Jezik in slovstvo
Letnik XII. številka 8 Ljubljana, november 1967
Časopis izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor; Franc Zadravec, Janez Sivec
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12
Tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina N-dm 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka
N-din 2,50 (250 din) ;
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) Rokopise pošiljajte na naslov urednikov
Vsebina osme številke
Razprave in članki
Jože Toporišič Predvidljivost slovenske knjižne
samoglasniške kolikosti in kakovosti 229
Rozka Štefan Poljski lirik Leopold Staff 236 Marija Pirjevec Ustroj Kersnikovih »Mačkovih očetov«
znotraj Kmetskih slik 239 Franc Zadravec Pogledi slovenskih marksistov
na književnost (1918—1941) 246
Zapiski, ocene in poročila
F. Jakopin André Mazon (1881—1957) 254
Stanko Šimenc Knjižna polica 255
Sklepi SDS v zvezi s položajem slovenščine v naši javnosti 257
Vprašali ste
Tinka Kolmančič Tabelska ali tablska? .......... 257
J. Toporišič Zadrege pri izpeljavi pridevnikov 257
Miha Cesnik Iztiriti ali iztiriti se? ................ 257
J. Toporišič Iztiriti — iztiriti se ............ 257
Gradivo
Palma Kasesnik Poročilo o delu podružnice SDS v Novi Gorici 258
Severi/l Šali Poročilo podružnice SDS Novo mesto 258
Mira Medved Poročilo mariborske podružnice SDS 259
France Bernik Stanje Slavistične revije 8/3
V oceno smo prejeli 8/3
V naši reviji še nismo ocenili 8/3
V Jeziku in slovstvu XII/1967 so sodelovali 8/3
Kronika
J. Toporišič Pismo sodelavcu 8/4
Jože Toporišič
PREDVIDLJIVOST SLOVENSKE KNJIŽNE SAMOGLASNIŠKE KOLIKOSTI
IN KAKOVOSTI*
v slovenskem knjižnem jeziku kolikostna nasprotja, prim. brat — brat, niso posebno pogostna in prav to je nemara glavni vzrok za njihovo počasno, a vztrajno odpravljanje. Zm^agujejo dolgi naglašeni samoglasniki. Kako je to?
Kot je znano, je v slovenskem knjižnem jeziku kratek naglašen samoglasnik v bistvu mogoč samo v zadnjem ali edinem zlogu; pokop, brat —¦ pokopa, bidta. Ce primerjamo spiske takih besed, ki so jih sestavili v 19. stoletju (Va-Ijevec, Škrabec), z dejanskim stanjem v današnjem knjižnem jeziku, hitro ugotovimo, da naglas ni več na končnici, temveč na osnovi v naslednjih kategorijah:
1. pri sam. sr. spola: jajce, barje, moštvo, gumno, jedrce, gumnom, jedrcem, jedrcih;
2. pri sam. m. spola: kupca, bobka. Trsta, ovsa;
3. pri sam. ž. spola na -a: bolha, družba, služba;
4. pri pridevnikih:   mrtva sladka
mrtve sladke
mrtvega sladkega
mrtvemu sladkemu
5. pri glagolih na -im: govoriva
govorita
govorimo
govorite
6. v mest. ed.sam. ž. spola na soglasnik: v časti, v laži;
7. v daj. in mest. mn. sam. ž. spola na -a: sestram, sestrah.
Zakaj se je to zgodilo? — Zato, ker so bili tako naglašeni primeri v nasprotju z veliko številnejšimi, ki so imeli naglas na osnovi: jajce — perje, moštvo — bratstvo, jedrce — povreselce, kupca — hlebca, bobka — dedka, bolha — volna, Trsta — prsta, sladka — dol. oblika sladka in sploh stara dol. oblika sidra, enako še mrtvega — mrtvega, govoriva — govoriva in sploh nosiva, v časti — na peči, sestram — sestra, sestri.
Preostali del predavanja tujim slavistom julija 1965. (Prvi del gl. JiS XII/1967, str. 92—96.)
229
Kar takega v zapisih knjižnega jezika po naših slovnicah in v pravopisu še nahajamo, je večinoma zmota, ker to niso več nevtralna knjižna sredstva, temveč stilsko zaznamovana kot starina ali dialektizem.^
Prim. iz SP 1962:
1. m. spola: špehek, beraček, čopek, košek, laščec, igre, mostec, nožek, ploček, zaprtek, stebrček, stržek, bobek, domek, Francek, krcelj, krlielj, kupec, repek, roček;
2. sam. s. spola: klobkd, latje, medstebrje, odprtje, resje, suknd, vrvje, klasje, podrtje, razprtje, satje, trstje, vresje, žganje, žrtje-,
3. pridevniki: hladna, krotka, lahka, mračna, plašna, plehka, skočnd, skrbna, solzna, strašna, željna, gnojna, gorka, lahna, mehka, močna, ravna, reznd rosna, sladka, drobna, brdka, kasna, krhka, mrtva, tanka, žarka, šibka, hodna, brhka, krepka, svetla, dolžna, grenka, težka;
4. sam. ž. spola na -a: guba, trska.
Kratkemu končnemu naglašenemu samoglasniku iz tipov 5 in 6 se je odpovedala že naša slovnica, primeri iz tipa 7 pa so se odpravili oz. se še odpravljajo hkrati z dolgimi takimi naglašenimi zlogi, kot bomo videli — prav tako po analogiji.
Danes se naglašeni kratki samoglasniki v končnici oz. na glagolskem te-mat^i^em samoglasnik^^ v kategorijah drži le, če je osnova nezložna, in v elitnein knjižnem jzgovijruJe takrat, če je v osnovi polglasnik:
1. tla         žekno,
2. psa        stebra,
3. sla tema,
4. zla        temna (že stilsko zaznamovano),
5. žge        cvete (enako tudi v velelniku),
6. - --        debrl
Tako seveda tudi v sestavljankah na tej podstavi: ker žge tudi požge, ker šla tudi pošla, le pri našla tudi že našla. Po zgledu požge se ravnajo tudi nezložni korenski morfemi, ki so vezani samo na sestavljenke: načnem, ožmem ipd.
Na koncu osnove samo pred ničto končnico pa se kratki naglašeni samoglasnik drži kar dobro, četudi se tudi že tu ponekod umika. Ohranjen je v naslednjih kategorijah:
V II. sklanjatvi je to prava posebnost: miš, nit...:
V III. sklanjatvi kakim 200 samostalnikom ni mogoče predvideti kračine in se jih je zato treba učiti po vrsti: prim. brat, sir, kriih, žep, nož.^ Drugi primeri so napovedljivi. Mednje gredo najprej izglagolske izpeljanke in zloženke z ničtim obrazilom, kadar pridejo pod naglas a, e ali o; prepasti > prepad, pre-cepiti > precep, odkositi > odkos. Glagolska podstava je lahko samo hipotetična; odnositi > odnos. Med nekaj sto takih primerov, zapisanih v SP 1962, jih je komaj nekaj, kjer je tudi pred ničto končnico dolg naglašen samoglasnik: prim. vlek, tek (toda predtek), beg (tudi pobeg), plaz (skoro nihče ne ve več, da je to v zvezi s plaziti), hod (vendar odhod itd.), čar, žar, sram, vlak, silobran, molk, golk. To je po prvih ocenah vse; kar je tega še več, je mogoče videti, da gre za glagolske izpeljanke iz samostalniške podstave; gospodar > gospodariti, plen > pleniti. Primerjaj podobno kmet > kmetovdti, govor > govoriti.
230
v posebni skupini so besede na -ent; te imajo pred ničto končnico vedno j kratek naglašen samoglasnik: študent, advent, šment. — Tudi izpeljanke na -ič, \ ki pomenijo mlado, gredo sem: mladič.^ j
Pri pridevniliu je besedotvorno nemotiviranih takih primerov kakih 30 \ (prim. sii, rašč, bogat, domač, znan, pijan, rjav, zdrav, plav, žal, širok, globok,' visok, hrom, prost, nor, nov, pošten, rumen, zelen, trhlen, studen). Od predvid-í Ijivih ter besedotvorno motiviranih primerov gre sem zaključeno število iz- ; glagolskih izpeljank na -av (bahav, domišljav), izpeljank z obrazilom -at (bahat), i deležnik na -en od glagolov s širokim o ali e v osnovi in od glagolov na -im j (pleten, prehoden, pokošen — plétem, prebódem, kosim). I
Predvidljivost kratkega naglašenega samoglasnika pred ničto končnico i je potemtakem precejšnja: od 261 primerov z naglašenim i, u ali a jih je obli- j koslovno nemotiviranih samo 79. Od 348 samostalnikov z naglašenim kratkim o ; jih je samo 82 oblikoslovno nemotiviranih (hkrati s sestavljenkami seveda, ka- i kor pri a, i in u) in od 244 primerov z e je oblikoslovno nemotiviranih in torej < nenapovedljivih 40. Ce seštejemo vse, je od 853 primerov z naglašenim kratkim j samoglasnikom pred ničto končnico oblikoslovno nemotiviranih in torej ne- , predvidljivih samo 200. Skupaj s pridevnikom torej 230 primerov. Seveda so tu : mogoči popravki navzgor in navzdol, kolikor sem pri izpisovanju kakšen primer ] prezrl; enako seveda še pri obdelavi gradiva.
Pri deležniku na -1 ni predvidljiv kratki naglašeni samoglasnik pri glagolih ! na -jem — ti, če se koren končuje na samoglasnik (vendar je mogoče reči, da je [ kratek v deležniku na -J pogostnejši od dolgega); v Ruplovem pravorečju je ]
odnos kratek: dolg kakor 19 : 5). Pri glagolih na -ti--jem in vokalom pred -ti
pa je ravno obratno: samo žel, mei, miei in klal so kratki, dolgih pa je 12. Morda se je prav tu začelo odpravljanje kračine pri glagolih, ki se jim koren končuje i na -e-: mlajša generacija npr. v Ljubljani govori vse take primere kar dolgo. (To i je prešlo tudi k glagolom -éti -im.) Nepredvidljivi so potem samo še posamezni i primeri, tako iz 11. vrste minil, v peti vtsti pa iskal, lagal, oral, postlal (SP ima i oral), znal. Pri glagolih na -dm -áti je kratek naglašen vokal v deležniku pred ; ničto končnico obvezen (končal). (Primeri kot plel in bol so predvidljivi (v se-i danjiku široki e oz. o v korenu glagolov na -tem ali -dem), vendar je tak izgovor ; danes že narečen, knjižno je pletel ali plétel in enako seveda bodel ali bodel.) \
V velelniku je zmešnjava, če se končuje na -e;; prim. glej, jej, imej, povej, j smej, gréj, vej, spéj, štej, dej, sej. (Rupel je imel štej, umej, imej.) ;
Nenapovedljivi so kratki naglašeni samoglasniki še v nepregibnih besednih ; vrstah, posebno v prislovih; primeri zanje so: dokaj, dotlej, kdaj (nedoločno),} menda, morda, nalašč, naskrivaj, nikdar, precej, sem, sicer, skup, sploh, tačas, i takoj, takrat, tam, ven, vendar, zaman, zdaj, že. '
Posamezni zaimki: kak (vsaj po Ruplu), kaj, kar, kdor, jaz, on. ',
Kratek naglašen samoglasnik v nezadnjem (needinem) zlogu imajo poleg ; primerov, kadar gre za polglasnik, naslednje skupine besed: nepredvidljivo le j kaka beseda, npr. členek marsi — ali zaimek ves v dvozložnih končnicah (prim. j vsega), sicer pa je vse predvidljivo. !
Najdemo ga pri sestavljankah, kakor so npr: podsekretar, predpriprava, \ nedomac, najmanj, nerjaveč, karkoli, vsepovsod, vsekakor, pravzaprav, kakšen j
231 i
(nedoločno); tjakaj, pravkar, vsekdar, dosi, dokler, ali, jeli, tjale, serrile, lamie, tuie (vendar tukaj). Kakor se vidi, imajo sestavine takih besed s kratkim naglašenim vokalom v nezadnjem zlogu tak naglas tudi kot samostojne besede (prim. kar, vse, prav, kak, tja ipd.) ali pa ga dobe šele kot besedotvorno obrazilo (prim. pred-, ne-). — Od teh primerov je treba ločiti tiste, pri katerih ne gre za besedni, temveč stavčni naglas, za posebno poudarjenost v sporočilu (prim. vendar, ampak, te je videl; prim. še Te je videl? — Te je? ali So ga videli? — So ga? — So?.^
Eden največjih problemov v slovenskem knjižnem jeziku za vsakega, ki ni ravno Gorenjec ali Ljubljančan, je razvrstitev širokih in ozkih dolgih o-jev in seveda e-;'ev. Ta razlika je pomensko razločevalna (fonematična) : prim, ženi se (sed.) •— ženi se (vel.) ali nosi (sed.) — nosi (vel.). Vokalna kvaliteta a priori ni predvidljiva razen v primerih, ko gre za naglašeni e pred j in o pred fonemom v, ki imata mehanično razvrstitev: nevtralna e in o v istozložnem položaju (sej, sejni, jej, mejni — sinov, smóvski, kov, sov), široka pa v raznozložnem položaju (seja, meja — sinovi, sóvaj, in sicer ne glede na prvotni izgovor in po njem se ravnajoče zapisovanje takih besed z akutom ali cirkumfleksom. (Z /V so zapisani tisti primeri, pri katerih se je doslej dovoljeval samo ozki izgovor.^)
Samo še eno avtomatično pravilo imamo za razvrstitev širokega e; v mlajših izposojenkah in izpeljankah se pred r govori samo široki e, prim. atmosfera, soler — terjam.
Nekaj malega nam za razvrstitev širokih in ozkih o-jev in e-jev pomaga tudi poznanje izvora sedanjih o-jev in e-jev: za jat, in nosna e in o navadno ni širine v našem knjižnem jeziku, za prvotna o in e pa je mogoča, in sicer — kot znano — tedaj, če je bil v praslovanšoini naglas za takim sedaj širokim e-jem ali o-jem. Pri tem opozarjamo na ruščino ali čakavščino, lahko pa bi se sklicevali tudi na redka slovenska narečja, a so premalo raziskana. Toda kaj, ko tako malo kdo pozna vse te jezikovne zadeve. Pa še to: analogije so stvar temeljito premešale, tako da presenečenj tudi za dobrega »praslovana« ne manjka (prim. npr. roka, peta, sedi, greda, bežal ipd.).
Učinkovita slovnica slovenskega knjižnega jezika bi morala take primere zbrati v posebnih seznamih, da bi se jih bilo mogoče naučiti.' Take kratke spiske imamo že pri Kopitarju ob posameznih sklanjatvah, potem pri Metelku in še pri Ruplu v Slovenskem pravorečju, kjer je zbranih največ takih primerov. Treba je pripomniti, da so ti spiski za žensko in srednjo deklinacijo posebno nepopolni, to pa zato, ker navajajo samo tliste primere, ki hkrati premikajo naglas (prim. voda vode vodi vodo) oz. tak široki o ali e iz ednine v množini premenjujejo z ozkim (prim. okno — okna, rebro — rebra). Škrabčev spisek takih besed — navaja jih v 26 skupinah — se da urediti v naslednje štiri skupine: v prvi so besede, ki imajo široki e ali o v vsej Sklanjatvi oz. spregatvi, v drugi tiste, ki imajo ta dva glasova v vseh sklonih razen pred končnico 0 oz. pred nezložno končnico, v tretji tiste, ki imajo široka e ali o samo pred edninsko končnico 0, v četrti tiste, ki ju imajo samo v kakšni ali edini obliki paradigme. Primerjaj podrobnejši pregled po oblikoslovnih tipih:
232
I II
1. peta — gora 1. zelenega-norega (dobrega, novega)
2. česen — posel 2. meča ¦— boba
3. čelo — okno 3. enega
4. težek — droben. 4. pečenega
5. nesem —• bódem 5. petili ¦— osmih 6.....šotor — óra 6. nesla — bodla*
7. rojen — rojenega 7.....— mojega
8. peti — osmi 8, stremo — ....
III IV
1. jelen — potok 1. ženit — molit (želet, česat, krenit)
2. breme — ... 2. nesti — bósti
3. velik — bogat 3. .,.. — spodaj 4.....senožet 4. njega —
5. ženil — molil (želel, 5. v peči — v kosti česal, krenil)
6. ženi — moli (želi, češi, ¦ 6.....— na mostu
kreni, greni — rrmoži
nesi — bodi)
Na pripono vezana je kakovost pri naslednjih primerih, bodisi da spadajo v I. skupino C-ér, -oba, -enje, -ota: biljeter, gnusoba, življenje, gluhota s pridevniškimi izpeljankami vred: biljetérski, gnusoben, življenjski, temoten), bodisi v II. skupino (-en kot obrazilo za deležnik na -n: pečena).
Skoraj vsi zgoraj našteti tipi štirih skupin s širokim o-jem ali e-jem so slabo napovedljivi, zato se jih je treba učiti na pamet. Poglejmo natančneje.
Kar zapomniti si je treba primere za tipe I. skupine 1—7, skupine II 1—3, III 1—5, pri 6 samo za množi in greni, pri IV pa 3—6. Nekateri od teh tipov so številčno šibki: primerov za 1/6 je komaj pet, šest; skoraj samega sebe predstavlja primer 1/8, saj so taki primeri, računam, le trije ali štirje. Samega sebe predstavlja tudi primer za II/3 (števnik en). Tudi za III/4 poznam samo en primer, komaj nekaj več jih je za III/3; IV/4 predstavlja samega sebe, IV 5 in 6 pa sta ne glede na nepreveliko redkost zanemarljiva, v vseh primerih tipa 6 in večinoma v tipu 5. Pri II/7 gre za sememe moj-, tvoj-, svoj- in, p>o novem, tudi njegov-. Tudi za III/2 ni veliko primerov: razen v primeru tele in pleče gre za samostalnike, ki pred neničto končnico podaljšujejo osnovo z n, vsega skupaj 4 primeri. Nazadnje: tudi primerov za tip IV/3 ni veliko (prim. npr. dokaj, doli, dol, gor, gori, spodaj, zgoraj).
