«Oli KOLEDAR 1070
4s#/fse&
Odgovorni urednik:
TRINKOV
KOLEDAR
1979
K
SAMOZALOŽBA
LETO 1979
je navadno, ima 365 dni ali 52 tednov in 1 dan. Začne in konča se v ponedeljek.
Cerkveno leto začenjamo s prvo adventno nedeljo 2. decembra 1978.
Civilno leto pa na Novo leto 1. januarja 1979.
LETNI ČASI
Začetek pomladi: 21. marca ob 6 uri im 22 minut. Sonce stopi v znamenje ovna (pomladansko enakonočje).
Začetek poletja: 22. junija ob 56. minuti čez polnoč. Sonce stopi v znamenje raka na povratniku.
Začetek jeseni: 23. septembra ob 16. uri in 17 minut. Sonce stopi v znamenje tehtnice (jesensko enakonočje).
Začetek zime: 22. decembra ob 12. uri in 10 minut. Sonce stopi v znamenje kozoroga na povratniku.
SONČNI IN LUNINI MRKI
V letu 1979 bodo štirje mrki, dva sončna in dva lunina. Od vseh bo samo eden viden pri nas.
1. Popolni sončni mrk bo 26. februarja 1979 od 15,45 do 20.53. Viden bo v Srednji in Severni Ameriki (razen Aljaske), delno na Pacifiku in v vzhodnih predelih Severnega Atlantika, na Portugalskem, skoraj v vsej Veliki Britaniji, na Grenlandu, za kratek čas tudi v Franciji in Španiji.
2. Delni lunin mrk bo 13. marca od 19.11 do 14. marca 1,05. Mrk bo viden tudi pri nas. Sicer pa bo začetek viden na Zapadnem Pacifiku, v Aziji, na Indijskem oceanu, v Afriki in Evropi, delno pa tudi na Antarktiki, na Vzhodnem Pacifiku in v vzhodnih predelih Severne in Južne Amerike.
3. Kolobarast sončni mrk bo 22. avgusta 1979 od 15,55 do 20,48. Mrk bo viden na južnem Pacifiku, delno na Antarktiki in na jugu Južne Amerike.
4.	Popolni lunin mrk bo 6. septembra 1979 od 9,20 do 14,28. Začetek mrka bo viden v Severni in Južni Ameriki (razen v njenih vzhodnih predelih), na Pacifiku, v vzhodni polovici Avstralije, v Novi Zelandiji in v severovzhodnih predelih Azije. Konec mrka bodo videli iz zapadne polovice Severne Amerike, s Pacifika, iz Avstralije, Nove Zelandije in iz vzhodnih predelov Azije.
PREMAKLJIVI PRAZNIKI
Premakljivi prazniki so tisti prazniki, ki se ravnajo po Veliki noči. Po sklepu cerkvenega zbora v Niceji leta 325 se Velika noč vsako leto obhaja prvo nedeljo po prvi pomladanski luni. To je lahko v času od 25. marca do 25. aprila.
V letu 1969 bodo sledeči premakljivi prazniki:
Pepelnica	28. februarja
Velika noč	15. aprila
Vnebohod	24. maja
Binkošti	3. junija
Sveta Trojica	10. junija
Sv. Rešnje Telo	14. junija
Jezusovo Srce	22. junija
Marijino Srce	23. junija
Angelska nedelja	2. septembra
Rožnovenska nedelja	7. oktobra
Misijonska nedelja	21. oktobra
Zegnanska nedelja	28. oktobra
Zahvalna nedelja	4. novembra
Praznik Kristusa Kralja	25. novembra
1. adventna nedelja	2. decembra
Ipravljeni cerkv. prazniki (preneseni na nedel	
Sv. Trije kralji	6. januarja
Sv. Jožef	19. marca
Vnebohod	24. maja
Sv. Rešnje Telo	14. junija
Sv. Peter in Pavel	29. junija
1	P	Novo leto - Marija Mati božja
2	T	Bazilij Vel.; Gregor Nacij.
3	S	Genovefa, dev.; Anter, muč.
4	C	Angela Folinjska; Hermes, muč.
5	P	Milena; Simeon, pušč.
6	S	Sv. Trije kralji - Razgl. Gosp.
7	N	Jezusov Krst - Rajmund, redovnik
8	P	Severin, opat
9	T	Hadrijan, opat; Aleksija
10	S	Viljem, škof; Aldo, pušč.
11	C	Pavlin Oglejski, patriarh
12	P	Alfred, opat; Tatjana, muč.
13	S	Hilarij, škof; Remigij, škof ^
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
N	2. navadna - Feliks (Srečko)
P	Pavel, puščavnik
T	Marcel, papež; Ticijan, škof
S	Anton (Zvonko), pušč.; Marijan
Č	Marjeta Ogrska; Priska, dev.
P	Makarij, opat; Germanik, muč.
S	Fabijan in Boštjan, muč.
N	3. navadna - Neža, muč.	C
P	Vincenc (Vinko), muč.
T	Ildefonz, škof; Emerencijana
S	Frančišek Šaleški; Felicijan
Č	Spreobrnjenje apostola Pavla
P	Timotej in Tit, škofa; Robert
S	Angela Merici, dev.
N	4. navadna - Tomaž Akvinski &
P	Valerij, škof
T	Martina, dev.; Hijacinta
S	Janez Bosco, vzgojitelj
1	C	Brigita (Brida), zavet. Ircev
2	P	Svečnica - Jezusovo darovanje
3	S	Blaž, škof in muč.; Oskar, škof
4	N	5. navadna - Andrej Corsini
5	P	Agata, dev. in muč.
6	T	Doroteja, dev.; Teofil, muč.
7	S	Rihard, kralj; Egidij
8	C	Jakopina Frangipani
9	P	Apolonija, muč.; Rinaldo, škof
10	S	Sholastika, dev.; Viljem, pušč.
11	N	6. navadna - Lurška Mati božja
12	P	Benedikt, opat; Evlalija v)
13	T	Katarina Ricci; Gregor II.
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
S	Valentin (Zdravko), muč.
Č	Favstin, muč.; Sigfrid, škof
P	Julijana, muč.; Onezim, škof
S	Sedem ustanoviteljev servitov
N	7. navadna - Bernardka Lurška
P	Konrad, redovnik
T	Silvan, muč.; Elevterij, škof €
S	Peter Damiani, škof; Irena
Č	Marjeta Kortonska
P	Polikarp, škof in muč.
S	Lucij, muč.; (Matija, ap.)
N	8. navadna - Feliks, papež
P	Marjeta, red.; Aleksej	*
T	Gabrijel Zal. Matere božje
S	Pepelnica - Roman, opat
1	C	Albin, škof; Antonina, dev.
2	P	Henrik (Hinko)
3	S	Kunigunda; Simplicij
4	N	7. postna - Kazimir, muč.
5	P	Teofil; Olivija, muč.
6	T	Miroslav; Marci jan
7	S	Perpetua in Felicita, muč.
8	C	Janez od Boga, red. ustanov.
9	P	Frančiška Rimska, spokor.
10	S	Makarij, škof; 40 mučencev
11	N	2. postna - Sofronij, škof
12	P	Gregor Veliki; Doroteja
13	T	Kristina, muč.; Leander
14	S	Matilda; Fiorentina, opatinja
15	C	Klemen M. Dvorak, spozn.
16	P	H ilari j in Tacijan, muč.
17	S	Patrik, škof; Jedrt (Jerica)
18	N	3. postna - Ciril Jeruzalemski
19	P	Jožef, Jezusov rednik
20	T	Klavdija in tov., muč.
21	S	Nikolaj iz Fliie, pušč. C
22	C	Lea, spok.; Katarina Genovska
23	P	Vik tori jan; Oton
24	S	Dionizij, muč.
25	N	4. postna - Gospodovo oznanjenje
26	P	Evgenija; Emanuel, muč.
27	T	Rupert; Lazar
28	S	Sikst III., papež; Bojan ©
29	C	Rudolf, škof; Bertold, red.
30	P	Kvirin, muč.
31	S	Modest, gosposvetski škof
1	N	5. postna (tiha) - Hugo, škof
2	P	Frančišek Paol.
3	T	Rihard, škof; Ljuba
4	S	Izidor Seviljski, cerkv. uč. $
5	C	Vincenc Ferreri; Irena
6	P	Irenej Sirmijski, škof
7	S	Janez de la Salle, spozn.
8	N	Cvetna - Oljčnica; Valter, škof
9	P	Marija Kleopova
10	T	Ezekijel, prerok
11	S	Stanislav, muč.; Gemma Galgani
12	C	Veliki četrtek - Zenon, škof
13	P	Veliki petek - Hermenegild, muč.
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
S	Velika sobota - Valerijan, muč.
N	Velika noč - Kristusovo vstajenje
P Velikonočni ponedeljek T Rudolf, muč.; Anicet, papež S Apolonij, muč.; Elevterij Č	Leon	IX. (Lavo); Ema	f
P Flavij, škof; Hilda, dev.
S Anzelm, škof; Konrad N 2. velikon. - bela; Leonid P	Jurij,	muč.; Vojteh
T	Fidel	Sigm., muč.
S Marko, evang. - Državni praznik Č	Mati	dobrega sveta	®
P Hozana Kotorska, dev.
S Vital (Živko); Peter Chanel N 3. velikon. - Katarina Sienska P Jožef Cottolengo; Pij V., papež
1	T	Jožef delavec - Praznik dela
2	S	Atanazij, cerkv. uč.; Boris
3	C	Filip in Jakob mlajši, ap.
4	p	Florijan (Cvetko)
5	s	Gotard, škof; Pelegrin, muč.
6	N	4. velikon. - Dominik Savio
7	P	Gizela (Željka)
8	T	Bonifacij, papež
9	S	Gregor Nacij.; Pahomij, opat
10	C	Antonin, škof; Gordijan, muč.
11	P	Sigismund (Žiga), kralj
12	S	Pankracij; Leopold Mandič
13	N	5. velikon. - Servacij
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
P	Matija, apostol	
T	Zofija (Sonja); Izidor, kmet	
S	Janez Nepomuk, muč.; Ubald, škof	
C	Jošt, opat; Bruno, škof	
P	Klavdija, muč.; Erik	
S	Peter Celestin; Teofil	6
N	6. velikon. - Bernardin Sienski	
P	Krispin, red.; Valens	
T	Renata, spokor.; Julija, dev.	
S	Janez de Rossi	
C	Vnebohod	
P	Beda Častitljivi	
S	Filip Neri, duhovnik	&
N	7. velikon. - Avguštin Canterb.	
P	Bernard; German, škof	
T	Maksimin, škof	
S	Ivana Orleanska; Ferdinand	
C	Obiskovanje Device Marije	
1	P	Justin, mučenec
2	S	Marcelin
3	N	Binkošti - Klotilda
4	P	Kvirin, škof
5	T	Bonifacij, muč.; Valerija
6	S	Norbert, škof; Bertrand, ogl
7	C	Robert; Vilibald
8	P	Medard, škof; Viljem, škof
9	S	Kvatre - Efrem Sirski
10	N'	Sveta Trojica - Benjamin
11	P	Barnaba, apostol
12	T	Adelajda (Adela); Onofrij
13	S	Anton Padovanski
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
C Sv. Reš n je Telo in Kri P	Vid in Modest, muč.
S	Gvido Kortonski; Beno, škof
N	11. navadna - Emilija	€
P	Marcelijan, muč.; Amand
T	Gervazij in Protazij, muč.
S	Silverij, papež; Fiorentina
Č	Alojzij Gonzaga (Vekoslav)
P	Jezusovo Srce - Tomaž More
S	Marijino Srce - Jožef Cafasso
N	12. navadna - Janez Krstnik	®
P	Viljem (Vilko), opat
T	Vigilij, škof
S	Hema Krška; Ladislav
C	Irene j; Marcela, muč.
P	Peter in Pavel, apostola
S	Prvi rimski mučenci
1	N	13. navadna - Estera
2	P	Oton, škof; Vital &
3	T	Tomaž, apostol
4	S	Uldarik (Urh), škof
5	C	Ciril in Metod, slovanska apostola
6	P	Marija Goretti, muč.
7	S	Izaija, prerok; Vilibald
8	N	14. navadna - Evgen, papež
9	P	Veronika, zavetn. fotogr.
10	T	Amalija (Ljuba); Viktorija, muč.
11	S	Benedikt, opat; Olga Kijevska
12	C	Mohor in Fortunat
13	P	Henrik; Anaklet
14	S	Kamil de Lellis; Bogdan
15	N	15. navadna - Bonaventura
16	P	Karmelska Mati božja €
17	T	Aleš, spokornik; Marcelina
18	S	Friderik (Miroslav); Arnold, škof
19	C	Aurea (Zlatka), dav.
20	P	Marjeta; Elija, prerok
21	S	Danijel (Danilo), prerok
22	N	16. navadna - Marija Magdalena
23	P	Brigita Švedska
24	T	Kristina, dev., muč. ®
25	S	Jakob star., ap.; Krištof
26	C	Joahim in Ana
27	P	Gorazd; Klemen Ohridski
28	S	Viktor (Zmago); Nazarij in Celzij
29	N	17. navadna - Marta
30	P	Peter Krizolog
31	T	Ignacij Lojolski, ustanov, jezuitov
1	S	Alfonz Liguori, škof
2	C	Evzebij; Porcijunkula
3	P	Lidija; Nikodem
4	S	Janez M. Vianney, župnik
5	N	18. navadna - Marija Snežna
6	P	Jezusova spremenitev
7	T	Kajetan, duh.; Sikst II.
8	S	Dominik (Nedeljko)
9	C	Roman, muč.; Jaroslav
10	P	Lovrenc, muč.
11	S	Klara (Jasna), devica
12	N	19. navadna - Hilarija, dev.
13	P	Hipolit, muč.; Poncijan
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
T	Maksimilijan Kolbe, muč. €
S	Vnebovzetje Device Marije
Č	Rok, spozn.; Štefan Ogrski
P	Hijacint; Liberat
S	Agapit, muč.; Helena, cesarica
N	20. navadna - Janez Eudes
P	Bernard, cerkv. učitelj
T	Pij X., papež
S	Devica Marija Kraljica	®
Č	Roza iz Lime, dev.
P	Jernej, apostol
S	Jožef Kalasanc; Ludovik, kralj
N	21. navadna - Rufin, škof
P	Monika, vdova
T	Avguštin, škof, c. uč.
