LETO XIX. ST. 22 (889) / TRST, GORICA ČETRTEK, 19. JUNIJA 2014 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Jurij Paljk Dragi brald, tu smo zaradi vas! Velikokrat smo se v uredništvu že spraševali, kako naprej, prebrodili smo marsikatero krizo in se danes spet znašli v novi krizni situaciji, ki je sad finančnih rezov s strani domovine Slovenije in seveda finančnega reza s strani deželne komisije, ki se je soglasno odločila nagraditi druge. O teh zapletih pa ne bomo pisali tu, ker o tem piše upravni odbor in v njegovem imenu novi predsednik uprave Zadruge Goriška Mohorjeva prof. Peter Černič, ki tudi vodi nov odbor. Minuli teden je predsednik naše Zadruge imel srečanje z zaposlenimi v našem uredništvu in ni skrival zaskrbljenosti nad finančnim stanjem, povedal pa nam je tudi zanimivo misel, da je vsaka kriza lahko izziv, priložnost za nov razvoj in nove spremembe, težav pa se po njegovem gre lotiti počasi in vsake posebej. Misel predsednika Petra Černiča je sicer znana, v našem primeru pa pomeni, da moramo s časopisom vztrajati, kot smo vztrajali v dobrem in slabem doslej, predvsem pa moramo najti nove rešitve, ki se nam morda zdijo na prvi pogled neizvedljive, ni pa rečeno, da nam jutrišnji dan ne prinese boljših časov. V vseh teh letih, ko smo od nastanka Novega glasa z združitvijo tržaškega Novega lista in goriškega Katoliškega glasa že daljnega leta 1996 izvedli prvo združitev dveh sorodnih tednikov, smo se držali pravila, da mora biti Novi glas informativnega in formativnega značaja, zavezan demokraciji, slovenstvu in krščanskemu izročilu. Prav zato smo vedno in skrbno gojili lep slovenski jezik, seveda ni šlo brez napak, a te so sestavni del človeškega dela, kot smo tudi vedno gojili misel in načelo, da moramo biti kot narodna manjšina tesno povezani z večinskim narodom, z domovino Slovenijo in nas je nedavni finančni rez iz Slovenije prav zato zelo prizadel. Sicer smo res opozarjali na finančne težave, v katerih smo večkrat bili, a najbrž premalo jokavo in premalo udarno, če lahko nedavne finančne porazdelitve deželne komisije tako razumemo. Dejstvo je, da smo od začetka do danes skrbeli tudi za mlade časnikarske kadre, česar danes nismo zmožni več, zaradi financ seveda. Dva kolega, ki sta se formirala pri nas, sta zaposlena pri osrednjem dnevniku, pet naših nekdanjih kolegov je zaposlenih na deželnem sedežu RAI, en kolega, ki je postal pri nas časnikar, je zaposlen pri SSO-ju kot tiskovni predstavnik, en kolega pa danes dela kot "free lance" časnikar in še vedno sodeluje z nami; tu je še cela vrsta ljudi, ki so z našo pomočjo dobili publicistične izkaznice, med njimi je tudi glavni goriški fotoreporter, ki še vedno dela tudi za slovenski dnevnik, a mi smo se mu morali zaradi finančnih težav odreči že pred leti. Zaradi finančnih težav smo odšli iskat tiskarno na globalni trg, se odrekli fotoreporterjem, zaposleni nismo nikdar prejemali ne nadomestila za praznično in večerno delo kot tudi ne nadur, ki se jih nabere precej pri tako maloštevilnem uredništvu, kot je naše. Prejšnja uprava je lansko leto, da bi dosegli "pozitivno ničlo" ob koncu leta, vzela obresti iz sklada za odpravnine za zaposlene (fondo TFR) in vsoto dala v zaključno bilanco, kar zgovorno kaže na napore, ki smo jih vsi naredili pri Zadrugi za dosego kolikor toliko normalnega upravljanja. / dalje na str. 3 '• :■ - m •jS»ik v RTA', ^ Tv' *■ FotoJMP Pojasnilo bralcem G. Iztok Furlanič meče senco na posvetovalno komisijo Bralcem Novega glasa dolguje odbor Zadruge Goriška Mohorjeva, ki odgovarja za tednik Novi glas, založbo GMD in revijo Pastirček, pojasnila v zvezi s polemiko, ki jo je proti nam začel član deželne posvetovalne komisije za slovensko manjšino g. Iztok Furlanič. Tako neposrednega napadalnega posega s strani člana slovenske posvetovalne komisije res ne pomnimo. G. Furlanič je v Primorskem dnevniku kar dvakrat zapored, in sicer dne 10.6. in 13.6., zatrdil, da je do našega kriznega stanja prišlo zaradi nižjih prihodkov trgovske narave oz. zaradi nižjih prihodkov iz naših virov. Gre za trditev, ki ne odgovarja resnici, kar jasno dokazujejo podatki iz naših bilanc. Resnica je namreč precej drugačna. Negativno poslovanje Zadruge, ki ga predvidevamo za leto 2014, je skupaj z negativnim poslovanjem iz leta 2012 vezano izključno na drastično znižanje javnih prihodkov. Temu smo priča letos, temu smo bili priča pred dvema letoma. Naše negativno poslovanje pa prav gotovo ni posledica slabega upravljanja, kot nekorektno namiguje g. Iztok Furlanič. Naše poslovanje je kljub kriznim letom ostalo neoporečno, in to zaradi stalne racionalizacije stroškov kot tudi zaradi podpore in pomoči, ki so nam jo marsikateri naročniki namenili in katerim se s tega mesta ponovno zahvaljujemo. Novi odbor Zadruge Goriška Mohorjeva je zato bil mnenja, da je njegova naloga tudi ta, da zaščiti ugled prejšnjega odbora. Gospodu Furlaniču smo zato najprej posredovali zahtevo, naj svoje stališče rektificira. Če pa tega ne bo storil, smo mu napovedali odvetniški opomin. Do danes g. Furlanič tega ni storil, ravno nasprotno, trmasto vztraja na svojem stališču, ki jasno priča o izraziti osti proti naši Zadrugi, ki je med poklicnimi slovenskimi ustanovami kot prva globoko in temeljito posegla v racionalizacijo vseh finančnih postavk, da danes res nima več marže za dodatne reze. Razvojnim možnostim, ki se jim pravi kadrovanje novih časnikarjev, zunanji sodelavci, zahtevnejše knjižne izdaje, pa smo se že pred leti odpovedali. Odbor Zadruge torej ugotavlja, da s svojim nastopom g. Furlanič meče senco tudi na delovanje celotne komisije, ki bi morala strokovno in nepristransko vrednotiti delo vseh ustanov, katerim je poklicana dajati mnenje o prispevkih. Njegov nastop je bil doslej izrazito pristranski, saj se je glede poslovanja obregnil - in to tudi z dokazano zgrešenimi podatki - le ob poslovanje naše Zadruge, kar zgovorno dokazuje, da je njegovo ravnanje neskladno z vlogo nepristranskega svetnika v omenjeni komisiji. Zaradi povedanega bi bilo dobro, za ugled delovanja posvetovalne komisije v celoti, da bi kar sam odstopil z mesta, na katerega je bil pred kratkim izvoljen. Odbor Zadruge Goriška Mohorjeva Pomagajmo poplavljencem Slovenska karitas zaokrožuje zbiranje materialne pomoči in nadaljuje zbiranje finančnih sredstev za obnovo domov na prizadetih območjih v BiH in Srbiji. Denarna sredstva zbira na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: POPLAVE SRBIJA IN BIH, Sklic: SIOO 625, Koda namena: CHAR, BIC banke: LJBASI2X. Položnice so na voljo v vseh župnijah in na vseh poštah po Sloveniji. Svoje darove lahko oddaste tudi v naših uredništvih v Trstu in Gorici, mi pa jih bomo osebno izročili predstavnikom Karitas. Bo držal besedo? Deželni odbornik Gianni Torrenti je znova obljubil, da namerava deželna vlada v sklopu rebalansa proračuna dodeliti "nekaj sredstev za rešitev določenih manjših težav, ki so prisotne v ustanovah in organizacijah slovenske jezikovne skupnosti". Trenutno predvideni dolg Zadruge - zaradi reza javnih prispevkov - znaša 117.500 evrov Upravni odbor aktivno išče pot iz kriznega stanja, brez pomoči pa nikakor ne bo zmogel sam. Ob ustanovitvi tržaškega knjižnega središča Naj se ne pozabi na Katoliško knjigarno! V torek, 10. junija, je bilo v Trstu ustanovljeno Tržaško knjižno središče, za vzpostavitev katerega so si, od zaprtja znamenite Tržaške knjigarne aprila letos, prizadevali celotna slovenska skupnost v Italiji, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo. Začetna finančna sredstva za ustanovitev podjetja je prispeval Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sedaj potekajo konkretni pogovori glede ureditve ustreznega prostora, ki so ga že našli v središču mesta, a odgovorni želijo, da se o njem še ne piše, dokler ne bodo dela v končni fazi. Na Generalnem konzulatu RS v Trstu so se 10. junija predstavniki Založbe Mladika, Založništva tržaškega tiska in Katoliške knjigarne udeležili strokovnega posveta o vlogi, pomenu, razvoju in načinu delovanja knjižnih središč in knjigarn v našem zamejskem prostoru. Strokovni posvet, ki je del dogovora o sodelovanju pri vzpostavitvi Tržaškega knjižnega središča, sta v sodelovanju z Generalnim konzulatom pripravila Javna agencija za knjigo in Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Aleš Novak, Mitja Čander, Saša Vodovnik, Dejan Podgoršek in Irena Vadnjal so predstavili svoje poglede in izkušnje, vizijo delovanja, predvsem pa pri- hodnje vsebine, s katerimi dobiva Tržaško knjižno središče kot kulturni center širši pomen. Precej časa so namenili izzivom, s katerimi se danes soočajo knjigarne, ter možnostim financiranja kulturnih programov. Po posvetu so sogovorniki tudi nakazali rešitev za zagotovitev šolskih učbenikov za naslednje šolsko leto, piše v sporočilu TRŽAŠKO KNJIŽNO SREDIŠČE 01 REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki ga povzemamo. Ze dejstvo, da so bili ne sestanek v Trst prvič povabljeni tudi predstavniki goriške Katoliške knjigarne, ki še deluje, kljub hudemu finančnemu položaju, v katerem se je znašla tudi zaradi klestenja finančne pomoči iz Slovenije, daje upanje, da se ob reševanju problema Tržaškega knjižnega središča vsi zavedajo pomena Katoliške knjigarne v Gorici, ki ne more ostati pastorka, čeprav je prav skromno in urejeno poslovanje v Katoliški knjigarni omogočilo, da je danes še živa in dejavna. Ko se veselimo reševanja pro- blema Tržaškega knjižnega središča, ki je gotovo pomembno za slovensko prisotnost v Trstu, pa ne moremo mimo dejstva, da bo novo knjižno središče nastalo z denarjem, ki ga bo dal Urad, a ga bosta prispevali tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji, kar pomeni, da bo del denarja, ki je bil prej namenjen drugim ustanovam in dejavnostim, sedaj šel za novonastalo knjižno središče v Trstu. Kolikor nam je uspelo izvedeti, je bil na srečanju v Trstu govor o tem, kakšna naj bo nova knjigarna, novo knjižno središče, ki naj bo sodobno urejeno, naj poleg knjig ponuja tudi možnost organiziranja srečanj z avtorji, pravljičnih uric za naj mlaj še bralce, kot naj bo v njem tudi razvita razstavna dejavnost, naj ima torej vse tiste značilnosti, ki jih Katoliška knjigarna v Gorici že ima in se kljub temu nahaja v težavah predvsem zaradi dejstva, ker ljudje vse manj kupujemo knjige, v Gorici pa je stanje še hujše kot v Trstu zaradi bližnjih slovenskih knjigarn na razdalji slabega pol kilometra. Prav je, da se Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu zaveda pomena in vloge Katoliške knjigarne, ki ji mora absolutno pomagati, kot sedaj pomaga pri ustanavljanju Tržaškega knjižnega središča! Jurij Paljk Deželni svet FJk je sprejel zakon za zaposlovanje za določen čas Jezikovna okenca Deželni svet FJk je sprejel po urgentnem postopku zakon, ki vsebuje vrsto nujnih ukrepov v zvezi z zaposlovanjem za določen čas v krajevnih javnih upravah. Deželni zakon odgovarja tako na hude težave po nedavni razsodbi ustavnega sodišča, ki je razveljavilo prvimi žrtvami je bilo tudi delovanje jezikovnih okenc, ki na osnovi državnih in deželnih zaščitnih zakonov jamčijo spoštovanje osnovne pravice, da se pripadniki priznanih narodno-jezikovnih manjšin na javno upravo lahko obračajo v lastnem jeziku. "Znašli smo se tako v para- m immSSj ■k ■ m v* Izvršni odbor SSO zaskrbljen za prihodnost Reforme za ali proti Izvršni odbor SSO je zasedal v sredo, 11. junija, na sedežu v Trstu in namenil večji del srečanja porazdelitvi deželnih sredstev; za to je prejšnji teden dala posvetovalna deželna komisija za Slovence pritrdilno mnenje. Ugotovljeno je bilo, da so novosti, ki jih uvaja predlog porazdelitve deželnega odbornika Giannija Torrentija, prizadele organizacije v sklopu Sveta slovenskih organizacij. Trije predstavniki SSO v deželni komisiji pa so dali predlogu pritrdilni glas iz- ključno zaradi obveze odbornika Torrentija, da zagotovi sredstva, ki bodo omilila dodatne reze, poleg tistih, ki so jih slovenske organizacije že utrpele pri izidu razpisa za leto 2014 s strani Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Do izraza pa je prišla tudi neuravnotežena sestava posvetovalne deželne komisije. Vprašati se je namreč treba, ali je smiselno, da komisarji, ki predstavljajo izvoljene javne upravitelje in šolstvo, na tako opredeljen, v določeni meri morda že vnaprej določen, način posegajo v vse- bine, ki zadevajo slovenske organizacije in društva. Predsednik Drago Štoka je prisotnim članom izvršnega odbora poročal tudi o številnih dopisih s strani članic SSO. V njih se članice, predvsem SCGV Emil Komel in Zadruga Goriška Mohorjeva, ki izdaja Novi glas, resno sprašujejo o prihodnosti in o nevarnosti, da se po desetletjih bogatega delovanja prekine pomembno poslanstvo za slovensko narodno skupnost in širši družbeni okvir. Zaskrbljena pisma s strani članic so vsekakor pozitivno dejstvo, tudi ker potrjujejo umesnost alternativnih predlogov, ki so jih podali predstavniki SSO na zasedanju komisije, a niso bili upoštevani. Pri tem gre podčrtati, da je tednik Novi glas eden redkih, če ne celo edini primer danes tako zelo opevanega in iskanega združevanja, saj je nastal leta 1996 z združitvijo Katoliškega glasa in Novega lista. V razpravi, ki je sledila predsedniškemu poročilu, so se člani izvršnega odbora Sveta slovenskih organizacij dotaknili tudi dveh poviškov sredstev za Primorski dnevnik in ZSŠDI. SSO podpira stališče, da je manjšinski dnevnik bistvenega pomena za slovensko narodno skupnost v FJK, kot tudi, da si športna društva in organizacije zaslužijo večjo Povejmo na glas podporo. Tako slovenskemu dnevniku kot športnemu udejstvovanju v slovenskem jeziku, še posebno v mladinskih kategorijah, se ne moremo odpovedati. Pri tem pa se SSO sprašuje o nujnosti takšnega načina poviška teh dveh prispevkov, ki je dejansko spremenil način porazdelitve in nesorazmerno zmanjšal sredstva drugim organizacijam, še najbolj članicam SSO. SSO je zato zaskrbljen, da bodo taki nadaljnji koraki, sicer potrebne reforme financiranja slovenskih organizacij in ustanov, potekali na tak način. Pluralnost, ki je tolikokrat poudarjena kot potreba in temelj naše družbe, se mora jasno kazati tudi v civilni družbi slovenske narodne skupnosti v FJk. Predsednik Štoka je odbornikom še poročal o srečanju z novim županom občine Na-borjet Borisom Preshernom; pogovarjala sta se o tem, kako nujno je, da se ohranijo tečaji slovenskega jezika, za kar pa mora poskrbeti Dežela FJk, saj je jezikovna raznolikost Kanalske doline zgodovinsko in kulturno bogastvo. deželni zakon o javnem zaposlovanju iz leta 2010 in s tem tudi v naši deželi uvedlo zelo stroge količke in omejitve na tem področju. Med doksalni situaciji, ki je značilna za ta čas v tej državi. Pravico do dvojezičnosti v javni upravi, začenši z jezikovnimi okenci in prevajalskimi službami, marsikje jamčijo pogodbe na določen čas, saj so temu namenjena finančna sredstva vezana na letne projekte, ki so po definiciji, seveda, terminski. Brez terminskih pogodb bi tako odpadla zakonsko in pravzaprav ustavno zajamčena pravica, javnim upravam (Pokrajinam, Občinam, nekdanjim Gorskim skupnostim) pa bi bilo istočasno onemogočeno, da koristijo temu namenjena sredstva na osnovi zaščitne zakonodaje", je poudaril deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, ki je v dogovoru tudi s kolegom Stefanom Ukmarjem (DS) pripravil dopolnilo zakona. "Pričakovati je, da bo novi deželni zakon potrdila in sprejela tudi rimska vlada, saj bo drugače postavljen pod vprašaj sam smisel zaščitnih zakonov in posredno spoštovanje mednarodnih sporazumov, ki zavezujejo Italijo", pravi podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec. Kralj nogomet in odpor revnih Se pred enim letom ni bilo mogoče niti pomisliti, da bi se v Braziliji, tej deželi nogometa, dvignili protesti zoper svetovno prvenstvo, ki se je pričelo prejšnji teden. Ko je bilo namreč pred sedmimi leti Braziliji podeljeno svetovno prvenstvo, so bile navdušene kar tri četrtine prebivalstva, sedaj to velja le za polovico. In že pred časom so se pričeli javni odpori z manifestacijami, stavkami in kar ostrimi soočenji s policijo. Velik del dežele nogometa ne sprejema prireditve kot veličastnega dogodka kruha in iger, ki naj pomagajo pozabiti na težave življenja. Problem je sedaj kruh kot vsesplošen simbol tiste ravni bivanja, ki ga igre kot zabava ne odtehtajo več. Gospodarska rast skoraj dvesto milijonske države se je praktično ustavila, pod pragom revščine živi petnajst odstotkov ljudi, korupcija kot vse bolj razširjen planetarni pojav je vsem na očeh, istočasno pa se bogati sloj krepi in postaja vse bogatejši, kar je tudi vse bolj razširjen planetarni pojav. In če k temu dodamo podatek, da bo izvedba prvenstva stala enajst milijard ameriških dolarjev, nemara bolj razumemo proteste, ki v prvi vrsti zahtevajo gradnjo šol in bolnišnic. Največje mesto San Paolo, z okoliškim prostorom šteje okrog dvajset milijonov ljudi, menda vsak dan rojeva nove milijonarje, medtem ko je v njem kar šestindvajset milijarderjev ali sedem več kot pred letom dni. Promet je neurejen, gneče in zastoji na cestah so nepopisni, vendar si bogati lahko privoščijo prevoz s helikopterji, ki jih je štiristo in še nekaj več. Skoraj polovica prebivalcev živi v pogojih, ki so označeni z zloglasno besedo favelas, kar pomeni velemestna območja na robu revščine ali pod njo. V tej luči je razsipen blišč svetovnega prvenstva, pa čeprav gre za nogomet, dobesedno norčevanje, ki ga odrinjene množice pač več ne prenašajo. Razumele so, v kakšno smer gre razvoj tega časa, ki bo še naprej bogatil bogate, tistim pa, ki to niso, gotovo ne bo dal lepše prihodnosti. Obratno, njihove življenjske razmere bo slabšal oziroma jih vse bolj potiskal v kruto pomanjkanje. In tako se je prireditev, ki naj bi bila državi v čast in ponos, spremenila v zrcalo nelepih življenjskih razmer, v katerih živijo milijoni. Kako si torej takšna in še kakšna druga država predstavlja svojo čast in na kaj naj bi bila ponosna, če ni poskrbela za svoje državljane? Kaj nihče, ampak prav nihče, ne jemlje resno trditve papeža Frančiška, da je Kristus v favelas, se pravi med revnimi, in da bi lahko našli svojo rešitev prav tam, v favelas? V vsakem primeru je rešitev in celo odrešitev v tem, da tisti, ki imajo ali imamo dovolj, nekateri celo preveč, šli v favelas kjer koli in se za tamkajšnje ljudi zavzeli. Zavzeli z neposredno pomočjo ali z istosmiselnimi ukrepi v parlamentu z zakonodajo - to bi bila istočasna rešitev revnih in vseh, ki to nismo. Seveda bomo tekme gledali, a protestov zoper prvenstvo verjetno ne bomo pozabili, vsaj upati je tako. Janez Povše imi Predstavili so novo abonmajsko sezono SSG ^ Okrogel življenjski jubilej prof. Lojzke Bratuž "... hodil sem, kamor je Se na mnoga zdrava, držala moja pravična pot" ustvarjalna leta! Namerili ste se hlapce v ljudi izpreobračat; pot je težavna in gre v kolobarju, nikoli je ne boste premerili do konca... Pa če je ne premerim do konca -hodil sem, kamor je držala moja pravična pot. (I. Cankar, Hlapci) V tem citatu se zgošča idejna zasnova, ki je umetniško vodjo Slovenskega stalnega gledališča Diano Koloini vodilo v zasnovo prihodnje sezone slovenskega teatra v Italiji. To je storila še zadnjič, saj jo bo v kratkem - kot je na predstavitveni tiskovni konferenci v gledališču na ul. Petronio v četrtek, 12. junija, napovedala predsednica SSG Breda Pahor - nadomestil nov umetniški koordiator. Iztekajoča se sezona je bila za SSG dokaj težavna zaradi sporov znotraj vodstva, ki so pred nekaj meseci privedli do zamenjave predsednika (oziroma predsednice) in posledično do potrditve Koloinijeve na svojem mestu, sicer le za nekaj mesecev. In prav zato, da bi iz Trsta odšla z mirnejšo dušo, si je Diana Koloini na koncu tiskovne konference vzela nekaj časa, da bi prisotnim na neposreden način podala svoje misli glede poslanstva SSG v našem prostoru. V zadnih dveh letih, kolikor je vodila umetniško linijo teatra, je poglobljeno spoznala težke okoliščine, v katerih deluje gledališče samo. Prepričana je, da je dobro delala in dosegla dobre rezultate. Hkrati pa ne more mimo ugotovitve, da se no-sitelji osrednje nevarnosti za SSG ne nahajajo v morebitnih nacio- jevanje nove Evrope v času tik pred začetkom prve svetovne vojne. Zgodba o mladem Hansu Castor-pu, ki pride v mondeno višinsko zdravilišče za štirinajst dni obiskat bolnega bratranca, a tam še sam zboli in ostane kar sedem let, je izhodišče za kar najbolj kompleksno pripoved o stvareh telesa in duha. Bolezen je