65285

^ gl,i/Wto

Tritaetletna vojska v svojih početkih.

Tridesetletna vojska pripada onim silno važnim dobam vesoljne
zgodovine,- katere končevaje zastarele oblike deržavnega razvoja,
nove formacije pričenjajo, ter življenju narodov druga pota odka-
zujejo. JSTijso se sicer v tej periodi krvavega bojevanja rodile še
nepoznane pretresujoče ideje, kakor na pr. v času reformacije ali
francozke revolucije, nij se sicer še le takrat pričenjal naskok na
strohnelo cerkveno i deržavno organizacijo srednjeveško: toda kar
se je tekom 16. stoletja pokazavalo kakor mračni začetek nove
dobe, pridobilo si je po 301etnej vojski jasne i odločne poteze i
seguren obstanek. Ako je bila srednjeveška deržava ozko spojena
s cerkveno oblastjo, merila je prikazujoča se nova doba uže na
ločitev obeh faktorjev; ako so se srednjeveške tendencije na Nem¬
škem utelesile v politično-verskej inštituciji cesarstva, je ravno
tam princip nove periode v vladarjih posameznih dežel (landesfiir-
aten) našel svoje zastopnike, kakor po drugej Evropi v na narodnej
podlagi razvitemu kraljestvu. Zmaga i povzdiga teritorialnih ob-
lastij, uničenje cčsarstva do gole forme brez jedra i pomena, raz¬
širjanje francoske i švedske deržave, ter ob enem olajšanje i de¬
loma razrušenje spon, katere so deržavno politiko vezale s cerk¬
veno, to so bili splošni resultati dolgotrajnega boja, ki je tako
silno razsajal po sredini našega kontinenta, spremenjaval cvetoče,
kultivirane dežele v gole puščave ter vse .evropske deržave, iz-
vzemši le Turčijo i Rusijo na borišče povabil. Yeliko pozitivnega
sicer nij neposredno ustvarjal, toda celemu modernemu življenju
naših narodov i deržav je postal začetek i temeljni kamen!

1 *

4

Kakor pri vsacem važnem zgodovinskem gibanji bodemo mo¬
rali tudi pri 301etnej vojski neposredni povod ločiti od prvotnih
uzrokov.  Zamotane razmere avstrijskih dežel, posebno Češkega
bile so najbližji povod; ako pa hočemo dospeti do prvotnih uzro¬
kov, moramo se ozirati na dobo od augsburškega verskega mira
do 23. maja 1618, do onega dneva namreč, ko je osodepolno pražko
silstvo oborožene stranke na borišče pozvalo.

Nikakor se ne da dvomiti, da so stanovi s kraljem Ferdinan¬
dom na čelu 1. 1555. v Augsburgu zbrani, med seboj obravnavali
polni odkritoserčne želje pogodbo sklopiti katera bi mogla nemškej
deržavi oni zaželjeni mir povrniti, kojega je od 1. 1523. zarad mno¬
govrstnih homatij i prepirov tako silno pogrešala. Vendar je pa ta
verski mir iz prvega početka v sebi hranil seme novih bojev, ka¬
tero je moralo v istem hipu dozoreti, ko je stopil na mesto stare
bolj tolerantne i borenja naveličane generacije mlajši ognjeni i
strastno — netolerantni zarod.

Na nekatera važna vprašanja se augsburški mir iz prvega nij
oziral. Pred vsim nij obsegal vseh verskih, takrat po Nemčiji
razširjenih izpovedavanj, temveč le staro katoliško i luteransko
vero. Samo po tem, da verski mir nij v poštev jemal privržencev
Znvingli-a i Calvina, ter jim nij priznaval legalnega obstanka, mu
je uže pretila nevarnost, da se bode kmalo zopet kalil. Pa tudi
verska svoboda omejena na katoličane i luterane nij pripadala
vsim vernim teh konfesij, temveč je bila privilegij neposrednih
deržavnih stanov; za podložne  pa je še zmerom veljala bar¬
barska postava: „cujus regio, illius religio.“  Do stopinje izobra¬
ženosti, na katerej se priznava najbolj vzvišeno pravo človeško,
svobodno si misliti in določiti razmere do neskončnosti i do temnih
oblastij, ki odločujejo zemeljske osode, do te stopinje se 16. sto¬
letje, še ukovano v tesne verske spone, nij moglo povzdigavati.

Verski mir je torej vladajočim knezom pravico dal, z vero
ter z vestjo svojih podložnih gospodariti; ako le-ti nijso bili po¬
korni vladarjevej zapovedi, bili so prisiljeni, svojo imovino prodati,
odhodninski davek plačati, ter v tujščini si tam nove domovine pois¬
kati kjer jim obstoječe pravo nij branilo, svoje versko prepričanje
dejansko javiti. Protestantovski  vladarji so bili prvi, ki so v
polnej meri te krute pravice se posluževali; potem pa, ko je ka-

5

tolicizem tudi okreval, posnemali so jih duhovni knezi ter izmed
katoliških posvetnih stanov posebno Habsburžani i bavarski Yitels-
bachovci.

Še dve drugi zadevi se v dotičnem verskem miru nijste na
dostojen način rešili. Prva se je tikala vprašanja, kako se ima
ravnati se škofijami i duhovskimi posestvi, če njeni posestniki ka¬
toliško vero zapustivši novej pristopijo P Tu je določila pogodba,
da zgube te baze prebendarji (vlastitelji) svoje prebende, dasiravno
„honore et farna illibatis. a  S to določbo ( reservatum ecclesiasticum)
je nameravala katoliška cerkev vsaj svoja ostala posestva si ohra¬
niti, potem ko je uže molče priznavala odvzetje cerkvenega premo¬
ženja po protestantovskih knezih do 1. 1552. Druga zadeva se je
pa tikala luteranskih podložnikov duhovskih stanov („qui a longo
tcm/pore augustanae confessionis religioni addicti . . . et ad hunc
usque diem [eam/ observant");  na te se oziraje je določila »dekla¬
racija" pridana verskemu miru, da se ne morejo siliti k prestopu
v katoliško cerkev, ter da se na ta način uže omenjeno reforma¬
cijsko pravo deržavnih stanov pri duhovskih nekoliko prikrajša.*

»Reservatum ecclesiasticum“  i „deklaracija“ ste se po vsem
enako sklenili;  proti prvemu so protestovali luteranski, proti
drugej katoliškej stanovi. Da se pa pogodba ne bi zaprečila, pre¬
pustila se je končna odločba kralju Ferdinandu,  kateri je
stvar tako rešil, da je eno i drugo potrdil. „Reservatum“  i „dekla-
racija" ste se na enak način utelesili verskemu miru, obema je šla
torej enaka postavna moč.

Gotovo se torej po verskemu Aiiru 1. 1555. nijso rešile vse
dvomljive nevarne zadeve; če pa vendar-le ne nahajamo skozi 63
let v Nemčiji enakih krvavih dogodjajev, kakor na pr. v sosednej
Franciji ali na Nizozemskem, moramo to temu pripisavati, da v
tej dobi na Nemškem nij bilo enakega ostrega religioznega pro¬
tislovja ko drugod. Nemški cesarji tistega časa, Ferdinand L,
Maks  II. ter slabotni Rudolf  II. so bili mirni, spravedljivi zna¬
čaji; večidel ravno tako miroljubni so bili vladarji posameznih de¬
žel, živeči koristim svojih teritorij ter nikakor ne hrepeneči po onem
divjem klanji i bojevanji, katero so ravno takrat po sosednem ino¬
zemskem lehko opazevali.

* Glej K a n k e, nemška zgod. v času reform- VII.

o

Veliki zgodovinar P a n k e nam je to stanje izvrstno naslikal
sč sledečimi besedami:

„In dem religionsfrieden var man nun einmal nicht zu festen
und unzvveifelhaften rechtsformen angelangt. Die offentliche ord-
nung griindete sich auf das einverstandnis der leitenden person-
lichkeiten; sobald die notvendigkeit oder neigung zu derselben
aufhorte, musste der hader von neuem ausbrechen. 11  (1. c. VII. 166).

V istini se je kmalo mnogo predrugačilo. Katolicizem, iz
prvega od rapidno se razprostirajočega protestantizma povsod pre¬
magan, v svojem srcu ranjen, je v drugej polovici 16. stoletja za¬
čenjal razvijati novo, nepričakovano moč, ter poskušaval, izgubljena
tla zopet si pridobiti. Od Pavla IV. (1555—1559) prvega papeža
katoliške restavracije, do Gregora XV. (1621 — 1620) nahajamo
zopet cerkvene poglavarje, kateri nas spominjajo Hildebranda i
njegovih tendencij; pogodljivost nasproti odpadnikom bi se pri
njih zastonj iskala. Dogme tridentinskega koncila so katoliško
cerkev na novo ojačile, jezuiti dobro organizirani, talentirani i
prebrisani, stali so v prvej bojnej vrsti: tako je kmalo za prote-
stantovsko reformacijo nastopila katoliška restavracija,  katera
se je tudi po Nemškem tem bolj širila, ker so jej bili voditelji i
branitelji možje, koji so. na čudovit način združevali verski fana¬
tizem, eneržijo i nravno moč, kakor na pr. jezuitska odgojenca
Ferdinand  austrijski i Maks  bavarski.

Samo ob sebi se razume, da je boj postal neogibljiv od
tistega trenotka, ko se je katolicizem napredujočemu protestantizmu
v bran postavil. Po pravici pravi Hurter,  ultramontanski zgodo¬
vinar, s čigar enostranostjo sicer nikakor ne simpatujemo, da je
golj „ein wahn der neuen zeit“, če se misli: „dass zwei abge-
kehrte parteien auf die dauer in tatloser ruhe neben und von zal-
losen gegenseitigen beziehungen umschlungen mit einander, ohne
reibung bestehen konnten.“ *

Toda v prvej vrsti nijso verski motivi 801 etn e vojske pro-
uzročili, temveč še bolj politični nagibi.

„Der dreissigjiihrige Krieg“ — pravi K. A. Menzel** — „ent-

* Hurter,  Ferdinand II. YI. 230.

V* K. A. Menzel,  neuere gesch. d. Deutschen, HI,

7

sprang nicht aus dem streite um kirchentiimer, sondern um konig-
reiche und furstentiimer und das blut floss nicht um den glauben
der vblker, sondern um die weltlichen interessen der regierenden
hauser, mit denen sich allerdings die ldrchlichon interessen der
anhanger der verschiedenen religionsbekenntnisse mehrfach ver-
schmolzen hatten.“ Ysled reformacije se je mod deželnih vladarjev,
posebno protestantovskih, izmed katerih je vsaki „papež en minia¬
ture" postal, izvanredno pomnožila; deržavna ustava jim je jela
tesna postajati. Tem bolj so bili nezadovoljni, ker je bila ustava
celo na srednjeveškej i cerkvenej podlagi ustvarjena, ker je bila
večina v kneževem kolegiji deržavnega zbora zarad velikega števila
duhovskih stanov katoliška i ker so bili protestantovski posestniki
cerkvenih prebend vendar izključeni od deržavnega zbora. Iz tega
uzroka se je hipoma napravila močna, večidel iz knezov Kalvinove
vere obstoječa stranka, katera je nameravala preustrojenje der-
žavne ustave in ponižanje cesarske oblasti; ob enem so se pa tudi
katoliški stanovi, slabeji od svojih protestantovskih kolegov, bolj
tesno cesarja oklenili ter tako rekoč ustavoverno stranko ustvarili.
Yendar so tudi nekateri protestantovski knezi, pred vsim saksonski
volilni knez i hessen-darmštadtski deželni grof zvestobo do cesarja
i deržave ohranili.

Cesarska krona, uže več ko 160 let neprenehoma v posestvu
habsburžke rodovine, postala je tej dinastiji uže rodovinska last,
ter zadobila za njo neko posebno važnost. jProtestantovska opozicija
je tedaj posebno Habsburžane zadevala ter naravne naslonbe i
zaveze iskala pri nezadovoljnih avstrijskih stanovih i posebno
pri tačasnem slovečem francozkem vladarju, kateri je svoje daleč
segajoče politične namere ravno na pogubo habsburžke dinastije
baziral. Voditelji opozicije:.. Friderik  IY. palatinski, Moric
hessen - kasselski i Kristijan  anhaltski so v intimnej zvezi z
Henrikom  IV. i večidel nahajamo ključ do zamotanih nemških
zadev v francozkih rokah.

I. Unija i liga.

Začetkom 17. stoletja ste obe veliki stranki v zveze se zdru¬
žili. 11. do 17. maja 1608. zborovala je v Ahausnu na rečici
Wornitz (v Anspahskem) neka skupščina nemških knezov, od

8

katerih so bili Janez Friderik, vojvoda virtemberžki, Filip Lude-
vik, palatinski grof neuenburški, mejni grofi Jurij Friderik baden-
durlahski, Kristijan brandenburg-kulmbahski i Joahim branden-
burg-anšpahski, dalje knez Kristijan anhaltski se svojimi brati
osebno navzoči. Chefa cele stranke, Friderika IY. palatinskega
sicer nij bilo, toda predstojnik palatinske kancelije je v njegovem
imenu zborovanje pričel.

Uspeh zborovanja je bila ustanova zveze za 10 let, unije
(tako zvane po naslovu „recess“-a,).  Kameni so bili baje, zložno
postopati v zadevah, tikajočih se protestantovskih pritožeb po
deržavnih zborih ali svoboščin i pravic volilnih knezov, knezov i
stanov, prijazno si dopisavati, skupno delati na rešitev pritožeb,
ter v slučajih, da bi bil kak člen zveze napaden, braniti ga z
besedo, potem z mečem. Voditeljstvo so izročili v mirnih časih
palatinskemu volilnemu knezu, v vojski pa onemu členu, kateri je
bil ravno napaden; vojaško poveljuištvo se je pa izročilo zveznemu
„generallieutenantu“, za katerega je bil pri drugej skupščini iz¬
bran mejni grof Joahim brandenburg-anšpahski. Stroški unijske
vojne so se plačevali iz denarnih doneskov zaveznikov.

