UČITELJSKI TOVARIŠ,
O 1 a s i 1 o
St. 7.
.Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani."
__________
Izdavatelj in urednik: V n «I i* o j Zumer,
mestni učitelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik.
XXX. leto.
Ljubljana, 1. mal. travna 1890.
Vsebina: Naše vdovsko društvo. — Jan Lego — Praga: Cenjenemu slovenskemu učiteljstvu! — L. St.iasny — Kamnik: Nekaj črtic iz šolskega življenja v Kamniku v minolih stoletjih. — Janko Žirovnik — Gorje: Zrno do zrna — pogača! — J. Mam: Knjiga Slovenska. — Ukazi in odredbe šolskih oblastev. — Književnost — Vprašanja in odgovori. — Dopisi: Iz Ljubljane. — Z Goriškega. — Iz Primorja. — Iz Kopanja. — Vestuik „Pedagogiškega društva" v Krškem. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Listnica uredništva.
Naše vdov;
Jo m a g a j si s a m i n p o m a g a 1 T i bode Bog! Ta rek se pri nas še premalo ceni. 0 tem se prepričamo, ako pogledamo v knjige našega „Društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjske m. Moškega učiteljskega osobja na kranjskih šolah je preko 400 — ženskega osobja tu nismo všteli, ker je po sedanjih pravilih društvo le za učitelje. Od teh 400 učiteljev je v društvo vpisanih le 70 (= 17°/o). Res, da imajo po sedanji uredbi pravo in trajno korist iz društva le oženjeni učitelji; a če pomislimo, da je vsaj polovica učiteljev oženjenih, pogrešamo jih najmanj 130 izmed njih med društveniki vdovskega društva. Če učitelj-oče umrje, dobiva pač njegova vdova, ako je mož služil najmanj deset let, pokojnino in njegovi otroci vzgojnino, a ta je nizko odmerjena. Koliko se zapuščeni vdovi gmotno stanje olajša, če poleg te pokojnine dobiva tudi pokojnino od vdovskega društva! Kaka podpora je to posebno za vzgojo zapuščenih sirot!
V ta namen, da bi se naše učiteljstvo bolj zanimalo za to prekoristno društvo, se-
sko društvo.
stavil je skrbni in marljivi društveni tajnik g. M. Močnik že lansko leto preosnovo društvenih pravil v tem zmislu, da bi imele tudi u č i t e 1 j i c e in n e o ž e n j e n i učitelji od društva kaj koristi in da bi se pokojnina vdovam in vzgojnina sirotam nekoliko pre-osnovala in po starosti zvišala. Ta preosnova se je obravnala v odborovih sejah in pri občnem zboru dne 2. kimovca 1889. 1. Ker se pa v posameznih točkah ni dosegla jedi-! nost, vzprejel se je nasvet, da v teku leta društveni odbor to stvar še jedenkrat temeljito pretresuje in po vsestranskem obravnavanji v strokovnih listih postavi na dnevni red letošnjemu občnemu zboru.
Temu naročilu je odzval društveni odbor s tem, da se je v seji dne 16. sušca posvetoval o preuaredbi društvenih pravil. Gospod tajnik, ki je o tej stvari poročal, predložil je načrt, ki se v nekaterih točkah razločuje od lanskega načrta. Načelno so bili vsi navzoči za prenaredbo pravil; g. tajnik potem prebere načrt. — Sicer je nekaj tega že znanega iz obravnav lanskega občnega zbora dne 2. kimovca, a zaradi ložjcga pregleda in
primerjanja podajemo p. n. čitateljem našim vse nasvetovane premembe. Udje vdovskega društva naj jih blagohotno primerjajo s pravili od dne 3. sušca 18 82. 1.
Osnova pravil društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem.
§ 1. Društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem ima svoj sedež v Ljubljani; namen mu je dvojen :
a) ali zagotovlja svojim društvenikom v življenji prevžitnino (rento), ¿>) ali jamči njihovim vdovam in sirotam za vsako leto pokojnino oziroma vzgojnino.
§ 2. ostane, kakor je v pravilih 1. 1882.
II. Člani in dobrotniki.
§ 3. Vsak na javni ljudski šoli na Kranjskem nameščeni učitelj ali podučitelj, istotako vsaka učiteljica ali podučiteljica more biti ud temu društvu.
§ 4. govori o vzprejetji v društvo in ostane po starih pravilih.
§ 5. Kdor izstopi iz društva, izgubi vse pravice do njega pridobljene.
Izstopa pa: a) kdor se pismeno oglaša; ž») kdor ne vplačuje doneskov v obrokih po pravilih določenih; c) kdor prostovoljno izstopi od učiteljstva; d) kdor se zarad hudodelstva iz učiteljstva izloči; e) učiteljica, kadar se omoži, tudi ako ostane pri učitelj-stvu; f) kdor se preseli v drugo kronovino avstro-ogerske države, akoravno ostane pri učiteljstvu.
Pod a, c, d ni povračila pod e in f se vplačani znesek brez obresti povračuje.
§ 6. govori o dobrotnikih in ostane po starih pravilih.
III. Vplačevanje.
§ 7. Vsak ud brez razločka spola plača 2 gld. vzprejemnine in naznani, ali pristopa zase ali z obiteljo k društvu.
Kdor pristopa le za svojo osobo in zahteva le prevžitnino v življenji, plača tolikrat po goldinarji, kolikor let je dovršil. Za vpla-
čevanje se določi doba dveh let, tudi se more na mesec vplačevati.
§ 8. Razen tega pa plačujejo neoženjeni po tri gld., oženjeni pa po šest gld. letnine. Ako hoče neoženjen veljati za oženjenega in pravice do društva v tem oziru pridobiti, mora nedostatek pristopnine doplačati in letnino kot oženjen ud plačevati, sicer velja za ne-oženjenega.
Oženjeni, nad 50 let stari, se ne vzpre-jemajo več.
§ 9. govori o vplačevanji, kakor v st. pr. § 10.
IV. Pokojnina, vzgojnina in prevžitnina.
§ 10. Udje društva imajo pravico do pokojnine in vzgojnine za obitelj ali do pre-vžitnine v življenji za svojo osobo in sicer:
a)	Vdove morejo dobivati 120 gld. letne pokojnine, sirote vsaka za se četrtino tega, kar dobe vdove, sirote po očetu in materi pa dvojno vzgojnino do završenega 18. leta starosti;
b)	neoženjeni učitelji ali vdovci, ki nimajo otrok do vzgojnine upravičenih in učiteljice pa morejo dobivati po 30 gld. letne prevžitnine v življenji.
§ 11. Po dveletni preizkušnji imajo vdove in sirote društvenikov do vštetega 5. leta od časa pristopa za slučaj smrti soproga oziroma očeta že pravico do 20 gld. pokojnine, oziroma do jedne šestine cele ali dvojne vzgojnine; nadalje vsako završeno petletje pa zopet pravico do 20 gld. pokojnine, oziroma do jedne šestine cele ali dvojne vzgojnine; tako da ima vdova ali sirota tistega uda, ki je 25 let redno in brez dolga vplačeval, pravico do 120 gld. pokojnine, oziroma do 30 ali 60 gld. vzgojnine; leti preizkušnje je tukaj vštevati.
Neoženjenim učiteljem in učiteljicam pa prirašča takoj prvo leto po pristopu prevžitnina vsako leto za 1 gld., tako da po dovršenem 30. letu vplačevanja, ako so upokojeni, dobe pravico do 30 gld. prevžitnine.
§ 12. Vsi učitelji in učiteljice pa nehajo z vplačevanjem po dovršenem 30. letu vplačevanja, a ostanejo jim vse pravice do društva zase in za obitelj, ako so redno vplačevali letnino in nimajo dolga pri društvu.
Za dobo vplačevanja, oziroma oproščenja se jemlje društveno leto.
§ 13. Upokojeni neoženjeni učitelji in njim jednaki vdovci ter učiteljice morejo sicer za čas upokojenja zahtevati prevžitnino za svojo osobo, a ta se jim odmeri po letih vplačevanja, vender letnine več ne plačujejo.
Vpokojeni oženjeni učitelji pa nimajo pravice do prevžitnine (§ 10. b.)
§ 14. Oženjeni učitelji, sedanji društve-niki, obdrže vse pravice dosihmal pridobljene, vender dobe njih vdove in sirote, ako že 25 let vplačujejo ali bodo vplačevali, pravico do 120 gld. pokojnine, oziroma 30 ali 60 gld. vzgojnine.
Neoženjeni učitelji, sedanji društveniki pa imajo pravico do prevžitnine (§ 13), a kadar dobivajo prevžitnino, ne plačujejo več letnine.
§ 15. Društvo posojuje le tistim udom, ki so že deset let pri društvu in so ves čas redno plačevali letnino. O dovoljitvi posojila in o poroštvu glede vrnitve sklepa društveni odbor. —
Začne se razgovor o teh pravilih in sklene se, po velikonočnih praznikih v četrtek dne 10. malega travna sklicati pomnoženi odbor.