Predvidljivi so popolnoma naslednji primeri: tip 1/8 velja za vrstilne štev-nike od 5 do 10 in 100, in sicer tudi kot sestavine večjih števil, kadar so govorno na koncu, tj. tudi 105, ne pa 125, ker govorimo sto pet in sto petindvajset. Isto \elja za 11/5, kjer gre za glavne števnike od 5 do 10 in 100 v sklonih z neničto končnico. V II/8 gre za primere z nezložnim korenskim morfemom (tr-em ipd.) — kjer pa je izvzet vezani morfem -jd-, kot ga imamo v najdem, pčjdem itd. V primerih kot pošljem, zajmem in najmem pravzaprav ne gre več za korenske
• Tako po starejšem pravorečnem določilu.
233
morfeme -šlj-, -jm-, temveč zaradi pomenske oddaljitve kar za korene pošlj-(posi), kakor dokazujejo tudi izpeljanke dopošljem namesto došljem ipd.
Ce si poleg obravnavanih napovedljivih tipov s širokim e in o in poleg prav tako že prikazanih tipov, ki so številčno šibki, končno zapomnimo še tipe I/l—^5, II/l—2 in 111/1,5 in 6 (od tega samo podtip greni — množi), si pridobimo možnost za obvladanje vseh drugih tipov na podlagi posebnih pravil, o katerih bo še beseda. Pri osvajanju teh primerov je pričakovati naslednje: Pri I/l bi se enozložne osnove dale še kar našteti, drugo pa so izpeljanke; pri 1/2 so razen redkih nesestavljenih osnov vse druge izpeljanke; pri 1/3 mora biti kar veliko število izpeljank; tako tudi pri 1/4, medtem ko bi za 1/5 bilo mogoče dovolj hitro sestaviti listo vseh primerov. Tudi v II/l primerov pravzaprav ni veliko, zato pa toliko več pri II/2, o čemer bo podrobneje še govor. Primerov za III/l je okrog 40. Silno važna je osvojitev točke III/5, ki jih ni posebno malo, kakor tudi ne za III/6 podtip greni — množi.
Primeri za paradigmatično besedotvorno izvajanje' iz usvojene podstave:
1. Ce si zapomnim primere 1/5 (nesem — bôdem, berem — zavem), vem tudi za kvaliteto naglašenih e-jev in o-jev v II/4 in 6, III/6 in IV/2 istih semenov, kolikor seveda nimajo v II/4 in 6 in v IV/2 korenske morfemske variante brez e-ja ali o-ja: prenesenega, nesla, nesi, nesti (proti samo berem — beri, ker dalje bran, bral, brati);
2. Ce si zapomnim primere III/5 ženil — molil (50 jih je: prosil, blodil, brodil, gonil, hodil, lomil močil, molil, nosil, postil, selil, sklonil, skočil, prislonil, strôjil, točil, vodil, volil, vozil, ženil, česal, klepal, klecal, kopal, kresal, metal, tesal, zôbal; želel, gorel, bolel, donel, hôtel, letel, ležal, norel, velel, zorel; krenil, pocenil, zaklenil, poklonil, ognil, upôgnil, tonil, trenil, ščenil), vem tudi za kvaliteto naglašenega samoglasnika v velelniku (III/6) in namenilniku (IV/1). Pri glagolih na -il si zagotovimo še izpeljanke z obrazili J-nja (prošnja) in neiz- .... -an (neizprosen -sna), kolikor take izpeljanke seveda obstoje.
3. Ce si zapomnim podtip III/6 greni — množi (66 jih je): bori, bremeni, debeli, doji, deli, globi, drobi, gnoji, goli, gotovi, greni, grozi, jekli, jezi, kroji, kropi, kosi, kroti, levi, lovi, meji, množi, moli, mori, noči, novi, ostri, pepeli, plodi, poji, poti, roji, rosi, rôti, smodi, soli, sramoti, srebri, škropi, togati, topi, vedri, veseli, vošči, zvoni, žalosti, govori, dobi, dvoji; vriši, ječi, sedi, bledi, bobni, čepi, dreveni, hrepeni, ohromi, onemi, sloni, slovi, otopi, otrôhni, ozeleni; slelji, or ji, pridobim pri glagolih na -iti samo dovolj redke izpeljanke s sufiksom -nja (košnja); primeri kot rosna ali potna so izpeljanke iz samostalnikov rosa in pot f= znoj).
III
Na koncu nam je govoriti še o razvrstitvi kakovosti samoglasnikov v zvezi z že obravnavanimi kolikostnimi premenami tipa brat — brata prav v tej kategoriji, tj. pri samostalnikih moškega spola. Stanje je naslednje:
Prosta kakovostna premena pri i, a in u je avtomatizirana: sit, brat, kruh Jsit, brAt, krUhJ: sitega, brata, kruha.
Pri e (kmet, žep, dekadent) je, ko se v nezadnjem zlogu naglašeni samoglasnik podaljša, v 85 »/o nosilec naglasa ozek (kmeta), le v 15 »/o širok (žepa, dekadenta). Ker pa sta od teh 15«/o skoraj dve tretjini oblikovno označeni s končajem -ent (dekadenta), je predvidljivost v premem kratkega naglašenega e
234
z dolgim ozkim čez 90-odstotna. Take primere s širokim é v nezadnjem zlogu lahko kar naštejemo: cer čep, Čeh, dlesk, klek, kiep (z izpeljankami), sep, ščep, šen, žep, špeh, arest, prekreh. Tudi ozki podaljšani e poznata lev in škrpetfi
Kako koristno je odkrito pravilo, se vidi iz dejstva, da je besed z e po mojem štetju v Slovenskem pravopisu (SP) 1962 okrog 250.
Pri O je treba ločiti besedotvorno nemotivirane (nož) od motiviranih [píenos < prenesti, pokop < pokopati). Pri nemotiviranih (nekaj čez 60 jih je) je v podaljšani obliki skoraj zmeraj široki o, torej bob — boba. Prim. še: bah, bok, boks, bor, bron, cmok, col, čok, dvor, gomolj, gost, gozd, grob grof, groh, hrošč, klop, klošč, koc, kol, konj, konop, koš, krof, mošt, nož, otrok, ploh, pod, pop, prost, roč, sloj, slon, snop, sani, stol, stolp, storž, strok, strop, šliolj, top, štor, trop, vol, zolj, zor. Izjeme so prav zanemarljive: SP 1962 navaja za tip škof, škofa še: boč, broč, glog, krop, por, rok, stog. Vendar se celo najtrdnejši taki primeri, npr. škofa, govore tudi že škofa (prim. za govor neke Ljubljančanke še kropa, pora), sicer pa so take besede prešle v nepremenilni tip boč — boča (tako še glog, rok, stóg).
Pri besedotvorno motiviranih primerih z o-jem je treba ločiti skupine a, b, c.
V prvo gredo izpeljanke iz glagolov na -ofafi (-oteti) ali sploh izpeljanko na -ot (grohot < grohotati, život < živeti), v drugo izglagolske izpeljanke s trajnim so-glasnikom za naglašenim samoglasnikom (grom < grmeti), v tretjo tiste, ki imajo za naglašenim samoglasnikom zaporni (eksplozivni) soglasnik fpoicop < po/copdiij.
V prvi in drugi skupini je oblika s podaljšanim samoglasnikom široka (grohota, groma), v tretji pa ozka (pokopa).
Za povedano primerjaj: a) bohot, hrbot, copot, cofot, grohot, hohot, ropot, sopot; bj naslednje samostojne ali vezane morfeme:
boj, kroj, soj, spoj, stroj, znoj, navoj, nagnoj, obstoj, poj;
nagon, napon, naslon, odklon;
grom, lom;
krov, lov, prislov;
molj, zakol, podmol, zobobol;
plosk, post, prenos; dovoz;
spor, zator, zor, bratomor, izbor, izvor, napor, preor, ukor, prodor, stvor.
V SP 1962 je takih primerov čez 130. — Našemu pravilu se upira naslednjih 12 morfemov: kov (3 primeri), — slov (3), otrov (1), zrakoplov (1), ogon (1 — del zorane njive), osoj (2), poicó; (2), pozoj (1), otor (1), preor (2), pogoj (1), zaton (1), vsega 17 besed. V izgovoru že omenjene Ljubljančanke je opravičen izgovor z ozkim ó samo za pogoj in zaton, vse druge primere govori s širokim Ó. Tako je naša premena o ~ ó pred trajnim soglasnikom pri besedotvorno motiviranih besedah skoraj 100 "/» predvidljiva, saj je razmerje med predvidenim in nepredvidenim kakor 145 : 2. . '
c) naslednje samostojne ali vezane morfeme:
hod, smod, vod, porod, razplod;
kop, sklop, stop, oklop, potop;
pok, skok, stok, tok, odlok, odzvok, krvolok, obok, zvok, urok; odlog, oprog, porog; omot, oplot; toč.
235
Teh primerov je čez 90. Pojasnilna moč tega pravila je 90 "/o, ker se ji upirata le morfema bod (3 primeri) in mok (4). Tip omot po pričakovanju v izgovoru Ljubljančanke gre v skupino a), tj. tip bohot. Morda je prav izgovorni (-ot) za bod prevedel ta tip v skupino b. Morfem mok je morda nemotiviran, sicer mu ne vem razlage.'
V članku sem podal nekaj rešitev, ki mi jih je prineslo strukturalno obravnavanje slovenskih knjižno jezikovnih dejstev. Želel sem, da bi jih priznali kot koristne. In še: tudi iz tega prispevka se vidi, kako veliko problemov je v slovenskem knjižnem jeziku še nerešenih, kolikšne naloge čakajo redke sloveniste in kako dobrodošla bi bila pomoč od koderkoli, dobrodošla tudi v primeru, ko bi naše domače slovenistične ustvarjalne sile imele ob boljši razporejenosti večje možnosti za delo, kot jih imajo sedaj.
ODNOSNICE
1. O tem prim. podrobneje mojo razprava Naglasni tipi slovenskega knjižnega jezika, JiS 1965, str. 56—79 (dalje Skj). — 2. Te primere imaš sedaj vse naštete v Slovenskem knjižnem jeziku 1, Maribor 1965, str. 172—173, vaja 23. — 3. Prim. še Skj 1, str. 168, 1. — 4. Prim. Skj. I, str. 125—126 in članek Besede z dvema naglasoma (Jezikovni pogovori II, str. 128—135 (Ljubljana 1967). — 5. Prim. Skj. 1, str. 162, 5. odstavek za kratka nevtralna e in o in Jezikovni pogovori II, str. 117—118 (sestavek Kaj je v knjižnem jeziku prav) za tip sinovi, ídé;a. — 6. Temu načelu skušajo zadostiti, kolikor v okviru učbenika le gre, moji Skj 1, 2 in 3 (Maribor 1965, 1966 in 1967). 7. Prim. sedaj tudi v Skj 3, str. 132, 139—140, že prej sem povezoval naglas deležnika na -1 in namenilnika (JiS 1958/59, str. 81—83). — 8. Rezultat tega podan v Skj 1, str. 169, 1. odstavek. — 9. Rezultati tega razpravljanja so podani v Skj 1, str. 169—170.
Rozka Štefan
POLJSKI LIRIK LEOPOLD STAFF
Na pragu našega stoletja, dve leti za Zupančičevo Cašo opojnosti, je izšla v Lvovu, na nasprotnem koncu tedanje pretežno slovanske Avstrije, prva pesniška zbirka poljskega lirika Leopolda Staffa. Zbirko mu je založil oče, Ivovski slaščičarnar češkega rodu — drugega založnika mladi pesnik, ki je pesnil že od gimnazijskih let, ni mogel najti. Urednik tedanje vodilne poljske literarne revije, v Krakovu izhajajočega Zycia, Stanislaw Przybyszewski, namreč ni maral objavljati Staffovih pesmi, ker niso ustrezale njegovemu literarnemu okusu. Urednikov program je najpopolneje uresničeval Kazimierz Tetmajer, ki je dotlej objavil že več zbirk pesimistične dekadenčne lirike in v njej izpovedal glavne motive začetnega obdobja nove literarne struje, ki je po programskem članku iz leta 1898 dobila ime mlada Poljska.
le pred Tetmajerjem je nastopil Jan Kasprowicz, sprva nadaljeval realistično pesniško izročilo, nato pa razvil simbolistično filozofsko liriko, v kateri je iskal odgovor na vprašanje, od kod krivica in bolečina na zemlji.
Staffova prva pesniška zbirka je izšla skoraj ob istem času kot Kaspro-V/'iczeva Umirajočemu svetu in je zbudila pozornost že s svojim za tisti čas nenavadnim naslovom •— Sanje o moči. V teh pesmih, ki jih uvaja programski sonet Kovač*, je Staff odklonil dekadenčno življenjsko naveličanost in poveliče-
' Prevodi nekaterih omenjenih Staffovih pesmi so objavljeni v reviji Sodobnost 1967/4.
236
vanje smrti ter se predstavil kot glasnik polnega, ustvarjalnega življenja. Z mladostnim zanosom se navdušuje za pogumno dejanje, želi se rešiti sivine vsakdanjosti in nadpovprečno razviti telesne in duhovne moči.
Ta dionizijska viharnost izvira iz enake »volje do moči«, kot jo izpričujejo tudi nekatere pesmi Staffovega slovenskega vrstnika Otona Zupančiča. Na oba pesnika so v tej smeri močno vplivale Nietzschejeve ideje o dinamičnem življenju, o »polnem in celovitem bivanju«, kot jih je izpovedal v delih Tako je go-voiil Zaiatustia (1891) in Volja do moči (1895). Vzroki za to, da so ideje sodobnega nemškega filozofa padle na takio plodna tla prav pri teh dveh pesnikih, pa so objektivne narave.
Oba sta izšla iz približno enakih razmer — rodila sta se istega leta v obrtniško trgovskih družinah in doraščala sta v podobnih družbenih sredinah, pod enakimi kulturnimi vplivi državne prestolnice ¦— Dunaja in evropske umetnostne prestolnice — Pariza. Njunega harmoničnega razvoja v otroških letih in v zgodnji mladosti ni kalil občutek družbene manjvrednosti, ki je zarisal trajne sledove v Cankarjevem in Mumovem življenju in delu ali v poeziji Jana Kaspro-wicza, ki se je iz revne kmečke hiše le s težavo priboril do izobrazbe in je svoja spoznanja o krivični ureditvi sveta izpovedoval v pesimističnih Himnah. Tudi ni pri Staffu tiste življenjske utrujenosti, ki je mučila Kazimierza Tetmajerja, potomca družbeno anahronističnega fevdalnega razreda. Iz sveta »brez dogme« se je Tetmajer umaknil v naravo, v Tatre, kjer se je med preprostimi ljudmi šele prav sprostila njegova ustvarjalna sila.
Staff ne beži iz svojega sveta, nasprotno, ves zaverovan je vanj, v njegovo lepoto in bogastvo. Staffova poezija je, tako kot Zupančičeva, prepojena z optimizmom, z vitalistično vero v življenje, ki mu je edina in nesporna vrednost. Ob tej potrditvi sveta, v katerem živi, pa se zaveda svoje izjemnosti, svoje duhovne vzvišenosti nad množico filistrov. Iz zavesti o posebnem poslanstvu umet^ nika, ki naj izpolni velike, drugim ljudem nedosegljive naloge, raste estetski individualizem obeh velikih lirikov, našega in poljskega.
Pri Poljakih segajo korenine tega nazora v romantiko; Mickiewiczeva Velika improvizacija s svojo idejo »vlade nad dušami« je bila tisti vir indivi-dualizma, iz katerega je črpala tudi mladopoljska, ali kakor jo tudi imenujejo, neoromantična slovstvena struja. Pri romantikih je individualizem pomenil: biti duhovni voditelj poljskega naroda v boju za osvoboditev, neoromantiki pa so se spočetka omejili le na psihološko analizo izjemnega posameznika (npr. Przybyszewski), po letu 1900 pa so tudi oni razširili svoj slovstveni program na narodnostno in družbeno problematiko.
Poljska moderna se je namreč razvijala v dobi močnih družbenih gibanj, ko so začeli organizirano nastopati tisti družbeni sloji, ki dotlej niso imeli besede v poljski narodni skupnosti. V vrste izobražencev so začeli prihajati poleg mladih ljudi iz židovskih družin — ti so se uveljavili zlasti kot prevajalci in književni kritiki — tudi književniki kmečkega in na pol kmečkega rodu, med njimi pesnik Kasprowicz in pisatelj Reymont. Geslo nove, družbeno zavzete smeri poljske neoromantike je bilo »dejanje«. To geslo je najbolj vsestransko razvil pisatelj Zeromski, živeč v narodnostno najbolj ogroženem in družbeno najbolj razgibanem in osveščenem ruskem delu Poljske. Med neoromantiki v avstrijskem delu Poljske, v Galiciji, je idejo o »dejanju« upodobil zlasti Wyspianski v vrsti simbolističnih dram, na svoj način pa tudi Staff v svoji klasično umerjeni čisti liriki.