Tej uniji so potem še pristopili: Moric hessen-kasselski, volilni
knez Janez Žiga brandenburžki, saksonski knezi ernestinskega roda
ter veliko število svobodnih mest, katera so kakor navadno naj-
veča bremena nositi morala.

Proti tej protestantovski zvesi so ustanovili 10. julija 1600.
vojvoda Maks bavarski, dalje škofje augsburžki, kostniški, virc-
buržki, regensburžki, strasburžki, pasauski, ter opata kemptenski
i elvvangenski katoliško protizvezo, liga  imenovano. 30. aug. 1609
so se jim pridružili duhovski volilni knezi, 14. aug. 1610 pa seje
Španjska pogodila z ligo, da naj bode Filip III. protektor, njegov
sorodnik Eerdinand pa protektor-namestnik (dasiravno oba brez
pravega upliva); za to je pa Španjska se zavezala, vsak mesec
donesek 80.000 zlatov plačevati.*

Ako se oziramo na te velike i pomenljive zveze, razkrila se
nam bode kmalo čudna prikazen, da jih vsi zgodovinarji le bolj po

* Ustanovne pogodbe obeli zvez pri Londorpu acta puhlica ; glej posebno
tudi G i n d e 1 j , Rudolf II. und seine Zeit, II, p. 44 i d.

lastnem konfesionelnem stališču presojajo i opisavajo. Ysi katoliški
pisatelji očitajo uniji, da je bila ustanovljena z namenom, v kalnej
vodi avstrijskih homatij ribariti, Habsburžane ponižati, katolicizem
iz Nemškega popolnem iztirati, ter staro deržavno ustavo v svoj
prid predrugačiti; enako sodi tudi Gin d el y v „gesch. Rudolfs II.
und seiner zeit“, v katerej še intrigantnemu Kristijanu anhaltskemu
preveč važnosti pripisava. Čisto druga,če protestantovski zgodovi¬
narji; celo Kan k e trdi: „weit in die ferne reichende absichten
varen es nicht, vozu sie (die unirten) sich vereinigten. Gegen
j eden von ihnen varen damals iihnliche dekrete wie gegen Donau-
vorth erlassen und die gleichen anstalten zur vollstreckung der-
selben getroffen vorden, 'Dagegen wollten sie sich in voraus sichern.“
(deutsche gescliichte. YII. 173.) Ko njegovem menenji je bila unija
torej le defenzivna, odbij avna zveza.

Ako pa pregledavamo razmere, v katerih se je ustanovila
protestantovska zveza, ne bodemo se vendar mogli podvreči auto-
riteti velicega nemškega zgodovinarja. Henrik  IV., cigar namere
so znane, bil je vedno v dogovoru s heidelberžkim dvorom ter je
protestante glede te zveze uže dolgo spodbadal; francoski kralj
je tako rekoč kumoval  pri uniji. Kotem so bili takrat zarad ve¬
licega osabljenja Habsburžanov protestantovski stanovi neprimerno
močnejši od katoliških; kar se pa storjenih krivic tiče, bilo je v
istini takrat protestantovsko mesto Donauvorth zgubilo svojo versko
i politično prostost vsled bavarskega nasilstva, toda — v kolikih ena¬
čili slučajih so protestantje enako ravnali s katoličani, ter jim po¬
sedali veliko večino cerkvenega premoženja!

Dasiravno so bili nameni katoliške lige bolj defenzivni, hra¬
nitve proti napadu se tikajoči, ker dejanske razmere ofenzivne
politike nijso dopuščavali, nahajamo vendar-le tudi pri tej zvezi
nek ofenziven moment, ker po značaji nekaterih deležnikov, po¬
sebno fanatičnega Maksimiliana mora se pričakovati, da je tudi
liga nameravala, v priličnem času katoličanstvu zgubljena tla zo¬
pet pridobiti, ter pred vsem onega cerkvenega premoženja se po¬
lastiti, katerega so protestantje pervotnemu namenu odtegnili ter
sebi pridržavali.

Y istini pri nobenej teh zvez ne nahajamo prave zmerne,
poterpežljive konservativne politike; taka zmernost sploh nij bila

2

10

mogoča brez mejusobne tolerantnosti. Te lepe stvari pa strastne
verske stranke 16. i 17. stoletja nikakor nijso poznavale, baje ker
se tolerantnost pri konfesijah i sektah navadno še le takrat začenja,
če pervotna moč i zmožnost nasprotnika uničiti pojemljete. Toda
niti katolicizem, niti protestantizem nijsta bila takrat v tej meri
oslabljena.

Takoj po ustanovi obeh zvez je pretila nevarnost krvavega
boja. Postopanje cesarja Rudolfa II. v pravdi zarad jiilih-clevske
zapuščine je dajalo Henriku IV. povod, vojsko proti cesarju za¬
četi ter z volilnim knezom brandenburžkim, s palatinskim grofom
neuenburžkiin (oba kneza sta imela pravico do one zapuščine) i z
unijo v zvezo stopiti. S to vojsko je Henrik  IV. za sedaj name¬
raval svojo deržavo na habsburške stroške z Belgijo, Alzacijo i
Franche-comte pomnožiti, habsburžkej dinastiji cesarsko čast od¬
vzeti, ter tako vse teritorialne i politične razmere popolnem pre¬
drugačiti. Toda versko-fanatični morilec Ravaillac je 14. maja 1610.
vse te nakane hipoma uničil; smrt Henrika bila je silne važnosti,
visokega pomena, kajti kako drugače bi se bile avstrijske i nemške
osode obrnile brez tega nepričakovanega dogodjaja!

„I)reierlei scheint uns ge\viss“; — pravi Gin del y (1. c. II
90) „die macht der Habsburger ware bis in die tiefsten fundamente
ersehiittert und vielleicht auch vernichtet worden, in den osterrei-
chisehen liindern ware der protestantismus zur alleinigen herrschaft
gelangt und Deutschland selbst Aviire in eine abhangigkeit von
Frankreich geraten, aus der es sich nur schwer und nicht ohne
die grossten opfer herausgewunden hatte.“

Tudi katoliška liga seje  bila oborožila — toda po Henrikovej
smrti je kmalo obravnanja z unijo pričela i mir se je še za neko¬
liko časa ohranil.

Do sedaj smo posi-eusili popisavati i karakterizirati stanje nas¬
protnih stranek tačasne Nemčije. Njeno protislovje se je vedno mno¬
žilo, nevarnost konflikta je postala vedno bolj nujna, bolj preteča.
"Uže smo videli, da je pravda za julihsko zapuščino dala povod za
boj mej protivnimi strankami: vendar še nij bilo do tega prišlo.
Ali na vzhodnej meji nemškej, v habsburških posestvih se je po¬
časi pripravljala katastrofa i torej smo porimorani na avstrijske
razmere istega časa svojo pozornost obrniti.

11

II. Habsburžke razmere.

Protestantizem, kateri se je s toliko hitrostjo po Nemčiji
razširjal, napredoval je tudi po habsburških deželah z velikanskimi
koraki. Posebno od kar je cesar Maks II., po svojem prepričanji
sam bolj udan novej veri, plemstvu dopustil jo po njegovih grado¬
vih učiti, se je protestantizem kmalo po celej Avstriji razprostiral.
Nadvojvoda Ferdinand (poznejši cesar) sorodnik njegov iz gražke
linije je sicer v svojih pokrajinah, na Štajerskem, Koroškem i
Kranjskem katoličanstvu z vso silovitostjo staro častno mesto zopet
priboril, toda Niže- in Gornjeavstrijsko, Ogersko, pred vsim pa
stara husitska terdnjava, Češko se svojimi utelešenimi deželami, z
Moravskim, Silezkim ter z Lužicami so tem tesneje novega ver¬
skega menenja se poprijeli. Izpovedavanje. kateremu je pripadala
vladujoča dinastija, brojilo je med plemstvom i prostim ljudstvom
neprimerno mala priveržencev.

Sploh nij hasnilo vladarjem one dobe, v katerej se je svet
še klanjal uplivu verskega mišljenja, ako je bila vera podložnih
različna od lastne. Habsburžanom je pa viharno se razprostirajoči
protestantizem glede oblasti  nevaren postajal. Kakor je namreč
reformacija na Nemškem deželnim vladarjem  moc izdatno
pomnoževala, cesarskej oblasti pa škodovala, tako so se tudi po
habsburških deželah stanovske namere  ozko strinjale i dru¬
žile z novoverskimi interesi. Plemstvo namreč, vedno se boreče
proti deržavnej oblasti, se je na čelo postavljalo verskemu gibanju
ter je tako močnega zaveznika si pridobilo v borbi s krono;
ljudstvo protestantizmu vdano je sedaj pospeševalo egoistične na¬
kane plemenitašev, katerim je bilo sicer naraven nasprotnik.

Ta zveza stanovskih predpravic  s protestantizmom je ob¬
last habsburžke dinastije skoro uničila. Največ pripomogle pa so
k temu razpertije, katere so nastale začetkom 17. stoletja v tej
imenitnej rodovini. Neizrečeno slaba vlada na pol blaznega Ru¬
dolfa II. (1576 — 1612) prisilila je namreč sorodnike, da so aprila
meseca 1606. njegovega brata Matijo mesto njega za starešino po¬
stavili; 1. 1608. je potem nadvojvoda Matija, razdražen po mno-
goverstnih sovražnih činih svojega brata, s podporo avstrijskih,

2 *

12

moravskih i ogerskih stanov Češko napadel ter Rudolfa prisilil,
da mu je v libenskej pogodbi  (25. junija 1608.)* popolno
oblast nad Avstrijo i Ogersko, oskerbništo Moravskega i nasled¬
stvo na Češkem prepustil. A šene  do volje! Ker Rudolf tudi potem
nij jenjal svojemu bratu sovražnega se kazati ter je celo po „ ka¬
sa vcilr 1 , vojacih komandiranih od svojega bratranca Leopolda,
prav čudnega mladega gospoda, ob enem Matijo i češke podložne
silno nadlegaval, je pervo imenovani, povabljen od čeških stanov,
zopet na Češko prišel ter brata do neke pogodbe primoral, v kate-
rej je le-ta tudi češke stanove dolžnosti proti sebi oprostil, ter
svojega brata jim kot vladarja postavil. Tako. je Matija se stanov¬
sko pomočjo nesrečnemu starejšemu bratu vse krone, izvzemši
cesarsko nemško, odvzel ter sebi privlastil.

Stanovska podpora je pa tudi Matiji mnogo stala; primoran
je bil, svt)jo oblast prikrajšati ter posebno protestantom veliko pri¬
znati. Tersko svobodo ter vse druge pravice i privilegije, katere
je bil dal Maks II. avstrijskim stanovom, moral je potrditi ter po
tako imenovanej „capitulations-resolution“ 21. marca 1609. celo
pomnožiti. Iste verske pravice je tudi avstrijskim mestom (1610),
in pa Moravanom i Ogrom podaril. Čehom pa je pismeno, preden
je bil kronan, vse pravice i privilegije, podarjene od njegovih pred¬
nikov, posebno pa „veličanstveno pismo“  („majestatsbrief“) i
vse druge koncesije cesarja Rudolfa II., slovesno potrdil.

Od vsih svoboščin pa, katere so Habsburžani, po okoliščinah
primorani, svojim stanovom podelili, nema nobena večje važnosti
nego „veličanstvono pismo",  od cesarja Rudolfa 12. jul. 1609.
Čehom podarjeno.

25. jun. 1609. so se namreč češki i sileški stanovi bili zave¬
zali z namenom, da si pridobijo od Rudolfa privilegije zagotavlja¬
joče svobodo protestantovskej veri. Obljubili so si medsobno pomoč,
volili so neko gosposko 30 členov i vojaškega poveljnika ter so
na svojo roko zapovedali, naj se nabere 3000 mož. Tako so se
svojim energičnim postopanjem cesarja primorali, da jim je po¬
daril „veličanstveno pismo." Glavne točke tega silno važnega pisma
so: vsakteremu je dopuščeno, izpoznavati vero „sub utraque“  (ta

* Glej G i n d el y, Rudolf II., I, 233 i dalje.

13

izraz je obsegal vse protestante, namreč luterane i kalviniste, češke
brate in pa celo ostale stare utrakviste); trem stanovom, to je
velikim plemenitašem, vitezom, pražkemu i drugim kraljevim me¬
stom se podeli pravica, k uže obstoječim cerkvam nove sezidavati.
Izpoznovalcem vere sub utraque  se vrli tega prepušča „mali“ kon-
sistorij i pražko vseučilišče, ter stanovom pravica, čez te zavode
postavljati oblastnijo 30  „defenzorjev", ki je tudi pooblaščena
zarad verskih zadev sklicevati v Prago neko skupščino, obstoječo
iz protestantovskih naj višjih deželnih uradnikov (landofficiere), iz
protestantovskih prisednikov deželne sodnije in kraljevih svetnikov
pa iz zastopnikov posameznih okrožij (kresij) ter ž njo potrebne
naredbe pretehtavati i sklepati.