S	Mučeništvo Janeza Krstnika
Č	Feliks (Srečko); Gavdencij &
P	Rajmund (Rajko)
1	S	Egidij (Tilh), opat
2	N	22. navadna - Angelska
3	P	Gregor Veliki
4	T	Rozalija, dev.; Ida
5	S	Viktorin; Lovrenc Giustiniani
6	C	Petronij, škof; Makarij
7	P	Regina; Marko Križevčan
8	S	Rojstvo Device Marije
9	N	23. navadna - Peter Riaver
10	P	Otokar
11	T	Erna, Milan
12	S	Marijino ime; Tacijan, muč.
13	C	Janez Zlatousti; Mavrilij
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
P Povišanje sv. Križa S Žalostna Mati božja N	24. navadna - Ljudmila
P Robert Belarmin; Lambert T	Irena, muč.
S Januarij, škof, muč.
C	Evstahij, muč.; Suzana
P	Matej, ap. in evangelist	#
S	Mavricij, muč. - Kvatre
N	25. navadna - Lin, papež
P	Marija rešiteljica jetnikov
T	Firmin, škof; Avrelija, dev.
S	Kozma in Damijan, muč.
C	Vincenc PavelsJki; Adolf
P	Venčeslav, muč.
S	Mihael, Gabrijel in Rafael	*
N	26. navadna - Hieronim
1	P	Terezija Deteta Jezusa
2	T	Angeli varuhi; Teofil
3	S	Kandid (Žarko); Evald, muč.
4	C	Frančišek Asiški, spozn.
5	P	Placid, muč.; Marcelin
6	S	Bruno, opat; Renato
7	N	27. navadna - rožnovenska
8	P	Demetrij; Pelagija, spokor.
9	T	Dionizij in tov., mučenci
10	S	Frančišek Borgia
11	C	Emilijan, škof; Andronik, muč.
12	P	Maksimilijan, muč.; Serafin
13	S	Edvard, kralj; Koloman, muč.
14	N	28. navadna - Kalist, papež
15	P	Terezija Velika
16	T	Hedvika (Jadviga); Marjeta Al.
17	S	Ignacij Antiohijski, škof in muč.
18	C	Luka, evangelist
19	P	Pavel od Križa
20	S	Vendei in; Janez Kentski
21	N	29. navadna - misijonska ®
22	P	Marija Saloma; Donat, škof
23	T	Janez Kapistran; Severin
24	S	Feliks (Srečko); Anton Claret
25	C	Krispin, muč.; Krizant in Darija
26	P	Demetrij, muč.; Evarist, papež
27	S	Frumencij, škof; Sabina, dev.
28	N	30. navadna - žegnanska 5>
29	P	Narcis
30	T	Alfonz Rodriguez, duhovnik
31	S	Volbenk, škof; Krištof
1	C	Vsi sveti
2	P	Spomin vernih duš
3	S	Just, tržaški zavetnik
4	N	31. navadna - zahvalna
5	P	Zaharija in Elizabeta
6	T	Lenart (Narte), opat
7	S	Engelbert, škof; Ernest, opat
8	C	Bogomir (Mirko), škof; Deodat
9	P	Teodor (Božidar)
10	S	Leon Veliki, papež
11	N	32. navadna - Martin, škof
12	P	Jozafat, mučenec
13	T	Stanislav Kostka, spozn.
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
S	Nikolaj Tavelic, muč.
c	Leopold, spozn.; Albert Veliki
p	Gertruda (Jerica); Otmar, opat
s	Elizabeta Ogrska
N	33. navadna
P	Faust, mučenec
T	Edmund, kralj; Feliks Valois
S	Darovanje Device Marije
C	Cecilija, dev., muč.
P	Klemen I., papež
S	Krizogon, Flora, muč.
N	Kristus Kralj
P	Leonard Portomavriški
T	Virgil, škof; Valerijan
S	Gregor, papež; Fberhard
C	Saturnin, škof in muč.
P	Andrej ap.; Justina, muč.
1	S	Natalija (Božena); Eligij, Škof
2	N	1. adventna - Silverij, papež
3	P	Frančišek Ksaverij ®
4	T	Barbara, muč.; Janez Damaščan
5	S	Saba, opat; Krispina, muč.
6	C	Nikolaj (Miklavž), škof
7	P	Ambrož, cerkv. uč.
8	S	Brezmadežno spočetje
9	N	2. adventna - Abel, očak
10	P	Loretska Mati božja
11	T	Damaz, papež; Danijel S
12	S	Ivana Šantalska, devica
13	C	Lucija, dev., muč.; Otilija
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
P	Spiridion (Dušan); Venancij
s	Kristina, devica
N	3. adventna - Albina, dev.
P	Lazar iz Betanije
T	Gracijan, škof
S	Urban, papež; Tea, muč.
C	Evgenij in Makarij, muč.
P	Peter Kanizij, cerkv. uč.
S	Demetrij (Mitja), muč. - Kvatre
N	4. adventna - Janez Kancij
P	Sveti večer
T	Božič - Rojstvo Gospodovo
S	Štefan, prvi mučenec
C	Janez, apostol in evangelist
p	Nedolžni otročiči
s	Tomaž Becket; David, kralj
N	Sveta Družina
P	Silvester, papež
Trije papeži
Ljudje po svetu niso še nikoli spremljali s takim zanimanjem dogodkov v katoliški Cerkvi kot prav v letu 1978. Dne 6. avgusta je v Castelgandolfu umrl papež Pavel VI. Nekaj dni pred smrtjo je obhajal petnajsto obletnico svojega vladanja. Bil je 262. naslednik apostola Petra. Želel se je seznaniti s problemi Cerkve na terenu samem, zato je obiskal vse celine sveta. S svojimi okrožnicami, govori in zlasti s svojim obiskom na sedežu Združenih narodov v New Yorku je hotel ustvariti v svetu zavest miru. Dal je tudi pobudo za svetovni dan miru, ki ga od leta 1968 praznujemo vsako leto na novega leta dan.
Po smrti Pavla VI. je stopilo v konklave 111 kardinalov, ki so nepričakovano hitro izvolili novega papeža, ki pa ni bil izmed tistih, ki so jih napovedovali svetovni časopisi. Novi papež je postal beneški patriarh Albino Luciani, ki si je izbral ime Janez Pavel I., ker je hotel nadaljevati delo prejšnjih dveh papežev. S svojim nasmehom si je takoj pridobil naklonjenost ljudstva. V vsej ponižnosti je ob nastopu odklonil kro-
nanje in hotel postati dober pastir Kristusove Cerkve. Njegovo vladanje pa je trajalo samo 33 dni, ker ga je dne 29. septembra zadela kap.
Kardinali so morali zopet v konklave in presenečenje vseh je bilo še večje, ko je dne 16. oktobra kardinal kamerlengo sporočil svetu, da imamo novega papeža, ki ni Italijan. V zadnjih 456 letih so vodili katoliško
Cerkev papeži italijanskega rodu in teh je bilo 45. Novi papež pa je Poljak, krakovski nadškof Karol Wojtyla. Star je 58 let. Izbral si je ime Janez Pavel II.
Karol Wojtyla se je rodil v mestu Wado-wice blizu Krakova dne 18. maja 1920. Mati mu je kmalu umrla, oče je bil podoficir, brat pa zdravnik. Vsi so umrli. Ostal je brez ožjega sorodstva. Gimnazijo je končal v rojstnem kraju, nato se je vpisal na univerzo in študiral primerjalno jezikoslovje. Zaradi nacistične okupacije je moral prekiniti študij in delal nekaj časa v kamnolomu, nato pa v neki kemični tovarni. Hkrati pa je sodeloval pri neki dramatski skupini. Ukvarjal se je tudi s športom, rad je smučal in kolesaril.
Začutil je poklic za duhovnika. Skrivaj je študiral teologijo pri krakovskem nadškofu in je leta 1946 postal duhovnik. Svoj teološki študij je dopolnil na katoliški univerzi v Lublinu, kjer je doktoriral iz teologije in sam postal tam profesor. Leta 1958 je postal pomožni krakovski škof, 13. januarja 1964 pa krakovski nadškof. Leta 1967 je postal kardinal in se nato udeleževal škofovske sinode v vseh poznejših letih. Tudi na II. vatikanskem koncilu je aktivno sodeloval. Bil je podpredsednik konference polj-
skih škofov; odločno je branil tradicionalni nauk Cerkve. Papež Pavel VI. ga je zelo cenil, zato ga je leta 1976 povabil v Rim, da je vodil duhovne vaje v Vatikanu.
Novi papež je velik častilec Matere božje. V njegovi dosedanji nadškofiji je svetovno znana božja pot Censtohova. Tudi v svojem nadškofovskem grbu ima črko M in besede »Totus tuus« (Ves tvoj).
S svojimi prvimi nastopi je pokazal, da hoče biti pastir, ki pozna svoje ovce. Noče biti zaprt med vatikanskimi zidovi, pač pa želi med ljudi. Kot rimski škof želi obiskati vse rimske župnije in se srečati z verniki.
Poljaki in tudi mi Slovenci smo veseli, da imamo prvič v zgodovini papeža Slovana in mu želimo, da bi dolgo let modro in varno vodil Kristusovo Cerkev.
»Kadar poročate o Cerkvi in njeni dejavnosti, skušajte Cerkev razumeti v njenem mišljenju in v nagibih, ki jo vodijo. Cerkev bo rada prisluhnila po časnikarjih zahtevam in pričakovanjem tega sveta, toda vedite: Cerkev svojega nauka ne oblikuje po mišljenju ljudi. Je evangelij, ki jo dblikuje v svojem ravnanju« (Janez Pavel II časnikarjem).
Ivan Trinko
OB 25-LETNICI SMRTI
Zdi se neverjetno, da bo dne 26. junija 1979 minilo že 25 let, odkar je zapustil ta svet buditelj beneških Slovencev — Ivan Trinko. V teh 25 letih je bilo veliko napisanega o njem. Po njegovi smrti so se nad njim znesli njegovi sovražniki, ki so se takrat zbirali okrog lističa »Tricolore« in zapisali celò to, da »bi bilo bolje, ako bi se ne bil nikdar rodil, ker je pokvaril toliko duhovnikov« .
Njegovi prijatelji pa so žalovali za njim in iskali v njegovih spisih bogastvo, ki je prihajalo iz njegovega plemenitega srca. Kljub raznim razpravam, člankom in ocenam, ki so bile objavljene po koledarjih, revijah in časnikih, ostane Trinko kot človek, pesnik, pisatelj in umetnik še vedno premalo raziskan.
Čeprav so po njem imenovali kulturno društvo in razne šole, ni do sedaj še nihče med Slovenci temeljito obdelal njegovih stvaritev Redovnica Miazzo — Italijanka, ki je pred leti diplomirala v Padovi, je napisala diplomsko nalogo o Trinku in njegovi
poeziji. S tem delom se je hotela dostojno oddolžiti svojemu duhovnemu voditelju, ki je skoraj 40 let posvetil zavodu redovnic »Nobili dimesse« v Vidmu.
V svojem delu ga je takole označila: »Naravno je, da je bil Ivan Trinko antifašist, gotovo ne s strankarskega vidika, morda bolj zato, ker je s svojo bogato izkušnjo že ob rojstvu fašizma predvideval njegov usodni zaton. Pred vsemi je branil svobodo jezika, šege in navade vsakega naroda, s svojo ognjevito in prepričevalno besedo in s svojimi spisi je skušal dopovedovati voditeljem provinc in občin ta dejstva: kot ima vsak posameznik svoje fizične in moralne lastnosti, ki jih ne more zatreti, tako ima vsak narod svojstveno zgodovino, ki s fizičnega vidika oblikuje neizbrisno moralno, socialno in narodno vzgojo ... Če je italijanska kritika prevlečena z neko rezerviranostjo, ko govori ali piše o Ivanu Tririku, je le zato, ker ni deloval za neke osebne ali politične koristi, ampak ker mu je ljubezen do ljudi narekovala, da odločno in pogumno prikaže najboljši način, kako je treba ravnati z obmejnim ljudstvom, ki je bolj kot vsi izpostavljeno trpljenju, zlorabam in zvijačam. Ne moremo zanikati, da bi danes, nekaj let po njegovi smrti nekateri radi pokopali ime
msgr. Trinka, češ da je bil slavofil. Toda stotine njegovih učencev, stanovskih tovarišev, znanstvenikov in literatov, zlasti pa duhovniki Beneške Slovenije ga branijo, mu neustrašeni sledijo in ga imenujejo "veliki učitelj”, ki ni nikdar odstopil niti v najhujših nevihtah in je vedno s prezirom gledal na tiste, ki so ga dolžili kot sovražnika Italijanov. Njegov uravnovešeni razum, njegova premočrtna vest, ki ni klonila ne na desno ne na levo,vzbujajo spoštovanje in čast«.
V letošnjem koledarčku objavljamo Trin-kova pisma, ki jih je pisal kot bogoslovec in mlad duhovnik uredniku Ljubljanskega zvona Francu Levcu. Ta pisma hrani Narodna univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Iz tega dopisovanja spoznamo, s kakšnimi težavami se je boril mladi Trinko, ko je kot samouk začenjal pisateljevati. Iskal je stike z raznimi osebnostmi, naročal je slovenske knjige in revije in pri tem naletel na težave pri semeniškem vodstvu, ki je v tem videlo nevarnost panslavizma. Mladi Trinko se je tudi takrat znašel in naročil, naj mu knjige pošiljajo v njegov rojstni kraj, na Trčmun, odkoder so mu jih domači prinašali v semenišče.
Že kot bogoslovec je začel prevajati iz tujih jezikov, ker je želel seznaniti Italijane
s slovansko literaturo. Brskal je po arhivih in je bil ves srečen, če je odkril kakšno staro listino. S tem je vedno bolj opozarjal na svoje ime, da so se kmalu začeli k njemu zatekati razni znanstveniki, katerim je nesebično pomagal pri odkrivanju zgodovinskih zapiskov. Nikoli ni iskal svoje slave, ostal je vedno skromen in ponižen, tudi takrat, ko mu je neki ameriški Slovenec na Trčmunu rekel: »Vi ste velik mož.« Nasmehnil se je in mu hudomušno odgovoril: »Da, visok sem 1,80.«
Trinkova pisma Francu Levcu
V Vidim 7. 2. 1884 Velecenjeni gospod Urednik!