237
že zbirka Sanje o moči je odkrila pesniško osebnost, ki hoče zavladati nad kaosom, še jasneje pa se je ta težnja pokazala v nadaljnjih zbirkah. Niče-janska »volja do moči« se je omejila v njih le na hrepenenje po velikem »dejanju«, na podobo veselega, brezskrbnega popotnika — romarja, ki mu ni mar cilja, saj mu samo hrepenenje po čudežnih deželah prinaša srečo. Prvotna dioni-zijska viharnost se je umaknila apolinični umerjenosti, ki je bila najbližja Staf-fovemu pesniškemu temperamentu. O tem priča tudi oblika njegovih pesmi, ki združujejo simbolistične podobe s parnasovsko jasnostjo.
V poljski novoiomantiki je bila namreč kljub splošni težnji po svobodnem verzu, ki so ga uvedli simbolisti, še vedno živo izročilo klasičnih vzorov, ki se pri Staffu kaže tudi v ljubezni do stalnih pesniških oblik, zlasti do soneta. V tem nagnjenju do oblikovne urejenosti se loči Staff tako od domačih pesniških vrstnikov kot od vodilnega pesnika naše modeme.
Stil Staffove lirike seveda ni enoten, kar je za njegovo dolgo, več kot polstoletno ustvarjalnost, v kateri se je zvrstilo sedemnajst pesniških zbirk, povsem razumljivo. Za prvo obdobje je značilno novoromantično občutje, kot ga najdemo v ubrani razpoloženjski pesmi Jesenski dež. V njej je upodobil svojo osamljenost ob žalostnem jesenskem dnevu in hkrati stvarne nesreče ljudi ter tako utemeljil svoj obup. Poleg takih simbolov, kot je tedaj zelo priljubljeni motiv satana, srečamo simbole iz zunanjega predmetnega sveta, to pa je značilno za vso Staffovo liriko. Razpoloženjsko liriko ne odlikuje samo mehka pevnost, ki je v našem primeru izražena z valujočimi amfibrahi, temveč tudi izredna plastičnost podob, ki jih vidimo in slišimo hkrati, kot je to terjala novoromantična sinestezija. Tudi v tem spominja Staff na Zupančiča, na njegove bleščeče verze iz zbirke Cez plan in Samogovori. Inpresionistični način upodabljanja narave z nanašanjem barvnih lis daje — tako kot v slikarstvu ¦— tudi v liriki čudovite učinke, kot izpričuje pesmica Deviške breze.
Po letu 1905 se pojavijo v Staffovi poeziji ob razpoloženjski liriki filozofske pesmi, v katerih se optimistična razmišljanja o življenju prepletajo z zavestjo o nujnosti trpljenja in z vdanostjo v usodo (npr. Uvodna pesem). Namen življenja vidi pesnik v njem samem, v nenehnem gibanju in spreminjanju, tudi smrt je del te minljivosti, in ne poraz, zato opeva lepo življenje in dostojanstveno smrt (Začetek pravljice). Pesnik je poln dobrote, ljubezni in usmiljenja do ljudi, hkrati pa vse bolj občuduje lepoto narave, domače in tuje. Posebno draga mu je Italija, dežela vedrega neba in starih umetnin (Curriculum vitae). Rad opeva te motive in jih presaja na domača tla, v podobe vročega poletja, sončnega poldneva — simbole življenjske vedrine. Tudi Zupančičeva poezija je polna takih podob, le da jih je naš pesnik našel mnogo bližje, v rodni Beli krajini.
Prva svetovna vojna je razširila tematiko Staffove poezije na narodnostna vprašanja, kakor se je že prej, v revolucionarnem letu 1905, dotaknil družbenih vprašanj v ciklu sonetov (Delavec, brat moj). Vendar ta poezija umetniško zaostaja za njegovo čisto liriko. Medtem ko se je Zupančič prav v domovinski liriki najvišje povzpel, je bila moč Staffove lirike v opevanju lepote preprostih stvari — lepih in nelepih, kakor jih je od'kril tudi v vsakdanjem življenju poljskega kmeta, ki mu je posvetil posebno zbirko Poljske stezice.
Prav ta lastnost njegove poezije je bila posebno blizu novemu, povojnemu pesniškemu rodu, zbranemu okoli revije Skamander. Skamandrovci — med njimi Tuwim, Slonimski, Wierzynski — so videli svoj vzor v Staffovem humanizmu in vitalizmu, vplival pa je nanje tudi oblikovno, s klasično jasnostjo in
238
preprostostjo svojega pesniškega izraza, ki je pri vsej svoji izredno bogati metaforiki logičen in zgoščen, brez nepotrebnih besed in brez prisiljenih rim. Čeprav se njegova poezija odlikuje po izvirnih rimah, se v sonetnih kvartetih ponavadi ni držal klasičnega načela dveh oklepajočih rim, temveč uporablja, da bi se ognil enoličnosti, pogosto po štiri, in to zaporedne rime. Posebnost so tudi moške rime, ki so v poljščini redke, sestavljene iz samih enozložnih besed. Izbranim rimam se pridružuje zelo raznovrstna ritmika — vendar ne ritmika v našem pomenu, saj poljska prozodija ne temelji na melodičnem načelu kakor naša, temveč na kolikostnem; zanj je odločilno število zlogov in notranji premori v verzu, ne pa enakomerno ponavljanje določenih stopic. Zato tem bolj preseneča strogo metrični dvanajsterec v že omenjeni pesmi Jesenski dež.
Najbolj pogost verz je pri Staffu trinajsterec, ki ga poljski moderni liriki redko uporabljajo; sledijo enajsterec, osmerec in drugi krajši verzi, zlasti v pesmih iz drugega desetletja med vojnama; te so manj slovesne kot mladostna lirika. V splošnem občutju negotovosti spričo grozeče fašistične nevarnosti se začneta tudi v dotlej harmonični Staffovi poeziji oglašati dvom in ironija, vendar vselej zmaga njegov neizčrpni optimizem (Car, Kljub letom. Kdo ve, Ars poetica). Tudi ob najhujših pretresih, ob nacističnem napadu na Poljsko in med okupacijo, ni izgubil duhovnega ravnotežja, vere v človeka in v življenjski prerod, kot dokazujejo pesmi iz teh let. Šele v težki povojni stvarnosti in pod bremenom let se je pojavilo pri njem tisto zanikanje, ki je značilno za velik del povojne poezije. Tudi v obliki se je skušal približati novim smerem s kratkimi pesmimi v svobodnem ritmu in brez rim, vendar nove, ekspresionistične metode ni mogel več umetniško povsem razviti.
Kakor Zupančič se je tudi Staff vse življenje pesniško razvijal in tvorno vključeval umetnostne pridobitve novih rodov v svojo ustvarjalnost. Tako je dal svoji čisti liriki tako razsežnost in umetniško višino, kakršne ni imela od dobe renesanse, od Kochanowskega. Na renesanso spominja tudi vedrina in ubranost, s katero je prepojena njegova poezija. Te vrednote pa ji zagotavljajo trajno mesto ne le v poljski, temveč tudi v svetovni književnosti.
Marija Pirjevec'
VSTROJKERSNIKOVIH »MAČKOVIH OČETOV« ZNOTRAJ KMETSKIH SLIK
v Kmetskih slikah Kersnik ne sledi premočrtno kaki točno določeni literarni teoriji, skuša pa zavzeti do svojega pisateljskega dela jasno stališče: sloni naj na razumskem presojanju življenja. V svojem članku Balade in Romance (LZ 1890) razlaga dokaj obširno, kako je treba razumeti realizem: »Slikati, opisovati vse, kakršno je v resnici, a vendar opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nečem nedosežnem, skratka — da mora ustvarjati ideal v gledalcu.
239
v čitatelju samem: torej ne golo življenje, golo resnico samo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tančico idealizma.« V Zemljiški knjigi pa trdi, da je mogoče najti poezijo v resnici sami, ne da bi jo moral pisatelj pričarati s svojim idealističnim posegom... »Tudi v pandektih boš našel poezijo, če jo boš hotel; saj jo najdeš tudi v brezzobem polomljenem glavniku ali pa na umazani cunji, ki leži za hišo na smetišču.«
Na prvi pogled bi se torej zdelo, da si je sam točno začrtal umetniški prostor, v katerem naj bi se razvilo njegovo delo: od povesti, ki so ji sicer lastne realistične težnje, kjer pa je še močan vpliv tradicionalnega idealističnega slikanja vzorov, ki naj človeka povišujejo in blažijo, do strogo realistične zgodbe, ki bi prikazovala človeka, podrejenega materialnim in naravnim silam. V resnici pa je mogoče opaziti v nekaterih slikah odklon od teh dveh mejnih postavk. Včasih se zaustavi v čistem lirizmu, drugje pa se njegov realizem stopnjuje do skrajnega determinizma, ki zadobi že iracionalno potezo. Seveda se vsi ti tokovi med seboj prepletajo in križajo tako, da je mogoče srečati obe skrajnosti tudi v isti povesti. Kljub tej raznolikosti je mogoče Kmetske slike strniti v dve temeljni skupini. Kot smo že omenili, se v nekaterih povestih pisatelj ne odpove idealizmu, ki je značilen za domačo vaško povest: zgodbo usmeri k cilju, da jo poplemeniti in razčisti; človeške strasti in grehi najdejo na koncu ublažitev; disonanca, ki nastane v življenju prizadetih, se izravna in umiri.
Slika Mačkova očeta ima med temi zgodbami prav v tem smislu neko posebno mesto: pripovedovanje je namreč premočrtno, pisatelj si ne dovoli nobenega odklona od strogega realizma, ki doseže svoje skrajne meje.
V Ponkrčevem očetu se izteče življenje glavnih junakov v nekem logičnem skladu z njihovimi dejanji. Mladi grajski učitelj se hoče samo poigrati z neizkušenim kmečkim dekletom, to dejanje pa da pečat vsemu njegovemu življenju, saj propade in umre v skrajni bedi. Ob njem nam pisatelj kaže sina Ponkrca, ki je sicer zaznamovan že od rojstva, a ga to ne ovira, da ne bi znal premagati težav, se uveljaviti kot nravno dober človek in odpustiti očetu, ko pride umret na njegov dom.
Podoben odnos do kmečkih ljudi najdemo v Mohoričevem Tonetu, čeprav je tam poudarjen predvsem gmotni problem, ki hromi človekovo čustveno življenje, večkrat pa se pojavi kot glavno gibalo tudi v najbolj pomembnih trenutkih junakovih odločitev. »Ce se vzameva — slabo ti ne bo!« pravi Tone Cilki, da bi jo prepričal, naj se z njim omoži. V takih razmerah imajo čustva včasih le postranski življenjski prostor, ljudje se odzivajo na dramatičen dogodek tako, da se zatečejo v vsakdanje delo in se s tem obvarujejo duševnega trpljenja. Po nenadni vrnitvi Simna iz vojske in grožnji, da bo vrgel s posestva brata in svoje nekdanje dekle, ki sta se med njegovo odsotnostjo poročila, nam pisatelj moža in ženo opiše takole: »Tone je naložil vnovič voz in odpeljal pšenico. Cilka pa je žela dalje.« Kljub temu pa ti ljudje niso popolnoma otopeli, v njih še obstaja zmožnost ljubezni in žrtve. Niso si popolnoma odtujeni, zaprti vsak v svojo usodo, v trenutku najhujše napetosti se znajo najti v plemenitem sožitju.
Nasprotno pa so ljudje v Zemljiški knjigi vklenjeni v eksistenčne razmere, ki jim docela določajo življenje, gmotno in duhovno, ter jim odvzemajo vsako možnost rešitve. Njihova osebna volja ali težnja po izboljšanju nimata moči, da bi se uresničili. Ljudje so omreženi v gmotno stanje, ki jih povsem
240
ohromi. Edino, kar da človeku veljavo, je premoženje; brez posesti nima pravice niti do čustvene pozornosti svojih bližnjih. »O Matevžu do današnjega dne ni bilo več ne duha ne sluha — šel je po svetu, Bog ve kam — stara povest! Pravili so, da se mu je prav tako zgodilo kakor njegovemu očetu; drevo ga je ubilo tam doli v Slavoniji. Pa za to se nihče brigal ni — saj ni imel premoženja.« Gmotni problem je tu tako odločilen, da dobi že obrise usode, ki se z nami samo poigrava.
V Mačkovih očetih se ta pisateljeva temeljna črnogledost še poostri. Jedro zgodbe temelji na razmerju med kmetom in njegovo zemljo, ki je pre-skopa, da bi nudila zadostna sredstva za preživljanje tistemu, ki ne more več služiti. V takih razmerah ima človek neko vrednost le dotlej, dokler je na gruntu koristen; ko pa njegova delovna moč opeša, postane mrtvo breme, ki se ga je treba otresti. Zakoni, ki vladajo v taki družbi, so zelo primitivni, saj jih je mogoče opaziti v mnogih prvobitnih civilizacijah: starec, ki skupnosti ni več koristen, je iz nje izločen in prepuščen svoji usodi. Razmere pripeljejo ljudi do tolikšne medsebojne odtujenosti, da se zrahljajo med njimi tudi krvne in čustvene vezi. Povezanost med družinskimi člani obstaja, kolikor so vsi povezani z gruntom, kakor hitro pa se ta neposredna zveza pretrga, se uničijo tudi njihovi človeški odnosi. Tragedija izbruhne zato, ker izločenec noče trpno sprejeti svoje usode in se skuša upreti tistemu zakonu, ki ga je sprejemal, dokler ni zadel njega samega.
Povest o Mačkovih očetih je samo nakazana. Prav ta delnost pa toliko bolj utrdi naš občutek, da tukaj ne gre za neko slučajno dogajanje, temveč da so epizode del širše slike, v ozadju katere gospoduje zemlja, ki s svojim vplivom zaznamuje cele rodove. Kakor v Zemljiški knjigi je tudi tukaj Kersnikov kmet uklenjen v kolobar, iz katerega se ne more iztrgati. Pod pritiskom razmer in okolja, v kakršnem živi, izgubi svojo človeško identiteto. Značilno je, da je pisatelj svojim junakom odtegnil celo krstna imena in jih označil samo s priimkom.
Tudi v drugih slikah Kersnik večkrat opozori na enoličnost življenjskega toka svojih kmetov. Stari Planjavec se v Kmetski smrti prav tako suče v nekem kolobarju, »katerega završe na Planjavi vsi gospodarji od rojstva do groba«, toda njegova bolezen ga individualizira in daje njegovi usodi poseben odtenek. Mačkova očeta pa sta dve popolni poustvaritvi tistega tipa, ki ga je grunt oblikoval skozi stoletja. Edina razlika med očetom in sinom je, da je mladi predan še pijači. Podobnost usod ne ostane prikrita niti njima samima, saj stari Maček na smrtni postelji takole prerokuje: »Pa čakajte — oh, vi boste še učakali! Ce drugi ne — njegov sin ga bo vrgel iz bajte na cesto kakor on mene!« Pričakovanje te osebne nesreče spremlja oba gospodarja na Mačkovim skozi dobršen del njunega življenja. Prvič se pojavi takrat, ko se z upadanjem telesne moči začnejo rahljati vezi z zemljo in je namestnik že tu, da jo prevzame. Vprašanje je samo, koliko časa bosta imela stara Mačka dovolj življenjske sile, da se bosta lahko tej neizogibni nesreči upirala. Oba tako močno enačita posestvo s svojim življenjem, da vidita samo v smrti tisto moč, ki ju bo ločila od imetja. To osnovno misel stari Maček takole pove: »Počil si bom, kadar me tja gori poneso.«
Kljub temu se morata zemlji odpovedati, kajti grunt je močnejši od njiju. Ne obveljajo niti pisani zakoni, s katerimi sta si ob predaji posestva skušala zagotoviti obstanek v rodni hiši. Ko izgubita zemljo, se v svoji nemoči zate-
m
četa pod okrilje pisanega zakona in se tako odpovesta zakonu grunta, ki je doslej za njiju edini veljal.
Usoda oseb, ki je prikazana v glavnih črtah, postane nekakšna parabola za vse kmečko gmotno in duhovno delo. Drugje se Kersnik zadovoljuje s podajanjem zgodbe, ki je zanimiva kot enkraten primer, tu pa nam cikličnost daje slutiti, da povest tudi s smrtjo drugega Mačka ni zaključena. Usoda njegovih kmetov presega enkratnost ali posamičnost in postane splošna. Ni samo epizoda, ki bi bila zanimiva, ker se je usoda enako poigrala z očetom in sinom, temveč postane skoraj simbol nekega družbenega sloja, ki je pod težo razmer, ne da bi jih bil sam kriv, izgubil svoje človeško dostojanstvo.
V Mačkovih očetih se je pisatelj osvobodil vsake zveze s tradicionalno domačijsko povestjo. Usod junakov ne določajo več njihovi notranji — nravstveni ali čustveni — vzgibi. Ti so ponekod drugje včasih še tako močni, da udarijo spod skorje neobčutljivosti, s katero hude razmere zastrejo najosnovnejšo človeško bitnost, kot zmagujoča čustva ljubezni in odpuščanja. V Mač- ; kovih očetih pa je življenje svoje žrtve zaznamovalo tako močno, da v njih ; ne ostane več nobena iskra človečnosti. Nekaj podobnega je v Mamonu, samo da je vtis, ki ga ima bralec tam, še grozotnejši, saj junak ne utemeljuje le [ gmotne razmere, ampak si sam izbere pot, ki ga bo pripeljala do popolnega razčlovečenja.