Uljudno tedaj vabimo vse odbornike in sploh vse društvenike, katerim čas in okoliščine dopuščajo, k tej važni seji, ki bode dne 10. malega travna ob 10. uri v
prostorih katoliške družbe. — Kar se bode tukaj sklenilo, bode se vsem društve-nikom naznanilo, da se pravočasno o tem po-razumemo. —
Opomnja. Od l. 1870. smo že trikrat pravila prenaredili, da bi pristop udom zlaj-šali. A pomisliti je treba, da mora vsako društvo v prvi vrsti skrbeti za to, da dolžnosti do društvenikov opravlja, a tudi samo pri živ l j en j i ostane. Dalje je dolžnost vsakemu društvu, da je v jednaki meri pravično vsem po svojih močeh in pravilih. — Ob ustanovitvi društva l. 1860. so se obvezali učitelji, ki so še le po preteku nekaterih let k društvu pristopili, da so vse doplačali, kar so po nastopu prve službe zamudili, tudi čas preizkušnje je trajal 3 leta. Sedaj je to nekako olajšano, a skrbeti se mora po drugih, paragrafih, da tisti učitelji, oziroma njih vdove in sirote tudi več dobe, ki so več vplačali; na tem načelu so osnovana nova pravila. Končno omenimo še nasveta g. Fr. Trošta v 24. štev. „Učit. Tov." pr. 1., ki je tudi vsega premisleka vreden, kajti tudi tam velja načelo : pravičnost; glasi se pa takole: Pristopnina za vse jednaka, a letnina se ravna po števila službenih let za časa pristopa k društvu: do 10. službenega leta 6 gld., od 10-15. 1. 9 gld., od 15—20. 1. 12 gld., od 20- 25. 1. 15 gld., od 25—30. 1. 18 gld., od 30—35. 1. 21 gld. in od 35 — 40. 1. pa 24 gld. Vprašinjeje, ali to kaj bolj ustreza učiteljem 't
■M-—4
Cenjenemu slovenskemu učiteljstvu!
potovanje je toli izvrstna šola za okrep-čanje telesa in duha, da ga po načinu učinkov ne dosega nobeno drugo podobno sredstvo. O tem je popolnoma prepričan vsakdo, komur se je potovanje k imenovanemu namenu priljubilo, a dvojiti o tem more le ta, ki v to šolo nikoli vstopil ni. Posebno kar se tiče okrepčevanja duha, pripovedovati more vsak takšen popotnik, kako se mu je po izvršenem potovanji krog idej v tem ali onem oziru razširil in kako si je v tej ali oni
stvari pridobil bodisi do cela novih ali vsaj jasnejših nazorov. Nobena knjiga in nobena, če tudi najzgovornejša usta ne morejo nam v polni meri nadomestiti tega, česar si s svojim spoznavanjem in pozorovanjein pri-! dobivamo.
Poslednjega časa raste tudi na Češkem vedno bolj veselje do potovanja; od te dobe pa, kar podeljujejo podržavljene železnice tudi učiteljstvu znižane cene, opazujemo posebno v tej važni vrsti narodovi živahno gi-
7*
banje v tem oziru. To veselje do potovanja budi in hrani ne le češka literatura, ampak na praktični strani ima velike zasluge za to posebno „Klub českyh turistil" in pa v različnih učiteljskih društvih pogosta in zanimiva predavanja o izvršenem potovanji.
Češki izlet na Slovensko 1. 1887. obrnil je posebno pozornost naših širših krogov k prirodnim redkim krasotam zemlje slovenske. Od tega časa, namreč predlanskim in lani, potovalo je k Vam na jug nekoliko malih družeb izmed češkega učiteljstva, in da bi se češki učitelj ne čutil pri Vas kakor v tujini , dal sem nekaterim učiteljem na njih željo odprt list, s katerim sem jih njihovim slovenskim kolegam, znancem svojim, iskreno priporočal. — To je gotovo zelo ugodno pri potovanji, ko pride človek v neznane kraje, med neznane ljudi, pa najde tu v svojem kolegi naravnega prijatelja, kateri ga uljudno vzprejme, s prijaznostjo pouči o vsem, kar se tiče tega mesta in kraja, kateri mu pove, kje naj se nastani, kako in kake izlete naj izvrši in kateri mu je sploh bratski tovariš.
Videč v našem učiteljstvu vedno rastoče hrepenenje po Vašem jugu, ne morem seveda drugače, nego je podpirati in nameravam to torej storiti na način, ki bode, kakor upam, tudi slovenskemu učiteljstvu v prid. Imajoč za svojo namero soglas tudi v krogih češkega učiteljstva po osobnih pogovorih in od posameznih slovenskih učiteljev ugodne dopise, stopam torej sedaj pred cenjeno slovensko učiteljstvo s predlogom, da bi vstopilo s češkim učiteljstvom v kolegijalno vzajemnost pri potovanji. Ta vzajemnost nima biti niti tej niti oni stranki na gmotno škodo ali nadlego, ampak omejevala se bode le (kjer je to možno) na to, da dobi popotni kolega stanovanje na jeden dan ali največ na tri dni, vselej pa prijateljski svet in prijazno poučenje o tamošnjih krajevnih znamenitostih ter drugih posebnostih in razmerah.
Ne menim v to svrho ustanoviti posebnega društva slovenskih in čeških učiteljev s pravili, nikakor ne, tega tudi ni treba; nam bodi prvi in poslednji paragraf kole-gijalnost, kakoršna se pri vsakem izo-
braženem učitelji sicer sama ob sebi razumi, in ne dostaje tedaj ničesar drugega, nego da bi v tej zadevi drug o drugem vedel, t. j. da bi vsak učitelj, kateri hoče kolegijalnost tudi v to mer potrditi, k izvrševanju te vzajemnosti pismeno se priglasil. Oglas ta prijaviti more vsak slovenski učitelj naravnost meni na adreso: Žižkov — Praga. Po tem, odkod se kdo pri meni do 15. velikega travna t. 1. zglasi, učinim svoje daljše dispozicije.
V praktični izvršitvi mislim si stvar tako-le: 1. Vsak potovalec dobi imenik vseh zglašencev z njih bivališči (z okrajem in pošto). — 2. Vsakdo bode imel pri sebi a) svojo fotografijo (kakor je to pri turistiških društvih običaj), na katere robu bode njegov podpis z drugim potrjevalnim podpisom , in b) listek, ki o tej kolegijalni vzajemnosti svedoči. — 3. Štirinajst dnij pred odhodom naznani kolega kolegi, da ga obišče, in če bi oni bil že na poti in prišel bi n. pr. v Maribor, piše odtod koj tega dne svojemu kolegi v Celje, da se jutri popoludne (ali pojutrišnjem dopoludne) pri njem oglasi itd. — 4. Pri kolegi, kateremu po prihodu pokaže svojo fotografijo in listek te kolegijalne vzajemnosti, dobi kolega (ako mogoče) prenočišče, gotovo pa vse poučenje, kakor: kam naj na hrano gre in katere znamenitosti naj si ogleda; ako možno, spremlja kolega kolego povsod sam ali mu preskrbi voditelja, — dalje pa se od njega ničesar več ne zahteva.
Jako ugodno je to, da se počitnice na Češkem in Moravskem začenjajo že 16. mal. srpana, pri Vas na jugu pa nekoliko pozneje.
Kolikor češko potujoče učiteljstvo poznam, mu je na poti glavno za osebo svojega kolege, manj pa za to, da bi dobil pri njem stanovanja. Češki učitelj išče torej v svojem slovenskem kolegi ljubega tovariša, kateri ga v vseh mestnih in krajevnih znamenitostih ter drugih razmerah postrežljivo pouči, — v krajih pa, kjer so gostilnice z izbami za popotnike, ne misli češki učitelj nadlegovati svojega slovenskega kolege s prenočiščem, ako ni dotični kolega v okolnostih, da bi mu je mogel brez težkoč ponuditi.
Tukaj v Pragi smo za vzprejem in stanovanje slovenskih kolegov dovolj pripravljeni; moremo jim v počitnicah sedaj s 50 posteljami postreči. Prago more si slovenski gost v spremstvu svojega češkega kolege za 5 dnij dobro ogledati, odtod pa izlete delati na 1, 2, 3 dni na vse strani češkega kraljestva k drugim kolegam.
Bodočega leta bode v Pragi, kakor znano, jubilejna razstava, katere se bodo tudi češki pedagogi bogato udeležili. Da bi jo tedaj
učiteljstvo oddaljenejših krajev moglo mno-gobrojno obiskati, bode se za njih stanovanja v velikem obsegu skrbelo in na ta način morejo tudi naši južni kolegi biti zagotovljeni, da tukaj vse storimo, da bi jim bivanje v Pragi bilo prijetno in koristno v vsakem oziru ter jim ostalo v milem in blagem spominu.
V Pragi, dne 15. sušca 1890.
Jan Lego.

Nekaj črtic iz šolskega
minolih
b) Obrtni razred.
IT nekaterih zemljepisnih knjigah se še dandanes bere: „Kamnik ima živahno čip-karijo". Ko sem pa prišel službovat v Kamnik, začudil sem se, da tu o nji skoraj niti duha niti sluha ni. V Kamniku samem se je čip-karija že zdavnaj opustila; le kaka stara babica se še peča ž njo. V okolici pa tudi pojema. Izdelki se tudi ne morejo primerjati z onimi iz Idrije in drugih krajev, kajti čip-karija se na kamniški šoli dandanes ne goji.
Pač pa so se čipkarija in druga ročna dela, kakor tudi sviloreja gojile že pred sto leti na kamniški glavni šoli v posebnem razredu — „Industrieclasse" imenovanim.
Razven zgoraj imenovanih učiteljev se bere okoli leta 1777. tudi o učiteljici Elizabeti Jenič. Začetka 1. 1788. je pa prosil direktor Rape deželno oblastvo, naj se namesti na kamniški šoli učiteljski pomočnik Janez K e h 1, da bi se s pomočjo njega in njegove soproge ustanovila tu obrtna šola („Industrieschule"). Deželno oblastvo je to z veseljem privolilo. Pogajalo se je potem delj časa zaradi plače omenjenih dveh. Razven brezplačnega stanovanja v šolskem poslopji Janez Kehl ni imel druzih dohodkov, kakor ukovino (šolnino). Ukovina je znašala vsak mesec po 10 kr. od vsacega otroka, pri nerednih roditeljih se je pa ta vsota zvišala
življenja v Kamniku v stoletjih.
na 20 kr. Za Marijo Kehl je pa prosilo mestno starešinstvo, naj se ji podeli iz normalno-šolskega zaklada vsako leto po 80 gld. Ker deželno oblastvo tej prošnji ni ustreglo, zapustila sta Janez in Marija Kehl Kamnik. Ustanovljeni obrtni razred pa je vse jedno še dalje obstal. Poučevanje se je navadno izročilo učiteljici, katera je imela prosto stanovanje poleg obrtnega razreda.