Temu „veličanstvenemu pismu“ se je pa še pridala kot dopol¬
nilni dostavek „pogodba med priverženci vere'  sub una  i
sub utraque“  ter je zadobila enako postavno veljavnost.
Ta pogodba pa še določuje, da je ravno obstoječi status  meroda¬
jen glede posestva religioznih stranek, da ima vsak cerkveni za¬
vetnik i tudi cesar pravico, vvesti protestantovske, toda od pražkega
nadškofa posvečene duhovnike, ter slednjič, da smejo tudi prebi¬
valci kraljevih graščin cerkve si zidati. *

Kakor uže rečeno, potrdil je bil Matija še prod kronanjem
češko  i ravno tako še bolj precizno sestavljeno silezko  veli-
čanstveno pismo. Toda kakor vsem koncesijam, katerih ne rodi
prosta volja, temveč potreba i sila, godilo se je tudi tej prevažnej
svoboščini; komaj je bila dana, pa so uže poskušavali, jo presko¬
čiti ter dejansko uničiti. Matija je bil sploh preveč katoliskej veri
vdan, da bi mogel takoj dejansko priznavati vsa privoljenja, katera
so protestantje od njega i njegovega prednika šiloma pridobili, i
vrh toga je bil cerkveni mogotec, kardinal Khlcsel  njegov in¬
timni svetovalec, zoper katerega so se avstrijski protestantje uže
večkrat morali pritoževati. Matija je sicer protestantom mnogo

* Kot dokaz nemalo plitvosti smatramo, da se zgodovinopisec Crfrorer
celo nij potrudil prvotne besede tolikokrat (na pr. pri Klievenliillorju
Vil. in v drugi apologiji, itd.) ponatisnenega velicastvenoga pisma, bolj
na tančno ogledati. Kako bi sicer mogel primerjati ga augsburžkemu
verskemu miru.V Kako bi mogel o njem trditi, da se ozira samo na
plemenitaše, viteze i mesta ter se za ljudstvo i njegovo versko svobodo
pelo nii ne zmeni V (G fr 5 r er, Gustav; Adolf, str. 224 i dalje.)

pravic podaril, pa jim vendar nij bil prijatelj; Gindely  pravi o
njem: die unparteilichkeit, die man diesem regenten in betreffder
religionsangelegenheiten zuschrieb, bestand in nichts anderm als
in der leichtigkeit, mit der er sich den protestanten gegenuber zu
grossen versprechungen hinreissen liess, deren erfiillung er nieht
ernstlich beabsichtigte." Čehi so tudi kmalo spoznali, da dunajski
dvor nikakor ne namerava, strogo deržati se priznanega veličan-
stvenega pisma.

To se je jasno pokazalo ob priliki, ko so hoteli prebivalci
mesta Brunovega, spadajočega pod oblast opata Wolfganga Selen-
derja proti volji svojega graščaka sezidati novo protestantovsko
cerkev. Ker ima ta stvar, dasiravno na pervi ogled malostna, ven¬
dar za razvoj češko-avstrijskih i evropskih razmer veliko važnost,
hočemo jo nekoliko bolj natančno tu preiskati i pretresti.

III. Upor na Češkem.

TJže za Rudolfa II. pozvali so Brunovčani,  vkljub prepo¬
vedi svojega graščaka opata, nekega protestantovskega pridigarja
ter vpeljali ga v mestno cerkev. Ker se jim pa je protivila češka
kancelija, opirajoča se na „veličanstveno pismo“ (natančneje: na
„pogodbo“), so takoj odjenjali ter s pomočjo svojih sovernikov
novo cerkev zidati pričeli. Opat se jim je tudi sedaj upiral ter jih
je tožil; cesar Matija  pa je potem, ko je nekatere katoliške
kronske uradnike bil poprašal: „ali smejo prebivalci duhovskih
graščin brez privoljenja svojih zemljiških gosposk nove cerkve
zidati" ter ko so to prašanje zanikavali, prepovedal, da se poslopje
nadaljuje. Protestantovski stanovi pa so v tej prepovedi takoj
videli prelomitev verskih postav od leta 1609.

Vprašanje, ali je to postopanje habsburzke vlade v istini
žalilo obstoječe pravo, se je stoprv v najnovejšej dobi rešilo. Gin-
dely,  kateremu priterjuje tudi Ranke  (deutsche gesch. VII. 197)
preiskuje v „Rudolf II. und seine zeit“ i ravno tako v „geschichte
des dreissigjiihrigen krieges“ stvar bolj natančno ter jo strogo
presojeva na podlagi češkega deržavnega prava.

15

0  Kakor on dokazuje, se češki protestantje v istini nijso mogli

5r  sklicavati na „veličanstveno pismo 11  — ker isto podaruje samo trem
| g  stanovom pravico, cerkve zidati — pač pa so se mogli opirati
;u  na „pogodbo“,  lcaterej gre enaka postavna moč, kakor „velič.

pismu“ i katera določuje, da imajo tudi prebivalci kralje-
ki vih graščin  ono kontroverzno pravico. Češko deržavno pravo pri-
j. števalo je pa tudi duhovska  posestva kraljevim,  ker nij bilo
duhovništvo češko (kakor drugod) deželni stan i ker je imelo samo
c j vžitek, a ne lastnine svojih posestev. Za to so pričali' posebno sle-
L . deči členki deželne ustave: A 11, D 49, posebno pa Q 6 i Q 49,
;0  ki so češkim kraljem pravico podajali, svobodno gospodariti s
cerkvenim premoženjem. Teh določeb so se tudi Habsburžani po-
£ sebno v zadnjih časih posluževali i še 1. 1598. razsoja katoliški
kancelar Zdenek Lobkoviški stvar tako, da se vidi, ka so tudi
katoličani enako postopanje primerno imeli deželnim postavam.

Gotovo je, da je bil le-ta široki obseg izraza: „Kraljeve
graščine“ obče znan ter, kakor celo Slavata  pričuje, tudi kato¬
ličanom navaden. Ko se je napravilo „veličanstveno pismo“ s
„p°godbo“, prepričani so bili torej protestantje, da se je stvar tako
i- tolmačila, sicer bi bili prav lehko duhovskih posestev posebno i

a izrečno omenjali, kakor se je to v istem času v silezkem „veličan-

a  stvenem pismu“ zgodilo. Tedaj je ugovarjanje katoličanov, ka bi

a sc moralo enako važno privoljenje posebno poudarjati, le sofi .tičen

v izgovor i priznavati se mora, da je bilo zahtevanje protestantov

h opravičeno. Kanke  (VII. 197) na ravnost trdi: „Die gesetz-

e  massigkeit der protestantischen auslegung wird durch unumstoss-

h bche zeugnisse bekraftigt.“

e Brunovčani, izpodbadani od 'protestantovskih, po defenzorjih

e P oz ivanih stanov, so zidanje nadaljavali, ne oziraje se na kraljeve

,j prepovedi; do 1. 1615. se jim tudi ničesar nij zgodilo. Med tem

se je še nekaj enakega zgodilo v rudarskem mestecu Kloster-
L ; grab,  kjer je pražki nadškof Janez Lohelius meščane silil, kato¬
liške božje službe se udeleževati, ter protestantevske pridigarje spo-
■j dil i protestantovsko cerkev zaprl.

e  _ Po enakem postopanji vlade i katoliške stranke je verska

0  razprtija vedno naraščala. K temu pa še nijso toliko pripomogle

nepostavnosti i vladne silnosti, kakor javno i splošno menenje, da

16

bode po Matijevej smrti nehala neodločna, omahljiva vladna po¬
litika ter'mesto nje pokazala se brezozimost i eneržija, po katerej
se je odlikaval Ferdinand,  Matijin presumptiven naslednik. Le¬
ta je bil vkljub protestantovskej opoziciji, vkljub intrigam pala-
tinskega dvora 6. junija 1617. od čeških stanov za kralja sprejet
ter 19. jun. 1617. slovesno kronan, potem ko jo bil prisegel, da
bode, vlado dejansko nastopivši, potrdil vse pravice i privilegije;
„in allen punkten und clauseln, sowie dies der gegenwartige kai-
ser und seine vorfahren, die konige von Bohrnen getau haben.“
(G ind ely,  1. c. I. 171.)

Da je bil pa ravno Ferdinand, kateremu bi morala v krat¬
kem pripadati vlada na Češkem., to je vkljub vsem njegovim pri¬
segam i zagotovljenjem češke protestante zelo vznemirjalo. Vodi¬
telji stanovsko-protestantovske opozicije so bili tako uže v zvezi z
nemško radikalno stranko, narodni duh se je pa uže na pol bil
privadil misli, da se razruši zveza z Avstrijo, — naravno torej, da
je to gibanje sedaj živahneje postajalo, ko je bil Ferdinand za
kralja kronan, katerega so protestantje uže prav dobro po svojem
prejšnem življenji poznali.

Ferdinand,  kot nemški cesar drugi tega imena, člen graške
linije nemških Habsburžanov, se je rodil 9. jul. 1578. iz očeta
nadvojvode Karola i matere Marije bavarske, sestre bavarskega
vojvode Viljema. Odgojili so ga jezuiti v Ingolstadtu in tam so
prekanjeni očetje societatis Jesu vcepili i polagali v mlado srce
versko netolerantnost i nestrpnost, neupogljivo i neomejeno vdanost
katoliškej veri ter energično sovraštvo krivoverstva, torej vse one
' principe, po katerih se je potem absolutno ravnal v svojem poli¬
tičnem delovanji.

Po svojej naravi nij bil krvoločen, nij bil maščevanja željen;
v svojem privatnem življenji moralično nedotakljiv, bil je popol¬
nem vdan idejam katolicizma ter je za svojo dolžnost imel, da
pribori po svojih deželah „edinozveličevalnej“ cerkvi zopet popolno
oblast i ekskluzivni obstanek, ob enem pa tudi svojej rodovini i
svojej kroni staro mogočnost, katero je bila zgubila vsled verskih
homatij i stanovske agitacije. Izvrstno ga nam karakterizira nemški
zgodovinar Hausser:  „ohne die grossartigen kiihnen gedanken
eines orginalen kopfes, aber eine der stillen seelen, die, was sie

17

einmal als glaubensartikel in sicb aufgenommen hab en, mit gefahr
ihres lebens, mit preisgebung alles dessen, was ihnen hienieden
teuer ist, festhalten, mehr monch als fiirst, mehr zogling eines prie-
stercollegiums als zu der aufgabe befahigt, iiber der ungeheuren
krisis versohnend zu w alte n und den abgrund des biirgerkriegs
zu schHessen." (Reformationszeitalter, 41)2).

Njegov značaj karakteriziral je vže siloviti način, po katerem
je po svojih deželah, na Stajarskem, Koroškem i Kranjskem obče
razširjeno protestantovsko vero zatiral, liže zarad tega se Cehi
nijso imeli kaj dobrega od njega nadejati. Kakor je bil prelomil
svoboščino, po njegovem očetu v Brucku zbranim stanovom dano,
tako bi bil tudi na Češkem lehko „veličanstveno pismo“ uničil, ka¬
tero v zadnjem času sploh nij več protesta,ntov popolnem braniti
moglo!

Od kar je bil torej Ferdinand kronan, postajala je zdražba na
Češkem vedno večja. Zatiranje protestantov po kraljevih graščinah,
katere je gosposka vkljubu „veliča.nstvenemu pismu" k prestopu
prisiliti hotela, napadanje pravic kraljevih mest, trdno upanje ka¬
toličanov, da nastane kmalo splošen političen prevrat, upanje, ka¬
tero se je izraževalo po mnogih nepremišljenih i dražljivih gro¬
zilnih besedah — vse to je razkačilo češko prebivalstvo. Verhu
tega izbrala je vlada večjidel samo katoličane v mestna zastopstva,
dasiravno je bila velika večina meščanskega prebivalstva (izvzemši
samo Budejevice i Pelzenj) protestantovska, tako da je kmalo ve¬
lika razpertija nastajala med mesti i mestnimi zastopstvi. Najglobše
pa je ranila javno menenje neka „inštrukcija“ 1. 1617, katera je
uničila samostalnost 3 pražkih mest, prilastila vso oblast kraljevim
sodnikom ter obsegala tudi nekatero nevarne določbe tikajoče se
posestva protestantovskih cerkev.

Habsburžani,  razžaljeni od napredujočega protestantizma
v svojem verskem čustvu, prikrajšani od vedno množečih se sta¬
novskih zahtevanj v svojej dinastičnej oblasti, skušali so torej
na Češkem ob enem uničiti protestantovsko vero i
stanovsko autonomijo.

Ob enem se je pa tudi pravda brunovska zopet na novo za¬
sukala. Ko so namreč vsa cesarska povelja, naj se nova protestan¬
tovska cerkev zapre, brezuspešna bila i ko Brunovčanje tudi nijso

3

18

zgubili srčnosti, ko je vlada osem meščanov v ječo vtaknila, prišla
je 19. febr. 1618. komisija iz Prage, da bi cerkev zatvorila. Toda
meščani so se jej ustavili z orožjem v roki ter komisija se je mo¬
rala domov vrniti brez zaželjenega uspeha. 13ei dem ausbruche
des bohmischen aufstandes (23. mai 1618) befanden sich die Braun-
auer tatsachlich im besitze ikrer kirche.“*

Protestantovsko cerkev v Klostergrabu pa so 11., 12. i 13.
dec. poderli vsled povelja pražkega nadškofa.

Med tem je bil cesar Matija Prago zapustil, ter vlado izročil
desetem namestnikom,  od katerih je bilo sedem  katoličanov
a le trije protestantje. Naj znamenitejši bili so: veliki „burggraf“
Adam Sternberški,  potem namestnika Jaroslav Martin ic i
Miljeni Slavata.  Kar se zadnjih dveh tiče, jima Hurter  sicer
navdušeno slavo poje; toda če tudi priznavamo, da se o njijnem
osobnem značaji nič slabega ne more reči, gotovo je vendar le, da
se v političnem življenji simpatije i antipatije po političnem sta¬
lišču, ne pa po privatnem značaji odmerjajo. Y političnej zadevi
bila sta Martinic i Slavata pa odkrita priverženea skrajne kato¬
liške stranke, ter sta se kot taka skazala 1. 1609, braneča se,
amnestijo podpisati,** 1. 1611, sodelavajoča pri pasavskem napadu
i 1. 1617, ko sta svetovala Ferdinandu, naj Čehom „veličanstvenega
pisma" nikar ne poterdi. Da sta dva katoliška fanatika cesarska
namestnika postala, to je celo protestantovsko večino na Češkem
hudo razkačiti moralo.

Ker je bilo javno menenje razdraženo po dogodbah v lira-
novu i Klostergrabu, posluževali so se defenzorji pravice, katera
jim je šla po „veličanstveuemu pismu 11 , ter sklicali na b. mareija
1618. protestantovsko skupščino, ki bi pretresovala pritožbe tikajoče
se verske svobode. Y istini sešlo se je veliko število protestantov-
skih stanov ter sklenilo, da se zarad zaprtih Brunovčanov i zarad
ohranitve „veličanstvenega pisma 11  deputacija pošlje kolegiju cesar¬
skih namestnikov, a ko to ne bi hasnilo, da se potem skupno z
Moravani i Silezci tudi pred cesarjem v tem smislu postopa. To
se je zgodilo 11. mareija, in utrakvistična skupščina se je potem

* Glej  Gindely, 30j. krieg I. 248, potem tudi Khe venhill  er, annales
Ferdinandei, IX, 25 i dalje.