Evo Vam zopet nekaj narodnega blaga iz tužne Benečije. Ker ste v Vaš list vspre-jeli onih par vrstic o Vedomcih, nadejam se da Vam bodo došle tudi pričujoče o divjih babah ali Krivjopetih. Morda moja pisava ima potrebo poprave. Saj ni čuda, izučil sem se slovenščine brez učitelja, brez slovnice, brez slovarja; v kljub mnogim zaprekam, ker so mi učenje zabranjevali, kakor mi ga zabranjujejo tudi sedaj boječ se patriotične-
ga fanatizma. Bog jim daj malo več pameti! Letos ne smem več vsprejemati slovenskih knjig v semenišče, tudi vrlega Zvona ne, a dobivam jih na dom, odtod pa v roke. Ker se ne morem baviti preveč se slovenskim čitanjem, bavim se s pisanjem in zložil sem Že več pesmic.
Z odličnim spoštovanjem se Vam klanjam
Bogosl. I. Trinko
Velecenjeni gospod!
Audaces fortuna juvat, timidosque re-pellit. Predrzen sem res, ali nadejam se da si ne bodete vzeli za zlo in mi ne zamerite ako Vas nadlegujem z nekterimi prvih pesnic. Niti Vam ne omenjam da niso za Ljub. Zvon, to bi bilo smešno. Želel bi samo da bi jih blagovolili prebrati in mi povedati kaj menite o njih; a to seveda ako vtegnete, ker ne bi hotel Vam biti presiten in nadležen. Na Beneškem ni duše da bi se mogel k njej za to obrniti, ker pri nas žal! trdno, smrtno spanje spijemo glede narodnosti, slovenščine, njenega slovstva i.t.d. Zato pa sem se predrznil Vam na ogled poslati te sicer malenkostne verse. Ako mi blagovolite kaj o njih sporočiti, Vam postanem srčno hvaležen. Prosim, oprostite!
Z odličnim poštovanjem se Vam klanjam
Seminario arcivescovile di Udine 1. 5. 84
I. Trinko
V Vidnu 11 novemb. 1884 Velespoštovani Gospod!
Evo Vam pesniških prvencev iz tuine Beneške Slovenije. Ni Bog si vedi kaj; vendar ako najdete kaj pripravnega za Zvon blagovolite priobčiti pod črkami: J. T.
Kot verni bralec Zvona, vrlo sem se začudil ko nisem dobil v zadnjih številkah niti naznanjene nove italijanske knjige: »Sla-via Italiana«, ki je za nas Slovence toliko važna. Dobili ste jo menda tudi Vi, saj tako mi je pisatelj pravil.
Morda Vas bo zanimalo ako Vam povem da imam v rokopisu italijanski prevod Tavčarjevega zgodovinskega obraza »Vita vitae meae«, tako tudi Gogoljeve ruske povesti »Taras Bulba«. S časom kanim tudi kaj drugega poitalijančiti, ako najdem kaj pripravnega. V italijanščino je jako malo slovanskih proizvodov prevedenih, slovenskih menda noben.
Sè spoštovanjem klanjaje se Vam, imam čast se podpisati z.a vdanega Vam
Jan. Trinko-ta
V Vidim 3. 3.1885
Visokocenjeni Gospod!
Odposlal sem Vam zahtevano številko dnevnika »II Cittadino Italiano« v katerem se objavlja Vita vitae m., in ako si želite Vam morem še ostale poslati.
Čudite se da nisem kaj bol j ega prevel. Citai sem v nekem matičnem letopisu rusko povest »Taras Bulba« in ker se mi je vrlo dopala, sem se je lotil in jo pretekle jeseni poitalijančil; a ko sem jo že na čisto prepisoval, zvedel sem da je že prevedena. Ko bi bil prej vedel, gotovo bi se bil lotil druzega dela. Tavčarjevo povest sem pa prevel, tako rekoč, za kratek čas, in sicer večinoma z olovko na sprehodih ko se mi ni več ljubilo sedeti za mizo. Nisem niti nameraval jo v tisk dati, ali ker jo je videl in hotel imeti urednik omenjenega dnevnika, prepustil sem mu jo vendar.
Jaz bi rad kaj primernega sčasom poita lijančil, ali ker ne poznam dobro slovenskega slovstva, ne bi znal primernega proizvoda si izbrati. Slovenska literatura ni poznana na italijanskem, kakor je tudi malo poznan slovenski narod, o katerem clo Beneški Slovenci, ki k njemu spadajo, neč ne znajo, zunaj malo izjem. Vita v. m. je menda pervo slovensko poitalijančeno delce. Druge slo-
vanske literature niso tako zanemarjene, posebno ruska ne. Kolikor je meni znano, v zadnjih letih so bili prevedeni iz ruskega Gogoljev »Taras Bulba«, Puškinov »Boris Godunof«, »La figlia del capitano«, »Racconti«, Turgeneva »La vigilia«, Cerniševske-ga »Perchè?« idr. Tudi o Srbo-hrvatih je kaj malega slišati. O Slovencih pa — tamquam non essenti — Ako bi imel potrebne zmožnosti bi hotel jaz kaj malega zapisati o našem slovstvu; ali bolje da pustim, nego kaj napačnega v svet poslali.
S tem listom Vam pošiljam nekaj versov, in rad bi znal kaj menite o njih. Sicer pa ne bi hotel Vam z njimi po nepotrebnim časa kratiti.
Moj ponižen Vam poklon in srčen pozdrav! Vdani Vam sluga
I. Trinko
Velecenjeni Gospod!
Na padovanskem vseučilišču se hoče ustanoviti stolica kacega izmed slovanskih jezikov. K temu se trudi neki tamkajšnji profesor, kateri se po nekem slovenskobene-škem vseučeliščniku do mene obrača vprašaje me jedne kakoršne si bodi slovnice. Jaz pa se predrznem nadlegovati Vas s prošnjo
da mi blagovolite povedati kateri izmed slovanskih jezikov bi bil najprimernejši za to, in kje bi se mogla dobiti slovnica tega jezika v laškem, ali nemškem, v francoskem, ali angleškem jezici. Dobro bi bilo da bi se omenjena stolica ustanovila. Čas je da spoznajo Slovane tudi Italijani, kateri so imeli do sedaj le medle in celo krive pojme o njih. Ako mi kaj sporočite, Vam bom srčno hvaležen. Iz Padove so mi pisali že trikrat naj jim vendar naposled kaj odpišem.
Ker sem že začel, naj Vas še vprašam kaj je z mojimi pesniškimi poskušnjami. Edno pesemco ste objaviti; ostale ste menda vrgli — v koš. Slovenska muza torej ni zame; opustil sem vse skupaj. Italijanščina mi teče bolj gladko. Sedaj prevajam Stritarjevega »Mirodolskega gospoda«. Pol ga že imam prevedenega; ostalo s časom. A govoriti bi hotel še z gosp. Stritarjem, pa ne znam se k njemu obrniti. Ako mi blagovolite sporočiti njegovo adreso, postanem Vam srčno hvaležen.
Prosim, gospod, ne zamerite moji veliki sitnosti. Z globokim spoštovanjem se Vam klanjam. Vdani Vam
Ivan Trinko
Trčmun, 23. X. 85
Udine, 12. 12. 86
Velecenjeni Gospod!
Srčna Vam hvala za poslani mi »Ljubi. Zvon«. Zanj priložim k temu listu 7 goldinarjev; kar bo odveč blagovolite vračuniti kot naročnino za prihodnje leto.
Pregleduje v naglici Zvonov listek naletel sem na črtico »Pro Slavia«. List kakor je videti, Vam ni zelò dopai zaradi italijanskega duha ki v njem veje. Ali iz tega se ne sme Ben. Slovencev soditi, ker pri listu niso imeli veliko opravka. Refatti, Marinelli, Valussi, C. U. Cornelio, Rogantino, Podrecca i dr. so zagrizeni Italijani. Ostali so sicer slovenskega rodu, a žal! italijanskega duha. Fanatizem za Italijo, kojega omenjeni in drugi nam vsem prilastujejo, je izmišljen in sem ga že jest (v kritiki Podreccove »Ital. Slavie«) očitno v »Cittadino Ital.« pobijal. Najbolji dokaz, da naše ljudstvo je in hoče, vkljub vsem zaprekam, ostati slovensko, ga vidimo v števili družnikov sv. Mohorja, ki se mej nami vedno bolj pomnožujejo. Tako n. pr. sem jih jaz iz samega videmskega semenišča 16 z.a prihodnje leto zapisal. To je že precej veliko število za naše nesrečne razmere.
Sledeče moje tri pesmice naj bodo kot
»solenne protesta« nasproti duhu ki veje iz lista »Pro Slavia«:
BENEŠKIM SLOVENCEM
Vstanite, bratje, vstanite!
Evo naše gore
Lepo se zlatijo
V blesku zlate zore.
Ptiček 'z germa poje,
Beli dan naznanja;
Gora in dolina
Budi se iz spanja.
Novi, blagodejni
Duh nad nami plava.
V svoje širno kolo
Vse nas kliče Slava!
Videni, 16. I. 87
Častiti Gospod!
Po slučaji prišlo mi je v roke neko pismo slovensko, ali bolje, hrvaško iz leta 1554. Ker bi vtegnilo zanimivo biti, pošiljam Vam ga tu priloženega da sami vidite. A ker smo pri tej stvari, Vam še naznanjam da sem videl pri enem naših slovenskobeneških kaplanov nekake zapiske slovenske še stareje; nekateri sezajo celò do l. 1490. Ker pa lastnik te-
ga rokopisa noče dati iz rok, o priložnosti poskusim ga prepisati in tako Vam ga pošljem. Gotovo da je prav važen. Tudi v videmskem semenišči, kjer sem zgoraj omenjeno pismo izteknil, bi se dalo še marsikaj najdi-ti, ker semenišče je podedovalo brezštevila listin in pisem tikajočih se devinskega grada (Castello di Duino) pri Trstu. To bi utegnilo zanimati posebno g. Rutarja.
Zajedno ovimi vestmi, pošiljam Vam še eno pesen. Ta menda ne bode tako važna kakor navedene listine.
Težko da jo doleti čast njenih mlajših sestric ki so beli dan zagledale v zadnjem Zvonu; vendar ko bi se to zgodilo, blagovolite jej podpisati kakovo izmišljeno ime.
Z odličnim spoštovanjem klanjaje se Vam Vas pozdravljam. Vdani Vam sluga
D. Ivan Trinko V Vidnu, 12. 3. 888
Visokocenjeni Gospod!
Hvala Vam na Vaše zadnje cenjeno pismo. Rokopis sem že poslal na Dunaj in sedaj je že menda v Jagičevih rokah.
Rodda se po naši slovenščini zove Ruonac (Ronec) in je prijazna gorska vas ne daleč od Senpetra. G. Podreka je pa skoraj edini z.a-
vederti Slovenec med našo duhovščino, katera, v laškem Vidnu izšolana, zna še manj slovenščine nego ljudstvo samo. Prosite naj Vam kaj pišem o Beneški Sloveniji; ali kaj druzega Vam morem sporočati, nego žalostne vesti? Vseh Ben. Slovencev je, kakor sem se sam dovolj natančno prepričal, okolo 35 tisoč, skoraj 5 tisoč več nego pred desetimi leti, ako niso tedaj šn j e statistike legale. Bivajo pa po gorah ob meji avstro-italjanski od pontafeljske železnice do blizo Karmina; večinoma poljedelci; zemlje imajo malo, zato pa tudi niso zelò premožni, tembolj pa pridni; tudi bistrega razuma so in si znajo pomagati na razne načine. Razločujejo se po djalektu v tri oblike; v Šentpeterske Slovence, kojih narečje je najbolj podobno go-riškemu; v Tarčentske že jako bolj friulani-zirane Slovence, in v Rezijance kojim služi neki djalekt še ostalim Beneškim Slovencem malo razumljiv. Slovenščina nima nobenh pravic ni v uradu, ni v šoli; ljudstvo jo rabi samo doma in v cerkvi, a še tu ne povsodi. Laška vlada pa skrbi na vso moč, posebno sè šolami, (v katerih je slovenščina prepovedana) da bi se Slovenci prej ko mogoče poitalijančili; boji se da ne bi se z narodno zavestjo vzbudila v njih želja po Avstriji. A s vsemi šolami, tudi s Šentpetrsko nor-
mal ko (zensko), pred nekoliko leti postavljeno, ne doseže svojega cilja. Naše ljudstvo se drži trdno svoje »slovinščine«, kakor one skromne zemlje, katero mu je nebo podarilo, in katero dostikrat tako trdovratno z medsebojnimi tožbami brani, da jo mora odvetnikom za stroške prepustiti. Največji greh Beneških Slovencev je nesloga; iz nesloge izvirajo sovražtvo, sebičnost in tožbe, iz teh pa stroški in revščina. Zgodi se pa vendar dostikrat da, potem ko se dva tožita in leto za letom laške odvetnike se svojim denarjem zasipata, na dan razsodbe (sentenza) gredé iz sodnije si prijateljski tobaka ponudita in kakor stara znanca skupaj v krčmi svoj »litro« popijeta, gotovo pa vedno na nove razprtije o prvi, še tako mali priliki. Sicer pa je naše ljudstvo večinoma dobro, gostoljubno, mirno, pošteno, veselo. O pobojih in umorih ni slišati pri nas, dasiravno smo vedno v dotiki se surovimi vročekrvnimi in mnogokrat grozovitnimi Furlani. Še mnogokaj bi Vam mogel povedati, a za sedaj oprostite. Sicer pa bode pisal obširno o nas g. prof. Rutar.
Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravljam. Vdani Vam
D. Ivan Trinko
PS. Priložim k listu še pet žalostink, če bodo kaj vredne. Bog Vas živi Slovencem na prid in slavo!
V Vidnu 7.1. 90
Preblagorodni Gospod!
Hvala Vam za laskavo pismo koje ste izvolili mi poslati pred nekterimi dnevi. Okoliščine mi niso dovolile Vam takoj odgovoriti. Vrlemu Zvonu ostanem skromen a zvest sotrudnik, samo da mi svojeglavna muza pomoči ne odreče. Posebno ljubo bi mi bilo pisali kaj enacega kakor »vizija«, ali ne vem li bode ugajalo. Glede Podreko-vega životopisa, skušal bodem Vam vstreči, a čakati bo treba nekoliko, ker moji opravki so se izdatno pomnožili letos; učiti mi je latinščino, italijanščino ter staro zgodovino na našej nadškofijski gimnaziji, in mi le malo časa na razpolaganje ostaja.
