»Mami, glej kužka, ki spi na soncu pred hiško,« je zaklicala deklica sredi poti in za rokav povle- kla mamo. »Aha, vidim, ga, ja. Kar pusti ga, naj počiva!« Mama je v tistem zagledala gospodično, za ka- tero je kazalo, da čaka prav njiju tam pred vrati hišice ob cesti. »Dobro jutro, kam pa kam?« ju je ogovorila ne- znanka. »Proti Luknji jo mahava, proti Luknji,« sta se oglasili obe v en glas. »Imenitno! Vreme je kot nalašč za tak podvig. Le uživajta!« jima je privoščila gospodična. Planinki sta ji pomahali v pozdrav in hiteli na- prej, ona pa je obstala na pragu in oprezala za prišleki, saj ji je postajalo dolgčas. Vedno je pri- jazno odzdravila vsakomur, ki jo je pozdravil, in vsaj pokimala tistim, za katere se je zdelo, da so jezik pozabili doma. Kajti v planinah je pozdra- vljanje stara, posnemanja vredna navada. Tu in tam je pozdrav prerasel v krajši pomenek. Prav tistega jutra je gospodična izvedela, da se Bruno in Orlando, zamejca iz Benečije, odpra- vljata proti Prehodavcem, očka z malo Špelo in Šmonom pa le do konca doline, ker so v avtu pozabili malico … Slednjič se je gospodična vendarle naveličala ogledovanja za pohodniki in se napotila narav- nost v razmetano kamro. S tako vnemo se je lo- tila pospravljanja in čiščenja, da je celo omaro odmaknila od stene. Takrat ga je zagledala. Majhen črn cmok, viseč v najtemnejšem kotu pod stropom. »Le kaj je to?« je pomislila. Frfotavi gospod netopir Frfotir se preseli »Zdi se mi, da se Zemlja hitreje vrti. Že spet je pomlad, pa smo komaj dobro nazdravili novemu letu,« je tuhtala gospodična med pometanjem dvorišča svoje hišice v zadnji dolini pod Triglavom. Opoldansko sonce je prav prijetno žgečkalo njene gole noge in ogrevalo bližnje skale, hkrati pa je ven zvabilo tudi mnoge pohodnike. Kristina Menih Planinc ˇkov kotic ˇek 43 V tistem pa je tisti črni le-kaj-je-to lagodno raz- prl svoje opnaste peruti, zacvrlikal in brezglavo poletel po prostoru. »Cviii, cviii, cviii,« je glasno cvrlikal črnuh, am- pak gospodičnino uho ni zaznalo ničesar. So pa tisti visoki toni prebudili Dixie pred hiško, da je brž pritekla k odprtemu oknu, se povzpela na prednji taci in pogledala v kamro. »Hej, ti le-kaj-je-to, nehaj se dreti po moji sobi, si slišal? Vau, vau,« se je repenčila psica, ker ji je tisti visoki glas dražil občutljiv pasji sluh. Ampak vse je kazalo, da je glasnež gluh, saj se na njeno hudovanje sploh ni odzval in je še na- prej predirljivo cvrlikal. Dixie se je razhudila. Divje je zalajala, ko je ne- znanec zakrožil nad njeno glavo in se ustavil tik pred njenim smrčkom, preden je z visokim gla- skom spregovoril: »Cviii, cviii, zakaj pa si tako glasna? Slep sem res, slep, gluh pa ne! In tudi noben le-kaj-je-to nisem, ampak čisto pravi netopir, da veš! Moje ime je Frfotir. Sem spoštovani gospod Frfo- tir Tretji Kaninski, iz slovite netopirske družine Chiroptera. »Netopir?! Ja, zakaj pa si v moji sobi? Saj neto- pirji vendar živite na prostem?« se je začudila psička. Nepovabljeni gost ji je potrpežljivo razložil, da je v sobi, ki si jo, vsaj kolikor je njemu znano, kuža deli z gospodično, pristal po čistem naključju, potem pa v njej prespal vso zimo. In bi najbrž še malo podremal, če ga ne bi lastnica zbudila s svojim pospravljanjem. Frfotir je poslušalki pojasnil, kako je nekega jesenskega večera, slep kot je, namesto mimo hiše pomotoma poletel naravnost vanjo, saj so bila vrata na stežaj odprta. Gospodična je v ka- mro spuščala še zadnje jesenske žarke nizke- ga sonca. Dremala je pod mogočno smreko na dvorišču in še sanjalo se ji ni, da je v hišo