Leta 1788. je obiskovalo od 39 učenk obrtni razred 29 učenk.
Dne 26. vinotoka 1788. je izdalo deželno oblastvo ukaz, da mora na šolah, na katerih je tudi šolska delarna („Arbeits-classe"), dotični učitelj ali dotična učiteljica narediti zapisnik vseh delujočih učencev in učenk. Razven tega mora tudi vsak teden vpisati, kakšna dela in v koliko času so jih učenci in učetike izdelali. Ta zapisnik se mora po sklepu vsaiega poluletja poslati deželnemu ob-lastvu Pri polulctnih preizkušnjah, kakor tudi pri nadzorovanji naj učenci in učenke v istem tečaji izdelana dela imajo pred seboj ter jih razstavo obiskujočim pokažejo.
Za Marijo Kehl so bile „industrijalne" učiteljice: do 1. 1790. Marija Ana Irlich, od 1. 1890. Neža Mejač in od 1. 1794— 1799. Marija Jenič.
Leta 1793. prištedilo je učiteljstvo od ukovine 20 gld. 17 kr. Ta denar so porabili
za ustanovitev s vilo reje. Vsadili so več murb ter kupili več sviloprejčnih jajec. Svi-loreja se je izročila „industrijalni" učiteljici. Leta 1799. so se ločili na prošnjo direktorja o. Abunda Pilpacha učenci od učenk. Dekliška šola se od tega časa ni več združila z deško šolo. Kmalu potem se je tudi
umaknila iz istega poslopja. Dekliška šola je bila izročena do 1. 1855. samo učiteljicam, zdaj je pa pod moškim voditeljstvom. „In-dustrijalnih" učiteljic ni bilo več, nastala je tudi tu reakcija — či p kari j a in svilo-reja sta se opustili.
L. Stiasni/ — Kamni/i".
Zrno do zrna — pogača!
'Vsak vzgojevatelj ve, da prava vzgoja
—	med drugim — sestoji iz jako mnogo ma-lenkostij. Na vse te je pa treba paziti, če je bil klic: „Dobrih mater nam dajte!" že v Napoleonovih časih upravičen, je danes še veliko bolj. Tako kliče vsak, kdor se le količkaj briga za pravo vzgojo naroda ter njegovo boljšo bodočnost. Kje pa dobiti dobrih mater? Lehko se reče, da se sedanje matere
—	ne vse, a večina pa - kar skušajo, katera bo svojo deco bolj razgojila in razvadila. A če so nasledki te razvaje že za dečke pogubni, koliko bolj so pa še za deklice! Časih so rekli: „Jaz gospod, ti gospod, kdo bo pa krave pasel?" A danes se pa lahko dostavi: „Jaz gospa, ti gospa, katera bo pa kuhala, pometala, otroke oskrbovala itd." Med drugimi napakami pri dekliški vzgoji ni najmanjša ta, da matere puščajo svoje hčere brez dela, mesto da bi jih koj iz mladega urile v vseh domačih opravilih. Te ubožice se potem dolgočasijo, in da ta dolg čas vsaj nekoliko preženo, hodijo k sosedom, sorodnikom itd. v vas. In — kaj se mar tam razvedrujejo s primernimi igrami? Kaj še, saj jih ne znajo! Kdaj smo se otroci pošteno in primerno igrali, ne da bi nas kdo učil? A dandanes so se vse otroške igre poizgubile in otroci se pode po cesti brez namena. Igrajo se torej pri sosedu ne, pač pa poslušajo pogovore odraslih ljudij, ki se še ne zmenijo za to ter s tem pohujšujejo mladino. A otroci se ne pokaže le sami pri takih pogovorih, nego raz-našajo jih čestokrat popolnoma popačene — po hišah ter s tem provzročujejo časih največje zdražbe.
Predaleč bi zašel, če bi hotel naštevati slabe posledice pohajkovanja po hišah. A nasledke tega pohajkovanja čutimo naj prvo mi v šoli, a čutili jih bodo otroci sami še huje, ko bodo dorastli. Manjka nam torej skrbnih mater in za to je dostikrat tudi ves naš trud v šoli zastonj. So ljudje, ki dostikrat vso krivdo zvračajo na šolo. Od šole zahtevajo vse, a za domačo hišo se ne zmenijo. Šola naj dela čudeže, kterih bi niti slaba domača družba ne mogla uničiti! Dobro bi to pač bilo, če bi bilo mogoče. A dokler bo domača hiša pasivna, ali celo šolske nauke direktno ali indirektno podkopavala, tako dolgo ne bomo mogli kazati pravih uspehov v vzgoji. Brez domače podpore je šola podobna razbiti ladiji sredi razburjenega morja. Reši se morebiti kdo, a večina ne. Toda, če tudi so razmere tako neugodne, obupati pa ne smemo. Sveta dolžnost naša je delati na preporod družine. Vsako malenkost moramo porabiti, če le more vzvišenemu namenu služiti.
Na jedno tako malenkost bi danes posebno rad opozoril č. gč. koleginje in ta malenkost je: gojitev cvetic. Meni se zdi, da je dekle brez cvetic, kakor duša brez milosti božje. Cvetice se ujemajo z vso dekliško naravo in v dekliških narodnih pesmih imajo cvetice vedno častno mesto. Časih so bili priljubljeni „nagelček, rožen-kravt, rožmarin", ko drugih cvetic naša dekleta še niso toliko poznala, dandanes pa so jim priljubljene tudi rože. Seveda jih rajše trgajo, nego goje, a vadimo jih, da bodo svoje trgale. Ni je skoraj hiše, kjer ne bi bilo par m2 prostora. Ta se prekoplje, pre-
gnoji in poravna. Sadik je pa lehko dobiti zastonj v šolskih ali drugih vrtih. Morebiti bo katera č. ge. koleginja zmajala z glavo, češ: Kaj hoče dekle s takim prostorčkom in temi cveticami! No — prostorček bo pripravila, cvetice sadila in oskrbovala, ko dorasto, jih bo pa v šopke vezala in darila roditeljem in sorodnikom za god Vse to ji bode vzelo vsaj nekaj časa, katerega bi bila sicer prebila po hišah in dostikrat v slabi družbi. In kako bo vesela, če bo s svojimi cveticami oveselila roditelje ali sorodnike! S tem se bo vadila dela in plemeniti čuti se ji bodo razvijali v srci. Dekleta bodo tekmovala med sabo, katera bo imela lepši vrtec in ukus si bodo blažila, če jih navajamo, kako treba za-
saditi lepe skupine cvetic.^ Veselje do cvetic bo pa rastlo z uspehi. Saj ga ni blažjega veselja, nego v božji prirodi! In s časom si bode vrtec razširila in privzela vanj še družili koristnih rastlin, da bo vsaj poznala peter-šilj in vedela čemu je, predno postane gospodinja.
Vem, da vas vesele v šopku proste cvetice ali pa roža na prsih; a še bolj boste vesele lepih cvetičnih gredic svojih učenk, ki vam bodo dan na dan nosile pisanega cvetja s svojih vrtov in vam s tem kazala svojo hvaležnost za dobre navode, katere rajši slišijo iz vaših nego iz naših ust.
Na delo torej!
Janko Žirovnik — Gorje.
I
Knjiga Slovenska
v
XIX. veku.
Davorin Trstenjak (Martin Ter-stenjak) r. 8. nov. 1817 v Kralovcih, v fari sv. Jurija na Ščavnici, tu in v Radgoni dovršil prve šole, latinske 1. 1836 v Mariboru, modroslovne 1. 1840 v Gradcu in Zagrebu, bogoslovne v Gradcu, 1. 1844 postal mašnik, bil kaplan v Slivnici, Ljutomeru, Ptuju, 1. 1850 učitelj verozakona, slovenščine in zgodovine na gimnaziji v Mariboru, 1. 1861 župnik pri sv. Juriju pod Rifnikom, 1. 1868 na Ponikvi, 1. 1879 v Starem Trgu pri Slovenjem Gradcu, kjer je umrl 2. febr. 1. 1890.
Na književnem polju je jel delovati 1. 1837 ter se je trudil na njem celih petdeset let, do 1. 1887, pod raznimi znaki in naslovi p. Kralovski, Borko vlastelin Kra-lovski, Ilir ili Slavjan iz Štajera, M. T., Davorin (Davor cf. Mars), D—n, I). T—k., Vesti iz Štajera, iz Ptuja, od Drave, od Vog-lajne, Štajerski rešetar, Juste milieu, §§., E., Vicko Dragan, Vitomar, Dalibor, 'Eni^aijfioi; t. j. Epicharmos itd.
*
Zvezda (Tam za goro zvezda sveti, — Oj kak jasno se blišči!) je pesem, katero je Davorin zložil 1. 1837, ki se — sloveča po niičnem napevu (dr. G. Ipavic) — tiskana nahaja sedaj v Kresu 1. 1884 (IV. str. 296). Takrat je bil zložil tudi dramo: „Nevesta iz otoka Cypros", katere osodo sam popisuje v Slov. Narodu 1. 1876. — Danica Ilirska 1. 1839 ima „Lelj ice", od Lelja, boga ljubavi, zl. D. Terstenjak (V. 3); Molba (Polag novo-garčkoga br. 14). — N a r. pesni ilirske, St. Vraz 1. 1839, pa: Nevernost (str. 71). Dva groba (str. 123). — Zora Dalmatinska u Zadru 1. 1844. god. I. br. 9: Dopis iz Gradca nemačkog, v kojem Borko vlastelin Kralovski razodeva svojo radost o novem listu slavjanskem, svetuje vzajemni pravopis, ter priobčuje v njem pšsni: I. Život, život rode! II. Radost. III. Neiz-cerpljivi vrutak. IV. Hlepnja. V. Duhu Ivana Gunduliča (sonet). V III. pesni sercu svojemu kaže uteho:
U pesuičtvu svetom Tamo vir života, Prometejske iskre Svetovali lepota.