tu morda metafora, vsekakor pa roman o dozorevanju mladeniča razkriva predvsem podobo (tudi našega) bolnega sveta propadajočih vrednot. Delo nemškega Nobelovca je dramatizirala Katarina Pejovič, režija pa je zaupana Mateji Koležnik. Uprizoritev na velikem odru nastaja v koprodukciji z ljubljansko Dramo, s katero se nadaljuje sodelovanje po izjemno pozitivni izkušnji ob uprizoritvi Handkejeve koroške epopeje Še vedno vihar. Tudi tokrat bodo zasedbo sestavljali člani stalnih ansamblov obeh gledališč. Posebno navdušenje vlada za koprodukcijo med SSG in Stalnim gledališčem FJK Rossetti, ki bo prav tako meseca novembra na malem odru v sodelovanju z združenjem Casa del lavoratore teatrale obrodila predstavo 1914-1918 Trst, mesto v vojni. Delo bo pod režijskim vodstvom Igorja Pi-sona povezalo tudi dve besedili in dva avtorska pogleda. V dvojezični uprizoritvi bosta namreč prepleteni izvirni besedili Marka Sosiča Kakor v snu (Come nel sonno) in Carla Tolazzija Farina, castagne e gesso: il pane dell'attesa (Moka, kostanji in kreda: kruh pričakovanja). Vsako na svoj način predstavlja doživljanje vojnega časa: z uprizarjanjem vsakdanjega življenja v mestu, zaznamovanem z godo boga Jupitra, ki v zapeljevanju zveste Alkmene prevzame podobo njenega moža, potem pa pričakuje tudi resnično ljubezen, je spletel v silovito igro dvojnikov, zmede, vprašanj in zablod. V njej je pod vprašaj postavljena identiteta bogov in junakov, a tudi služabnika, ki mu je lastna resnica (pa tudi ženina zvestoba) enako pomembna kot gospodarju. Vprašanj je veliko, resnica samo ena - ljubezen, vse skupaj pa je zelo duhovito. Klasična komedija je pritegnila enega najobetavnejših slovenskih režiserjev mlade generacije, Marka Čeha, ki jo bo uprizoril s skoraj celotnim igralskim ansamblom SSG. Ivan Cankar je v drami Hlapci izlil vse svoje razburjenje in ogorčenje po deželnozborskih volitvah leta 1907, na katerih so zmagali klerikalci. Tedanja cenzura je dramo oklestila na 62 mestih, zato do konca prve svetovne vojne ni bila uprizorjena. Prvo uprizoritev je doživela leta 1919 v Trstu, kjer bo ponovno zaživela v tej sezoni na velikem odru Kulturnega doma meseca marca 2015 v režiji Sebastijana Horvata. Cankarjevo besedilo se nam vedno pokaže kot sveže, živo, aktualno, celo udarno, predvsem pa nujno. Očitno je znal pisati o stvareh, ki jih Slovenci ne znamo preseči, zato nas njegove drame še vedno bolijo, navdušujejo in ostrijo. Ob stalnih članih igralskega ansambla SSG bodo z njim tudi trije mladi, sveži in obetavni igralci, doma s Tržaškega: Patricija Jurinčič, Matija Rupel in Jure Kopušar. Niz hišnih uprizoritev bo na malem odru meseca maja 2015 skle- Prav na dan izida tokratne številke Novega glasa slavi svoj okrogli življenjski jubilej prof. Lojzka Bratuž, v zamejstvu, na širšem Goriškem, pa tudi v osrednji Sloveniji dobro poznana raziskovalka predvsem na področju literarnih ved. Prav za to njeno delo, ker je kot doktor modernih leposlovnih ved s svojim strokovnim raziskovanjem pripomogla k vzpostavljanju in ohranjanju skupnega narodno-kulturnega prostora obeh Goric in Goriške, ji je v lanskem septembru ob občinskem prazniku župan MO Nova Gorica Matej Arčon podelil naziv častne občanke Mestne občine Nova Gorica. Predsednik RS dr. Janez Drnovšek pa jo je 1. 2004 odlikoval z redom za zasluge pri uveljavljanju, razvijanju in širjenju slovenske kulture in jezika v Italiji ter za znanstveno-strokovno delo. Prof. Lojzka Bratuž je res vredna vseh teh priznanj, saj je več kot petdeset let svoje življenjske moči predano namenila literarnozgodovinskemu delu. Ti njeni raziskovalni sadovi so vidni in trajno zapisani v 160 objavah. Med temi je kar 44 knjižnih del, pri katerih je bila avtorica ali soavtorica (Dr. Karel Štrekelj, K. M. Attems -Slovenske pridige, Gorica v slovenski književnosti, Dopisovanje K. M. Attemsa s Petrom Pavlom Glavarjem, Gorizia nella letteratura slovena, Manoscritti sloveni del Settecento, Goriška knjiga, Iz goriške preteklosti, Iz primorske kulturne dediščine ...). Kakovost njenega raziskovalnega in pedagoškega dela je v lanskem decembru v Gradu Kromberk na posebnem torkovem večeru, posvečenem ravno njej, poudaril prof. Zoltan Jan, ki je tudi opozoril na njeno dolgoletno poučevanje na videmski univerzi in na sloveskih višjih šolah v Gorici. Prof. Lojzka Bratuž si je tudi prizadevala za poimenovanje slovenskih šol v Gorici po slovenskih avtorjih in večkrat pripravljala lepe, tematsko poglobljene šolske radijske oddaje. Sodelovala je pri nelahkem sestavljanju marsikaterega šolskega berila in napisala več kot 40 gesel za Primorski slovenski biografski leksikon, ki ga je izdala Goriška Mohorjeva družba. Bila je več let odbornica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm in vselej zelo dejavno soudeležena pri vsem, kar je društvo prirejalo. Vse navedeno in še marsikaj je splošno znano v strokovnih literarnih krogih, kjer pa verjetno mnogo manj poznajo njeno tiho, skrito razdajanje za "narodov blagor" in Bogu v čast. Prof. Lojzka Bratuž, ki se je rodila v Gorici 19. junija 1.1934 pesnici Ljubki Šorli in skladatelju Lojzetu Bratužu, ki sta le za zelo kratek čas uživala družinsko srečo, je tako rekoč že z materinim mlekom vrskala vase tudi ljubezen za glasbo. Njena ljubljena mati Ljubka Šorli se je dejavno ukvarjala z glasbo, saj je poleg tega, da je vodila zbore v domačem Tolminu, bila dobra violinistka; nekaj let je to glasbilo poučevala tudi na SCGV E. Komel v Gorici. O Lojzetu Bratužu pa je splošno znano, kako je bil ves predan cerkveni, pa tudi posvetni glasbi. Zato ni čudno, če sta se tudi hčerka Lojzka in sin Andrej navdušila zanjo in se že od mladih nog učila klavirja, potem pa še orglanja. Prof. Lojzka Bratuž je že kot mlado dekle vodila otroški pevski zbor v Tolminu, kamor se je zatekla z materjo Ljubko Šorli in bratom Andrejem v vojnem času, potem ko je okrutni fašistični škorenj strl mlado življenje njenega očeta Lojzeta in za več časa v ječo in taborišče zaprl njeno mater Ljubko. Ko so se vrnili v Gorico, je od 1.1950 več kot dvajset let vodila ženski pevski zbor Marijine družbe in vsak dan ob zori v mesecu maju orglala pri šmarnicah in spremljala petje pri mesečnih shodih Marijine družbe ter z orglanjem plemenitila vstajenjske maše v goriški stolnici. Za ženski pevski zbor Marijine družbe, čeprav smo ga v zadnjih letih sestavljale glasovno bolj skromne pevke, se je zelo trudila, da je izbirala take skladbe, predvsem bolj sodobnih avtorjev, ki jih drugi pevovodje niso namenjali svojim pevcem. Tako ji je bil pri srcu ta zbor, da nas je mladoletne pevke prišla iskat z avtom na dom in nas vozila na vaje v prostore Marijine družbe na Placuti in nas seveda po vajah spet pripeljala varno domov. Za vso to prijaznost in uslužnost ter tudi za to, da smo ob njeni Lahko bi naštevali v nedogled, a se sami sprašujemo, kakšen smisel ima vse to, če za nagrado za take napore dobiš še po glavi! Vam, drage bralke in dragi bralci, še posebej naročnice in naročniki, obljubljamo, da bomo nadaljevali delo, kot zavzetosti vzljubile zborovsko petje, smo ji nekdanje pevke neizmerno hvaležne. Na sedežu Marijine družbe v Gorici je za "božji Ion" dolgo vrsto let deklice in najstnice tudi poučevala klavir. Z veseljem in skrbjo jih je pripravljala na vsakoletne nastope in bodrila pri učenju tega glasbila, v znanju katerega je zelo spretna. To svojo ljubezen do glasbe še zmeraj požrtvovalno in nesebično razdaja z orglanjem v goriški cerkvi sv. Ignacija pri slovenski sv. maši ob deveti uri. Z veščo roko marsikdaj zakriva "škripajoče" petje nas "travniških" pevcev in bogati maše s svojim ubiranjem tipk na orglah, pri katerih se je pred njo dolga leta razdajal brat prof. Andrej, dokler ga ni nenadna smrt v novembru 1. 2011 iztrgala iz naše sredine. Prof. Lojzka Bratuž je bila vrsto let tudi predsednica Združenja cerkvenih pevskih zborov v Gorici. Vedno je bila in je še prisotna na raznolikih kulturnih prireditvah, ki jih tudi v teh časih hude krize prirejajo naša kulturna društva. Večkrat se je s svojimi tehtnimi zapisi, tudi o našem maternem jeziku, ki ga vse premalo pozorno in ljubeče gojimo, oglašala v Novem glasu. Za vse, kar je žlahtnega namenila naši narodni skupnosti, smo ji vsi neizmerno hvaležni in ji želimo, da bi jo dobri Bog še veliko let ohranil med nami in ji naklonil še veliko življenjskih sokov, da bi njen raziskovalni izvir ne usahnil, tako da bi se še lahko srčno predajala literarno raziskovalnemu delu in ustvarjanju. Vse najboljše, draga prof. Lojzka Bratuž! Iva Koršič bomo tudi v prihodnje skušali razumeti upravičene in neupravičene kritike z vseh strani. Z vašo pomočjo bomo vztrajali še naprej, ker smo pravzaprav tu le zaradi vas, drage naročnice in naročniki! Ostanite nam zvesti! S 1. strani Dragi bralci, tu smo ••• nalističnih stališčih, v politiki večinskega naroda ali v finančnih težavah, ampak znotraj same manjšinske skupnosti, ki bi morala skrbeti zanj. O tem, kdo so ti negativni akterji, se ni izrekla. Odhaja torej razočarana in zaskrbljena, sicer upa, da se bo skupnost zavedala pomena, ki ga gledališče ima. SSG mora biti prostor, ki spodbuja umetnost, ne pa osebne, partikularne in politične interese. Koloinijeva je vztrajala v simboliki Cankarjevih besed, ki nakazujejo premočrtnost do lastnih idej. Po tem principu je namreč zasnovala prihodnjo sezono, ki bo poleg dramskega vrhunca besednega umetnika z Vrhnike v osnovnem programu ponudila abonentom še štiri nove uprizoritve. Niz predstav, zlasti prvih dveh, bo sicer uglašen na obhajanju spomina na stoletnico začetka prvega svetovnega konflikta. Sezono bo namreč meseca novembra odprla dramatizacija znamenitega romana Thomasa Manna Čarobna gora, ki tematizira ro- bližino fronte, in pa s poetično refleksijo posameznikov, soočenih z veliko katastrofo. Pri tem je gledališče ponosno na sodelovanje gledaliških umetnikov iz Trsta; o dogodkih, ki so nekoč razdvajali, je zdaj mogoče govoriti v predstavi, ki jo italijanski in slovenski ustvarjalci ustvarjajo skupaj. Načrt je na tiskovnem srečanju pozdravil predsednik Rossettija Miloš Budin: "Tako sodelovanje med slovenskim in italijanskim gledališčem doživljam po eni strani kot normalno, po drugi strani pa s kančkom ganjenosti", je dejal. Poudaril je, da je še kako prav, da sta mesto in njegove kulturne inštitucije poklicane sodelovati pri takih načrtih, ki dejansko rušijo meje in gradijo mostove. "Naša je dožnost, da po tej poti nadaljujemo", je dejal. Januarja prihodnje leto bo na malem odru zaživela zgodba o Amfi-trionu. Z njo so se ukvarjali številni komediografi, že od antike dalje, najbolj bleščeč med njimi pa je še vedno Moliere. Ljubezensko pri- nila praizvedba komedije Vinka Moderndorferja Obiski, ki jo bo režiral sam avtor. Na obiskih, ki so protagonistom žagami, gledalcem pa zabavni, se mlada zaljubljenca srečujeta s svojima samskima staršema: ob posesivnosti matere samohranilke in ovdovelega očeta mladenke, njunih predsodkih in zadregah se z varne razdalje lahko zabavamo vsi. Pri tem pa lahkotna komedija pronicljivo spregovori še o drugih stereotipih, večnih problemih in težavah življenja v teh krajih. /str. 15 IgorGregori 19. junija 2014 Kristjani in družba Kard. Giovanni Battista Re (foto dpd) GORICA Kardinal Re je izročil klarisam relikvijo sv. Janeza Pavla II. Karol Wojtyla, človek molitve in dejanj 'otus tuus" je geslo, po katerem je bil znan veliki častilec Marije, sveti papež Janez Pavel II. Naziv Totus tuus Maria nosi tudi goriški samostan klaris na Trgu sv. Antona, nasproti palače Lantieri v samem mestnem središču. V samostanski kapeli, ki je podne- vi tudi odprta vernikom, je bilo prejšnjo soboto, 14. junija zjutraj, prav posebno slavje. 80-letni kardinal Giovanni Battista Re je redovnicam kontemplativnega reda, ki živijo v klavzuri, ločene od sveta, prinesel relikvijo Karola Wojty-le ("Ex Sanguine Papae Sancti Jo-annis Pauli II"); samostanu jo je želel podariti dolgoletni osebni tajnik poljskega papeža in sedanji poljski Stanislavv Dzivvisz, saj so goriške klarise ostale na poseben način povezane s sv. Karolom Velikim in poljsko Cerkvijo na sploh. Tako bo relikvija ostala v Gorici, shranjena na vrhu kamnitega loka nad glavnim oltarjem kapelice, kjer jo bodo verniki lahko častili. Kardinal je med homilijo seveda spregovoril o sv. Janezu Pavlu II., papežu, ki ga je dobro poznal, saj ga je prav on leta 1987 posvetil v škofa, leta 2001 pa imenoval za kardinala. Wojtyla je presenečal z globino svojih misli, “bil je mislec in filozof". Presenečal je s svojo klenostjo: "Ni bil človek dvomov in negotovosti. Bil je trden človek, ki je trdnost in gotovost vzbujal tudi v drugih". Presenečal je, ker je imel poseben dar: nagovarjati množice ljudi. "Velik dar je bil tudi poznanje različnih jezikov". Presenečal je čar, ki ga je znal posredovati mladim. "Se najbolj pa me je vedno presenečala intenzivnost njegove molitve", je dejal kard. Re. "Svet je cenil papeža Janeza Pavla II. za vse to, kar je naredil, za njegova dejanja in besede. V njegovi miselnosti pa je imela nad vsem drugim prednost molitev". V prvi vrsti je bil človek molitve. Prav Desno zgoraj: oltar v kapeli. Levo spodaj: kip sv. papeža v belem mramorju na vrlu samostana pred kapelo molitev mu je dajala moč in dinamičnost, zaradi katerih ga je ves svet tako cenil. "Prva naloga papeža je moliti", je večkrat zatrdil. Za Cerkev in vse človeštvo je prosil Božjo pomoč. Ko je molil, je bil zelo zbran, "imel je izredno sposobnost koncentracije". Čas je tekel, ne da bi on to opazil; "med molitvijo se je okrog njega lahko dogajalo karkoli, a nič se ga ni dotikalo". Ogromno je molil; to je počenjal celo med pisanjem, ko je npr. namesto številk strani na gornji rob strani pisal besede iz molitev ali litanije, kot bi hotel tudi svoje pisanje izročiti Gospodu in Mariji. "Bil je odločen človek, in vendar v sprejemanju pomembnih odločitev dokaj počasen", saj je hotel, da bi bile take odločitve zrel sad molitve. Na svoj klečalnik je nosil listke ljudi, ki so ga prosili za molitev, pa tudi snopiče s podatki o pomembnih zadevah, o katerih je moral odločati. Molil je tudi za ljudi, ki jih je srečeval. Tri tedne po padcu Berlinskega zidu je prišlo do zgodovinskega srečanja med Woj-tylo in Gorbačovom; papež se mu je približal z besedami: "Na to srečanje sem se pripravil z molitvijo za vas". Duhovnikom je vedno dopovedoval, da je čas molitve najbolje izkoriščen čas, "vir rodovitnosti vseh drugih dejanj". Bil je tudi velik človek dejanj; motivacija katerekoli njegove geste pa je bila vedno religiozna: v svetu je hotel prebuditi občutek za Božje, ljudi je spodbujal, da bi se otresli strahu. Kristjane je pozival, naj se ne bojijo biti to, kar so, in naj branijo krščanske vrednote. "Boril se je proti komunizmu, toda nikdar zaradi političnih razlogov. Nikdar se ni obnašal kot politik. Proti komunizmu se je boril, ker je zatiral človekovo svobodo" . Največ naporov je vložil v prizadevanja, da bi čim več ljudi približal Bogu in da bi "prinesel" Boga v svet, "da bi Bog imel 'državljanstvo' v sodobnem svetu". Ob izvolitvi je bil krepak in čvrst in je kot tak posredoval močno sporočilo; prav tako močan nauk pa je podaril ljudem v zadnjih letih, z boleznijo in smrtjo: "Življenje je vredno, da ga živimo do konca". S težavo je hodil in celo govoril, "najbolj pa me je presenetil, ker se ni nikdar bal smrti". Zanj je bilo jasno, smrt je prehod, skozi katerega gremo k Bogu. To je velik nauk "v času, ko ne govorimo o večnem življenju, ker se tega bojimo. Že misel na večno življenje je postala šibka, saj pričakujemo vse zgolj od sedanjega življenja na tej zemlji", je še dejal kard. Re, ki je na koncu izrazil željo, "da bi pričevanje sv. Janeza Pavla II. razsvetlilo življenjsko pot vsakogar". DD Onkraj mita novih svetnikov (4) Janez XXIII. in zadnji koncil (2) Kot smo ugotavljali zadnjič, je treba biti zelo previdni v presoji glede papeža Janeza XXIII., še zlasti, ko govorimo o njem in zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru. V zadnji polovici prejšnjega stoletja so se pogosto pojavljali razlagalci, ki bi radi iz kakega papeža napravili revolucionarja - Janez XXIII. je že bil tudi na tak način interpretiran, zelo podobno pa vidimo tudi glede na papeža Frančiška. Kako pogosto je papež Roncalli postal, čeprav seveda sam ni hotel, ikona vseh tistih, ljudi in tokov, ki so želeli (in še vedno hočejo) protestantizirati katoliško Cerkev in/ali jo spremeniti v le humanitarno in socialno nevladno organizacijo. Ali ni še pred nekaj meseci pred tem opozarjal prav papež Frančišek? Sv. Janez XXIII. seveda ni bil revolucionar, kakor tudi ni bil komunist, česar so ga nekateri obtoževali in so celo spremenili ime okrožnice iz "Pa-cem in Terris" v "Falcem in Ter- ponekod šli naprej kot buldožerji ter porušili staro v korist novega, naprednega in oh in sploh. To seveda ni bil namen sv. Janeza XXIII. Treba je seveda reči, da je v smislu, da želi biti Cerkev pomemben sogovornik in nekdo, ob katerega se bo sodobni človek tako ali drugače moral obregniti, daljnovidna intuicija. Ali ni papež, pa naj se imenuje Janez, Pavel, Benedikt ali Frančišek, pomembna figura, na katero se ne obračamo zgolj in samo katoličani, temveč tudi drugi ljudje? Pa tu ne mislimo le v tistem slabem smislu, temveč tudi drugače, saj najdemo veliko iskrenih in resnicoljubnih ljudi, ki se v svojih iskanjih in razmišljanjih oprejo tudi na papeža. Od papeževanja Janeza XXIII. naprej imamo tako v Cerkvi izziv, kako bi sodobnemu človeku evangelij in krščanski nauk ponudili kot oporo, s tem da bi seveda pazili, da bi krščanski nauk in sporočilo ostala še vedno ista, kljub iskanju novih poti. Naj nam sv. Janez XXIII. pri tem pomaga, v materialnem in duhovnem smislu. Andrej Vončina Dne 27. junija 2014 v Kopru Odličje Sv. Cirila in Metoda uredniku Silvestru Cuku V petek, 27. junija, bo koprski škof dr. Jurij Bizjak ob 12. uri v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru izročil odličje sv. Cirila in Metoda dolgoletnemu uredniku pri reviji Ognjišče msgr. Silvestru Čuku, ki se je rodil 1. januarja 1940 v kraju Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo čevljarju Jožefu in Ivani Čuk. Priznanje podeljuje Slovenska škofovska konferenca. Da ga podeli Silvestru Čuku, je sklenila na svoji 80. redni seji 5. maja v Ljubljani. Utemeljitev priznanja Škof Janez Jenko je na priporočilo profesorjev teološke fakultete, vodstva bogoslovnega semenišča in posameznikov imel namen poslati Silvestra Čuka na nadaljnji študij v Rim. Takratne oblasti mu niso dale potnega lista za odhod v tujino. Kot nedeljski kaplan v Postojni je sodelo- val pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče, iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec. Ker ni mogel iti v Rim, mu je škof zaupal upravo župnij Slivje in Brezovica, ker je tamkajšnji župnik zbolel. Maja 1966 je imel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je zdravil v bolnišnici v Izoli skoraj eno leto. Po svojih močeh je tudi iz bolniške postelje pomagal pri urejanju Ognjišča, ki je med tem časom preneslo svoje uredništvo v Koper. Po rehabilitaciji ga je škof Janez Jenko na prošnjo uredništva imenoval za 'desno roko' glavnemu uredniku Francu Boletu. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov, je veliko pripomogel k razvoju in ugledu Ognjišča. Za vsako številko napiše veliko člankov, zlasti s področja kulture. Napisal je več knjig, veliko jih je prevedel za naše izdaje in lektoriral je knjige, ki smo jih pripravljali za tisk. Leta 1985 je dobil odlikovanje papeškega kaplana z naslovom monsinjor. Od leta 1971 je nedeljski duhovni pomočnik v Izoli. S tem priznanjem bi Cerkev na Slovenskem vsaj delno priznala in nagradila njegov trud in zvestobo. Predsednik Tiskovnega društva Ognjišče msgr. Franc Bole Knjižna novost Isa Bopt Mai/r Boetij, DEDIŠČINA IN IZZIV Izšlo je delo Huga Svetoviktorskega in knjiga o Boetiju Narodna in univerzitetna knjižnica ter Inštitut za preučevanje krščanskega izročila sta izdala zbornik prispevkov s simpozija o rimskem filozofu Boetiju z naslovom Boetij, dediščina in izziv ter knjigo Huga Svetoviktorskega Didascalicon: O bralskem prizadevanju. Zbornik simpozija je nadaljevanje Boetijeve knjige Tolažba filozofije, ki je izšla ob simpoziju leta 2012. Boetij je živel nekje med letoma 480 in 525. Izhajal je iz rimske patricijske družine in bil deležen dobre izobrazbe. Opravljal je javno službo in postal minister na dvoru vzhodnogotskega kralja Teodorika Velikega, ki gaje pozneje vrgel v ječo in usmrtil. V ječi je napisal svoje osrednje delo Tolažbo filozofije. Snoj je Boetija tako kot v svojem referatu Igor Škamperle označil za zadnjega modreca antike in prvega filozofa srednjega veka. Knjiga vsebuje še referate Mirana Špeliča, Matjaža Vesela, Matica Kastelica, Giovannija Grandija, Borisa Šinigoja, Nataše Golob, Alena Širce, Sonje Svoljšak, Neže Zajc, Tadeja Rifla, Petre Jager, Milosava Gudoviča, Damjana Hledeta in Marka Uršiča. K deluje dodano pismo Tineta Hribarja Kocijančiču in prevod izbranih Boetijevih poezij, kije delo Primoža Simonitija. Hugo Svetoviktorski je predstavnik renesanse 12. stoletja, časa velikega intelektualnega vrenja in vzpostavitve dveh intelektualnih vej -duha racionalizma, ki ga je poosebljal filozof Peter Abelard, in tradicionalne meniške teologije z glavnim predstavnikom sv. Bernardom iz Clairvauxa. Med obema skrajnostima je delovala opatija Sveti Viktor, ki jo je ustanovil Viljem iz Champeauxa. Najpomembnejši akter te šole je bil prav Hugo Svetoviktorski, je pojasnil Kocijančič, ki je prevedel njegovo delo Didascalicon in mu dodal uvod. Delo je po Kocijančičevem mnenju pomembno tudi s filozofskega vidika, saj se avtor sprašuje o smislu in smotru delovanja posameznikov. H knjigi je dodan še komentar Ivana lllicha z naslovom V vinogradu besedila, ki gaje prevedel Širca. ris" (mir je torej postal srp, kar je jasna aluzija na komunizem). Nasprotno, bil je pastir, ki se je jasno zavedel tega, da se svet spreminja, na kar pa je treba odgovoriti drugače od tega, da bi se Cerkev zabarikadirala v neke svoje okope strahu, da bi ohranila nekakšen "status quo". Zavedel se je torej, da bo treba najti za spreminjajoči se svet drugačne odgovore, ki bi načeloma sporočali isto, a z drugačnim slogom, načinom, stilom. Zagotovo papež Roncalli ni hotel, da bi Cerkev dajala oporo, odgovore in poti le katoličanom, temveč, da bi lahko vsak človek dobre volje pri njej našel kaj dobrega, če bi hotel seveda iskati. Želel je seveda, v tem oziru, da bi Cerkev ostala zvesta evangeliju, vendar pa tudi iskala in našla nove poti, po katerih bi ta evangelij pripel- jala do sodobnega človeka. Gotovo, vsaka sprememba nosi v sebi nevarnosti in tveganje, kar se lahko izkaže za težavo, tudi v tem primeru pa je temu bilo tako. Težave so se pojavile, česar v Cer- kvi najbrž nismo dovolj ozavestili ali bili na to dovolj pozorni, misleč, da se bodo že same rešile. Kot se kar pogosto dogaja, smo Kristjani in družba 19. junija 2014 Človekova bližina z določeno mero Koruzniki, ločenci, formalno poročeni... mo tako, kot se jim dozdeva - svobodno, bi priporočal, da preberete to knjigo. Primer se od primera razlikuje, zato ne smemo vse vtikati v isti koš. Priznati pa je treba, da je v glavnem skoraj pri vseh takšnih primerih v ozadju tudi veliko trpljenja, bodisi pri enem ali pa pri obeh. Res je, da smo tudi mi duhovniki velikokrat premalo razumevajoči. Ni lahko biti objektiven pri vsem tem, strpni pa vsekakor moramo biti vsi, ne glede na to, kakšen poklic imamo. Za popestritev: Prišel sem na vzorno urejeno župnijsko dvorišče. Povsod vse v najlepšem redu, cvetje, stolice, zelenje, Lahko bi še našteval, kaj vse lahko na področju skupnega življenja zaznamo danes. Popolnoma prav ima papež Frančišek, ko je ob neki priložnosti takole rekel: "Kdo sem jaz, da bi lahko sodil"? Vendar bi se le ne strinjal z odobravanjem vsega tega vsevprek ali po dolgem in počez. Mladi živijo skupaj, kot bi bili poročeni. Zbodla me je izjava staršev z univerzitetno izobrazbo, ko sta mi povedala, da se je hčerka preselila k fantu, da ji pomaga študirat. Razumljivo, onadva, ki imata univerzitetno izobrazbo, pa še takšno, kot jo bo imela hčerka, za svojo hčer nimata časa! - Komentar prepuščam vam! Obstaja vse polno študenterije, ki poznajo vse mogoče variante medsebojne pomoči - v takšni ali drugačnih parih ali zvezah. Vezani po prijateljski liniji ali pa kar s skupno posteljo. Selitve enega k drugemu - odvisno od ugodnosti - so pa vsakdanjik pri vernih in nevernih, ne glede ali so to navadni delavci ali pa tisti z neko izobrazbo. Pri študentih se navadno izgovarjajo s študijem... sicer pa v glavnem se sploh ne izgo- Stanislav Slatinek IZGUBLJENI PRSTAN varjajo. Vse to je postalo nekaj splošnega! Po drugi strani pa so starši presrečni, če njihovo "dete" sploh dobi koga, ki se zanima zanj, in vse potrpijo, samo da bi zveza obstala... Nekateri starši to odobravajo, drugi trpijo, ker vedo, da to ne pelje nikamor. Prav zato nam duhovnikom zastavljajo vprašanja, kaj naj ob takšnih primerih naredijo. Odgovor je lahko takšen: "Če vi kot starši spoznate, da to ni dobro -kar dejansko tudi ni potem jih lepo opomnite, naj to uredijo in poiščejo drugačen način življenja. Uspeh bo, kakršen pač bo. Kljub vsemu vam ostaja molitev, kar zopet ni nepomembno, nasprotno, to je za vaše otroke izredno veliko. -Opozorili ste jih, povedali ste svoje mnenje kot starši, ostalo v molitvi prepustite Bogu". Dobil se bo kdo, ki bo celo rekel, da je to lepo povedano. Je pač tako! Na Boga pa se že moramo zanesti! Ločeni: po svoji krivdi, sporazumno ali po njegovem mnenju njeni, po njenem pa njegovi, so poglavje zase. Slovenci smo pravkar dobili odlično knjigo o tej temi. Naslov: Stanislav Slatinek Izgubljeni prstan - kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom. Izdalo jo je Ognjišče, cena 15 evrov. Preden bi kdorkoli kaj razpravljal o ločenih in na novo poročenih ali pa neporočenih, ki živijo sa- senčnik ... Preden pozvonim, pa me na vratih preseneti plakat z vsebino: "Če ste civilno poročeni ali celo ne ali ste ločeni, pa bi želeli kakršen koli zakrament za vaše otroke, vam svetujem, da ne vstopite, ker boste slabe volje vi pa tudi jaz"! - To me je tako razjezilo, da sem pri priči tisti plakat strgal in ga odnesel v avto in pustil v prvem smetnjaku. Seveda nisem pozvonil, ker me je to tako "razkajfalo", da sem tisti večer šel spat "brez večerje" - Bodimo iskreni, tako pa ne! Če se že kdo ojunači, da pritisne na kljuko v župnišču, mu je treba čestitati, ne pa ga odbrcniti, še preden vstopi! - Ko smo bili mladi in smo še trgali hlače po učilnicah, so nas učili: "Krst delimo v veri staršev"! Kolega, izobražen pravnik, pa me je popravil: "Krst delimo v veri Cerkve"! - Popolnoma pravilno, vse zakramente delimo v veri Cerkve! Kam pa pridemo, če te vere nimamo? ! Prav zato se lahko marsikaj s pogovorom lepo reši in še nikogar ne odbijemo. Res je, kot je nekdo v Novem glasu lepo zapisal: "Nihče od nas nima pravice nikomur zapirati vrat, obsojati ali se izrekati o napakah drugih, ker smo tudi sami grešniki". Potem pa končuje: "Kaj pa, če bomo sami nekoč ostali pred zaprtimi vrati"? - Vsekakor vzpodbudno pa tudi pravilno napisano: vendar obstajajo tudi dolžnosti in zakoni, ne samo naše zahteve. Ni najpomembnejši problem, da se velika večina mladih ne poroči, ker niso materialno preskrbljeni. Prav tako ni največji problem, ker nimajo stanovanja. Prav tako ni res, da mladim cerkvene zapovedi ne pomenijo nič. Na prvi pogled vse res tako izgleda, venda obstajajo še mladi, ki se poročijo in tudi zakon vzamejo resno. Prav tako ni malo tistih, ki se zadovoljijo z zelo skromnimi razmerami, četudi že pričakujejo otroka. Zanje je najpomembnejše, da ustvarijo družino in da oba zakonca skupaj v zakonu delita dobro in slabo skupaj. Vsi tisti ugovori, ki jih velikokrat slišimo, tudi pri tistih, ki naj bi bili verni, da ni možno skupno življenje, ker ni materialne osnove, ni stanovanja, ni službe ..., so velikokrat neutemeljeni. Do vsega tega prihaja predvsem zato, ker starši otroke ne pripravljajo na zakonsko življenje. Velika večina mladih, ki tako govori ni sposobna nobene odpovedi. Pri vsakem načinu življenja, bodisi v celibatu ali zakonu, se redno soočamo z odpovedjo. Če pa je kdo bil navajen, da vse dobi na krožniku, kar danes le ni tako zelo redek pojav, potem se upira ja in išče vse mogoče izgovore, obenem pa pika Cerkev, kako je z zapovedmi okostenela in preživeta. Končno pa: "Ljudje si moramo biti blizu! Vedno je treba pomagati, kjer lahko, ne pa brusiti jezike, kot bi jih Rezijan nabrusil z najboljšim brusom. Ambrož Kodelja Skupaj z revnimi. Skupaj s pozabljenimi. Skupaj z žrtvami camorre. Skupaj z zaporniki. Skupaj z bolniki. Skupaj z osamljenimi ostarelimi. Poštni teko i ra un št. 57803009 - www.insiemeaisacerdoti.it n Spremljaj poslanstvo duhovnikov na FB-strani facebook.com/insiemeaisacerdoti CEI Conferenza Episcopale Italiana Chiesa Cattolica INSIEME Al SACERDOTI *—^ • V"| NOVI 6 19. junija 2014 vjOl^S-Kil GLAS Kratke Na kavi s knjigo / Inga Miklavčič Brezigar Na Goriškem bi se morali bolj povezovati! Etnologinja Inga Miklavčič Brezigar je avtorica knjige Meščanstvo na Goriškem - med vrednotami in konflikti -na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki jo je lani založil in izdal Goriški muzej, ustanova, kjer je zaposlena. Bogato opremljeno publikacijo je avtorica v četrtek, 12. junija, predstavila na zadnjem izmed srečanj "na kavi s knjigo" v Katoliški knjigarni, kjer so gostitelji zaradi visoke vročine ponudili tudi kozarec sveže vode. V uvodnem pozdravu je Mirjam Simčič v imenu GMD povedala, da je bila sezona letošnih osmih srečanj res pestra in zanimiva, zato nameravajo izkušnjo nadaljevati. Knjiga Meščanstvo na Goriškem je katalog razstave, ki so jo pripravili v muzeju in je še vedno postavljena, je povedala avtorica. O tej temi je že bilo napisanih veliko knjig na slovenski in italijanski strani; nanjo je Inga Miklavčič Brezigar "poskušala pogledati s svojimi etnološkimi očmi". Nalogo ji je podelil pokojni direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič. To ji je bil pravi izziv, ki ga je sprejela tudi zaradi občutka premajhne povezanosti s slovensko skupnostjo v Gorici. "Vedno sem imela občutek, da bi se morali več povezovati, a če ni- maš prav posebnih stikov, ti enostavno zmanjka energije in gre čas prehitro dalje". Namen razstave ni bil napisati poglobljeno knjigo o Gorici in go-riškem meščanstvu, ampak predstaviti, kar je o tem že bilo napisano in raziskano. Avtorica je predstavila to, kar jo je najbolj prevzelo pri meščanstvu na Goriškem, kot se je oblikovalo v drugi polovici 19. stol. in do prve svetovne vojne. "To je dejansko multikulturnost, multijezi-kovna okolica Gorice, povezava vseh skupin, ki so v tem prostoru morale sobivati". Imele so skupne vrednote meščanske kulture, ki so bile zelo pozitivne: od meščanske olike do družabnega življenja pa do nacionalizma in političnega življenja, ki je z neverjetno iskro navdajalo akterje meščenskega življenja. V tem kontekstu je naša slovenska skupnost veliko dosegla, začela se je oblikovati kot enakovredna italijanski, nemški in furlanski ter na neki način je tudi prekvasila goriško kulturo tedanjega časa. Spomnimo se le A na Trgovski dom in goriško gimnazijo... "Ko pogledaš, kaj vsega je Gabršček izdal, se ti začne vrteti v glavi"! Slovenska skupnost je bila po prvi svetovni vojni tako rekoč obglavljena, izničena, ubita; kot simbol tega so na razstavi in v katalogu postavili sliko Lojzeta Bratuža, "ki je zame dejansko simbol tega, do česa lahko privedejo nekontrolirani konflikti, ki izhajajo iz vrednot". Nacionalizem oz. narodna ideja je bila pri naši skupnosti enako močna kot pri italijanski. Sam Franc Jožef je tu- kajšnjim ljudem dejal, da morajo živeti v slogi in prijateljstvu, če hočejo še naprej tu sobivati. Kar se je potem zgodilo, je v bistvu pokop vrednot, ki so izhajale iz te meščanske družbe, iz medsebojnega spoštovanja. Močno so se tudi kregali, boji so bili strupeni, "toda kljub vsemu so se spoštovali". Po prvi vojni je prišlo do takšne "kulmina-cije" sovraštva, "da se šele zdaj začenjamo počasi pobirati". Meje so neverjetno "zakoreninjene skorajda v genih moje generacije, ki je dala skoz mladost v Jugoslaviji", je dejala Inga Miklavčič Brezigar. Vezi in osebna prijateljstva s "staro Gorico” so ohranjali posamezniki. Ko pa je Malnič prerano umrl, "smo morali na hitro postaviti razstavo, prevzeti tudi njegove naloge. Tedaj sem si zadala nalogo, da bolje navežem stike s slovenskimi zamejci. In začela sem hoditi brez problemov peš čez mejo", je še povedala avtorica. Dr. Zoran Božič, ki je med drugim strokovno pregledal publikacijo, je poudaril, da vezi med Slovenci ob meji res niso vedno take, kot bi si želeli. Gorica ima veliko dragocenosti, ki jih morda premalo poznamo ali sploh cenimo, je dejal. Tako on kot avtorica sta navzočim tudi ponudila več izhodišč za živo razpravo, ki se je razvila ob kavi PrimoAroma in piškotih. Otroški vrtec Kekec v Števerjanu Lačna gosenica je žrla in žrla... Čeprav bodo malčki obiskovali vrtec do konca junija, so hoteli že pred koncem pokazati, kaj so se med letom naučili. V telovadnico šte-verjanske osnovne šole so povabili starše, sorodnike in prijatelje in se predstavili 6. junija z uprizoritvijo pravljice o zelo lačni gosenici. Izmed pravljic, ki so jih slišali med šolskim letom, jim je bila ta najbolj všeč in so sami odločili, da jo bodo uprizorili za končno prireditev. Oder so spremenili v pravi sadovnjak, v katerega je prilezla zelo lačna gosenica in se požrešno lotila raznega sadja. Da se je najedla, je potrebovala cel teden. V ponedeljek si je izbrala jabolko, v torek dve hruški, v sredo tri slive, v četrtek štiri jagode, v petek pet pomaranč, v soboto pa razne slaščice, ki so ji povzročile želodčne težave. Domače zdravo sadje je bilo všeč tudi gosenici, ki je po zavžit-ju postajala vedno daljša, ker so se ji pridružili otroci, ki so predstavljali sadje. Krožila je po odru in se nato zabubila. Kmalu je iz jajčeca zlezel metuljček, ki je veselo letal med otroki. Da je otrokom ta pravljica posebno ugajala, so pokazali s sproščenim in prisrčnim nastopom, tako v gibih kot v besedi. Tudi petje je izražalo veselo razpoloženje, ki je izžarevalo z nasmejanih otroških obrazov. Seveda so bili deležni večkratnega ploskanja navdušenih staršev in drugih prisotnih. Otroci, ki bodo letos zapustili vrtec in se preselili v prvi razred osnovne šole, so prejeli priznanja za uspešno triletno obiskovanje vrtca in še druga spominska darila. V imenu staršev se je Sara Mi-klus zahvalila vzgojiteljicama Adrijani Malič in Riti Gej ter neučnemu osebju za veliko potrpežljivost, vztrajnost in ljubezen pri delu z otroki. Zahvalila se je tudi staršem, ki so vedno priskočili na pomoč in pripravili zakusko. Na prireditvi je bila prisotna tudi županja Franka Pado-van. DP Za vedno je odšla naša zvesta bralka V spomin na gospo Ivanko Lavrenčič Koren Y prvih vročih junijskih dneh, v torek, 10. junija, opoldne se je od tega sveta na svojem domu za vedno poslovila gospa Ivanka Lavrenčič Koren. Nekajletna bolezen, ki jo je vdano prenašala, jo je priklenila na domačo posteljo. Gospo Ivanko je po prijaznosti in postrežljivosti poznal vsak, kdor je zahajal v znano trgovino Koren v ulici Mattioli. Gospe Ivanki je zibelka stekla 15. maja 1920 v Vrhpolju blizu Vipave. Mati ji je že zgodaj umrla, in ker je revščina trkala na vrata, se je kot sedemnajstletno dekle odločila, da gre od doma. Odpravila se je v Milan za vamško. Ko se je družina, pri kateri je delala, odselila v Rim, je šla z njimi v večno mesto. Tam se je izučila za šiviljo (še sedaj hranijo domači njene papirnate kroje iz tedanjega časa). Septembra 1.1943 se je s sestro vrnila v Gorico; takrat so jo po krivici obdolžili vohunstva in prestati je morala mesec dni zapora. Ko so jo izpustili, se je vrnila v domači kraj. Po vojni vihri 1.1947 se je poročila s Stankom Korenom, doma iz Dupelj pri Vipavi. Z možem se je preselila v Gorico, kjer je Stanko delal kot električar in vodovodar, ona pa je šivala. L. 1960 sta odprla trgovino in prav ona je prevzela vajeti trgovskih poslov. Delo v trgovini je opravljala z navdušenjem vse do 90. let prejšnjega stoletja. L. 2000 ji je umrl ljubljeni mož, s katerim sta imela tri hčere: Silvano, Mirjam in Marto, 1. 2010 pa jo je zelo prizadela mnogo prerana smrt predrage hčerke Mirj am, ki je bila zaposlena pri slovenskem programu deželnega sedeža Rai v Trstu. Ob delu v trgovini in doma v družini je bila aktivno vključena v kulturno in versko življenje go-riških Slovencev. Zelo rada je pela. Več let je sodelovala pri goriškem mešanem pevskem zboru, ki ga je vodil prof. Mirko Filej. Pela je tudi na korih med slovenskimi mašami v cerkvah pri sv. Ivanu, pri kapucinih in pri Srcu Jezusovem. Dolga leta je bila članica Goriške Marijine družbe in je zahajala na mesečne shode in k drugim pobožnostim. Vrsto let je bila tudi članica Društva slovenskih upokojencev za Goriško. Pogrebno sv. mašo za pokojno Ivanko je v cerkvi sv. Ivana v soboto, 14. junija, dopoldne daroval g. Marijan Markežič. Rešena zemeljskih skrbi in nadlog sedaj v miru počiva na goriškem pokopališču. Gospa Ivanka je bila naša redna bralka. Ob njenem slovesu izražamo hčerama Silvani in Marti, njunima družinama in ostalim sorodnikom občuteno sožalje vsi pri uredništvu in upravi Novega glasa. IK V Štandrežu mednarodni praznik ljudstev Nedelja, 15. junija, je bila za štandreško skupnost nekaj posebnega. Na srečanju so se zbrale skupine s celega sveta, različnih narodnosti, jezikov in kultur. Začelo seje s sveto mašo v štandreški cerkvi, ki jo je daroval goriški nadškof Carlo Redaelli. Posebnost maše je bila njena pisanost: prisotnost vernikov, svetlo- in temnopoltnih, ki so sveto mašo spremljali s plesi, petjem in z raznimi glasbili, predvsem bobni. Prošnje so bile v angleščini, španščini, portugalščini, slovenščini, italijanščini in še v drugih jezikih. Namen maše je bila skupna molitev za medsebojno solidarnost, mir in sožitje med tako različnimi narodi, etničnimi in jezikovnimi skupinami. Po sveti maši so se sprehodili po vasi z raznimi zastavami. Sprevod so vodile male mažoretke. V župnijskem parku je bilo nato skupno kosilo in kulturni program. Na velikem odru, kije postavljen za gledališke predstave niza Gledališče pod zvezdami, so se zvrstile razne skupine, oblečene v pisane noše, in predstavile tipične plese ob glasbi in petju. Veliko je bilo tudi otrok. Največ nastopajočih je predstavljalo razne države in skupnosti iz srednje Afrike, veliko jih je bilo tudi iz Južne Amerike. Te skupine v barvitih kostumih so bile zelo glasne in ritmično dinamične. Njihovo pravo nasprotje je bil nastop mladenke iz Tajske, ki je, oblečena v bogat kostum, navdušila prisotne z nežnimi gibi. Zastopane so bile tudi skupnosti iz Rusije, Ukrajine, Moldavije in Romunije s plesi, petjem in z recitacijami. Ubrano slovensko pesem smo slišali iz grl terceta Kresnice iz Nove Gorice. Skupine so v župnijskem parku postavile tudi stojnice, na katerih so ponujale svoje tipične izdelke. Poleg nedeljskega kulturnega programa so bili na sporedu še nogometni turnir na štandreškem športnem igriču, okrogla miza o temi Biti manjšina in film o Afriki. Srečanje je bilo v režiji goriške Karitas in drugih organizacij. Sodelovala sta tudi štandreška župnija in Prosvetno društvo Štandrež, kije nudilo tehnično pomoč. Podobna srečanja potekajo vsako leto v drugih krajih in združujejo zelo različne skupnosti, ki večinoma živijo v naši deželi. / dp (Večslik na www. noviglas. eu) Nazdravimo poletju - koncert Oliverja Dragojeviča Letošnji goriški glasbeni “pozdrav poletju” bo v znamenju ovrednotenja, promocije in spoznavanja kraškega področja. S temi vsebinami in v enkratni scenografski podobi na obronkih goriškega Krasa bo v soboto, 21. junija 2014, ob 20.30 na odprtem prostoru kulturnega centra Danica na Vrhu (Sovodnje ob Soči - Gorica), nastopil s samostojnim koncertom znani hrvaški pevec Oliver Dragojevič s svojo zvesto skupino Dupini iz Splita. Koncert sodi v okvir projekta KRAS@event@CARSO. Oliver Dragojevič ima v zadnjem času za sabo veliko razprodanih koncertov v prestižnih dvoranah po svetu. Pri tem ne gre pozabiti tudi na “dvojni koncert” leta 2003, ko je dvakrat napolnil mestni teater Verdi v Gorici. Projekt KRAS@event@CARSO je nastal po zamisli Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v okviru pobud, kijih sofinancirajavno-zasebni subjekt, odgovoren in pristojen za razvoj območja, LAS KRAS. Partnerji mreže dogodkov, ki potekajo v štirih vsebinskih sklopih (glasba, umetnost, mir, enogastronomija), so Kulturni dom Gorica, Mednarodni center za glasbo in umetnost Arsatelier, Konzorcij Collio - Carso, kulturno društvo Juliaest in SKD Hrast Doberdob. Kot pokrovitelji posameznih pobud pa sodelujejo občine Sovodnje ob Soči, Zagraj, Doberdob, Devin - Nabrežina in pokrajina Gorica. K organizaciji koncerta Oliverja Dragojeviča na Vrhu so se priključili, poleg že omenjenih organizacij, tudi ZSKD, ZSKP, Glasbena matica, Kulturni center L. Bratuž, SKGZ, SSO, Kulturni dom iz Nove Gorice in domače kulturno društvo Danica. Za vse podrobnejše informacije (rezervacija vstopnic) v zvezi s koncertom na Vrhu je na razpolago urad Kulturnega doma v Gorici (ul. I. Brass, 20) - tel. +39 0481 33288; email info@kulturnidom. it. Lep uspeh gledališke skupine 0’Klapa Srebrna plaketa za mlade igralce RUBIJSKI GRAD ________| Kras@event@Carso Imeniten glasbeno-gledališki večer, poln čarobnosti 25. junij 1989 - 25. junij 2014 Kristusova ljubezen naj v /obilju prebiva med varni. S psalmi, hvalospevi in/duhovnimi pesmimi hvaležno iz srca prepevajte Bogu. (Kol 3,16) Ob srebrnem jubileju duhovništva hvaležni verniki in župljani izrekamo iskrene čestitke g. župniku in dekanu KARLU BOLČINI. Bog Vas živi in blagoslavljaj! ŽUPNIJE ŠTANDREŽ, SOVODNJE, RUPA-PEČ IN GABRJE-VRH SV. MIHAELA Obvestila Y začetku junija se je v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah zapisalo zadnje dejanje letošnjega Srečanja otroških gledaliških skupin Slovenije, ki so se ga udeležile tudi skupine z raznih koncev Primorske. Med mladimi gledališkimi navdušenci so bili tudi člani mladinske gledališke skupine O'-Klapa iz Gorice, ki deluje v Skupnosti družin Sončnica pod mentorstvom zagnane in temperamentne Katerine Fer-letič. Od vsega začetka jih po poteh gledališke umetnosti strokovno in zanesljivo vodi režiser Franko Žerjal. 