Ce analiziramo vse poglavitne junake Kersnikovih Kmetskih slik, naletimo na dva osnovna tipa. V povestih, ki so še tradicionalno obarvane, srečujemo človeka, ki ga življenje sicer tepe ali celo močno zaznamuje, toda kljub temu se še zna iztrgati iz mučnega kroga, v katerega je navidezno ujet. V drugih povestih — v Mamonu, Zemljiški knjigi in Mačkovih očetih — pa najdemo že nemočnega oziroma vnaprej onemogočenega človeka, čigar življenjska pot se bo iztekla po tračnicah, ki jih je določila neka višja sila, proti kateri je vsak boj zaman. V prvem primeru je pisateljev pogled na svet še optimističen, v drugem primeru pa odkrijemo pri njem pesimizem, ki nima v sebi nobene »spodbudne« klice. Kersnik s svojim opisovanjem tu nima namena družbo učiti, prebujati ali nanjo graditeljsko vplivati, temveč se zadovoljuje z golim popisom resnice in razmer. Za vsem tem lahko slutimo izobraženca, ki ga od kmečkega sveta loči nepremostljiv prepad interesov in idej. Jurčič in Tavčar gledata na kmeta z očmi človeka, ki je zrastel na deželi in iz kmetstva, opazujeta ga s prizanesljivo ljubeznijo in ga nista zmožna raz-kazati v vsej njegovi gmotni in nravstveni bedi. Kersnik pa stoji nekako zunaj tistega tradicionalnega čustvenega odnosa do kmečkega človeka, ki ga določa spomin na lastno mladost, in nam zato morda laže podaja prepričljivejši »dokument« podeželskega življenja. Do usode junakov, ki so tako neizbežno zaznamovani, zavzema odmaknjeno in neprizadeto stališče. Vendar si ne more kaj, da se včasih ne bi pretresen vprašal: »Pa usoda, usoda! ... Se li ne šali usoda z nami?« Ta njegov vzklik, ki ga najdemo v Zemljiški knjigi, nam razkriva globlji odnos do omenjenih zgodb, v katere ne more poseči, temveč se mora zadovoljiti, da jih čim bolj stvarno in izrazito naniza pred nami. Vsak njegov poseg bi bil ob takem pristopu k snovi neprimeren in prisiljen. Ne sme si dovoliti, da bi po spoznanju one temeljne sile, ki vlada nad življenjem njegovih junakov, svojevoljno »posegel« v dogajanja. Drugje, kjer je njegov odnos do življenja bolj optimističen, pa si ne pomišlja zaključiti zgodbo s pozitivno noto, ki v skaljeno ravnotežje vnese novo pomirjenje.
242
Izhodiščna »morfologija« zgodb je v obeh primerih sicer sorodna: življenjski tok je razburkan od nenadne tragedije — le da je to tragedijo nekje mogoče odpraviti in uravnati, drugje pa razmere človeku ne dajejo prostora, kjer bi lahko uveljavil svojo voljo in čustva ter tvorno vplival na potek dogodkov.
Glede na različen odnos, ki ga zavzema pisatelj do zgodbe, so tudi njegovi pripovedni prijemi različni. Kersnik v Kmetskih slikah sicer nikdar ne fabulira obsežno, zadovoljuje se s prikazovanjem bistvenih izsekov iz življenja svojih junakov. Kljub temu pa je med zgodbami enega in drugega tipa mogoče opaziti bistvene razločke. V Ponkrčevem očetu in Mohoričevem Tonetu je razplet zgodbe časovno dokaj natančno določen. Pri Mačkovih očetih je časovni potek zavit v nedoločnost. S takim postopkom utegne pisatelj pri bralcu doseči močnejši odziv. Zgodba, iztrgana iz točno določenega časa, je bralcu neposrednješa, s svojo nevezanostjo se približuje paraboli. Tudi v Mamonu zasledimo podobno časovno meglenost, kljub datumom, ki si jih je skrbni duhovnik zapisoval v svojo beležke. Zgodba presega svojo časovno omejenost in je izraz neke vsesplošne človeške lastnosti, ki ni več povezana s časom in prostorom, temveč je v svoji izrazitosti mogoča vedno in povsod.
V skladu z različnim odnosom, ki ga pisatelj zavzema do svojih slik, je tudi pogovor prikazan dokaj različno. Tako je pri Ponkrčevem očetu včasih prisiljen, neživljenjski in nebistven. Kakor je učiteljevo zapeljevanje dekleta že izrabljena tema, tako so tudi njegove besede nekako konvencionalne in papirnate: »Tolstovršnikova Urška!« ... »To si bomo zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave bo morda vendar v teh hribih!«
Pri Mačkovih očetih pa je mogoče zaznati posebno psihološko utemeljenost in pomembnost celo v nepomembnih frazah, v katere se zgubljata junaka, ko se srečujeta s pisateljem. Samo ko tragedija izbruhne, pride med njimi do dialoga z neko globljo vsebino. Toda oboje, »nepomembno« ponavljanje fraz in »pomemben« pogovor v zadnjih trenutkih življenja Mačkovega očeta — izzveni enako realno in prepričljivo ter zmore zbuditi v bralcu celo vrsto enako bistvenih odzivov.
Kljub temu pa je mogoče izluščiti iz dialogov, ki jih srečamo v Kmetskih slikah, neko skupno potezo: pisatelj namreč prav z dialogom najbolje označuje svoje junake in nakazuje njihovo duševno in čustveno stanje. Kersnik se rad izogne jasnemu opisovanju in le iz izsekov pogovora, po ovinkih namiguje na situacijo. Zato je v dialogih mnogokrat tragedija prenesena od glavnega na kak navidezno obroben izsek. Tako leži v Ponkrčevem očetu vsa teža drame na nerodnem imenu nezakonskega otroka: »Ponkrec naj bo, Pon-krec,... saj nima očeta, da bi mu imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca god!« Isto težnjo srečamo pri Mačkovih očetih. Pisatelj nam da slutiti vso bedo, v kateri jima poteka življenje, z omembo ene same prošnje starega Mačka: »Malo tobaka mi boste dali, če ga imate kaj odveč.«
Se eno skupno značilnost kmečkega človeka je mogoče razbrati iz pogovora: njegovo zapletenost v gmotni problem, ki mu je središče vsega obstoja. Pogovor kmeta Jurce v Rojenici, ki skuša dobiti od očeta dovoljenje za ženitev tako, da mu omenja samo gmotno stran poroke, bi lahko stekel tudi med Mačkom in njegovim sinom. Psihološko ozadje teh ljudi je isto, beda jih obsoja na izključno gmotno presojanje življenja, kakor da ne obstaja nič drugega, kjer bi se človek uresničeval. V takih razmerah čustva ohromijo in tudi beseda okrni na najnujnejše.
243
Pri Mačkovih očetih pa je pogovor še posebno pomemben, saj sloni bistvo povesti prav na njem. Stavki, ki jih govore kmetje in pisatelj sam, so skopi in odsekani, včasih nedokončani: »Kako se Vam godi, oče — sedaj, ko ste za starega?« »Sedaj še dobro!« . . . »Lepo vreme bomo imeli, dobro za žito! Ječmen lepo kaže.«
Razkosani dialog nam da slutiti veliko več, kot povedo besede same. Za njim se namreč skriva ves svet, ki nam ga Kersnik ni jasno pokazal, a je zato toliko bolj prisoten in tragičen. Kako vsakdanje in kljub temu razodevajoče so besede, ki si jih izmenjata stari Maček in pisatelj na začetku povesti. Po uvodnih besedah, po pozdravu in prošnji za ščepec tobaka, se stari kmet takoj zateče v pogovor, v katerem se čuti najbolj gotovega in hkrati skritega, o vremenu in pridelku. To stori, ker je za trenutek razgalil svojo revščino in pa zaradi prirojene zadrege, tujstva pred gosposkim človekom. Med njima nikdar ne pride do pravega človeškega stika, saj se starec obrne na pisatelja samo takrat, kadar kaj pričakuje od njega, pa naj gre za ščepec tobaka ali za pomoč v boju proti sinu.
Tipično za to zgodbo je ponavljanje istih besed, kar preprečuje, da bi osebe prišle do izrazito individualne karakterizacije, kakršno najdemo npr. v Kmetski smrti. Tam nam pisatelj z bežnimi stavki, ki jih izrečejo stari Pla-njavec, njegova žena, sin in sosedje, poda o vsakem celo ter individualizirano sliko značaja, tu pa sta si oba Mačka v besedah tako podobna, da njuna življenjska usoda toliko bolj spominja samo na člen v verigi, ki ji ne vidimo konca.
Z razjedenostjo pogovora lahko primerjamo tudi razredčenost popisa okolja in oseb, njihovih kretenj in dejanj. Človekovo dramo zna pisatelj izraziti z »nepomembno« kretnjo in jo predstaviti zato toliko bolj učinkovito, prepričljivo in življenjsko. Tega postopka pa ne najdemo samo pri Mačkovih očetih. Naj še enkrat omenimo primer iz Ponkrčevega očeta. Tam je stari Tolstovršnik ob krstu malega Ponkrca »zadel sekiro na ramo in šel v gozd smrečje klestit«; s tem je nakazal ves svoj obup in jezo nad hčerko, ki mu je prinesla domov nezakonskega otroka.
Kersnikovi junaki sploh žive zapleteni v celo mrežo na prvi pogled nepomembnih kretenj in dejanj, ki pa jih zna pisatelj tako osvetliti, da dobijo globlji, polni pomen. V Mačkovih očetih postajata starca na trati pred hišo, bosopeta in v raztrganem kožuhu, kot da bi ju tja ne pripeljalo naključje, ampak neka sila, neodvisna od njune volje, saj je njuno srečanje s pisateljem glavni pogoj za razplet pripovedi. Tudi v tem je mogoče odkriti posebnost te povesti. Drugje uporablja pisatelj take prijeme zato, da bolje opiše notranje doživljanje svojega junaka, tukaj pa postanejo podrobnosti gibalo, ki je potrebno za potek pripovedi. Kakor lahko za besedami odkrijemo bedo, ki tlači Mačkovega očeta, tako jo lahko odkrijemo za njegovo nepomembno kretnjo. Kersnik se je odpovedal dolgemu opisovanju razmer ali lagodni pripovedi in nam s takim spretnim posegom dal slutiti mnogo več: »Napolnil si je svojo drobno pipico, poleg tega pa še stisnil nekoliko tobaka v pest ter mi vrnil mehur.«
Kakor pisatelj rad prezre izrazite zunanje prizore, prav tako se le bežno pomudi ob opisovanju okolja, v katerem zgodba poteka, saj ga nakaže le mimogrede: omejuje se na omembo trate in neznatne lesene hiše, in to kljub temu, da sloni ves razplet dogodkov na vprašanju lastnine. Toda prav zato,
244
ker nam nakaže »grunt« samo v medlih, skopih obrisih, lahko zadobi posestvo toliko bolj usoden in grozljiv pomen. Isto potezo je mogoče zaslediti pri Mamonu. Tam nas pisatelj obvesti samo o prvi, neznatni vsoti v duhovnikovem »Zakladu mojega imetja«; prav zato pa, ker celotne vsote tega imetja ne poznamo, vstane pred nami Mamon toliko bolj strahoten v svoji demonski :ie-določnosti.
Kljub Kersnikovi namerni odmaknjenosti in navidezni neprizadetosti je mogoče zaslediti nekatere pripovedne prijeme, ki nam razkrivajo njegovo osebno gledanje na zgodbo in usodo Mačkov. Tako lahko odkrijemo pisateljevo nazorsko črnogledost v ponavljanju enake zgodbe oz. pripovedi, ki poteka pred nami kot nekakšna statična, čeprav do kraja živo opredmetena »teorija«. Zato njegovo prepričanje o nemoči človekovih prizadevanj, da bi se iztrgal iz pogubnega toka, ki ga je določila usoda, doživimo in ne le spoznamo.
Ponavljanje besed, kretenj in usod je mogoče zaslediti marsikje v Kmetskih slikah, toda samo v Mačkovih očetih je tako pomembno. Zgodba sama bi se lahko končala s smrtjo prvega Mačka in bi že s tem povedala neko družbeno in duševno resnico. Toda ponovljena usoda Mačkovega sina stopnjuje to resnico do baladno neizprosne tragike, iz katere ni izhoda. Tu se Kersnik oddaljuje od strogega realizma in prehaja v simboliko, ki je zmožna dati življenju Mačkovih očetov vsečloveški, univerzalni in zato tudi stopnjevani poetični pomen.
Obenem nam cikličnost pripovedi pojasnjuje pisateljev odnos do takratnega družbenega položaja, saj ne verjame v njegov razvoj. Življenje pojmuje kot večno kroženje usod in dogodkov. V tradicionalno zasnovanih povestih sicer verjame, če ne v razvoj družbe, pa vsaj v razvoj junaka k človečnosti, saj včasih le vzbrstijo občutki ljubezni in odpuščanja. Nič takega ni mogoče odkriti pri Mačkovih očetih, ki so obsojeni na gmotno in duševno nepre-mičnost. Še na smrtni postelji ne more stari Maček odpustiti svojemu sinu in se sprašuje: »Zakaj mu nisem stopil na vrat, ko se je rodil?«
To neizogibno razčlovečenje je tako grozotno, da pretrese celo pisatelja samega, ki se je sicer uvrstil v zgodbo kot hote neprizadeti, priložnostni opazovalec in kronist. V trenutkih, ko izbruhne na dan sovraštvo Mačkovih očetov, se izneveri svojemu namenu, da bo opisoval življenje takšno, kakršno je, in se razodene kot čustveno globlje povezan z zgodbo, kakor je sam hotel ali predvideval. »Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo iz njegovih besed.«
Ker se Kersnik že vnaprej odpoveduje vsakemu moraliziranju, zbuja v bralcu toliko bolj spontan odpor, ki nosi v sebi obsodbo — ne toliko junakov zgodbe, ki so sami po sebi brez krivde — temveč razmer, katerih žrtev sta Mačkova očeta. Krivda torej ne leži toliko na ljudeh, temveč je posledica gospodarskih in družbenih razmer, ki so edine v resnici postavljene na zatožno klop.
Pripoved nas pripelje do tega, da tudi razumsko obsodimo okoliščine, ki človeka tako ponižujejo. Ta protest izhaja iz naše osebne prizadetosti in vednosti, pogojene v novih družbenih odnosih, kakršnih Kersnik kot človek svoje dobe ni zaznal. Obenem pa se v nas uresniči še neki globlji odnos do zgodbe, ki je morda bližji tistemu, kakršnega je imel pisatelj sam do svojih oseb. Poleg gmotne resničnosti, proti kateri Kersnik ne nastopa naravnost, obstaja
245
še neka druga resničnost — resničnost usode — ki tako pisatelja kakor nas čustveno prevzame. V izpostavljenosti moči usode smo sorodni Mačkovim očetom.
Po vseh teh opažanjih lahko zaključimo, da ima obravnavano delo znotraj Kersnikovih Kmetskih slik in tudi v razvoju slovenske vaške povesti 19. stoletja zelo izrazito ter posebno mesto. V Mačkovih očetih se je Kersnik do kraja osamosvojil od vzorov starejše, tako imenovane domačijske povesti. Prikazal je izsek iz vaškega življenja, ki nima na sebi nič tradicionalno »lepega« in »spodbudnega«. Zvesto je sledil svojemu »instinktivnemu realizmu« in zavrgel »tančico idealizma«. Življenje in človeka mu je uspelo umetniško uresničiti brez idejnih, fabulativnih in stilskih olepšav. Pri tem je pokazal celo vrsto novih pripovednih prijemov, ki po eni strani dosegajo skrajno stopnjo realističnega oblikovanja, po drugi strani pa že rahlo prehajajo k simbolističnemu krčenju snovi v subjektivno občutje in univerzalno idejo.
Skratka, Kersnikova Mačkova očeta stojita na meji dveh bistveno različnih obdobij v razvoju slovenske kmečke zgodbe.
Literatura:
Ivan Pregelj, Janko Kersnik, njega delo in doba II, Ljubljana 1914; Ivan Gratenauer, Kratka zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1920; Anton Breznik, Jezik naših pripovednikov, Dom in svet, 1925; Janko Kersnik, Kmetske slike, priredil Viktor Smolej, Ljubljana 1947; Janko Kersnik, Zbrano delo 1—v, uredil Anton Ocvirk, Ljubljana 1951; Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor 1962; Janko Kersnik, Kmetske slike, priredil Boris Paternu, Knjižnica Kondor 61, Ljubljana 1963; Boris Paternu, Slovenska proza do moderne, Koper 1965.
Franc Zadravec¦
POGLEDI SLOVENSKIH MARKSISTOV I NA KNJIŽEVNOST (1919-1941)
Časovni prostor od 1935—1938 sta zaipolnila s kritikami in eseji o lepo- j slovju Ivo Bmčič in Vladimir Martelanc. Martelanc, ki je molčal skoraj celo i desetletje (od 1927), je zdaj objavil eseja Nekaj misli o slovenskem narodnem i in slovstvenem razvoju (Sod 1935) in O Cankarjevem svetovnem nazoru (Sod ; 1937), Brnčič pa nekaj esejev o slovstveni umetnosti, vrsto leposlovnih kritik j ter polemično študijo o Ivanu Cankarju. Razpravljanja o kulturnih vprašanjih i se je znova lotil tudi Dušan Kermavner, zlasti v člankih K pravdi za Cankarja i (Sod 1938) in Problem »tretjega tabora« (Sod 1939).
V izhodišču je bil Brnčič najbližji Kreftu. S Kreftom na eni strani, na drugi i pa z Miroslavom Krležo (Bmčič je študiral slavistiko in filozofijo v Zagrebu; v prvi polovici 30-ih let!), a tudi z drugimi slovenskimi marksističnimi publicisti ( ga je družila zlasti zahteva po estetskem, ki tvori umetniško delo, in upor proti! vsemu vulgarnemu v okviru socialnega leposlovja, torej prepričanje, da besedna umetnina ne more biti resnično socialna, če ni estetsko neoporečna.