1. Mesec Marije ali častenje presv. Device Marije skoz eden celi mesec z vsakdanjimi premišlevanji, z molitvami in z izgledi iz živlenja svetnikov, tudi s kratkim opisom naj imenitnejših Marijinih svetstev, katere slovenski romarji obiskavajo. U Gradcu 1842. 12. XVI. 260 str. Poslovenil M T.
—	II. nat. 1856. Založil Sirolla u Gradcu.
—	V predgovoru pripoveduje Martin Ter-stenjak, kje in kedaj se je častenje Device Marije skoz celi mesec majnik pričelo, kako razširjalo, s kolikim haskom, ter pravi: „Jas sim tu iz nenrkih knjižic Monat Mariae Wien 1830 Verlag d. Mechitaristen Congregation
—	ino iz francozke Mois de Marie presvetlega škofa Verdenskega g. Le Turnera razločne in marsiktere premišlavanja, molitve in izglede . . nabral ino na naš slovenski jezik prestavil ... ino zadnič opis naj gla-sovitnejših Marijinih svetstev, katere vi radi obiskavate, pridal (na pr. Marija na gori, v Rušah, v Pušavi, Marija nova Štifta, v Plet-rušcah, Polska mati božja, Marija na brii.javi gori, M. Podsredska, na sladki gori, jezarska, na tinski gori, Marija Htilf, Trošt, v Lan-kovcah, M. Celi, lušarska, M. Bistrica, v terški gorici ..). Pesmena čast Marije matere božje: Taužentkrat bodi češena; od naj slajšega serca Jezusa Kristusa. Zahvalnica. Tak primite s veseljem tote buk vice u vaše roke, in opotrebLvajte nje za vašo srečo, za čast in povišanje Marijino, ona vam bo ljubezniva zagovornica pri Bogu ino mati milosti . . Na konci še vas prosim, kdar te vaše prošnje k materi božji preblaženi Devici pošilali, ter tudi mene u vaše molitve sklenite itd." Poprašan o tej knjižici — sporočil mi je 1. 1886 po dr. Jos. Pajku nekako ponosen : „Naznanite to g. prof. Marnu, naj slovenski svet zve, da nisem se samo s ajdovsko mythologijo pečal".
V Novicah se je Davorin oglasil prvikrat 1 1846 str 47: Slava kmetijstva. V listu 24: Perva vožnja na železnici
skoz slovensko zemljo. Od Dunaja do Celja 2. dan Rožniga cveta 1846 V spomin tega dneva je bila zložena pričujoča pesem : „Kakšin vrisk se širi iz daljine ? — Kaj pomeni vi-sokoleteči — Dim in hlap? Ali vihri dolj od Sevra
—	Gota divjiga nezmerna četa, — In markomanskih kónj presilna versta, — Al' groznih Hunov černa gnusna truma? — Čuj drag' Slovenec vriš in piš,
—	Čuj hrum in šum, čuj silno ropotanje ! — Pa ne prestraši se itd." — na hlaponi „Drava" po svobodni železnohlaponski meri, pravi pesnik Kralovski iz Štajarskiga. — „Poštovanja vredni duhovnik, g. Davorin Terstenjak, so trem nar marljivšim slovenskim učencam latinskih šol v Marburgu po g. učeniku izročili vsakemu po eno križovačo (str. 196 cf. M. Majer)". — L. 1848 resno opominja, naj Slovenci hité pred prestolje ljubeznivega Cesarja ter razodenejo mu svoje skupne potrebe v posebni prošnji pod naslovom : Bratj e Slovenci po Krajnski, Koroški in S tajar ski deželi (str,- 67)! — za zedi-njeno Slovenijo in za to, da se slovenska stran Sekavske škofije k Lavantinski pridruži in škofov sedež ali v Celje, ali v Marburg, ali pa na Ptuje prestavi (str. 79). — L. 1850 je dobil zlati križ za zasluge z duhovno postrežbo bolnikom 1. 1848—9 v Ptuju v dveh bolestnicah (str. 177); kot gimnazijski učitelj v Marburgu je posebej podučeval učiteljske pripravnike v slovenščini in dušeslovju (str. 212), ter z Matijašičem vred vstauovil slo-vénsko knjižnico na gimnaziji (Novic. 185 i str. 4.) — L. 1852 poroča v dopisu od Sčavince o smrti dveh prijateljev slovénskih rodoljubov, in iz Maribora nekoliko o gimnaziji (str. 232). — L. 1853 pa se prikaže Davorin Terstenjak na znanstvenem polju : „Saxa loquuntur! . . Gré za hrambo stare naše in za vterdenje nove Slave. V slavnih historičkih uspomenih bodete dobili novo na-dušenje in ponosito bodete kazali na stari čas in rekli : kar se je dolgo drugim prila-stuvalo, to je naše, plod in sad slovenskega duha (str. 48)". Ker je Davorinovo neumorno in ogromno delovanje v Novicah celo na drobno opisal Anton Trstenjak (str. 21—31), naj jaz tukaj oménim le stvari, ka-
tere se mi zdijo bolj znamenite v slovenskem slovstvu.
Pesmi njegove niso brez soli. Razun „Vožnje po železnici" glej pesem „Vodniku" 1. 1858 (str. 76) in „Epilog" o stoletnici Mariborske gimnazije (str. 258—9): „Prisega" o pričetku Celjske čitalnice 1. 1862 (str. 69); „Sokol s k a" 1. 1864 (str. 411).
Povesti in povestice (novele, humoreske) na pr. 1. 1857: Novo leto 1824. Spoznanje. Slutnja. O jezerih med Slovenci. Usmiljena Slovenka. Sveta vira (porota). — L. 1858: V Verbovcu o ženitvi in gostovanju. Ii. 1860: Slovenski Leander.
Potni listi p. 1. 1857: Od Kisle Vode blizo Rogatca. Iz stare Celeje. Iz Solčavskih planin. Pisma o Slovencih in Slovenkah I—III: Od slovenskih tergov. Pesničarji in Šavni čarji. Bled cf. kranjski Gorenec pa štajarski Dolanec. L. 1858. IV: O Ljubljani in o Vodniku. L. 1859 iz potne bisage XVI pisem, v katerih ljubko pripoveduje, kako je s pobra-timom dr. J. Bleiweisom hodil po Kranjskem ter obiskal Podlipskega, Križnogorskega, Po-ženčana, L. Pintarja, dr Tomana, BI. Potočnika itd. Krepka je p. Kolednica za novo leto 1864.
Zivotopisne črtice nap. o Stanku Vrazu in njegovi slovstveni zapuščini 1. 1854; o škofu Baragi; o smrti Slomšekovi 1. 1862, Stojanovi 1. 1863; o smrti Ernestine Plei-weisove 1 1870, o zlatomašniku dr. Jos. Muršecu 1. 1880. — O sv Cirilu in Metodu že 1. 1857: Ali tudi Slovenci naj praznujejo spomin njune apostolske delavnosti; 1. 1862 o tisočletuici sv. Cirila in Metoda; o njuni svečanosti po listu v Celje in Ljutomer 1. 1863, v Ptuj 1. 1864. — Ocene slovenskih knjig so skor le oznanila p. Arkiv za povjestnicu jugoslavensku knj. IV. 1. 1857. Ueber den Ursprung und die Heimath des Glagolitismus v. P. J. Safafik 1. 1858. Alphabet der Geografie v. Teubel 1. 1859. Ueber die Wichtigkeit der slav. tradit. Lit. als Quelle der Mythologie v. dr. Krek. 1. 1869. Drevnejšij period istorii Slavjan, sp. Gilferding 1. 1870. — Drugi ondi našteti spisi so ali starozgodovinskega, mytholo-
gičnega, narodo- in krajepisnega, ali tudi jezikoslovnega značaja (cf. Navratilov odgovor 1. 1853 str. 371).