0'Klapa se je letošnjega Srečanja otroških gledaliških skupin Slovenije udeležila z lutkovno igro Trije dobri možje in Ljubezen pisateljice Helene Kraljič in za nastop prejela srebrno plaketo. Igrica s poetičnim nadihom vsebuje kar nekaj pevskih trenutkov in glasbeno spremljavo, za katero je poskrbela Michela De Castro. Uprizoritev so mladi po režiserjevi zamisli zelo učinkovito odigrali v slogu senčnega gledališča in jo premierno prikazali v Domu Franc Močnik ob cerkvi sv. Ivana v Gorici za miklavževanje 1. 2011 in jo večkrat uspešno ponovili. Lansko leto so jo v božičnem času prikazali otrokom v Feiglovi knjižnici na eni izmed Pravljičnih uric in z njo očarali male in velike gledalce. Ob prejetju srebrne plakete iskreno čestitamo mladim gledališkim ustvarjalcem vsi tisti, ki spremljamo njihovo delo in vemo, kako se trudijo, da bi bili na odru čim bolj učinkoviti in prepričljivi. / IK Lep poznopomladni večer, v petek, 6. junija 2014, z luno na jasnem nebu, pročelje Rubijskega gradu, ki je po prenovi dobil nekdanji blišč, in ptičje petje v parku so bili očarljivo naravno scensko ozadje komorne opere Igorja Stravinskega Hi-storie du soldat. Enkraten kulturni dogodek je spadal v niz prireditev projekta Kras@event@Carso, ki si ga je zamislil Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in ga uresničil v sodelovanju z Arsatelier-jem, Kulturnim domom, kulturnim združenjem JuliaEst, SKD Hrast, združenjem Consorzio Col-lio Carso, pod pokroviteljstvom goriške pokrajine in občin Sovodnje ob Soči, Zagraj, Doberdob in Devin-Nabrežina. Projekt financira Dežela FJK - Program za razvoj kmetijstva Gal-Carso LasKras. Ta nenavadna komorna opera, ki jo je Stravinski zložil 1. 1918 na francoski libreto Charlesa Ferdinanda Ramuza, je bila na sporedu že konec maja v kleti Castel-vecchio v Zagraju in je doživela čudovit uspeh. V petek pa je ob njej uživalo nad 250 gledalcev. Večer v Rubijah so uvedli v slovenščini in italijanščini - bilo je kar precej italijanskih poslušalcev - ravnateljica SCGV E. Komel Alessandra Schettino s pozdravnim nagovorom, sovodenj ska županja Alenka Florenin, predsednica SCGV Komel in podpredsednica goriške pokrajine Mara Černič ter lastnik Rubijskega gradu Venko Černič, ki je povedal, da je zelo zadovoljen, ker je lahko uresničil svoj sen, da bi restavriral grad, pa tudi zato, ker si ni nikdar predstavljal, da bo v njem tak večer in toliko občinstva. Pomembnost takih prireditev, s katerimi organizatorji želijo ovrednotiti prelepo kraško pokrajino in njene značilnosti ter spodbuditi tak turizem, ki zna ceniti male kulturne in kulina- rične krajevne dragocenosti, sta poudarili Floreninova, ki upa, da bo še veliko takih dogodkov, in Černičeva, ki je naglasila tudi, da je prav šola Komel nositeljica tega projekta. Obenem se je zahvalila ravnateljici Schettinovi in njenim sodelavcem za zelo dobro opravljeno delo. Ko je dan ugašal in je mesec postajal svetlejši, se je začela komorna opera, ki si jo je v tistih hudih časih, opustošenih od vojne, Stravinski zamislil kot potujoče odrsko delo, saj postavitveno ni zahtevna. Pod taktirko Danila Marchella jo je zaigral imenitni Ensamble Arsatelier v sestavi Črtomir Šiškovič violina, Fabio Serafini kontrabas, Sebastiano Marzullo, klarinet, Aligi Voltan, fagot, Roberto Caterini, trobenta, Erik Žerjal, pozavna, in Gior-gio Fritsch, tolkala. Prizorišče je s svojim temperamentnim, energičnim, bleščečim izvajanjem napolnil "glasbeno-gledališki" igralec Luigi Maio. Publiko je očaral s svojim bliskovitim preo-bražanjem iz vojaka v hudiča -domiselno je le-to ponazarjal tudi njegov "večpomenski" kostum. Presenetil je gledalce s spretnim spreminjanjem tona glasu, z brezhibnim obvladovanjem teksta v verzih in z neštetimi odtenki obrazne mimike, gest in pa s smislom za improvizacijo... v verzih. Čudovito je z gibi, plesom, ostrimi, prodornimi pogledi, "grozečim sprehodom" med gledalci zapolnil "neigrane gledališke" dele, ko je glasba razvijala zgodbo in so pomenljivo spregovorila posamezna glasbila. Zgodba o vojaku, ki hudiču da svojo violino v zameno za čarobno knjižico, ki "proizvaja" denar, je polna duhovitih trenutkov (tem so ob nezadržni, vražji vabi igralca Maia nasedli tudi glasbeniki), pa tudi modrih namigov na račun pravih vrednot. Prireditelji so imeli res srečno roko pri programski izbiri in iskanju možne uprizoritvene lokacije. Kot po vseh teh dogodkih so tudi tokrat udeleženci lahko okusili domače dobrote ob žlahtni kapljici in si ogledali "potujočo razstavo" Arhitektura Krasa s fotografijami kraških detajlov, ki so jo ob zvokih flavte Fabia Devetaka in harfe Ane Kristine Klančič odprli v spodnjem grajskem prostoru kot uvod v večer. IK G. dekan Karlo Bolčina bo 25. junija obhajal srebrno mašo. Ob 18.30 bo ura molitve za duhovne poklice, ob 20. uri zahvalna sv. maša. DVS Bodeča Neža vabi v svoje vrste nove pevke, ki imajo rade ubrano petje, prijetno družbo in gostovanja v tujini, ki stremijo za ambicioznimi dosežki in ki se rade preizkušajo tudi v mednarodnih krogih. Prve avdicije za sezono 2014/2015 bodo od 24. do 27. junija 2014. Vse, ki bi se rade prijavile na avdicijo, vabimo, da nas kontaktirate po emailu bodeca_neza@yahoo. it ali na telefonsko številko 0039 333 1185674 (Karen Ulian). Če bi nas pred avdicijo rade obiskale, vas vabimo tudi na odprto vajo, ki bo v petek, 20. 6. 2014, od 17.30 do 19.30 v župnišču v Sovodnjah (ulica 1. maja 103, Sovodnje ob Soči). SCGV Emil Komel sprejema vpisnine za š. I. 2014/15. Do konca junija so možne tudi brezplačne poskusne lekcije vseh instrumentov. Informacije daje tajništvo od ponedeljka do petka od 8. do 13. ure in od 15. do 18. ure, tel. 0481 532163, info@emilkomel. eu Slovenska skupnost sporoča, da je zasedanje pokrajinskega sveta SSk preloženo na ponedeljek, 23. junija, ob 20.30 na pokrajinskem sedežu stranke v Gorici, drevored 20. septembra 118. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da bo letos v soboto, 2. avgusta, tradicionalni piknik, povezan z izletom v Benečijo, kjer bi obiskali Špeter ob Nadiži, znan zaradi zanimivega muzeja SMO, in druge značilne kraje. Vpisovanje po tel.: 0481 20801 (Sonja K.), 0481 882183 (Dragica V.), 0481 884156 8 (Andrej F.), 3471042156 (Rozina F.). Mladinski dom vabi otroke od 10. do 14. leta na “Poletnosti 2014”: zeleni teden v koči v Žabnicah (24. - 28. junija); priprava na šolo (1. - 5. septembra); predvpis k pošolskemu pouku 2014/15 (s polovično vpisnino). Informacije in vpisi na tel. 0481-280857, 0481-536455, mobi: 366-6861441, 331-6936603, ali po elektronski pošti mladinskidom@libero. it Prodajam bukova drva za kurjavo. Drva prodajam zaradi žledoleda, ki je v našem gozdu v Gornji Trebuši povzročil ogromno škodo. Cena 50 evrov za kubični meter + 5 evrov za prevoz. Drva pripeljem na dom. Za kontakt tel. 041 821809, mail razazia@gmail. com Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558. Hvaležna in spoštljiva gospa nudi pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. št. 00386 41529652. Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. štev. 00386 31449311. Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240. 32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 00386 41256240. Kvalitetno opravljam gospodinjska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539. Pianino znamke Danemann starejše izdelave, rezljan, zelo lepo ohranjen, primeren za takojšnje igranje, ugodno prodam. Tel. št. 00386 41529652. Nudim pomoč pri hišnih opravilih, čiščenju, likanju. Tel. 003865/3001328. Urejena mlajša gospa išče delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. 00386/31449311. Darovi Za poplavljence: V. B. 50 evrov. Za Pastirčka: v hvaležen spomin na gospe Josipino in Liči ter gospoda Verija daruje N. N. 50,00 evrov. RADIO SPAZIO Vrata proti vzhodu (od 20.6.2014 do 26.6.2014) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.00 do 22.00. Spored: Petek, 20. junija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2. Sobota, 21. junija (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju. Nedelja, 22. junija (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 23. junija (v studiu Andrej Baucon): V poletje z narodno-zabavno in zabavno filasbo-zanimivosti in humor, orek, 24. junija (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 25. junija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Zdravilni bezeg - Izbor melodij. Četrtek, 26. junija (v studiu Andrej Baucon): Lahka poletna glasba -Zanimivosti iz sveta in humor. -K ^vT5ar&CIRCOLO FOTOGRAFICO ISONTINO vljudno vabita na odprtje fotografske razstave VIDIKI VERNOSTI IN SPOMINA V PRVI SVETOVNI VOJNI 1914-1918 Glasbeni poklon Aleš Lavrenčič, violina Kulturni center Lojze Bratuž ponedeljek, 23. junija 2014, ob 18. uri Prosvetno društvo Štandrež G fedafišczTeatro morte pod zvezdami J Iz komedije v komedijo Poletno srečanje gledaliških skupin Štandrež, igrišče ob župnijski dvorani Petek, 20. junija 2014, ob 21. uri Beneško gledališče David Tristan - Marina Cernetig - HIPNOZA - Režija: Marjan Bevk # * # Sobota, 21. junija 2014, ob 21. uri Kulturno društvo Zarja - Trnovlje (Celje) Carlo Goldoni - KRČMARICA MIRANDOLINA - Režija: Vojko Belšak * # # Nedelja, 22. junija 2014, ob 21. uri KD "Brce" Gabrovica pri Kamnu Marjan Tomšič - ČEŠPE NA FIGI - Režija: Sergej Verč Asistentka: Minu Kjuder HI P°d pokroviteljstvom .-j Goriške občine in Zveze slovenske katoliške prosvete V primeru slabega vremena v župnijski dvorani Anton Gregorčič KRAS v e n t CARSO cNazdnavimxyi ut OLIVER 1 HUGOJEM C Sobota, 21. junija 2014 - 20.30 Kulturni center Danica Vrh (Sovodnje ob Soči) Kulturni dom - tel. +39 048133288; email info@kultumidom.it Kulturno društvo DANICA S sodelovanjem: Kulturni center L. Bratuž Glasbena matica - SKGZ - SSO - ZSKD - ZSKP Ob 19.00 uri enogastronomski dogodek EMIL KOMEL PD VRH SV. MIHAELA vabi na zaključno prireditev “RA2PALITE KRES, DIVJE SKAČEJO ŽIVI AKORDI” (S. Kosovel) v torek, 24. junija 2014, v kleti kmetije “Grad Rubije” na Vrhu Sv. Mihaela ob 20. uri. NASTOPAJO: OPZ Vrh sv. Mihaela (zborovodja Karen Ulian), Tjaša Devetak, Tatjana Devetak, Luca Brumat, DVS Bodeča Neža (zborovodja Mateja Černič) Sledi tradicionalni svetoivanski kres na Largi na Vrhu Sv. Mihaela foto dpd Kopriva / Ob stoletnici rojstva Branke Jurca Na rojstni hiši so odkrili spominsko ploščo Slovenska javnost letos praznuje kar nekaj pomembnih stoletnic, med katerimi je prav gotovo najbolj vidna tista, ki je vezana na stoletje od začetka prve svetovne vojne. Stoti življenjski jubilej pa bi letos slavila tudi mladinska pisateljica Branka Jurca, ki se je 24. maja 1914 rodila v Koprivi na Krasu. Prav zaradi tega so pri komaj ustanovljenem Špor-tno-kulturno umetniškem društvu in turizem Kopriva sklenili, da ta pomembni jubilej na ustrezen način tudi počastijo. Priprave so se začele že v zimskih mesecih, saj se je bilo treba dogovoriti za marsikaj, predvsem pa za postavitev dveh spominskih plošč, ki bosta v Koprivi in na bližnjih Brjah ostali kot trajna pomnika tega zgodovinskega dne. Ob tej priložnosti je bilo v veliko pomoč prirediteljem predvsem vreme. Na dan slavja so se namreč oblaki, ki so še dopoldne grozili z neba, kmalu razblinili. Spored se je začel v prvih popoldanskih urah pri komunski Štirni, kakor Koprivci imenujejo občinski vodnjak, ki je bil izkopan in postavljen leta 1897 za potrebe vaške skupnosti. Na prizorišču se je zbrala lepa množica ljudi, predvsem domačinov, nekaj gostov pa je bilo tudi od drugod. Po- sebno mesto so seveda zavzemali sorodniki in prijatelji pisateljice, ki so bili počaščeni in ponosni, da se je njena rojstna vas odločila za tako prireditev. V uvod je zapel MePZ Sežana pod vodstvom Andreje Tomažič Hrvatin, mlade glasbenice in zborovodje. Pevci so se uglasili predvsem na motive iz narodne zakladnice. Med prepevanjem so vaške žene in dekleta prisotnim razdelile kozarček domače kapljice, otroci pa so se lahko posladkali s teranovim sokom. Spored sta povezovali mladi domačinki Sara Gulič in Špela Ukmar, za mikrofonom pa so se zvrstili predsednik Krajevne skupnosti Dutovlje domačin Vojko Turk, župan Občine Sežana Davorin Terčon, ki je v svojem izredno bogatem posegu naglasil pomen, ki ga imata Branka Jurca in Srečko Kosovel za Kras, nato pa še pisateljičin sin Matjaž Potrč, ki se je skupaj s sestro Marjetico Branki Jurca rodil v zakonu s socialnim realistom Ivanom Potrčem. Tem nagovorom je sledil poseg slavnostnega gosta, pesnika in pisatelja akademika Cirila Zlobca, ki je za Koprivce in Brejce tudi nekakšen "sosed", saj se je rodil v bližnjih Ponikvah. Zlobec je v svojem nagovoru poudaril predvsem vlogo, ki jo je Branka Jurca odigrala na področju mladinske književnosti. Velikokrat se namreč na to zvrst gleda kot na nekaj manjvrednega oziroma drugorazrednega, Branka Jurca pa je s svojim opusom dokazala, da ni tako, je povedal Zlobec. Na pisateljico ga vežejo tudi osebni spomini, saj je bila le enajst let starejša od njega, velikokrat pa je tudi sama stopila v bran literatom tedaj mlade generacije, ki se niso prepoznavali v socialnem realizmu, katerega je tedanji režim močno podpiral in katerega predstavnik je bil tudi njen mož Ivan Potrč. "Take in podobne prireditve umeščajo Koprivo v slovenski kulturni prostor", je svoj poseg sklenil Zlobec. Uradni del sporeda se je končal z nagovorom Božene Kmetec-Friedl iz knjižnice Ivana Potrča s Ptuja, ki hrani zapuščino Branke Jurca. Najbolj slovesni del prireditve je nato bil pred Tišlerjevo hišo, v kateri se je natanko pred sto leti materi Haneti in očetu Jožetu rodila Branka Jurca. Njen rojstni datum je pravzaprav 27. april, 10. maja jo je kot Branko Danijelo krstil tedanji koprivski župnik in poz- nejši antifašist Anton Požar, sčasoma pa se je kot njen rojstni datum uveljavil 24. maj. Kakorkoli že, domačini so na ploščo, ki jo je izdelal domači umetnik-kamnosek Mitja Gulič, zapisali nekaj stavkov iz njene knjige Rodiš se samo enkrat, in sicer "Kopriva je ena najlepših kraških vasi. Rodila sem se na maminem domu, po domače pri Tišljerje-vih”, zraven pa dodali še podatek, da je bila plošča postavljena ob 100-letnici pisateljičinega rojstva. Odkrila sta jo pisateljičin sin Matjaž Potrč in sežanski župan Davorin Terčon, prisotni pa so ob tej priložnosti v posodo z vodo odlagali tistega jutra nabrano domače poljsko cvetje, predvsem ivanjščice. Dogajanje se je nato preselilo na bližnje Brje, in sicer na prostor, na katerem rastejo lipe in ki so ga domačini pred leti iztrgali propadu. Na tem območju je bil namreč nekdaj stari kal, sedaj pa na njegovi sredini stoji kamnita miza. Tu se je zvrstila tretja točka sporeda prazničnega dne, in sicer krajši igrani prizor iz del Branke Jurca, ki ga je režirala Beti Njari. Udeleženci spominske prireditve so se lahko ob robu gledališkega prizora okrepčali s prigrizkom in domačo kapljico. V uvodu smo zapisali, da so Branko Jurca obeležili tako v Koprivi, kakor tudi na Brjah. Po vneti in mestoma zelo burni razpravi, ki je bila v spomladanskih mesecih, so vaščani namreč sklenili, da bodo enega od vaških klancev poimenovali po pisateljici. Tablo z napisom "Pot Branke Jurca" so pritrdili na zid Pihljeve hiše, iz katere je bil doma pisateljičin oče Jože Jurca. Mlada družina je morala takoj po prvi svetovni vojni in rojstvu Brankinega brata Cirila v begunstvo v matično domovino, saj njen oče, ki je bil po poklicu paznik v koprski kaznilnici, v času Italije in prihajajočega fašizma ni mogel dobiti službe. Priložnostne misli ob slovesnem poimenovanju in odkritju plošče je izrekel Primož Sturman, ki je v svojem nagovoru poudaril predvsem misel, naj ne bo pot, ki nosi ime po Branki Jurca, samo neka fizična pot, ampak predvsem duhovna in kulturna smernica, po kateri naj se naše občestvo ravna tudi v prihodnje. Ob robu odkritja plošče je nastopil tudi mladinski oziroma dekliški pevski zbor OŠ Dutovlje, udeleženci kulturnega popoldneva pa so se nato podali še do koprivske stare šole, v kateri ima svoje prostore dvorana vaške skupnosti. Te prostore so v preteklih mesecih s prostovoljnim in nesebičnim delom domačini obnovili in preoblekli, tako da se je v njih lahko predstavila razstava del Branke Jurca, za katero je poskrbela Kosovelova knjižnica iz Sežane, na velikem televizijskem ekranu pa se je odvil film Marjete Malešič in Andreja Curka z naslovom Kopriva nikoli ne pozebe, Sto let spominov na Branko Jurca. Medtem so na prostoru pod vaškimi lipami pred farno cerkvijo svetega Elije predstavili brošuro Marjete Malešič, ki se postavlja ob bok filmu Andreja Curka. Po koncu uradnega dela prireditve so se udeleženci zadržali ob hrani in pijači, za katero so poskrbele vaške žene in dekleta. Vsem, ki smo bili prisotni, se je ta dan zagotovo neizbrisno vtisnil v spomin. Primož Starman Lavričeva knjižnica Predstavitev dveh knjig domačih piscev V Lavričevi knjižnici smo pred vročim poletjem predstavili kar dve knjigi domačih avtorjev, Tina Mamiča in Pavla Petra Bratina. Tako kot avtorji je tudi tematika predstavljenih knjig izpod Čavna, iz doline pod Čavnom sta doma tudi Ivana Slamič in Jurij Paljk, ki sta knjigi predstavila. Novinar, zgodovinar in publicist Tino Mamič je v knjigi Protestan-tino, kolumne izpod Čavna zbral svoje najbolj odmevne kolumne iz Bonbona, Primorskih novic, Demokracije, Ampak, Ognjišča, Sončne pesmi. Jurij Paljk je pou- daril, da "Tino Mamič piše na drugačen način kot drugi novinarji, večkrat pripoveduje zgodbe, ki jih ne razumemo. Piše brez dlake na jeziku, pove, kar misli, ne glede, če jih dobi po glavi". Zapisi so vzeti iz vsakdanjega življenja slehernika, opisujejo naš razdrobljeni svet, običajni problemi so opisani s ščepcem humorja. Odlikujejo ga neposrednost, iskrenost pa tudi iskrivost in včasih hudomušnost, s katero se sooča tako z vsakdanjostmi moža in očeta štirih otrok kot tudi navadnega človeka, občana in ne nazadnje državlja- na. Tino Mamič se z veseljem spominja časov, ko je bil reden obiskovalec naše knjižnice, takrat še v stavbi stare šole pri kavarni, in je zato ponosen, da je prva, krstna predstavitev knjige prav v Lavričevi knjižnici. Tudi Pavel Peter Bratina iz Kamenj, teolog po izobrazbi, je delal v katoliškem cerkvenem tisku, urejal in sourejal več revij in časopisov, nekatere med njimi je pomagal ustanoviti. Kot prevajalec je v slovenščino prevedel več kot 40 knjižnih enot, v glavnem iz italijanščine, ob brskanju po arhivih in drugih virih pa mu prav pride tudi znanje latinščine in nemščine. Iz "brskanja" po starih arhivih in spominih so tako nastale publikacije Cerkve župnije sv. Mihaela v Kamnjah na Vipavskem. Kamnje - 422 let glagolskega napisa, Čaven in Mala gora v obiskovalci iz Nove Gorice in nekaj Italijanov, pa še gostje, novogoriški podžupan Mitja Trtnik, goriški občinski odbornik Stefano Ceretta in Miloš Budin, ravnatelj gledališča Rossetti v Trstu, je izrazil dobrodošlico v "enem izmed dvajsetih najlepših evropskih gledališč" direktor SNG Nova Gorica Jožko Čuk. Na odru je spet zablestela izvrstna igralka in pevka Marina De Juli, doma iz vasice pri mestu Varese, ki