtevala tudi izpraznitev slovenskega dijaškega doma, Mohorjeve hiše in hotela Heim- linger. Vrhovni učni princip na utrakvističnih šolah naj bi bil usmerjen v med­ sebojno spoštovanje obeh narodov na Koroškem. Slovenščina naj ne bi ostala omejena le na ljudsko šolo, slovenski predmetni pouk naj bi bil obvezen za Slo­ vence na koroških srednjih šolah v vseh razredih. Prosvetna zveza je mislila tudi na ponovno otvoritev slovenske ljudske šole v Šentjakobu, država pa naj bi prevzela plačevanje dveh učiteljskih mest. V Sentrupertu pri Velikovcu naj bi odprli javno glavno šolo s slovenskim učnim jezikom. Konec 1936 odnosno sredi leta 1937 je prišlo do intenzivnejših kontaktov med slovensko narodno skupnostjo na Koroškem in zastopniki Nemcev v Slo­ veniji. Končni cilj teh prizadevanj in kontaktov je bil ta, da zastopstvo obeh manjšin predloži državnim oblastem v Celovcu in v Ljubljani svoje narodne zahteve. Uresničitev le-teh naj bi potekala na osnovi recipročnosti.59 Tako je SPZ ponovno formulirala svoje zahteve, glavna akterja pri tem sta bila očitno dr. Tischler in župnik Stare. V bistvu se te končne zahteve60 ne razlikujejo od onih iz prejšnjih let, vendar najdemo novo preambulo kot uvod v osnovne za­ hteve za ohranitev slovenske narodne skupnosti na Koroškem. SPZ govori 5 7 n. o. m. 5 8 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Die Forderungen der slowenischen Minderheit in Kärnten auf kultur, wirtschftl. und politischen Gebiet. 5 5 n. o. m.; SZI, neurejen fond zapuščine VI — Die Forderungen der deutschen Minderheit des Drau- banates auf kulturellem wirtschaftlichem und politischem Gebiete. (Auf der gemeinschaftlichen Bespre­ chung am 9. 4. 1937 in Laibach beschlossenen Fassung). 6 0 n. o. m. 54 A. MALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTICNI SOLI NA KOROŠKEM . . . o predpogojih za razstrupitev narodno politične atmosfere na Koroškem. »Pogoj vsega graditeljskega dela v deželi je ukinitev vsakršne dejavnosti organizacij in posameznih skupin proti ohranitvi slovenske narodne skupnosti na Koro­ škem. Naravna pravica do ohranitve in nege materinščine, ki se je poslužujejo družine v deželi, se razglasi kot vrhovna obveznost manjšinske zaščite s strani države in dežele. Nenaravna delitev slovenske narodne skupnosti v narodne in Nemcem prijazne Slovence mora prenehati. Konkretno se bo cilj razstrupitve narodno političnega ozračja dosegel s tem, da se kulturna dejavnost nemških društev in posameznih skupin omeji izključno na oni del koroškega prebival­ stva, ki se v družini poslužuje nemškega jezika.« Druga točka končnih zahtev govori o zastopstvu manjšine. To zastopstvo naj bi se priznalo SPZ, ki bi imela pravico neposrednega imenovanja slovenskih zastopnikov v državne in stanov­ ske organizacije. Glede šolstva SPZ obnovi predvsem svojo zahtevo, da morajo biti učitelji na manjšinskih šolah in učitelji slovenščine le pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki pa morajo imeti seveda tudi ustrezno strokovno kvalifi­ kacijo. Na strani nemške manjšine v Sloveniji sta podobne zahteve izdelala od­ vetnik dr. Arko in župnik Eppich, ki sta oba delovala na Kočevskem.61 V te kon­ takte je bil na Koroškem vključen neposredno tudi koroški Heimatbund in Alois Maier Kaibitsch je glede slovenskih