1. številka.	Januar — 1902.	Letnik XXV.
IHINI GLASBENIK.
Organ Gecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo lelo z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Gecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. VicdniSIvo in »pravnišl vo Komenskega (Poljske) »lice št. 12.
Cerkvenoglasbeno razmišljevanje.
cerkveni zgodovini nahajamo dobe, katere po vsi pravici smemo imenovati prenavljavne dobe. Ob takih časih vzbujala je previdnost božja može, katerim je bilo dano ali po svojem stanu, po dušnih in telesnih lastnostih postavljati in razpravljati prava načela, ali so v sebi čutili poklic, svareč in polni svetega navdušenja kot učitelji z besedo in dejanjem napačnim nazorom, vkoreninjenim razvadam, pokvarjenemu ukusu, brezbrižnim in lenim toda vplivnim osebam nasproti postaviti oni imenitni klic vpijočega v puščavi: „Ni ti dovoljeno!" Storili so to brez strahu, ker so bili prepričani o resnici svojih z omiko, študijami, marljivostjo in vstrajnostjo pridobljenih nazorov, izkušenj, vednosti in načel. In če so taki možje ne le skrbeli, da so bili njihovi širjim krogom namenjeni ter v gnile razmere globoko segajoči kritični in preosnovalni spisi in opomini v polnem soglasju z nazori in ukazi nezmotljivega učiteljstva sv. cerkve; če so ti možje tudi pri cerkvenem glavarju in njegovih zakonito postavljencih ali pri škofih storili potrebne korake za svoje javne razglase in preobrazujoče delovanje in če so jih morda Ic-ti celo k takemu delu navduševali in jim zagotovili svojo podporo: potem so tudi delali v svetem mišljenju in je moral njihov trud biti blagoslovljen in uspešen. Saj je spojeno z bistvom cerkvene discipline, da stojita tudi propoved resnice in vnema za hišo božjo pod nadzorstvom zakonite oblasti, katera ju mora izrecno odobravati. Marsikateri reformator je postal puntar, ker je preziral to dolžnost; ustanavljali so stranke, toda brez deleža cerkvenega blagoslova, delali razkol, ki je ločil od telesa Kristovega, tvarjali navdušenje brez sledečega ozdravljenja; netili so boj in preganjanje, a miru niso prinesli, izgubljali zdravje in življenje, ne da bi bili prejeli nevenljivi venec mučeništva. Ako so morebiti s psalmistom klicali: „Gorečnost za tvojo hišo me razjeda, in zasra-movanje onih, ki tebe zasramujejo, na me pada" — prezirali so poznejšo vrstico istega psalma: „ Jaz pa, o Gospod, k tebi molim: ,čas dopadajenja je, o Bog!"1
Toda oni možje, katere je za reformo Bog poklical, niso bili taki; naj tu zadostuje le en sam izgled iz 16., glede vere toliko razdraženega stoletja, izgled velikega mojstra iz Palestrine, Giov. Pierluigi-ja, kateri v svoji drugi,
ni
Ulj
i
med drugim tudi slavno mašo Papae Marcelli obsegajoči knjigi takole piše: „Sledeč sv&tu jako resnobnih in svetih mož vporabil sem vso svojo vednost, ves trud in vso marljivost v to, da speve pri daritvi sv. maše z novo vrsto glasbe veličastnejše uspodobim. Četudi ti napori mojega talenta niso prvi, vendar upam, da so se boljše posrečili."
In ko je Pierluigi po večletnem skladanju velikanskih cerkvenih umotvorov, katere je pa sedanji svet skoro popolnem preziral, od papeža Grego-rija XIII. dobil naročilo, da preustroji cerkvi lastno petje, t. j. gregorijanski koral, pobrala ga je smrt, ne da bi bil mogel dovršiti svoje delo, katero je na povelje papeža Pavla V. 20 let pozneje po Palestrinovih dveh najboljših učencih Anerio in Suriano prišlo na dan kot Graduale Romanum; — tedaj še le je nastopil „čas dopadajenja" po sklepu previdnosti božje.
Enako je tudi cerkvenim glasbenikom dobro znani dr. K. Proske že v prvi tretjini preteklega stoletja zbiral bogate zaklade starih mojstrov in pripravljal, da bi s klasičnimi skladbami, zloženimi samo za človeške glasove, umetno petje v cerkvi povzdignil in propadlim cerkvenim zborom pomagal do idealne višine. Tega dela pa se je Proske poprijel z dopadajenjem, z moralno pomočjo in blagoslovom dveh imenitnih škofov Reznižkih, Mih. Sailerja in Val. Riedela; le žal, da se ni mogel kaj veseliti sadu svojega truda, ker so mu bili širji krogi zaprti in so ga le posamezniki razumili in čislali. A vendar je mož popolnem zaslužil priimek, ki mu je vklesan na nagrobnem spominku: »Musicae divinae restaurator ingeniosissimus".