Kot kritik se je začel uveljavljati leta 1934, naslednjih nekaj let pa jej postal najplodovitejši predvojni marksistični literami kritik. Književnoteoretsko ^
246 ^
izobrazbo in misel je zasnoval na zgodovinskem materializmu in na Adlerjevi individualni psihologiji, kar oboje ga je navajalo v kritiki na to, da je iskal v literarnih osebah in liriki dialektično združitev subjektivnega in objektivnega, osebnega in družbenega. V razvoju slovenske marksistične slovstvene kritike je posebno zanimiv njegov prvi esej, to je Fragment o umetnosti (Književnost 1935). Ta esej je bil namreč prvi teoretični obračun z vsemi estetikami, ki iščejo izvor umetnosti, umetniške lepote, v »večni lepoti«, »božji ideji« in podobnih mističnih meglenicah. Brnčič se je, skratka, odločil, da podre na slovenskem prevladujočo idealistično teorijo o lepem. Izšel je iz dialektične teze, da »nad-časne, nadčloveške, nadsnovne 'Lepote'« ni. Ce lepote ni zunaj časa in prostora, zunaj snovi in zunaj človeškega, potem ta ne more biti nič večnega, statičnega, nespremenljivega. Pogoj lepote je občutje za lepo. To občutje pa se spreminja, kakor se spreminjata človek in družba, hkrati pa je to občutje stvar procesov med človeško duševnostjo in objektivnim svetom. »Edino merilo vrednotenja, kaj je lepo in kaj ni, kaj je umetnost in kaj ni umetnost«, je po Brnčiču zmožnost »najti v stvareh in rečeh poteze in odtenke, ki utegnejo v nas zbuditi estetske tresljaje in razburjenja«. V slovenski estetski teoriji je torej lepota postala čisto snovno-duševni in človeški pojav in lepo in grdo kot značilna lastnost besedne umetnine je dobilo svoj stvarni temelj v zapletenem naravnem poteku duševnih odzivov na objektivno stvarnost.
V tem eseju je Brnčič obravnaval tudi nekatere pogoje za socialno leposlovje. Za prvi pogoj je imel pisatelja samega; ta ne sme biti brezbrižen do zgodovinskega dogajanja in ne sme odklanjati družbenega razvoja. Socialni pisatelj mora tudi po Brnčiču poznati statične oziroma zaviralne in dinamične oziroma napredne družbene sile. Človeka mora opisovati kot družbeno in osebno bitje. Človek je namreč družbeno bitje, vendar tudi »posebna, lastna realnost«, doživlja odnose med ljudmi, tj. družbeno dialektiko, in dialektike »skritega psihološkega dogajanja« v samem sebi. Sele kdor opisuje in izpoveduje oboje, izraža »družbeno stvarnost« v celoti.
S temi mislimi je Brnčič utrjeval in poglabljal dotlej razvita načela marksistične estetike v naši leposlovni kritiki.
Ker so idealistični kritiki očitali marksistom, da se potegujejo za ten-denčno leposlovje, je Brnčič raziskoval tudi to poimenovanje in ga razlagal kot izrazito idejno-estetsko kategorijo (Umetnost in tendenca, LZ 1936). Kako je namreč razumel tendenco v mejah estetskega, lepo kaže zlasti opis tendence v   romanu   Požganica   Prežihovega   Voranca.   Požganica   je   po   njegovem
tendenčna knjiga, če je tendenca pisateljeva želja, da bi pokazal neponarejeno, neiz-maličeno obličje resnice ter na svoj način pomagal k rojstvu sveta, v katerem človek več ne bo suženj ne sočloveku ne prirodi ne zemlji in ne lastnemu delu.
Najvišja tendenca umetniškega dela je, skratka, zmerom in povsod ta, da izraža in odseva osebno in po njej tudi družbeno stvarnost in nagib. Zato sta Brnčiču najvišje estetsko merilo resničnost in naravnost umetniške izpovedi in tega, kar je izpovedano.v besedni umetnini. Brnčič je vztrajno odklanjal zlasti misel idealistične estetike, po kateri bi bila umetnikova dolžnost v prvi vrsti ta, da kaže človeka sub specie aeternitatis, kar nič pa naj se ne meni za čas in prostor, v katerih pisatelj ustvarja. Enako je pred idealistično kritiko zagovarjal tudi čutno-čustveno prvino v pesništvu. Ugotovil je, da je katoliška kritika zmedla pojem
247
o liriki in je s tem, da je poveličevala omejevanje čustvenosti, liriko spreminjala v suh umstveni napor in okras dogmatičnega nazora.
Razumljivo je, da je kritik, ki mu je bila naturno-osebna in družbena stvarnost pogoj pristnega leposlovja, moral zadeti na omejitve, ki jih vsaka dogma-tična misel zasadi v leposlo\Tia dela. Njegov estetski nazor je silovito privrel na dan v polemičnih analizah slovenskega katoliškega ekspresionističnega pesništva (Slovenska povojna katoliška lirika. Sodobnost 1935; Razgledi v liriki, LZ 1935). Analize so mu pokazale, da je ta lirika močno zatajevala življenjsko resničnost in jo poskušala nadomeščati z dogmatično nazorsko resnico. Po njegovem je bila sprta z realnostjo in predvsem zato polna groze, trpnosti in ne-gibnosti. Manjkale so ji lastnosti zrele lirike, čustvena prvobitnost, neposrednost, preprostost, prvinska lirska iskrenost, strastna čustvena napetost •— torej prvine, ki privro v dobro lirsko pesem iz neizsiljenega čustva in misli in so pravi lirizem. Zavrnil je tudi Kocbekovo zbirko Zemlja in s tem slovensko inačico idealistične »nove stvarnosti« ali »metafizičnega realizma«, kot jo je teoretično razvijal France Vodnik, praktični zgled zanjo pa je bilo leposlovje Edvarda Kocbeka. V tej zvezi je opozarjal, da si sme izraz realizem lastiti le tako pesništvo, ki ne beži pred življenjem in se ne trga iz resničnega dogajanja in glavnih problemov človeštva. »Pravi realizem išče probleme dejanskega človeka.« Brnčič je potemtakem zavrnil idealistično filozofsko osnovo »nove stvarnosti«. V članku Misli o liriku (1941) je ponovno polemiziral z idealističnimi esteti, kritiki in pesniki in družbenemu dogajanju odpiral vrata v liriko. Tem in slovstvenim zgodovinarjem je očital, da brez podlage in po nemarnem štejejo družbene snovi za manjvredne in nepesniške. Za majhnega je štel pesnika, ki se je v evropskem vojnem požaru lahko zamaknil v »nadčasovni« svet in zakrnil v nesocialno in brezbrižno držo, v kateri se je nemoteno lahko ukvarjal samo s svojo notranjostjo.
Brnčiču je bila književna kritika potemtakem znanost, ki temelji na marksističnem pojmovanju človeka in umetnosti. Za predmetu ustrezna in znanstvena je imel tri merila: sociološko, psihološko in estetsko. Odklanjal je vse, kar se je štulilo v umetnost brez žiga lepote in stila, hkrati pa jo je obravnaval s stališča njene življenjske in sociološko-zgodovinske pristnosti.
Leta 1937 je Izidor Cankar zaključil izdajo Zbranih del Ivana Cankarja (XX. zvezek je uredil France Koblar). Ravnal je v skladu s svojim nazorom, ko si je ves čas prizadeval dokazati, da je bil Ivan Cankar po nazoru in ideologiji katolik in da so bile materialistične in socialistične nazorske prvine v njegovem delu in njegovi življenjski filozofiji nebistvene in nevažne. Brnčič (Za Cankarjevo podobo, LZ 1937) je to stališče zavrnil z dvema dokazoma. Najprej je dokazal, da je Izidor Cankar po svoje vzpostavil zgodovinski in dialektični materializem in s stališča takega neresničnega marksizma prepričeval, da Ivan Cankar ni bil marksist. Tako prepričevanje je bilo neznanstveno in subjektivistično. Čeprav se je Brnčiču pravda za Cankarja marksista in Cankarja katolika zdela odveč, je Izidorja Cankarja zavrnil naposled z mislijo, da je Ivan Cankar kot socialist s tenkim občutkom in zanesljivo apliciral sociologijo na kulturna in umetniška vprašanja.
Tudi Vladimir Martelanc ni prenesel, da so Ivana Cankarja na silo poka-toličanili. Dilemo, »ali je Cankarjev socializem istoveten z marksizmom ali ne«, je zavrnil kot »že a priori napačno«. Zavzel se je za to, da je treba protislovja v Cankarjevem nazoru razlagati dialektično. Kakor Ivo Brnčič je tudi Materlanc
248
ugotavljal, da Cankarja k marksizmu nikakor ni približalo poznavanje marksizma kot filozofskega sestava, ampak je bila glavna vzmet za to približanje njegova umetniška metoda. V svojih glavnih delih je namreč izpeljal človeka, njegovo miselnost, način čustvovanja in ideologijo iz gospodarskih oziroma družbenorazrednih dejavnikov. Njegov življenjski nazor je bil socializem z nekaterimi primesmi miselnosti, »ki je bila plod slovenskega socialnega in kulturnega razvoja«. Martelanc je ravnal pravilno, ko je pisateljev nazor odmaknil od filozofskih sestavov, torej iz abstraktnih oblik teh sestavov (idealizem, ma-terializem, monizem, dualizem itd.), in videl v njem živ sklop pisateljevih idej o človeku in družbi, »njegovo stališče o velikih vprašanjih sodobnosti in predvsem duha, ki preveva vso njegovo ideologijo« (A. V. ¦— Vladimir Martelanc, O Cankarjevem svetovnem nazoru. Sod 1937). S tem je Cankarja in umetnika sploh vzel iz oklepov vsakršne nazorske dogmatike.
Polemiko zoper poglede, ki jih je Izidor Cankar naprtil Ivanu Cankarju pri opredeljevanju do liberalizma, katolištva in marksizma, je na marksistični strani zaključil Dušan Kermavner (K pravdi za Cankarja, Sod 1938). Ko se je spraševal, kako proučevati nazorske razpone kakega pisatelja, je sklepal podobno kot pred njim Martelanc. Menil je namreč, da umetnikovega nazorskega razvoja ni mogoče odtrgati od razvojnih značilnosti kake ideje v času in prostoru. Pravilno ga je mogoče določiti le tako, da ga temeljito primerjamo z enakšnim nazorskim prizadevanjem drugih. Kermavner je torej opozarjal na zgodovinsko in dialektično dopolnjevalno metodo svetovnonazorskega proučevanja.
O tem, kako so marksisti vrednotili slovensko književnost in vlogo pisatelja v družbi, je zlasti mnogo povedala knjiga Edvarda Kardelja Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1938). Čeprav se ukvarja s kar nič leposlovnim vprašanjem, so v njej upravičeno navzoča tudi imena najvidnejših leposlovnih ustvarjalcev in njihova politična pojmovanja ter vloga knjižnega jezika in celotnega leposlovja v zgodovinski usodi malega naroda. Osnovne Kardeljeve trditve v zvezi z našim vprašanjem je mogoče povzeti v tele stavke: Slovenska književnost je bila v svojih vrhunskih družbenih pojmovanjih in estetskih vzponih zmerom usodno povezana z našo narodno in družbeno problematiko. Književna dejavnost protestantov in kasnejših vrhunskih umetnikov od Prešerna do Cankarja in Župančiča je bila poleg drugega tudi intenzivna narodno združevalna dejavnost. Nazorska pojmovanja slovenskih pisateljev so sicer ustrezala vsakokratnim razrednim težnjam, toda Prešeren in Cankar sta razred tudi presegla in poudarjala splošno narodni interes (Cankar: »delavec-prole-tarec« = »narod-proletarec«). Ne politik, pisatelj je kazal narodu demokratična pota osvobojevanja, ne filozof, zgodovinar, ekonomist in politik — pisatelj je uvedel v Sloveniji družbeno kritiko in podiral provincialne jezove. Medtem ko je v naravi politika že od nekdaj, da taktizira, ostaja slovenski pisatelj demokratična in revolucionarna oblikovalna sila, četudi sta ga od Vodnikovih in Linhartovih časov ovirala domača kulturnopolitična omejenost, cesarskokraljeva uslužnost ter državni pravdnik.
Priznati moramo, da tako postavljena in ocenjena vloga slovenskega pisatelja v narodni zgodovini ni olepšana. Kardelj mu je povsem upravičeno priznal vlogo- prvega oblikovalca slovenskega kolektiva. Vlogo slovenskega pisatelja je utemeljil na marksistični teoriji slovstvene zgodovine in umetni-
24.9
škega ustvarjanja. Pisateljstvo je vrednotil kot eminenten družbeni duhovni pojav. Iz njegovega postopka sledi, da morata slovstveni zgodovinar in kritik raziskovati besedno umetnost v družbenih ordinatah in poleg estetskega uveljavljati sociološko merilo. Kako namreč sicer pravilno vrednotiti vlogo Valentina Vodnika, čigar umetniška moč je bila skromna, politična pa zelo pomembna, kako sicer vrednotiti Prešernov in Cankarjev družbeni koncept? Knjiga je tudi pokazala, da marksist na pisatelja ne gleda kot na brezmočno in pasivno določenost in družbeni rezultat, marveč tako, da razpolaga z močjo osebnega odraza in je zato enkratna, vplivna in zgodovinsko odgovorna oseba. Pisatelj je trdno vključen v čas in prostor, toda dvojna določenost mu ne jemlje osebnih dispozicij in izrazne suverenosti.
Ta teoretična načela in knjiga sama so bila posredno tudi polemika z lite-rarnokritičnimi zamislimi, ki so videle v umetnosti posebno estetsko igro duha, pojav zase, ki ni družbeno pogojen, zaradi česar naj se slovstveni zgodovinar in kritik omejita le na estetsko plat pojava. Bila je tudi polemika s predlogi, ki so književnosti omejevali družbenoanalitično vlogo in jo poganjali v moralno in utilitarno ožino. Skratka, knjiga je vidno opredeljevala stališče, da je bistvo velike umetnosti in umetnikov tudi boj proti vsemu, kar človeka in narod omejuje in tlači, in da je bila slovenska besedna umetnost v svojih estetskih vrhovih ena sama, četudi ovirana revolucionarnost.
Kardeljeva knjiga je izšla v času, ko je spor v jugoslovanski kulturni levici ob Krleževem Pečatu (1939—1940) izbruhnil z vso ostrino. Slika, ki jo o tem sporu daje publicistično gradivo na hrvaški in srbski strani, je taka, da bremeni bolj Miroslava Krležo kot njegove nasprotnike. Res je sicer, da je razvoj dogodkov dal Krleži prav glede slovstveno estetskih vprašanj in da se je tu moral umakniti Radovan Zogovič. Toda Krleža je v tem sporu ravnal dvakrat pomanjkljivo: politično in filozofsko. Njegovo nestrpno stališče do napak v umetnostnih nazorih marksistov je bilo v tistem času, če že ne kaj hujšega, vsaj politično kratkovidno in malomeščansko. Brez dvoma je oslabilo napredni kulturnopoli-tični tabor v Jugoslaviji in njegov nazorsko šibkejši del tudi zmedlo. Filozofsko pa je Krleža branil v tem sporu položaje biološkomehaničnega, in ne dialektičnega materializma.
Spor se je prenesel tudi v Slovenijo. Bratko Kreft (Miroslav Krleža, LZ 1939) in Juš Kozak (Pogovori na vasi, LZ 1939) sta izrazila strah, da se politika preveč polašča umetnikov, in se zavzela za umetniško svobodo nasproti vsem ideologijam. Oba sta podprla Krležo. Kreft zato, ker je soglašal z njegovimi umetnostnimi nazori že od tedaj, ko je v Uvodu v Podravske motive Krste He-gedušiča (1933) zavrnil teorijo prezavzete družbene tendence. Pri Jušu Kozaku pa je manj odločalo prijateljstvo in soglasje s Krležo kot stari spor med Sodobnostjo in Zvonom. Nekateri marksisti v Zvonu namreč niso marali sodelovati, kar je Kozaka prizadelo. Sodelovali pa niso zato, ker je Zvon po zaslugi Tiskovne zadruge (izdajateljice) in po urednikovem pristanku bežal od slovenskega narodnega vprašanja in ker se je Juš Kozak kljub temu, da si je prizadeval v Zvonu graditi slovstveno estetiko in kritiko na podlagi marksističnega nazora — zaslanjal s psevdorevolucionarnim načelom internacionalizma, po katerem naj bi se avtomatično, brez boja razrešilo slovensko narodno vprašanje.
V takem slovstvenonazorskem ozračju na levici in pri njenih simpatizerjih je bilo nujno ponovno razmišljati o realizmu, zlasti še o novem oz. socialističnem
250
realizmu, o katerem so prihajali podatki iz Sovjetske zveze. Doktrina »socialističnega realizma« je v drugi polovici 30-tih let že povzročala pregone sovjetskih pisateljev. Stalin je namreč z nazori nekdanjega Leía, z nazorsko nestrpnostjo, utilitarizmom in z zanikanjem osebnega na račun skupnosti v leposlovni teoriji zvijačno nadigral ne samo Gorkega, marveč tudi Solohova, A. Tolstoja, Gladkova in druge sovjetske pisatelje. Te novosti so v Sloveniji odmevale neugodno in zbujale nezaupanje do socialističnega realizma. Slovenskemu marksističnemu kritiku se je nudila izjemna priložnost, da vrednoti socialistični realizem, kot ga je imel v mislih in prakticiral Maksim Gorki, da ga vrednoti s stališča naprednih pogledov na književnost, ne pa s položaja stranke in oblasti. Te naloge se je lotil Boris Ziherl.