jo je nedvomno zelo zaznamovalo umetniško sodelovanje z Dariom Fojem in Franco Rame, saj nadaljuje njuno žanrsko razpoznavno gledališko podajanje, prežeto z iskreno in bodečo družbeno kritiko. V takem slogu je zamišljena in predstavljena tudi samosvoja predstava Per ora rimando il suicidio (Za zdaj preložim samomor), ki je imeniten poklon trem velikim italijanskim avtorjem, mim križem, njegova zadnja knjiga Pod to goro čavensko pa pri- Giorgiu Gaberju (1939-2003), ki ima slovenske korenine, saj je njegov pravi priimek Ga-berščik, Dariu Foju (1926) in Enzu Janacciju (1935-2013). Vsi trije so v pesmih in svojevrstnih gledaliških nastopih ostro, tudi z ironijo in sarkazmom, kritično obravnavali vse, kar je gnilega v italijanski družbi. Naslov predstave je vzet prav iz pesmi Giorgia Gaberja Par finta di essere sani. Ob solidni podpori kitarista in pevca Andrea Cusmanija in drugih dveh glasbenikov, Francesca Rampichinija s kitaro in orglicami ter basista Alessandra Rigamontija, je De Julijeva s svojo izredno ognjevitostjo in močno gledališko osebnostjo približno dve uri držala v pesti gledalce-po-slušalce. S pesmimi, kot so Ho visto un re, La luna e' una Lampadina, Scarp de Tennis, Vincenzina, La strana fami-glia, La liberta', Le elezioni, lo njegova očetnjava", pravi Bratina. Seveda imajo zgodbe zasnovo non mi sento italiano, je izrisala zgodbo italijanske države od vojnega obdobja druge svetovne vojne dalje z opisom ljudi z milanskega obrobja, težave delavcev v tovarnah ob nemogočem, izčrpavajočem delu pri strojih, selitev ljudi z juga Italije na sever, različne vrste bojev za pravice, emancipacijo ženske, pa še potrošniško mrzlico, bedaste televizijske ponudbe, korupcijo politikov... Žal se vse to ponavlja tudi v današnjem času in zato ostajajo kritične osti Gaberja, Foja in Janaccija še kako aktualne tudi sedaj. Da bi tudi slovenski gledalci iz Nove Gorice lahko okusili ta kritična razmišljanja, so prireditelji poskrbeli za slovenske nadnapise. Trd oreh prevajanja teh vse prej kot lahko prevedljivih tekstov - nekateri so bili tudi v narečju - je odlično strl prof. Aldo Rupel. IK v avtobiografskem dogodku, vendar so zgodbe leposlovno napisane in sam avtor prizna, da večkrat ni vedel, kam ga bo pisanje zaneslo in kako se bo zasukalo življenje glavnega junaka. Ivana Slamič je še dodala, da so "zbrane novele, pravzaprav kratke zgodbe, prežete s krščanstvom, vendar je tu drugače, kot smo ga navajeni". Oba sta se spominjala svojih profesorjev na tedanji nižji gimnaziji, ki jih je Bratina tudi opisal v svojem delu. Na primer učitelja Pelicona, pa profesorico slovenščine Marico Slamič, ki je v učencih znala prebuditi iskanje, razmišljanje in pisanje. Poudarjala je, da mora človek imeti svoje mnenje in široko znanje. "Knjiga vas bo pritegnila, ne glede katerega nazora ste", so bile besede, ki so sklenile predstavitev. Zdenka Žigon spominih Alojza in Lenarta Slo- naša 13 zgodb "iz moje doline", karja. Zadnja leta se v večji meri v katerih je povzemal doživljanje posveča leposlovju. Nekakšen 20. stoletja v kraju pod Čavnom, prehod je bila že knjiga Pod sed- "Človek je nekje zasidran, to je Komigo v SNG Nova Gorica gledališče Verdi. To so X 1 r • "1—x T 1 • "pobožne želje" sloven Izredna Manna De Juli K skega dela Gorice, če se bodo uresničile, bosta pa pokazala čas in dobra volja italijanskih kulturnikov in upraviteljev go-riškega gledališča. Gle-omigo, trijezični gleda- SNG Nova Gorica enkrat na dalcem, med katerimi so bili liški festival, ki ga prire- leto prišlo v goste v goriško poleg abonentov Komigo tudi na novogoriškem odru k.ja goriški Kulturni dom iz Gorice v sodelovanju s kulturno zadrugo Maja in drugimi slovenskimi in italijanskimi ustanovami, je tokrat, v torek, 27. maja 2014, "skočil" čez "mejo" in predstavo v italijanskem jeziku Per ora rimando il suicidio (Za zdaj preložim samomor) v izvedbi poliedrične gledališke umetnice Marine De Juli predstavil na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Prireditelji - kakor smo slišali v uvodnem nagovoru - si želijo, da bi ta izmenjava postala stalnica in da bi Prejeli smo Vili Stegu v italijanskem prevodu in... poetični predelavi Nekdo, ki ga ne smem omeniti, me je pred časom vprašal po elektronski pošti, kaj si mislim o prevodu v italijanščino pesniške zbirke Ugašajoče sonce Vilija Steguja. Odgovorila sem mu: Si ne mislim čisto nič, ker niti ne vem, da je prevod izšel, se pa veselim vsakega takega podviga, ki... katapultira našo poezijo in literaturo v svet. Dva dni kasneje sem dobila po navadni pošti zbirko z modrimi platnicami, na naslovnici pa je pisalo: Vili Stegu - Sogni in estinzione - Rielaborazionepoetica dali 'originale sloveno di Giovan-ni Tavčar. Spodaj pa ime založnika II Convivio. V notranjosti sem prebrala, da ima ta mednarodna akademija, ki se ukvarja - pohvalno! - z založništvom v nezasluškarske namene, sedež na Siciliji. Med stranmi je bilo tudi pisemce, ki ga je napisala pošiljatelju knjige znana prevajalka in mu nanizala za celo stran neprimerno prevedenih mest, ki jih je delno pripisala površnosti prevajalca in tu pa tam celo njegovemu nezadostnemu poznavanju materinščine. In hočeš nočeš sem ji morala v marsičem pritrditi tudi jaz, ko sem prebrala njene vrstice. Šlo je prav za pogreške, ki si jih moj prijatelj “di lunga data" Ivanček alias Giovanni Tavčar, prevajalec, ne bi smel nikakor dovoliti. Pa saj on, me je na vsem lepem prešinilo spoznanje, ni prevajal v klasičnem pomenu te besede, marveč le poetično predelaval iz slovenskega izvirnika, najbrž gre za novo prevajalsko modo in metodo, o kateri sicer prvič slišim. Rielaboratorji z razliko od prevajalcev, se zdi, niso sploh dolžni, da se držijo avtorjeve dikcije in pisave kot pijanci plota, oni, mislim, ga lahko kar po svoje žingajo, še najrajši mimo tekstov, ko (ali da) jim lepše zazveni. Zahvalila sem se pošiljatelju, ki ga ne smem omeniti, za prijaznost, mu povedala, da sem že kar precej pesmi prebrala v italijanski preobleki, a ker nimam Stegujeve slovenske zbirke, izšla je že davnega leta 1996 pri Društvu 2000, ki ga še vedno vodi Peter Kovačič Peršin, a ne morem na pamet presoditi, koliko je v tej zbirki avtentičnega pesnika in koliko Ivančkove inventivne lirične predelave. In potemtakem, ker ne morem primerjati, je še najboljše, da se ne grem ocenjevanje z obveznim nizom resnih pomislekov. Svetujem mu pa in celo priporočam, da napiše kaj sam, lahko tudi štiriročno s prevajalko, ki se očitno na svoj posel odlično spozna. Potem se bom nemara oglasila še jaz, s kakšnim umnim in prepotrebnim dodatkom, a mislim, da ga ne bo sploh treba. Čez dva dni sem spet prejela po navadni pošti kuverto neimenovanega s Stegujevo slovensko zbirko, okusno opremljeno od Jurija Kocbeka in ilustrirano s perorisbami slikarja Krištofa Zupeta. Na, sem si rekla, zdaj pa imaš praktično vse orodje za branje in primerjanje, in kajpak tudi za oporekanje, če se ti zdi kaj vprašljivo ali pod določeno prevajalsko ravnijo. Nimaš več na voljo pa nobenega lepega izgovora. A sem vseeno sama pri sebi tuhtala kakšno novo vsaj za silo kredibilno pretvezo, čeprav malce privlečeno za lase. A še preden sem kaj verjetnostnega iztuhtala, sem dobila elektronsko pisemce s sporočilom, da je izšla tudi recenzija Stegujeve zbirke v prilogi zadnje Družine in naj ne grem kupit tednika, ker dobim prilogo v ponedeljek s pošto, kar se je tudi zgodilo. Dobronamerna ocena Pavla Bratine pa je bolj ali manj splet iz samih superlativov in tu pa tam blagodoneče leporečje, izrečeno kot je pri nas že običaj bolj ali manj na pamet, pretežno nepreverjeno in neutemeljeno, najbrž le zaradi lepšega. Vse se recenzentu zdi v najlepšem redu, noben dvom mu ne sivi las ali zasenči čela, delo je prevajalec po njegovem - strokovnem ali le ljubiteljskem? - mnenju opravil častno in mojstrsko. Kaj lepšega? Umreti in se znajti v nebesih med svetniki in angelskimi zbori. Torej vse knjige sem dobila in za nameček še recenzijo. Adijo zadnja možnost, da se izmuznem tej nehvaležni nalogi in se še kar poceni izmažem. Nimam rešitve pred tako vztrajnim... naročnikom (man- dante!) prevajalsko verbalnega umora, ki je mene nekako določil... za killerja, oziroma za človeka, ki si bo moral upati povedati na glas in javno, kar mislijo zlasti drugi, ne glede na bolj ali manj prijetne, vendar predvidljive posledice. Spričo visoke stopnje zamerljivosti, pod katero ječi, a se je ne zna otresti, slovenska srenja vobče. No, ker sem neustrašne narave in mi je prevajanje posebno pri srcu, pa se pojdimo eksekutorja. 1. Mene osebno je že čisto od začetka najbolj motilo, da je Ivan Tavčar izdal Stegujevo zbirko le v prevodu, namesto da bi se odločil za dvojezično knjigo, kot so v Italiji, ko gre za tuje pesnike, že davno ustaljeni običaj pri vsaki bolj pomembni založbi, mali ali veliki. Zadnje čase celo veliko italijanskih literarnih revij objavlja tuje pesnike v prevodu z izvirniki ob strani. Če je čakal 14 let za objavo, bi še nekaj mesecev potrpel in rešil tudi problem dvojezičnosti. Vendar ne razumem, zakaj se je tiskanje tako dolgo zavleklo, kolikor je meni znano, in sem izdala v Italiji, kar lepo število prevedenih knjig poezije, brž ko kdo finančno omogoči izdajo (to je garantira ali kar pokrije njene stroške), vse steče veliko hitreje kot pri nas. In točno po želji urednika zbirke. Tudi cene tiska so večkrat nižje kot pri nas v Sloveniji. Prevajalec nam bo moral povedati, kakšne vražje zapreke so botrovale in ovirale tisk take - literarno vzeto - neproblematične knjige. Saj drugače ne bomo niti razumeli, kar bi bilo navsezadnje škoda, zakaj je za pesnika iz Prema zazijalo tako strašno dolgo časovno brezno. 2. Zame je tudi precej moteče, ko se prevajalci - brez potrebe - ne držijo pesnikovega števila verzov, kar je dokaj značilno tudi za Stegu-jevega prepesnjevalca v italijanščino. Očitno jih on ne šteje in niti ne jemlje v poštev, ker se mu jih večkrat napiše več in celo manj, kar je skoraj presenetljivo. Tudi nerad, recimo, seka stavke po Stegujevo. Rajši jih med sabo poveže z veznikom "in" in s tem pesnikov ritem nadomešča s svojim, ki se mu zdi verjetno bolj domač in sprejemljiv. Saj skoraj povsod daje prednost svojemu čutenju in jeziku, namesto da bi potisnil v ospredje pesnika, se vanj bolj uživel, in sebe nekoliko utišal, vsaj ko gre za stilne zadeve, ki razlikujejo pesnike in celo navadne ljudi med sabo. Tudi besede mu rad kar nonstop odvzema ali dodaja - spet brez potrebe, le bolj poredkoma ni mogoče drugače - očitno, ker se mu zdijo odvečne ali nezadostne, ne dovolj povedne, pa mu z dodatki pomaga do izraza. Gre pa po mojem mnenju za nasilje, ki ga lahko samo prevajalci izvajamo, če se dovolj ne brzdamo in bolj sebe čislamo kot pesnika zares spoštujemo. Ta nasilni postopek bi lahko šaljivo imenovali prevajalski mobing. Naj navedem le nekaj primerov z zamenjavo (brez potrebe) besed: pesnik omenja večkrat vrtnice, prevajalec jih posploši v flori, drugič pa navadne rože spremeni v vrtnice. Le zakaj? Stegujeve škrlatne reči se mu kar prevečkrat sprevržejo v purpurne ali v živo rdeče, včasih pa jim le pusti do besede, ne ve se spet zakaj. Ker mu to diktira trenutno razpoloženje? Gmajna postane brez potrebe polja, pri pesniku misel išče mlečne dojke, pri prevajalcu pa nabrekle. Idem gledati je kar naprej fissare (opazovati, zreti...). Poslednji vek se preobrazi v dozorevajoči vek (secolo in maturazione). Itd. Nekaj primerov z odvzemanjem besed (brez potrebe): viharna noč je le vihar (bufera), neslišno drsa - v prevodu le drsa (arranca), pri... se vdano spušča, izgine vdano, pod križem gol trepeta, gol odpade. Že spet zakaj? O pretiranem dodajanju glagolov - spet dokaj samovoljno - (serpeggia, sale, aleggia itd.), ko bi lahko kot v slovenščini odpravil brez njih. Saj ko bi čutil pesnik potrebo po njih, bi lahko tudi on napisal: se vije, se vzpenja, veje ali lebdi. Če pesnik napiše, da ubiti otroci jočejo, naj jočejo tudi v prevodu (piangono), ni treba da... se jokanje ubitih otrok skozme usmerja ali kanalizira (s'incanalano i pianti). Jaz osebno si težko predstavljam to usmeritev ali kanalizacijo joka, golo jokanje se mi zdi dovolj poetično in tudi povsem prepričljivo. A večkrat se Ivan odloči za metodo zakaj preprosto, če lahko komplicirano? Pesnik pravi, da ni nobenega miru v razpetem šotoru obupa, prevajalec pa... nad šotorom - sulla dispiegata tenda itd. Pa še to: kaj se ne pravi v italijanščini piantare, montare, drizzare le tende prej kot dispiegare? Samo vprašam, ne trdim. Ta dispiegare v zbirki nastopa večkrat skoraj primadonsko, zdi se, da mu je zaradi precioznosti posebno ljub. Z dodajanjem glagolov pa človeku, ki ni dovolj previden, preti nevarnost, da spremeni tudi pomen pesmi. Primer: izvirnik: Magično oko Noč je varovalka skrivnih sil zelenega ognja, črnih cvetov in rdečih oči in plesa nemih in pijanih žena in mehkih velikanov. Trg je gostišče blaznih opolnoči. prevod v mojem prevodu: Magično oko Noč je varovalka skrivnih sil, ki domujejo (che albergano) v zelenem ognju, v črnih cvetovih, v plesih mutcev, v pijanosti žensk, v mehkih velikanih. Trg, opolnoči, je zavetišče blaznih. Prevajalec ni niti opazil, da je preskočil 4. verz in rdečih oči in pesnika prikrajšal za rimo z opolnoči, in niti kasneje, pri ponovnih branjih, ni teh oči pogrešal. Zgodi se vsakemu prevajalcu, da kaj spregleda, bere narobe itd. A če bi se držal števila verzov in sam (ovoljno) nič dodajal, bi pri štetju takoj ugotovil, da kaj manjka in manjkajoči del dodal. Prav tako ni opazil, da je pesem pomensko popolnoma predrugačil. Prehitro se je zadovoljil s svojo... poetično predelavo, kajpak na škodo deklariranega mojstrstva. Prevajalka, ki sem jo omenila na začetku, mu bi tudi povedala, bojim se brez rokavic, da je črne vrance v galopu - saj gre vendar za črne konje (morelli) iz neznanja ali površnosti zamenjal za črne vrane (corvi neri). V Intermezzu (str. 107) je v rumenih vrancih le zaslutil konje - torej šlo je za površnost - in jih spremenil v rumenega žrebca, sam bog ve zakaj v ednino (giallo puledro). Prgišče (manciata) pepela iz Uverture vplavem pa je bral žarišče pepela (un focolaio di cenere). V Finalu je triumf preteklega (trionfo del passato) preobrazil v triumf prekletega (trionfo del maledetto). In za navrh mu bi dodala, da "svet na svojih izvoženih tirnicah" ni s svetostjo in svetniki nič v žlahti, marveč v sorodstvu s svetom, ki ga mi naseljujemo. Nasedel je tudi škratu, ki je v Viziji svečenika (sacerdote) v Stegujevi zbirki sfižil v svečnik (candeliere), in ga dobesedno reproduciral, ne da bi začuden trenil z očesom, kar po njenem mnenju se veščemu prevajalcu ne bi moglo in niti smelo zgoditi. Še in še bi jo lahko naštevala in še kaj svojega dodala. Recimo, a sploh ve, kaj je potočnica? Smrtni boj? Nekje teče beseda o molku, jaz skoraj dvomim, da gre za tišino - rekla sem skoraj, ne trdim, bi se morala še s kom, bolj podkovanim v slovenščini, konzultirati - mislim pa, da teče beseda o... rožnem vencu (molek/molka). Kaj je hotel povedati z glagolom screziare - nessun sospiro screziava il silenzio - noben vzdih ni predrl tišine)? in zakaj je Stegujev naslov Maksime spremenil v Epilogo - epilog? Kaj bi svojim prevajalcem, ne glede kakšne sorte so, predelovalne ali tradicionalne, sam dovolil, da mu spreminjajo naslove? Dvomim. In zakaj italijani slovenske kraje (Villa del Nevoso, Solcano, Nuova Gorizia, Lauremiano, Tricorno...), ki niso v dvojezičnem pasu? To mu prav zamerim. In to počenja v enaindvajsetem stoletju, sedemdeset let po vojni, ko noben fašizem in niti tržaški iredentizem ne potujčujeta več in ne posiljujeta drugih narodov, vsaj javno si ne upata tako postopati, rajši kdaj pod krinko huliganstva. Pa se naši vrli nekaterniki kar sami radi kastrirajo in se grej o "il doppio gioco" -dvojno igro dvoživk. No, dovolj. V premislek avtorju, njegovemu recenzentu in seveda bralcem. Le resnica nas bo osvobodila. Zaželeni so vsi argumentirani pomisleki, saj vendar nisem papež ex cathedra, torej podvržena zmotam in pomotam. A če me ne boste opozorili nanje, ne bom nikoli zvedela, da sem se motila in kajpak streljala kozle. Jolka Milič prevajalka in publicistka Partizanska cesta 14 6210 Sežana e-mail: jolka. milic@siol. net Dragoceni drobci naše literarne zgodovine Ljubka Šorli in dokumentiranje gradiva o slovenskem odporniškem pesništvu V prvi polovici sedemdesetih let 20. stoletja sem sodelovala v raziskavi slovenskega narodnoosvobodilnega oz. odporniškega pesništva, potekajoči na FF v Ljubljani pod mentorstvom prof. Borisa Paternuja in ob asistenci Marije Stanonik ter pozneje tudi Irene Novak Popov. Poslana sem bila v Tolminski muzej in arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (zdaj za novejšo zgodovino) v Ljubljani; v le-tem sem pregledovala fasci- kle o zahodnoprimorskem okrožju OF in KPS. S pesemskimi besedili z različnih koncev Slovenije, nastalimi med 2. svetovno vojno, pred njo ali pozneje ter zapisanimi včasih tudi po spominu, sem diplomsko nalogo (Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo na Tolminskem, 1976) še razširila. Vsako besedilo smo morali preslikati in, kolikor je bilo mogoče, natančno dokumentirati. Ker sem se v raziskavo vključila pozneje kot nekatere kolegice in kolegi, so bila velika imena večinoma že obdelana; kljub temu je bilo med zbranim še vedno veliko pretresljivih izpovedi in dragocenih pričevanj o vojskinem času. Besedila so bila pogosto anonimna, mnoga podpisana z vzdevki, ilegalnimi imeni, kraticami. Izvirne pesmi Ljubke Šorli so bile predstavljene že v nalogah drugih. Po nasvetu več ljudi in svoje mame, ki je Bratuževo poznala iz predvojnega Tolmi- LČado JDišianc na, sem gospo v pismih prosila za pomoč v zvezi z več besedili in od nje prejele 4 lična, izčrpna pisma. V prvem odgovoru je poskušala ugotoviti avtorstvo prevoda stare ruske žalostinke Kraguljčki, ki je bila za Primorce posebej pomenljiva zato, ker jo je po ruskih napevih uglasbil Lojze Bratuž, mož Šorlijeve, in je bila tudi ena zadnjih, ki so mu jo pod bolnišničnim oknom zapeli njegovi pevci, med vojno pa je po Primorskem krožila v več prepisih in različicah. Najprej je prevod pripisala Filipu Terčelju (psevdonim Pelikan, Grivški), pozneje pa ugotovila, da je verze o monotono pojočih kraguljčkih prepesnil Štefan Tonkli in ritmično izboljšal Tine Debeljak. Spraševala sem jo tudi po avtorstvu pesmi s protifašistično in narodnoobrambno noto s podpisom L. P., vloženih v ma- po t. i. partizanskih pesmi v Tolminskem muzeju (zdaj je ne najdejo ne v Tolminu ne v No- vi Gorici). Takoj mi je pojasnila, da je avtor obeh Lado Piščanc (1914-44), nazadnje kaplan v Cerknem. Priljubljeni duhovnik je bil s skupino Cer-kljanov ubit v povračilni partizanski akciji zaradi nemškega vdora v Cerkno konec januarja 1944. Pesmi sta bili objavljeni v posmrtno izdani Piščančevi zbirki Pesmi zelene pomladi (1950, druga izdaja 1995). Šorlijeva in Piščanc sta s svojimi (proti) vojnimi besedili predstavljena mdr. v Slovenskem pesništvu upora III, 1997 (Paternu, Stanonik, Novak Popov) in antologiji Most, 2000 (Stanonik). Alenka Božič Slavljenca Marija in Franko Saksida pred rojansko cerkvijo s sorodniki, prijatelji in pevci KATOLIŠKO Kratke Birma v Barkovljah 25. maja 2014 Pokopališče pri Sv. Ani / Počastitev spomina na g. Jakoba Gomilšaka V soboto, 21. junija, obli. uri bodo domačini iz kraja Trnovska vas iz Slovenskih goric na pokopališču pri Sv. Ani počastili spomin na g. Jakoba Gomilšaka, ki je bil po rodu iz Biša v dolini Pesnice sredi Slovenskih goric. Jakob Gomilšakseje rodil 1. maja 1843. Prve razrede šole je dokončal v Gradcu, nato pa ga je stric poslal v Maribor, kjer je končal višje razrede. V letih 1863-1867 je opravil teološki študij v Gradcu. Po mašniškem posvečenju leta 1867 je služboval najprej v Radgoni, kjer je bil kaplan do I. 1876, nato pa so cerkvene oblasti ugodile njegovi prošnji za mesto nemškega pridigarja v Trstu. To službo je opravljal desetletje in pol, nato je poklicno pot končal kot profesor verouka na realni gimnaziji v Trstu (1891-1905). Umrl je 23. marca 1906 v Trstu. Pokopali so ga v skupno grobnico tržaških dušnih pastirjev na mestnem pokopališču, napis z njegovim imenom pa žal bledi že vrsto let, kar bi narekovalo korenito ovrednotenje njegovega spomina. G. Gomilšak je bil priložnostni pesnik, poljudni pisec domoznanskih člankov, zbiratelj ljudskega izročila, pisec biografskih in zgodovinskih člankov ter potopisov: poznan je predvsem kot avtor besedila slavne pesmi Slovenec sem, ki je z Ipavčevim napevom skoraj ponarodela. Mladinski dom v Boljuncu / Puščavniški navdih Marka Domina Doctorja Vodopivca Mladinski dom v Boljuncu je v petek, 13. junija, vabil prijatelje na odprtje razstave Domina Doctorja Vodopivca, ki bo do konca meseca (odprta bo do 29. junija) vodila obiskovalce v začarano ‘puščavniško’ dimenzijo. Gre za lokacijo, kjer se po izredno bogatih in močnih kromatičnih izbirah na sanjski način opredeljujejo posebne podobe. Sama razstava nosi pomenljiv naslov Vizija Svetega Janeza Krstnika v puščavi. Po uvodnem pozdravu domačega dušnega pastirja g. Jožeta Špeha, ki je spregovoril v imenu Mladinskega doma in župnije, je slikarja, ki mu je krstno ime Marko, predstavlja pa se pod psevdonimom Domine Doctor, predstavil Giorgio Roncelli. Umetnika, ki je po rodu iz Boljunca, je dejansko spremljal od začetka njegove umetniške poti, saj je prijatelj njegovega očeta. Giorgio Roncelli je dejal, da v slikah Marka Domina Doctorja Vodopivca čuti navdih, ki ga odtegne od vsakdanjih stisk in ga vodi v začaran svet duhovnega: nedvomno temelji Vodopivčeva umetniška pripoved na izraziti religiozni motiviki. Prijeten večerje obogatila glasbena kulisa z argentinsko glasbo v izvedbi Ariane Soledad in Jose’ja Euarda Poetta. V Barkovljah, v cerkvi sv. Jerneja apostola, je nadškof Giampaolo Crepaldi podelil zakrament sv. birme trinajstim dekletom in fantom iz Barkovelj in od Sv. Ivana. Vreme je bilo sončno, vzdušje veselo in petje na koru slovesno. Domači zbor je vodila Aleksandra Pertot, pri orglah pa je bil maestro Zudini. Birmanci in birmanke so resno sodelovali pri maši. Eden je pozdravil g. nadškofa ob vstopu v cerkev, dva sta brala berili, petjih je prebralo prošnje in petjih je prineslo darove na oltar. Vse je bilo prisrčno in doživeto. Ob koncu maše je predstavnica staršev izročila g. nadškofu prispevek za dobrodelne namene. Sledila je skupna slika. Vsak birmanec/ka je prejel v dar Sv. pismo, rožni venec in spomin na sv. birmo. Naj povemo še imena slavljencev. Iz Barkovelj so: Ana, Blanka, Claudia, Danjel, Irene, Martin, Nika in Vida; od Sv. Ivana pa: Alex, Manuela, Marija, Maša in Mirna. Vsi jim želimo, da bi jih Sv. Duh spremljal na poti življenja, da bi postali resni in koristni člani družbe. KAM PO KNJIGE? V GORICO - V KNJIGARNO Travnik/Piazza tel. 0481 531407 / faks katoliska.knjigarna@gmail.com libreriacattolica.go@gmail.com Rojan / Zlatoporočno slavje vali doživeto sveto mašo. || Jubilanta sta se Jezusu Se na mnoga skupna leta, draga Marija in Franko! zahvalila za prehojeno skupno pot in prosila Marijo, naj ju spremlja še naprej. Mi jima želimo še veliko lepih skupnih trenutkov in božjega blago- V petek, 23. maja šotni tudi vsi pevci rojanskega slova. 