Slovenija, vredoval M. Cigale v Ljubljani, ima nekatere njegove dopise iz Štajera, od Drave, iz Ptuja na pr. 1. 1 84 8 o Jela-čiču banu . .: „Iz lica je vsaki nekaj druga mu bral, eden junaštvo drugi dobroto, oči so kazale nadušenje, visoko čelo velike misli, Če ravno so se pred nekimi dnevi vse sorte razsodi storili čez njega in njegovo djanje tako je vendar njegova osobnost nekakšno zabajavno ino očaravno moč izkazala, ino če ravno ne politiških mnenj prevernila, vendar nevgodne poprejšne vkročala (str. 42)". — Zoper volitev v Frankfurt (47); pisarska in učiteljska versta ljudi je zoper slovenščino v kancelije in šole; o nemških katolikih | (Ronge), o vojski mej Madjari in Horvati. O prihodnem ustrojenji in uredjenji Austrie (99) — za zedinjeno Slovenijo; za Jelačiča in Horvate zoper Nemce in Madjare (123); zoper Dunajski zbor: „Al A ustno, al pa smer t, zakaj brez Austrie tako ni življenja za Slovence" (142) . . Ali Davor je tudi po njoj (Slovenii) zamahnili ineč kervavi (155) itd. - L. 1 849 na pr.: Slovenci pozor! Nabirajmo podpisov za vse-občo slovensko prošnjo! V Gradcu ne pustijo slovenski dopisovati v škofijo ^na Kranjskem se nekteri terdovratno deržijo starega pravopisa ; nekteri duhovniki se protivijo sjedi-njenju slovenskega dela sekovske škofije s labodskoj iz razlogov, katere bomo s njihovimi imeni o svojem času malo pregledali (247). O slovenščini v šole in pisarne de-želske in duhovske (:->50). Politiško stanje Slovencov. — „Neuzdaj se u me — Dragi kume, — Nego u se — I u svoje kljuse!" — O politiških novih uradnikih . . Všsti iz Stajara polne pelina . . „Da naše učilne gimnazije ne manje kakor ludske i višje šole do nekoje dobe niso bile druga nego zavodi — naprave ponemčanja, toga ni treba vam praviti, to je dovolje znano... Od sušcovih danov je v Mariboru slovenskoj mladeži toliko blažesti zasvanulo, da su od učitela g. Matjašiča, v čegar persih ponem-
čivanje še nije slovenskoga duha zavsema umorilo, po dvaput na tjeden podučanje v slovenskoj slovnici prijimali. S tim skupim — pičlim naukom morali su se rodjeni slovenski mladiči zadovoliti kroz vse leto 1848... Kakor se čuje, je nek nemškutarski šologleda učitele, ki slovensku slovnicu učijo, opome-nul, naj se poboljšajo t. j. naj neinšku slovnicu učijo! . . Nek sirovi učitel v Lubljani je svojim učencoin ki so se za slovensku poduku oglasili, rekel: „Le domu pojte vi krave past, tam se bote slovensko učili! . Dva
mariboržka gimnazialna učitela se pogovarjata od te strašne (!) prederznosti (! ?) lubljan-skih učencov, kakor je v „Lloidu" ta reč popisana bila. Jeden v vsej svojoj profesorskoj mudrosti obsodi te prederzneže takole: „Man soll sie zum Militär stellen". Risum teneatis amici! . . Lubljena šolska mladina v Lubljani! stoj čversta kakor zidi grada; Lubljana je serce vsih Slovencov, na vas gledaju vsi ostali učenci v Mariboru, v Celju, bodite jim izgled gorečega rodoljubja (410 cf. Cafov i Terstenjak)! itd. —
Ukazi in odredbe šolskih oblastev.
II. Preizkušnje učne usposobljenosti.
Na drugem mestu smo objavili razpis c. kr. izpraševalne komisije za ljudske šole v Ljubljani glede prihodnje preizkušnje. Mnogokrat se je že pripetilo, da prošnje za pri-pust k tej preizkušnji niso bile pravilno osnovane tako glede vsebine kakor glede vnanje oblike, navzlic temu, da je razpis dotične komisije popolnoma jasen. Tako je n. pr. mnogokrat prošnja namerjena in nadpisana na izpraševalno komisijo, ne pa na okrajni šolski svet, kateri mora prvi odločiti, ali se kandidat pripusti k preizkušnji ali ne. Nepravilno osnovana prošnja že sama ob sebi ne napravi dobrega utiša na šolska oblastva in na izpraševalno komisijo, morejo pa biti nasledki tudi taki, da prosilec ne pride do preizkušnje, ker se je vsled potrebnih naknadnih pojasnil obrok že prekoračil. Da se takim nedostatnostim dotični prosilci laže izognejo, priobčimo iz ministerskega ukaza z dne 3 1. mal. srpana 1886, št. 6033 tista določila, ki se tičejo prošenj o pripustu k preizkušnji.*;
*) Ukaz priobčimo v originalu (nemško), ker nimamo avtentične prestave. Iz tega pa se ne more sklepati, da bi moral n. pr. kandidat, ki se oglasi k preizkušnji le za slovenski pouk, prošnjo nemško spisati. — Vred.
Art. II. LelirbefäliigungsprUfung für allgemeine Volksschulen.
1. Der Bewerber um Zulassung zur Prüfung hat ein von ihm selbst geschriebenes, an die Bezirksschulbehürde gerichtetes Gesuch bei seiner Schulleitung einzubringen. In dem Gesuche ist genau anzugeben, vor welcher Connnission und für welche Unterrichtssprache (Unterrichtssprachen) der Bewerber sich der Prüfung unterziehen will, und allfällig, ob er auch die Befähigung anstrebt, eine andere Landessprache (Landessprachen) oder an allgemeinen Volksschulen mit nichtdeutscher Unterrichtssprache die deutsche Sprache als Unterrichtsgegenstand lehren zu können.
Dem Gesuche sind beizuschliessen:
a)	Eine kurze Dar stellungderL e-bensverhältnisse und des Bildungsganges ;
b)	das an einer Lehrer- (Lehreninnen-) Bildungsanstalt erworbene Reifezeugnis ;
c)	der Nachweis über eine mindestens zweijährige, nach bestandener Reifeprüfung zurückgelegte Verwendung im praktischen Schuldienste an einer öifent-lichen oder mit dem Öffentlichkeits-rechte versehenen Privatvolksschule.
Candidatinnen haben überdies den Nachweis (Reifezeugnis, Lehrbefähi-gungszeugnis als Arbeitslehrerin) zu liefern, dass sie zur Anstellung als Lehrerin für weibliche Handarbeiten an allgemeinen Volksschulen mit der betreffenden Unterrichtssprache (Unterrichtssprachen) befähigt erklärt sind. Prüfungskandidaten, welche an keiner Schule in Verwendung sind, haben das vor-schriftsmässig ausgefertigte Gesuch mit Bei-schluss ihrer Dienstzeugnisse unmittelbar bei der Bezirksschulbehörde, in deren Bereich sie zuletzt in Verwendung gewesen sind, einzubringen. Solchen Gesuchen ist auch ein von einem Amtsarzte ausgestelltes Zeugnis über physische Eignung des Bewerbers zum Lehrberufe insbesodere darüber, dass der Candidat vollsinnig ist und kein autfallendes Gebrechen des Sprachorganes hat, anzu-schliessen.
2. Wenn die vorgeschriebenen Zeugnisse und Nachweise beigebracht sind, entscheidet die Bezirksschulbehörde nach Würdigung der Verwendung der Bittsteller im Schuldienste über die Zulassung derselben zur Prüfung und verständigt im Zulassungsfalle die betreffende Prüfungscommision mit Übermittlung der Acten.
Wird die Verwendung des Candidaten im praktischen Schuldienste als nicht zufriedenstellend erkannt, so wird demselben das Gesuch mit Angabe der Gründe und mit dem Bemerken zurückgestellt, dass es ihm freisteht, in einem späteren Termine seine Bitte zu erneuern.
III. Statistično popisovanje ljudskih šol leta 1890.
V dodatek k ministerskemu ukazu od dne 9. kimovca 1889. 1., št. 14.499 je vis. c. kr. deželni šolski svet razglasil nastopni razpis vis. c. kr. naučnega ministerstva :*)
*) Prav kakor določuje ta ministerski razpis, odgovorili smo v 6. številki gospodu I. Z., ki nam je stavil dotično (šesto) vprašanje. — Ured.
Z. 555 1, Sch. 1!.
Aus Anlass einer gestellten Anfrage inbetreff der Durchführung der mit dem Erlasse des hohen Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 9. September 1889, Z 14.499 (Min. Verord. Bl. ex 1889 Nr. 47) angeordneten statistischen Aufnahme der Volksschulen hat das genannte Ministerium mit Beziehung auf die Ministerialverordnung vom 12. Februar 1884, Z. 23.122, P. 1 (Min. Verord. Bl. ex 1884, Nr. 4) erklärt, dass in die S ch u 1-matrik lediglich die sämmtlichen im schulpflichtigen Alter stehenden Kinder , welche in der Schulgemeinde wohnen, keineswegs aber auch solche Kinder einzutragen sind, welche die Schule in der Schulgemeinde besuchen, jedoch in einer anderen Schulgemeinde wohnen.
Dagegen gehören in den Katalog einer jeden Volksschule nur diejenigen Kinder — ohne Rücksicht auf ihren Wohnort, — welche in die betreffende Volksschule tliat-sächlich Aufnahme gefunden haben.
Hiernach wird bei der erwähnten statistischen Aufnahme der Volksschulen in Bezug auf die Beantwortung der Fragen im IV. Abschnitte: „Der Schulbesuch" des vorgeschriebenen Formulars A, Fragepunkt 24 und die folgenden, vorzugehen sein.
Hievon sind der Bezirksschulinspector und Schulleitungen des dortigen Schulbezirkes (der Bezirksschulinspector und die Schulleitungen des Stadtbezirkes) unverzüglich zu verständigen.
Laibach am 16. März 1890.
Der k. k. Landespräsident: Winkler m. p.
An alle k. k. Bezirksschulräthe in Krain.

Knj iževnost.
Narodne legende za slovensko mladino,
nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči na Štajerskem, prvi zvezek, natisnil W. Blanke v Ptuji 1890, 8°, 40 stranij, cena 18 kr. — Po slovenskih knjigah nahajamo sicer mnogo legend, ali ker so te namešane med drugimi spisi in razpravami, ki navadno niso za nežno mladino spisane in ker legende same tudi niso vse za mladino, nimajo za šolo in šolsko mladino tolike vrednosti. Če jih hoče učitelj v šoli porabiti, mora jih šele iskati, izbirati in prikrojevati. V knjigah, ki so jedino šolski mladini namenjene, pa jih razun v „Vrtci" prav redko nahajamo in vender so po svoji vsebini in obliki kaj mikavne. Otroci jih prav radi in pazljivo poslušajo in bero in so vsled tega in zaradi svojega zadržaja vplivno sredstvo za pravi duševni razvoj nežne mladine. Gospod izdavatelj je toivj dobro ukrenil, da se je lotil nabiranja narodnih legend za mladino. To je prva otroška knjiga te vrste. Legende so kratke in take najbolj prijajo otroškemu
duhu. V njih se izražajo in spoznavajo razne božje lastnosti. Zasluga pisateljeva pa ni samo, da jih je nabiral po knjigah, ampak skoraj polovico jih je sam v narodu nabral in napisal. — Tudi vnauja oblika knjige je lična, papir dober in tisk razločen cena nizka. Le škoda, da motijo nekateri tiskovni pogreški. Prav toplo jo priporočamo šolam, šolskim knjižnicam in šolskim otrokom ter želimo, da bi se dobro razpečavala!	A■ Ž.