Iz članka O realizmu v literaturi (Sodobnost 1941) je razvidno, da so nanj napravile močan vtis leposlovne ideje, ki jih je Maksim Gorki razvil v govoru na kongresu sovjetskih pisateljev 17. avgusta 1934. Del tega gradiva je objavil Ljubljanski zvon 1939 (D. Javer (Pirjevec), Maksim Gorki — govor o literaturi).
Obsežno vprašanje o realizmu v književnosti, zlasti še o novem v realizmu, je Ziherl presojal tako, da je razčlenil opredelitve realizma na črti Diderot — Engels — Gorki. Sodeč po ustreznem realističnem romanopisju, je ugotovil, da meščanski oziroma klasični realizem 19. stoletja ni presegel kritičnega opisa družbe. Novi ali socialistični realizem Gorkega, Šolohova in Gladkova pa je kritiko dopolnil še z voljo, ki se bojuje za višjo osebno in družbeno etiko in zato prinaša s seboj učinek, ki pomaga spreminjati družbene razmere. Ta novi realizem je premaknil tudi značilnosti obeh osnovnih odnosov do človeka in sveta v leposlovju: romantiko in realizem. Ce so romantični junaki nekoč poosebljali predvsem svet umetnikovih notranjih doživetij in teženj, realist pa je upodabljal in izražal »vnanji« svet in v tipih podajal »prvine življenja«, »stvari, ki same govore in govore tako glasno« (Balzac), oba pa sta prikazovala odtujeno osebo, pa predmet novega realizma ni več oseba, ki jo je družba odtujila, jo iztrgala iz skladne celote in vrgla v vrtinec slučajnosti, ampak je oseba, katere »konflikti se lomijo skozi prizmo socialnih konfliktov, zaradi česar postanejo razumljivejši, istinitejši, nazornejši«. Tak novi realizem ni samo posledica novega razmerja med romantiko in realizmom, ampak je predvsem posledica brezrazrednega ideala delavskega razreda oz. razreda, ki je ideološko premostil razredne izključenosti, premostil tudi »navzkrižja med svetom notranjih teženj individua, subjektivne tendence posameznika in razreda, in med svetom vnanje resničnosti, objektivne tendence razvoja, med romantizmom in realizmom«.
Novi ali socialistični realizem je pomenil Ziherlu potemtakem pisateljev dialektično ustvarjalni odnos do človeka, njegov zavesten napor, da človeka razodtuji in ga notranje in družbeno uskladi. V novem oz. socialističnem realizmu je Ziherl videl in pričakoval kritično in angažirano pisateljstvo ter boj za harmonizacijo človeka proti silam, ki tako uskladitev preprečujejo. Hkrati pa je z estetskega stališča mogoče najjasneje povedal, kar so tedanji marksistični politiki pričakovali od levega pisatelja: da naj stoji »sredi boja množic in oblikuje duše v imenu prihajajoče skupnosti vseh ljudi«. To je bila že sociološko leposlovna programska misel. Ugotoviti moramo naposled, da v njegovi zamisli novega oz. socialističnega realizma ni najti besede o »krasnem človeku« in »heroju«, nobene težnje po heroizaciji ljudi z družbenega dna, torej nič takega, kar bi vodilo ali v proletkult ali pa k papirnatim tvorbam in sencam, ki so v ZSSR tedaj že nastajale pod pritiskom nauka o socialističnem realizmu.
251
Tak nazor o realizmu in naprednem pisateljstvu mu je narekoval negativne sodbe o pesništvu, ki je stvarnost zatajevalo zdaj tako, da jo je najodločneje ironizirala in depoetizirala mesto, salon, politiko, vero, življenje in poezijo samo, ne da bi namesto razkrojenega znala postaviti novo vrednost, drugič tako, da je uprizarjala brezciljno beganje po mistiki onstranstva in po neki drugi »realnosti« ter se utapljala v artističnih nalogah. Kritično je zavrnil nazorske in čustvene osnove treh pesniških zbirk, Salijeve Slap tišine, Ludvikove S pote-puško palico (Poezija zagate. Sod 1940) in Voduškove Odčarani svet (Sod 1941). Voduška je kritiziral zlasti zato, ker njegov poskus razodtujitve ni mogel biti uspešen, saj je pesnik podrto ravnotežje med ideali in stvarnostjo poskušal odpraviti v okvirih meščanskega sveta, torej tam, kjer je njegov spor nastal, namesto da bi si bil poiskal naravnega zaveznika v delavstvu. Predlog, ki ga je pesnik zato lahko dal, je bilo hrepenenje po koncu, po smrti. V vseh treh primerih je Ziherl odklanjal dokončni obup in življenjski strah. Obup in strah, pesimizem in nihilizem je zajel te pesnike po njegovem zato, ker svoje ontološke izpovedi niso zasnovali celovito, na vsej družbi, ampak so se oklenili le odmirajočega v njej in preko tega niso videli. Zato sta bila njihov pesniški pesimizem in beg enostranska in negativna, in ne revolucionarna romantična, kot je bil npr. Prešernov pesimizem. Ta namreč je bil pesimizem, ki zatajuje staro, ker sluti novo in negativni odnos do starega in še obstoječega druži s pozitivnim, življenjsko vedrim odnosom do prihajajočega. Brezupno zanikovanje vsega je pomenilo v tedanjem duhovnem in evropskem vojnem konteksu zanikovanje tistih snujočih sil, ki so kljub vsemu zagotavljale narodno in osebno perspektivo. Ziherl se je torej uprl tako begu pred življenjem kakor popolni depoetizaciji življenja, človeka in družbe. Kritiziral je pesnike, ker so ostali praznih rok in ker so z nezaupanjem v človeka in družbo ali z begom od njiju izpovedovali kapitulacijo pred vsem negativnim in zagotavljali, kako nesmiselno se je bojevati za družben in človeški prerod. Takega obupa in kapitu-lantstva dialektični materialist ni mogel priznati kot vso in kot poslednjo resnico slovenskega naroda tik pred vojnim spopadom.
Leposlovna vprašanja, ki so se z njimi ukvarjali marksistični kritiki in publicisti v 30-ih letih, je mogoče povzeti v nekaj glavnih točk.
V primerjavi z dvajsetimi leti, ko je kljub akciji nekaterih marksistov slovensko književnost in leposlovno estetiko ter kritiko preplavljal val filozofskega idealizma in iracionalizma, se je v 30-ih že samo razmerje med pisateljem in slovenskim okoljem toliko spremenilo, da je pomaknilo v ospredje leposlovno misel in metodo, ki odvrača od subjektivizma, idealizma in iracionalizma in zahteva vsaj kritično, če že ne tudi borbeno izražanje in opisovanje objektivne tematike, torej realistično misel in pisateljsko metodo.
Kakor v 20-ih so se marksisti tudi v 30-ih letih — vendar zdaj z mnogo jasnejšo teoretično argumentacijo — potegovali za dialektiko znotraj realizma kot filozofskega in družbenega nazora in kot umetniške ustvarjalne metode. Realizem, novi realizem, socialni realizem in socialni pisatelj realist — to so bila vprašanja, ki so jih obravnavali na podlagi marksistične filozofije. Njihova teorija novega realizma je od socialnega pisatelja zahtevala celovit pogled na človeka in družbo in umetniško reprodukcijo človeka oziroma duševnosti v družbenih pogojih. V enem delu te teorije je poleg estetskega načela o tipičnih značajih v tipičnih razmerah navzoča tudi čustvena in nazorska romantična
252
prvina prihodnosti, nekoliko optimistično perspektivna zasnova človeka in družbe. Realizem torej, ki vsebuje aktivizirajočo in poudarjeno razodtujevalno humanistično prvino. Razodtujevalno načelo v realizmu je narekovalo tudi že prve slovenske modifikacije in opredelitve socialističnega realizma. Spor okrog pečatovščine je marksistično leposlovno teorijo pomaknil na eni strani v bližino poetike Maksima Gorkega in dotedanje slovenske inačice socialističnega realizma, na drugi strani pa je stopnjeval strah za umetnikovo svobodo pred strankarsko aplikacijo družbenih ideologij oz. pred pritiskom stranke na umetnika.
Boreč se za realistično leposlovje, ki naj bi človeka izražalo in dokumentiralo celovito, kot duševno-razredno enoto v družbenem razvoju, so marksisti grajali pesniška pojmovanja radikalne in idealistične nove stvarnosti, ker — prva s preveč razdirajoče in neomejeno družbenomoralno kritiko, druga z novo-rusojevskim iracionalizmom — nista zagotavljali razodtujitve oziroma nista pozitivno spreminjali človeških odnosov. V splošnem velja, da so marksistični kritiki pisatelje usmerjali k osrednjim vprašanjem slovenske družbe, opozarjali na negativne posledice defetizma in misticizma v leposlovju, zlasti pa na nevarnost, ki preži na umetnost, kadar se umetnik izloči iz domačega življenja in glavnih svetovnih umetnostnih tokov ter se omeji na »notranjost« ali pa zastrmi v kozmične nedoglednosti.
V marksistični zgodovinski vedi je dobil slovenski pisatelj mesto priznanega zgodovinskega delavca, ki je odločilno oblikoval slovensko narodno in družbeno zavest in ji začrtaval demokratična pota. Priznala mu je, da je bil kljub vsej nazorski blokadi slovenskega malomeščanstva in državnega pravdnika od reformacije naprej »srce v sredini«.
Ko so slovenski katoliški kritiki rekatolizirali Ivana Cankarja, so jim marksisti ugovarjali, da umetnika ni mogoče nazorsko uklepati v racionalne filozofske sestave, marveč je potrebno raziskovati njegov celovit duhovni odnos do stvarnosti, osnovno duhovno akcijsko usmerjenost, ki prevladuje v njegov^ umetniški viziji človeka in družbe in v njegovi temeljni, v vsem njegovem delu navzoči tendenci. V Cankarjevem delu prevladuje po njihovem socialistična »tendenca«.
Marksisti so poravnali še en važen dolg iz 20-ih let, namreč, da so lepoto in umetniško lepoto posebej, ki so jo imeli skoraj vsi za bistveno lastnost oz. pogoj umetnosti, presadili iz metafizike na zemljo, v dialektično človeško-predmetne odnose in odzive.
Katoliška stran je imela v začetku 30-ih let nekaj razgledanih esejistov, ki so znali prenašati v območje umetnostne teorije ideje krščanskega eksistencializma in francoskega personalizma, torej misli Kierkegaarda, Jaspersa, Pe-guyja, Mouniera in tudi že Heideggerja (Rajko Ložar, Edvard Kocbek in drugi), s čimer so podirali dogmatično okostenelost, ki je prevladovala v katoliški leposlovni estetiki od Mahniča do Ušeničnika in ki jo je vmes nekoliko omajal le Izidor Cankar. Toda marksistična slovstvena publicistika je bila tedaj bolj nova in je zato~vplivala močneje kot delo katoliških esejistov. Nasproti idealistom in vsem abstraktnim ontologom so marksisti utrjali zlasti zavest, da je duhovna kultura in zato tudi umetnost poseben izraz človeka kot psihične enote v globljih družbenih procesih.
Vzporedno z marksistično leposlovno kritiko je delal v umetnostni kritiki France Mesesnel čisto v skladu s teorijo aktivnega realizma. Konec 30-ih let je vabil slikarje proč od abstraktne umetnosti, »iz goščave teorij in oblik raz-
253
krojene umetnosti«. Umetnik bi se »moral povrniti od špekulacije na zemljo in se intenzivno pečati s problemi časa in ljudi«. Po njegovem so bila tista leta čas, ko bi bile upodabljajoče umetnosti morale zapustiti suvereno izolacijo in beg v artizem in spet služiti dobi, umetnik pa bi bil moral pogledati resnici časa v obraz, »če je še tako odbijajoča in grozna« (Umetnik in njegova doba. Umetnost in revolucija. Sod. 1939).
Poudarim naj še, da je kljub posebnemu stališču o razmerju med miselnostjo in umetnostjo in kljub svobodomiselstvu hodil blizu marksistične slovstvene teorije s svojo kritiko tudi Josip Vidmar, zlasti še z načelom, da se umetnik ne oddaljuj od življenja in ga pristno izpoveduj. To kritiko in teorijo je podpiral tudi tako, da je za Prešernovo nagrado mesta Ljubljane zavzeto predlagal estetsko nesporna dela komunistov (Voranca in Kranjca).
Poleg diktata, ki ga je v razvoj slovenske književnosti tudi v 30-ih letih pisala družba kot materialna sila, je mogoče trditi, da je na obrat k človeku kot osebno-družbeni vsoti, torej na premik motivacijskih osnov od vere, duhovnosti, teorije podzavesti k družbeni motivaciji, zlasti v dramatiki in prozi, v začetku 30-ih let in naprej vplivala tudi marksistična umetnostna misel in kritika. Z drugo besedo: slovstvena zgodovina se ne more izogniti resnici, da je marksistična misel vplivala na pisatelje v 30-ih letih. Kreft je premaknil motivacijski vzvod slovenske dramatike po ekspresionizmu v družbeno tipologijo in izpeljeval osebne poteze dramskih značajev tudi iz razrednih podlag. Tudi v prozi Miška Kranjca, Prežihovega Voranca, Ivana Potrča, Antona Ingoliča in še pri nekaterih je stopil v ospredje družbeni in psihološki zasnutek in tip človeka. Povečalo se je tudi število pisateljev in pesnikov marksistov (Voranc, Klopčič, Kreft, Kranjec, Potrč, Brnčič).
Zapiski, ocene in poročila
A N D R É M A z o N (1881—1967)
Letos poleti je umrl André Mazon, vodilni francoski slavist; v svojih številnih knjigah, razpravah in kritikah je obravnaval tako obsežno in raznovrstno problematiko in v teh območjih prispeval izvirne dosežke, da v slavističnem svetu dandanes velja že za izjemno osebnost. Sicer je strokovno rastel ob znamenitem jezikoslovcu Meilletu, vendar je videti, da so Mazona poleg jezikoslovnih pritegovala zlasti literamozgodo-vinska in širša kulturna vprašanja v slavistiki, še posebej tista, ki so povezovala slo- ; vansko in francosko umetniško tvornost. Tudi za Mazona veljajo besede, s katerimi je označil slovenskega slavista Matijo Murka (RES, 1953, nekrologj: un slaviste aux vues indépendantes et larges (slavist z neodvisnimi in širokimi pogledi).
Čeprav Mazon v svojih delih ni reševal slovenističnih vprašanj, je s svojo orga-nizatorsko vnemo in skrbjo vendarle spremljal slavistična prizadevanja pri nas in jim v Revue des Études slaves dajal prostor tako v poročilih o naših objavah kakor tudi s prikazovanjem delovnih rezultatov naših pomembnejših slavistov od Pleteršnika do Ramovša. Z objavo in dialektološko analizo štirih južnomakedonskih evangelijskih odlomkov je sodeloval tudi v Slavistični reviji (Ramovšev zbornik, 1950).
Mazonovo znanstveno delovanje v slavistiki objema kar šest desetletij in ga je v kratkem spominskem zapisu komajda mogoče označiti. Skoraj ga ni slavista, ki se ne bi bil v času svojega študija, še bolj pa seveda pozneje, srečal z njegovimi objavami ali vsaj z njegovimi jedrnatimi, bistvo zadevajočimi prikazi v bibliografski kroniki RES. Kdor se je ukvarjal s slovansko slovnico, ni mogel mimo več izdaj Mazonove češke
254
(1. izd. 1921) in ruske slovnice (1. izd. 1943); kdor se je poglabljal v slovanski, in posebno v ruski glagolski sistem, je moral spoznati tudi njegovi knjigi o oblikoslovju (1908) in rabi (1914) ruskega glagolskega vida — in četudi so študije o glagolskem vidu v zadnjih desetletjih zasenčile marsikatero Mazonovo trditev, je knjiga o rabi vida še vedno med temelji te vrste literature. Vprašanje glagolskega vida je zanimalo Mazona vse do zadnjih let, saj je v zborniku na čast A. Vaillantu (1964) še enkrat razgrnil in utemeljeval svoje poglede nanj.
Veliko in s posebno zavzetostjo se je Mazon ukvarjal s starimi ruskimi in južno-slovanskimi besedili; med ruskimi sta nedvomno na prvem mestu Slovo o polku Igo-reve in Zadonščina. Več let je s tenkočutno, čeprav ne vedno prepričljivo analizo dokazoval, da je SJovo ponaredek iz druge polovice 18. stoletja, Zadonščina pa izvirno delo, po katerem se je pisec Slova verjetno zgledoval. Svoje študije o tem je zbral v knjigi Le slovo d'Igor, 1940, in odtlej je njegovo ime sinonim za glavnega nasprotnika izvirnosti Slova. V svojem prepričanju je Mazon vztrajal do konca; to dokazuje tudi v spisu o Ivanu Bykovskem, visokem duhovniškem funkcionarju iz druge polovice 18. stoletja, ki naj bi bil tudi imel zvezo z besedilom Slova (RES, 1965).
Pred prvo svetovno vojno, ko je Mazon več let deloval kot kulturni ataše in lektor v Rusiji, je proučeval delo in življenje Gončarova. V ruskih revijah je objavljal študije o njem, leta 1914 pa je izdal še danes pomembno monografijo o tem mojstru ruskega romana, kakor ga sam imenuje. Pri pregledu več sto enot obsegajočega seznama Mazonovih del je očitno tudi njegovo zgodnje zanimanje za Turgenjeva, zlasti za pisateljevo korespondenco v Franciji. Pariška pisma s komentarji je objavil tudi v knjigi.