** Menzel 1. c. III- 206.

19

razšla; toda uže 2!. marcija so prejeli namestniki cesarski „re-
skript“, kateri je očital protestantovskim stanovom, da se poganjajo
za tuje podložne ter jih z nesrečnim izgovorom, ka je „veličanst-
veno pismo" žaljeno, proti cesarju hujskajo; deležnikom omenje¬
nega zbora žugal je „reskript“ s kazenskim postopanjem, zasedaj
pa jih je opominjal po cesarskih namestnikih, da nehajo za Bru-
novčane se poganjati i v prihodnjič se zbirati.

Defenzorji so bili iz prvega po tem ostrem pisanji nekoliko
preplašeni, toda kmalo se ohrabrijo tor skličejo novi shod na 16.
maja. Ta nova skupščina čutila se je pa takoj razžaljeno po dveh
novih sovražnih činih cesarske vlade. Za pridigarja na onej betle¬
hemske] kapelici, v katerej je nekdaj pridigoval slavni Jan Hus, je
bila vlada namestila katoliškega duhovna; mestno svetovalstvo sta¬
rega mesta pa. na katero je uplival kravljovi sodnik, prepovedalo
je meščanom, udeleževati se protestantovskega zbora. Verhu tega
čitalo se je pa 21- maja protestantovskim stanovom neko cesarsko
pismo,* katero je v zmernih, vendar pa odločnih besedah na¬
mestnikom zapovedalo, da izrečejo stanovom, ka je skupščina za
sedaj „odložena“ ter da jih posvarijo, ka naj se ne vtikajo v tuje
zadeve nego naj rajši skrbe za slogo i spravedljivost nego za ne-
edinost in sovraštvo.

Deloma vsled nezaslišane razdraženosti, katera se je- sedaj
polastila češkega naroda ter njegovih voditeljev, zgodilo se je ono
silstvo, tako silno važno za poznejšo evropsko zgodovino, katero
se navadno smatra kot začetek DO letne vojske. 23.  maja  1618.
vršila se je B def'enestracija“ cesarskih namestnikov
Martinica i Slavate ter taj"nika Filipa Fabricija.

Pri presojovanji tega osodepolnega dogodjaja moramo naj¬
prej e preiskavati, če je prouzročila siloviti čin samo maščevalnost
razdraženega i razžaljenega stanovskega zbora, ali če se je tukaj
vršilo premišljeno i dobro preudarjeno hudodelstvo, s katerim bi
se moral na eklatantni način začenjati odpad od habsburške dinastije?

Grindely**  dobro razjasnuje 'dogodbo. ravno tako temno po
njenih nagibih kakor jasno po nasledkih. Dokazuje po pravdnih

* Cesarsko pismo od besede do besede pri Kurte  r ju  1. c. VII. str. 592,
pril. CCLVIII.

** Gindely,  30j. Krieg, I. 237 i dalje.

3 *

20

spisih i korespondecijah čeških upornikov, da si je zmislil silstvo
grof Matija Turn,  mož, kateri je. dnsiravno tuj i komaj zmo¬
žen češkega jezika, vendar voditelj bil stanovskega gibanja uže od
1. 1609. ter ozko zvezo vzdržaval z nezadovoljnimi elementi v
Nemčiji. Sedaj je hotel porabiti javno i splošno razdraženost proti
Habsburžanom, da bi provociral jasni i nepreklicljivi razdor s kra¬
ljevo vlado. Kaj pa bi utegnilo bolje služiti tem namenu, nego
umor cesarskih namestnikov i vdanih priveržencev?!

V duši tega moža rodila se je torej ona silovita nakana; kaj
ga je bilo več napotilo do enake drzovitosti, čestilakomnost, ali
maščevalnost, daje  bil odstavljen od službe „burggrafa“, ali bojazen
pred dvorom ali sovraštvo do avstrijske vlade, kaj je več uplivalo
— to bode pa tako dolgo ostalo skrivnost, dokler ne bode mogoče
opazovati psihologičnih sprememb, koje se vršijo v globočinah člo¬
veškega serca!

Stoprv 22. maja 1618. pregovoril je Turn  več odličnih češ¬
kih protestantov, da so se poprijeli misli, usmrtiti cesarske na¬
mestnike; razodel sc je plemenitašem: Ruppi, Collonna-F  elsxi,
Budovcu, Vojtehu Smirickemu, Ulrichu Kinslcemu  i
bratoma Paulu i Litvinu ifičanskima. (Viljem Lobko-
vicki i Slik  sta še le 23. maja zjutraj zvedela o Turnovej
drzovitej nameri). V palači bogatega Smirickega zedinili so se za¬
rotniki glede načina usmrčenja ter izvolili historično „defenestracijo.“
Takoj 23. maja so hoteli izpeljati svojo namero.

Kar se je bilo potem zgodilo 23. maja v Pražkem gradu,
kako so bili Martinic, Slavata  i tajni pisar Fabricij  skozi
okno pometani a vendar vkljubu globokega padca smrti oteti — to
je obče znano ter se od tačasnih i današnjih historikov soglasno
pripoveduje. * Kedor pa hoče celo osodepolno dogodbo na drobno
razkladano citati, tega opozorujemo na Grindelyevo  delo, katero
se tu opira na poročilo češkega protestantovskega zgodovinarja
Skale  i na spominske zapise Sla vate,  torej na spričevala poli¬
tičnih i verskih nasprotnikov. **

* Glej  na  pr.  Khevenhiller, ann. IX. str. 30 i dalje; potem Hurter
1. o. VII. 255—265; Menzel  1. c. III. 299—303; GfrOrer  1. c. 266,
Mailath,  osterr. gesch. II. 364 — 367.

** Gindely,  30jahr. krieg I. 281 — 299.

21

Cesarski priverženci so bili oteti smrti, katero jim je name¬
nila maščevalnost sovražnikov. Marti  ni  c, dasiravno nekoliko ranjen,
pobegnil je na Bavarsko ter je bil v Monakovem gostoljubno sprejet.
Fabricij  poročal je sam dunajskemu dvoru, kar se je bilo zgo¬
dilo v Pragi, i tudi S lav ata jo je srečno iz Češkega odnesel, —
toda Čehi so se vendar tako pregrešili, da jim je bila ostra kazen
gotova. Dasiravno so torej iz začetka na videzno še priznavali
cesarsko oblast, bili so si vendar zvesti faktičnega položaja ter so
se takoj pooblastili celega vladnega aparata.

Precej po napadu na cesarske namestnike, 24. maja izbrali
so si Čehi lastno vlado,  na ta način, da je vsak stan izvolil
deset „direktorjev.“  Še le črez en mesec pa je prejel ta
kolegij svojega predsednika v osobi Vaclava Viljema Kup p e.
Turna, voditelja cele vstaje, ne nahajamo med „direktorji“, ker čast
j,genorallieutenanta“ stanovske vojske pozvala ga j.e uže črez mesec
dni na odločilno borišče.

Nova češka vlada začenjala je takoj skrbeti za vojake i za
denar. Zapovedalo se je novačenje, pozval vsak deseti mož v deželi
(vendar nij prišlo do te narodne vojske), dvorska straža se svojim
poveljnikom, katoliškim Dion. Černinom  morala je priseči zve¬
stobo stanovom, davki i prihodki pa so se nabirali za stanovsko
hlagajnico. Cesarju pa so poslali češki uporniki opravičevalno
pismo,*  v katerem so razkladali, da so le proti namestnikom so¬
vražno postopali, da so Brunovčanje i Klbstergrabci glede zidanja
cerkve v polnej pravici, ter da želijo češki stanovi tudi za naprej
cesarju vdani i zvesti podložniki ostati.

Tojska se je pa vkljubu vsemu izgovarjanju uže junija meseca
dejansko začela. Grof Turn je napadal južno češko, izpodil cesar¬
sko posadko iz mesta Krumlovega ter je potem poskušal oblegati
Bud< •jevice, edino katoliško mesto na Češkem poleg Pelzenja, ka¬
tero je bilo še v cesarskej oblast.

* Prva „apologija“ čeških stanov pri K he ve n hi 11 e r j u, ann. IX,
35 — 51; tudi pri Londorpu, aeta publ  se nahaja.

22

IV. Češka vojska do smrti cesarja Matije.

Na Dunaji zlasti na cesarskem dvom probudila je novica o
češkem uporu strah i preplašenost: rnenonja o načinu, kako ga
ukrotiti, bila so različna. Ena stranka pričakavala je uspeh edino
le od poravnav in koncesij, druga, njej na čelu kralj Ferdinand,
zanašala se je na orožje ter želela odločilni boj. Matija je oma¬
hoval; poslal je polkovnika Khuena kot posrednika v Prago, na
drugej strani so pa poslanci njegovi pid papežu Pavlu  V., pri
ligističnih knezih in na Spanjskem podpore z denarjem i z vojaci
iskali i prosili.

Slučajno postala je stranka vojsko želeča na dvoru močnejša,
skoro gotovo za to, ker se jej je pridružil cesarjev mogočni ljub¬
ljenec Khlesl.  To se uže razvidi po odgovoru, ki ga je dal
Matija češkej „apologiji“ v patentu 11. jun. i pisanji 18. junija*
kjer obljubuje sicer ohranitev „veličanstvenega pisma“ i drugih
čeških pravic i' svoboščin, ob enem pa trdi, da le-te nijso bile
nikdar žaljene ter indirektno pravi, da je bila prejšna realccijonar-
ska politika po vsem prava, pravična in dostojna. Novo pisanje
od 28. junija bilo je sicer nekoliko bolj odjenliivo, toda od ‘id.
maja sem bilo se je uže toliko zgodilo, da češki stanovi i provi¬
zorična vlada nijso več poravnave želeli.

Tendar se nij skoro nič storilo na cesarskem dvoru, da bi
se ukrotil češki upor. Naj bolj zaviravala je vsako energično po¬
stopanje cesarjeva omahljivost, potem pa intrigantnost za svoj upliv
se boječega kardinala Khlesla.  ** Bilo je torej silne važnosti,
da se je napravila zarota proti zvitemu ministru ter da je bil po
vojvodih Maksu i Ferdinandu  s pomočjo španjskega poslanca
Ognate-a  spodrinjen, 20. julija 1618. v zapor dejan in urno v
dalnjej Tirolskej v Ambražkem gradu interniran, kjer nij imel
nikakove prilike, po svojej navadi intrigirati in hujskati.

Polovičarija nehala je sedaj, vojaci so se, nabirali ter takoj
proti Češkej pošiljali, za poveljnika pa je poslal nizozemski gou-
verrieur nadvojvoda Albreht  Karola Bonaventuro Bucquoy.,

* Vse se nahaja  pri  Khevenhillerji, ann. IX. 71 itd.

** Gledd njega i glede cesarja Matije je važno delo: Hammer-Pur g-

stall,  kardinal Khlesrs leben.

23

potomca brabantske grofovske rodovine Longueval. Ta novi general
planil je uže avgusta meseca na Češko ter takoj proti Pragi mar¬
kiral; grof Turn je moral odnehati od Budejevic i proti Bucquoyu
se obrniti, da reši deželno glavno mesto preteče nevarnosti.

Teče važnosti nego bojne operacije so pa obravnavanja, po
katerih so češki voditelji i cesar, vsak za se, takrat zaveznikov
iskali. Med tem, ko je cesar Maksa bavarskega i sosedne duhovske
kneze zastonj pomoči prosil, pošiljali so Čehi svoje poslance so-
inislečim stanovom drugih avstrijskih dežel ter jih k skupnemu
delovanju pozivali.* Pa tudi Čehi nijso imeli zaželjenega uspeha.
Ogerski zbor kronal je vkljubu prigovarjanju češkega poslanca
dra. Jesenija,  rektorja pražke univerze, 1. julija 1618. Fer¬
dinanda,  ter je v boju ostal celo neutralen. Ravno tako se obe
Lužici nijste udeležili boja; avstrijski stanovi pa so sicer cesarju
vsako pomoč odrekavali ter celo na razne načine ustavljali se mar¬
kirajoče] cesarskej vojni - vendar pa nijso hoteli preji; za orožje
prejeti, predno se Moravani Čehom ne pridružijo. Na Moravskem
pa, kjer bi bila morala uže narodnost za Čehe govoriti, imel je
sicer odkritosrčno protestantovski, ob enem pa vladajočej dinastiji
vdani baron Žerotin  toliko upliva. da je brnski deželni zbor
(avg. ib ib.) sklenil, da Moravsko dopušča cesarskim vojakom prehod
s koz deželo, ter da se celo udeleži boja proti Cehom, ako se ne
ki hoteli na pravičen način pomiriti i podvreči. Izmed vseh avstrij¬
skih dežel prihitela je samo Silezka  Čehom na pomoč in zabru¬
sila prehod poinočnej vojski, ki jo je bil cesarju poslal poljski
kralj Žigu III. ter ob enem Čehom poslala 1000 konjkov i 2000
pešcev pod poveljem Janeza, Jufija brandenburg-jagerndorfskega.

Srečnejši so bili Čehi pri inozemskih oblastih. Pred vsim bil
je vesel češkega upora palatinski dvor; Friderik  V. mislil
je uže, v zvezi s Karlom Emanuelom Savojskem  i z
Lenečani sam napasti Habsburžane, ** potem pa je poslal grofa
^ o 1 m s a kot poslanca v Prago, da bi se osvedočil i dobro pod¬
učil o tamošnjih razmerah. Solms  je ponudil takoj češkej upor-

* Nij bilo mogoče, pregledovati ravno kar na svitlo prišlo knjigo graš¬
kega prof. Z vi e din e k a, katera se ozira tudi na zvezo naših stanov
sb  češkimi uporniki. .

** Gindely, 30j. krieg I. 391,  K.  A.  Menzel,  deutsche gesch. III. 332.

24

nej vladi nekoliko tisoč mož pod poveljem grofa Ernesta
Mansfelda,  kateri so takrat ravno v zgornjem Palatinskem
(oberpfalz) 'stali.