Menda se še spominjate onega Podreko-vega starega rokopisa. Hoteli so ga pridobiti za Čedadski arhiv, a jaz sem to zabranil, ker bi bilo bolje da bi prišel v slovenske roke. Ne bi li ga hotela Matica Slovenska, ali Rudolfinum? Treba se pobriniti!
Ravno zdaj sem prijel prvo številko Ljub. Zvona za 1890 l. a naročnine nisem še poslal. Je li treba da jo pošljem?
Z odličnim spoštovanjem se Vam poklanjam. Srčni pozdrav Vam in vsem vrlim ljubljanskim Slovencem! Vdani sluga
Ivan Trinko
V Vidnu 23. 1. 89
Blagorodni Gospod!
Pošiljam Vam naročnino za »Zvon« za prvo polletje. Doložim pa še dve pesmi ravnokar izletele mi iz peresa, če bodo kaj veljale. A moje nekdanje drobne pesmice ke-daj pridejo, če imajo priti, na dan?
Z odličnim spoštovanjem se Vam klanjam. Vdani
Ivan Trinko
Blagorodni Gospod!
Zopet Vam pošiljam nekaj versov, morda preveč v naglici napravljenih. Rad bi vedel kako jih boste sodili, prosim torej, ako vteg-nete, blagovolite mi kaj o njih sporočiti.
Z odličnim spoštovanjem in srčnim pozdravom. Vdani
Ivan Trinko
Viden 22. 7. 89
Udine 7. 4. 90
Blagorodni Gospod!
Ne zamerite da Vam tako pozno pošiljam obečani Podrekov životopis. Bolan sem bil delj časa in nisem ga mogel prej pripraviti. Kratek je, ker Podrekovo življenje je bilo enolično in brez posebnostij, in se ne ve veliko povedati o njem. Zbral sem njegove pesmi. Malo jih je; mislil sem kaj več. Najbolje sem vpletel v spis; ostale malo veljajo. Ako hočete, Vam vse skupaj pošljem. Težko je izhajal z jezikom, kar se i meni in vsakemu Benečanu godi. Priložim eno njegovih prvih kompozicij, in sicer v djalektu koji se govori v sv. Petru (po našem: v Špjetre) in po nedižki dolini sploh. Popravil sem sè svinčnikom pravopis, kojega ni še znal rabiti, in kojega pri nas noben še zdaj rabiti ne zna, izvžimši morda jednega samega, č. g. Pavsa.
Prosim, popravite kar je potreba popraviti. Srčni pozdrav in spoštovalen poklon! Vdani Vam
Ivan Trinko Udine 5. 5. 90
Blagorodni Gospod Profesor!
Družina pokojnega Podreke me je prosila onih črtic o njegovem življenji in delo-
vanji, katere so v zadnjem Zvonu prišle na dan. Prosim torej, blagovolite mi poslati, ako je mogoče, še jedno številko »Ljublj. Zvona«. Vas zahvaljujem že preje.
Z odličnim spoštovanjem se Vam poklanjam. Hvaležni Vam sluga
Zamejski
Udine, 7. XII. 900 Blagorodni gospod profesor!
Ravnokar pišem članek o Prešernu za kak italijanski list. Jaz bi želel imeti tudi kako prilično sliko (fotografijo) in sicer pesnikovo podobo, nagrobni spominek, Kranj, hišo kjer je umrl, Blejsko jezero... Ako Vam ni nadležno blagovolite mi jih preskrbeti. Kar bo stroškov povrnem. Srčen pozdrav Vam, Vladimiru in vsem Znancem! Vdani vam
Ivan Trinko
Blagorodni Gospod!
Pošiljam Vam zapet nekaj za Zvon. Hvala Vam srčna za poslane mi številke!
Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravljam.
Zamejski
cManj spomin bo večen
Nad Trčmunom božja njiva v soncu popoldanskem sniva.
Tu ni hrupa ne ropota, misli drami le tihota.
Stara cerkvica v bližini molk vsakdanjosti razblini.
Z griča se razgled odpira — v srcu nekaj se nabira ...
Te doline, ti bregovi!
V njih trpljenja so sledovi.
Sveta zemlja je domača —
Trinkov duh se k bratom vrača.
On, Zamejski, zrno zdravo z.asejal je v goličavo, da bi klilo in zorelo, kvišku, v svet luči hlepelo.
Učenjak, pastir, učitelj, svojega rodu buditelj, staro pravdo mu je branil, jezik materni ohranil, da bi živel prost in srečen.
Nanj spomin bo v srcih večen.
Trinkova pridiga v narečju iz leta 1889
Znano je, da je Trinko malokdaj govoril v narečju po cerkvah v Benečiji. Bil je predavatelj, govornik pa ne. Tega se je zavedal, zato je vestno pisal svoje govore, ki jih je imel kot duhovni voditelj v zavodu Nobili Dimesse v Vidmu. Teh rokopisov je zelo veliko, a so vsi v italijanščini. Iz njegovih prvih duhovniških let pa je ohranjena slovenska pridiga, ki jo je imel na obletnico posvečenja cerkve — verjetno v svoji rojstni vasi. Ker je to edina do sedaj znana njegova slovenska pridiga, jo ob 25detnici njegove smrti objavljamo v celoti.
Donas obhajamo obljetnico posvečevanja tede ejerkve. De na takuo ljep guod na bota brez božje besjede, van čen k j ek malega spregouorit, an narljevš se bo z donašnjin praznikan vjemalo, če van kaj porečen od božjega tempiina. Kakuo spoštovanja vrje-dan je tel mest! v resnici tle je hiša božja an tle so nebeške vrata. Te besjede donašnje-ga oficha čemo na kratcin premisliti, de spoznamo kakuo se muormo lepuo v naših cjeTkvah zadržavati an pogostu v nje hoditi. Božja milost naj razsvjetli pamet mene an van, de na bo popunoma zastonj moje kratko guorjenje.
Gotovo sta že slišali od kraja Salomona in od velikega tempiina katerega je biu v Jeruzalemu venčnemu Bogu postavu. S kako veliko pobožnostjo an s spoštovanjem so se vanj shajali Izraelski sinuovi, an s kako ponižnostjo an svetim strahan so notar stali. An vendar, kaj je biu njih tempii pruoti našin cjerkvan? V njin je bla skrinja merù an sprave, v njin so ble skranjene one dvje skali na katere je biu Buog zapisu Deset božjih zapuoved. Te so ble narbuj spoštovanja vrjedne reči, ki so jih mjeli v svojin tempiine Hebrejci.
Vprašajmo pa sada mi naše svete vjere an bomo zvjedeli ki 'mamo narbuj svetega, ka >se skriva pod podobo kruha an vina v naših cjerkvah? Sveta vera nan odguori: V naših cjerkvah pod podobo kruha an vina je teluo an kri našega gaspuoda Ježuša Kri-štuša pravega človjeka an pravega Boga. Ravno tist prebiva v naših tabernakulnih z dušo an telesan, s karvjo an mešan, kater se je rodiu od Marije Device v Betlehemu, kater je za nas na svetin križe soje življenje dau, ki je postau naš Odrešenik an naš Zveličar, an sada sedi na desnic Boga Očet v ne-beseh, an bo paršu k koncu sveta sodit vse j udi. Neskončna jubezan do nas ga je parki icala na svjet, ga je spravla na križ an gl ih
lista jubezan ga je vstavla med nam v presvetim sakramentu, zaki njega veselje je, ku-kar sam pravi, prebivati med človeškimi otroci.
Oh ku bi pač živuo premislili de kadar smo v cjerkvi, se znajdemo mi, prah an čar-vjé te zemljč, pred živin Buogan, mi vbuoge stvari pred sojim Stvarnikan, mi pogubljenja vrjedni grješniki pred sojim Odrešeni-kan an pred sojim Sodnikan, gotovo bi v cjerkve le s svetin strahan, s čisto vestjo an s pokorjenin sarcan hodili, an bi se v njih s tako pobožnostjo zadaržavali, kukar se spodobi v svetih hišah, v prebivališčah venčnega Boga. Nu, kakuo bi se obnašali, ku bi stopili v kraju palač, poklicani pred samega kraja? An vendar kaj je narbuj mogočan kràj tega sveta pruot kraju vseh kraju, pruot kraju vseh anjucu an svečeniku, pruot kraju nebes an zemlje an vsega sveta, pruot Bogu? Nič, nič, ku prah, ki ga na pot pe-štamo.
Le pomanjkanje žive vjere stori de mi se nečemo muditi v cjerkvi, kamor nas Kri-stuš nuoc an dan kliče, de še dostikrat, če-glih je dužnost, notar na stopimo, an smo takuo malomarni de celuo uon hodimo v času ki se nam božja besjeda notar oznanjuje, an namest Kristuša poslušat an se v mo-
litvi z njin poguarjat, rajš prazne an dostikrat lohni še pregrješne poguovore zuna dar-žimo. Ravno zauoj pomanjkanja žive vjere, če glih pridemo v cjerku, njemamo pravega vesejà do službe božje, an se nan von mudi; zatuo smo pa vsi raztreseni an marzli, naša pamet je zuna cjerkve, an naša sarca so napunjena s posvjetnimi rečmi. Pred molitvijo parpravi tojo dušo, nas opominja sveti Duh. Ali pa ti parpravjaš tojo dušo, če pred cjerkujo se naspodobno kvantaš, z izikan druge opravjaš, napoštene poglede če an san metaš an z drugimi posvjetnimi rečmi se brigaš? Prčklet bodi, pravi sveti Duh, tist ki na opravja lepùo božjega djela. Ali opravjaš lepùo božje djelo če si lien v službi božji, če v cjerkvi stojiš kukar de bi stau na placu ali na pot an bi gledu duo mimo gre an duo pride?
Kadar je Mojžeš šele Jetrove uce na gori Oreb pasu, zagleda njek garim s plamenam gorjeti; čudi se de garim dugo an dugo gori pa ga neče konac biti. Stopi blizu za videt tak čudeš, kar mu božji glas iz plamena takole reče: Mojžeš, na hodi blizu, zaki kraj, kjer stojiš, je svet; zatuo pa prjed ku stopiš bliž zuj se. An glejte, Mojžeš se je muoru zut an odložit vse kar bi bluo moglo oskruniti tisti svet kraj.
Glas, ki ga je Mojžeč ču, vaja tudi za nas kadar se bližamo cjerkvi. Kraj kamar stopimo kadar gremo v cjerku, je svet kraj, za-tuo, kukar Mojžeš, takuo tudi mi muormo odluožt vse kar bi znalo omadežit božje prebivališče. Prjed ku v cjerku stopimo, muormo odluožt vso preuzetnost našega sarca, vso nečimernost an naspodobnost v obljeki, vse posvjetne misli an skarbi, vso jezo an sovraštvo, vse nepotrjebne besjede an poglede, an muormo le v Boga an njegove svete reči zamišljeni biti, an zamaknjeni le v Ježuša, ki takuo milo na nas iz ta-kernakulna gleda. Zaki v resnici tle je hiša božja an tle so nebeške vrata, an v resnici kamar tle oči obarnemo, vse najdemo le češčenja an hvaležnosti vrjedno, vse nas opominja na pričujočnost božjo, vse nan kaže znamenja božje milosti do nas.
Poglejmo karstni kaman, on nan pravi de smo po neskončni božji milosti iz otruòk hudiča postal božji sinovi, parjatelji božji; de so nan ble s svetin karstan nebeška vrata odparte, skuoz katere muoremo prit v venčno krajustvo, ku le čemo spunjavat kar nan sveta cjerku zakvazuje. Ce od karstnega kamna pogledamo drugan, zagledamo spovednico, druge nebeške vrata, stou božje milosti, par katerin krištjani, ki so objube
svetega karsta z grjehan prelomili, morejo spet božjo milost an odpuščanje sojih grje-hu zadobiti, ako se resnično čez nje zgriva-jo an se jih odkritosrčno spovjedo.
Tle pa, kamar mata sada oči obarnjene, je mest odkodar se van oznanjuje božja be-sjeda, tista besjeda ki oživja an pita vašo dušo, ki vas svari, vas uči z Buogan an z ljudmi v mjeru živjet, vas tolaži, van kaže pot po kateri lahko pridete k venčnemu zveličanju. Tle vidite podobe svečeniku, kateri so bli judjé iz karvé an mesa ku mi, ki nas spodbujajo k dobremu s sojin ljepin Bogu dopadljivin življenjan, an nan pravijo de se moremo tudi mi ku oni zveličat, sa-muo de živimo po njih ljepih izgledih.
Tle vidimo svet tabernakul, pravo hišo božjo, v kateri nuoc an dan prebiva naš Odrešenik Ježuš Kristuš, an z neskončno po-tarpežlivostjo an jubeznijo čaka de ga pridemo častit, de pridemo k njemu pomoči iskat v naših potrjebah, tolažbe v naših težavah. Tle vidimo svet aitar, sveto goro Kalvarijo, na kateri se vsak dan daruje v sveti maši za nas venčnemu Očetu, za potolažit njega pravično jezo pruoti nan, za ga zahvalit za nas za njegove dobruote, za izprosit milost našin dušan, tolažbo an muoc našin
sarcan, zdravja nan an naši žvini, sonca an daža po potrjebi našemu puoju, an previ-dingo vsien našin potrjeban.
Vidita sada ka so naša cjerkva an kaj je v njih. Oh, kakuo lepuo so te-le reči vjedeli parvi krištjani, an v kaki veliki časti so imiel cjerkva! Tistikrat očitnim grješnikan je bluo celùo prepovjedano stopiti v te svete kraje, an so muorli le zuna par urateh čakati an še po vic ljet ostro pokuoro dje-lati, dok se njeso v resnici pobuojšali. Sveta cjerku sada nie vic takuo ostro pruoti grješnikan, pa jin dopušča stopiti v božji hram: nu pa hiša božja nie zatuo manj ča-stitjova an sveta ku par starin. An zaries sveta cjerku skarbi nimar de zadaržanje kristjanu v cjerkvah bo tako de se iz vsega njih zunanjega obnašanja resnična pobožnost an spokorjenost vidi. Zatuo pa če po ni strani nie vrjedan de 'se z ljepin imenan krištjan kliče tist ki se ogibje cjerkve an neč v njo hodit, po drugi strani van muoran pa povjedat de je buojš na hodit v cjerku, ku de se ma notar s slabim zadaržanjan grjeh djelat.
Zatuo pa vi, predragi! prjed ku cječkuni prag prestopta obudita vašo vjero, an dobrò premislita kan, pred koga an po ki gresta.