Službovnik za cesarsko in kraljevo vojsko. Tretji del. Pehota in lovska četa; poslovenil in založil Andrej Komel pl. Sočebran, c. in kr. major v p. Drugi natis službovnika z leta 1876. Ljubljana 1890, založil pisatelj, tiskala „Narodna tiskarna", cena 15 kr. — V 6. številki smo omenili in priporočili „organizacijo vojstva" kot deveto knjigo istega marljivega pisatelja. Danes istotako priporočamo pričujočo knjižico, s katero je gospod pisatelj pomnožil slovensko slovstvo.
M—M—
Vprašanja in odgovori.
Osmo vprašanje. Kdaj se dajejo učencem „izpustnice", ko prestopijo iz vsakdanje v po-navljalno šolo ali ko izstopijo iz ponavljalne šole?
Odgovor. Po § 17. deželnega zakona z dne 29. malega travna 1873. 1. traja šolska dolžnost na deželi praviloma do izpolnjenega 12. leta. Za take otroke je po § 1. deželnega zakona od dne 28. svečana 1874. 1. uvedena ponavljalna šola, katero morajo obiskovati otroci po izpustu iz vsakdanje šole do izpolnjenega 14. leta starosti. Preden torej otroci prestopijo v ponavljaluo šolo, morajo iz vsakdanje šole izpuščeni biti, to se pravi, da morajo dobiti „izpustnico" pred prestopom v ponavljalno šolo. Teb določil seje tudi iz tega vzroka držati, ker se v mnogih krajih važnost „izpustnice" premalo ceni. Roditelji in otroci menijo, da zadostuje samo izpolnjeno 12. starostno leto za izstop iz vsakdanje šole in mnogo jih z 12. letom v istini in po svojem mnenji upravičeno zapusti vsakdanjo šolo, ne mene se za „izpustnico". Do „izpustnice" pa so po določeni starosti upravičeni le otroci, ki imajo zakonito predpisane znanosti (§ 21. drž. š. zakona). Ako se tedaj strogo drži načela, da se brez „izpustnice" noben otrok ne vzprejme v ponavljaluo šolo, ne bodo dohajali otroci v to šolo, kateri po svojih znanostih še spa-
dajo v vsakdanjo šolo. Z doslednim postopanjem v tej stvari pride šele „izpustnica" do veljave, katero zasluži.
Deveto vprašanje. Ali mora biti otrok v četrtem ali vsaj v tretjem oddelku (to je na jed-norazrednici v drugem ali vsaj v prvem oddelku zgornje skupine), da se sme izpustiti iz vsakdanje šole, ali zadostuje, če je šele v drugem oddelku (to je v drugem oddelku spodnje skupine), pa je že 12 let star in ima v glavnih predmetih vsaj zadostno?
Odgovor. Po deželi je mnogo vasij, za katere se šolodolžna doba po § 17. deželnega zakona od dne 29. malega travna 1873. 1. prične šele z izpolnjenim sedmim ali celo z izpolnjenim osmim letom. Mnogo tacih otrok tedaj z izpolnjenim dvanajstim letom ne dovrši ali ne more dovršiti četrtega ali najvišjega šolskega oddelka. Ti otroci torej, ki niso sami zakrivili, da niso prišli do 12. leta v najvišji šolski oddelek, so nekako upravičeni, da se iz vsakdanje šole izpuste že iz tretjega šolskega oddelka, ako so tu zadostili. Ako je pa dvanajstleten otrok šele v drugem oddelku nižje skupine, krivo je temu navadno slabo šolsko obiskovanje, lenoba, zanikrnost otroka in roditeljev, odtegovanje šoli itd. Ker znanosti iz verouka, branja, pisanja,
računstva na tej stopinji izpusta nikakor ne upravičil- I naj se o tej stvari do okrajnega šolskega sveta. — jejo, neniore se torej otrok nikakor izpustiti. Ako je Vprašanje o izpustu in izpustnicah bi bila kaj važna pa slučaj tak, da temu niso niti roditelji niti otrok točka za deželno učiteljsko konferencijo. vzrok in si šolsko vodstvo ne ve pomagati, obrne
—M—M"—
Naši dopisi.
Iz Ljubljane. (Gledališka predstava za otroke). Dne 25. sušca je priredilo „Dramatično društvo" v Ljubljani v čitalničnem gledališči posebno predstavo za otroke. Sicer redno zahajam k predstavam tega društva in se veselim na dobrem vodstvu in na dobrem napredovanji igralcev, a k otroški predstavi nisem bil namenjen. Brez posebnega namena pa sem si mimogrede ogledal prilepljen gledališki list. V prvi igri „Damoklejev meč" nastopi učitelj Peresnik, v drugi „Štempihar mlajši" šolski voditelj Leskovec in pomožni učitelj Mišjak; torej otrokom v zabavo stopi na deske učitelj v vseh kategorijah. Umeje se, da me je vleklo k predstavi in nisem imel miru, dokler nisem sedel med otroci na gledaliških „klopeh". Prva igra se prične. Gospod „Peresnik" sam igra šele v zadnjih nastopih; ali preden nastopi, nam ga je že prav dobro (!) naslika žena „knjigoveza" Prilepnika. „Kaj, ta šomašter! Ali bosta papir jedla in tinto pila!" vsklikne, ko ulovi ljubimsko ali snubno pismo 1'eresnikovo (v otroški predstavi!) do njene hčere. In kaj še, ko nastopi gospod Peresnik sam! Ne rečem, da njegova vnanjost in njegova igra ni bila dostojna, ali učitelja, ki je prišel v hišo s povse jasnim in dobrim namenom, pred samimi otroci predstavljati v tako mučnem položaji, da je skoro obupal, to je vender malo preveč. „Ali ste še tukaj ? Nikar me ne motite!" za-kriči večkrat nad njim „knjigovez", in njegov razposajeni učenec ga pa že kar tiče, maščevaje se nad njim za zaslužene kazni izza šole — in vse to dejanje, prepleteno z mnogimi smešnimi prizori, vrši se v zabavo otrokom!
Prav pridno so se smejali v gledaliških „klopeh" pri tej igri. „Kaj bom» videli šele v drugi igri, ko nastopita celo dva učitelja, nadučitelj in poduči-telj!" morali so si misliti. In niso se varali! Koliko je bilo smeha in krika, ko marcijalni vodja jahalne družbe sili boječega podučitelja, da bi skakal čez njegov bič in kozolce preobračal, starega in slabotnega nadučitelja pa z bičem goni po odru, kakor mladega konja v „visoki šoli" in ga pri tem obriz-guje po goli glavi, po očalih in po obrazu — s sifonom! — Dosti temu, a reči moram, da tike
osmehujoče (ne smešne!) otroške predstave na slovenskem odru še nisem videl. Kakšen je bil šele moj položaj, ko ugledam med otroci-poslušalci tudi svoje učence in ti učenci svojega učitelja! Učitelj je po svojem socijalnem stališči že sam ob sebi tako razpostavljen, da se vsakdo, potrebno ali nepotrebno, ob njega zadene, kakor voz ob vogelni kamen, sedaj nas pa še spravijo na gledališki oder v zasmeh — otrokom, ki nam jih je vzgojati! Takt! A. Ž.
Z Goriškega. (Zopet „Soča" in učitelj-stvo). Gospod urednik! Pregovor pravi, da ima vsaka stvar jedenkrat konec; ali ga nima morda tudi krščanska ljubezen, katera Vam je za-branila, da ni „Učiteljski Tovariš" v zadnji številki prinesel primeren odgovor na napad „Soče" v št. 4 ? — Gospoda pri „Soči" si prilaščuje izključno veljavo v krščanskih rečeh. Ali bi ne bilo prav, ko bi se pri isti gospodi učili, kako nam je ravnati, da bode ravnanje naše „krščansko?" Ako rabi „Soča" cepec, ali je naša dolžnost molčati in se ne braniti ? — S krščansko ljubeznijo pri gospodi od „Soče" ne opravimo nič. V dokaz Vam je vsaka številka „Soče", kateri je namen učiteljstvo za-treti, kakor gada. Za napadom v 4. prišli so drugi v 5. in še hujši v 6. številki.
V	uvodnem članku 5. številke „Soče" pod naslovom „Imamo tudi politiške dolžnosti?" beremo tudi sledeče: „Kako važno je tedaj dandanes, kakšne poslance imamo v državnem in deželnem zboru. Poslanci vladajo svet, poslanci osrečujejo narode, ali jih pa tudi — da ti govorim bolj iz srca — one-srečujejo. Da moraš plačevati 50 na sto naklade za šolo — naredili so poslanci"...
V	6. številki beremo uvodni članek „Kako bi se ljudskim učiteljem pomagalo", ki ni druzega, nego nadaljevanje om ga članka v 4. številki. V prvem članku je trdila „Soča", da se otroci v ljudski šoli ničesa ne nauče; da se odvadijo roditelje slušati; da se razvadijo tako, da niso pri vsi dobri volji za nobeno kmetiško delo; da se po učitelju pohujšujejo; sploh, da šolski zakon je na vse strani — samo — škodljiv; da učiteljske družine postanejo po hribih in dolinah groza, ki preti

pokončati ubozega kmeta, da mu bo konec storiti od same mizerije itd. brez konca.
V	drugem člauku pa prav po farizejsko piše, kako bi se ljudskim učiteljem pomagalo. „Soča" si je mislila : prej sem pisala — sicer odkritosrčno — a vender malo preveč zoper šolo in zoper učitelj-stvo , zato moram stvar drugače zasukati — sicer pa ostane isto.