Ko je leta 1865. dan zagledala z ostrim peresom pisana brošura: „0 stanji katoliške cerkvene glasbe zlasti v Stari Bavarski", je 1. 1888 umrli dr. Fr. Witt jedva slutil, koliko gibanje da bode sledilo temu javnemu klicu proti cerkvenoglasbenim nespodobnostim in za povzdigo in povspeševanje katoliške cerkvene glasbe po volji in želji sv. cerkve. Leto pozneje ustanovil je ,,Fliegende Blatter za ljudske učitelje na Nemškem, kakor tudi za zborovodje, orglavce in prijatelje cerkvene glasbe", predlagal je pri katoliškem shodu v Inomostu (1867) brez uspeha ustanovitev društva za reformo cerkvene glasbe; razglasil je v svojem organu načrt pravil za to društvo, katero je čez leto že nad 300 vnetih članov štelo. Društvo je javno zastopal pri občnem katol. zbororovanju v Bambergu, ustanovil še drugo glasilo z naslovom „Mu-sica sacra" — toda ,.čas d o padaj en j a" je šele takrat napočil, ko je glavar katoliške cerkve, Pij IX. preblagega spomina, dne 16. decembra 1870 s pismom „Multum ad commovendos animos" Cecilij in emu društvu dal cerkveno potrjenje ter mu za pokrovitelja odločil kardinala, — milost, katera je bila dosežena edino s tem, da je 32 avstrijskih, nemških in švicarskih škofov lastnoročno podpisalo prošnjo za potrjenje prej temeljito premišljenih pravil.
Od tega dne je vladal blagoslov sv. cerkve nad društvom, čigar člani, ker in kolikor v svetem mišljenju in v soglasju s cerkveno avtoriteto delujejo, pišejo in pojo, boljšajo in širijo, nevstrašeno slede zastavi sv. Cecilije, katero so si izbrali za zavetnico. Kar je to društvo odslej z besedo in spisi, z izvajanjem in zborovanjem, z razlaganjem in rešitvijo važnih glasbenih in litur-gičnih vprašanj nameravalo in tudi izvršilo, stoji nam jasno pred očmi in tvori
bogato teoretično in praktično slovstvo, katero mora vsacega pravega omikanca razveseljevati. Ce se pa vkljub temu napredku napačni nazori, zabavljanje in očitno nasprotovanje često nahajajo, potrjuje vse to le dejstvo, da ima Ceci-lijino društvo idealne namene. Kar cerkev hoče, to hoče tudi društvo. Zato sme vsak goreč katolik brez strahu k njemu pristopiti; da, z navdušenjem bode to storil, ako premisli sredstva in koristi, ki mu prihajajo iz tesnega združenja z enakomislečimi za njegovo lastno, mnogokrat z nenavadnimi ovirami zedinjenimi ovirami.	(Konec prih.)
Nekaj o ukusih.
f^^lfežko je pisati o ukusih. „De gustibus non est disputantibus", rekel je « nekdo, ki ni znal latinsko, pravilno pa: de gustibus non est disputandum ; po naše bi rekli: o ukusih ni soditi, po domače pa: vsake oči imajo svojega malarja. In če imajo vsake oči svojega malarja, torej ugaja enemu to, in drugemu ono; iz tega pa sklepajmo, da imajo vsaka ušesa svojega organista. Pradaleč sem zašel . . . Zato pa pravim, da je težko govoriti o ukusih. Kam človeka zanese fantazija! Govoriti moramo pred vsem o pravem in nepravem ali slabem ukusu. Marsikomu se dopade kaj, kar drugi graja. Če stojita pred sliko dva, in eden hvali, drugi pa ne, katero je pravo? Ali je slika lepa ali grda? Gotovo je prav sodil tisti, ki ima pravi ukus, ki ima morda celo smisel za risarsko umetnost, tisti torej, ki se na stvar razume. Ali ne dobimo ljudi, ki ne najdejo v najlepših slikah nič lepega in morda bolj hvalijo žive poteze v kaki kapelici naslikanih svetnikov. To stori torej ukus. Dobro je, če ima človek pravi ukus, ker le s tem more uživati nekaj najlepšega, kar ima svet, in to je — umetnost. Brez pravega ukusa ne moreš gledati podob, ne jesti dobrih jedij — s pridom namreč — niti poslušati lepe godbe, niti duhati vonjav drugim prijetnih. Pravi ukus odločuje povsodi — on je sodnik, ali je kaj lepo ali grdo. A so tudi slabi ukusi. Nekateri ljudje ljubijo slabe jedi, katerih bi drugi niti ne jedli ... Le pomislimo! Nekaterim se dopadejo parfumi, ki so drugim zoprni. To dela ukus. In mnogo je slabih ukusov . . .