zahtev predal deželnemu glavarju posebno stališče svoje organizacije.62 V njem uvodoma opozarja na zasluge orga­ nizacije in ponuja svoje dobre usluge. Zahteva pa zase tudi zaupanje vseh pri­ zadetih. Pravi, da slovenska manjšina ne poseljuje strnjenega naselitvenega področja. Na tem teritoriju živijo poleg narodnih Slovencev tudi Nemci in kot najmočnejša skupina vindišarji, ki se priznavajo k nemškemu kulturnemu kro­ gu. Opozarja na zasluge te skupine v času plebiscitnih bojev in samega plebi­ scita in pravi, da se čuti povezana z Nemci in da odklanja vsako nasilno vklju­ čitev v slovenski kulturni krog. »Za rešitev manjšinskega vprašanja lahko torej priznamo kot vrhovni zakon le svobodno izražanje volje prebivalstva in pri rešitvi šolskega vprašanja samo odločitev vzgojnih upravičencev, ki je v osta­ lem tudi zakonito zagotovljena.« Konkretno Heimatbund odklanja zahtevo SPZ glede omejitve kulturnega delovanja in se sklicuje na pravico, da na jezikovno mešanem področju še naprej brez vsakega nasilja in na osnovi lastne moči naprej vodi nemško kulturno delo v smislu avstrijskega poslanstva. Zanimivo je, da se Heimatbund strinja s tem, da se mora prenehati z delitvijo slovenske narodne skupnosti na narodno zavedne in Nemcem prijazne Slovence. »Vendar opozarjamo na to in mislimo, da imamo v tem primeru dolžnost, da nemško ori­ entiranemu delu prebivalstva ne glede na njegov dosedanji pogovorni jezik svetujemo, da se v bodoče poslužuje po možnosti samo še nemškega jezika kot hišnega jezika.« Ponovno se sklicuje na svobodo priznanja posameznika in na svobodno vključitev skupin v ta ali drugi kulturni krog. Glede šolstva pravi, da je treba najprej ugotoviti, ali so obstoječe manjšinske šole utrakvistične ali pa so to šole, ki jih obiskujejo samo otroci, katerih starši se priznavajo k slo­ venski narodni skupnosti. Ce so to manjšinske šole, ki jih ne obiskujejo otroci nemško orientiranih staršev, je zahteva Slovencev, da na teh manjšinskih šolah poučujejo le učitelji slovenske narodnosti, pod gotovimi pogoji upravičena. Eden teh pogojev je se­ veda, da morajo imeti ti učitelji avstrijsko državljanstvo. Če pa to niso izrazite manjšinske šole, temveč dvojezične, ki jih obiskujejo otroci obeh kulturnih kro­ gov, potem seveda smejo in morejo na teh šolah poučevati tudi učitelji nemške narodnosti, pri čemer imajo prednost učitelji, ki obvladajo oba deželna jezika. Sprejemu slovenskih kandidatov na učiteljišče v Celovcu ne stoji nič na poti. 6 1 glej op. 16. 6 2 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Kärntner Heimatbunđ an Landeshauptmann Sucher 15. Juli Ш37. SZI, neurejen fond zapuščine VI — Stellungnahme des Kärntner Heimatbundes zu den Forderungen der slowenischen Minderheit in Kärnten (30. August 1937). ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1 9 8 8 - 1 55 Stvar slovenske n a r o d n e skupnosti je, da skrbi iz las tne moči za t a k učiteljski naraščaj. Prot i poučevanju slovenščine na učiteljišču po učitelju slovenske n a ­ rodnosti n ima ugovorov pod pogojem, da je slovenska n a r o d n a skupnost v sta­ nju, da imenuje tozadevno usposobljenega učitelja. Tudi prot i polaganju dodat­ nih izpitov absolventov gimnazije na učiteljišču H e i m a t b u n d ne ugovarja. »Koroški Heimatbund pa