Po prvi svetovni vojni je postal Mazon najprej profesor za slavistiko v Strasbourgu (1919—1923), od leta 1924 do upokojitve leta 1952 pa je bil profesor na pariškem College de France. Nadvse pomembno je tudi Mazonovo dolgoletno znanstvenoorganizacijsko delovanje v Institutu d'Études slaves v Parizu, kjer so leta 1921 ustanovili Revue des Études slaves (A. Mazon, A. Meillet, P. Boyer). Revija si je s 45 letniki pridobila visok ugled v slavistiki in ni dvoma, da je imel prav Mazon, ki je bil vse do smrti njen urednik (nazadnje z A. Vaillantom), največji delež pri oblikovanju njene znanstvene podobe. V krog sodelavcev je znal poleg domačih francoskih slavistov privabiti tudi najvidnejša imena iz drugih evropskih slavističnih središč. Razumljivo je, da je tudi sam v njej objavil številne prispevke. Ce je kateri izmed 45 letnikov sicer izšel brez Mazonove razprave, pa ni bil noben zvezek (zadnji leta 1966) brez bibliografske kronike, v kateri je poročal o literaturi iz splošne slavistike, rusistike in bohemistike. Zadnja leta se je posvečal največ zgodovini ruske književnosti; ob tem delu je lahko do konca ostal v neposrednem stiku s slavističnim življenjem po svetu.
Kot organizatorja in predavatelja srečujemo Mazona tudi na številnih slavističnih kongresih, komisijah in simpozijih, od prvega kongresa v Pragi (1929) dalje. 2ivo nam je še v spominu, s kakšno vnemo je kot predsednik simpozija za slovansko filologijo pred kongresom za historične vede v Rimu (1955) skrbel, da sta tam predavala tudi naša strokovnjaka A. Ocvirk (o jeziku) in A. Slodnjak (o književnosti); istega leta je na poti v Beograd na mednarodni slavistični sestanek obiskal tudi naš slavistični oddelek.
Mazon je bil slavist najširšega kova, človek velikega znanja in izvirnih misli, skratka — več desetletij je bil ena izmed osrednjih slavističnih osebnosti.
F. Jakopin
KNJI2NA POLICA
Novi list, ki je pokazal svoja hotenja in dosežke že v desetih številkah, in sicer vsakega dvajsetega v mesecu od oktobra 1966 (dvojna številka) do junija 1967, je glasilo Prešernove družbe. Knjižno polico urejajo: dr. France Bemik, Tone Glavan, Branko Hofman, Gregor Kocijan (odgovorni urednik), Janko Kos, Marijan Kramberger, Miško Kranjec (glavni urednik), Martina Sircelj, France Vurnik in Martin 2nideršič. Tehnični urednik je Marjan Pollak.
S Knjižno polico uresničuje Prešernova družba enega izmed sklepov o svoji razširjeni dejavnosti na področju širjenja dobre knjige in vzgoje bralcev. Revija naj bi po želji njene izdajateljice pripomogla, da bi knjiga našla svojo pravo vrednost v človekovem življenju, da bo človek knjigo potreboval, si jo želel in jo znal tudi ceniti. Knjižni trg zajame namreč le manjši del slovenskega občinstva, in to skoraj vedno iste
255
ljudi; veČina gre mimo knjige popolnoma ravnodušno, čeprav izidejo v Sloveniji povprečno tri knjige na dan. Res pa je tudi, da so subvencije za knjige vedno manjše. Knjiga je vse bolj prepuščena tržnim zakonitostim, zmerom dražja in v nekaterih primerih že skoraj nedostopna bralcem. Kljub temu pa ni tako draga, da je ne bi moglo kupiti več ljudi, kajti materialni standard pri nas nenehno raste. Z njim pa raste tudi sloj ljudi, ki jim ni žal denarja za vsakršno materialno bahaštvo; navadno pa so le-ti gluhi za vso lepoto duha, za bogastvo misli in spoznanj, za vse tisto, kar sodi v človeško kulturo in civilizacijo in v vsak resnični napredek, čeprav kupijo tudi kak meter knjig z lepo opremo, da z njimi dekorirajo dnevno sobo in zbujajo vtis kulturnosti pri svojih gostih. Zaradi vseh teh in še drugih skrajno nespodbudnih razlogov, ki so znanilci, žal, vedno nižje duhovne ravni pri nas, hoče biti Knjižna polica posrednik med knjigo in bralcem.
Večina prostora v listu je namenjena objavljanju člankov o pisateljih in njihovih delih, o razgledih po književnem svetu in težavah našega založništva, knjižničarstva in podobno. Objavlja tudi orise posameznih obdobij iz slovenske literarne zgodovine, po-ljudne prispevke s področja jezikoslovja in obsežnejše odlomke iz pomembnejših knjig, i ki izidejo na Slovenskem. Poleg tega prinaša Knjižna polica tudi sestavke o delu klubov Prešernove družbe, o poverjenikih, odborih in članih Prešernove družbe ter reklame in obvestila založb. Jedro Knjižne police so stalne rubrike, od katerih so vsekakor do \ zdaj najtehtnejše tri: Od knjige do knjige. Pogovori s pesniki in pisatelji ter Zapiski o : sodobni slovenski književnosti. |
Rubriko Od knjige do knjige izpolnjujejo kratke knjižne ocene Branka Hof- j mana. Največja njena vrednost je sprotnost, podobna tisti, ki jo pozna kulturno ured- ; ništvo ljubljanskega radia; to je hkrati tudi prednost, s katero se ne more pohvaliti noben slovenski časnik, kaj šele revija. Ocene niso vsestranske, so bolj informativne, nekakšne kritične diagnoze, ki opozarjajo pretežno na svetle strani del. Napisane so v razumljivem jeziku, tako da lahko pomagajo najširšim bralcem pri izbiri knjige. Vse Pogovore s pesniki in pisatelji je napisal odgovorni urednik Knjižne police Gregor Ko-cijan. To so literarne portretne skice, rekel bi živahna in bogata kramljanja o avtorjevi; ustvarjalni poti ter o stiskah sodobne slovenske književnosti in kulture; upodabljajo 1 Janeza Menarta, Miro Miheličevo, Cirila Zlobca in Danila Lokarja. Zapiski o sodobni slovenski književnosti — vse je napisal Janko Kos — imajo v Knjižni polici izjemno mesto, in sicer zaradi tega, ker se je avtorju posrečilo tudi o zapletenih literarnih vprašanjih spregovoriti poljudno, vendar poljudno na najvišji, ne na najnižji ravni. Tako razpravljanje v naši literarni srenji ni kaj ugledno, čeprav hudo potrebno, kar je isti avtor že dokazal z uspešno razlago Prešernove poezije v ljubljanskem radiu. O čem vse je razpravljal Janko Kos, povedo naslovi sestavkov: Beseda, dve o kritiki, Od realizma do avantgarde. Lirika, epika, dramatika. Naši pesniki realisti. Sodobna slovenska tragedija. Nove pesniške oblike. Modemi slovenski roman, Pesniški kontrasti in Sodobno življenje v naši prozi.
Med stalne rubrike sodijo še Jezikovni pogovori, v katerih se Janez Gradišnik bojuje proti siromašenju našega jezika, Mesec dni v prevodih avtorjev Rape Suklje in Vitala Klabusa (to je kronika prevodne žetve z našega knjižnega trga) in uvodnilii, ki podpirajo in osvetljujejo osnovni namen lista pri širjenju dobre knjige in vzgoje bralcev, npr. Na pot lepi knjigi (M. Kranjec), Knjiga in mi (B. Hofman), Prešernovo sporočilo (A. Slodnjak), Knjiga — zvesta tovarišica (B. Borko), Praznik mladinske knjige (M. Sircelj), Založništvo in kultura (F. Bernik), S knjigo med mladino (B. Gerlanc). Poleg spominov in razmišljanj, ki jih je v dveh sestavkih napisal France Bevk (Pisatelj in občinstvo. Pisatelj in mladina), je vredno omeniti tudi literami portret Ignazija Si-loneja (Andrej Budal). Med pregledi so zaradi številnih zbranih podatkov bogati predvsem Pogled v češko pripovedništvo 1966 (B. Borko), Srbska književnost v letu 1966 (Duško Arežina) in Likovna umetnost v knjigah v letu 1966 (I. Sedej).
Knjižna polica vsekakor upravičuje svoj obstoj v slovenskem kulturnem prostoru tako po kakovosti kot po pisanosti prispevkov. Gre za posebno zvrst pisanja, ki skuša združiti sprotnost časnikarskega poročanja z obzorjem revialnega tiska. Takšna raven lista utegne imeti najširši odmev, čeprav je napoved zaradi nespodbudnih razmer, o katerih smo govorili v začetku tega sestavka, hudo tvegana. Mislim pa, da je kljub vsemu treba verjeti vanjo.* sianko Šimenc
•časopis, ki so mu, kot berem v Knjigi 8/67, str. 223, njegovi očetje »namenili vlogo seznanjavke m usmcrjevavke bravcev«, je med tem že nehal izhajati. (Prip. ur.)
256
SKLEPI SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE V ZVEZI S POLOŽAJEM SLOVENŠČINE V NAŠI JAVNOSTI
Slavistično društvo je na svojem posvetu in občnem zboru dne 15. in 16. oktobra 1966* pretreslo mnoge aktualne probleme in na podlagi referatov ter razprav sklenilo tole:
Slavistično društvo prelamlja s tradicionalnim zapiranjem v zgolj strokovne okvire in usmerja svoje delovanje v širšo družbeno problematiko. V zvezi z ugotovitvami o položaju slovenščine v naši javnosti predlaga:
1. Ustavna določila glede enakopravnosti slovenskega jezika v okviru jugoslovanskih skupnosti ne morejo biti več samo deklarativna, ampak se morajo uresničiti v praksi.
2. Na ozemlju SRS je treba poleg drugih določil uveljaviti 2. odstavek 74. člena ustave SRS (»Poslovanje vseh državnih organov ter delovnih in drugih samoupravnih organizacij, ki izvršujejo družbeno službo na območju SRS, se vodi v slovenskem jeziku«).
3. Slavistično društvo bo s strokevnim in znanstvenim delom svojih članov in kot organizacija podprlo naloge Socialistične zveze del. ljud., ki zadevajo to področje.
4. Društvo bo preko svojih podružnic navezalo stike s samoupravnimi organi, da bi le-ti postali nosilci skrbi za čistejši jezik, zlasti prek izobraževalnih centrov in internega tiska.
5. Množična občila so dolžna posvečati še večjo pozornost kulturi ustnega in pismenega izraza, dnevni tisk in RTV naj uvedeta stalne jezikovne svetovalnice; te pa naj vodijo strokovnjaki.
6. Društvo se mora bolj zavzeti, da bodo šole, javne službe in delovne organizacije dobile za svoje delo ustrezne učbenike, priročnike in druga strokovna pomagala.
7. Društvo apelira na vse odgovorne strokovne pedagoške službe, da do skrajne mere spoštujejo načelo strokovnosti pri nastavljanju učnega kadra, hkrati pa skrbijo za ustrezne delovne pogoje.
8. Cim prej je treba pregledati strokovnost slovenskega pouka in ustreznost učnega jezika pri vseh predmetih in na šolah vseh stopenj izdelati točne analize ter na njihovi podlagi ukrepati.
Slavistično društvo Slovenije
VPRAŠALI STE
ZADREGE PRI IZPELJAVI PRIDEVNIKOV
V pogovoru s kolegico, ki je letos končala učiteljišče, sva prišli v nasprotje pri besedi tabelska slika. Ona trdi, da se piše tablska — brez e, jaz pa narobe, da se piše tabelska. Svoje mnenje zagovarjam s tem, da izvira tabelska iz besede tabela, ne pa tabla. Radi bi si razjasnili, ali je pravilno oboje ali morda le eno mnenje. Ker v Slovenskem pravopisu besede nisva zasledili, vas prosiva za obrazložitev. (Iz Slov. goric.)
ODGOVOR
Prav ima tista, ki se zavzema za obliko tabelska, saj je ta pridevnik res izpeljan iz besede tabela, kakor je šolski iz šola. Ko bi šlo za pridevnik, ki bi se pomensko vezal na tablo, bi se glasil tabelni (raje kot tabelski), kjer e zaznamuje polglasnik. O takih zadevah se lahko poučite npr. v Slovenskem knjižnem jeziku I (str. 135—136) in II (v poglavju o besedotvorju, izpeljava pridevnika). j, Toporišič
IZTIRITI ALI IZTIRITI SE
Bojim se, da je moja prošnja prevelika, a vi ste edini, ki lahko kar najtočneje odgovorite. Malo nas je sinov slavne matere, pa še se dostikrat »spremo«, »al prav se piše ...« — Gre za vprašanje, ali se reče vlak je iztiril ali je pravilno vlak s e je iztiril. Ker je pogovor o tem privedel do kipenja krvi in živčnih zlomov nekaterih od nas, vas prosim, da nam odgovorite. (Dopis s Švedskega.)
* Do teh sklepov je uredništvo JiS prišlo šele sedaj.
257
ODGOVOR
Bolj prav je, da se reče vlak se je iztiril. Saj tudi rečemo, da se je prevrnil ali se je ustavil. Oblika vlak je iztiril pa dejansko pomeni, da ga je kdo iztiril, i], spravil s tračnic. Podobno je vlak predmet tudi v primerih kot vlak je prevrnil ali ustavil.
Ker pa se le redko zgodi, da kdo vlak iztiri, železničarji uporabljajo v teh pri-vendarle zvezo vlak je iztiril. . .  .
J.  T o p o 11 s 1 C
GRADIVO
POROČILO O DELU PODRUŽNICE SDS V NOVI GORICI
Občni zbor SD v Novi Gorici je bil 10. januarja 1967. V podružnico so bili vključeni vsi profesorji in učitelji slovenščine iz šol na Tolminskem, Ajdovskem in Goriškem. Občnega zbora se je udeležil tudi predsednik republiškega odbora akademik dr. Bratko Kreft, ki je tudi predaval o Srečku Kosovelu. V odbor so bili izvoljeni naslednji profesorji: Viktor Nemec, predsednik. Gimnazija Nova Gorica, Vojko Cuder, blagajnik, ESŠ Nova Gorica, Janez Dolenc, Gimnazija Tolmin, Joži Trojer, ESS Nova Gorica, Marica Nakrst, Osnovna šola Solkan, Marija Celik, Osnovna šola Nova Gorica, Mija Božič, Osnovna šola Ajdovščina in Palma Kasesnik, tajnik, ZPPS Gorica.
Slavistično društvo je skupno z ZPPS Gorica organiziralo 26. in 27. maja 1967 seminar za profesorje in učitelje slovenščine na šolah v vseh treh občinah. Predavali so Jože Toporišič, Tine Logar, France Zadravec in Viktor Smolej. Udeležba je bila stoodstotna.
Slavisti sodelujejo tudi pri tekmovanju za Gregorčičevo bralno značko, ki je organizirana po vseh osnovnih šolah v vseh treh občinah. Prof. Janez Dolenc je pripravil poročilo o kongresu v Mariboru za slaviste na Tolminskem.
Za vsa mesta učiteljev slovenščine, ki niso bila ustrezno zasedena na šolah, so bili razpisi. Vendar še vedno ne poučujejo ustrezno kvalificirane moči. Materinščina na strokovnih šolah je še vedno manj upoštevana kot strokovni predmet. To je očitno predvsem v nabavi knjig za knjižnice in pri učbenikih. Na Primorskem je na šolah še veliko učiteljev, ki slavistično stroko še študirajo.
Resolucija SZDL o rabi in znanju slovenskega jezika je imela nekaj uspeha. Tako se 32 kandidatov udeležuje v tovarni cementa Anhovo jezikovnega pouka iz slovenščine. Carinska služba pa ima urejeni pri Delavski univerzi dve skupini, ki se 4 ure tedensko izpopolnjujeta v slovenščini. Upajmo, da se nam bo posrečilo še v drugih podjetjih organizirati pouk slovenskega jezika.
Od Skupščine občine Nova Gorica smo dobili 100.000 S-din dotacije za delovanje
SD.
Palma  Kasesnik
POROČILO PODRUŽNICE SDS NOVO MESTO
Delo naše podružnice v razdobju od lanskega občnega zbora Slavističnega društva Slovenije je bilo precej skromno, kljub večjim načrtom, ki si jih je bila podružnica zadala, ker smo lani mislili, da bomo prišli na vsaj skromno, toda redno dotacijo občinske skupščine. Spričo denarnih težav, ki občinsko skupščino tarejo, nam je tedanji dober up splaval po vodi. Nekaj smo le uspeli in naj pohvalim naše odbornike, saj so našo akcijo celo finančno podprli.
Odbor je imel štiri seje. Da ne bi večkrat vabili vseh odbornikov, ker so nekateri precej daleč (v Beli krajini), smo se na odboru domenili, da se za manjše stvari sestajajo predsednik, podpredsednik in tajnik.
Predavanja smo imeli tri: France Bemik je govoril o liriki Ivana Cankarja, po predavanju je bil še razgovor o najnovejši matični izdaji Zgodovine slovenske književnosti, Karel Bačer je predaval o pouku slovenščine v nižjih in srednjih šolah, Jože Dular iz Metlike o Literarnem klubu (prvi del) in o nekaterih folklornih zanimivostih Bele krajine (drugi del) in A. Slodnjak o Slovenski književnosti od 1900 do danes.