In pred vsem v glasbi. Kaj bi imel navaden človek od največje in naj-milejše opere. In on ima ušesa, ima ukus ... On bi si želel koračnic, okroglih, polk etc. Poslušajte! Pri nas smo dobili pred nedavnim novega organista, cecilijanca. In ko so njemu prvič zapele orgle, poslušali so ljudje po cerkvi — a žal — z različnimi ukusi. Vsein ni mogoče ustreči, kaj ne? Res je! Ni mogoče. To je dokazano, kot beli dan. In potem so sodili — a žal — vsak po svojem ukusu, ta tako, ta tako. Poslušal sem nekega starčka: „Ne igra dobro", rekel je. „Tudi oni pred njim ni dobro igral. Sploh nobeden novejših ne igra dobro. „(Hud kritik, kaj ne?)" Meni se je dopadel", nadaljeval je po malem premisleku, ko je že tretjič prižgal svojo pipo, „meni se je dopadel ranjki M., njemu so orgle tako pele, da so se okna v cerkvi tresla in šipe so zvenele. Tak glas imajo naše orgle in nobeden več ne zna nanje orglati, kar je umrl ranjki M." Tak ukus je imel stari mož, in ne morem reči, da je gluh,
ne, ampak ukus je bil tak. In ob istem času mi je tožila stara ženica, da ji ne ugaja novi organist zato, ker ne preigra iste pesmi, katero zapojo, že naprej, da bi vedela, kaj bodo peli. Torej zopet svoj ukus. Po katerem naj ga sodim. Po nobenem. To so bili slabi ukusi. V obče pa je bil tem prepočasen, tem prebiter, tem preglasen, tem pretih . . . Sploh: kolikor glav, toliko mislij. Ne moremo torej govoriti ali je bil naš novi organist dober ali slab. Sodimo ga pa lahko po tem, da je bil o božiču „Bogpred Tvojim veličastvom" na valček, neka božična na znani „štajeriš", in »Tantum ergo" zopet na valček, vmes pa so se igrale jako živahno polke nekoliko iz pesmi „Brez tebe draga ljubezna", nekaj iz „Mladih vojakov", nekaj pa še tu in tam iz neizmerne množice nemških in drugih okroglih pesnij, tako, da je nehote prišlo v noge in život neko veselo gibanje, združeno z željo, plesat, plesat ... In nekateri so rekli: ,,No, smo vsaj zopet nekaj starih slišali, in so bili veseli, drugi pa zopet niso bili zadovoljni. In vendar večina je bila zadovoljna! Stari ljudje so jih slišali radi, ker so stare, mladi pa, ker so okrogle — in stvar je rešena. Vprašanje pa je: ali je tu gledati, kaj v obče ugaja, ali na to, kaj je lepo in cerkveno. Ker so po kmetih v obče slabi ukusi in ljubijo staro petje — ki ni bilo v cerkvenem duhu — moramo pač paziti, kaj je prav, kaj je lepo po pravem ukusu.
Ne morem nič za to, če želi množica veselih pesmij. Take naj si pojo doma, saj jih znajo in baje so jih že vrabci po strehah pozabili. Sicer je o praznikih vse veselo in čudno se jim zdi, kako more priti o božiču do tega, da se pri maši poje: miserere nobis (pri ,,agnus dei"), kar sicer do sedaj ni nihče cul, razun pri mrličih in pogrebih. Saj še:
Vesele so ptičice, ki poslušajo zdaj angeljce . . .
Kaj ne; samo vprašanje je, če jih res. O božiču pa „ptičice", no ja, v omarah in na jaslicah že. Koliko je pesmij s praznimi besedami. Saj so nekje na Kranjskem pred leti peli :
Kaj nov'ga, kaj nov'ga tam v Bellehem . . .