mora ugovarjati, da vse tako imenovane manjšinske šole pridejo pod enotno nadzorstvo in da pridejo pod strokovnjaka, inšpektorja-slovenske narodnosti. Dosedanja razdelitev na posamezne okraje se je uveljavila, kot to lahko razvidimo iz šolsko uradnih rezultatov; zgodovinsko nastala in uveljavljena ustanova naj se po našem mnenju ne nadomesti z novo, ki je v svoji učinkovitosti zelo dvom­ ljiva. Poleg tega bi z ustanovitvijo posebnega slovenskega inšpektorata prišlo do neke določene delitve Koroške; kulturni delitvi bi, kot kažejo razni primeri, nujno sledila tudi politična, zato jo na vsak način odklanjamo ...«. Zahteva po uvedbi slovenščine kot obligatnega p r e d m e t a za Slovence na celovški gimnaziji se zdi H e i m a t b u n d u upravičena. Prot i izvedbi pr iva tn ih slo­ venskih jezikovnih tečajev pod pogojem, da le-te vodijo osebe, ki so strokovno in politično pr imerne, koroški Heimat b u n d ne ugovarja. Zanimivi so seveda tudi drugi pomisleki koroškega H e i m a t b u n d a proti za­ htevam SPZ, ker zgovorno govorijo zlasti o de janskem jezikovnem položaju v občinah južne Koroške. Maier Kaibitsch je kot predstavnik koroškega Hei­ m a t b u n d a tudi zelo negat ivno ocenjeval izglede o recipročni uveljavitvi narod­ nih zahtev koroških Slovencev in Nemcev v Sloveniji. 2 e Theodor Veiter je objavil važne podatke o utrakvist ični šoli p red anšlu- som.6 3 V svoji razpravi je priobčil t u d i statist ični mater ia l 8 4 ter kot izvedenec zelo natančno informiral o pogajanjih med koroškimi Slovenci in u r a d n i m i za­ stopniki ter v tem okviru priobčil n e k a t e r e zahteve manjšine, 6 5 o k a t e r i h smo pisali. Sredi leta 1937 je prosvetno ministrs tvo zahtevalo od koroške deželne vlade, da ugotovi dejansko stanje slovensko-nemškega šolstva na Koroškem. 6 6 Deželni šolski svet je s to nalogo poveril okrajnega šolskega nadzornika Hansa Sko- rianza. 6 7 Od okra jnih glavarstev odnosno okrajnih šolskih svetov pa je zahteval, da pomagajo inšpektor ju pri njegovem delu. Leta 1937 je bilo na Koroškem po podatk ih končnega poročila 73 jezikovno mešanih šol, 6 v okraju Smohor, 17 v celovškem okraju, 24 v bel jaškem in 26 v velikovškem. 6 8 Okrajni šolski nadzornik Skorianz je obiskal v šmohorskem okraju vseh 6 šol, v bel jaškem 7 šol, v celovškem 16, in v vel ikovškem okraju 14 šol. Od skupno 73 utrakvis t ičnih šol je torej inspiciral 43, prisostvoval je pouku v posameznih razredih, pregledal učbenike in učne pripomočke ter pre­ gledal u r a d n e spise in se pogovarjal z direktorj i ter učitelji in tako dobil po svoji oceni precej točno sliko posameznih šol. S a m pravi, da zaradi pičlo odmer­ jenega časa ni mogel obiskati vseh 73 šol. Končno poročilo je sestavil v obliki več tematsk ih področij. Poroča o učnem načrtu, o učbenikih, na drobno piše o pouku na t e h šolah, pr i čemer deli šole na 3 skupine, in sicer glede n a inten­ zivnost uporabe slovenskega učnega jezika odnosno slovenščine kot pomožnega jezika. Nazadnje govori še o usposobljenosti učiteljev t e r prikl jučuje opombe k posameznim točkam, ki se nanašajo na šolsko kroniko ter na jezikovne po­ datke šoloobveznih otrok in prebivalstva posameznega šolskega okoliša. Za vsako šolo, ki jo je obiskal, je sestavil tudi dvostransko poročilo, ki je razdeljeno na 7 točk: podatki iz šolske kronike, število razredov in šolarjev, 6 3 Theodor Veiter, Die slowenische Volksgruppe in Kärnten, str. 113 in str. 147—151. 