258
Bernikovo in Dularjevo predavanje je bilo za širšo javnost, Bačerjevo pa za učitelje slovenščine na šolah.
Prof. Bačer je naš odbornik in obenem nadzornik za pouk slovenščine na nižjih šolah pri medobčinskem zavodu za Pedagoško službo, zato imamo s terenom dobro povezavo.
2e lani smo ponudili pomoč naše podružnice raznim podjetjem in tovarnam glede lekture in svetovanja pri njihovih dopisih, tiskovinah in podobno, vendar ni bilo odziva. Pripomnim pa naj, da imajo nekatera večja podjetja že od prej svoje občasne lektorje, zlasti za razne tiskovine in reklame.
Podružnica je v zadnjem času začela akcijo za Zupančičeve bralne značke, pri čemer ji je glede administrativnih in organizacijskih zadev nudil vso pomoč medobčinski zavod za pedagoško službo. Izvoljena je posebna komisija (njen predsednik je obenem predsednik podružnice Slavističnega društva). Piva podelitev bralnih značk bo aprila prihodnje leto. To akcijo imamo za zelo potrebno in smo veseli, da nam jo je uspelo spraviti vsaj na začetno pot.
Glede neupoštevanja sklepov Slavističnega društva o rabi slovenskega jezika na našem področju ni posebnih primerov. Glede javnih napisov (trgovine in podobno) je občinska skupščina na pobudo naše podružnice že pred časom sprejela ustrezni sklep in tudi skrbi, da se izvaja. Pri javnih obvestilih, kot so letaki, razpisi in podobno, pa tudi skrbijo, da jih predhodno pogleda kdo, ki pozna jezik in pravopis. Le pri objavah kina JLA še nismo uspeli, da bi dajali slovensko reklamo. Morda je treba povedati v opravičilo, da pač že dobivajo letake v srbohrvaščini, čeprav po naši sodbi to ni čiste pravo opravičilo.
Podružnica bi bila priredila še nekaj predavanj, vendar nismo nadlegovali občinske skupščine za denar, ker smo to prošnjo pravzaprav prihranili za oktober, ko naj bi bil, kot smo sklenili na lanskem občnem zboru v Ljutomeru, v Novem mestu. Računali smo, da bomo potrebovali sredstva za avtobuse, da bi udeležence lahko kam prepeljali. Ali bi jih sedaj v ta namen še lahko dobili, ne vem. Pa tudi čas je pozen. Zato predlagamo Novo mesto raje prihodnje leto, in vsaj v začetku oktobra. Vendar je to le predlog. Ce je treba, sprejmemo to nalogo tudi letos.
Odbor podružnice Slavističnega društva Novo mesto, predsednili S e v e r i n Šali
POROČILO MARIBORSKE PODRUŽNICE SDS
Od zborovanja, ki je bilo lansko leto oktobra v Mariboru in Ljutomeru, je podružnica pripravila 6 predavanj i
7. dec. 1966: Dušan Pirjevec, Slovenska zgodovina in slovenska literatura; po predavanju je bil občni zbor;
11. jan. 1967: Janez Rotar, Stilske posebnosti pogojnika v slovenskem jeziku s posebnim ozirom na stavo nikalnice;
29. marca 1967: France Bernik, Ivan Cankar — pesnik;
12. april 1967: Marja Boršnik, Literarni razvoj in delo Stanka Majcna; 10. maj 1967: Mate Simundič, A. G. Matoš in njegova lirika in
24. maj 1967: Matjaž Kmecl, Nekaj problemov v sodobni slovenski prozi.
Udeležba je bila na vseh predavanjih zelo dobra; poslušalcev je bilo stalno nad 60, pa tudi okrog 120.
Odbor mariborske podružnice je imel 6 sej. Poleg tekoče problematike je obravnaval predvsem tale vprašanja:
— organizacija predavanj za člane,
— izpolnjevanje sklepov ljutomerskega občnega zbora,
— plenum Slavističnega društva v Ljubljani,
— položaj slovenščine v šoli (učbeniki, slavistove obveznosti),
— sodelovanje z delavsko univerzo v Mariboru in z zavodom za prosvetno-pe-dagoškd službo,
— lektorska služba,
— učbeniki za osnovne, strokovne in srednje šole ter priročniki za praktično uporabo,
— položaj učiteljev slovenščine na šolah.
259
Na zadnji seji, 10. 10. 1967, ki je bila priprava za plenum, so člani odbora pretresali sklepe ljutomerskega občnega zbora. Pri tem so ugotovili:
2. točka ljutomerskih sklepov (Na ozemlju SRS je treba poleg drugih določil uveljaviti 2. odstavek 74. člena ustave SRS) še vedno ni v celoti uresničena. Pristojni forumi tudi niso odgovorili referentu Caru, ki je v objavljenem referatu zahteval pojasnilo.
Mariborska podružnica je v smislu 3. in 4. točke sklepov navezala stike s Socialistično zvezo. Skupaj z njo se je obrnila na podjetja in jih obvestila, da smo organizirali posebno lektorsko službo. Za to delo se je javilo 10 slavistov v Mariboru, Slov. Bistrici, Ljutomeru in Murski Soboti. Potrudili smo se dovolj, le gospodarske organizacije niso pokazale dovolj zanimanja, zato smo sprejeli sklep, da se bomo nanje obrnili še enkrat s posebnim dopisom.
Ob 5. členu sklepov je odbor ugotovil, da tisk slabo podpira naša prizadevanja za izboljšanje slovenščine v javni rabi. Nekatere jezikovne rubrike so povsem izginile (Delo). Tudi mariborski Večer ni dovolj podprl tega dela. Zanimivo pa je, da so odprli jezikovne posvetovalnice v nekaterih tovarniških glasilih (Metalna). — RTV je sicer uvedla novo TV oddajo. Mnenja pa smo, da je RTV premalo poljudna, da preslabo spremlja tekočo problematiko na tem področju. Ljudje zelo pogrešajo jezikovno svetovalnico.
Skrbi za slovenske učbenike bo treba posvečati še več pozornosti, prav tako priročnikom in drugim strokovnim pomagalom (6. člen sklepov). O tem naj razpravlja plenum.
Društvo se mora zavzeti za pravilno obremenjenost učiteljev slovenščine na vseh šolah. Na podlagi natančnih izračunov je treba dokazati, koliko in s čim je slavist na šoli obremenjen več kot drugi učitelji (npr. korekture šolskih nalog, domačih nalog in domačega berila, kontrolne naloge, nagradne naloge, knjižnica, šolske proslave itd.); gre torej za slavistove obveze, ki mu jih nalaga učni načrt.
Mesta učiteljev slovenščine še vedno niso strokovno zasedena. Najslabši je položaj na osnovnih šolah. Navajam podatke s področja mariborskega zavoda prosvetno-pedagoške službe. (Podatke je dal na razpolago ZPPS v Mariboru.) Na vseh osnovnih šolah uči:
151 učiteljev slovenščine; od teh je 49 učiteljev kvalificiranih (32,5%),
102 učitelja sta nekvalificirana (67,50/0).
Po posameznih občinah je razmerje takole:
občina Maribor: 47 kvalificiranih — 36 nekvalificiranih učnih moči, občina Ptuj; 6 kvalificiranih — 25 nekvalificiranih, občina Lenart: 1 kvalificiran — 11 nekvalificiranih. Slov. Bistrica: 4 kvalificirani — 17 nekvalificiranih, občina Ormož: 1 kvalificiran — 6 nekvalificiranih.
Po zagotovilu ZPPS so bila vsa mesta razpisana, a strokovno usposobljenih učnih moči ni. Pripominjamo pa, da učiteljem, ki izredno študirajo, podaljšujejo roke za študij, saj so mnogi, ki so izredni študenti že po 5 ali več let, a brez izpitov, delovna mesta pa zasedajo.
Na srednjih šolah v mariborskem okolišu je položaj zadovoljiv, saj so povsod (razen na srednji tekstilni šoli) učitelji s fakultetno izobrazbo.
Na poklicnih šolah je od 29 učiteljev 12 profesorjev, 13 predmetnih učiteljev in 4 učitelji. Ustrezno izobrazbo ima torej 41,4% učiteljev, 58,6% pa ne; tem je postavljen rok petih let, da si ustrezno izobrazbo pridobe.
Še slabše je pri pouku srbohrvaščine, saj uči na območju mariborskega ZPPS le 17 kvalifikaciranih učnih moči in kar 88 neusposobljenih.
O 8. točki sklepov (čim prej je treba pregledati strokovnost slovenskega pouka in ustreznost učnega jezika pri vseh predmetih in na šolah vseh stopenj, izdelati točne analize ter na njihovi podlagi ukrepati) bo moral razpravljati plenum. Mnenja smo, da je na naših šolah vse premalo nadzora in da se naše prosvetno-pedagoške službe vse preveč omejujejo na samo svetovalsko službo. Zavodom bi bilo treba dati več pristojnosti in možnosti ukrepanja pri ugotovitvah negativnih pojavov. Ljubljana, 22. okt. 1967
Predsednica mariborske i
podružnice Slavističnega društva: i Mira Medved
260
STANJE SLAVISTIČNE REVIJE
Letošnja dvojna številka Slavistične revije je v tiskarni in se stavi. Obsegala bo naslednje jezikoslovne in literarnozgodovinske prispevke: RAZPRAVE: Tine Logar, Dia-leklološke študije XH in XIII; Dušan Pirjevec, Vprašanje o Murnovi liriki; Jože Toporišič, Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika; Fran Petre, Prva slovenska poetika; Jakob Rigler, Opombe k pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu; Emil Stampar, Maska legende u Cesarčevoj novelistici; Marja Boršnik, Tavčarjeva Bogomila; Jakob Rigler, O akcentuaciji sutiksa -ost; France Bernik, Levstikova redakcija Jenkovih »Pesmi« in Jože Toporišič, Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku. — OCENE, ZAPISKI IN POROČILA: Nova dela češkega strukturalizma (Boris Paternu), Slovenski vokalizem v tuji obdelavi (Jakob Rigler), Odmevi ruske sovjetske književnosti pri Slovencih v letih 1917—41 (Vera Brnčič), Hristo Botev pri Slovencih (Matej Rode), Markiewicz, Poglavitni problemi literarne znanosti (Franc Drolc), Miklavž Prosenc, Die Dadaisten in Zürich (Matjaž Kmecl), Ameriška študija o prozi A. P. Čehova (Vlasta Pachainer) in Dodatak študiji T. Logara »Slovenski govori v Istri« (Nikola Rončevič). — GRADIVO: Nahtigal o Breznikovi slovnici (Jakob Šolar) in Najdeno Zoisovo pismo (Ludovik Modest Golia).
France B er aiM
V OCENO SMO PREJELI
Etimologičeskij slovar' slavjanskih jazykov. Prospekt. Probnye stafji. Moskva 196.3. Akademija nauk SSSR, Institut russkogo jazyka. 93 str. Problemi 57. September 1967
V NAŠI REVIJI ŠE NISMOOCENILI
The Florida State University Slavic Papers. Center for Slavic and East European Studies. Volume 1, 1967.
V JEZIKU IN SLOVSTVU XII/1967 SO SODELOVALI
Jaka Avšič (Ljubljana)
Anton Bajec (SAZU' Ljubljana)
France Bernik (SM* Ljubljana)
Marja Boršnik (Ljubljana)
Vera Brnčič (FF* Ljubljana)
France Dobrovoljc (Slov. knj. Ljubljana)
Ivan Dolenc (Skofja Loka)
Kajetan Gantar (FF Ljubljana)
Igor Gedrih (TSS* Ljubljana)
Berta Golob (osn. šola Predvor)
Stane Grebene (TSS Ljubljana)
Franc Jakopin (FF Ljubljana)
Janko Jurančič (FF Ljubljana)
Ignac Kamenik (Stud. knj. Maribor)
Palma Kasesnik (Zavod za PPS Nova
Gorica) Lajos Kiss (FF Budimpešta) Tomo Korošec (SAZU Ljubljana) Jože Koruza (FF Ljubljana) Andrijan Lah (gimn. Ljubljana)
SAZU = Slovenska akademija znanosti in umetnosti
FF = filozofska fakuUeta
PA = pedagoška akademija
SM = Slovenska matica
TSS = tehniška srednja šola
PPS = prosvetno-pedagoška služba
Lino Legiša (SAZU Ljubljana) Wladysiaw Lubaš (FF Krakov) Tine Logar (FF Ljubljana) Joža Mahnič (gimn. Ljubljana) Mira Medved (PA* Maribor) Joža Meze (SAZU Ljubljana) Jolka Milic (Sežana)
Boris Mišja (šola za miličnike, Ljubljana)
Vilko Novak (FF Ljubljana)
Janez Orešnik (FF Ljubljana)
Anton Pavlic (knj. Kranj)
Jože Pogačnik (FF Zagreb)
Jakob Rigler (SAZU Ljubljana)
Matej Rode (gimn. Celje)
Janez Rotar (PA Maribor)
Aleksander Skaza (FF Ljubljana)
Anton Slodnjak (Ljubljana)
Jože Stabej (SAZU Ljubljana)
Rozka Štefan (FF Ljubljana)
Borut Stražar (šola za zdrav, delavce
Ljubljana) Stane Suhadolnik ((SAZU Ljubljana) Severin Šali (Novo mesto) Stanko Šimenc (teh. šola Kranj) Stanko Skerlj (FF Ljubljana) Jože Toporišič (FF Ljubljana) Franc Zadravec (FF Ljubljana)
KRONIKA
PISMO SODELAVCU i
Spoštovani tovariš in Icolega, j
pišete mi, da je Jezik in slovstvo pod našim uredništvom postal časopis, ki svojim so- \ delavcem izplačuje najnižje honorarje v Sloveniji. Pravite, da mora tudi kulturni dela-' vec, med katere navsezadnje pač spadajo tisti, ki so kulturno tvorni, da torej tudi kulturni delavec mora živeti. In ker živite v danih razmerah, v katerih se nenehno dvigajo ceniki uslug, z obžalovanjem in žalostjo ugotavljate, da ne boste več mogli sodelovati j v časopisu z »zaostalim cenikom«. :
Razumem vas. In vendari Ce bodo vašemu zgledu sledili še drugi, bo Jezik in \ slovstvo prenehal izhajati.
Smete mi verjeti, da bi uredništvo, ko bi imelo še tako majhno možnost za to, : honorarje prav gotovo dvignilo; vsaj malo tako, kot jih je dvignil časopis, ki vam za i enako delo izplačuje enkrat večje vsote kot mi. Toda pomislite vendar, da naš časopis ; prejme skoraj desetkrat manjšo subvencijo kot menda Sodobnost. Res je ta zajetnejša, ! toda na našo tiskovno stran gre — posebno še v petitu — precej več tiskovnih znakov : kot na njeno. |
Pomislite, prosim, tudi na to, da smo pač edini časopis na Slovenskem, ki si je 1 svoj obstanek podaljšal za dve leti s tem, da je stoodstotno povečal naročnino. Res se je ; za leto 1967 nekaj malega dvignila subvencijska vsota našemu časopisu, toda ves ta j denar je odtekel v tiskarno, ki je dvignila cene svojih storitev. Tako smo se morali ! odreči vsakršnemu povečanju honorarjev, in kar je še huje: na zamišljeno povečanje obsega časopisa še misliti ni bilo, povečati smo mogli le njegovo naklado.
Razumem vašo sveto jezo, ko primerjate nekatera dejstva. Tako npr., da prevajalci iz slovenščine v tuje jezike prejemajo za avtorsko polo do 500 N-din, iz tujih jezikov v slovenščino pa 250 N-din in več. Ker sam obvladam nekaj tujih jezikov, dobro znam primerjati trud, ki nas pripelje do 15 tipkanih strani razprave ali strokovnega članka, s trudom, ki je potreben, da gotovo slovensko besedilo prelijete v drug^ jezik. In vendar dobite v prvem primeru pri Jeziku in slovstvu največ 400 N-din, v drugem pa (drugje seveda) za četrtino več. Lahko mi verjamete, da obžalujem take tržne razmere (čeprav prevajalci vsaj delajo), toda nič več ne mislim, da lahko karkoli storim za njihovo spremembo. Seveda tudi sam vidim, kako škodljive so te stvari tudi zaradi ; tega, ker našega znanstvenika in strokovnjaka odvajajo od znanosti in stroke v preva- i janje (o čemer tako zgovorno priča bibhografija marsikaterega našega kolega, ki sicer ; dobiva za vsakdanji kruh z naslova znanstvenika ali strokovnjaka). Tudi tega seveda ne odobravam, toda kaj morem storiti, da bi ne bilo tako.
Kot vidite, razlogi, ki nam branijo, da bi vas s honorarjem ohranili med sodelavci j našega časopisa, delujejo zunaj naše vplivne moči (komisija za dodeljevanje sredstev). ] Ko se boste dokončno odločali o nadaljnjem sodelovanju v našem časopisu, vendarle ne pozabite na to, da ima skoraj 1900 naročnikov, med njimi 400 študentov, ki bodo j vaše besede v njem pogrešali; še bolj pa bi jih — o tem niti malo ne dvomim — pri- ; zadelo, ko bi umolknil ta naš glasnik slovenske besede. To bi bilo slabo znamenje \ tudi z našega narodnega stališča.
Vaš urednik J. Toporišič i
DOLŽNIKOM SMO POSLALI ZE DRUGIC POLOŽNICE, PROSIMO PLAČAJTE, KER MORAMO TUDI MI PORAVNATI VSE OBVEZNOSTI. — SPOROČITE SPREMEMBE   NASLOVOV.   —   PRVA   ŠTEVILKA   XII.   LETNIKA   IZIDE
30. JANUARJA 1968.