An naj se van nikdar traga v cjericu hodit. Pridita vi vsi ki sta bouni na vaši duši; tle vas čaka tist zdravnik ki je Zaheja na duši ozdraveti, ki mu je vjest potalažu, ki-kar sta čul v donašnjim svetin vangelu. Tudi vas ozdravje, tudi van da sojo gnado, če se zgrivani spovjeste pred njegovin namjest-nikan. Pridita vi ki sta začel lepuo živet, pa sta še-le šibki, an vas skušnjave motijo an previe težka se van zdi pot v nebeško kraju-stvo. Tle je tist ki van da moči, ki van da sarčnosti; partecita k njemu; čaka vas v pre-svetin sakramentu. Pridita tle vsi ki sta v kateri si bodi težavi an potrjebi, ki zdihujeta v nasrečah tega sveta, zaki tle je ravno tist vsegamogočen an milostljiv Kristuš, ki je tarkaj dobruot na svjete stuoru, an ki je nimar parpravlen vam pomat na duši an na teles, če sta od vaše strani parpravjeni s hvaležnostjo njega dobruote sparjeti. Pridita vsi tisti ki se četa zvdičat, zaki v resnici tle je božja hiša, an tle so nebeške vrata, tiste vrata, katere nas bodo an dan parprav-le v nebeško krajustvo, kamar je vsak človek namjenjen, an kamar Buog pomaj priti mene an van, de bi ga tan častili an vživali na večne čase: amen!
6/889
Spomin na strica
Edini še živeči Trinkov nečak Ciril, ki je bil rojen 8. avgusta 1904 je takole zapisal o svojem stricu:
Puobnen ksan biu še otrok, iala moia sestra Vidia: Donas pride gasput stric, mu puoides pruot; kar ga srecias mu busnes roko. Kar je bluo cait iti, srna sla zmoin bra-tran Zanutan. On je biu že velik. Kie ga borna čakala — san ga poprašu. Do na Paličic — iau. At srna čakala ne pu ure, antada srna ga zagledala, hitra srna mu letiela pruot. Bravo, sta mi paršla pruot — nama je dau roko. Srna mu io bušnila. Zanut je uzeu valižo antada smo šli pruot duomu. Go pret hišo so nas že usi čakal, so pozdraul gaspuda strica. Vidia iala: Biešte cieu izbo, ste se utrudu, van parnesen kafe. Za nomar caita ie ustu: Gren pa počivat — iau.
Tisto vičer je šu preče spat, druh dan je ustu zguoda, ie šu mašavat, po maš sta šla s kaplanam rancin pre Valentinan dou faruš na kulcion. Dopudan nie šu ankamar. Po kosile ie šu počivat, ob nih treh ie paršu gos kambre, je poklicu pisa, antada je šu hodit, šele avemari sei uarnu, ie parnesu tu facuole
nomalo gob. Mi ih niesmo še poznal, on ie iau de so dobre. Gobe ie rat iedu. San se nomare utrudu — iau, niesan še vaien, — ie uzeu staklenco, naliu an glaš tega bielega našega domačega. Tiste mu ie bluo nar bu ušec, čarnega nie mai più, antada je paržgau luč na petrolio, sednu eie za mizo, uzeu bukvi an ie začeu brat. Kar je bla vičeria kuhana, je paršla Vidia uprašat, al van parne-sen, on ie pogledu gona uro: Za dva minula — iau. Za vičerjo ie iedu bizno, tiste ie brovada kuhana z moko an z maslan an čebulo zacvarta an grah not. Če io nie bluo uvas, smo šli not gou Jeušček po nio. Po večeri ie paržgau cigar, še 'kiek poprašu, ki diélata, kuo van gre par žvin. Čei bluo po-triebo kupit kravo je dau on sude. Učaseh iau — bi bluo prau zazidat novo hišo nomar uos vas. Smo miei gardo hišo, ie šu kadiš skuos urata. Vickrat so ga hodil gledat iudie od vicih kraiu, duhovniki an drus velik ga-spudi.
PREGOVORI :
Je taku vuoharna, da bi ne posodila Bogu palco za deb zlodija otuku.
Je taku dragù ku sou svetega Marka.
Trinko o svojih prevodih
Italijanski literarni zgodovinar dr. Arturo Cronia (Zadar 1896-Padova 1967), ki je bil profesor v Zadru, na Češkem, od 1937 pa na univerzi v Padovi, se je skoraj vse življenje zanimal za širjenje slovanske literature in kulture med Italijani. Izdal je nad 220 knjig in razprav, v katerih je govoril tudi o slovenski literaturi. Višek zanimanja za Slovence predstavlja knjiga Ottone Zupančič (Rim 1928). Istočasno je sestavljal tudi pregled prevodov iz slovanskih literatur v italijanščino in italijanskih razprav o Slovanih. Za podatke se je obrnil tudi na Ivana Trinka.
Kako in kdaj sta se spoznala Cronia in Trinko, ne vemo. V Cronijevi zapuščini so se ohranila tri Trinkova italijanska pisma Cro-uiji, kot odgovor na profesorjeva pisma. Pisma mi je izročila gospa Carmen Cronia, zato sedaj vemo za to dopisovanje. Prvo pismo je z dne 31. maja 1931 in v njem Trinko našteva, kateri avtorji so pisali o Slovencih videmske pokrajine. Pismo dokazuje, da je bil pisec zelo razgledan in da se je aktivno zanimal za tovrstna dela.
V drugem pismu pa poroča Trinko o svojih prevodih v italijanščino. Ker Trinkovo življenje in delo še vedno ni raziskano v podrobnostih, podajam pismo v celoti.
Videm, 28. 11.32
Prejasni gospod!
Moji številni opravki mi niso dovolili, da bi bil takoj odgovoril na Vaše cenjeno pismo z dne 19. t. m. Med prostim časom sem prevedel iz slovanskih jezikov precej stvari. Taras Bulba je izšel v podlistku 1902 v Cittadino Italiano iz Vidma in istega leta ga je izdala Tipografia del Patronato iz istega mesta v knjigi posebej.
Še kot študent sem prevedel Gospoda Mirodolske-ga (Il signor di Vaipacifica) za isti časopis, ki ga je objavil v letu 1886, in je bil potem brez moje vednosti ponatisnjen v II Pesneno Slavo (razen če se ne motim glede imena) iz Trsta, a ni bil posebej objavljen.
Pred vojno sem prevedel iz slovenščine tudi Tavčarjevo novelo Vita vitae meae, vendar se ne spominjam, katerega leta (morda 1884 ali 85). V 1887 sem prevedel zanimivo zgodovinsko monografijo o Colonie Slovene nel Friuli (manjše delo 44 strani - Vidom, Tip. dd Patronato). Prevedel kako Prešernovo pesem, zlasti v Prešernovem Albumu (Ljubljana 1900), in kaj (zlasti Človeka nikar!) iz Gregorčiča.
Iz ruščine sem prevedel razen Tarasa Bulba različne črtice iz Lovčevih zapiskov Turgenjeva (revija Leonardo
da Vinci, Milan 1888); nekaj Tolstojevih krajših ljudskih povesti (Videm, Il Cittadino Italiano, leta ?); dve ali tri pesmi Nekrasova (priložnostne izdaje za enkratno št.).
Iz poljščine sem prevedel (prvi v Italiji) Sienkiewi-czovo Seguiamolo!, ki je, izdana posebej skupaj z Jankom (glasbenikom) in z Orfanella istega pisatelja, doživela 3. izdajo leta 1903 (Videm, Tip. d. Patron.).
Iz češčine sem prevedel Gli angeli superbi A. Chlu-meckyja (Leonardo da Vinci, Milan 1888).
Ostalega se v tem trenutku ne spominjam, kor si tega nisem zabeležil. Prav talko se ne spominjam drugih prevodov izpred vojnih let, ki so jih napravili drugi. Vendar je kaj moralo biti v II Pensiero Slavo iz Trsta. To je, kar Vam morem povedati nekoliko v naglici.
Zdaj se spominjam, da sem napisal za Slovansky Prehled Iz Prage (za enega izmed iprvih letnikov, ne vem, v katerega) informativen članek o italijanskih prevodih slovanskih avtorjev. Morda boste mogli najti tam kak podatek, ki se ga zdaj ne spomnim. Slov. Prehled lahko najdete v Brnu.
Vaša knjiga bo seveda dobrodošla in zelo Vam bom hvaležen, če mi boste, kakor pišete, blagovolili poslati izvod.
Z največjim spoštovanjem zelo vdani
IVAN TRINK.0
Pismo je napisano na tri strani pisemskega papirja z roko in dopolnjuje doseda-
njo Trinkovo podobo. Videti je, da je bil delaven kot prevajalec predvsem v mlajših letih (nova maša 1886) in še nekaj let v našem stoletju. Največ je sodeloval v videmskem katoliškem dnevniku »II Cittadino Italiano«, ki ga je ustanovil beneški duhovnik Giovanni del Negro (1840-1900). Ta je prišel 1880 v Videm ter ustanovil in vodil dvajset let tiskarno Tipografia del Patronato in dnevnik »II Cittadino Italiano«.
Če je izšel ponatis Stritarjevega romana Gospod Mirodolski v »II Pensiero Slavo«, ni raziskano. V Stritarjevem ZbD ni naveden, Marijan Brecelj pa ne navaja v »Bibliografiji prevodov iz slovenskega leposlovja« (Le livre slovène, 1971) nobenega prevoda tega romana. »II Pensiero Slavo« je bil politično literarni tednik in ga je izdajal v Trstu Antonio Jakič od 10. apr. 1894 do sept. 1898.
O Tavčarjevi noveli Vita vitae meae je pisal Trinko Franu Levcu: »Čudite se, da nisem kaj boljega prevel . . . Tavčarjevo povest sem pa prevel tako rekoč za kratek čas, in sicer večinoma z olovko na sprehodih, ko se mi ni več ljubilo sedeti za mizo.« (3. III. 1885). Levec je o prevodu dvakrat poročal v LZ 1885: prvič, da je Trinko povest prevedel in da »prevod v kratkem objavi neki italijanski dnevnik v Vidmu« (str. 186); drugič.
da prinaša »II Cittadino Italiano« prevod od 47. št. dalje (str. 247).
Razpravo Colonie Slovene nel Friuli je napisal Simon Rutar pod naslovom Slov. naselbine na Furlanskem (LZ 1883). Pri Rutarju piše v SBL III, 175, da je izšel Trinkov prevod 1891.
Prešernove pesmi, ki jih je prevedel Trin-ko za Prešernov Album, so naslednje: Serenata (Pod oknom), Dove? (Kam?), La madre illegittima (Nezakonska mati), Al poeta (Pevcu). Soneti: Gli Omeri nostri vi daranno il canto (Očetov naših imenitna dela), O donna, le tue lodi e del mio cuore (Ran mojih bo spomin in tvoje hvale), Mesto suonò il mio canto fra le alpestri (Obdajale so utrujene jih skale), La patria nostra lotte si ebbe a stento (Viharjev jeznih mrzle domačije), Vivono, ahjmè! di pianto e di dolore (Jim moč so dale rasti neveselo). Za druge Prešernove pesmi ni ugotovljeno, da bi jih bil prevedel. Cronia pa piše v knjigi »La Conoscenza del mondo slavo in Italia«, da so izšle posamezne pesmi v »II Cittadino Italiano« v Vidmu (str. 464).
Kaj je Trinko prevedel iz Gregorčiča, ni raziskano.
Roman »Taras Bulba« je napisal 1. 1834
ruski pisatelj in dramatik Nikolaj Vas. Gogolj (1809-1852).
Črtice Ivana Turgenjeva (1818-1883) iz »Lovčevih zapiskov« so izšle pod naslovom Annotazioni d'un cacciatore v milanski reviji «Leonardo da Vinci».
Izmed Tolstojevih črtic je znan le Trin-kov prevod Dove c’è carità c’è Dio, ki je izšla v »II Cittadino Italiano« 1898.
O prevodih pesmi Nikolaja Nekrasova (1821-1876) ni nič znanega. Izšle so, kot piše Trinko, v priložnostnih izdajah. V Italiji izhajajo take izdaje ob raznih prilikah, ob novih mašah, porokah ipd. Tudi Trinko je oskrbel nekaj takih izdaj, v sedanjem času pa več beneški duhovnik Angel Cracina.
Poljskega pisatelja Henrika Sienkiewicza (1846-1916) je prevedel Trinko tri črtice: Seguiamolo! je izšla najprej v »II Cittadino Italiano« 1894. Prevedel jo je tudi v latinščino in je izšla v »Vox urbis«, kakor poroča Cronia (»La Conoscenza . . .« 543). Leta 1900 pa je izšla v Vidmu knjiga s tremi črticami: Seguiamolo!, Janko il musico, Orfanella (III. izdaja 1903). Istega leta je izšel posebej v knjižici Janko il musico.
Za omenjeno češko revijo »Slovansky Prehled« je napisal Trinko dve poročili, in
sicer za II. letnik (Praga 1910): V lasi a Slovani in Dopisy z Italie.
Trinko je pozabil omeniti, da je prevedel Puškinovo pesem Klevetnikam Rossiji kot Ai detrattori della Russia (»II Pensiero Slavo«, Trst 1895, št. 40). Obsega 8 kitic in 79 verzov z rimo.
Leta 1899 pa je izšla v Feltrah knjiga G. Loria -1. Trinko: Boris Godunof. Giovanni Loria je bil ugleden zdravnik Fortunato Fratini v Feltrah.
Vse te podatke je Cronia uporabil najprej v knjigi »Per la storia della slavistica in Italia« (Zara 1933), pozneje v obširni »La conoscenza del mondo slavo in Italia« (Venezia 1958). Prvo je poslal Trinku in ta mu v tretjem pismu obljublja poročilo (29. 8. 33).
»Ne bojte se. Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešenjski oblasti odprite meje držav, gospodarske in politične sisteme, široka področja kulture, omike in napredka. Ne bojte se. Kristus ve, kaj je v človeku. Dovolite Kristusu, da spregovori človeku« (Janez Pavel II.).
MATAJUR
Vasicam ob Nadiži si čuvar, po njih z modrostjo starca pogleduješ, a mladih sil z vetrovi se bojuješ; ne plaši te v neurjih bliska žar.
Ko sneg skopni na Krnu in Škrbini, povzpne z zamudo k tebi se pomlad; takrat ne dal bi svojih lepih trat z.a vse vrtove, kupljene s cekini.
Ti sam imaš cekinov na pretek: pobočja, od potočnic vsa rumena, mladi jo ti zaskrbljeni obraz.