6 4 n. o. m., str. 132—135. 6 5 n. o. m., str. 136—152. 66 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Gemischtsprachige Schulen in Kärnten, Bericht des Bezirks- schulinspektors Skorianz. 56 A. MALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTICNI SOLI NA KOROŠKEM . . . porazdelitev šolarjev po a) družinskem jeziku, b) nacionalnopolitični opredelitvi, jezikovna pripadnost prebivalstva šolskega okoliša po ljudskem štetju z dne 22. 3. 1934, označitev pouka v jezikovnem oziru — a) učni načrt, b) učbeniki, c) splošni pouk, d) verouk, znanje slovenščine učiteljev in posebne opombe. Na osnovi teh podatkov dobimo dokaj točno sliko stanja utrakvističnega šolstva nekaj mesecev pred anšlusom. Na voljo pa so nam tudi že omenjeni podatki o jezikovno mešanih šolah šolskega leta 1936/37.69 Ti podatki so pomanjkljivi le za nekatere šolske okoliše. Tudi na osnovi teh podatkov lahko sklepamo o dejanskem jezikovnem znanju šoloobveznih otrok. Poleg tega pa ta dokument govori še o porazdelitvi utrakvističnih šol na tri osnovne oblike, v smislu pred­ logov koroškega Heimatbunda leta 1935. Za ilustracijo naj navedem nekaj izbranih primerov iz poročila Hansa Sko- rianza. Podatki se nanašajo na jezikovno pripadnost otrok ter na narodno poli­ tično opredelitev. Na področju učbenikov in učnih pripomočkov, o katerih je bilo dosti go­ vora v predlogih neposredno prizadetih učiteljev glede reforme učnega načrta, se je kmalu pokazalo, da se situacija ne bo obrnila na bolje. Za predsednika POLITIČNI OKRAJ ŠMOHOR: Šolski okoliš Blače Brdo Goriče/Borlje Melviče Sentpavel Sentštefan Šolski okoliš Bistrica na Zilji Ledince Loče Podgorje Rožek Šentilj Šentjakob > o •o ce O > 2 3 2 2 2 4 > i* co O o > 92 138 86 95 66 203 Družinski jezik ^ M a > o 1л 43 119 74 93 62 189 ^ M W —-t > B ci j ; 1л C 35 6 4 — — 1 X B 0) 14 13 8 2 4 13 POLITIČNI OKRAJ BELJAK-DEZELA: > o •o rt o > o o > m 86 141 225 175 197 235 372 Družinski ^ x C > O СЛ 72 128 193 149 160 197 331 _ j X CM > B o S и C 5 — — 18 — 28 8 jezik л E 0> d 9 13 32 8 37 10 33 Narodno poli opred( '3 rt oX 0 C 8 > 2,2 d W 10 — 33 19 — > ._ o > ._ G « G TJ N 78 115 78 60 43 190 Narodno pol opred 'o G Ф rt o - * "2 S S > rt o G и 19 44 67 39 42 36 173 > ._ o > ._ G ф o > T3 N 58 84 126 128 118 189 166 tična ;litev B tu 14 13 8 2 4 13 tična slitev — Ë O) £ 9 13 32 8 37 10 33 glej op. 20. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 1 57 POLITIČNI OKRAJ CELOVEC-DEŽELA: Šolski okoliš > o 43 CU U N ctf O > CU m 5 3 3 4 4 2 3 2 3 2 > o o > 0) «1 255 156 149 214 165 88 119 74 171 81 Družinski ^ M C > O (Л 243 105 87 126 157 83 70 69 166 47 ^ ić o ću И C 37 — 47 — — 26 — — — jezik M E 0) C 12 14 62 41 8 5 23 5 5 34 Narodno poli opred 03 o ^ 'S S S > C! w 140 41 20 57 3 27 16 49 70 9 o C > ._ o >._ C cu o > "O N 103 101 67 116 154 56 80 20 96 38 tična sli te v •r< fa ш S 12 14 62 41 8 5 23 5 5 34 Bilčovs Hodiše Kapla ob Dravi Kotmara vas Medgorje Radiše Sveče Šentjanž Smarjeta v Rožu Zihpolje POLITIČNI OKRAJ VELIKOVEC: Šolski okoliš > o tu u N ce o > cu 55 5 3 4 2 4 4 4 3 > o o > O СЛ 133 184 243 58 150 90 199 194 _ j X S3 > & 1« C 85 — — — — 65 — — jezik a S CU C 48 8 13 2 37 11 28 26 Narodno politična opredelitev 0) o-M tì tì 2 > 54 26 8 0 % 3 8 11 102 19 'ĆJ d O) > .