Ker so Čohi ponudbo z veseljem sprejeli, prestopil je ;.0.
avg. 1618. Mansfeld  kot general to pni carstva v češko službo.
21. nov. 1010. posrečilo se mu je, polastiti se zadnjega katoliškega
mesta na Češkem: Pelzenja.

Osobnost- tega Wallensteinovega prednika je tako zanimiva
i delovanje negovo tako silno važno za zgodovino tiste dobe, da
se moramo tii nekoliko ozreti na njegovo prejšnje življenje. Hodil
so je leta 1580. kot nezakonski sin gouverneura luksemburškega
Petra Ernesta grofa Mansfelda.  toda jako neverjetno je, kakor
CHndely  dokaže, če je bil kedaj legitimiran ter če se je smel
posluževati grofovskega naslova. Cesarsko i španjsko službo zapu-
stivši, prestopil je k protestantizmu ter stopil v zvezo z unijo; ta
ga je priporočala savoyskemu vojvodi in v njegovej službi odliko¬
val $e  je v vojski proti Španiji; početkom češkega upora vrnil se
je pa v Nemčijo, ter tam nad 4000 mož pod svojim poveljem imel,
s katerimi je prišel sedaj češkim upornikom na pomoč.

Mansfeld nij bil nikakor ženijalen vojskovodja ali izvanredni
vojaški talent: med svojim dolgim vojaško-roparskim življenjem
boril se je navadno brez srečnega uspeha. Toda, on je bil prvi,
ki je razumel, vojake nabirati, rediti, vojskovati se brez denarja
ter zraven še sani obogateti, so ve da, vse na stroške pokrajin,
skozi katere je ravno marši ral. Razuzdanost i nečloveštvo so takoj
očitali njegovim vojakom, ter o njem trdili, da jih ne zna brzdati
i strahovati,* — kar je se ve da nalašč zanemarjal. Čete njegove
so na enak način trpinčile prijatelje i nasprotnike, ker biio jim
je po vsem nevažno, za katero stvar so se ravno bojevali. Tendaf
pa je bil Mansfeld nevaren, skoro nepremagljiv sovražnik; kajti
komaj bila je vojska njegova premagana, uže so privreli drugi
postopači i klativitezi ter na enkrat novo armado formirali. Zah
bog! da je potem njegov način bojevanja vzgleden postal vsem
vojskam, ki so se tekom te dobe na nemških in avstrijskih tleh
bojevale.

* K, A. Menz el 1. e. III. 467; glej tudi opombo.

25

Med tem'so prodrle cesarske čete pod Bucquoy iDampier-
te-om do Česlave, pa pomanjkanje živeža prisilo jih je kmalo, da
so se vrnile. To umikanje pa je bilo dokaj nesrečno; Bucquoy
prišel je komaj do Budejevic, in tam ga je napadal v češkej
službi stoječi grof Hohenlohe, Dampierre-a  pa je podil Turn,
kateri je 25. novembra 1618. avstrijsko mejo  prekoračil ter
Zwettl  se polastil.

Obravnave, ki so se vendar še med Dunajem i Prago vršile,
nijso imele zaželjenega uspeha, ker ste obe stranki preveč zahte¬
vali. Da je cesar hotel, da naj Cehi orožje odlože, brez garancije
svojih verskih i političnih svoboščin, celo brez garancije, da se
obravnave potem šc nadaljujejo, bilo je ravno tako pretirano i
prenapeto, kakor da so Čehi zahtevali, naj se cesarski vojaki ta¬
koj iz Češkega umaknejo.*

Ker torej nij bilo mogoče, po tej poti do sprave priti, po-
skušavalo se je pomnjenje po posredovanji nekaterih nemških kne¬
zov. Matija je izbral v ta način volilnega kneza palatinskega, sak¬
sonskega. mogunškega i vojvodo bavarskega. Toda odvsih „inter-
ponentov" se je v istini edini Janez Jurij saksonski za mir pote-
gaval. Bavarski dolgo nij hotel posredovati; ko seje pa Maks vendar
naprositi dal, stavil je take pogoje, da je bila brezupnost obravnanja
uže gotova; videlo se je pa pri tej priliki vendar na veliko ve¬
selje Ferdinandovo, ka se hoče Bavarska odsihmal dejansko po-
tegavati za habsburške i katoliške interese. Kar se pa celo
palatinskega volilnega kneza tiče, bil je ta tem slabeji posreditelj,
ker so mu voditelji češkega upora uže novembra 1618. poročili,
da bodo Habsburžanom češko krono odvzeli ter njega si za kralja
izbrali.** Palatinski grof, sprejemši to ponudbo, brigal se je torej
jako malo za srečen izid te „interpozicije.“

A češke tirjatve bile so tudi tako eksorbitantne, tako pre¬
tirane, da obravnanje, katero bi se imelo začenjati 14. aprila 1619.
v Hebu  (Eger), nij obetavalo nobenega prospeha.

Pa predno se je moglo vršiti omenjeno posredovanje i
obravnanje, počila je druga, uže dolgo pričakovana pa vendar
silno važna vest! Cesar Matija, uže dolgo jako bolehen i

* Gindely 30j. krieg I. 400 i dalje.

** Gindelj 30j. krieg I. 445. i dalje.

4

26

slaboten umrl je nagloma proti jutru 20. inarcija 1619.
Njegova smrt bila je sedaj veče važnosti, nego njegovo celo za¬
motano i osodepolno življenje.

V. Od smrti cesarja Matije do bitve na Belej gori.

Od štirih bratov umrlega cesarja živel je samo brezdetni starika-
sti Albreht,  mož infantinje Klare Evgenije i Španjski namestnik
na Nizozemskem, kateri pa nij nikakor nameraval, nastopiti vlado
v avstrijskih vojvodinah. Ker pa zarad razkačenosti dotičnih sta¬
nov nij bilo varno, neposredno odpovedati se vlade v prid Ferdi¬
nandu, prevzel je Albreht vlado na videz, ob enem pa ime¬
noval svojega bratranca Ferdinanda za namestnika i naslednika ter
mu prepustil s pooblastilom prisego vdanosti i vlado.

Toda Ferdinand je prevzel zapuščino svojih pradedov v naj-
žalostnejšem stanji; trebalje.v istini trdnega zaupanja v pravičnost
svoje stvari i svojo celo možato neupogljivost, da nij obupal
pri tacih okoliščinah i tolikih nasprotnikih. Grornje - avstrijski sta¬
novi upirali so se prenašanju vlade ter sklicavali se v protestu
Albrechtu poslanem na stanovsko pravico, v enačili slučajih samo-
stalno vladariti;* nižje - avstrijski stanovi pak so zahtevali, predno
da prisežejo novemu vladarju, odpravljenje svojih pritožeb i zado¬
ščenje svojini tirjatvam, v katerih nahajamo uuijo s Cehi i pravo,
paritetično podeljevati sodnijske službe.

Na obalih Donave začenjala se je Avstrija, od tod se je ši¬
rila i razprostirala, ter pod habsburžkim vodstvom vesoljno veljavo
si priborila: sedaj pa je, izpodkopan po stanovsko-prote-
stantOvskej agitaciji, omahaval tudi tundament der-
žavnii jedro avstrijsko pridružilo se je brezpogojno
novemu proti-dinastičnemu prizadevanju!

Dvakrat je bil pisal v tej silnej zadregi Ferdinand  v
Prago; v prvič namestnikom, v drugič „osebam, iz treh stanov v
Pragi zbranim 11 , to je: stanovskim direktorjem. Ponujal je Cehom
potrditev „veličanstvenega pisma 11  in vseh drugih svoboščin i pravic,
vabil jih je, naj pošljejo deputacijo na Dunaj, da se odpravijo nji-

* Protest  pri  Londorpu,  acta publ-  L 431; odgovor ibid. 435 i dalje,

27

hove pritožbe, ter vrhu tega Bucquoy-u  zapovedal naj ustavi
bojno operacije. Toda stanovski voditelji mu niti odgovorili nijso.
Preveč bilo se je uže posrečilo češkej armadi, preveč so bili ob¬
ravnavali Cehi s palatinskim dvorom i pregloboko vcepljeno je
bilo protestantom nezaupanje i sovraštvo do versko - fanatičnega
Ferdinanda,  nego da bi Cehi še mislili na mirno pobotanje,
bodi-si tudi pod jako ugodnimi pogoji!

Sicer je dal grof Turn  kralju Ferdinandu  kmalo dobro
razumljivi odgovor na vse njegove ponudbe. Se 16.000 mož zapu¬
stil je Češko, prekoračil moravsko mejo ter pregovoril moravski
deželni zbor, da je po češkem vzgledu imenoval 24 stanovskih di¬
rektorjev, skleni) zavezo s Čohi, mesta izročil izključljivo prote-
stantovskim zastopstvom i kakor na Češkem, spodil po vsej pravici
sovražene jezuite. Potem jo krene Turn  proti Avstrijskej; samo
en polkovnik, Albrecht "VValdsteinski,  pozneje glasoviti mož,
je poskušal, Turnu se v bran postaviti, toda premalo moči je imel
za to podvzetje. 5. jun.  1619. stal je Turn  uže pred Dunajem,
kjer je bival Ferdinand,  z občudevanja vrednim pogumom klju¬
bujoč pretečim nevarnostim, ki so mu žugale gotov pogin. Kar se
je godilo 5. do 11. jun. na Dunaji i pred Dunajem, kako je
dragoceni čas tratil Turn,  kako se je ustavljal stanovitni Fer¬
dinand  avstrijskim stanovom, zahtevajočim, naj podpiše defen¬
zivno zvezo s Čehi, ter kako je bil Ferdinand  nazadnje rešen
po zmagi generala Bucqoy,  kateri je 10. jun. pri Theynu  pre¬
magal grofa Mansfelda  i po pravočasnem prihodu kirasir-
skega polka, — to se obširno čita v tačasnih i današnjih zgodo¬
vinskih knjigah,* to se nam pripoveduje v prozi i poeziji, z besedo
in v podobah, tako da se natančen popis na tem mestu nam ne¬
potreben zdi.

Po Ferdinandovem  pogumu i Turno  vej  nerodnosti bila
je takrat rešena habsburška dinastija in avstrijska
deržava.  Čehi so se se sedaj vrnili v svojo domovino, Ferdinand
pa je potoval v Frankobrod,  kamor je pozval mogunški volilni
knez svojo sovolilce, da izbero novega vladarja svitlemu rimskemu
cesarstvu.

* Na pr. Khevenhiller, ann. IX, 398,  Mailath,  osterr. goseh. III. 6

do 10, Hurter  1. c. VII., itd,

4 *

28

Lehko bi bili takrat protestantovski volilni knezi kakega pro¬
testanta posadili na nemški prestol; če vendar tega nijso sto¬
rili, nij se to zgodilo iz simpatije do babsburžke rodovine, ali iz
spoštovanja do starodavne, na katoliškej podlagi ustanovljene der-
žavne ustave, temveč iz golega mejusobnega nezaupanja i mr-
ženja ter posebno zarad nevošljivosti, katero je gojil luteranski sak¬
sonski volilni knez proti svojima kalvinističnima sovolilcema. Ker
se je bavarski Maks stanovitno branil, ponujeno cesarsko krono
prevzeti i ker se volilni knezi vendar nijso upali Nenemcu na pr.
danskemu kralju ali savoyskemu vojvod'' nadvlado izročiti, izvoljen
je bil 28. aug.  1619. Ferdinand za nemškega cesarja,
vkljubu temu, da so d češki poslanci protestovali zoper Ferdinan¬
dovo volilno pravo i kraljevo čast.* Komaj se je bilo to v Franko-
brodu vršilo, pa se je čula novica, dr so Cehi Ferdinanda
odstavili ter palatinskega grofa Friderika za kralja
si izvolili.

Ogledimo si sedaj razmere, katere so med tem na Češkem
bile nastale. 31. jul.  1619. pogodili so se češki stanovi s poslanci
„vtelesenih“ dežel (Moravska, Silezka itd.) zarad zveze teh po¬
krajin s Češko; od 100 členov, katere broji dotična. pogodba, na¬
vedemo posebno 26. čl., v kojein Čehi vprvič dopuščajo, da sc
kralj voli na skupnem  deželnem zboru. Drugi členi pogodbe
ozko omejujejo kraljevo oblast, ter 95. čl. celo določuje, ka so sklepi
posameznih deželnih zborov veljavni tudi brez kraljevega dovoljenja.
V 31 členih, ki se tičejo samo češkega kraljestva, nahaja se potem
konečno odstavljanje Ferdinandovo,  toda tako plitvo motivirano,
da je Ferdinand vse navedene uzroke brez posebne težave ovreči
mogel. Toda, kakor se Men zel** dobro izrazuje: „immer ist es
in solehen fallen vveniger darauf angekommen, das recht des be-
schlusses zu bevveisen als das beschlossene durchzufechten“, bilo je
tudi tukaj le to posebne važnosti, ali bodo stanovi mogli odstav-
Ijenje Ferdinanda i volitev Friderika ne samo z besedo, temveč
tudi z mečem braniti ali ne?

Friderik,  dasiravno je uže dolgo meril na češko krono,

* Protest se nahaja pri Londorpu, act. publ.  I. 628  i dalje,

** Menz  el,  1. c. III. 357.

29

premišljeval je vendar dolgo, ali bi prevzel volitev, ter je preje
popraševal svoje zaveznike, prijatelje i svetovalce. Y nnijskej skup¬
ščini v Rotenburgu bili so Baden, Anšpah i Anhalt za, Hessen,
Virtembcrg i Brandenburg-Kulmbaeh proti  temu, da bi Friderik
ponujeno češko krono sprejel.

