Tolmun in kamen v izvedbi gledališke skupine iz Senožeti
V kulturnem domu Dolsko so v okviru letošnjega srečanja gledali-ških skupin zadnjo nedeljo v marcu goslovali igralci iz Senožeti — amaterska gledališka skupina KUD Anton Mehle — s komedijo To-neta Partijiča Tolmun in kamen.
Ko se je zavesa dvignila, so mi po glavi rojile vsemogoče misli: danes v skoraj vsaki hiši gledamo televizijo in se skoz njo spozna-vamo s kulturnimi dosežki svoje ožje, pa širše domovine, a prav tako tudi s svetovno literaturo, posneto na filmski trak, ali z ne-posrednimi prenosi tega ali onega gledališkega dela.
Še pred dvajsetimi in več leti vsega tega ni bilo! Le redkokdo in redkokdaj je iz oddaljenejših krajev zašel v mesto zato, da bi si ogledal gledališko predstavo ali kak dober film. Posledica tega je bila, da okus gledaJca prav go-tovo ni b'il tako izbrušen, kot je danes. Po tej plati so imeli ta-
kratni gledališki amaterji,patudi poklicni gledališčniki povsem drugačen, mnogo lažji položaj v odnosu do gledalca in ne nazad-nje tudi drugačno družbeno sti-mulacijo.
Ko sem torej v Dolskem gledal predstavo, sem si mislil, da bi bilo napačno primerjati te zagnane ljubitelje s poklicnimi igralci. Vedeti moramo, da imamo pred seboj pretežno mlade Ijudi, ki si svoj vsakdanji kruh služijo na tak ali drugačen način in ob svojem delu najdejo še toliko prostega časa, da se v svojem kulturnem domu občasno snidejo in se učijo odrskih spretnosti. In šele po mnogih urah učenja je rezultat
— odrska uprizontev.
Revijsko predstavo, ki sem jo gledal, so Senožečani ponovili tokrat že tretjič, premiero pa so imeli doma v Senožetih ob sio-venskem kulturnem prazniku. V prihodnje načrtujejo nekaj go-stovanj po okoliških krajih.
Predstava je potekala v lah-kem komedijskem ritmu, režij-sko je bila dovolj razgibana in igralsko sproščena. Režiral jo je Jani Sopotnik, igrali pa so Vero-nika Oblak, Štefan Cerar, Aleš Kokalj, Darko Pavšič, Liljana Vrisk in 1 van Nolimal. Za slednja dva velja omeniti, da sta se v lej igri prvikrat predstavila občin-stvu in da sta svoj odrski krst prav dobro prestala.
Po predstavi smo skupaj z igralci sedli v prijazno vaško go-stilno in se pogovarjali o tehin onih  težavah  pri  Ijubiteljskem
kulturnem ustvarjanju in pou-stvarjanju, pa tudi o tem, kako skromna finančna sredstva družba namenja amaterskim kulturnim društvom!    .
Prav gotovo je eno: če Ijubite-Iji gledališča ne bi imeli toliko ve-selja in ljubezni do nastopanja, bi ta dejavnost marsikje že zdav-naj zamrla. Najbolj razveseljivo je, da je še vedno precej takih, ki niso vrgli puške v koruzo in se še ukvarjajo z amatersko kulturo. Ob tej priložnosti sem namreč spoznal tudi dolgoletno članico drustva iz Senožeti Cilko Pavšič, ki je prek 40 let režirala in vodila igralsko tamkajšnjo družino. Še danes je njen simpatizer in ji rada priskoči na pomoč, če le more!
Občudoval sem jo, saj sem iz njenih besed razbral neizmerno veliko optimizma in ljubezni do gledališča, predvsem pa strokov-nega znanja, ki ga je vsa ta leta prenašala na mlajše rodove.
Pomislil sem: O, da bi še veliko igralskih družin imelo takšne mentorje!
M.BREZNIK