In še več jednakega! In ne moremo reči, da ni kak starček, ko je šel od polnočnice, vesel zamislil se in prikimal: „Lepo so zapeli". Bilo je po njegovem ukusu.
Vendar ne smemo gledati na te ukuse. Dasi ni priporočenja vredno preveliko novotarenje, vendar to že lahko jenja. In pri nas se je leta 1901. o božiču še vedno pelo tako, pelo pri cecilijancu. Človek bi ne pričakoval kaj tacega, posebno ker nam je dal prejšnji organist, mladi nadarjeni cecilijanec g. Mihelčič lep zgled. On kaj tacega ni pustil. Bil je vnet za lepo cecilijansko petje, vnet za zbor pevski. A žal, oditi je moral. In zdaj je tako. Porabil sem to v dokaz, da o ukusih je težko soditi, in kako hudo je, če nimajo ljudje pravih ukusov. Želeli bi torej drugače. O cecilijancu, ki mora biti vnet za lepo petje, bi člooek pač sodil, da ima pravi ukus, in da ve, da poveličuje službo božjo, da dviga srca in zataplja duhove v veliko skrivnost sv. maše; ne pa da spominja na posvetnost. In doseže cerkvena glasba torej svoj namen le tedaj, če je prava, v cerkvenem duhu, če združuje v sebi isto
kar je v cerkvi, ne pa kar je zunaj. Saj imajo Šmarci Metko, pa naj jim poje božične, saj jih zna in glas je tudi. Pravo smer torej gospod organist! Treba se je potruditi. Moči so, doseže se vse; ukusi pa, ki so napačni, se s časom tudi ublaže. Saj imamo mnogo božičnih in drugih lepih pesmij. Vneme je treba! Ali naj bodo drugi vneti za lepo petje, če ne bo organist? To je celo dolžnost. Ukusi so različni, lepota pa samo ena. O njej pa naj sodi tisti, ki ima pravi ukus. Na neprave ukuse se ne oziramo; sicer je pa res, da je o ukusih težko soditi . . . Jaz priznam . . . Kak je neki ukus ?
Dopisi.
Ljubljana. — (Obrednik za organiste.) Sestavil Matej Strakl, koralist stolne cerkve v Mariboru z dovolenjem preč. knezoškofijstva. V Mariboru tiskala tiskarna sv. Cirila lastna založba izdajatelja, cena s pošto vred 1 krona 60 vin.
To je naslov knjigi, ki obsega s kazalom vred 104 strani. Nje namen je jasno označen v uvodu, ki pravi: .Pravilno liturgično pelje se zahteva nele od duhovnika, ampak tudi od organista. Slednjemu večinoma ne manjka dobre volje, pač pa primernih knjig. Temu nedostatku hoče deloma v okom priti .Obrednik za organiste". Njegov namen namreč je, da dobijo slovenski organisti prepotrebno in pripravno slovensko knjigo, da morejo svojo službo pri cerkvenih obredih pravilno in spodobno opravljati, pesebno po cerkvah na deželi. Dobro došel pa bo ,Obrednik" tudi čč. gg. dahovnikoin pri liturgičnem petju in opravilu. Napevi so sestavljeni v modernih notah v vijolinskem ključu.
.Obrednik" obsega vsa imenilnejša liturgična opravila blagoslavljanja, ki se vrše ined letom navadno po župnijskih cerkvah itd.
. V „Obredniku" se nahaja Asperges, obredi za Svečnico, Pepelnico, Cvetno nedeljo, Veliki četrtek, petek, soboto, prošnji teden, Binkušti; Sveto Telo. Potem pridejo spevi: Te De um, Veni Sancte, Veni Creator; različna blagoslavljanja, nova maša, sprejem novega župnika, vmeščenje, škofova vizitacija prva in druga koralna maša, responzoriji. Koncem knjige se nahajajo določbe lavantinskih sinod o cerkv. petji in sveti glasbi, ki se opirajo na cerkvena določila.
