Angle-
njeni
Poštnina plačana y gotovini
Cena 2 din
DRUŽINSKI TEDNIK
Leto X.
Bedak bo zmerom našel še več/ega bedaka, ki ga bo občudoval.
Nicolas Boileau,
francoski pesnik in kritik (1636—1711)
Ljubljana, 5, maja 1938.
štev. 18.
•DRUŽINSKI TEDNIKt Izhaja vsak četrtek. Uredništva In uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27 III. Telefon št. 33*32. Poštni predal št. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. — NAROČNINA: za iU leta 20 din, */j leta 40 din, •t/j (ata 89 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 60 frankov, v Ameriki 21/g dolarja. Naročnino Je treba plačati vnaprej. ROKOPISOV ne vračamo, nefrankiranfh dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je priložiti za 3 dinarje znamk. - CENA OGLASOV: med besedi lem stane vsaka enostelpčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre in širina 55 milimetrov) din T*—. Med e g I a s I stane vsaka petitna vrstica din 4*59. — Notice: - vsaka beseda din t*-. Mali o g I a s I : vsaka beseda din 0*50. Oglasni davek povsod še posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust.
Danes:
ljudje • čuden svet
(Gl. str. 3)
KOMEDIJA i
ff
KANADSKIMI PETERKAMI
V pn riškem »Intranu« je napisni Louis Latzarns tele misli o Dinnnovih peterkah in o komediji, ki jih uganjajo z nesrečnimi otroki.
Kar všeč mi je, da se je gospod Oliva Dionne naposled razjezil. Zdi se mi samo, da je to že nekoliko pozno. Menda veste, kdo je Oliva Dionne? To je oče petih dekletc, ki so se rodile na isti dan v Kanadi in ki je njih malodane istočasni prihod na svet razgibal in presenetil ves svet. Kar ljudje pomnijo, ni v nobeni deželi nobena ženska rodila kar pet otrok hkrati, in nikoli se ni mogel noben oče ponašati s tako hitrim in obilnim zarodom. Tedaj so se zganili in navdušili vsi dobrosrčni Američani in vsi ljubitelji posebnosti in nenavadnosti. Ali bodo peterke — še ime si je bilo treba izmisliti zanje — ali bo moglo teh pet sirotic živeti? Uboge malčice so bile zelo slabotne in njihovi roditelji niso imeli denarja. In vendar so ostale pri življenju. Ljudje ne bodo mogli reči. da jih je Amerika pustila umreti ali pa samo bedno životariti. Pričeli so deževati prispevki in darila, zdravniki so prihajali z vseh vetrov in kmalu so zidarji prijeli za svoje ometače in pričeli zidati peterkam nov domek zavetišče in vzgojeva-lišče samo zanje.
Mislim, da je to najlepše zavetišče na vsem svetu. Samo eno napako ima, in sicer to, da ne moreta oče in mati prihajati vanj po mili volji. Res je, da so dekletca njuni otroci, a ne pripadajo jima več. Denimo, da bi hotela to ali ono pripomniti k njihovi vzgoji. Kakšna abotna zahteva! Saj imajo dekletca vendar svojega zdravnika in svoje diplomirane vzgojiteljice! Sicer imajo pa tudi še svoje oskrbnike, ki je njih edina naloga, da upravljajo premoženje, ki ga je v nekaj dneh nakupičila ameriška darežljivost in ki stalno narašča, saj romajo radovedneži k petim zibelkam kakor na božjo pot. Fotografi jih fotografirajo, dajo slike patentirati in jih v tisočih izvodili prodajajo po Ameriki. Peterke je obiskal celo neki radijski agent — sam ne vem, kako natanko takšnim ljudem pravijo — in ta naj bi ujel na ploščo njih čebljanje in igranje. Nisem jih slišal, ker sem odšel s svojimi prijatelji ina kosilo in ker se mi zde takšne predstave nekoliko neokusne.
Križ je z miloščino! Ker so dobri ljudje gospe in gospodu Dionnu priskočili na pomoč in jima hoteli pomagati, da bi lahko kar najskrbneje vzgojila dekletca, ki jima jih je nebo poklonilo — ravno zaradi te dobrosrčnosti sta jih gospod in gospa Dion-nova izgubila. Zdaj imata denarja na prebitek, a prepovedali so jima naravno ljubezen, ki jo občuti celo pesjan do svojega mladiča. Nazadnje sta se oče in mati razjezila in vložila tožbo proti zdravniku-manažerju. Očitata mu vse mogoče, v prvi vrsti pa kajpak, da Ju je odtrgal od otrok in od njihovega vzgojevališča, tako da ne moreta ubogim peterkam izkazati prav nobenega nežnega čustva.