Tudi palatinski svetovalci odsvetavali so sprejetje, oziraje se
na slabi stan češke vojske i na zavidljivost čeških plemenitašev.
Tast Friderikov, angležki kralj Jakob  I. se nij odločno izrazil,
a njegova mati Luiza Julijana,  potem volilni knezi i Maks
bavarski so opominjavali i odgovorjali. Yendar pritirali so Fride¬
rika  do odločilnega koraka: stari sovražnik Habsburžanov, Mo-
ric Oranjski,  erdeljski knez Bethlen Gabor,  potem Anhalt
i palatinski svetovalec Camerarius. Kar nam Puffendorf  pri¬
poveduje o Friderikovej soprugi Elizabeti,  da je le-ta iz gole
čestilakomnosti moža prisilila, volitev sprejeti, — to nij baje nič
drugega nego pravljica, anekdota.

31. okt.  1619. so Friderika  V. slovesno v Prago vpeljali;
4. nov. pa je njega i njegovo soprugo kronal utrakvistični administrator
pražke nadškofije: „Die Pfalz ward nach Bohnaen getragen.“ Naj
večja storjena napaka bila je ta, da sc je Friderik bil udeležil
Ferdinandove volitve ter ga dejansko kot nemškega cesarja priznaval.
Podpiranje češkega upora i sprejetje češke krone bilo je torej pre¬
lom one fevdne zvestobe,  katero je Friderik kot vazal ce¬
sarju kot fevdnemu gospodu dolžan bil.

Med]tem se je vrnil Ferdinand  TI. iz Frankobroda čez Mo¬
žakovo  v svoje avstrijske pokrajine ter se tam pogodil se svo¬
jim bratrancem i starim prijateljem Maksom o potrebnej zavezi.*
Maks  mu je zagotavljal, da mu bode liga  na pomoč prihitela
proti vsakemu sovražniku, Ferdinand  pa je obljubaval, da neče
miril skleniti brez Maksovega privoljenja, da mu popolnem pre¬
pusti vodstvo lige ter zapove svojim generalom, Maksa v vseh
podvzetjih i namerah podpirati i ž njim se posvetovati; slednjič
obetaval je tudi, vse stroške ivso škodo povrniti ter vojvodi, dokler
povračilo ne bode zagotovljeno, kako avstrijsko ali pa pridobljeno
sovražno deželo zastaviti. Kontroverzno je, če sta se takrat tudi

* O Monakovskem shodu glei; Mailšth, 1. c. IH. 13 i dalje.

80

zarad p akti n sirih teritorij, posebno zarad gornjega Palatinskega
bila dogovorila.

Ferdinand  je bil sicer silno potreben pomoči, ker ravno
takrat si je dobil Friderik  Y. kot zaveznika erdeljskega kneza
Bethlen Gaborja,  kateri je uže od 1. 1613. neprenehoma agi-
toval zoper habsburžko rodovino. Gabor se je pooblastil takoj
skoro cele Ogerske ter z močno vojsko pred Dunaj prišel i se
pripravljal, to mesto skupno z ravnokar s Češkega došlim grofom
Turnom  oblegati. Tudi sedaj se je podal Ferdinand v svoje
glavno mesto, tudi sedaj je bil čudovitno rešen preteče nevarnosti;
namesto, da bi Dunaj oblegavali, ste se obe vojski, zelo poškodo¬
vani po boleznih, po slabem živežu, ločili i v svojo dežele vrnili-
Sebični Bethlen Gabor sklenil je uže 16. jan. 1620. premirje* i
Friderik bil je tako nepreviden, da je zapovedal svojej armadi,
naj se umakne iz avstrijskih vojvodin, ter naj prepusti avstrijske
stanove, vkljubu zavezi s Češko, habsburžkemu nasprotniku, dasi-
ravno nij bilo od njegove strani nobeno premirje s Ferdinandom
sklenjeno.

Nastalo je sedaj važno pitanje, kako da se bodo ravnale evrop¬
ske oblasti i sosedni nemški knezi v boji Ferdinanda  s Fri¬
derikom.  Glede na važnost boja i na močne zaveze borečih se
stranek nij se dala pasivnost pričakovati. Ako je bil Ferdinand
iz naj slavnejše evropske rodovine ter v sorodu se, Spanjslco, Ba¬
varsko, Poljsko, — bil je Friderik v rodu ali v svaščini se severno-
protestantovskimi oblastimi: ako je zastopal Ferdinand idejo kato¬
licizma, — zastopal je Friderik protestantizem, kajti v njem „con-
centrirten sich die elemente des europ. protestantismus. 11 ** Boj
obeh nasprotnikov moral je torej ob enem v ogenj upihavati uže
ugasnjeno nasprotje katoliškega in protestantovskega izpovedavanja-
Ozrimo se naj prej na unijo i ligo  ter opazujmo njijno
povsem različno postopanje.

Prišel je za unijo vsled razvoja čeških razmer oni odločilni
trenotek, v katerem bi lehko dosegla svoje prvotne namere, — pa
vendar jo vidimo nezložno, neodločno, omahljivo; mesto da bi izpo-

* Glede pogojev premirja glej: Mailath,  1. c. III. 27 i dalje.

** Eanke,  gescli. der piipste, II. 442/  celi odstavek jako važen za ka¬
rakteristiko Friderika i njegovega podvzetja.

31

znali skupnost interesov ter se združili se svojim voditeljem Fri¬
derikom, sklenili so (v Norimbergu  dec. 1(319.) „unirani i kore-
spondujoči“ stanovi, prestrašeni po cesarskem poslancu grofu
Hohenzollerskein,*  da bodo »češkega kralja 1 ' podpirali, toda
samo, ako bode napadan v svojih dednih deželah 14  (erblanden);
na češke razmere se pa nikakor nijso ozirali.

Vse drugače postopala je liga pod vodstvom Maksimiliana
bavarskega. Izpoznavši, da se na čeških boriščih ne bode odločeval
samo obstanek habsburžke dinastije, temveč bitje nemškega, da celo
evropskega katolicizma, sklenila je liga, (v Vircburgu od 5—14.
dec. 1619) naj se takoj nabere vojska, obstoječa iz 21.U00 pešcev
i 4000 konjikov ter naj se vzdržava tako dolgo, dokler bode po¬
trebno.

Toda Ferdinand  je našel tudi drugih podpornikov; Migali!.,
kralj poljski poslal mu je 8000 kozakov, Kateri so dokaj pri-
pomagali k temu, da so avstrijski stanovi cesarju z.estoOo priseg¬
li. Papež Pavel V. razpisal je veliko kolekto v korist cesar¬
skemu zakladu, kateremu so morali vsi duhovni, samostani i ško¬
fije, izvzemši edine kardinale, °/ 10  svojih dohodkov odšteti. Po¬
slanec Khevenhiller  dosegel je pa toliko na bpanjskem, da je
Filip  Tli., dasiravno je premirje z Tiolandeži uže pretekalo, svo¬
jemu izbornemu generalu Amb. Hpinoii  zaukazal, da naj napade
renski palatmat. (Jelo neki protestantovski knez prihitel je cesarju
na pomoč; volilni knez saksonski, Janez Jurij, cesarju zvesto vdan
ter nevošljiv palatinskemu knezu i lakomen po nekaterih čeških
posestvih (po Lužicah), pridružil se je popolnoma katoliškej stranki
ter dogovoril se pri nekem shodu v Mub.lhausn,u  z nekate¬
rimi katoliškimi knezi, ka se mora cesarju na vsak način, tudi
se silo pomagati, da pridobi zopet češko krono.**

Med tem, ko je torej vesoljni katoliški svet cesarju na pomoč
prihitel ter celo neki luteranski knez njegovim zaveznikom se pri¬
družil, uničile so se nadeje, katere je stavil novi češki kralj v

* K/ukor se meni vidi, znal je cesarski poslanec v Norimberg-u ločiti v
uniji zastopana mesta od knezov; glej: L on d or p 1. c. I. 697 i dalje
»proposition des Uraden von Hohenzollern an die stadt JMUrenberg.

**  U Muhlkausnskem shodu glei  Menze! 1. e. III. 406.

32

svoje inozemske prijatelje i podpornike. Izmed vseli nemških kne¬
zov pridružil se mn je edini vojvoda Janez Ernst saksonsko-
vajmarski,  neznaten zaveznik, ki je delil vlado svoje majhne
deželice se 6. brati. Friderikov tast, angležki kralj Jakob  I.,
strašno prenapet v zadevah tikajočih se legitimnosti ter kakor vsi
Stuarti poln neumnih mislij o kraljevej „božanskej“ pravici, branil
se je celo, svojega zeta — kralja imenovati; nizozemski deržavni
stanovi  pa so samo nekoliko denarja poslali. Največ škodovalo
pa je Frideriku, da unija  nij branila palatinskih „dednih“
dežel 'proti španjskemu napadu ter ob enem Maksimilianu
bavarskemu dopustila, da Češko napade, brez strahu, da bi se med
tem lcedo nad njegove dežele ne spravil. Uže 3. jul. 1620 sklenila
je namreč unija  sramotilno pogodbo z ligo, naj se na Nemškem
ohrani mir med obema zavezama, ter naj se prepusti Češka svojej
osodi; nadvojvoda Albrehta  pa je pogodba z imenom izvzela.*

Spanj ci so se tedaj lehko spravili na Palatinsko, Maks pa
je lehko se svojo celo armado bratranca Ferdinanda  podpiral.

Friderik  torej nij imel nobenih drugih sredstev i pripo¬
močkov, nego one, katere mu je ponujala češka dežela. Toda tudi
na Češkem nijso mu bile razmere ugodne. Narodnega značaja nij
razumel, ljudstvu je bil neznan, tedaj se tudi ono zanj nij nav¬
duševalo, nij kazalo stare velikanske eneržije kot na pr. v časih
husitskih vojsk. Veselo gibanje na njegovem dvoru nij ugajalo Če¬
hom vajenim resnega habsburžkega ceremoniala i stare častitljive
šege; neprevidni verski fanatizem kalvinističnega dvorskega pridi¬
garja Skult  e ta  pa je žalil luteransko večino prebivalstva. Tudi
češko plemstvo, katero je dosedaj ves upor vodilo, nij bilo nič
kaj darežljivo, posebno ker je grizlo dosedanje voditelje Turna,
Ruppo i Mansfelda, da so imeli palatinski svetovalci, posebno pa
Anhalt, dokaj več upliva nego oni. Pa tudi Friderik sam nij bil
kos svojemu poklicu: prave] trdnosti nij imel, vrhu tega pa je
znal, da se upira svojemu nadvladarju cesarju ter se tako krivega
dela preloma fevdne zvestobe.

Takoj po pogodbi z unijo napotil se je Maksimilian ter

* Pogodba nahaja se pni K. h e v e nhill  erj  u, 1. c. IX. 888, i Londorpu

\.  b. I. 794. i. d.

83

prišel 17. jul. do Schardinga  na gornje-avstrijskej meji. Brez
posebnega boja "i truda ukrotil le celo kronovino ter jo zopet
podvrgel Ferdinandovej oblasti. Predno so stanovi prisegli, zah¬
tevali so sicer splošno amnestijo i potrjenje svojih pravic i pri¬
vilegij, toda ker Maks ničesar nij hotel obljubiti, bili so pri¬
morani, 20. avg.  1620. brezpogojno „ad inLrim“  vdanost pri¬
seči. Uže A.  avg.  marširala je potem ligistična vojska proti
Češke j.

Niže-avstrijski stanovi, prisiljeni posebno po poljskih kosa-
kih, uklonili so se Ferdinandu uže 13. jul.  ter prisegli i pokor¬
ščino obljubili;'zato jim je cesar pismeno potrdil vse njihove pra¬
vice ter ob enem tudi versko svobodo,  kakor so jo vživali ob
času Matijeve smrti.

Bavarsko - ligistična armada pod poveljem Maksimiliana
i njegovega generala Tscherklas  Tilly-ja,* starega Nizozemca
iz španjske bojne šole bila se je potem združila s cesarskimi vo-
jaci grofa Buc quoy-a  in obe vojski ste sedaj skupno plenili i poži¬
gali ter južno Češko opustošili nadejaje se, da bodo tako Čehe do
odločilne bitve prisilili. Revščina i primanjkanje prikazali ste se
namreč pri obeh strankah ter ste posebno Friderikove najete vojake
tako spridili, da njihova razuzdanost celo lastnemu ljudstvu nij
prizanašala, temveč ga še bolj od novega vladarja odvračala. Ker
so nazadnje cesarski urno proti Pragi krenili, bil je Friderik pri¬
moran, sovražniku odločilni boj ponuditi. Tako se je vršila 8.
nov.  1620 . bitva na B el e j gori**  pri Pragi, v katerej je bila češka
armada popolnem premagana. Takoj drugi dan pobegnil je Fri¬
derik, odsihmal zimski kralj („winterkonig“) imenovan, iz svojega
glavnega mesta, ne da bi bil vsaj poskušal, z ostalo vojsko Prago
proti sovražniku braniti, kateri bi bil gotovo veliko težav imel, v
zimskem času mesto oblegati. Friderik jo je odnesel tako hitro, da
je celo državne svetinje in insignije pozabil; le-te kakor tudi An-
haltova tajna kancelija prišle so zmagovalcu v roke.

* Gledč Tilly-ja je važna sicer enostranska monografija: Villermont,
Tilly oder der 30j. krieg von 1618 — 1632. — Tillyjeva karakteristika:
Villermont 1. c. 85 — 90.

** Natančni popis bitve na Belej glej pri Villermontu,  1. c. 110—119,etc.

5

34

Potem se je podal Friderik V. s tremi otroki i nosečo ženo
v Silezijo, potem k svojemu svaku brandenburžkemu volilnemu
knezu, kateri je pa komaj toliko poguma imel, da je nosečej kra¬
ljici revno pribežališče ponudil, ter na zadnje v Holandijo, v ka-
terej je bil uže marsikateri nemški prognanec našel mirno zavetje
i gostoljubni sprejem.

Maksimilian, uporabljevaje svojo zmago, pooblastil se je Prage
ter prejel 11. nov. prisego vdanosti pražkih mest. 12. nov. prise¬
gali so tudi v Pragi navzočni plemenitaši i vitezi zvestobo Ferdinandu
i oddali vsa zavezna pisma (confoderationsurkunden), potem ko so
uže dan preje odpuščanja bili prosili. Hujšega se takrat voditeljem
upora še nij zgodilo, samo najbolj zapletene so v njihovih hišah pod
stražo dejali.