-. o .S M C ф 5 > T3 N 164 158 1 5 % 55 142 144 97 175 .- S cu 48 8 5 % (13) 2 37 11 28 26 Dobrla vas Galicija Globasnica Mohliče Ruda Skocijan Smihel Vovbre delovne skupnost i je bil izvoljen njen sklicatelj profesor dr. Widder, za ta jnika pa dr. F r a n z Koschier. Na prvi seji 21. decembra 1936 je delovna skupnost do­ ločila delokrog. Ciani so se srečevali tudi še leta 1937, vendar kak ih v idnih rezultatov niso predložili. Za nas zanimiva je četrta točka delovnega načrta, kjer b e r e m o : »Vsebina obeh ,čitank' naj posebno upošteva različna s tvarna področja (narod, običaje, zgodovino in deželo). Pr i t e m je t reba dati posebno težo koroškim posebnostim, da se s t em podpre l jubezen do domovine. Jezikovno mešano območje naj za­ vzame svoje zasluženo mesto in med drug im naj se priobčijo tudi berila v na­ rečjih dolin. Koroško l judsko pesništvo (nemško v prevodih poleg slovenskih originalov) naj se močno poudari . Državna misel naj se poglobi z berili iz avstri jske zgodovine. Pojma domovina Koroška in očetnjava Avstrija se morata na osnovi knjig posredovati učencem.« 7 0 7 0 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Slowenischer Sprachunterricht Lesehefte. Verhandlungsschrift der Arbeitsgemeinschaft. 58 A. MALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTICNI SOLI NA KOROŠKEM . . . Tik pred anšlusom, 31. j anuar ja 1938, je potekal zadnji pogovor o učnem načr tu utrakvist ičnih šol. Po intenzivnih r a z p r a v a h pretekl ih let, obširnih pred­ logih slovenske narodne skupnosti in po vključitvi nemške manjš ine v dravski banovini, bi pričakovali pozitivnejši izid diskusije. Seveda pa je t reba ob tem upoštevati , kakšno moč in kak vpliv so m e d t e m na Koroškem tudi v v r s tah organizacije Vater ländische F r o n t in v deželni upravi dosegli nacionalni soci­ alisti. To velja še posebej za šolsko področje. Sumarično lahko povemo, da je krog razpravl jalcev v bistvu potrdi l utrakvist ično šolsko ureditev. Vladni svet­ nik M a u r e r je referir al o zahtevah Slovencev glede učnih načrtov in j ih je, če sledimo njegovemu spominskemu protokolu, 7 1 zavrnil takole : »1.) Jezikovne razmere na jezikovno mešanih šolah se morajo v interesu sloven­ skega prebivalstva urediti na način, da se omogoči slovenskim otrokom prestop na glavno in srednjo šolo. (To je na osnovi predloženega načrta izključeno, ker otroci do­ bijo od 6. do 10. leta premalo nemškega pouka.) 2.) Porazdelitev učnih predmetov na slovenščino in nemščino na prvi šolski stop­ nji praktično ni izvedljiva. Začetni pouk s čisto slovenskimi otroci ni možen drugače kot v slovenščini. 3.) Istočasno poučevanje slovnice in računstva v obeh jezikih na spodnji in sred­ nji stopnji mora dovesti do neuspeha in ga je treba zaradi tega odkloniti. 4.) Ker so jezikovne razmere v posameznih šolskih okoliših jezikovno mešanega ozemlja zelo različne, razvrščanje šol na tri tipe ni smiselno. 5.) Pričetni pouk dobijo slovenski otroci v slovenščini. Če so pogoji dani, se iz­ vede prehod na nemščino. Pouk na 3. stopnji je čisto nemški. 6.) Učni načrt iz leta 1890 je primerna podlaga, treba ga je predelati v smislu učnega načrta iz leta 1930. 