2014, sta v Rojanu slavila zbora. Tako smo skupaj izobliko- Rojanski cerkveni pevci zlato poroko Marija in Franko Saksida. Oba sta poznana širši javnosti, ker že dolga leta pomagata misijonarjem po vsem svetu in vestno skrbita za Misijonski krožek. Dejavna sta v domačem rojan-skem društvu in sta neutrudna pevca Rojanskega mešanega cerkvenega zbora. V rojanski cerkvi je msgr. Franc Vončina, ki je bil tudi sošolec slavljenca, daroval sveto mašo. Poleg sorodnikov in prijateljev so bili pri bogoslužju pri- 50-letnica podjetja SIOT in družbe TAL Cezalpski naftovod praznuje visok jubilej pripadniki palestinskega ekstremističnega gibanja Črni september: 4. avgusta leta 1972 so namreč odjeknile štiri bombe, ki so jih teroristi postavili v bližino rezervoarjev. Od teh so trije zgoreli. Gost črn dim je preplavil nebo, "zdelo se je, da se pripravlja ogromna nevihta. Nujno stanje pa je na srečo trajalo le dva dni. Spominjam se, da so v Boljuncu čakali tovornjaki, s katerimi bi nas evakuirali v primeru resne nevarnosti. No, tega ni bilo treba", nam je povedal novoizvoljeni dolinski župan Sandy Klun po končanem tiskovnem srečanju. Stališče župana Kluna je do SIOT vse prej kot negativno, čeprav je v svojem posegu pred častnimi gosti omenil, da je mogoče premostiti nekatere težave s skupnim delom. "Mislil sem na dolgotrajen občuten problem v zvezi z vonjavami, ki naj bi uhajali iz rezervoarjev v postopku praznjenja le-teh. Nekateri občani so prepričani, da smrad kaže na stopnjo toksičnosti, ki je za človeka škodljiva, in povzroča glavobole, vnetje grla in podobne težave". Klun je poudaril, da bi podjetje lahko napravilo več glede tega problema. Predsednica An-dres je sicer v svojem posegu glede prihodnjih naložb v zvezi z okrepitvijo vzdrževalnih in varnostnih postopkov omenila pri- zadevanje podjetja, da bi problemu našlo ustrezno rešitev, ni pa segla v podrobnosti (v komunikeju podjetja piše, da v sodelovanju s tržaško univerzo proučujejo pozitivne kemične učinke posebnega pranja notranjih sten rezervoarjev, ki bi zmanjšali stopnjo smrada). Župan ni pozabil omeniti, da podjetje SIOT v določeni meri tudi podpira nekatere dejavnosti na področju (od urbanizacije nekaterih občinskih predelov do pomoči krajevnim društvom) in da podjetje veliko vlaga v varnost. Sobivanje energetskega mogotca z Brežani ni torej utrpelo večjih udarcev; upati gre, da bo delitev sorodnega ozemlja znosna tudi v prihodnje. IG 11 oglej: če ne bi bilo re-l-^zervoarjev, bi name-J. sto njih stali stanovanjski bloki. Osebno imam raje te ogromne zaboje". Tako nam je preprosto povedal neki znanec, ko smo se pred leti sprehajali v okolici Socerba, od koder se pogled razprostira po domala vsej tržaški pokrajini. Takoj pod visokim grebenom se preko ravninskega ozemlja dolinske občine raztezajo rezervoarji podjetja SIOT. Podjetje skrbi za italijanski krak naftovoda, ki pretovorjeno nafto iz tankerjev v Tržaškem (Miljskem) zalivu pretaka vse do bavarske regije. Za energetsko infrastrukturo, ki meri skupno 753 kilometrov (145 kilometrov v FJK) in ima sorodna podjetja v Avstriji in Nemčiji, skrbi vrhovno podjte-je TAL, katerega delničarji so najpomembnejše družbe na naftnem področju (OMV, Shell, ENI, ExxonMobil, Total itd.). Skupina TAL praznuje letos polstoletno zgodovino; v tem času je čezalpski naftovod postal vedno bolj pomemben v energetski politiki Srednje Evrope: danes namreč oskrbuje 40-odstotno naftno potrebo Nemčije, 90-odstotno naftno potrebo Avstrije in 40-odstot-no naftno potrebo Češke. Trst je tako začetni člen dolge verige, ki se konča v Ingolstadtu: posebni stranski kraki strukture vodijo do rafinerij, ki so dejavne v vseh treh omenjenih državah. Gre dejansko za najpomembnejšo gospodarsko infrastrukturo na Tržaškem, ki Jadran povezuje z notranjostjo Evrope, kar je ključnega pomena za geopolitični kontekst Trsta. To je bilo osrednje sporočilo, ki ga je predsednica družbe TAL Ulrike Andres poudarila na srečanju, ki je bilo ob praznovanju jubileja na sedežu podjetja SIOT v sredo, 11. junija. Za omizjem so sedeli domala vsi predstavniki tržaških javnih oblasti in predstavniki gospodarskih združenj (prisoten je bil tudi nadškof Giampaolo Crepaldi): z zadovoljstvom so prisluhnili pozitivnim poslovnim podatkom skupine TAL in podjetja SIOT, ki jih je v svojem posegu ponosno naštela predsednica Andres. Vrednost proizvodnje družbe je leta 2013 znašala 80 milijonov evrov (13 milijonov evrov več v primerjavi z letom 2012). Lani se je tudi povišal promet naftnega terminala v Trstu (nafto sta pretovorila 502 tankerja). Pomorski terminal SIOT ustvarja 75-odstotni delež celotnega prometa tržaškega pristanišča, zaradi česar se je Trst povzpel v sam vrh sredozemskih pristanišč, ki delujejo na pdročju pretovarjanja in skladiščenja nafte; če se v tem vidiku lahko kosa z Marsejem, v Italiji močno prednjači pred vsemi osta- staje na Bavarskem. Priveza tankerjev, ki zaradi dokaj plitve kon-formacije Tržaškega zaliva lahko imajo nosilnost do največ 250 tisoč ton nafte, traja povprečno 38 ur, pretovarjanje nafte v rezervoarje pa poteka od 24 do 30 ur. Zanimivo je, da to dejavnost opravljajo zgolj črpalke, ki se nahajajo na ladjah, saj razdalja do obale, ki znaša pičlih 5 kilometrov, in zanemarljiva višinska razlika do dolinskega skladišča ne zahtevata vmesnih črpalnih strojev. Teh pa se še kako poslužujejo na trasi plinovoda, ki mora prekoračiti alpsko verigo (najvišja točka, do ka- limi. Posledično je tudi davkoplačevalski doprinos SIOT-a za deželne blagajne zelo pozitiven: lani je ta vsota znašala 7,8 milijona evrov, prav tako se je leta 2013 povišal zaposlitveni količnik podjetja za 15% v primerjavi z letom prej. V sklopu SIOT deluje 117 zaposlenih, 600 oseb pa je s povezanimi sektorji vključenih v poslovanje energetskega podjetja. Andresova je napovedala, da bo družba TAL v prihodnjih petih letih investirala 120 milijonov evrov za razvojne dejavnosti (polovico vsote bo SIOT investiral v FJk), 50 milijonov pa bo namenila varnostnim posegom. O teh je med drugim spregovoril odgovorni za nadzorstvo Mauro Szalay med vodenim obiskom kontrolnega stolpa SIOT. Obrazložil je, da struktura usklajuje trojno dejavnost: pretovarjanje nafte iz tankerjev, skladiščenje v rezervoarjih (na območju med Kermenko in Dolino jih leži 32, ki skupno skladiščijo nekaj več kot dva milijona kubičnih metrov črnega zlata) in pretakanje nafte po naftovodni cevi do končne po- tere morajo pretočiti nafto, znaša 1.572 metrov). V nadzornem stolpu spremljajo nato skladiščenje tekočine, ki sicer poteka v režiji kontrolne matične enote v Mun-chnu. Na Bavarskem odločajo, katero vrsto nafte najprej odvesti iz dolinske postojanke, glede na zahteve tamkajšnjih rafinerij. Pretakanje nafte znaša 6.100 kubičnih metrov na uro in to je dejavnost, ki poteka stalno, 24 ur na 24 (seveda v primeru, da se tankerji vrstijo kot po tekočem traku). Od oktobra 1967, ko je prvi tanker izčrpal prvo pošiljko surove nafte, je naftovod SIOT ponesel do In-golstadta okrog eno milijardo tristo milijonov ton tekočine. Nedvomno je bil v vseh teh letih najodmevnejši dogodek v zvezi s SIOT atentat, ki naj bi ga zakrivili NOVI 19. junija 2014 ponarodelimi, pa tudi avtorskimi pesmimi in ga spravila v dobro voljo. Ker skupina nastopa v tržaških narodnih nošah, je v taki zasedbi edina v zamejstvu. V petnajstih letih delovanja je pripravila več samostojnih koncertov in se udeležila raznih kulturnih prireditev v Sloveniji, Italiji in Avstriji. Posnela je tri zgoščenke, pri priredbah pesmi pa so sodelovali Aleksander Vodopivec, Ivan Florjane, Zoran Lupine in Adi Danev. Ansambel sestavljata vokalni kvartet in instrumentalni trio. V prvem pojejo Marta Fabris in Sara Jablanšček ter Igor in Boris Košuta, v drugem pa nastopajo harmonikar Igor Zobin, kitarist Igor Starc in kontrabasist Peter Kuk. V rojanskem Marijinem domu so zapeli So čudne So-cerblane in Adijo Marička, za katero je besedilo in glasbo napisal Tullio Možina in je letos v Zgoniku prejela nagrado za najboljši celostni nastop. Sledile so Kraška uohcet in Za zmjeren, ki sta bili nagrajeni na večeru narečnih viž v Škofji Loki, končali pa so z Uopensko in znano ljudsko v priredbi Aleksandra Vodopivca Ta stara je umrla. Ob koncu se je napovedovalka Giorgina Piščanc v imenu društva Rojanski Marijin dom zahvalila občinstvu in vsem nastopajočim ter se priporočila za snidenje v jeseni z novimi pobudami. Metka Šinigoj DSI in Knjižnica Dušana Černeta O povojnih zločinih Petnajst let trajajoča obširna projekta in zbiranje podatkov o žrtvah so temelj dveh zbornikov, ki sta izšla pri Inštitutu za novejšo zgodovino iz Ljubljane. Njegovi uredniki vsako leto prihajajo na obisk v Društvo slovenskih izobražencev, kjer predstavljajo nove zbornike in monografije. Tokrat so v društvu, v sodelovanju s Knjižnico Dušana Černeta in ob povezovanju Iva Jevnikarja, zgodovinarji dr. Nevenka Troha, dr. Zdenko Čepič in dr. Žiga Koncilija predstavili svoje delo, in sicer Represija med drugo svetovno vojno in v povojnem obdobju, ki sta ga uredila dr. Nevenka Troha in dr. Zdenko Čepič, ter deveti zvezek zbirke Vpogledi, tematsko številko z naslovom Nasilje vojnih in povojnih dni. Uredila ga je dr. Nevenka Troha. Podatke o vojnih in povojnih žrtvah so skušali kategorizirati v rubrike, da bi jih uporabili za statistike. Temelj za nadgradnjo je bilo več kot 98 tisoč imen. Poudarek je predvsem na usodah posameznikov, in sicer kdo so bili in kaj so počeli. V publikaciji so objavljeni tudi prispevki s posveta o drugi svetovni vojni, ki je bil novembra 2012. Novost so na primer prispevki o usodi porabskih Slovencev po drugi svetovni vojni, o usodi nemške manjšine na Hrvaškem ter vrsta drugih. Medtem ko obravnava prvi zbornik popis žrtev, je Nasilje vojnih in povojnih dni osrediščeno na življenjsko usodo posameznikov. Izhodišče je Hrastnik, v katerem se seznanimo z množičnim strel- janjem talcev, deportacijo v Au-schwitz in v taborišče za "ukradene otroke". Večletni urednik osrednje slovenske znanstvene zgodovinopisne revije Prispevki za novejšo zgodovino, ki jo Inštitut za novejšo zgodovino izdaja od leta 1960 in se je zaradi tradicije usidrala v slovenski narodopisni prostor, je dr. Čepič. Zbranim je predstavil tematsko številko znanstvene revije o represiji, saj so se odločili, da bodo izsledke večletne raziskave predstavili kar v reviji. Nabralo se je toliko gradiva, da so uredili še dodatno publikacijo z osebnimi usodami. V prvi je zbranih osemnajst daljših prispevkov z dvema predgovoroma. Šest avtorjev je iz tujine, dvanajst pa slovenskih, večinoma iz Ljubljane. Dr. Čepič se je na kratko pomudil pri vsakem avtorju in opisal njegov doprinos. Zadnji je bil na vrsti dr. Žiga Koncilija, ki je predstavil svojo doktorsko disertacijo o analizi političnih sodnih procesov ter analiziral dva totalitarizma, fašizem in komunizem. Sodni procesi so eden izmed glavnih elementov za razumevanje oblike državne represije. Tu predavatelj ločuje med politično in državno represijo, pri čemer ima politična negativno konotacijo, saj država zlorablja pravosodje v namen preganjanja določenih političnih nasprotnikov in za določanje političnih ciljev. Ker so sodni procesi glavno orodje proti pravim in namišljenim sovražnikom, je dr. Koncilija analiziral učinke represije. Sodne procese je razdelil na obtožbe proti vojnim zločincem in za kolaboracije, od vojaške do upravne, medtem ko se je v doktorski disertaciji osredotočil na manj znane sodne procese. Ugotavljanje dejanske krivde je težko, saj so nekatere obsodbe izmišljene, druge pa resnične. Šin Obvestila Klub prijateljstva Vincencijeva konferenca vabita tržaške in goriške prijatelje na celodnevni avtobusni izlet v Soško dolino z ogledom Kobarida (Muzej I. svetovne vojne) in Tolmina, v četrtek, 26.6. 2014, z odhodom iz Trsta in z možnostjo postanka v Gorici, informacije in vpisovanje tel. 040- 225468 / 347 1444057 (Vera). Darovi Za pokojne Janeza, Ivana in Vankota Terčona daruje 50 evrov za cerkev v Mavhinjah Božena. Repen / Galerija Kraške hiše Car slovenske geografske obrobnosti V petek, 13. junija, so v Galeriji Kraške hiše odprli razstavo z naslovom Ljudje slovenskega fotografa Stojana Kerblerja. Gre za enega najpomembnejših slovenskih umetnikov, ki svojo fotografsko izpoved zaupa zaokroženim pomenskim mozaikom -ciklusom. Občinstvo galerije si je tako ogledalo dela, ki jih je avtor izdelal sredi sedemdesetih let. Gre za fotografije iz serije Haložanov. Pred temi črno-belimi biseri ima gledalec stalen občutek, da se nahaja v dimenziji, ki se ji obeta skorajšnja sprememba ali celo izginotje. Ciklus Haložani (1974) spada med njegove najpomembnejše fotografske pripovedi, med katerimi gre nedvomno uvrstiti tudi cikluse Portreti s ptujskih ulic (1971) in Koline (1982), v katerih je dokumentiral življenje v obrobnih krajih severovzhodne Slovenije, ki jih takrat še niso zajele sodobne tehnične pridobitve in kjer so se še ohranjale starodavne tradicije. V Kerblerjev oniričen svet je občinstvo z zanosom popeljala umetnostna zgodovinarka Marjeta Ciglenečki. Stojan Kerbler se je rodil 23. novembra 1938 v učiteljski družini na Ptujski Gori. S fotografijo se je začel ukvarjati že v otroštvu, posebej zavzeto pa v času, ko je v Ljubljani študiral elektrotehniko - piše v zgibanki razstave. Po končanem študiju se je leta 1965 vrnil na Ptujsko Goro in se leta 1967 preselil na Ptuj. Kot energetik je služboval v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem od leta 1965 do upokojitve leta 2000: tudi njegovo delovno okolje je postalo predmet njegove fotograf- FANTJE IZPOD GRMADE vabijo na DRUŽABNI VEČER S KONCERTOM četrtek, 19. junija, ob 20. uri na sedežu zborov v Devinu ske obravnave. Prav tako je od začetka šestdesetih pa do začetka devetdesetih let na rodni Ptujski Gori spremljal proščenje, ki sredi avgusta privablja romarje od blizu in daleč. Tovarniške fotografije in podobe z romarskega praznika celovito odražajo Kerblerjev umetniški razvoj. Stojan Kerbler je veliko razstavljal in prejel izjemno veliko nagrad; sam poudarja nagrado Prešernovega sklada (1979) ravno za ciklus Haložani in nagrado Trend, ki jo je leta 2013 prejel za življenjsko delo. Kot član Kabineta slovenske fotografije v Kranju se posveča tudi zgodovini slovenske fotografije. Njegova dela hranijo številne muzejske in galerijske ustanove v Sloveniji in po svetu. Veliko je prispeval k vsebinskemu in tehničnemu razvoju slovenske fotografije: bil je med ustanovitelji študentske Fotogrupe ŠOLT in član slovitega Mariborskega kroga, skupine inovativnih mariborskih fotografov, ki so leta 1971 prelomno posegli v slovensko fotografijo z novimi konceptualnimi pogledi: s tem so dejansko prekinili s tradicijo piktorializma. Fotografijo Stojana Kerblerja označuje uporaba širokokotnega objektiva, obvezen črn rob pa dokazuje, da pri delu v temnici ni posegal v kompozicijo, ki je rezultat neposrednega umetnikovega odziva na opaženi prizor - piše Ciglenečki v brošuri. IG Ob 65-letnici mašniškega posvečenja DUŠAN JAKOMIN vabi na SKUPNO MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE v Skednju v četrtek, 26. junija 2014, ob 19. uri. VABLJENI DUHOVNIKI, SKAVTJE, PEVCI, NARODNE NOŠE! Društvo rojanski Marijin dom Lepo slovo od bogate sezone V rojanskem Marijinem domu so pripravili končno prireditev, s katero so se poslovili od bogate sezone z lepim petjem in glasbo. Na odru sta se zvrstila MoPZ Sv. Jernej z Opčin in vokalno-instrumentalna skupina Ano ur'co al' pej dvej, med obema nastopoma pa je na harmoniko zaigral še Igor Zobin ob petju Mateje Petelin. MoPZ Sv. Jernej deluje približno šest let v openski župniji. Izvaja slovenske ljudske in nabožne skladbe ter avtorske pesmi in je vedno priso- ten z nastopi v domači openski cerkvi ter na drugih kulturnih prireditvah doma in v bližnji okolici. Pod taktirko Walterja Lo Nigra je najprej zapel dve pesmi Danila Bučarja: Tam, kjer pisana so polja in Jutro. Sledila je ljud- ska v priredbi Metoda Bajta Oblaki so rudeči in pesem Canzona dirigenta Walterja Lo Nigra. Pevci so prepričljiv in suveren nastop končali s pesmima Zori rumena rž Ri-sta Savina in O kresu Petra Jereba. V premoru med eno in drugo skupino je harmonikar Igor Zobin s pevko Matejo Petelin predstavil lahek in speven program treh šansonov. To so bili francoski tango znamenite Edith Piaf La vie en rose in dva argentinska tanga. Igor Zobin nastopa na prestižnih koncertih v evropskih državah in se udeležuje številnih tekmovanj, na katerih dosega najvišja mesta. Zasedba s harmonikarjem in čutnim, šolanim liričnim sopranom mlade pevke je zvenela dokaj posebno, a zanimivo. Na koncu je nastopila še skupina Ano ur'co al' pej dvej, ki je občinstvo razveselila s slovenskimi narodnimi in V cerkvi Sv. Trojice na Katinari so pred nedavnim Manuel Pitacco, Katerina Marc, Robert Kovic, Blaž Petejan, Alessia Savi, Erik Giacomini, Veronika Tul, Paula Racman in Sophie Tobou Mouafo prejeli sveto obhajilo; teden dni potem pa je tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi podelil zakrament svete birme Karol Kovic, Viktorju Bremcu, Jakobu Grudnu, Borutu Štoki, Urški Stopar in Valentini Petirosso. (Fotografije je prispeval Libero Dellapietra). 