150
Narodni običaji.
Prstenkanje.
Narodna igra dekliška v Istri. Popisal J. V. Dekleta, kadar ih je mnogo, hoteč igrati to igro, se lepo posedejo na okolo; vzamejo rožico i prsten, ter ena meju njimi srečka najprvo, ka bode prstenica,  to je,  ka bode skrivevala prsten;  a potle,  ka bode gan-karica,   to je,   ka bode vganjevala v kih rukah je prstenica, prsten skrila.    Srečka se pa tako-le:  „binguli banguli prekončiron, čiči biči temperiči, cika čaka, uš baraka, ena vila, a biš paka";  ili:  »jenoga,  dvakuti, trikuti, čičere, pega, lega, smokva, lokva, denjo, dič"; na katero pride zadna  beseda  tega  srečkanja,   ona je prva prstenica a druga gankarica. Sedeče devojke drže sklopljene roke, kadar prstenica gre od druge do druge počemši igro segajoč vsakej v dlani, kakor da bi vsa-kej skrivši prsten pustila; a gangarica gre za njo pazljivo gledeč,  kadi ga je ona za spravo pustila.    Ko je prstenica vse devojke obšla,  praša gankarico,  kadi je prsten?    Gankarica noseč rožico  vganjeva do trikrat; ako trikrat ne vgane, ga gre prstenica na novo skrivat, i to tako  dolgo,  dokler ona vgane.    Kadar gankarica vgane,   kadi je prsten,   sede ta na mesto one,   ka je imela prsten v roci.    Vstavša se  devojka  vzame prvej gankarici roko iz rok, ter gre s prstenico in se še eno devojko,  ki si jo  same odberete,   eno malo na stran; da se pogovore vse tri, kega mladiča bi njej namenile; pogovorivši   se  pridejo   nazaj,   pak  govori   prstenica bivšej   gangarici, ka se takrat vstane:   „Pomoz Bože, mlada!"   ona  odgovori:   „tako  budi stara  (Bog  ti  daj
starost dočekati), odkuda sunce viliza?" ona reče: „od zgora"; „a kamo zapada?" ona odgovori: „zdolom"; „ča ti je najdraže?" ona reče: „Bog, otac, mat, brati, sestre"; ona druga pita: „ča još? jisti, piti, lepa roba, zdravlje", i tako gre prašanje i odgovaranje naprov; a naj zada, kadar nima več kaj reči, odgovori: „nu, neka bude, jedan lep, dobar mladič." Ko ona to reče, jej da rožico i prsten na rožici govoreč: „to ti je poslal ta i ta; rožico za ljubav, a prsten za verovanje, ako ti je drago vzeti ga; ako bi bila zadovoljna, si stavi prsten na prst, a rožico pod grlo, ako ne bi pa bila zadovoljna ž njim, neče prijeti ni rožice ni prstena, pak jej morajo iti druzega izbirati. Ako su jej pak izbrale kega za porugati jo, vzamši ona rožico in prsten ter sve skupa tja vrže rekoč: „sada glejte, kako sam hitela rožiču i prsten, tako bim i njega, da je ovde, i da ga morem. Dvakrat se ga more odvreči, a tretjikrat treba, da se zadovolji, ž njim. Ona devojka, ka je bila prstenica, bode potle gankarica, ona pak, pri kterej je prva gangarica vganila prsten, bode prstenica, pak se počne skrivanje i vganjevanje prstena na novo, samo nesme skriti prstena v roci ene, katerej so vže mladiča namenila, i to se ponavlja, ako imajo časa, dokler vsakemu dekletu mladiča ne namenijo. — S to igro si napravijo dekleta večkrat tak smeh, da od smeha vsa igra prestane. To igro dekleta igrajo najraje spomladi, v leti i jeseni, po vrtih v hladi, ali k igri ne pripuste nijednega možkega ni gledati ni poslušati.