Tako je bila Češka po kratkem boji popolnem premagana
ter cesarjevej milosti izročena; samo v zahodu je Mansfeld
zasedal Pelzenj, koder je bil sploh stal med celim bojem. Ubežni
Friderik imenoval ga je poveljnika vseh svojih vojaških čet na
Češkem.

Ko se je to godilo na čeških bojiščih, napadel je sak¬
sonski Janez Jurij  Lužice, jih zasedel, 5. okt. Budišin  primo¬
ral, da se vda ter potem obravnave pričel se šileziškemi stanovi
vsled katerih je prišlo 28. februarja  i6:H. do „saksonskega
akkorda."  Nadpoveljnik sileziške vojne, mejni grof Janez
J u rij b randenburg-j a g erndo rfski  umaknil seje na Moravsko,
potem na Ogersko.

a

VI. Od I. 1620. do I. 1624.

Cesar F erdinand  je bil premagal svoje nasprotnike — a
sedaj je začenjal misliti, kako bi se kaznovali. 23. jan.  1621. bili
so izobčeni (in die acht erklart) palatinski grof Friderik  V.,
Kristijan anhaltski, Janez Jurij brandenburg-jagerndorfski i Jurij
Friderik hohcnlohski, po starej grozovitej šegi. Prav gotovo je,
da so se imenovani bili pregrešili zoper cesarja ter da je bila
njihova sicer ostra obsodba formalno opravičena. Če so prijatelji
i privrženci izobčenih proti tej sodbi navedli, da se enako pre-

35

klicanje ali izobčenje ne more pravilno vršiti brez pritrjenja
volilnih knezov, vendar to nij določeno po nemškem pravu in v 16.
stol. je Karol  Y, v šmalkaldskej vojski popolnem enako postopal.
Če bi. se odvračalo, ka se Friderik nij bojeval proti cesarju, temveč
samo proti kralju češkemu, je ta izgovor gotovo presofističen, da
bi se mu moglo kaj vrednosti pripisavati. Kar se pa tega tiče,
da naj bi bil Ferdinand blažje ravnal, nerabivši proti svojim sovraž¬
nikom orožja cesarske oblasti, mora se zopet v poštev jemati, da so
le-ti izobčenci uže dolgo časa na to merili, potreti i uničiti nasprot¬
nika, kateri je sedaj zmagovalec postal ter da nij zmerom lehko
mnogovrstna razžaljenja pozabiti in odpustiti.

Sicer je pa uplival na Ferdinanda duh tačasnega katoliškega
sveta. Dolgo je bil protestantizem politično močnejši nego katoli¬
cizem: sedaj se je to hipoma predrugačilo ter kakor Ranke*
pravi: „wie die winde in der stiirmischen jahreszeit zuweilen plotz-
lich umschlagen, so trat der strom des gluckes, des vollbringens

mit einem male auf die andre seite.In einem moment, un-

mittelbar nach der grossten gefahr, war das katholische prinzip in
dem obern Deutschland und in den osterreichischen provinzen all-
machtig." Ferdinand bil je v istini vdan svojim verskim i politič¬
nim načelom, torej se je čutil tudi moralično primoranega, svojo
zmago porabiti i nasprotne mu tendencije in osobe popolnem ukrotiti.

Bitva na Belej gori  tedaj vojske nikakor nij končala i boj
se je pričenjal takoj na drugem borišči, deloma ker ga je prouzročil
roparski Mansfeld,  deloma ker ga je želel Ferdinand,  katerije
nameraval s palatinskimi deželami Svoje zastavljene kronovine, Gor-
nje-avstrijsko in obe Lužici rešiti ter ob enem skoro uničeno cesar¬
sko oblast na Nemškem zopet do stare veljave povzdigniti.

Mansfeld  je bil še nekoliko časa ostal v zahodnej Ceškej,
potem pa se jc bil podal v Gornje-palatinsko (Oberpfalz) ter zopet
nabral precej močno, iz klati vitezov vseh narodnosti sestavljeno
armado. Ko ga je pa izvrstni ligistični general T i 11 y od vseh
stranij zajel se svojo vojsko, spustil se je Mansfeld na videz v
obravnave s cesarskimi ter jo pobrisal med tem na enkrat v Ren-

* Ranke, papste II. 294.

5 *

36

sko-palatinslco, kjer se je združil s palatinskim polkovnikom Oben-
trautom  i s Horace da Yerrejem,  poveljnikom angleškega
kardela, katero je bil vendar Jakob  I. svojemu zetu na pomoč
poslal. Med tem ko je Mansfeld po Alsaciji plenil i požigaval ter
posebno bogato strasbjiržko i speiersko škofijo oropal, vpeljava)
je bavarski vojvoda katolicizem po Gornje-palatinskem posebno s
pomočjo jezuitov, naj spretnejših organov katoliške restavracije.*

V Palatinskej in v sosednih deželah odločevale so se sedaj
osode nesrečnega Friderika. Ko je Mansfeld  se svojimi če¬
tami prišel v Palatinsko, bilo je skoraj popolnoma v rokah Spanj-
cev, kateri so se ga polastili, ne da bi bila unija poskušavala, jim vhod
braniti. Le-ta storila je uže maja meseca 1821 konec na jako
neslaven način; na Heilbronskej  skupščini konstatirali so unijski
udje zavezne dolgove, razpustili so svoje vojake ter se razšli, potem
ko so nekateri uže skrivaj bili cesarja milosti prosili.

Se 14000 mož prišel je Tilly  v Palatinsko, Mansfelda
zasledovaje, toda med tem si je bil le-ta znamenite zaveznike znal
pridobiti: mlajši sin vojvode Henrika Julija brunsviškega, prenapeti,
skoro besni Kristijan hal berstadtski  administrator prihitel
je z 20000 mož Mansfeldu na pomoč; mejni grof Jurij Friderik
baden-durlachski  pa je nabral črez 30000 mož ter se tudi
pridružil Tilly-jevim  nasprotnikom. Iz začetka boril se jo Mans¬
feld,  h kateremu seje  bil tudi prognani Friderik  podal, srečno,
ter premagal je Tillya pri Mingolsheimu  (27. apr. 1622), toda
Tilly se je kmalo maščeval ter zaporedoma potolkel vse tri sovražne
vojske, predno so se mogle združiti: 26. maja  zmagal je nad ba-
denskim mejnim grofom priYimpfenu,  20. jun. nad divjim Kri¬
stijanom pri Hochstu,  Mansfeldovo arrieregardo pa je zasačil
pri Lorchu  ter je nekaj pobil, nekaj polovil.**

Ko je bil Ti 11 y na ta način premagal vse Friderikove
zaveznike, bil je le-ta prisiljen, iz Palatinskega se umakniti ter z
Mansfeldom, Kristijanom i z vojsko, obstoječo iz kakih 20000
vojakov ali boljše roparjev, v Alzacijo oditi. Tu ga je pregovoril

* 50 jezuitov bilo je tam razdeljenih v 20 sekcij; glej Ranke, papste

n. 305.

** Gled4 te palatinske vojske: Villermont,  1. c. 125—180, G-forer,  1,

o. 290—310.

37

tast njegov Jakob  I., da odstrani vse svoje najete trume i Fri¬
derik je v istini razpustil 23. julija  pred trdnjavo Zabern  v
Vogezah armado i poveljnike. Mansfeld i Kristijan priborila sta
se potem čez Lotrensko, severno Francosko i Flandersko pot v
Holandsko ter sta Holandežem pri obleganji Bergen op Zvoma
mnogo koristila. Friderik je šel pa najpreje v Sedan k vojvodi
Bouillonskemu, potem pa v prejšnjo zavetje, k svojemu strijcu
Hericu Oranjskemu.

Tilly, kateri si je pridobil svojo bojno slavo ravno v tej pa-
latinskej vojski, nadaljeval je sedaj svoje operacije. 19. sept. po¬
oblastil se je Heidelberga, 29. okt. Mannheima;  povsod se
je katolicizem na silovit način restavriral. Edina trdnjava Fran-
kental  kljubovala je vsem napadom ter se vdala še le apr.  1623
vsled diplomatične pogodbe, po katerej se je začasno Spanjcem
Prepustila.

Da je češki razkralj svojo vojsko tako kmalo bil razpustil,
se dandanes na mnogovrsten način tolmači. Med tein ko ga Haus-
8er*  imenuje „das opfer eines bubenstiicks sonder gleichen, das
man durch perfide unterhandlungen betort hatte“, dokazuje Gr fr 6-
f er,** opirajoč se na besede odpustnega pisma,*** da nij bil
Friderik slovo dal Mansfeldu i Kristijanu, nego da sta Mansfeld
i Kristijan palatinskega grofa zapustila.

V istini naganjal je Jakob  I. uže dolgo svojega zeta, da
odloži orožje, ter se zanaša na diplomatične obravnave, glede ka¬
terih je pa Ferdinand  odločno zahteval, ka se more Friderik
Oajpreje podvreči. Angleški kralj.,je bil zato tako gotov dobrega
izida svojega diplomatičnoga posredavanj a, ker bi se bila baš takrat
imela vršiti zakonska zveza med angleškim kraljevičem Karlom
i španjsko infantinjo Marijo i ker je bil Jakob restitucijo palatin¬
skega grofa zahteval kot neobhodni pogoj tega zakona, Filip IV.
Pa ga je bil kot tacega sprejel. Nikakor se ne more dvomiti, da
je bila Španjska takrat v istini pripravljena, vstreči želji angleš¬
kega kralja ter potegovati se za njegovega zeta; uže lastna ko-
Hst te oblasti zahtevala je odločno, da se sprijazni z na morji mo-

* Hausser,  reformationszeitalter, 504.

** Gfrorer  1. c. 805, cf. Tillermont,  1. c. 158 i dalje.

*** Odpustno pismo pri Khevenhillerju;  1, c, IX, 1730,

88

gočno Angleško, katera bi sicer lehko neizmerno škodovala španj-
skemu prometu. Prijateljske zveze teh oblastij postajale so pa tem
tesneje i intimneje, ko je prišel angleški kraljevič-naslednik z mi'
nistrom Bukinghamom v Madrid, da bi se osobno predstavil svojej
nevesti. Vsled teh prijateljskih razmer trudila se je tudi Španjska,
da se snide v Briiselu neki „friedens- und vergleichstag“, in ko se
to nij zgodilo, potegovala se je na ratisbonskem  shodu ener¬
gično v prid palatinskemu prognancu.

Tendar se ne more očitati angleškej, tudi na Friderika
uplivajočej politiki, da je bila lahkomišljena i neprevidna, dasiravno
nij imela zaželjenega uspeha. Ako bi se bila Španjska v istini
potegovala za prognanega palatinskega grofa, bi imela zmeraj še
toliko moči, da bi bil cesar uže iz hvaležnosti ter moralično pri¬
siljen vsaj nekoliko slušati moral na posredovanja španjske vlade.
Na vsak način bi bil imel Friderik od tega večji dobiček nego od
jako dvomljivih uspehov svoje demoralizovane, večkrat tepene i
povsod od mogočnih sovražnikov obdane armade. Da pa je Španj¬
ska zares nameravala, podpirati posredovalno angleško politiko, to
se je jasno videlo na skupščini nemških knezov, katero je bil koncem
1. 1622. Ferdinand  II. pozval v Ratisbono (Regensburg)-

Nemški cesar povabil je pa kneze posebno iz tega namena da
bi na tej skupščini bavarskega vojvodo plačal s palatinskim ple¬
nom, z rudečim klobukom volilnega kneza namreč, katerega mu je za
njegovo podporo baje na monakovskem shodu bil obljubil.* To pre¬
našanje volilne pravice do bavarskega vojvode imelo je pa oh
enem zarad tega velikansko važnost, ker bi potem katoličani ve¬
čino imeli v zboru volilnih knezov; naravno torej, da je rimski
dvor to nakano z vso močjo i velikim veseljem podpiral. 10 jan-
1623. objavila je cesarsko - bavarska stranka ta novi projekt, toda
zadela je kmalo na močno opozicijo. Nij imelo toliko važnosti, da
se je cesarskej nameri ustavljal saksonski volilni knez, ker hotel je
le glede Lužic nekoliko na cesarja uplivati in vdal se je kmalo, lco
mu jih je pustil Ferdinand za 7 miljonov bojnih stroškov —
toda bolj resna i pomenljiva bila je opozicija španjskega poslanca
Ognate-ja, kateri se je celo branil, udeležiti se slovesnosti, s kojo

* Ranke,  papste, II. 307.

39

so Maksimilianu volilski klobuk (kurhut) na glavo posadili (25. febi'.
1623.)* Dunajski i monakovski dvor, posebno pa rimska kurija
prizadevali so si na vso moč, da so španjskega kralja sprijaznili z
ttovim projektom. Na zadnje so vendar-le Španjci odnehali v tej
zadevi; politične ideje, ki so nameravale, katolicizmu zopet vesoljno
gospodarstvo priboriti, postajale so močneje nego rodbinske koristi;
stanovitnost Ferdinandova, prizadevanje papeževo, pred vsim pa
osobno mrženje med ministroma Bukingham in O livar  ez  so
prouzročili, da se je opustil projekt angleško-španjske rodbinske
zveze, da Spanjska nij dalje podpirala palatinskega Friderika ter
da ste obe deržavi svojo naravno pot hodili: angleška boreča se
za protestanovske koristi, španjska potegovaje se za interese i na¬
mene katolicizma. Uže v danskej vojski  se nam prikazujejo
nasledki te politične spremembe. **

Med tem ko so bile Friderikove vojske v zahodnej Nemčiji
premagane i ko je tudi diplomatično posredovanje brezuspešno
ostalo, postajale so tudi razmere na vzhodu za Friderika jako ne¬
ugodne. Veternjaški Bethlen Gabor,  kateri je ravno tako hitro
mir sklenil i prelomil, pobotal se je, potem ko se je bil uže več¬
krat srečno bojeval, s cesarjem v nikols burskem miru  (162.)
Ua sledeči način: za to, da mu je Ferdinand prepustil sedem ce¬
lih županij, dalje Košiče (Ivaschau), Opolje (Oppeln) i Ratibor, od¬
rekel se je kraljevemu naslovu ter je vrnil znamenja kralieve česti.***
Ker v tem miru nij bilo skerbljeno za mejnega grofa Janeza Jurija
brandenburg-jagerndorfskega, bil je le-ta primoran, svoje vo'ake
razpustiti; vGe 1 ;24 umrl je potem v Košicah na Ogerskem.