Obrednik se sicer ozira posebno na predpise lavantinske škofije, a razlike so tako neznatne, da ga zamorejo rabiti vse škofije, opustivši to, kar njim ni dovoljeno, n. pr. pr. vstajenju z Najsvetejšim v roki peti: Zveličar gre iz groba. Obrednik je posnetek lilurgičnih knjig, ki obsega le najvažniše in najnavadniše liturgične speve, sličen Pustetovemu „ManuaIe chorale". Pridjane so vsakemu opravilu prav umestne in uinljive opazke, katere se naj ne prezirajo, marveč vsako leto sproti bero. Delo je prišlo iz strokovnjaške roke moža, ki je sam koralist, ki pa tudi pozna praktične potrebe na deželi. Ako pomislimo, kako pomenljivi so katoliški obredi, spodobi se, da jih vršimo nele pobožno, marveč tudi umetnostno. Zato radostno pozdravimo to delo, ki bo mnogo pripomoglo k dostojni izvršitvi bogoslužnih opravil. Vsi cerkveni predstojniki naj bi kupili organistom to knjigo, potem smejo tirjati, da se organisti za vsako liturgično opravilo pripravijo in ga lepo izvajajo.	P. H.
Ptuj. — ..Podporno društvo organistov" s sedežem vCelji, čegarpokrovitelj so prevz mil. knez in škof lavantinski, ki je ustanovljeno za vse slov. vladikovine je imelo svoj drugi redni občni zbor 5. t. m. v Ljubljani. Ob 9tih so se udeleženci — nad 50 jih je bilo — udeležili sv. maše pri čč. gospeh Uršulinkah. Pohvalno moram omeniti prekrasno petje čč. pevk, koje so nas presenetile z milo donečim petjem, posebno s pesmijo sv. Cecilije. Naj jim bo izrečena tukaj presrčna zahvala! Ob lOtih se je začelo zborovanje v veliki dvorani „Kat. doma". Vlado je zastopal pol. oficijal g. Gutnik Zborovanja so se udeležili tudi: vlč.
g. kanonik dr. Karlin, dr. Lampe in župnik Mikš iz Trstenika, koji so posegli večkrat v pogovor in vsi naglasali potrebo vsestranske organizacije organistov s posebnim ozirom na to, da vlada ravno sedaj snuje nekak zakon, s kojim bi se dalo org. pomagati; samo skazati bi se mogli z gotovimi mesečnimi dohodki in na podlagi teb, da bi bili lahko deležni biti prišteti k privatnim uradnikom in dobivali ob času onemoglosti nekakšno po kojnino.
Predsednik g. Silv. Šenljurc razloži v svojem poročilu, kako in zakaj se je ustanovilo .Podporno društvo organistov" in kakšen, da je namen taistega. Iz tega je v kratkem posneti, da je predsednik dne 20. julija 1897 sklical posvetovalno zborovanje v Celji. z namenom, da bi se osnovalo „Pod. dr. org." samo za lavantinsko vladikovino. Ker pa so udeleženci izven lavantinske — in teh je bilo precejšno število — izrazili željo, da se naj ednako društvo ustanovi za vse slov. vladikovine, ker bi bili drugače primorani si ali ustanoviti društvo ali pa ostati osamljeni. Pritrdili smo tej želji s posebnim ozirom na to, da bi bili slov. organisti združeni v eno celoto in pa, da bi društvo imelo več dohodkov in tako zamoglo dajati pozneje svojim rednim udom tudi večje podpore. Uspeh zborovanja je bil, da se izvolil osnovalni odbor, kojega naloga je bila izposlovati potrjenje pravil. Omeniti je, da se je določil društven sedež v Celji za to, ker so lavantinski organisti pričeli s snovanjem društva. Viskč. konzistorij kot cerkv. oblast je pravila radovoljno s posebno vlogo potrdil, le državna oblast je iz neznanih vzrokov zavlačevala potrjenje taistih nad tri leta. Društvo se je ustanovilo, da bi se organisti združili v nekako medsebojno zvezo ker v edinosti je moč. Saj imamo razne obrtne in rokodelske zadruge, da še celo taisti, ki imajo „varno zavetje" pod ključem imajo svoje „Pod. društvo". Organisti pa smo bili brez vsakega društva. Zato se je bilo treba s pomočjo preč. g g. duhovnikov postaviti na lastne noge. Omenjal je rned drugimi, kdo da ima prav za prav skrbeti za zboljšanje gmotnega stanja organistov in da je to vprašanje jako težko rešiti, ker ne vemo kam da spadamo, ko obnemoremo. V prvi vrsti si moramo sami pomagali s samomočjo in zato tudi se je ustanovilo ,Podp. društvo", da zbira okrog sebe redne ude-organiste, da taisti dokler si zamorejo še kaj prislužiti, vplačujejo svojo mesečne doneske, koje določi vsakoletni občni zbor, in tako v času bolezni ali popolne onemoglosti dobivajo zdatne podpore. Ne preostaja nam druzega kot da se z vso udanostjo podvržemo in skušamo s pomočjo „Podp. društva" kaj doseči. Največ upanja pač moramo staviti v preč. gg. duhovnike, kajti le z njih pomočjo združeno s „Podp. dr." smemo upati, da pridemo polagoma do boljših razmer v vsakem času.