prile- tel netopir. Pitbulka in gospod Frfotir bi se najbrž še dolgo pomenkovala, če ne bi medtem prišla gospo- dična. Ko ga je zagledala, se ni prav nič razburi- la, temveč je brž pokukala v svoj pametni tele- fon, poguglala in se poučila, da so netopirji slepi in edini sesalci z letalno mreno. Ta jim s svoje- vrstnimi krili, imenovanimi prhuti, omogoča le- tenje. Ker večina oddaja ultrazvočne signale, ki se odbijajo od predmetov v okolici, vsak sliši svoj odmev, zato se mu ni težko izogniti oviri. In tudi plen zlahka ujame … Poletni večeri Netopir Frfotir se je sčasoma kar ustalil v zadnji dolini pod Triglavom. Na veliko gospodičnino in Dixiejino veselje se je naselil v bližnji drvarnici, kjer je prespal vse dneve. Ob prvem mraku pa se je lakotno pognal iz domovanja na zračni lov za neprevidnimi mušicami in žuželkami. Psička in njena človeška prijateljica sta ob ti- stem času po navadi posedali na klopi pred hi- ško. Odganjali sta zoprne mušone in tudi ko- marje, ki so se v dolini naselili skupaj s turisti. Gospodična je občudovala jasno nebo, žareče gore in prve zvezde na nebesnem svodu, pitbul- ka pa je netopirčka tu in tam z laježem opozo- rila na kakšno še posebno tečno muho. Sicer pa gospod Frfotir ni bil ravno strasten krvoses, zato je s svojim dolgim jezikom s slastjo polizal tudi cvetni nektar. Če ga je le uspel najti! Kajti Frfo- tir je bil precej frfotav in se je pogosto prena- glil v svojih odločitvah, zato je namesto na cvet večkrat priletel na kakšno neužitno travno bilko. No, lakote tam pod Triglavom kljub temu res ni- koli ni občutil, saj je bilo hrane v izobilju. Glas o gospodu Frfotirju Tretjem Kaninskem, ki bivakira v gospodičnini drvarnici, se je kma- lu razširil med domačini in planinci. Mnogi so si neprijavljenega gosta želeli ogledati na lastne oči in gospodična jim je rade volje ustregla. Po- kazala jim je režo med deskami, da so skoznjo po mili volji opazovali malega zaspanca, viseče- ga s stropa na kot nit tankih udih. Ženska je neutrudno širila dober glas o njem in njegovih sorodnikih. »Nikar se ne bojte netopirjev! Nič hudega vam ne bodo storili. Nobeden se še ni zapletel v lase, saj s svojimi čutili zaznajo nit, tanjšo od najtanj- šega lasu. Raje se spoprijateljite z njimi, saj vam bodo uničili mnoge neprijetne žuželke brenčel- ke, ki vas nadlegujejo ponoči. Sploh pa so ne- topirji zaščiteni, saj so ena najbolj ogroženih živalskih vrst,« je kot nenehno vrteča se gra- mofonska plošča vedno znova ponavljala go- spodična. Slednjič se je vsega skupaj naveliča- la in na drvarnico pritrdila svojevrsten plakat. Poleg osnovnih podatkov, povezanih z netopirji, je na njem kraljeval Frfotirjev portret. Z razpr- tim gobčkom, iz katerega so kukali ostri zob- ki, se je zdel veliko bolj junaški, kot je bil sicer, je razmišljala Dixie, ki je prav zaradi tistega portre- ta in nenehnega nakladanja o Frfotirjevih do- brih lastnostih postajala ljubosumna. Neprijetna čustva so se stopnjevala iz večera v večer in ne- koč ni veliko manjkalo, da ga ni prijela za vrat. Ampak njegovo življenje takrat še ni viselo na nitki, zato ji ga ni uspelo ujeti, za povrh pa je sčasoma doumela, da je gospodičnine naklo- njenosti za vse več kot dovolj. Jesen se poslavlja Postarana veverica je hitela z nabiranjem žira pod bukvijo. Starčico je že tri noči trgalo v mi- šicah. To pa je lahko pomenilo le eno: v Pravlji- čarijo očitno spet prihajata zima in mraz. Tudi vrtni palček je že komaj čakal, da se izza ovinka 44 pripelje avto z gospodično, saj je v prvih hladnih nočeh poletna vročina povsem minila. Slednjič je gospodična le privijugala pred hiško in poleg solarnih svetilk na toplo preselila tudi premraženega palčka. »A te zebe, da si tako posivel?