Denarstveno stanje učiteljstva na Goriškem je razmeroma najslabše v Avstriji; zato prosijo učitelji izboljšanja svojih plač. Deželni zbor ni sicer uslišal prošnje, pač pa je pokazal, da bi ne bil nasproten izboljšanju Upanje goji učiteljstvo, da mu bode v letošnjem zasedanji pomagano. Upamo, da bode naš deželui zbor posnemal kranjskega. ,Krščanska ljubezen' „Soče" pa učiteljstvu tega ne privošči. V ta «umen straši davkoplačevalce z doklado in s škodljivostjo šole.
Poglejmo pa, kako in kaj predlaga „Soča" v pomoč učiteljstvu: „Zmanjšajte število učiteljev" . . „Otrok 'ma dovolj, da zna brati, pisati in računjati. Druzega ne potrebuje. Ker pa tudi duhoven toliko zmore, naj bi se učitelji nastavili samo tam, kjer sploh duhoven radi velikega stanovskega dela ali bolelinosti ne more otrok poučevati" .....
V	tem zmislu je pisan članek. Škoda, da nosi naslov, ki ga ni vreden. Po namenu „Soče" bi stalo učiteljstvo še na slabšem, kakor je bilo pred dvajsetimi leti. Urednik „Soče" pa je v svojem „Rim. Ivatoliku" nekje izpovedal svoje mnenje, da se mora šola iztrgati iz rok posvetnemu učiteljstvu. Čudno in krščansko je načelo „Soče", katero načelo nasvetujc, da bi se učiteljstvu — kar ga še ostane
—	plače izboljšale: „Doklade ne povišati, ampak število učiteljev zmanjšati!" Kako to, da ni „Soča" predlagala kaj tacega takrat, ko se je njenemu uredniku plača \zvišala? l:oslej je veljalo: kar nočeš, da bi se tebi storilo, ne želi svojemu bližnjemu; od sedaj pa se bo ta nauk glasil: vsak skrbi le zase, a drugim odvzemi kolikor moreš! To je res krščansko načelo!	(Dalje prih.)	—e—
Iz Primorja, („Slovenska Matica'). Naš tovariš g. J. Dimnik je priobčil v 1. številki le-tošejega „Učit. Tovariša spis: „Kranjsko učiteljstvo v ,Matici Slovenski'". Obžaluje, da je na Kranjskem od preko 500 učiteljev in učiteljic komaj 52 ali 10°/o vpisanih v „Matico Slovensko". Prilično omenja, da so tem baje krive gmotne razmere ali pa tudi
—	mlačnost učiteljstva. Končno si! pohvalno izraža o učiteljstvu primorskem, omenjajoč, da je ono v sla-bejšili gmotnih razmerah, nego je kranjsko, a vender
je mnogo več primorskih učiteljev vpisanih v „Matico Slovensko", kakor kranjskih.
Naj mi je dovoljeno tukaj omeniti, da bi tudi primorsko učiteljstvo lahko bilo bolje zastopano v „Matici Slovenski", nego je sedaj. Ako primerjamo število udov „Slov. Matice" z onim „Hrvatske Matice", prepričamo se, da je ljudsko-šolsko učiteljstvo na Primorskem razmeroma bolje zastopano v „Hrvatski" nego v „Slovenski Matici", ako-ravno stoji zadnja jeden goldinar manj, nego prva.
Zato se čudim, da primorsko učiteljstvo bolj podpira „Hrvatsko" nego „Slovensko Matico". Tudi nahajam v „Hrvatski Matici" primorske učiteljice in učiteljice kot ude vpisane, dočim jih v „Slovenski" zaman iščemo. Hvalevredno je, da slovensko učiteljstvo podpira naše brate Hrvate, a menim, da je umestneje skrbeti prej za domače ognjišče, nego za sosedovo. Najbolje bi pač bilo, ako možno, da bi vsak obe „Matici" podpiral. Končno naj še omenim, da s tem nočem nobenega žaliti in tudi ne našega učiteljstva od „Hrvatske Matice" odvračati, ampak s tem želim le, da bi naše učiteljstvo tudi „Slovensko Matico" bolje podpiralo.
Anton Lebun — Komen.
Iz Kopanja. (O lepopisnih zvezkih na ljudskih šolah). Razmotrivajoč različne okrajne konferencije v minulem letu, prepričal sem se, da so gospodje tovariši v vpeljavi lepopisnih zvezkov v pojedinih okrajih različnega mnenja. Nekateri odobravajo Nežidersko, drugi Grubbauerjevo zalogo. Najbolje je, da povsod vlada jedinost. O tem baš jaz razsojeval ne bodem; — prepuščeno bodi bodočim učiteljskim konferencijam. Le-te se v nekaterih krajih prej vrše, torej menim, je umestno, da gospode sobrate na „pivnik" v zvezkih Nežiderske zaloge nekoliko opozarjam. Pri vsaki konferenciji se le fin papir poudarja, — a pivnik, poleg tega najvažnejši faktor, se popolnoma prezira! Poleg dobrega papirja in lepe pisave se snažnost povsod zahteva. Vsak praktični učitelj, koji ima zvezke imenovane zaloge vpeljane, bode mi potrdil , da se pri točnem postopanji vender pri gojencih poslednja v polni meri ne more doseči. Kdo je li vzrok? Ni učitelj, ni učenec! Pivnik je pregost, premalo luknjičast ter ne more črnila posrkati. Radi tega se zvezek in pisava zamaže, kar pa gotovo gg. nadzorniki ob inšpekcijah nekako nevšečno pogledujejo. To napako pa pač lahko odstranimo, opozarjajoč lastnika in založnika na boljšo kvaliteto pivnega papirja. Prepričal se bode o istinitosti tega vsak, kar je moj namen.
Jožef Sed/d/c — Kopanj.
M«
Vestnik „Pedagogiškega društva" v Krškem.
Vabilo. „Pedagogiško društvo" bode zborovalo v četrtek dne 10. malega travna t. 1. v šolskem poslopji z Krškem s sledečim vzporedom: 1. Zapisnik. 2. Dopisi. 3. Praktični poskusi iz fizike; predava g. dr. Tom. Romih. 4. Pojasnila g. c. kr. okr. šolskega nadzornika Fr. Gabršeka „o statističnem popisovanji ljudskih šol". 5. Nasveti.
Začetek ob 10. uri dopoludne.
K obilni udeležbi vabi	odbor.
Letnino so nadalje plačali za leto 1890: č. g. Ramoveš Andrej, župnik v Svilinem. Za leto 1889: g. Travnar Jožef, učitelj v Ljubljani; č. g. Aljančič Valentin, župnijski administrator na Dobravi; č. g. Bohinjec Peter, duhovnik v Dobrcpolji; g. Jurman Frančišek, učiteij v Št. Janži. Za leto 1888: g. Jurman Frančišek, učitelj v Št. Janži.
Ves
Desetletnica našega ljubljenega c. kr. deželnega predsednika preblagorodnega gosp. Andreja barona Winklerja je bila kaj sijajna. Vsi slovenski listi, tudi zunaj Kranjske izhajajoči, slavili so v daljših ali krajših člankih njego desetletno uspešno delovanje. Tudi naše ljudsko-šolsko učitelj-stvo je častno izpolnilo svojo dolžnost napram svojemu zaščitniku in podpiiatelju. S posebnimi depu-tacijami so osobno g. baronu dne 18. pr. m. časti-tali: „Slovensko učiteljsko društvo" v Ljubljani, „Zaveza učiteljskih društev", „Društvo v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam na Kranjskem", „Narodna šola", mestno učiteljstvo v Ljubljani, zavod g. Wald-herrja v Ljubljani. Brzojavno pa so častitali: učiteljstvo okraja krškega in litijskega, učiteljstvo v Škofji Loki, Postojini in Osilnici, okrajna učiteljska društva v Kranji, Kamniku, Logatci in Postojini in „Pedagogiško društvo" v Krškem.
Preizkušnje učne usposobljenosti. Ravnateljstvo c k. izpraševalne komisije za občne ljudske in meščanske šole v Ljubljani razglaša nastopni razpis:
Prihodnje preizkušnje učne usposobljenosti za občne ljudske in meščanske šole se prično dnd 5. velikega travna t. 1.
Kandidatje in kandidatinje za to preizkušnjo naj vlože po vis. ministerijalnem ukazu od dne 31. malega srpana 1886, št. 6033, ki objavlja predpis o preizkušnjah učne usposobljenosti za ljudske učitelje, svoje pravilno opremljane prošnje za pripust k preizkušnji potem šolskega vodstva pri svojem predstojnem okrajnem šolskem oblastvu, ako pa ta čas niso v šolski službi, s priloženimi svojimi službenimi spričevali in zdravstvenim spričevalom uradnega zdravnika o telesni sposobnosti prosilca za učiteljski stan neposredno pri onem okrajnem šolskem oblastvu, pod katerim so nazadnje služili in sicer pravočasno, da bode šolskim oblastvom mogoče, te prošnje do dne 25 malega travna 1.1. podpisani komisiji vročiti.
Kandidatje in kandidatinje, ki so svoje pravilno opremljane prošnje za pripust k preizkušnji pravočasno vložili, n ij ne pričakujejo šele posebnega povabila, temveč naj se snidejo dne 5. velikega travna ob 8. uri dopoludne k pismeni preizkušnji v sobah, katere so na tukajšnjem c. k. učiteljišči v to odločene.
V Ljubljani, dne 10. sušca 1890.
t ni k.