Dalje je društven namen posredovati za organiste pri oddajanji služb. To bo delalo društvu težave, ker imajo oddajati službe le preč. gg. župniki. Ako pa bodo taisti sporazumno s „Podp. društvom" delali, se bo to godilo prav lahko. Društvo naj bi namreč imelo natančen seznam vseh služb glede dohodkov in dolžnosti župnijskih organistov in pa natančne prepise spričeval organistov, da bi tako zamogli presojati sposobnosti posameznikov in da po pregledu teh za izpraznjeno mesto priporoča dotičnemu kraju in razmeram sposobnega. Namen društva je tudi prirejati organistom podučne glasbene kurze, da bi tako zamogli spopolnjevati svoje znanje. Ti kurzi bi bili jako potrebni posebno dandanes, ko se od organistov zahteva, da popolno izpolnjujejo službo, kot se predpisuje od odbora za ceikvene obrede. Mnogo jih je, ki zapustivši šolo nastopijo službo, a imajo le prav malo podlage, vsak se srečnega čuti, da je vendar že samostojen postal. V šoli so pa nam na srce položiii, da se imamo tudi nadalje uriti in izobraževati v cerkv. glasbi. Koliko pa jih je, da to tudi v resnici store. Prav malo. Izjema je samo po nekaterih krajih na Kranjskem, kakor je razvidno iz „Cerkv. gl.". Na Štajerskem pa se razun nekaterih častnih izjem vrši še vse po starem kopitu in zakaj? Glasbene šole še do lanskega leta nismo imeli; tisti pa, kateri so prišli iv ljubljanske orglarske šole so, ali popolnoma zgrešili pravo pot, po kateri bi morali hoditi kot preskušeni cerkv. orglavci ali pa so mnenja, da s cecilijanskim petjem ni mogoče ljudstvu ustreči.
Zato pa se večkrat zgodi, da dobri orglavci svirajo marše v božjem hramu, kot bi bila cerkev kakšna beznica. Glasbeni kurzi bi pripomogli, da bi se ti ubogi „nevedneži" podučili v najbolj potrebnih naukih [pravilih] cerkv. glasbe. To bi se prav lahko zgodilo, samo poguma je treba in pa pomoči od strani preč. gg. duhovnikov, posebno pa od visč.
knezoškofijstva, da bi bili organisti primorani se udeležiti ednakih podučevalnih kurzov. Seveda bi se ti kurzi sklicevali v krajih, kjer bi se to društvu potrebno zdelo;
Konečno pa je vsem dobro znano žalostno stanje organistov ozir. org.-cerkvenikov pičla služba in še mnogo druzih nadlog nas tare in mori. Žalostno je n. pr., ako organist zboli; kam se naj obrne, če si ni mogel kaj prihraniti, kje si naj išče pomoči? — Kdo ga bode podpiral? — In tu bo tudi društvo poseglo vmes in po zmožnosti podpiralo prizadetega, kajti glavni društven namen je podpirati svoje redne ude v bolezni in onemoglosti, kakor tudi vdove in deco umrlih članov. Koliko težav in britkosti provzrofi smrt vsak dobro ve; jako žalostno je, ako ona poseže v družino. In to je že tudi občutila marsikatera žena in otročički umrlega moža-očela, oiganista.
Glejmo vsak po svoji moči, da se bo to prepotrebno društvo širilo v povzdigo cerkv. glasbe in v pomoč njegovim udom. — Svoje poročilo pa je sklenil z besedami: Ljubi Bog in sv. Cecilija društvena patrona naj bodeta z nami in tako smemo upati, da dosežemo s časom lepe uspehe, ako bodo na to delale v to poklicane osebe z geslom: S združenimi močmi.	Šentjurc.