7.) Slovenske jezikovne ure je treba uvrstiti v predmetnik. 8.) Za učitelje na jezikovno mešanih šolah je treba izposlovati doklade, za kan­ didate, ki obiskujejo na učiteljskih akademijah slovenščino, pa zadostne štipendije.« Navedem točki 5. in 6. ne pomenita nič drugega kot u r a d n o vztrajanje na utrakvis t ičnem šolskem sistemu, posebno še, če upoštevamo edino točko, pri kater i ni bilo soglasja: »O obisku slovenskih ur, prisilno ali povpraševanje star­ šev, sporazum še ni bil dosežen.« Pač pa je predsednik ugotovil soglasje v sle­ dečih točkah: »1.) Kot osnova velja učni načrt iz leta 1890, ki ga je treba predelati v smislu učnega načrta iz leta 1930. 2.) Slovenci dobijo ob pričetku pouka na prvi šolski stopnji čisto slovenski pouk (slovensko vadnico), Nemci nemški pouk (nemško vadnico). — Če so potrebni pogoji dani, se izvede prehod na nemški učni jezik. 3.) Od tretje šolske stopnje naprej je nemščina učni jezik. 4.) Od tretje do osme šolske stopnje se določijo tedensko tri ure za pouk sloven­ ščine. 5.) Na vseh šolskih stopnjah se pomnoži število tedenskih ur za eno ali dve uri. 6.) Za naporno delo na jezikovno mešanih šolah se izposluje za učitelje doklada (Zveza, mesečno 50 šilingov, za vse učitelje enako). 7.) Kandidatom, ki obiskujejo na učiteljskih akademijah slovenščino, se dodelijo zadostne štipendije (Zveza).« Pravni predpisi za utrakvist ično šolo so že leta 1893 privedli do situacije, da je od 10.695 šolarjev, ki so obiskovali utrakvist ične šole, le 1392 ali 11,5 % na srednji in višji stopnji obiskovalo tudi t r i u r n i pouk slovenščine na teden. 7 2 To razmerje se vse do anšlusa ni spremenilo. Po anšlusu je adminis t rat ivni referent koroškega deželnega šolskega sveta dr. Dlaska zelo točno ocenil rezul tate dolgoletnih pogajanj koroških Slovencev s predstavniki avstri jske vlade odnosno koroške deželne vlade, pa tudi kontakte med koroškimi Slovenci in Nemci v Sloveniji. 7 1 SZI, neurejen fond (zapuščine VI — Gedächtnisprotokoll über die Lehrplan — Besprechung am 31. Jänner 1938. 7 2 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Schulwesen der sprachlichen Minderheiten im Lande Öster­ reich, Klagenfurt 18. 2. 1939. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 59 »Praktičnih rezultatov pogajanja niso prinesla. Na Koroškem so sicer odredili pripravljalna dela za spremembo šolstva, in sicer: 1. ugotavljanje jezikovne pripad­ nosti šolarjev na jezikovno mešanem področju; 2. posvetovanja o reformi učnega na­ črta. Vendar sta ti deli zvodeneli, ker je domovini zvesto prebivalstvo Koroške pod vsem pogoji zahtevalo, da o narodni pripadnosti ne odloča hišni jezik, temveč pri­ znanje staršev temu ali onemu narodu. (Na jezikovno mešanem področju Koroške go­ vori namreč pretežna večina vindiš. Vindiš pa ne moremo istovetiti s slovenščino. Ima približno enak položaj kot ,wasserpolnisch'. Ljudje, ki govorijo vindiš v absolutni jve- čini nočejo nič slišati o slovenstvu). Prebivalstvo je bilo odločeno, da se posluži šol­ skega štrajka, če bi prišlo do všolanja na osnovi objektivnih znakov. Načelo recipročnosti je samo po sebi nekaj izvrstnega. Samo mora sloneti na na­ rodnem priznanju ljudi.