Osobne vesti. Profesor in katehet na učiteljišči v Ljubljani č gosp Jožef Klemenčič je nastopil večmesečni dopust ter ga v njegovi službi nadomestujeta č. gg. A. Kolar, stolni vikar in J. Perne, prefekt v Alojzijevišči. — Gosp. Stanislaj Novak, učitelj v Dragatuši, pride na jednorazred-nico v Preloki v črnomaljskem okraji; gospodičina Jožefi na Sehmiedt, učiteljica v Starem Logu na Kočevskem, je začasno dobila drugo učiteljsko službo na dvorazrednici v Poljanah v kranjskem okraji. — Gospodičina J. Friedrich odšla je nadomestovat obolelo učiteljico gospodičino Fr. Eckert v Koč evje. — Gosp. Janez Vrezic, učitelj na Raki, dobil je prvo službeno-starostno doklado.
Iz našega društva. Poslednji letošnji zimski večer dne 26. sušca je bil prav dobro obiskan. Pri skupni večerji, katero je na prošnjo odborovo oskrbela voditeljica gospa Moosova in pri sledeči tomboli, katero je vodil in uredil gosp. učitelj Kruleč, je bil večer prav živahen in nam je čas prehitro pretekel. Sklenilo se je tudi, da se po leti prirede skupni izleti. Prvi bode dnd 17. t. m.
Iz vdovskega društva. Kakor na drugem mestu poročamo, obravnaval se je v odborovi seji dne 16. sušca t. 1. predlog g. tajnika M. Močnika o prenaredbi društvenih pravil. V tej seji se je med društvenike vzprejel g. M. Mežan, učitelj na Slapu pri Vipavi. Za vzprejem nekega drugega prosilca se je pooblastil g. tajnik s potrebno obravnavo. Prihodnja odborova seja bo'le dne 10. m al. travna ob 10. uri dopoludne, na katero gg. odbornike posebno opozarjamo.
Škofovska izjava glede uredbe ljudske šole.
Dne 12. t. m. je v šolski komisiji gospodske _ zbornice prečital kardinal in knezonadškof praški grof Schdnborn izjavo glede uredbe šole, katero sta podpisala tudi knezoškofa graški in ljubljanski. V tej izjavi zahtevajo škofje to le: 1. Javne ljudske šole naj se uravnajo tako, da bode katolikom mogoče jih obisiovati redno, ne da bi bili namešaui z otroci drugih veroizpovedanj. 2. Na katoliških javnih ljudskih šolah naj bodo vsi učitelji katoličani, ki so si na katoliških učiteljiščih pridobili usposobljenost učiti tudi katoliški verouk. 3. Pri umeščevanji učiteljev na katoliških javnih šolah naj bi imeli organi katoliške cerkve toliko vpliva, da se
morejo prepričati in zagotoviti, da je prosilec tudi sposoben. 4. Pouk v krščanskem nauku naj se razširi po sodelovanji učiteljevem. Ostali pouk, učni načrti, knjige in učila naj se tako urede, da ne bodo v spodtiko katoliškim otrokom, temveč da so v si -glasji s katoliškim značajem šole. 5. Gledč na nadzorovanje ljudskih šol in učiteljišč je treba dati organom katoliške cerkve priliko, da morejo varovati in pospeševati njihov verski značaj. Koučno so podpisani škofje še izjavili, da so, ne da bi se spuščali o politična razpravljanja, pripravljeni o svojih zahtevah razpravljati z merodajnimi faktorji.
Dobrotniki šoli. Dne 26. svečana je v Pulji umrl duhovnik č. g. Frančišek Po bar iz Volov-ske, ki je vse svoje premoženje v znesku nad 30.000 gld. \ olil za šolske ustanove. — Dne 16. sušca pa je v Ilirski Bistrici umrl tamošnji zdravnik g. Frančišek Bachmann, ki je v isti namen volil 22.000 gld. — Taki slučaji so pri nas redki in zaslužijo, da jih posebno zabilježimo. Neprecenljiv je dar, položen na žrtvenik narodne vzgoje in narodnega duševnega in gmotnega napredka. Blag jima spomin 1
Ljudstvu v pouk. 9. m. m. je bila obsojena v Velikih Laščah Terezija Gradišar iz Podpeči zaradi prestopka zoper javne naprave na 48urni
zapor in plačo stroškov. Prišla jevDobrepoljah v šolo po zaprtega brata, g. nadučitelja zmerjala z psovkami „Schinder", „Lump", „Vagabuud" itd. ter hotela se silo imeti brata (izobrazila se je v Trstu, kjer je služila.) G. nadučitelj je izjavil, da ne zahteva, da bi bila tudi kaznovana radi žaljenja časti. To je že četrti slučaj v Dobrepoljah. Skoraj je čas, da se take surovosti — v nekaterih krajih, posebno v Dobrepoljah so na dnevnem redu — odpravijo. Časniki naj bi objavili take obsodbe ljudstvu v pouk.
Zahvala. Slavno društvo „Narodna šola" je za mali znesek podarila tukajšnji ubogi šolslki mladini obilo raznega šolskega blaga, za koji blagi čiu se temu prekoristnemu društvu v imeni šolske mladine tu javno najprisrčneje zahvaljuje D. Bernard,
sol. voditelj
Šolsko vodstvo na Jesenicah (Gorenjsko), dne 16. sušca 1890
Zahvala. Slavno društvo „Narodna šola" je poslalo za malo vsoto veliko šolskega, blaga tukajšnji šoli, za kar se v imeni ubožne mladine najtopleje zahvaljuje	šolsko vodstvo,
V Dolenjem Logatci dne 21. sušca 1890.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Št. 400
okr. š. sv. Na trirazrednici v Cerkljah*) je stalno ali začasno popolniti tretjo učiteljsko službo z letno plačo 400 gld.
Pravilno opremljane prošnje naj se službenim potem tekom 1 4 d n i semkaj vlože.
C. k. okrajni šolsli svčt v Kranji dne 14. sušca 1890.
Dr. (I Stettenhof er s. r.
* Za 6. številko prepozno došlo.
Št. 393._
okr. š. sv. Na dvorazrednici v Smlednik u*) je drugo učiteljsko službo (za učiteljice) z letno plačo 400 gld. stalno popolniti.
Pravilno opremljane prošnje naj se službenim potem tekom 14 dnij semkaj vlože.
C. k. okrajni šolski svet v Kranji dne 14. sušca 1890.
Dr. Ostettenhofer s. r.
Listnica uredništva.
Ker mnogo naših naročnikov oskrbuje cerkveno petje, priložili smo denašnji številki kot prilogo za piruhe velikonočno pesem, ki jo je na besede A. Praprotnikove zložil L. Bclar. Kdor je ne potrebuje sam, more ž njo drugemu postieči. — Več vprašanj še v tej številki nismo mogli odgovoriti. — G. — e — Pride na vrsto. — G. A L. v K.: Hvala, prihodnjič pride. — G. Rib : Za denašnjo številko ni bilo mogoče. — G. V. R. v G. L.: Hvaležno se vzprejme.
- G. L J. v Š. J.: Prav, da se glas sliši tudi z druge strani, danes ni bilo mogoče zaradi prvega članka; tudi dopis dobro došel. — G. T. P. v Č. : Hvaležno vzprejeli, pride. — G. J. Kr. v Lj.: Vrlo dobro, take razprave so za strokoven list na mestu, pride na vrsto. — Gč M S. v S.: Gotovo prihodnjič, pozdravljamo Vas kot tretjo sodelovalko! Le še primite za pero! — G. — a —: Pokojnik v istini ni bil naše gore list. Priobčili pa smo vender do-poslan dopis o njegovi smrti, seveda primerno okrajšan — drže se načela: de mortuis nil nisi bene.
„Učiteljski Tovariš" izhaja na celi poli velike osmerke 1. in 15. dan vsakega meseca; ako je pa na ta dan nedelja ali praznik, izide dan poprej ali pa dan pozneje. — List stoji za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. Udje „Slovenskega učiteljskega društva" prejemajo list za 2 gld. na leto, za 1 gld. na pol leta.
Spisi naj se blagoizvolijo pošiljati uredništvu v Ljubljano, Florijanske ulice št. 1 ; n a-ročnino pa prejema g. Fr. Kokalj v Ljubljani na Bregu št. 16.
Vse pošiljatve naj se pošiljajo f r a n k o.
Tiska J. R. Milic-eva tiskarna v Ljubljani.

Priloga k št. 7. „Učiteljskemu Tovarišu".
Velika noč.
Navdušeno. Moderato.
Besede A. Fraprotnikove.
Vglasbil L. Belar.
Zve-li - čar Po -gu-be
naš je svet od -več-ne in te -
-i d	w/ >
0	Y 0 •
* s	00,1 ;t i
ii	p \> p i ^
re - šil,	Re - še-nja de - lo je
mi - ne	Za - vr-že - ne nas je
se - li	Pre-sre-čni dans ob-ha

Oj, slav-ni praznik, dan ve -Za - to - rej sla - vo naj pre - pe - va Zve - li - čar - ju zdaj vsa

' I- f-
✓ | r
0
\t
i h -i
v- -
l "
mf
U
a
kon-o-
■	ja-
■	ka
-.i
rt
stringendo
ritenuto
Čal, tel, mo, stvar,
V l> P Hu-do-bo, De-lež-ne Smo v ve-ri Od zem-lje
h h h
-r
m
mf
0
t
I i>
smrt je v brezdno tre-šil, - vi - ne,
svo-je de-do trd - ni o - ži do ne-bes od
- ve-li, me-va
V V V Ča-stit-lji -Za bra-te Živ-lje-nje Naj hvalno
---1 - T A
: 1 * :
=3-0
* 1-
Jti »
V I I vo iz gro-ba svo-je nas je več-no u - pa-pet-je, hval-ni
m
—-*
On bož-ji Do-de - lil Vse va - bi Je - zi - ki
sin je iz ne - bes, nam je vso po - moč, več-na nas po - mlad
vsi c'lo gor v ne
V
Kar je u - čil, to Ne stra-ši več nas Tje v sva-te svo-je, Naj «a-le - lu-jo»
vse je gro-ba v raj en-zdaj po-
Si
ja.
--BSH-