Iz (iospa Svete. Da se ne pozabimo med seboj, sprejmite moje poročilo. Tudi pri nas smo slovesno praznovali god sv. Cecilije s peto slovesno mašo. Povem Vam, da po naši škofiji se dozdaj god sv. Cecilije premalo spoštuje od strani g. orglavcev, vendar imam upanje da se bode zboljšalo. Pelo se je pri nas pri tej priložnosti natančno cerkveno in sicer introitus „Loquebar", graduale „Audi filia , Communio „Confundantur" vse koralno, Offertorium dotičnega dne iz M. Mayer-jeve zbirke triglasno. Kyrie, Gloria, (Čredo ni ta dan) Sanctus, Benedictus, in Agnus Dei, iz maše v čast sv. Cecilije od Ant. Foerster-ja op. 15. V minulem letu smo malo napredovali, ker se je treba na več strani boriti. Pelo se je v minulem letu o večjih praznikih vse s spremenljivimi vlogami, Introitus in Communio koralno, Graduale iz C. Glasbenika, Offertorium iz raznih izdaj. Latinsko se poje pri nas sploh vsako nedeljo vsega leta, ob 9. uri. Skladbe, katere smo peli v minulem letu so: Maše od Osv. Joos op. 11.. Ant. Foerster op 15., Ludwig Ebner, op. 45., Ign. Mitterer, op. 79., Pet. Piel, op. 46. in op. 63. Mih. Haller op, 13 A. op. VII. A. op. 27. G. E. Stehle Missa Salve regina, op. 51. in op. 57.
Za vsak mesec po eno ni ravno veliko ; pa kar je, je vse dobro in v cerkvenem duhu zloženo; zalo so porok imena skladateljev!
Offertorije sem jemal iz C. Glasbenika, Mih. Mayer-jeve.izdaje 150 Off, Jos. Gruber op. 95. in J. B. Tresch-a. Tantum ergo iz Cecilije št. I. 111. V. VI. VII. in XII. od P. Ang. Hribar-ja iz C. Gl. priloge od 1. 1891. št. 11. I. in II. in nekatere od Ed. Brutiner. op. 158. Pri črnih mašah: Requiem koralni in od A. Schvvarz-a, Jos. Gruber-ja op. 77. in Mih. Hal-ler-ja op. IX. — Asperges in in Vidi aquam koralno se mi vidi najbolj primerno, da se sv. maša pričenja s koralom. Pri tihih sv. mašah se poje nemško in se rabijo sledeče zbirke: Jos. Molir Cantate, P. Olhmar Berger O. S. B , nekaj pa iz Cecilije.
Marijine, Obhajilne, Serca Jezusovega in Božične pa od Mich. Haller op. 17. op. 32. op. 60. Nikel, Fux J. G. Zangl., August Wiltberger op. 72. Pet. Piel op. 41. in op. 84.
Na skladbe, ki niso sprejete v občni Cecilijini zapisnik, se ne oziram in tako mislim, bi bilo dobro, da bi vsak orglavec ravnal, potem bi se kmalu odpravile necerkvene skladbe iz cerkve. Pa žal da je le malo komu znan ta zapisnik; kupiti si ga pa tudi vsak ne more. Vezan obsega pervi zvezek št. 1 — 1500 in drugi zvezek št. 1501—2500, in staneta oba zvezka 14 kron 50 h.
Prav umestno in koristno bi bilo za slovenske orglavce, da bi prinašal C. Gl. ocene domačih skladateljev in priporočila dobrih skladeb! Mnogo orglavcev je, ki ne ločijo dobrega od slabega, ali pa ravno narobe: namesto da bi slabo zavrgli, pa dobro na stran denejo; seveda tu manjka vaje in ne mislijo dosti, ali pa nič, samo da se nekaj poje; nato ne mislijo jeli dostojno za cerkev, ali ne.
Sploh so nekateri g. orglavci še vedno mrzli proti pravi cerkveni glasbi. Gotovo jih je še mnogo, ki niti glasbenega lista ne čitajo. G. orglavci na noge, naročajte si_C. Gl , marljivo ga čitajte, poročajte o svojem delovanji, kajli orglavca brez C. Gl-a si misliti ne morem.
Tom. Holmar, kapiteljski orglavec.
Razne reči.
—	Njega veličanstvo, cesar F rane Jožefi, je podelil skladatelju P. Harlmanu, (pl. An der Lan-Hochhrunn) frančiškanu v Rimu, zlato svetinjo za umetnost in vedo. P. Hartman bode prihodnji mesec (14., 17., in 24, februvarja) na Dunaju vodil tri konerte, pri katerih se bode izvajal njegov oratorij „sv. Frančišek'1 z najboljšimi dunajskimi močmi. Pričakuje se mnogo uspeha.