«73 Po anšlusu se je intenzivneje nadaljevalo z izrinjanjem slovenščine in slo­ venskih učbenikov ' iz l judske šole južne Koroške, t a k o da je deželni šolski in­ špektor dr. Georg Graber dne 17. 2. 1940 lahko zapisal: »Slovensko-nemški učbeniki se ne uporabljajo več. Učni jezik je povsod nemški . Slovenščina je le pomožno sredstvo za začetnike.« 7 4 Z u s a m m e n f a s s u n g EINIGE ANMERKUNGEN ZUR UTRAQUISTISCHEN SCHULE IN KÄRNTEN IN DEN JAHREN 1923—1938 Avguštin Malle Auch in den Jahren zwischen den beiden Weltkriegen standen Fragen des Minder­ heitsschulwesens im Vordergrund aller Bemühungen um eine befriedigende Lösung der Kärntner Volksgruppenfrage. Die Kärntner Slowenen strebten dabei eine Lösung an, die ihnen die Sekundärsozialisation auf muttersprachlicher Grundlage ermöglichen würde. Zur Problematik existiert eine sehr umfangreiche Literatur, die vor allem den Bereich der der slowenischen Minderheit in den Zwanziger jähren angebotenen Kultur­ autonomie und die Verhandlungen der Vertreter der Kärntner Slowenen mit Funktio­ nären des Ständestaates — zu diesen wurde wiederholt auch Maier Kaibitsch als Expo­ nent des Kärntner Heimatbundes beigezogen — bespricht. Die zeitgleich geführte intensive Diskussion um eine Lehrplanreform auch der utraquistischen Schule wird in der wissenschaftlichen Literatur wenig beachtet. Der Politische und wirtschaftliche Verein für die Slowenen in Kärnten befaßte sich in einer im Jahre 1922 erschienenen Broschüre eingehend mit der Schulsituation. Die Grundüberlegungen finden sich in den folgenden Jahren in unterschiedlichen Va­ riationen im »Koroški Slovenec«. Die Einschätzung der utraquistischen Schule ist sehr unterschiedlich. Während die Kärntner Schulbehörden und z. B. der Kärntner Historiker Martin Wutte diesen Schultyp als jenen bezeichneten, der den Bedürfnissen und Anliegen der Kärntner Slowenen am besten entsprochen habe, sah vor allem der national bewußte Teil der Kärntner Slowenen diese Schule als Germanisierungsinstrument an. Die rechtliche Basis der utraquistischen Schule änderte sich seit 1890 bzw. 1891 nicht mehr. Trotz umfangreicher Diskussionen über eine Lehrplanreform an der zahlreiche Lehrer­ arbeitsgemeinschaften und einzelne Lehrkräfte der utraquistischen Schule teilnahmen, kristalisierten sich schlußendlich zwei Konstanten heraus: Das Hauptziel der utraqui­ stischen Schule sahen die Diskutanten in der Erlernung der deutschen Sprache und diesem untergeordnet bestätigte man der slowenischen Sprache erneut den Status einer Hilfssprache zur Erlernung der deutschen. Die Möglichkeit der Erreichung der allge­ meinen Bildungsziele an den utraquistischen Schulen wird vor allem für einzelne Gegenstände vielfach angezweifelt. Generell wird die Forderung erhoben, daß Bil­ dungsziele in Lehrinhalte der utraquistischen Schule nicht von jenen der allgemeinen abweichen dürfen. Die utraquistische Schule müsse die Kinder zu loyalen Staatsbürgern und heimat­ liebenden Kärntnern erziehen. Von den zahlreichen Diskussionsbeiträgen weichen qua­ litativ in quantitativ die Beiträge Franz Wedenigs ab, der sich sehr intensiv mit der Problematik befaßte, umfangreiche Lehrpläne für einzelne Gegenstände vorlegte und 7 3 glej op. 16. 7 4 SZI, neurejen fond zapuščine VI — Äußerung. Z. ZI. 524 Res. der Landeshauptmannschaft, Zahl IV-3-45.777-a des Unt. Min. Wien vom 18. 