Visoko v zraku in iz brega v breg kot pesem, v svetli uri porojena, odmeva ti v pozdrav škrjančkov glas.
PREGOVORI :
Je strupena ku gosà.
Ima duge usta ku krava rep. Nima miru ku sršen.
Je taku skrit ku buha.
Msgr. CRACINA (Kračina) ANGELO
Msgr. Cracina, ki živi od leta 1966 v župniji Buia v Furlaniji, je svoja najboljša leta posvetil beneškim Slovencem kot župnik pri Sv. Lenartu. Tu je z govorjeno in pisano besedo branil pravice beneškega ljudstva in zaradi tega doživel marsikatero bridko uro, ko so ga napadali po raznih časnikih in lističih. Ker bo kmalu praznoval sedemdesetletnico svojega življenja, želimo o njem nekaj več povedati v Trinkovem koledarčku, saj je njegovo delo pomembno za vse Slovence.
Angel Cracina se je rodil 16. aprila 1909 v vasi Campeglio v občini Fojda. Njegov oče Valentin je bil kmet in zidar iz Brezja pri Tajpani v Zapadni Benečiji, mati Amalija Bon, pa je bila Furlanka iz Colugne blizu Vidma. Guglielmo Biasutti pravi, da je Cracina istrsko-slovanskega rodu, ki je prišel v te kraje pred tristo leti.
Mali Cracina je obiskoval osnovno šolo v Campegliu (1916-1921), gimnazijo in licej v semenišču v Vidmu (1921-1929), bogoslovje pa v videmskem bogoslovju (1929-1933). Posvečen je bil 23. julija 1933. Pozneje je študiral tudi na višjih cerkvenih šolah, ta-
ko da je dosegel diplomo iz liturgične teologije v Padovi (1968), licenco iz dogmatične teologije (1971) in doktorat iz pastoralne teologije (1974) na Lateranski univerzi v Rimu. Doktorska teza nosi naslov »Gli slavi della Val Natisone - Religiosità e folclore ladino e slavo nell’Alto Friuli« (v tiskani knjigi izšla 1978 v Vidmu).
Cracina je začel svojo duhovniško službo v Paularu v Karniji, kjer je ostal tri leta. Nato je bil eno leto vikar v Huminu (Gemo-na) in dve leti kurat v Gorenjem Barnasu, od koder je prišel leta 1939 za župnika v Sv. Lenart, kjer je ostal dolgih 27 let. Kot dušni pastir je slovenskim vernikom nudil duhovno oskrbo v njihovem jeziku in se je zmeraj potegoval za priznanje narodnih pravic beneških Slovencev. Po vojni so ga zaradi tega začeli napadati najprej lista »II Tricolore« in »La vedetta del Natisone«, pozneje pa še videmski »Messaggero Veneto« in milanski »Corriere della sera«. Obtoževali so ga državnega izdajstva. Proti zadnjima dvema je Cracina vložil tožbo, a jo je umaknil, ko je nadškof Nogara v listu »Vita Cattolica« nastopil v obrambo krivično napadenih duhovnikov. Tarča teh napadov so bili namreč tudi drugi duhovniki iz Benečije in celo msgr. Ivan Trinko.
Gonja je za nekaj časa utihnila, oktobra 1954 pa sta Cracino začela zopet napadati videmski list »Friuli Liberale« in goriški »L’Arena di Pola«. Cracina ni molčal. Kljub prepovedi nadškofa je proti listoma vložil tožbo. Razprave so se vrstile v Vidmu, Trstu in Rimu in Cracina je zmagal. Oba lista sta bila obsojena.
Cracina se je neprestano boril za pravice Cerkve, da bi svobodno opravljala dušno pastirstvo v materinščini. Sodeloval je tudi pri sestavljanju raznih spomenic, ki so jih pošiljali papežu, prefektu in vodstvu Krščanske demokracije.
Cracina je za Benečijo zaslužen tudi kot zgodovinar in etnograf. Pridno je zbiral narodno blago in beležil verske običaje ter izkoristil vsako slovesno priliko, da je rešil pozabe to in ono dragocenost. V desetih brošurah, ki jih je izdal ob raznih novih ali zlatih mašah, je prikazal lepoto starih verskih običajev. Poleg kratkih življen jepisnih podatkov slavljencev je opisal tudi zgodovino vasi in priimkov. Med osnovno italijansko besedilo je vnesel veliko slovenskih imen in izrazov, pesmic in šal ter je s temi drobtinicami hotel buditi narodno zavest med preprostim ljudstvom.
Brošure so po tem vrstnem redu prihajale na dan: A ricordo della I. Messa di D. Paolo Caucig (1958), Per la I. Messa di D. Mario Qualizza (1962), Una Messa d'oro a Cosizza (1963), Don Rino Fortunato Mar-chig (1964), Il Giubileo sacerdotale d’oro del M.R.D. Pietro Cernoia (1964), Costumanze religiose di nostra gente (1965), Missionari nostri (1965), Devetica božična v Podutan-s'ki fari (1966), Un sacerdote novello D. Jai-nich di S. Leonardo (1966), La chiesa di S. Antonio abate in Bergagnacco (S. Leonardo 1967).
Največji uspeh msgr. Cracine pa je v tem, da je odkril važno zgodovinsko-kul turno listino Starogorski spomenik, ki ga je najprej objavil v koledarju Goriške Mohorjeve družbe leta 1974, pozneje pa v posebni italijanski brošuri »Antiche preghiere popolari slovene del Santuario di Castelmonte«. Cracina je napisal tudi več člankov za Trin-kov koledar (1953-58) in za furlanski list Patrie dal Friul (1952-57).
Našemu slavljencu želimo, da bi po težki preizkušnji potresa ostal še vedno delaven in mladosten in da ne bi pozabil beneških Slovencev, za katere je napravil toliko dobrega.
GUJON PASQUALE
Med prvimi slavljenci v prihodnjem letu bo matajurski župnik Gujon, ki bo 1. aprila dočakal že sedemdeset let. Izšel je iz tistih vrst beneških duhovnikov, ki so se vzgajali ob buditelju beneškega ljudstva Ivanu Trin-ku in njegovem zvestem sodelavcu Antonu Cuffolu-Čedermacu.
Gospod Gujon je pravi sin Benečije in njenih ljudi, zato je hotel ostati in delati med njimi v težkih časih fašizma, med vojno in vse do današnjih dni. Po svoji novi maši je nekaj časa pastiroval v zapadni Benečiji, nato pa se je preselil v najvišjo faro Matajur, kjer bi lahko z Gregorčičem rekel »kot kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčic«.
Tu je tem ovčicam pomagal, jih učil in z bolestjo gledal, kako odhajajo v tujino. Starim je delal prošnje za pokojnino in se skupaj z njimi staral. Njegova starost pa je le kronološka, le po letih je toliko star, duševno pa je še vedno svež in mladosten. Dokler je živel Trinko, ga je večkrat obiskal na sosednjem Trčmunu in občudoval njegovo pridnost, marljivost, zlasti pa njegov kremenit značaj.
In ko Trinka ni bilo več, je Gujon čutil,
da mora tudi sam nekaj povedati o svojem ljudstvu, o njegovi zgodovini, ker je videl, kako bi radi nekateri Benečane zbrisali z zemljevida. Začel je zbirati zgodovinske podatke, natipkal je precej strani in pokazal prijateljem to svoje delo v upanju, da mu kdo poreče, naj dà v tisk. Želel je, da bi to prišlo med ljudstvo, da bi ljudje spoznali lastno preteklost in se otresli zavesti, da so manj vredni kot drugi narodi.
In tako je zagledala beli dan njegova knjiga »Le genti delle Valli del Natisone«, ki obsega nad sto strani. V posvetilu pravi: »S to knjigo hočem razpihati žerjavico, ki še nekoliko tli pod pepelom, v upanju, da bodo drugi še bolje razpravljali o teh vprašanjih, da ne bo izgubljen ponos in ljubezen do svobode, ki so nam jo zapustili naši predniki.«
In Gujonova knjiga je bila z veseljem sprejeta. V slovenskem prevodu je izhajala kot podlistek v Primorskem dnevniku. Razpihala je žerjavico, tako da se v Benečiji prebujajo društva in zbori, slovesna zborovanja in nastopi, ki pričajo, da beneški Slovenci ne bodo izumrli.
Gospodu matajurskemu želimo še veliko plodnih let med tistimi zvestimi hribovskimi ljudmi, ki skupaj z njim vztrajajo na svoji zemlji, ker jo resnično ljubijo.
BIRTIČ VALENTIN - ZDRAVKO
Tudi naš ljudski pesnik Pre Valentin, ki je več kot trideset let preživel med svojim ljudstvom pri Devici Mariji v Dreki, bo prihodnje leto praznoval svojo sedemdesetletnico.
Rodil se je 20. decembra 1909 v Ruoncu pod Matajurjem. Oče Angel in mati Antonija Sakù sta bila kmeta. Mladi Valentin je začel hoditi v šolo v domači vasi, kjer je obiskoval prve tri razrede osnovne šole, v 4. razred pa je hodil v Tarčet. Odtod ga je pot peljala v Videm, kjer je študiral gimnazijo in teologijo. Tu se je srečal z Ivanom Trinkom, ki je očetovsko skrbel za dijake in bogoslovce iz Benečije.
Pre Valentin je bil posvečen v mašnika v tistem usodnem letu 1933, ko je fašizem prepovedal slovenske pridige v Benečiji. Mladega mašnika so poslali v Rezijo, kjer je tri leta služboval v Osojanah. Iz Rezije je odšel v Mersin, kjer je pridno deloval od leta 1936 do 1947. To so bila težka leta vojne. Vas Mersin je rešil požiga. Prepričal je nemškega komandanta, da niso njegovi ljudje ubili treh kozakov. Po vojni je prišel v Dreko, kjer je ostal do jeseni 1978. Videmski nad-
-j-*.-
Birtič v pogovoru z Rezijankami
škof A. Battisti ga je 23. marca 1975 imenoval za častnega kanonika kolegialnega kapitlja v Čedadu in leta 1978 za rednega kanonika tega kapitlja.
Birtič je že pred leti začel posnemati s'vojega učitelja Trinka in poskušal kovati verze. Napisal je več prigodnic raznim no-vomašnikom in za druge slovesnosti v Beneški Sloveniji. Mnoge njegove pesmi bi lahko imenovali domoljubne, ker v njih izpoveduje svojo veliko ljubezen do domače zemlje. Jezikovna oblika teh pesmi je pol narečna pol knjižna.
Svoje pesmice je objavljal v Trinkovem koledarju in v koledarju Goriške Mohorjeve družbe. V furlanskem koledarju Stele de Na-dal leta 1968 je bila natisnjena v izvirniku in v furlanskem prevodu njegova pesem Božična noč. Nekaj prigodnic je objavil tudi v publikacijah, ki jih je izdajal Angel Kra-čina (Missionari nostri, Costumanze religiose di nostra gente, Il giubileo sacerdotale d’oro del M. R. don Pietro Cernoia). Stiri njegove pesmi je objavil Anton Birtič v brošuri Oj božime.
Pre Valentin je napisal tudi nekaj sestavkov v prozi in že več let sodeluje pri listu Dom. Imel je tudi razna predavanja o Beneški Sloveniji: na Geografskem Inštitutu v
Ljubljani leta 1972, na študijskih dnevih slovenskih izobražencev v Dragi 1973, bogoslovcem in študentski skupini v Ljubljani 1974.
Pre Valentinu želimo še veliko zdravih let, da bi kot kanonik v Čedadu skrbel za naše ljudi, ki prihajajo v mesto in da bi nam iz čedajskih arhivov odkril marsikatero zanimivost naše preteklosti.
Msgr. RUDOLF KLINEC
Dne 2. decembra 1977 je v Gorici umrl veliki prijatelj beneških Slovencev dr. Rudolf Klinec. Rodil se je v Vipolžah v Goriških Brdih. Z mamo je že kot otrok romal na Staro goro, kjer je videl podobo, kako nadangel Mihael prebada hudiča. Sklenil je, da postane duhovnik, da se bo tudi sam boril proti hudiču in vsem krivicam na svetu. Študiral je v Gorici in v Bologni, kjer je končal bogoslovne študije in postal mašnik. Nato je šel študirat pravo v Rim, kjer je na Lateranski univerzi dne 22. junija 1941 branil
svojo doktorsko disertacijo »L’attuazione della legislazione ecclesiastica di Giuseppe li neH’Arcidiocesi di Gorizia«, ki je leta 1942
Msgr. Rudi Klinec pri Ivanu Trinku
izšla tudi v knjigi. Leta 1945 je postal škofijski kancler. Bil je marljiv kot mravlja. Brskal je po arhivih in zgodovinskih spisih ter napisal razne knjige: Zgodovina goriške nadškofije (1951), Marija v zgodovini Goriške (1955), Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe (1967), Na božjo pot (1965), pri letošnji zbirki Goriške Mohorjeve družbe pa je izšla njegova knjiga »Primorska duhovščina pod fašizmom«. V tej knjigi se je spomnil tudi trpljenja beneških Slovencev in Vsega gorja, ki so ga doživeli beneški duhovniki, ko je bilo prepovedano slovensko bogoslužje v cerkvi.
Dr. Klinec je ljubil beneške duhovnike in se je stalno zanimal za položaj beneških Slovencev. Zelo je bil vesel, ko je videmski nadškof Alfredo Battisti dne 25. marca 1976 uradno odobril in potrdil uvedbo bogoslužja v slovenskem jeziku, kar je bilo prepovedano od leta 1933.
Dr. Klinec je bil škofijski kancler pod štirimi nadškofi: Margottijem (1945-1951), Ambrozijem (1952-1952), Pangraziem (1962-1967) in nazadnje pod Petrom Cocolinom (1967-1977). Veliko je delal za Goriško Mohorjevo družbo in druge slovenske ustanove. Smrt mu je pero iztrgala iz rok, ko je imel še polno načrtov.
Listina o pravicah Slovencev videmske pokrajine
Slovenci v videmski pokrajini doživljajo zaradi potresa leta 1976 najbolj dramatičen trenutek v svoji zgodovini.
Posledicam dolgotrajne represivne politike, ki je potiskala slovensko narodnostno skupnost ob rob dogajanj ter načela njene materialne in duhovne osnove, se zdaj pridružujejo posledice naravne katastrofe, ki ni pretresla samo družine in vasi, temveč tudi vse še ohranjene gospodarske in družbene strukture ter povzročila posledice, kakršnih ne zasledimo nikjer drugje.