—	Dr. F. X. H a beri je bil meseca novembra v osebni avdijenci pri sv. očetu Leonu XIII., kateremu je poročal o delovanju ,,Občnega Cecil. društva"; sv. oče so radostnim srcem blagoslovili društvo in njegove namene. Društveni pokrovitelj, kardinal Andr. Steinhuber, je dr. Haberlu izrazil svojo zadovoljnost glede izvršitve glavnega zborovanja v Reznu, kardinal-prefekt S. H. C Dom. Ferrata pa v največje zadoščenje ter z živahnim pritrjevanjem sprejel pri zborovanju razpravljeno tezo o vedenju „Cecil. društva proti oflei-jelnim avtentičnim koralnim knjigam".
—	Najstarejše glasbeno društvo v Avstriji, t. j. ,,Filharmonično društvo v Ljubljani" se pripravlja na SOOletnico svojega obstanka. Vodstvo je sklenilo, letos o binkoštih v proslavo tega dogodja obhajati 3dnevno glasbeno slovesnost, s katero se bode skazala hvaležnost do 16 ustanovnikov in prvega vodja, sodnijskega prisednika I. B. pl. HOfTerja, izvoljenega dne 8. januarija 1702. Društvo se je takrat imenovalo : „Academia Philo-Harmonicorum".
—	Ceh Jaroslav Kocian, mlad goslar, kateri je še-le v preteklem letu praški konservatorij zapustil, očaruje že Evropo s svojo umetnostjo. Kakor njegov rojak Kubelik ima zahvaliti svojo glasbeno izobraženost izvrstnega učitelja gospoda Se v č i k - a Dne 6. novembra, je koncertiral na Dunaju: njegov kritik pravi, da je ondi »maturo" z odliko napravil ter da se mu glede tehnike ne bo treba več učiti, razun kar mu starost sama prinese. Dne 9. dec. pa je koncertiral v Londonu z nenavadnim uspehom.
—	Glasbeni založnik Sonzogno je razpisal darilo 50.000 lir za najboljšo opero (v 1 dejanju), katera se ima prvikrat peti 1. 1904 v Milanu povodom tamošnje razstave. Za darilo sinejo tekmovati tudi inozeinci.
—	Zlata knjiga „Ki rchenmu s ikalisehe s Jahrbuch" je za 1. 1901 zopet kot 16. zvezek izšla. Izdajatelj dr. F. K. Haberl je bil radi prepičle naročbe že sklenil, je ne več izdati; a prijatelji so ga pregovorili. Pa bila res škoda, ako bi bila ta izvrstna knjiga za vselej izostala. Kakor prejšnji letniki ima tudi letošnji izborilo vsebino; zato ga g. bravcem živo priporočamo. Dobiva se v Katoliški bukvami v Ljubljani in velja 3 K 60 v. Vsebina knjige je ta-le: Predgovor. Luka Marenzio, nadaljevanje 4glasnih motelov. Vz. Mih. Haller. — I. Spisi: 1. Fr. X Ant. Murschhauser (1663—1738) sp. M. Vogeleis. 2. O ceikveni glasbi pred 100 leti, spisal Fr. X. Haberl. 3. Oratorij sv. Filipa Neri iz zapuščine f dr. Fr. X. \Vitta. 4. Doneski k laški literaturi oratorija v 17. in 18. stoletji spisal Fr. X. Haberl. 5 Se li še nahajajo pristne gregorijanske melodije? — Sp. P. Uto Kornmiiller O. S. B. 6. O šoli polifooskih cerkvenih vokalnih skladb. Spisal M. Haller. 7. K zgodovini nemškega cerkvenega petja pri katoliški službi božji Spisal, dr. H. Miiller. 8. K zgodovini orglanja. Spisal Evalil-Miiller. 9. Kthrein, Meister, Schmetz, trojica na učiteljišču v Montabaur-u. 10. XVI. veliko zborovanje „Občnega Cecilijinega društva (19.—21. avg. 1901) v Reznu. Spisal I. Auer. 11. O sostavi orgel v 18. in 20. stoletju. Spisal Fr. X. Haberl. — II. Kritike in poročila spisali: P. Jos. Weidinger S. J., K. Walter in P. Uto Kornmuller O. S. B.
U^"" Današnjo številko ,,Cerkvenega Glasbenika" pošljemo vsem 66. bravcem lanskega leta. Ako bi ga kdo ne hotel letos prejemati, naj pošlje list s prilogo nazaj. Kdor obdrži to prvo številko, zapišemo ga med naročnike za 1. 1902.
Upravništvo „Cerkvcnega Glasbenika".
Današnjemu listu je pridana 1. štev. prilog.