12. 1938. 60 A. MALLE: NEKAJ PRIPOMB K UTRAKVISTICNI SOLI NA KOROŠKEM . . . eine gründliche Basisuntersuchung der Gesamtproblematik vorschlug. Seine Vorschläge untermauerte er mit zahlreichen Beispielen aus der pädagogischen Fachliteratur und schlug ganz konkrete Schritte im Bereich der Lehrbücher und Unterrichtsbehelfe vor. Aber auch Franz Wedenig maß der slowenischen Sprache keine Bedeutung an der Mittel- und Oberstufe der utraquistischen Schule bei. An einer Landesschulinspekto- renkonferenz, die im Jahre 1930 stattfand, bestätigte der Kärntner Landesschulinspek- tor Dr. Graber das Hauptziel der utraquistischen Schule. Auch die letzte Lehrplanbe­ sprechung vor dem Anschluß — sie verlief im Jänner 1938 — bestätigte den Kärntner Schulutraquismus. Alle Verhandlungen, die die Kärntner Slowenen zwischen 1933 und 1937 zur Verbesserung ihrer schulischen Situation in Richtung größerer Beachtung der Sekundärsozialisation auf muttersprachlicher Basis geführt hatten, waren letzlich nutzlos. Auch die Erhebung über den tatsächlichen Stand der utraquistischen Schulen in Kärnten, die auf Antrag des Bundesministeriums für Unterricht Bezirksschulinspek­ tor Hans Skorianz durchgeführt hatte, bewirkte keine Änderung mehr. Nach dem Anschluß beurteilte der administrative Referent des Landesschulrates für Kärnten Dr. Dlaska die diesbezüglichen Verhandlungen sehr treffend indem er meinte, prak­ tische Resultate hätten sie nicht gezeitigt. Die slowenische Sprache wurde in den Monaten nach dem Anschluß im schulischen und im übrigen öffentlichen Bereich noch mehr an den Rand gedrängt. Am 17. 2. 1940 notierte Landesschulinspektor Dr. Georg Graber: »Slowenisch deutsche Lehrbücher werden nicht mehr verwendet. Die Unter­ richtssprache ist überall deutsch. Slowenisch dient nur als Hilfsmittel für Schulan­ fänger.« Pri Slovenski matici je izšla knjiga Božo Otorepec Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem S kritično študijo o srednjeveških grbih in pečatih naših starejših urbanih naselij smo dobili delo, ki smo ga zelo pogrešali, toda to dokaj obsežno delo prinaša v resnici več, kot obljublja naslovni okvir. Avtor je zbral domala vse dostopne arhivsko izpričane podatke o starejši zgodovini na­ ših mest in trgov, ne samo tistih v današnjih političnih mejah Slovenije, marveč celotnega slovenskega etničnega ozemlja. Pri tem je kritično ovrednotil in mnogokrat tudi korigiral ali vsaj izpopolnil dosedanja zgo­ dovinska spoznanja. Otorepčeva študija je znanstveno pomembno delo, rezultat dolgotrajnega in zavzetega študija. S svojo akribijo in razgledanostjo presega marsika­ tero podobno tuje delo, pri nas pa je popolnoma pionirskega značaja. Lahko rečemo, da je to ena najpomembnejših edicij, kar smo jih za sta­ rejši čas naše zgodovine doživeli v zadnjih desetletjih. Delo spremljajo tudi reprodukcije ohranjenih pečatov. Po dogovoru med Slovensko matico in Zvezo zgodovinskih društev Slove­ nije imajo člani zgodovinskega in muzejskih društev možnost kupovati knjige SM po posebnih članskih cenah, ki sicer veljajo samo za člane Matice. Tako stane Otorepčeva knjiga v prosti prodaji 45.000 din, članska cena pa je 31.000 din. Slovenska matica, Trg osvoboditve 7, 61000 Ljubljana Telefon: (061)214 190