Žrtve dvojne katastrofe se Slovenci v videmski pokrajini v trenutku, ko je hudo ogrožen njihov goli obstoj, obračajo s to listino na politične, družbene, kulturne in sindikalne dejavnike ter na vso javnost v prepričanju, da pomeni ta skupnost neprecenljivo vrednoto za Italijo in da daje Furlaniji evropsko obeležje, pozivajo k solidarnosti z napori za njeno rešitev.
Kakor je nujno obnoviti po potresu prizadete kraje, tako je na ozemlju, 'kjer živijo Slovenci, v prvi vrsti potrebno oživiti družbe-
ne in gospodarske strukture, kar bo tudi povračilo za škodo, ki so jo te strukture utrpele zaradi političnih krivic.
Da bo ta težavna akcija uspela, je treba pospešiti vračanje slovenske narodnostne skupnosti k svojemu narodnostnemu izvoru tudi s tem, da jo država kot tako prizna. Na ta način bo ponovno našla zavest same sebe in ob solidarnosti drugih Slovencev postala subjekt svojega preroda.
Ob trideseti obletnici ustave se Slovenci sklicujejo na njena še neuveljavljena določila in zahtevajo uresničitev demokratičnih svoboščin, ki zagotavljajo posameznikom in skupnostim pravico do lastnega humanega razvoja, do svobode v pluralizmu, spodbud v političnih, verskih in sindikalnih združevanjih, do izražanja misli v izvirni obliki, ki je vezana na materin jezik, do gospodarske svobode, ki naj jo zagotovi delo kot osnovna pravica.
ZGODOVINSKI PREGLED
Slovenci videmske pokrajine živijo že več ko tisoč let ob današnji vzhodni italijanski meji, na ozemlju, ki zajema več občin od Kanalske doline do reke Idrije. Porazdeljeni so v štiri narečne skupine, so skozi sto-
letja ohranili svojo narodnostno in jezikovno identiteto, kar dokazujeta tako zgodovina, kot še danes živa kulturna dediščina, ki je med drugim tudi nasledek široke upravne in politične avtonomije, ki jo je to ozemlje v preteklosti uživalo kot mejni pas oglejskega patriarhata in beneške republike.
V ta okvir, ki sega do današnjih dni, spada nekaj beneških likovnih in literarnih spomenikov, ki zavzemajo častno mesto v zgodovini slovenske ustvarjalnosti.
Avtonomijo je po napoleonskih vojskah Avstrija ukinila in beneškim Slovencem ni bila več povrnjena, tudi po letu 1866 ne, ko so bili priključeni italijanskemu kraljestvu. Nasprotno, od leta 1866 so začeli izvajati načrt, katerega cilj je bil izbrisati vse izvirne lastnosti narodnostne skupnosti. Učinki te načrtne akcije trajajo še danes.
Državnemu aparatu je bila zaupana naloga, da prisili prebivalstvo zatajiti lastno kulturo, svoj jezik, še celo svoj izvor. Z nizkotno propagando se je posrečilo ustvariti v ljudeh občutek, da so zaradi svoje narodnostne pripadnosti manjvredni. Vsaka javna oblika slovenskega izražanja je doživljala napade, najuglednejši slovenski kulturniki, književniki, zgodovinarji in znanstveniki so bili preganjani.
Pevski zbor iz Sv. Lenarta
Mladini je bilo onemogočeno slovensko izobraževanje v šoli; njej je bila celo zaupana naloga, da zatre rodno govorico. Represivna akcija je doživela višek z nastopom fašistične diktature, ko je prišlo celo do zaplemb katekizmov in do prepovedi rabe slovenskega jezika v cerkvi, kjer so mu ohranjali dostojanstvo, ga gojili in spoštovali.
Antifašistični boj in republiška ustava, ki sloni na načelih svobode, demokracije, enakopravnosti in pluralizma, na načelih torej, ki so idejna osnova za priznanje pravic Slovencev v videmski pokrajini, sta bila ob nacionalističnem pojmovanju državne enotnosti in ob sovražni politični volji neučinkovita.
Četudi je v boju za osvoboditev slovensko prebivalstvo zmoglo dati pomemben prispevek, je bila njegova odpornost po vojni s silo oslabljena. Tako se je lahko uveljavljala nacionalistična prevara, ki je zanikovala že sam obstoj Slovencev v videmski pokrajini.
IZSELJEVANJE
To represivno akcijo, ki je prizadela demokratično zavest pomembnih osebnosti, združenj in političnih skupin, je spremljal, in to ne naključno, tragični pojav izseljeni-
štva, ki je tu zadobilo razsežnosti množičnega odhajanja mladine in povzročilo demografsko krvavitev slovenske skupnosti, da se je v kratkem času zadnjih tridesetih let številčno znižala na polovico in se tako znašla na skrajnem robu golega obstajanja.
Resnost teh razmer je po drugi strani kljub vsemu pripeljala do utrditve zavestnih sil skupnosti in do prebuditve mladih moči. Čeprav je bila skupnost prizadeta v integriteti svoje etnične zavesti in socialno in gospodarsko potisnjena na rob, širi z obnovljeno skupnostno in moralno prizadevnostjo živo tkivo kulturnih in emigrantskih društev. Kljub političnim oviram je tako lahko pognala in zrasla volja po prerodu Slovencev v videmski pokrajini.
Kot v drugih kritičnih trenutkih slovenske narodne zgodovine, se tudi danes na številnih množičnih kulturnih prireditvah, kakor so na primer tabori na Kamenici, zbirajo pripadniki skupnosti. Njihova različna mnenja in tendence najdejo stično točko v organizaciji obrambe skupnosti, naj bo na njenem lastnem ozemlju kot zunaj njega, ter v opozarjanju izvoljenih organov in demokratičnih sil v Furlaniji, v deželi in v državi na problem Slovencev v videmski pokrajini.
Med najbolj pomenljivimi trenutki v
enotnem delovanju društev je bila organizacija velikodušne pomoči, ki jo je Slovenija nudila po potresu prizadetim krajem. Ta pomoč je pokazala na možne oblike sodelovan-nja in izmenjavanja misli med Furlanijo in Slovenijo v skladu z duhom osimskega sporazuma, ki je prav tedaj stopil v veljavo.
S to pogodbo, ki je porok za stabilnost meja in za zaželeno prijateljsko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo, je neopravičljiv kakršenkoli političen izgovor proti priznanju pravic slovenske skupnosti v videmski pokrajini, pravic, ki so po ustavi enake pravicam tržaških in goriških Slovencev.
Slovenci v videmski pokrajini odločno odklanjajo vsakršno razlikovanje med njimi in drugimi deli slovenske skupnosti, ker je to jasen poskus nadaljevanja politike, ki jih je doslej izolirala in potiskala na raven krajevne posebnosti. Nasprotno, poudarjajo nujnost ukrepov, ki naj popravijo sedanje stanje kulturnega razkroja, v katerem so se znašli zaradi dolgotrajnega izvajanja take politike.
Slovenska skupnost v videmski pokrajini, danes porazdeljena v narečne skupine, se bo lahko v polnosti izražala, kadar bo njena dragocena skupna jezikovna in kulturna dediščina rešena sedanje uničujoče brezbrižnosti in bo v slovenskem izobraževanju, to-
Mladi beneški harmonikarji
rej v plodnem stiku s slovenskim knjižnim jezikom, našla naravni združujoči okvir za svoj specifični, sodoben, ustvarjalen in prispevku vseh Slovencev odprt razvoj.
Slovensko izobraževanje, ki naj se organizira na šolah različnih stopenj v okviru avtonomnega slovenskega šolskega okraja, se bo moralo opreti na vsemu prebivalstvu odprte ustanove in službe, kot so knjižnice, gledališče, muzej, prostori za društveno delovanje, televizijska služba, tisk. Za slovensko izobrazbo učiteljev in kulturnih delavcev naj bi skrbela fakulteta za vzhodnoevropske jezike pri novoustanovljeni videmski univerzi, ki naj bi dala Furlaniji evropsko Vlogo.
Vendar moramo poudariti, da bo lahko ponovna pridobitev izvirnih duhovnih in ustvarjalnih možnosti povsem učinkovita le, če bo skupnost ponovno pridobila tudi svoje človeške sile, ki jih je izgubila najprej zaradi prisilnega izseljevanja, potem še zaradi množičnega odhajanja prebivalstva po potresu.
Na slovenskem ozemlju je zato treba smernico državnega zakona o obnovi Furlanije, »naj se v pričakovanju odobritve deželnega načrta takoj izvedejo tisti posegi, ki so nujni in neodložljivi«, izvajati tako, da bo
Mlade Benečanke na seminarju v Ljubljani
v okviru obnove osnovni cilj vrnitev izseljene delovne sile in njena ponovna vključitev v proizvodno delavnost doma. Samo tako bo obnova na tem ozemlju dejansko usmerjena k ciljem, ki jih omenjeni zakon določa, to je »h gospodarskemu in družbenemu razvoju ter k ponovni ureditvi teritorija, k pospeševanju industrijske in kmetijske proizvodnje, k okrepitvi storitev in k rasti zaposlitvene ravni, ob ohranjanju etnične in kulturne dediščine prebivalstva«.
V tem programu za obnovo in prerod bodo imele osrednjo in odločilno vlogo prizadete gorske skupnosti, katerim je potrebna, poleg izrednih sredstev in pooblastil, primernih izjemnosti nalog, tudi prenovitev njihovih sedanjih struktur, da bodo pri njihovem delu lahko dejansko sodelovale najširše plasti prebivalstva. Nadaljnji prostor za njihovo delo bo treba iskati v perspektivah »gospodarskega sodelovanja v obmejnih pokrajinah«, o katerih govori poseben člen osimskega sporazuma in ki še posebej zadevajo gorske skupnosti, v katerih živijo Slovenci videmske pokrajine.
Ta dokument je rezultat širokih posvetovanj vseh organizacij Slovencev v videmski pokrajini, med njimi tudi posvetovanja ob sestavljanju pisma, poslanega predsedniku
ministrskega sveta v Rimu avgusta 1977. Posvetovanja so bila sklenjena z enotnim srečanjem v Lipi 15. septembra 1977.
Z njim nalagamo videmski pokrajini, ki je naravni predstavnik Slovencev na svojem ozemlju, občinam in gorskim skupnostim, deželi Furlaniji-Julijski krajini in parlamentu italijanske republike plemenito nalogo, da prispevajo k dejanskemu uresničenju najprimernejših ukrepov, ki naj Slovencem zagotovijo čimprejšnje uživanje človeških in državljanskih pravic, določenih v ustavi in deželnem statutu, da se njihovi skupnosti povrne možnost razvoja in napredka, ki ji pripada.
PREGOVORI :
Je napet ku mijeh.
Ima dobar nus ku pas.
Baba duge lase kratak um.
Zna lagat ku zlodjova mat.
Je taku žejan, da bi Nedižo popiu.
Je znu taku gost, da še zlodi mu je plesu.
Naši otroci pišejo
(Iz zbirke »V ar tac«) MOJA VAS ANKRAT AN SADA
Ist san na čeča s Kravarja. Man štičr-najst liet an hoden v šuolo du Svet Lienart. San deleč pet kilometru od Svetega Lienar-ta. Vsak jubi dan muoren vstat ob šesti an pu za dobit tisto korierino, ki gre v mlekarno, de me peje. Ist san cula govort moje parjatelce od suole, de v Špietru se runa, če adàn cje, an korš od kulture slovienske. Priednje lieta ist san bla tu kolege an so me nimar garduo gledali, zak san bla Slovienka. Ma ist san se čula no malo vesoka, zak san znala dva jizika: taljansko an tudi slovensko. Zatuo san tiela tudi ist partečipat h te-lemu konkoršu, ki moje parjatelce so mi ja-le, je strašnuo ličpo.
Ist van cjen poviedat no malo novic od moje vasi. Moja vas je groznuò stara. Takuo ki san čula pravco, v ta parvi hiš od Kravarja so bele mčtnje, potlè ona so šle an tu isti hiš so začel stat judje, ki so miei priimak Predan, ku ist! Ta pred hišo je šelč tist ka-man, kjer so se žegnovale priet ku so šle v hišo. Kravar ma puno, puno liet, zak je na cierku, klicana svet Štandri, ki je bla zazidana v cajtu od Vizigoti.
Sada bon guorila od Kravarja, kuo se znajde sada. Tu Kravarji so malo judi, je pu hiš praznih an se tudi poderjajo. No rieč van povien: de gostilne tle v Kravarju se na maj poderejo, če ne jih kar hitro druge napravijo. An tudi ne nediejo ne vsakdanji dan nieso maj prazne; an za tuo tle v Kravarji mamo puno pijancu, ki čeglih bi se bli radi poročil, nje bla obedna tkaj naumna za tuo pobrat. Van parporočim no rieč: pridita gu Kravar tu nediejo vičer poslušat liepe pie-sme. Adàn tul ku vuk an te drug bleje ku kozà, kar jo derejo. Ist dien, de tuole je vse khuža vino. Menò mi na kor hodit to čine-ma, ga iman tu vasi prez nič placjàt. Van povien, de menò me je všeč moja vas, zak je na sončnim prestoru an se vid fajno vedùto.
Sada, potlè ke smo tkaj jo želiel, mamo tudi no lepò ciesto šfaltierano. Hodijo tud forčšti judje ta od Vidna an Čedada, posebno kar so gobe. Tudi tuole van povien: muoj kužin z Belgije — Marko Predan, ki je an dobar škultor — je Šenku naši vasi no glavò so vsim rogmi. Tuole bi bluo spomin od vasi, zak ankrat tle v Kravarji je biu pdškul an je bluo puno krav, an zatuo so začel klicat Kravar mojo vas. Sada tle v Kravarji je ta-kuo postavjeno: sviet na nič rindi, takuo ti
mlad hodjo po fàbrikah na Manzan an ti druz so šli s trebuhan za kruhan po sviete.
Čez dan ostanejo samuo te star an otroc. Kar je bluo mojgà znanja, san van povie-dala; ist bi miela puno za van poviedat, ma sada na bon vic pisàla.
LORETTA - Kravar
BAL A VANTAR JI
Puno krat muoj nono mi prav, de puno liet od tod so bli ni možje, ki so se klical balavàntarji an so se hodil fagjàt s fàgli gor na čime od bregi na viljo sejma an božiča an novega lieta.