19. junija 2014 Goriška / Aktualno MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (54) Mariza Perat ŠTEVERJAN Praznik vina in kulinarike Likof je tudi letos zadovoljil vse obiskovalce Ptujska Gora na Spodnjem Štajerskem Metod se je še isto leto vrnil v Panonijo, da bi kot pooblaščeni misijonar deloval med Slovani. Naloga je bila častna, a tudi težka. Sv. oče je želel, da bi se obnovila nekdanja nadškofija v Sremski Mitroviči. To nekoč zelo pomembno središče so uničili najprej Huni, pozneje pa še Obri, in leta 581 je tudi škofija prenehala obstajati. Ker pa je Srem spadal pod Panonijo, kjer je vladal knez Kocelj, se je Metod dogovoril tudi z njim, da se škofija obnovi in se tudi ustanovi samostojna slovanska nadškofija. Knez Kocelj se je s predlogom takoj strinjal, zato se je Metod še isto leto vrnil v Rim. Tu ga je papež Hadrijan posvetil v škofa in ga istočasno imenoval še za panonsko-moravskega nadškofa s pravico, da širi krščansko vero med Slovani. K obnovljeni sremski nadškofiji je spadala tudi Moravska, zato je tu zdaj s papeževim dovoljenjem tudi uradno bilo dovoljeno slovansko bogoslužje. To ni bilo po volji nemškim škofom, ki so Metodovemu delu spet začeli nasprotovati. Frankovska vojska je medtem odstavila kneza Koclja, nemški škofje pa so Metoda dali zapreti. V ječi je škof Metod ostal tri leta in šele na izrecno papeževo zahtevo so ga leta 873 izpustili. Metod je nato nadaljeval svoje pastoralno delo, čeprav so ga njegovi nasprotniki pri tem kar naprej ovirali. Med temi je bil tudi omahljivi moravski knez Svetopolk, ki se je tako hotel prikupiti nemškim škofom. Leta 880 se je škof Metod vrnil v Rim. Papež Janez VIII. je slovansko bogoslužje ponovno potrdil, Metod pa se je nato podal še v Carigrad, da bi tudi tam uvedel bogoslužje v slovanskem jeziku. Ptujski grad Vrnil se je nato na Moravsko in tu umrl 6. aprila 885. Nova panonska nadškofija, katere prvi nadškof je bil Metod, pa se ni dolgo obdržala, kajti že leta 874 je bila ukinjena, Panonija pa je prišla pod salzburške škofe. Nad Ptujem se dviga grad, nekoč last salzburških nadškofov. Okrog leta 1125 ga je nadškof Konrad I. dal obnoviti. Kot beremo v opisu Fr. Kotnika Ptuj v srednjem veku, so okrog leta 1160 grad prevzeli vitezi, ki so si nadeli ime "Ptujski gospodje". Bili so v službi solno-graške Cerkve, njihova naloga pa je bila, da so mesto branili pred sovražniki. O Ptujskih gospodih še beremo, da so bili zelo vplivni in niso v tem nič zaostajali za celjskimi grofi, s katerimi so bili v sorodstvu. Ko je dežela prišla pod oblast Habsburžanov, se je njihov vpliv še okrepil. Njihova last je bil tudi grad Wurberg, zato so se ti gospodje nazivali VVurberški grofje. Prebivalci mesta Ptuj so bili v tem času po večini obrtniki. Živahna je bila tudi trgovina. Trgovali so s Trstom in Benetkami. V dobi turških napadov je turško šibo okusil tudi Ptuj. Turki so v mesto prvič prodrli leta 1396. Turški vpadi so se nato nadaljevali do leta 1683. Kot je že bilo omenjeno, se nedaleč od Ptuja dviga Ptujska ali Črna Gora, kot jo ljudje imenujejo. Nastanek te Marijine božje poti je z zgodovino mesta Ptuj oziroma zgodovino Ptujskih-Wur-berških gospodov tesno povezan. Cerkev, ki velja za najlepši gotski spomenik v Sloveniji, stoji na griču ob robu Ptujskega polja. Z Gore sega pogled na Ptujsko in Dravsko polje, na Slovenske gorice, Haloze in Pohorje. /dalje STANDREZ | V organizaciji ZCPZ Gorica Poletni zborovski praznik uporabljajo samo najboljše proizvode (biološko moko, naravni kvas), zato so letos tudi prejeli nagrado za najboljši beli kruh iz Berlina. Letošnji Likof pa je prinesel tudi nekaj zanimivih novosti; v nedeljo zjutraj je v prostorih župnijskega doma Sedej potekal literarni pogovor o Alojzu Gradniku z dr. Ano Toroš s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Dr. Ana Toroš je v pogovoru z Danielo Štekar predstavila svojo znanstveno monografijo O zemlja sladka: kamen, zrno, sok. Alojz Gradnik ter romanski in germanski svet, v kateri je raziskala pesniški in prevajalski opus briškega pesnika, še posebej njegovo povezanost z italijanskimi in slovenskimi Brdi ter poznavanje drugih evropskih jezikov in kultur. Dogodek je popestrilo branje poezij v izvirniku in v italijanskem prevodu, ki ga je pripravila prof. Fedora Ferluga Petronio. V večernih urah, v soboto in nedeljo, pa so organizatorji ponudili obiskovalcem vodeno degustacijo v vinogradu; ljubitelji briških vin so ob sončnem zatonu, med trtami, pokusili vertikalo (od leta 2009 do danes) rebul in malvazij. Likof, praznik vina in kulinarike, je tudi letos, tokrat tudi ob lepem vremenu, gotovo zadovoljil vse obiskovalce, od najmlajših do najstarejših. MV Letošnji prvi poletni dnevi so na števerjanski Likof privabili veliko število gostov, turistov, ljubiteljev Brd, dobre hrane, vina ter drugih pristnih pridelkov in izdelkov. Tradicionalni praznik vina in kulinarike, ki je na vaškem trgu v Steverjanu potekal od petka, 6., do nedelje, 8. junija, je nastal z namenom, da bi pri obiskovalcih spodbujal spoznavanje krajevnih pridelkov in izdelkov s posebnim poudarkom na ohranjanju avtohnotih vrst trte, oljk in češenj, ki so značilne za briško območje. Na prazniku, ki ga organizira vinoteka Števerjanki griči v sodelovanju s kulturnima društvoma F. B. Sedej in Briški grič ter pod pokroviteljstvom Občine Steverjan, so se tako s svojimi najžlahtnejšimi vini predstavile kmetije Draga, Gradis'ciutta, Humar, Koršič, Muzic, Paraschos, Komjanc Simon, Skok, Terpin in Vogrič; gostilni Koršič in Ai tre amici ter agriturizma Štekar Nikolaja Pahorja in Štekar Sonja pa so sestavili menu, ki je združeval okuse od gričev do morja: ponudili so namreč bodisi tipične briške jedi, kot so pršut, njoki, pohan merjasec ali šnita, bodisi nekatere posebnosti kot polenovko z bezgovim prelivom, sardone v marinadi s češnjami, mečarico s sorbetom iz rebule in granatnim jabolkom. V nedeljo so se lahko obiskovalci z Vespo tudi popeljali po vinski poti, naj mlajši pa so se razvedrili v otroškem kotičku, kjer so risali, izdelovali zmaje in oblikovali milnate mehurčke. Program je obiskovalcem ponudil pogovore, degustacije, prikazanje kuhanja v živo; povezovalca Mairim Cheber in Stefano Cosma sta z devetimi kuharskimi mojstri odkrivala skrivnosti kuhanja. Posebno pozornost je vzbudil domačin Matej Leopoli, ki se je pred letom dni preselil v Berlin, kjer peče kruh v pekarni Alfreda Sironija v mestni četrti Kreuzberg. Za pripravo kruha NOVI ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu (čl ZA Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černič Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548 276, e-mail uprava@noviglas.eu www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm. Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo jfrj za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. liC 1* Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 17. junija, ob 14. uri. Koncert, ki ga je Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica organiziralo v petek, 13. junija, v cerkvi sv. Andreja ap. v Štan-drežu v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, je v svoji radoživi svežini pokazal na posebno razveseljivo dejstvo: lepo število tako odraslih kot mladinskih in otroških zborov z veliko vitalnostjo vodijo zborovodje mlajšega rodu. Kakovostno formirani in motivirani glasbeniki - tudi z večletno izkušnjo dirigiranja - svojo vnemo učinkovito posredujejo pevcem, ob sebi pa imajo tudi cvet (mladih!) instrumentalistov, ki zbore spremljajo. Večer sakralne glasbe je tako prerasel v navdušen poletni praznik petja. Uvedel ga je Mladinski pevski zbor Emil Komel, še poln moči in elana po plodoviti sezoni, pod vodstvom Davida Bandlja. Domači Mešani pevski zbor Štandrež je zapel pod vodstvom Gorana Ruzzierja in ob orgelski spremljavi Martine Valentinčič. Cerkveni otroški zbor Štandrež je zelo ljubko odpel tri pesmi pod taktirko Lucrezie Bogaro; na orgle ga je spremljala Tiziana Zavadlav, na violino Samuel Zavadlav, na kitaro Damijana Čev-dek. Tri pesmi, zelo primerne za ta liturgični čas, je pod vodstvom Zulejke Devetak zapel Mešani pevski zbor Rupa-Peč. Šolo Emil Komel je zastopal tudi Otroški pevski zbor: vodila ga je Damijana Čevdek, na orgle ga je spremljala Tiziana Zavadlav, na prečno flavto pa Ivana Gerin in Svetlana Della Ve-dova. Na koncu sta po eno pesem zapela Cerkveni pevski zbor Doberdob pod vodstvom Da-ria Bertinazzija in Otroško-mladinski pevski zbor Veseljaki pod vodstvom Lucije Lavrenčič; tretjo pesem sta zapela skupaj ob orgelski spremljavi še ne 14-letnega Jurija Lavrenčiča. Zbori so predstavili skladbe slovenskih in tujih avtorjev različnih obdobij: posebno lepo sta izzveneli dve (mladega!) Patricka Quaggiata. (več fotografij na www. noviglas. eu) Janez Janša je ponovil, da je obsojen po krivici Levi del politike in javnih občil že vsiljuje svojega predsednika vlade Kampanja za predčasne parlamentarne volitve v Sloveniji, ki bodo po odločitvi predsednika države in potrditvi ustavnega sodišča v nedeljo, 13. julija, sicer poteka po ustaljenih vzorcih in izkušnjah iz držav s parlamentarno demokracijo, toda v ravnanjih in govorih posameznih politikov je opaziti tudi veliko nestrpnosti, celo sovraštva, torej pomanjkanja splošne in posebej politične kulture. Najbolj nazoren primer in dokaz tega je, da vse stranke, razen v zadnjem času Nove Slovenije, krščanskih demokratov, nenehno in kot da bi bilo to najpomembnejša tema v Sloveniji, ponavljajo, da v novi vladi, ki jo bo treba sestaviti po volitvah, ne bodo hotele sodelovati z Janezom Janšo, pravnomočno obsojenim na zaporno kazen v zadevi Patria. Tudi v volitvam namenjeni oddaji Tarča nacionalne TV Slovenija so predsedniki političnih strank svojo opredelitev zoper Janšo znova ponovili, niti eden pa ob tem ni omenil vrzeli v slovenskem pravosodju. Le-teh je veliko, kritik tudi, vendar se vse bolj Pa bodimo tokrat nekoliko bolj optimisti. Že res, da je gospodarstvo (v našem primeru slovensko gospodarstvo) zadnjih nekaj let predvsem izrazita solzna dolina. A drugačen pogled je včasih le potreben. "Vedno glej na svetlo plat življenja", so ironično in sarkastično peli Monthy Python, pa tudi v našem primeru bi nekaj tega sarkazma res prišlo zelo prav. Posebej ob pogledu na sedanje stanje. Mnogi namreč v sosednji Sloveniji kujejo že nove načrte o velikopoteznih akcijah, ne da bi resno jemali v poštev to, kar se je v zadnjih letih zgodilo. Drži, da so tudi na slovenski trg začele pronicati spodbujajoče novice. A velika nevarnost je, kako bodo politični odločevalci te pozitivne obrate interpretirali. Posebej v predvolilni kampanji, ko je vse dovoljeno in ko ni nikomur nič mar, razen to, da pridobi za prgišče več glasov. Recimo nedavna namera, da se ustanovi zadruga Naš Mercator z namenom ohranitve Mercatorja v slovenskih rokah. Že spet! “Vedno glej na svetlo plat življenja", zadruga Naš Mercator nima realnih možnosti, da bi zaživela. "Vedno glej na svetlo plat življenja", ob prebiranju ocen, ki napovedujejo slovensko rast za letošnje leto in prihodnja leta. "Vedno glej na svetlo plat življenja", ob ocenah, da je Slovenija izšla iz krize. "Vedno glej na svetlo plat življenja", s ščepcem cinizma in sarkazma, tako kot so nas učili dobri stari Monthy Python. SBI Top z vrtoglavimi prirastki zdi, da v slovenskih občilih leve politične in ideološke usmeritve pravosodje mora veljati za nedotakljivo in vzvišeno temo, o kateri načeloma navadni državljani ne bi smeli nikoli dvomiti. Za demokratične in politične standarde, kakršni veljajo v deželah parlamentarnega ustroja, pa je najbrž dokaj nenavadno, da levi del slovenske politike s pomočjo in z izdatnim sodelovanjem enako usmerjenih javnih občil - k tem moramo žal uvrstiti tudi nacionalno RTV Slovenija -državljanom, še preden bodo ti glasovali in se udeležili volitev, vztrajno vsiljujejo politika, ki bi moral postati predsednik nove vlade, ki jo bodo sestavili po vo- Razlog pa je zelo preprost. Če je za Slovenijo sprememba v gospodarskih dilemah na dlani, je potrebno te spremembe opremiti tudi z ustrezno analizo in razumeti razloge ter posledice dogajanja. O napovedih rasti in njihove tesne povezanosti z zdravstvenim stanjem tujih trgov, kamor Slovenija izvaža, smo že večkrat pisali. Poglejmo zato še en primer optimističnega in pozitivnega preobrata, ki ga je Slovenija zabeležila v prejšnjih tednih. Govorimo o slovenski borzi, govorimo natančneje o t. i. slovenskih blue chipih, ki so zbrani v indeksu SBI Top. Ta borzni indeks zbira kotacije najlikvidnejših delnic na ljubljanskem borznem trgu. Gre v bistvu za utrip slovenske borze, ki se ustvarja na podlagi poslovanja delnic z največ prometa. V zadnjih tednih je javnost presenetila novica, da je indeks SBI Top v letošnjem letu doživel naj večjo rast med primerljivimi evropskimi indeksi. Konec prejšnjega tedna je zabeležena rast v letu 2014 bila približno 25 odstotkov, na letni ravni pa je znašala celo 32 odstotkov. Drugi zelo pomemben podatek je količina poslov, ki je bila sklenjena v tem obdobju: v prvih 5 mesecih letošnjega leta je primerjalno z enakim obdobjem lanskega leta zrasla za 61 odstotkov. Toliko o pozitivnih novicah. Ampak, da ostanemo v duhu "Vedno glej na svetlo plat življenja", poglejmo še na okoliščine te rasti, ki bi morale biti eden od vodnikov v predvolilni kampanji vsem strankam in predvsem tistim stran- litvah. Premier naj bi postal ustavni pravnik Miro Cerar, ki je nedavno ustanovil tudi svojo politično stranko z imenom Stranka Mira Cerarja. Po anketah, ki jih objavljajo in vztrajno ponati-skujejo časniki Delo, Dnevnik, Večer, Primorske novice in nekateri drugi, ločeno javnomnen- jsko raziskavo pa je posebej zanj naročila tudi nacionalna RTV Slovenija, je Miro Cerar postal najbolj priljubljena politična osebnost v Sloveniji. Njegova nova stranka naj bi na celotnem političnem prizorišču uživala naj-večjo podporo volivcev. Na drugem mestu po pričakovanih izidih predčasnih oziroma izrednih parlamentarnih volitev v Slove- kam, ki bodo čez nekaj mesecev sestavljale vlado. Najprej je treba seveda poiskati razloge za eksponencialno rast slovenskega indeksa z blue chipi. Finančni analitiki so si tukaj malodane enotni: povečan promet in rast je treba pripisati slovenski strategiji privatizacije. Vlada se je lani (na "prisrčno" priporočilo Bruslja) odločila prodati državne deleže v 15 podjetij h. Takrat je bila Slovenija sicer še v vrtincu bančne krize, ki se je delno pomirila z objavo rezultatov stresnih testov (december 2013) in s strategijo za reševanje bank, ki zajema tudi privatizacijo. Potem ko so bili trgi seznanjeni z dejanskim stanjem slovenskih bank, so lahko bolj realno začeli gledati tudi na slovenski privatizacijski načrt. Privatizacije morajo biti! To je prvo sporočilo, ki bi ga morali doumeti slovenski politiki: borza raste zaradi privatizacij. Nadaljnje odlašanje, izsiljevanje, pogojevanje ter morebitne odpovedi grodaj bi bile katastrofalne. "Ce nova vlada ne bi bila naklonjena prodaji državnega premoženja, bi se lahko delniški tečaji slovenskih delnic hitro znižali tudi za nekaj deset odstotkov", je za STA dejala Alenka Eržen iz borznoposredniške družbe GBD. Pa še ena podrobnost, ki je ne gre zanemariti: rast na borzi ni posledica izvedenih privatizacij, ampak pričakovanih. Gre torej za špekulacijo o tem, kaj naj bi se v Sloveniji dogajalo v bližnji prihodnosti. Seveda to niso samo špekulacije borznih posrednikov, ampak tudi (in niji naj bi bila SDS Janeza Janše. Slovenski volivci naj bi se zaradi spodbujanja neopredeljenih in anonimnih vplivnih mogočnežev, ali nekih drugih sil v družbi ali državi, že pred volitvami plebiscitarno opredeljevali za Mira Cerarja. Naj postane novi premier, češ da je čista in neoporečna osebnost v slovenski politiki, kot zatrjujejo v njegovih okoljih. Pravi, da je postal tudi veren, kar naj bi imelo neki poseben pomen. Treba pa je vedeti, da je tudi Miro Cerar živel v družini, torej tudi z materjo Zdenko Cerar, ki je opravljala pomembne dolžnosti v državi in politiki kot ministrica za pravosodje, Vrhovna državna tožilka in podpredsednica LDS. S svojo osebnostjo in politično usmeritvijo ter dejavnostjo je zagotovo vplivala tudi na sina Mira, pa čeprav on takega vpliva ne bi želel. Sicer pa kot vsi drugi Slovenci tudi Miro Cerar v preteklosti ni živel zunaj našega časa in prostora, da bi lahko v resnici poosebljal popolnoma nov in moralno ter etično neoma-deževan obraz v slovenski politiki. Janez Janša se v svojstvu predsednika SDS in politično najbolj preganjanega slovenskega politika omenjene TV predvolilne oddaje z naslovom Tarča ni udeležil. predvsem) zaveze, ki jih je Slovenija predstavila v svoji strategiji Bruslju in ki jih Evropska komisija stalno nadzira. Če Slovenija privatizacije ne bo izpeljala, ne bo padla samo vrednost delnic, Ljubljana bi lahko bila deležna tudi evropskih sankcij. Še eno zgovorno dejstvo glede privatizacije je podatek, da je letos Helios, kljub temu da ne spada v SBI Top, bil med podjetji, ki so na borzi ustvarila največ prometa. To ni čudno, ob ugotovitvi seveda, da je Helios eno od edinih dveh podjetij iz seznama 15, ki sta bili doslej privatizirani (drugo je Fotona). Med "najprometnejšimi" firmami je tudi slovenski velikan Telekom, ki je prav v tem trenutku v fazi prodaje. Cena delnic raste tudi pri drugih podjetjih, ki so pred prevzemom, ocenjujejo analitiki in pri tem navajajo vrednosti delnic Cinkarne Celje in Letrike. Skratka, veliko je korelacij, ki jih lahko najdemo. Poleg podjetij, ki so v postopku privatizacije, pa so tukaj tudi nekatera taka, ki niso na prodaj, a je razlog za visoko uvrstitev na lestvici "prometnosti" treba iskati drugje: v njihovem uspehu. Recimo Krka, ki je prva na tej posebni lestvici: gre za pomembnega slovenskega izvoznika, ki deluje na tržišču in je pri tem uspešen. Uspešnost se s tega vidika nagrajuje: investitorji prepoznavajo dobre prakse in so pripravljeni v naložbe, ki bodo Njegova udeležba bi morda lahko pomenila, da bi se pred televizijskim gledalstvom znašel v vlogi obtoženca in krivca za vse slabosti in krizo pri nas. Predsedniki drugih strank so se samo hvalili, kaj vse so napravili za razvoj in blaginjo države in kaj bodo še storili, če bodo izvoljeni za poslance v novem mandatu državnega zbora. Skratka, med udeleženci ni bilo skoraj nobene kritike slabe politike ali ravnanja te ali njene stranke ali njenega voditelja. Hvalisanja je bilo toliko, kot da je Slovenija že dolgo obdobje država razvoja, blaginje, socialne pravičnosti, pa tudi pravna država. Vsaj za nekaj smeha in vedrine je poskrbel Bojan Starman, novi predsednik Državljanske liste z izjavo, "da se bo njegova stranka povezala tudi s hudičem, če bo to dobro za Slovenijo". Predsednik SDS Janez Janša je predvolilno dogajanje in izglede po volitvah ocenil po pričakovanjih. Po njegovem mnenju ne bi smeli postavljati predsednika vlade in sestavljati koalicij, torej vlad, preden volivci ne oddajo svojega glasu. Povedal je, da bo SDS vedno, torej tudi po naslednjih volitvah, pripravljena sodelovati z vsemi drugimi političnimi strankami, zlasti pa z Novo Slovenijo predsednice Ljudmile Novak. Ob predstavitvi volilnega programa SDS je njen predsednik znova komentiral pravnomočno sodbo v primeru Patria, po kateri bi moral 20. junija nastopiti zaporno kazen na Dobu. Ponovil je, "da ne bo nikogar ničesar prosil za olajšave, ker je bil obsojen po krivici in brez kakršnih koli dokazov". ustvarile dodano vrednost in dobiček. To je torej še en ključ za krepitev slovenskega gospodarstva: privatizacija in omogočanje pogojev za nastanek in razvoj dobrih poslovnih praks. Zunanje spremenljivke Nazadnje je treba za omenjeno rast omeniti še heksogene dejavnike, začenši s politiko Evropske centralne banke. Nedavna poteza guvernerja ECB Maria Draghija, ki je znižal referenčno obrestno mero na rekordno nizko vrednost 0,15 odstotka, ima dvojno funkcijo. Medtem prve vložene kandidatne liste poslancev že vzbujajo zanimanje in različne odmeve. V stranki Socialnih demokratov so iz kandidature izločili prejšnjega predsednika stranke Igorja Lukšiča, ki je propadel na evropskih volitvah. Ne bosta kandidirala niti poslanka Majda Potrata, zelo znana kot ostra sogovornica poslanke Eve Irgl iz SDS, in Mirko Brulc iz Nove Gorice, ki odhaja v pokoj. Njega naj bi na bližnjih volitvah kot kandidat Socialnih demokratov zamenjal Matjaž Nemec, osebni tajnik predsednika države Boruta Pahorja. Glede na to, da Nemec ni politik, je pa bolj znan kot soprog ukrajinske manekenke in lepotice ter sin nekdanje vodilne uslužbenke družbe HIT, je njegova kandidatura za poslanca v No- vi Gorici vzbudila začudenje in delitev duhov. Socialni demokrati bodo na svoji listi kandidirali tudi več posameznikov iz neparlamentarne stranke Solidarnost. Med njimi naj bi bilo kar nekaj t. i. vstajnikov. Medtem pa vlada v odstopu, ki bi morala odgovorno in z državniško odgovornostjo opravljati tekoče posle, čedalje bolj životari. Premierka in ministri se namenjajo opravilom, ki naj bi zagotovili njihovo politično in gmotno prihodnost. Predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek, ki