Mansfeld i Kristijan,  katera sta za nekoliko časa Ho-
landežem služila, prekoračila sta 1. 162 •. zopet z novimi najetimi
četami nemško mejo; prvi posedel je vshodno Frizijo, drugi pa se
Vrnil v svojo domovino, na spodnje Saksonsko. Tir so ga sprejeli
°d danskega kralja uplivani stanovi, toda samo na tri mesece ter
® pogoji: da samo defenzivno postopa, se z Mansfeldom nikakor ne

* Caraffa, Germania sacra restaur.  166 — 177.

** Ranke, engl. gesch. II. 54 i dalje; primerjaj td dobro podučenega Khe-
venhillerja,  1. c. X. 66 i dalje.

*** Mailith  1. c. III. 45.

40

pajdaši ter nemškemu cesarju, kakor se spodobi, uboga.* Ko je ta
obrok 3 mesecev bil pretekel i ko Kristijan med tem nij hotel spre¬
jeti cesarskega pardona (kateri pa nij obsegal fiskalnih pravd), od¬
pravili so ga stanovi iz svoje službe ter ga tako primorali, da je na
lastno roko brez zaveznikov proti Tilly-ju na novo se začel bo¬
jevati. 6. avg. 1623. prijele so ga ligistične čete pri Stadtlohnu
blizo holandeške meje, ter ga popolnem premagale; zopet je po¬
begnil z majhnimi ostanki svoje razkropljene vojske v Holandijo
ter tam pričakaval političnega prevrata, ki je tudi kmalo se uresničil
ter ga zopet, k vsej sreči zadnjikrat i le za malo časa na nemška
okrvavljena tla privabil.

Mansfeldova  vojaška druhal, katera je med tem v vshod-
nej Friziji razsajala ter se s tem Tilly-ja ubranila, da je nasipe
prekopala i deželo pod vodo dejala, razšla se je uže po zimi leta
1623—4. Tudi Mansfeld  je šel v Holandijo ter dalje na
Angleško, kjer se je koristolovnemu klativitezu prav nezaslužena
čast ^verskega junaka“ skazovala.

Spomladi leta 1624. tedaj nij bilo več sovražnika na nem-
škej zemlji, da bi se ustavljal zmagovitemu Tillyu i cesarskej
vladi. Po 61etnem krvavem boji prišli so dnevi zaželjenega miru;
nesrečen kmet, zatrti i oropani meščan spravila sta se zopet na
tiho plodunosno delo, polje je zelenelo i utrujen svet veselil se je
došle boljše dobe — ko se je izvršila na enkrat na Francoskem?
koder so vladale od 1. 1610 vedne razprtije i strankarske homatije,
politična sprememba, ki je takoj mogočno uplivala na vse evrop¬
ske, zlasti pa nemške razmere.

1624 je namreč dobil v roke francoske vlade krmilo lugonsld
škof, Jean Armand du Plessis,  bolj znan pod imenom: kar¬
dinal Richelieu,  ki se je zopet poprijel one politike, po kate-
rej sta Franc I. i Henrik IY. hotela razrušiti habsburžko moč
ter ustanoviti vesoljno oblast francoske deržave. Vsled Richelieu-j eve
politike postala je navidezno uže pomirjena Nemčija zopet borišče
razsajajočim sovražnim strankam.

* Gtfrijrer, Gustav Adolf 328 uff.

41

VII. Restavracija v habsburžkih deželah.*

V istej dobi začenjal je Ferdinand  II. zatirati protestan¬
tizem po svojih teritorijih ter mesto njega zopet vpeljavati staro
katoliško izpovedavanje; kmalo so se torej veršile v teh pokrajinah
vse grozovitosti, s katerimi obsipa največje gorje človečanstva,
Verski fanatizem, nesrečne narode!

Prežalostna i preobširna je zgodovina tega verskega prega¬
njanja, da bi jo na drobno popisati nameravali. Zaznamovaje one
vladne ukaze, po katerih se je določil način spreobernenja, ho¬
čemo samo navesti, da se je sicer na zadnje neumornej delavnosti
• »reformacijskih komisij", gorečnosti fanatičnih menihov ter surovosti
poživinjenih vojakov posrečilo, z vojaškim vkvar tiranjem, z globami
> z ječo, z besedami i se silovitostimi vsake vrste iztirati novo
priljubljeno vero iz narodne zavesti —, da je pa ob enem zvenel
cvet, da se je uničila moč teh preje srečnih kronovin. Ozrimo se
na krvavi kmetski upor na gornjem Avstrijskem, na nezaslišano
siromaštvo na Češkem, na splošni propad materijalnega bogastva
i duševnega gibanja, na emigracijo tisočev najbolj delavnih i in¬
teligentnih družin, pa bodemo zapazili žalostne nasledke krutega
fanatizma i. obžalovanja vredne nečlovečnosti.

21. jun. 1621. zadela je v Pragi smrtna kazen 28 voditeljev
Češkega upora, med njimi Slika, Budovca, Jesenija  itd.
liže prej e so bili kalvinistični duhovni i učitelji prognani, potem so
se tudi 1. 1622. luteranski pridigarji iz dežele zapodili. Prava stro¬
gost nasproti češkim protestantom prikazala se je pa še le 1. 1625. s
tem, da sta se nekatoličanom odvzela meščanska pravica i pravo, na
postavni način zakone sklepati. Leta 1626. prepovedala je vlada
protestantom, s kakim rokodelstvom, s kupčijo ali obrtnijstvom se
pečati ter jih s hudimi kazni primorala, da so obiskavali katoliško
službo božjo, da so se postili i praznikov se deržali ter otroke v
katoliške šole podučevat pošiljali; protestantje nijso bili več de¬
ležni javnih dobrodelnih ustanov ter so tudi zgubili pravico opo-
vočenja. Potem so se pošiljale reformacijske komisije po celej
deželi, ter so izpraševale prebivalce, če sp katoliški ali če žele,

* Glej: Mailith 1. c. III. 36—77, potem K. A. Menz  el. 1. c. III. Hur-
ter 1. c, VIII. Gfrorer, Gustav Aiolf itd.

6

42

h katoliškej veri prestopiti? Ker je pa bilo število zvestih prote¬
stantov mnogo večje nego katolikov ali renegatov, so se bogatejši
meščani prognali iz dežele, revnejši pa tako dolgo na razne načine
mučili, da so konečno vendar k vsiljenej veri prestopili. L. 16-7.
prišel je potem Ferdinand II. sam v Prago, z lastno roko prerezal
„veličanstveno pismo“, uničil nekatere stanovske svoboščine ter
na posled »kazal, da mora vsak prebivalec na Češkem v 6. mese¬
cih h katolicizmu prestopiti ali pa svojo imovino prodati i očet¬
njavo zapustiti.

Na ta način reformiral je Ferdinand  II. Češko i ravno
tako sorodno Moravsko.  Y istini pripadal je kmalo ves preje
skoro čisto protestantovski češki narod zopet vpeljanej katoliškej '
veri, toda več nego 185 plemenitih in 30.000 drugih premožnih
i pridnih rodovin zapustilo je opustošeno, zatrto domovino in se
podalo v sosedne nemške dežele, na Saksonsko, Brandenburško,
celo v Holandijo, razširjaje češko pridnost i omiko, pa tudi glo¬
boko vcepljeno sovraštvo do svojih katoliških nasprotnikov. Ostali
češki narod pa je začenjal propadati: češke knjige so se javno
sežigale, po šolah pa so se šopirili jezuitje i ljudstvu, kateremu so
bili sedanjost uničili, tudi zgodovinsko preteklost iz zavesti iztirali,
ter mu skrbno zakrivali i zatajili imena i čine njihovih slavnih
pradedov. *

V Gornje-avstrijskem  se je proti-reformacija 1. 1624,
ko je bila dežela še bavarskemu vojvodi zastavljena, s progna-
njem evangeliskih učiteljev in pridigarjev zadela. Potem je neka
reformacijska komisija, obstoječa iz štirih osob, med njimi bavar¬
ski namestnik Herberstorf,  v dolgem dekretu (rO. okt. 1625)
ukazala, da mora protestantovska božja služba z verskim podukom
i branjem sv. pisma nehati, ter do velike noči 1626. cela dežela
h katolicizmu spreobernena biti. Kedor nij upogibal se tej zapovedi,
bil je prisiljen, odhodninski davek plačati i deželo zapustiti. Iz¬
vzeti bili so samo onj plemenitaši i žlahtniki, katerih predniki so
uže petdeset let plemstvu se prištevali; toda tudi ti so samo na
nedoločen čas versko svobodo uživali, katere pa njih potomci
nij so bili deležni.

* Glej častitljivega Pelzla,  gescli, der Bohmen, II, 731—791,

43

Ysled teh strogih doloceb nastal je 1. 1626. na Gornje-avstrij¬
skem glasoviti kmetski upor; še le potem, ko je kmetski poveljnik
Stefan Fadinger  pred Linčem  bil usmrten, posrečilo se je
bavarskemu generalu Pappenheimu  i cesarskej vojski, da so
upornike ukrotili. Potem se je tudi uže imenovani verski edikt
lehko izpeljaval ter celo tako poostril, da so tudi omenjeni sta¬
novi zgubili pičlo jim ostalo versko svoboščino.

Na Niže-avstrijskem je bil Ferdinand II. versko svobodo
deželnim stanovom uže takrat obljubil, ko so mu vdanost i zve¬
stobo prisegli. Po 1. 1627. reformirali so se tudi samo avstrijski
trgi i mesta, 11. sept.  1627. pa so bili vkljub stanovom izrečene
verske svobode vsi nekatoliški učitelji i pridigarji primorani, v 14
dneh deželo zapustiti. Khevenhiller  i nuncij Carlo Caraffa
nam poročata ob obravnavah, ki so se veršile v cesarskem tajnem
svetu pred tem odločilnim korakom; marsikatera važna beseda izpre-
govorila se je v brambo deželne verske svobode ter v čast cesarske
besede, toda sofistika jezuitov i nuncija je zmagala i cesar sam se
je baje prepričal, da imade pravico reformirati, koder mu' tega ne
zabranuje nemška deržavna ustava. Na vsak način bode pa trezni
opazevalec te zgodovinske dobe priznaval, ka je Ferdinand z ena¬
čim postopanjem svojo storjeno prisego prelomil ter svetu pokazal
koliko vrednost so imela tudi ona privoljenja, katera je baš Cehom
ponujal ob času svojega vladnega nastopa! *

Silezke protestante je branil nekoliko časa ^saksonski akord 11 ,
ki jim je tudi zagotavljal, da se bode »voličanstveno pismo“ spo¬
štovalo i katerega cesar zarad saksonskega volilnega kneza nij
hotel prelomiti. Silezki knezi, katerim je pripadalo reformacijsko
pravo (reformationsrecht), v svojej oblasti tudi kasnije nijso bili
prikrajšani; pač se je pa drugim stanovom i ostalemu prebival¬
stvu od 1. 1626. katolicizem na isti način vsiljeval, kakor se je
to godilo po drugih avstrijskih kronovinah.

* Mailšth, 1. c. III. 72—77 brani Ferdinanda ter med drugimi tudi
navaja, da je zvesto-vdani Žerotin cesarsko milost užival, dasiravno je
bil moravski brat, torej protestant. Taka argumentacija je naravnost
smešna! Mari je hotel Ferdinand tega zvestega podložnika preganjati,
kateri mu je veš koristil nego spovednik Lamormain i cele vrste tistih
jezuitov, ki so odločno besedo imeli v cesarjevem svčtu?

6 *

44

Avstrijska protireformacija, tako kruta v svojej izpeljavi,
tako tragična v svojem izidu, tako žalostna po svojih nasledkih,
naklonila je svojemu začetniku dolgotrajno energično sovraštvo
omikanega sveta i zastonj so se trudili apologetični zgodovinarji,
da hi s prijaznejšimi ^barvami naslikali temno podobo drugega
Ferdinanda. V enakej meri nakopičil si je bil versko i narodno
antipatijo, kajti na Češkem uničili so pod njegovo vlado menihi i
beriči dragoceno češko slovstvo, tako da je bilo še koncem 18.
stoletja vse eno „češka knjiga“ ali „redka knjiga 11  — na Sloven¬
skem pa je propadalo živahno duševno gibanje i plamteče germade
so vpepelile slovstvene proizvode ter usmrtile novo narodno živenje.
Še le objektivno zgodovinarstvo naše dobe nekoliko opravičuj e posto¬
panje tega znamenitega Habsburžana ter ga nam kaže borečega se
pod uplivom tačasnega versko-političnega mišljenja. Protestantizem v
avstrijskih deželah nij bil samo verski, bil je tudi nevarni politični
nasprotnik: „in den osterreichisch-bohmischen landschaften hatte
sich die ganze selbsstandigkeit der stiinde, ihre kraft und macht
in die formen des protestantismus geworfen.“ (Ranke,  papste,
IT. 305). Habsburška dinastija bila je takrat vsled stanovsko-ver-
skega gibanja blizo pogina in avstrijska država blizo razpada —
ne smemo se torej čuditi, da je Ferdinanda borečega se za obstanek
svoje oblasti, nagibala verska gorečnost i primorala deržavniška
previdnost, da je trdno sklenil, katolicizem zopet upeljati i novo
vero zatreti, na vsak način, pod vsakim pogojem! A on nij bil
prvi vladar, ki je se surovo silo podložnim vrival lastno versko
izpovedavanje: uže protestantovski  knezi iste dobe so iznašli
i se posluževali žalostnega gesla: „Cujus regio illius religio“,  Fer¬
dinand II. pa jih je samo posnemal, dasiravno z večjo silovitostjo
ter v obilnejšej meri!

V Novem mestu  meseca julija 1874.

Fr. Šuklje.