Fàgle so ble ne palce uoz darvč, ki tu pùntali so miele ogìnj, an balavàntarji so se tukli s tistmi od zvičer do druzega dneva an zguoda so bli zažgani.
An mož od mojé vasi, ki se je klicu Kli-njon, je biu šu do h njegà klieti za požegnit njive an je videu, de balàvantarji se fagjàjo an je zaueknu dnemù: »Daj mu, daj mu!« Nie še finiu guorit, ki vsi so letiel dol pruot njemù, on zastrašen je leteu an kar je paršu, se je zaklenu gu kambro. Malo potic so paršli balavàntarji an so mu jal: »Srečan ti, ki si paršu pod strieho, če ne si biu videu, ka je bluo naco s tabo.« Renik Klinjon se je biu
brjeze« pri kosilu
takuo zastrašu, de drug dan se je tresu an za puno cajta zvičer se nie ganu uon s hiše, zak se je bau.
TIZIANA - Podbarnas
AN JAGAR, KA JE JECU
Ankrat je biu an mož, ka si klicu Erminio. Judje so ga klical Klin an tel mož je jecu.
No nedeljo je šu v jago an kar zvičer je paršu nazaj, so ga prešah de ka je ubiu.
Pa je jau on: »S-sa-san v-vidu no 1-le-lesico, s-san šu go na an k-ka-kaman an s-san se potambulù an s-san ubu f-flaško od v-vi-vina. Drugo n-ne-nedeljo s-san u-ubu bi-bičikleto. Ta trečo sa-san v-vi-vidu z-zajca an na-na-namest za-zajca s-sa-san ubu p-ps-psi-co.«
VALTER - Podarskije
TINAC AN MIHA
Tinac an Miha so bii dva velika parja-lelja. Tinac je imeu že lieta za se ženit an je jau Mih: »Drieve puojden v vas an ti prideš za mano.« An Miha: »Po ki puojden ist za tabo?« An Tinac: »Vse, kar ist bon pravu, ti povieš na veličin!« - »Dobro, dobro!«
Kar su paršli tu hišo od tiste čičč, ki mu je bia všeč, nje ocà ga je začeu prašht vsegà: »A imaš dost žvine?«
An Tinac: »Ah, iman nieke repe, ma malo.«
An Miha sùbit: »Kuo samuo nieke repe, imaš puno žvine!«
Potlé nje ocà ga praša: »An imaš dost sveta, njiv?«
An Tinac: »Ah, iman samuo ne dvie njive an malo sveta.«
An Miha: »Muoj Tinac, ist na vien, zaki ti kladeš vse tu nič! Ima pač puno sveta an take lepe njive, de gu vasi jih niema obedan takih!«
Gor na tisto, ka ga nie parjeu kaši an nje očd mu die: »Tinac, a imaš an kaši?«
An Tinac: »Tuole nie nič, se niesan ku no mare prehladim«
Anta Miha: »Ki kaši, je vas gniu, jetku je!«
Tinacu nie bluo ormaj 'ki, ku iti v špotu damu! Po pot je jau Mihi: »Ma zaki s jau takuo?«
An Miha: »Sa si mi kuazu poviedat buj veliko vsako rieč, ka moren ist, Tinac?«
MARIA - Kravar
KOPERATIVA
Anje muoja vas je kambiàla puno od ka-dà je biou taramàt. So manj kišah an so osanàst prefabrikàdah, osan nan so dal Trentìn za dùjsetandàn faméj, pet ta s Slovenj za pet faméjah an pet ta z regiòn za dujset faméjah.
Je za zahualit tist brun jùdi, k nan so pamal t' na vse, nan so pamal soportàt straha, nan so dal kiše an fajn puna rečah.
Mamo dvie aštarije, dna je buj mikana ko ta druga. Koperativa je bla kamadàna, ma ji šla s taramatàn kuaž vsa dou, ma ànje jo so kamadàl an je pršla ver liepa; jo so inaugurai na dujset maja, ma jast nisan mala it, zak san bla zounà.
Anje koperativa je dan vant za Čeniebo-lo, zak je velika an liepa. Mené Čenicbola mi ji plažala vič, tej k ji bla prej ko taramàt, zak je bla buj velika an je rniela puno kišah stareh.
MARINA - Čeniebola
MOJA VAS
Velika žalust je v moji vasi, hiše se spra-znjuvajo od te mladih j udi, kier par nas nie moč živieti. Zemjà na rodi dost blaga, se na more mieti druzga ku kajšno kravo, ke
■ V*-;-;,.
Pust v Ruoncu
daržjo naši očuove an matere. Tele naše hiše so lepuo postrojene, ma so tu gardin pre-storu, ta pod briegan, ki na njin so ččla, ki so na perikulne, kier potres je stresu an marskajšan debeu kaman se je trgu an par-šu do za vas; judje se bojò še spat ponoč tu hišah. Jast iman tudi vojo študiat an se navasti mištičr, de bon mou an dan na buj lahnin živieti an narditi hišo na lepin prestoru.
DORINO - Obala DIELO OD KUMETA
Dielo od kumeta je puno težkuo. Začne dielat, že kar zhčne pomlad, an na fini do kar začne zima. Takuo k pride pomlad, gre du njega njive an zhčne kopàt zemljò. Ma nie finito at, zatuo k muore usadit, opliet tiste piànte, k so veliezle. Kar pride zajt an kar piànte so se zazdreliele, muore začet po-bierat. Ma naj na mislimo, de njegà dielo je vse at; zatuo kar trava veliez, jo muora siec an pograbit, an tuole se zgodi vičkrat na lieto. Muore tud narest venjike, pobrat vse ve-njiče an jih zažgat. Kar pa pride jesen, če grazdùje se je zazdrelielo, ga muora pobrat. Mi vernò, de kar pride jésen, vietar stor past perja do z dreves, an on jih muora pograbit, jih det tu žbrincjo an jih nest damu. Tiste
perja bojo šervile za stejo od krav. V telim cajtu muore tud pobrat kostànj, jabuke, hruške an še puno reči, zak mi vernò, če do kar dura poliete, je sonce, kar pride jčsen, vse sadje je zdrielo an sladko an takuo kumet ga more pobrat. Če ga na poberé, al pade dol na tla an se vedérba al pa žvine ga pojedo. Te k ma krave, muore tud napravjàt senuo za zimo. Kar pride zima, njegà dielo ta po njivah je za no malo finito, ma vseglih muo-ra le dielat, če ne ta po njivah, pa tan doma: infàti če je pobrau sierak, ga muore žgranat do s klasin — takuo dielo od kume-ta nie maj finito.
Puno j udi na konšiderajo njegà dielo; ma oni na vedo, ki šforcu nardi an za zaslužit no malo, na vedo kuo se more potit, kar kòpa zemljo ta pod soncam.
De bi na bluo njegà, ubedan bi na jedu reči frčške an naturàl. Mi vsi muormo kon-šiderat njegà dielo, zak je ku adnega druga, al pa buj importànt an težkuo. Punokrat opudàn na pride še jest damu, ma nesé kosilo du njivo an do pod kako sienco ga snie. Na zamudi puno cajta za sniet, zak če ne na rivà finit njegà dielo za tist dan. Zguo-da vstane, že kar petelin zapieje, an gre du njivo dielat. Kar pride damu zvečer punokrat je takuo šfinit, de niema voje še sniest,
ma bi teu sùbit iti počivat njegà trudne kosti. Njegà roké so taku gàrnjaste an pune kalù, zatuo k dieia zemljò an dieia težke dieia.
Kumet je an dielovan človčk an je puno veseu, kar lieto je bluo lepò an kar zemljà mu je dala dobré zelenjave an kar vie, de nie dielu zastonj.
BEATRICE - Oblica TRAVA MORTA
Moja nona mi je pravla, de v cajtu fašizma se ni smielo gauorit slovinsko, an aldje su bli takuo perstrašeni, de so se bal gauorit slovinsko tu snužčt. Flip an Toni so bli dva prijatelja, k se so miele dobrò radi. Flip je biu dužan Tonu dno zornàdo za sieč travo. Zjutra Flip je šu ti h Tonu an mu je jau: »Toni, al grema?« Toni mu je odgauoru: »Še no minuto počaj; Marjuta, naprav hitro kosilo, tle Flip me čaka.« Marjuta: »Reci mu, de naj počaka deset minut.« Marjuta ji n je dala kosilo an so šli gu snužčt, an kar so paršli gor, Toni je jau: »Je fajn kos za sieč.« So začel sieč gobadva, ma Flip, ki je biu bul počasan, je pogledau gu luft an je vidu, de magie začenjajo parhajat, ma potlč je začeu hitiet an on. Flip an Toni so glih finii sieč
an daž je začeu. So se hitro skril tu senik an tist moment so se zmislili, de na smiejo gauorìt slovins'k; an še senik je biu blizu cieste, če kajšan je biu peršu, jih je biu ču gauorìt. Tist dan so finii sieč vso travò za vso tolo polietje. Za feštegiht su jedli an pil vino. Toni an Flip so znal gauorìt malo ta-ljansk an puno slovinsk, an Flip mu je jau takuo, kak je znau, pu po taljansk an pu po sloviensk: »Bévi Toni trava morta.«
ROBERTO - Breka
ŽEGN
V našem bse v 29. j ul ja se nardi na fešta, se kliče žegn. Tuta fešta murija n puebe naradite na taka hiša, čej kuhaja kuabase mpa palenta. Pol z brina mpa z dii je naredijo n tak tancpoden, čej pol murija ta mua-de rajate. Pridaja tudi kače muzikante s fi-zarmonika mpa špiljaja kaka muzka. Tote puebe pole murija kupte tude bina, kafe, arančiata, koka-kola, gingerini, da pol daja ljude, ko pridaja gledet mpa rajate. Vse tro-ce tiste den maja gore vse kušten mpa žene tude, može maja na janka n huače biele.
EMANUELA - Ukve
MOJA VAS
Narbuj liepa je moja vas, čiglih za njo je samuo kras.
Iz nje se vid j o nediške an furlanske doline, tu k se pardielajo narbujši vina.
Ta vas se kliče Mar sin, tu k trikrat na tiedan pride poštin, nan parnesé novice od naših dejnih judi, ki zmieran pensàjo na svoje vasi.
Tud oni za férje prijo radi za vidit domače judi.
PAOLO - Marsin
UKB&ESEBIB
Kaj sna bol jezen se prime ljudi, ki gredo v emigracijo, če so tam doma, pa subit pasa?
(Domotožje - nostalgia)
Kajšno skriunost znajo obdržat tudi žen-•	(Ne povedo, koliko so stare)
Kdo hodi po 40 letih še nimar v vartac (asilo)?	(Vzgojiteljica	- meštra)
Katere žene živijo več časa kot možje?
(Vdove)
Ostanem
Ostanen za živiet tu teli stari vasi, u teli stari hiš, med teliti starin juden.
Ostanen za hodit gor po teli stari kamanovi stazi, ostanen za piet piesmi ki so piel zvičer tu senikah pttobi od pitno puno liet od tega.
Ostanen za se jezt z mojin sosedan za an pedin zemjè. Ostanen za igrat s kozarcan pred nam u nedeljo s parjateljan.
Ostanen za se ustraši zavoj magli kar je senno na tleh. Ostanen za uekat poliete listin ki siečejo travo — Šujajo!
Ostanen za čjut vesejé od parve rožice tu travi. Ostanen za žagat darvà an se griet blizu ognjù. Ostanen za prašiit no rokò parjatelju za narest kopo. Ostanen za jezt s listin ki kupavajo kostan zak dajo malo o nič za an.
Ostanen za se čjut ist.
Ostanen za guorit s kajšnim.
Ostanen z.a reč »te niesan pustila zemjà«.
Ostanen za skopat muoj vartič.
Ostanen z.a stuort rodit an zrast moje sntiove za jih navast jubezen za vse tele reči.
Ostanen za leliet na buojše dneve.
UXE&K3IKIE
Kdo rabi glavnik, čeprav je plešast?
(Brivec)
Kdo nese veliko drevo, ne more pa nesti kamenčka?
(Reka)
Katera reč je nimar na mestu an se premika?
(Ura)
Govori vse jezike, vsi ga radi poslušajo, pa ga nobeden ni videl?
(Odmev - eco)
Kduo nimar huod an se ne premika, guori an molči?
(Pismo)
Blizu so, dobro vidijo an se ne vidijo. Kduo so?
(Oči)
Kduo začne kadit, kar se prebudi?
(Vulkan)
Kduo je največkrat potoval okrog naše zemlje?
(Luna)
★ ★★★★★ ★★★★★★
■K	*
*	Vsem Benečanom	-K
-K	doma in po svetu	+
*	želimo	*
blagoslovljene	*
*	božične praznike
*	in vso srečo v novem letu
I	*»	I
*	★	*
k	*	-k
★	'k
OH, KIJO BO VESELA ...
*	*
-K	0/2, kuo bo vesela	*
*	usà naša družina,	*
kar kupe bo zbrana	*
okù sojgà cemina,
*
kier na jubezan ^	živa ku o gin j,	*
*	use bratre združi,	^
*	ki astreseni so bli.	+
jf	(Aldo	Clodig) -k
* * ★ ★★★★★★
KAZALO
Stran
Trije papeži	31
Ivan Trinko ob 25-letnici smrti	36
Pisma Francu Levcu	40
Lj. Šorli: Nanj spomin bo večen	56
Trinkova pridiga v narečju	57
Spomin na strica	65
M. Jevnikar: Trinko v svojih prevodih	67
Lj. Šorli: Matajur	74
Naši možje:
— Cracina Angelo	75
— Gujon Pasquale	80
— Birtič Valentin	82
— Msgr. Rudi Klinec	85
Listina o pravicah Slovencev videmske pokrajine 88 Naši otroci pišejo	100
Uganke	113
Andreina Trušnjak: Ostanem	U4
		Stran
Papež Janez Pavel I.		30
Papež Pavel VI.		32
Papež Janez Pavel II.		34
Ivan Trinko		37
Trinkov nagrobnik		46
Cracina Angelo		76
Birtič Valentin		83
Rudolf Klinec s Trinkom		86
Zbor iz Sv. Lenarta		91
Mladi beneški harmonikarji		95
Mlade Bcnečanke na seminarju	v Ljubl jani	97
Otroci »Mlade brjeze«		103
Pust v Ruoncu		107
Hiša v Ošnjem		111
Kazalo		117
Slike		118
Natisnila tiskarna Budin - Gorica 1978 Uredil: Jožko Kragelj		
8
TRINKOV inv.št :
koledar 1979
4927