« ga je vprašala. On se je le namrgodil. Izustil pa ni ne bev ne mev. »Uf, res je že pošteno mraz. Komaj je minilo po- letje, pa je že zima tu pod gorami,« je rekla go- spodična in se podvizala v drvarnico po drva. Kot običajno je pogledala gor pod strop, kjer je navadno spal gospod Frfotir. Ampak tokrat ra- zen praznega stropa tam ni bilo nikogar. Stopila Netopir Frfotir se je sčasoma kar ustalil v zadnji dolini pod Triglavom. Na veliko gospodičnino in Dixieino veselje se je naselil v bližnji drvarnici. Risba: Jernej Kovač Myint je globlje v temno drvarnico. Malce je počakala, da so se njene oči privadile na temo, potem pa je začela iskati netopirjeve sledi. Dolgo je iskala in slednjič našla. Med poleni je ležal črn kupček, ki je v obrisih spominjal na netopirja. »Oh, ti revček, ti! Saj si zmrznil,« se je razžalostila. Skromne ostanke je nežno položila v papirna- to vrečko in jo zakopala na travniku. Čez grobek je položila kamen v obliki srca, se razjokala, po- smrknila in se odpravila v hiško. Dixie, ki je ždela pred toplo pečjo, je globoko zazehala in se rado- vedno zazrla v skrbničine rdeče oči. »Moja malomarnost je botrovala Frfotirjevi smrti. Če bi prišla pred mrazom, se to ne bi zgo- dilo, saj bi zimo spet lahko preživel v hiši. Tako pa …« se je žalostno pridušala in zahlipala. Psica pa se je tiho ulegla in glasno zasmrčala. Nova pomlad Mimo hišice so spet hiteli planinci, saj so jih vse daljši dnevi in spomladansko obarvane gore brez snega zvabili na plano. Tudi gospodična in Dixie sta uživali na prostem vse do mraka. Pre- den sta se tistega večera odpravili večerjat, pa je pred hiško zacvrlikalo: »Cviii, cviii …« »Hov, hov, glej ga glej! A si se končno le vrnil? Gospodična je potočila za polno skodelo solz, ti zanikrni gospod Frfotir. Bolj kot sem ji skušala dopovedati, da nisi umrl, manj me je razumela. Na koncu me je celo obtožila brezčutnosti, vau, vau! Brž se ji zaleti v čelo, da te prepozna!« Frfotir se je res nemudoma zaletel v gospodič- nino čelo. Takoj ga je prepoznala in se ga ne- znansko razveselila. Potem je netopir na dolgo in široko razlagal svo- jo zimsko pustolovščino. Gospodična seveda ni nič razumela, zato pa toliko pozorneje posluša- la Dixie. Tako je razlagal, da je tistega dne, ko razen palč- ka ni bilo nikogar doma, netopirski pismonoša prinesel telegram, naslovljen na Frfotirja oseb- no. V njem je pisalo: »Ljubi naš sorodnik Frfotir T re- tji Kaninski. Slišali smo, da si se preselil v zadnjo dolino pod Triglavom. Ker se že dolgo nismo srečali, te pred zimsko hibernacijo vabimo, da se nam pridružiš na meganetopirski veselici v do- mači jami Srnica. Netopirski pozdrav, vsi tvoji.« Premraženemu in lačnemu ni bilo treba dveh povabil. Takoj se je podvizal na srečanje, kjer so ga z navdušenjem sprejeli. Veselica je trajala več dni in noči. Pili so, peli, je- dli in se veselili prihajajoče zime, ko bodo v za- vetju tople jame ubežali mrazu. Res so počasi vsi po vrsti otrpnili in zakinkali v trden sen. Te- lesna temperatura se jim je spustila na samo deset stopinj Celzija, srce je bílo čisto počasi in tudi vdihovali so le na vsakih devet minut … Fr- fotir se je iz zimske odrevenelosti prebudil šele, ko je postalo že pošteno toplo in so ga mušice kar same od sebe začele drezati pod smrčkom. Pretegnil je svoje ude, raztegnil prhuti, se po- slovil od svojih sorodnikov in odfrlel Pravljičariji naproti. m 45 april 2019 PLANINSKI VESTNIK