Res so uboge te male deklice, tako Uboge, da jih moramo pomilovati iz vsega srca. Koliko let jim je? Tri? štiri? Ne vem več. Vendar so pa že prave male komedijantke, vajene občudovanja radovednih zijal in že priučene, da se smehljajo v mikrofon. Res je, da doraščajo v izvrstni higieni — če je to higiena, ako telo napreduje ob duševnem nazadovanju. Ta dekletca doraščajo kakor igralke, ki morajo biti vsak trenutek pripravljene za nastop. Prej ali slej bodo točka ha plesnem programu, bodo .Dionne-Sisters*. Nikoli ne bodo poznale než-hega in varnega zavetišča v materi-hem naročju. Nikoli ne bodo vedele, lr-aj je dom, čeprav reven, a poln ljubezni. Samo kapital so in renta in hič več.
RAZGLED PO SVETU
Britanski« ali »slovanski« mir!
Senčna stran londonskega dogovora med Angleži In Francozi, Mir Je rešen — a kdo bo plačal odkupnino zanj?
Predsednik francoske vlade Daladier (na desni) in zunanji minister Bon-net odhajata na prvi razgovor v britanski zunanji urad.
V Ljubljani 4. maja.
Chamberlainu- je -treba eno priznati: mož ve kaj hoče. Odkar je poslal Edna v pokoj, je sicer resda Avstrijo pohrustala Velegermanija, toda zato se je Velika Britanija srečno sporazumela z Italijo, prejšnji teden pa še s Francijo. Londonu se je posrečilo, prilastiti si spet vodstvo evropske celinske politike, vsaj v kolikor ga je doslej imel Pariz v rokah.
Poslednji stavek pove več kakor cele strani uradnih komunikejev in komentarjev o njih. Londonski razgovori so rodili popoln uspeh, smo brali te dni v naših in tujih listih vse vprek. Kakšen je ta uspeh? Vojaška pogodba med Francijo in Anglijo in zagotovitev miru v Srednji Evropi.
če gledamo zadevo z londonskega stališča, so razgovori med britansko in francosko vlado reš sijajno uspeli: Veliki Britaniji se je posrečilo 100% no vpreči Francijo, kljub vsemu še zmerom najmočnejšo evropsko velesilo, v svoj zunanjepolitični voz. Chamberlain je z dejanjem potrdil Baldwinovo tezo, da je meja Velike Britanije na Renu in ne v Rokavskem prelivu, a potrdil je to tezo zgolj iz sebičnih vzrokov, brez sence tistega altruizma, ki se je londonska vlada baš zadnja leta tako rada z njim razkazovala ob bregovih ženevskega jezera, Chamberlain je dosegel
to, da bo Veliko Britanijo branilo v vojni 8 milijonov francoskih vojakov, ne da bi bilo treba na Angleškem uvesti vojaško dolžnost. Z drugimi besedami: ne da bi bilo treba Angležem plačevati krvni davek v njegovi najbolj krvavi obliki.
če pogledamo zadevo s pariškega stališča, so londonski razgovori že znatno manj sijajno uspeli. Za skledo leče — za samo ob sebi umljivo zagotovilo, da bo morala Anglija prihiteti Franciji na pomoč, če bi jo kdo napadel — je pariška vlada tudi formalno oddala iz rok vajeti evropske politike. A to bi še nekako prenesla, ko so se ji pa te vajeti dejansko že zdavnaj izmuznile iz rok; mno. go usodnejše zna biti za Francijo, da se je tudi zastran Srednje Evrope podredila londonski tezi in prepustila ta del Evrop žem, t, j, bolj ali mai usodi.
Bodimo si namreč na čistem: londonski razgovori so imeli dva dela, tudi časovno strogo ločena drugega od drugega: prvi dan je bilo govora o vojnem zavezništvu ta dan so Angleži dajali, Francozi pa sprejemali; drugi dan je med obema zahodnima velesilama; veljal Srednji Evropi; ta dan so Angleži sprejemali, Francozi pa dajali. Dajanje in jemanje je bilo hudo neenako; Angleži so dali tisto, kar bi v danem primeru morali dati tudi brez protidajatev; Francozi so dali tisto, kar je bilo doslej najtehtnejša priteklina njihove pozicije kot velesile prvega reda: dali so iz rok iniciativo v Srednji Evropi.