opravlja tudi funkcijo ministrice za zdravje, se za to dejavnost ne zanima. Namesto tega se udeležuje predvolilnih sestankov, zborovanj in propagandnih akcij, ki naj bi njej in njeni stranki zagotovili čim več poslanskih mest v parlamentu novega sklica. Marijan Drobež Prvič, gre za orožje proti vse bolj grozeči deflaciji v Evropi. Drugič, kar je v tem kontekstu pomembnejše, pa je cilj tega ukrepa tudi spraviti likvidnost iz bank v gospodarstvo in omogočiti ponoven zagon ekonomije. Zaradi nizke obrestne mere je za banke bolj donosno vlaganje sredstev v gospodarstvo, posojila podjetjem so tako malodane narekovana od zgoraj. A to so postranski dejavniki, predvsem kar se tiče Slovenije. V predvolilni kampanji mora Ljubljana pametno odgovoriti na vprašanja privatizacije: to bo bistveno za ohranjanje pričakovanj borze, Evropske komisije, pa tudi za ohranitev nizke stopnje donosnosti državnih obveznic. Samo tako bo "Vedno glej na svetlo plat življenja"! zvenelo manj cinično. Andrej Čemic INŠTITUT ANTONA TRSTENJAKA v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo vabi na predstavitev knjige: JANEZ EVANGELIST KALAN DA SE POZNAMO! Fotostatični ponatis knjige o boju proti alkoholu iz leta 1931 Problem alkoholizma nekoč in danes bodo v pogovoru z urednikom Markom Tavčarjem predstavili: dr. Jože Ramovš, dr. Bernard Špacapan in g. Pavle Bračko. Lik in pastoralno delo Janeza Evangelista Kalana bo osvetlil dr. Rudi Koncilija. V ponedeljek, 23. junija 2014, ob 19. uri v prostorih Inštituta na Resljevi 11 v Ljubljani Toplo vabljeni! DA SE POZNAMO! Fotostatiini ponatis knjige o boju proti alkoholu is Uta 1931 Kako interpretirati optimistične napovedi Vedno glej na svetlo plat življenja! A Mario Draahi Erika Brajnik NATUROPATSKI NASVETI (29) SLOVENIJA | Konferenca o promociji zdravja Slovenci deležni največ zastraševanj in poniževanj Slovenci so deležni največ zastraševanj in poniževanj na delovnem mestu v primerjavi z ostalimi evropskimi državami, pogosteje delajo med boleznijo, večina pa misli, da delo škoduje zdravju. To so po- predstavila Marija Molan iz ljubljanskega univerzitetnega Kliničnega centra. Dejala je, da je preobremenjenost sicer subjektivno doživljanje posameznika in je posledica trajajoče obremenitve, stresa. Na ravni EU to * vedali na konferenci o promociji zdravja na delovnem mestu, ki sta jo v okviru projekta Pro Za Sto pripravila OZS ter sindikat obrti in podjetništva. Nujnost učinkovitejšega obvladovanja problema preobremenjenosti zaposlenih je, kot so sporočili iz Obrtno-podjet-niške zbornice Slovenije (OZS), predstavlja 50 do 60 odstotkov odsotnosti z dela. V vsakem delovnem okolju je namreč 10 odstotkov ljudi, ki se čutijo preobremenjeni, za kar so krive resne psihosocialne stiske. Poudarila je, da je v Sloveniji v primerjavi z Evropo več poniževanj in zastraševanj. Med izstopajočimi motečimi dejav- niki so po navedbah Molanove dodelitev več dela, kot ga je mogoče opraviti, omejen dostop do pomembnih informacij in neupoštevanje osebnih mnenj in predlogov. Izsledke študije o socialnem dialogu med malimi in mi-kro podjetji na področju varnosti in zdravja pri delu je predstavil Jean-Michel Miller iz Evropske fundacije za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer. Okvir njihovega dela je zavzemanje za izboljšanje delovnih pogojev. Delovno mesto brez alkohola, drog in drugih psihoak-tivnih snovi in kako postopati v malih in mikro podjetjih, pa je predstavila Majda Zorec Karlovšek iz društva Fortox. Opozorila je, da je promocija zdravja po zakonodaji obveznost delodajalca. Promocija zdravja na delovnem mestu je opredeljena kot skupen trud delodajalcev, delavcev in družbe za izboljšanje zdravja, psihofizičnega dobrega počutja in kakovosti življenja delavcev. Katarina Železnik Logar iz mariborskega inštituta za varstvo pri delu je ob koncu konference dejala, da se po najnovejših raziskavah v slovenskih podjetjih tega kar dobro zavedajo. DRUGA NAJVECJA NADLOGA POLETJA? TEMPERATURNE RAZLIKE! Poleg bolezni srca in ožilja, ki so prvi vzrok smrti na svetu in povzročajo veliko težav v poletnih mesecih, obstaja še en neviden, neslišen sovražnik, in to je klimatska naprava. Temperaturne razlike, ki smo jih deležni na delovnem mestu, v trgovini, nakupovalnih središčih, avtobusih, na vlaku, postajah itd., Šibijo naš imunski sistem in naše telo. Mi imamo občutek, da nam ugaja, ko stopimo z vročega na hlad, a temu ni tako, saj se naše telo privaja na hlad in pri temi izgublja ogromno energije po nepotrebnem, imunski sistem pa je zaradi tega vedno šibkejši. Telo je nenehno izpostavljeno hudim temperaturnim nihanjem tudi z razliko 15 stopinj Celzija, kar za imunski sistem predstavlja hud udarec in šok, saj se mora hitro uravnavati in privajati na nove klimatske spremembe. Se nevarnejše je pri otrocih, saj nimajo uravnanega termičnega centra za hlajenje in segrevanje telesa, pri dojenčkih je lahko to celo smrtno nevarno. Kako krepimo telo čez poletje? S probiotični-mi izdelki. Prva bojna linija imunskega sistema je namreč prav v črevesju, v katerem se nahaja kar 60 % celic imunskega sistema, skratka večina. Zato ga je vredno krepiti - če je črevesje zdravo, bomo zdravi tudi mi. Kaj pa tisti ljudje, ki v službi celo poletje preživijo pod močno klimo? Take osebe se morajo ravnati kot v zimskem času, uživati morajo hrano, ki greje (svinjsko meso in maslo), in ne tiste, ki hladi (paradižnik in mlečni izdelki). Vsekakor pa je treba uživati dobre probiotike! V SNG Nova Gorica predstavitev sezone 2014/2015 V ponedeljek, 16. junija 2014, zjutraj je bila v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica predstavitev repertoarja sezone 2014/ 2015, ki bo potekala pod naslovom Zgodbe ljubezni. Predstave bodo namreč zaznamovale zgodbe o pogubni ali odrešujoči ljubezni. V gledališču se nadejajo, da bodo uprizoritve plemenitile naše bivanje s človečnostjo, empatijo in globljim razumevanjem sebe in sveta. Poleg novih uprizoritev bodo v SNG Nova Gorica odigravali predstave iz minulih sezon in imeli v gosteh vrsto odmevnih dramskih predstav in dogodkov iz drugačnih odrskih žanrov; lete bodo povezali v nov program Mej-ni. Več o tem v prihodnji številki. / IK \Vf. . ■ :>■ Vv* ■v rstiš - v. . ' • - jr- \ :: 'vre • T. - ■:v * m A r % • • t/l J * j K ^ trn l( *4|, # ► V '• ■ -7 ' . *•» 'm S5"* • ' • *. A 'J * •• - • A-\ ...*• * '• *• « rwl j. luuin CARNICA ARTE T E S S I L E I M B E L L I N U M za ljubitelje lepih stvari 33029 villa santina / ud / ul. nazionale 14 tel. št. +39 (0)433 74129 faks +39 (0)433 747529 www.carnica.it \M \M^ ■,de^0f . tisk - OBLIKOVANJE GRAF^feo^° transparenti dGET Za informacije in brezplačne predračune POKLIČI TAKOJ NA Tei. št. 0432.792047 BUJA - Ul. Santo Stefano 41 info@ideandopubblicita.it Bežen trenutek... O sreči Osreči je najtežje pisati, skoraj nemogoče. Bolest rojeva besede, tako kot se rojevajo biseri v školjki. Bolečina traja, preveč... Napolni nas in nekako mora iz nas v besedah. S srečo je drugače. Nekateri prisegajo, da je niso nikoli okusili, da ne vedo zanjo, da je bežna kot kaplja, ki spolzi skozi prste. Enostavno zazdi se ti, da jo začutiš in že je nekje daleč proč. Sama spadam med tiste ljudi, ki v srečo verjamejo, ki so jo okusili. Včasih imam občutek, da sem jo celo držala v dlaneh. In da sem je bila tako polna, da sem lahko lovila oblake na nebu in da mi je bil obraz en sam velik nasmeh. Zadnjič sem jo imela v rokah pred enim tednom. Tako gromozanski je bil občutek, da sem ga hotela deliti, da sem enostavno morala napisati. Nekako, kot bi jo skušala ujeti, kot bi hotela z besedami spremeniti trenutek v večnost. In srečo v podobo. Dan prej mi je prijatelj povedal, da bo čudovito poletno jutro. Idealno za prenos zadnjih stvari in selitev, sem mu dogovorila. In res sva se tistega sobotnega dne, ko sva z možem zadnjič odrla okno svojega že nekdanjega doma v Kostanjevici, prebudila v sonce in poletje. V nebo, ki je bilo že samo po sebi polno obljub. In so se na njem odsevale barve Naštevanje napredovanj se nadaljuje: košarkarji Jadrana, odbojkarji 01ympie, hokejisti Poleta Kwins, nogometaši Vesne in Primorja, zdaj pa še Kras. Sijajne sezone za naš šport na članski ravni je zdaj konec, končala se je s klasičnim terminom 15. junija z navdušujočim prestopom repenskih nogometašev iz deželne elitne v meddežel-no polpoklicno D ligo. Že danes lahko zapišemo, da so tako imenovana zamejska moštva letos vložila vrsto kandidatur za vseprimorsko ekipo leta 2014 na prireditvi Naš športnik. Belo-rdeči so se med četrtoli-gaše prebili še tretjič, od leta 2010 smo namreč priča izmeničnim sezonam Krasa v elitni in D ligi, iz katere je doslej v obeh poskusih takoj izpadel. Odkar je družina Kocman vzela v roke klub v sezoni 2003/2004, je v 11 letih prva ekipa dosegla že šest napredovanj, dvakrat pa je, kot rečeno, nazadovala. Pri celotni zgodbi je med igralci sodeloval le Ra-denko Kneževič, sedanji kapetan, ki je bil tudi letos prvi strelec postave, čeprav je zadnji del sezone izgubil zaradi hude poškodbe nadlakti in je spet vseh mojih pričakovanj. Morda pred nekaj meseci sploh nisem verjela, da bo prišel ta trenutek. Ves tisti čas, ko sva z možem požirala žalitve, ki so prihajale brez vsakega vzroka. Ves čas, ko sva se bala deževnih dni, da bi potem vso noč s cunjami ne pobirala vode, ki je v naš dom pronicala s sosedove dimniške obrobe. Ves ta čas sem skoraj pozabila, kaj je sreča, upanje pa je ostalo. In molitev. Sedaj je tisti dan tu. Pot se je prevesila v cilj. Vem, da je pot najlepša, da je vsak cilj vsekakor lepši v naši domišljiji kot v resničnem svetu, a tale konec dolge poti me je vendarle popolnoma prevzel. Zadnje dneve sva z možem pozabila celo na lakoto in spanje. Nekako kot maratonec, ki zagleda cilj, in čeprav je že popolnoma izmučem, najde v sebi nadnaravno moč in teče vse hitreje. Proti cilju, ki je vse bliže. Ker sanje nočejo vedeti za utrujenost. Ker ima človek v sebi nekaj, ki mu ne da, da bi klonil, dokler ne doseže cilja. Sedaj, ko s polnim avtom zapuščam dom, kjer mi je bilo zadnje mesece zelo težko, in v polet- zaigral nekaj minut šele v dveh finalnih dvobojih končnice. Tudi letošnji pohod Krasove čete na D ligo je bil temeljito načrtovan, vanj so veliko vložili. Sestavili so izjemno izkušeno in kakovostno ekipo, ki pa ji je naposled uspelo na trnovi poti, kar je v bistvu značilnost v tej desetletni Kra-sovi epopeji. Večji del prvenstva je moštvo vodilo na lestvici, po poškodbah napadalcev Kneževiča in Corvaglie pa je doživelo pravi šok in v zadnjih krogih rednega dela neverjetno zapravilo skoraj že do- seženo prvo mesto, edino, ki je neposredno vodilo v višje nadstropje. Kot prva je tako prestopila Fontanfredda, Kras pa si je moral "nebesa" šele prislužiti skozi vice play-offa. Te odločilne tekme pa mu, kot kaže, "ležijo", z njimi je v D ligo poletel (prvič) že v sezoni 2009/2010. Poteza vodstva kluba, da se pred odločilnim delom sezone odpove poklicnemu trenerju Branku Zupanu, se je naposled izkazala kot posrečena. Da ne bo pomote, nekdanji selektor slovenske mlade reprezentance do 21. leta je izreden trener in nogometni izobraženec (te dni ga vidimo po RTV Slovenija kot nem jutru začenjam povsem novo poglavje svojega življenja, bi rada zavriskala visoko v nebo. Grem!! Grem v novo življenje, grem kot Siddharta, ki je končno našel svoj kraj. Radio odprem na ves glas, rada bi zatrobila v jutro, ki se budi, a tega ne storim, ker ljudem nikoli ne vsiljujem svojih občutij, ker ne maram razkazovanja. Ker sem človek, ki ne rad "teži". Zato pri- enega osrednjih komentatorjev srečanj svetovnega prvenstva), toda med njim in igralsko garnituro se je v ključnem trenutku sezone očitno nekaj skrhalo, tako da je bilo potrebno poseči. Tehnično vodstvo sta prevzela umirjeni pomožni trener Bojan Gulič in steber obrambe, veteran Predrag Arčaba, ekipa pa je v odločilnih štirih obračunih prvenstva (dve polfinalni in dve finalni tekmi) zaigrala vrhunsko, sproščeno, videti je bilo, da soigralec zaupa soigralcu, kar je bistveno. Kras je briljantno izločil tako Libar-no iz Piemonta kot v velikem finalu Sarzano iz Ligurije, dosežek pa je proslavljal v objemu svojih navijačev (gledalcev je bilo skoraj tisoč!) v nedeljo v repenskem športnem centru. Ta sanjska ekipa je slonela predvsem na prekaljenih primorsko/balkanskih senatorjih, kot so nekdanji slovenski reprezentant Žlogar, sama Kneževič (nekoč slovenski prvoligaš) in Arčaba, Spetič, Grujič in Božič, pomemben pa je bil tudi prispevek najmlajših igralcev. Ze med praznovanjem na re-penski zelenici, ki je letos pridobila spodobno pokrito tribuno, je predsednik kluba Goran Kocman napovedal, da se tokrat (tretjič) želijo v D ligi vendarle obdržati. Igralsko zasedbo bodo okrepili, črpali pa bodo v Sloveniji, tako da ni izključiti, da se pridruži še kako zveneče ime. Kdo bo trener, je vprašanje, dodaten izziv za Kras pa bo tržaški derbi z nekdaj slavno in danes dokaj nebogljeno Triestino. HC tisnem na plin, da avto, ki sploh ni moj, a možev, moj je noč že preživel pred novim domom, kar poskoči prek asfalta. Tudi tega ne smem, raznaša me od veselja, a se zadržujem. Paziti moram, da ne pride do nesreče. Nasmeh se mi riše preko obraza in spremlja sončni vzhod. Že teden dni se z možem prebujava ob štirih in pa- Gostujoča predstava v osnovnem abonmaju bo uprizoritev gledališč iz Kopra in Nove Gorice Filumena Marturano. Napolitanska melodrama Eduarda de Filippa v režiji Katje Pegan je konec petdesetih let prejšnjega stoletja problematizirala položaj in pojmovanje žensk sredi katoliške in patriarhal- ne Italije. Med izvenabonmajskimi dogodki bo koncert znamenitega Slovenskega tolkalnega projekta Stop, ki je v letošnjem letu prejel nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke. Vstopnica za enkratni koncert skupine, ki bo nastal v sodelovanju z Glasbeno matico v okviru Kogojevih dne-vov, bo tudi nagrada za zveste abonente, ki bodo potrdili svoj abonma že v poletnih mesecih, in sicer do 31. julija. Novi in stari abonenti bodo do tega termina imeli na voljo tudi poseben popust. Predvpis abonmajev poteka pri blagajni Slovenskega stalnega gledališča, ki je odprta ob delavnikih od 10.00 do 15. ure. Pristojni so napovedali, da bodo podrobnejše informacije glede goriškega in videmskega ter šolskega abonmaja naknadno predstavili na drugi tiskovni konferenci. Kot v lanski sezoni bodo abonenti tudi tokrat imeli na voljo tri izbirne sklope z dramskimi, glasbenimi in plesnimi dogodki. ZELENI PROGRAM Zeleni sklop bo odprla uprizoritev SNG Nova Gorica Timon Atenski VVilliama Shakespearja v režiji Ja- kirava do pozne noči. A nisva zaspana ali utrujena. Nekaj v meni rase in polni rumeno jutro, gre preko mene do neba in se spaja v pokrajino. Zdi se mi, kot bi se vse veselilo z menoj. Zeleno, modro in rumeno. Jutro je poletno in polno vsega. Vinogradi prekipevajo in veselje barva poletne bregove v belo, zeleno in pisano. Vse cveti, zori in dehti. Kot obljuba. Pred mano so Matajur, ki ogromen in ponosen objema zeleno pokrajino, za njim Kanin, ki še sanja o poletju, in Krn med belim in zelenim. To bo moj dom. Na meji med gozdovi in vinogradi, med Alpami in Mediteranom. Rada bi zavriskala, pojem, morda prvič v življenju, ker sicer nimam posluha. Avto, poln vreč, v katerih so zadnje potrebščine, kot zobne ščetke, odeje in podobno, drvi med bogatimi kmetijami italijanskih Brd. Preveč, enostavno preveč. Vem, da si v tem trenutku ne želim ničesar več. Vem, da je to popolnost, da je to cilj, da so to sanje. In da je to sreča. Tista nora sreča, ki te popolnoma omami. Tista sreča, ki neza Pipana. Drami o človeški dvoličnosti v svetu, ki je osredotočen na denar, bo sledil naj novejši muzikal Mestnega gledališča ljubljanskega, Lizistrata, Andreja Rozmana Roze v uglasbitvi Coca Mosquita. Mateja Koležnik je zrežirala uprizoritev, ki na svež način predeluje antično komedijo o ženskah, ki se odločijo za sek- sualno stavko, da bi dosegle mir, in ki je prestavljena v čas digitalnih medijev in hitre komunikacije. Abonenti si bodo predstavo ogledali v Ljubljani, obisk pa organiziramo v sodelovanju z Glasbeno matico. Ivica Bulj an pa je režiser predstave Močan rod Marieluise Fleisser. Uprizoritev Prešernovega gledališča Kranj v formi ljudske igre prikazuje brezobzirno preračunljivost in izkoriščanje v času porajajočega se fašizma, ki mestoma zelo spominja na našega. Izbirni sklop bo sklenila plesna predstava, ki jo SSG vabi v sodelovanju z društvom Artisti Asso-ciati: Madžarska rapsodija je baletni dogodek z orkestrom v živo, ki bo pripeljal na tržaški oder ritme, melodije in barve madžarske folklore v izvedbi članov Državne folklorne skupine. MODRI PROGRAM Sodelovanje z društvom Artisti Associati bo zaznamovalo tudi otvoritveno predstavo Modrega programa, ki bo božično darilo za publiko vseh starosti, saj bo na odru Slovenskega stalnega gledališča zaživela pravljica Hrestač v izvedbi ansambla Balletto di Roma. S partnerstvom Glasbene matice pa bo gledališče priredilo en- je povsem drugačna od umirjene spokojnosti in tihega zadovoljstva. Tista gromozanska sreča, ki jo doživiš enkrat ali dvakrat v življenju in je pisana na kožo predvsem mladim, kajti z minevanjem let postajamo zamorjeni in jo doživljamo vse redkeje. Avto se izgublja med murni in travami. To so tiste visoke, nepo-košene trave, o katerih sta pisala Minatti in Beličič. Pokrajina je poezija in sreča je pesem. Tudi jaz bi jo rada ujela in položila na papir. A beži med gozdove, v livade, v katerih se ponoči oglašajo srnjaki, in na bregove, kjer domujejo kresnice. Murni me pozdravljajo, ko sem že čisto na cilju. Od danes je ta bela hiša nasproti Korade moj dom. Parkiram in pogledam proti nebu. In se spomnim na umrlega Pavčka in na tisti njegov veliki Hvala ... Hvala za dom, za to tišino, za mir. In za srečo. Vse to je bogastvo, največje bogastvo, kar ga človek premore. In jaz sem prepolna hvaležnosti, da mi je bilo vse to enostavno podarjeno. kratno ponovitev glasbenega dogodka v sklopu projekta Imago Sloveniae, to je Koncert ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne z glasbo Martinuj a, WeiIIa in Čopija v izvedbi združenih slovenskih in italijanskih pevcev (Vokalna akademija Ljubljana in Goro filarmonico Trentino), članov Orkestra Slovenske filharmonije in solistov pod vodstvom Stojana Kureta. SLG Celje pa se bo v Modrem sklopu predstavilo z uprizoritvijo slovite ameriške drame Naše mesto Thorntona Wil-derja v režiji Matjaža Zupančiča. Dogajanje je postavljeno v izmišljeno malo mesto in prikazuje majhne in vsakodnevne zgodbe iz življenja običajnih meščanov. Povsem nenavadne in živopisne pa so ljubezenske zgodbe, ki jih v vrtiljaku zabave in barvitih prizorov predstavlja SNG Nova Gorica s komedijo Norci iz Va-lencije španskega baročnega avtorja Lopeja de Vege v režiji Nenni Del-mestre. RDEČI PROGRAM Rdeči program se bo v prihodnji sezoni širil na veliki oder. Odprlo pa ga bo živo pričakovano gostovanje ljubljanske Drame z uprizoritvijo romana Angel pozabe Maje Haderlap v režiji in adaptaciji Igorja Pisona. Uspešna predstava z intimno poetičnostjo spregovori o pomenu partizanskega gibanja na avstrijskem Koroškem. Judovska tematika pa bo obarvala gostovanje predstave iz Cankarjevega doma Mi ha iš - Kdo si človek?, ki spregovori o iskanju pravega človeka, o prijateljstvu in medsebojnem zaupanju, in v kateri igrata Polona Vetrih in Saša Tabakovič. Kabaret zlatih let z Laro Jankovič pa je produkcija Lit-tleBigMac avtorja Marka Vezo-viška v režiji Jaše Jamnika. To je zgodba o tem, kako so Slovenci preživeli socializem in se uspeli ob tem smejati, pa o tem, da bo velik smisel za humor potreben tudi za to, da bomo preživeli kapitalizem. Sladkogrenka pa je zgodba pevke Edith Piaf, ki jo bo s petjem in igranjem pričarala igralka Vesna Pernarčič v uspešnici Piaf Edith Piaf v režiji Tijane Zi-najič. Ob koncu sijajne sezone za naš šport Kras v D ligi: v tretje gre rado? Srni Pertot S 3. strani "... hodil sem,..." Igor Pison Vinko Moderndorfer MINISTERO PER I BENI E LE ATTIVITA CULTURALI REGI9NE AUTONQMA FRIULI VeNEZIA GIUUA | Provincia di Udine ' Provincie di Udin O FONDAZIONE AQUILEIA COMUNE Dl AOUILEIA -■n ~ ARCIDIOCESI .Cl\Gk u JjfČ D,GORIZ1A c TEMPORA OBUDITEV SPOMINA NA USTANOVITEV OGLEJA REENACTMENT OF THE FOUNDATION OF AQVILEI 500 KELTSKIH IN RIMSKIH LIKOV 20. JUNIJA ODPRTJE Z OBREDOM KELTSKEGA OGNJA 21. JUNIJA ŽIVLJENJE, SPOZNANJA IN OKUSI ANTIČNEGA OGLEJA 22. JUNIJA OBUDITEV SPOMINA NA USTANOVITEV OGLEJA WWW.TEMPORAINAQUILEIA.EU info@temporainaquileia.eu +39 334 6181 963