In tako smo tam, kjer vidijo v londonskih razgovorih popolnoma upravičeno najmanj vzroka za veselje: v Pragi.
Povejmo vnaprej: vojnega vpada se Čehi ta trenutek ne boje. Toliko že drži zveza med Parizom in Londonom, da se Nemci ne bodo upali z orožjem nad Čehe. Toda včasih ni orožje tisto, česar se človek najbolj boji. »Prijateljsko« prigovarjanje utegne biti mnogo usodnejše. V Londonu je morala stopiti v ozadje francoska teza — pravica; zmagala je angleška teza — mir. Za Francoze je bilo prvo: nedotakljivost češkoslovaške po vsaki ceni; za Angleže je bilo prvo: ohranitev miru po vsaki ceni, tudi za ceno razkosanja tega edinega otočka zahodne civilizacije v Srednji Evropi. Angleži pravijo, da bodo v imenu Velike Britanije in
znaki, ki so jih te dni delili v Italiji v spomin na Hitlerjev obisk.
Francije posredovali v Pragi in Berlinu; kje bo njihovo posredovanje bolj podobno pritisku, je na dlani. Za Angleže, ki so že nekaj stoletij zrel demokratski narod, je samo ob sebi razumljivo marsikaj, kar bi se zdelo absurdno v Srednji Evropi. In vendar: zakaj so demokratsko tolikanj zreli Angleži šele te dni dali popolno avtonomijo Ircem — tistim Ircem, ki so po zemljepisnem položaju svoje dežele tako neločljivo zvezani z Angleži, da nikomur niti na um ne pride možnost, da bi se Irci mogli v vojni trajno zvezati s sovražniki Anglije? Isti Angleži bi v svoji »pra-vicoljubnosti« nemara hoteli dati enako avtonomijo češkim Nemcem — tistim 3'L milijona Nemcem, ki bi že prihodnji dan proglasili priključitev k Nemčiji in tako zasužnjili 10 milijonov Čehov in Slovakov.
Pred londonskim sestankom je Srednji Evropi grozil »germanski mir«, t. j. mir pruskega škornja in zavezanega jezika. Po londonskem sestanku misli osrečiti te kraje »britanski« mir, t. j. mir, ki mu je business (kupčija) prvo in poslednje. Manj brutalen je ta mir vse-kako od prvega, a ideal ne more biti ne Čehom ne nam. Zaradi sporazuma z Nemčijo (t. j. predvsem zaradi ljube kupčije) je London pripravljen žrtvovati Srednjo Evropo germanskemu Drangu nach Os ten.
Mr. Chamberlain ve kaj hoče, in smotrno doseza svoje cilje. Njegova politika je politika miru; le v miru cvete kupčija. Miru si želimo vsi; toda komur je do miru samo zaradi kupčije, ne tudi iz katerih višjih nravnostnih nagibov, ga ne pomaga trajno graditi. Da je to res, nam je naj lepši dokaz baš angleška mirovna politika v juliju
1914.,	kajti prav ta politika je največ pripomogla k svetovni vojni. Naš mir — »slovanski« mir — ni ne germanski ne britanski; naš mir je mir v svobodi, pravici in enakopravnosti. Stoletja in stoletja so Slovani ječali pod germanskim jarmom; leto 1918. jim je prineslo svobodo in samostojnost, a že 20
UlUhki
ŠTEVILKE DOKAZUJEJO
Leta 1920. je bilo v češkoslovaški republiki 7-4 % nepismenih, in sicer na češkem 2*4%, na Moravskem 8-2%, na Slovaškem 15%, v Podkarpatski Rusiji 501%.
Leta 1930. je bilo v češkoslovaški republiki 3-7% nepismenih: na Češkem 1T%, na Moravskem 1-4%, na Slovaškem 7-3%, v Podkarpatski Rusiji 27*3%. V 10 letih je nepismenost padla povprečno v vsej državi in povprečno v posameznih deželah za 50%.
Henleinovi Nemci trde, da jih Čehi kulturno zapostavljajo. Poglejmo, kako je z nepismenostjo pri raznih narodnostih!
Od leta 1920.—1930. je nepismenost padla med Čehi in Slovaki s 5-6 na 2-6%, t. j. za 54%, pri Madžarih z 10-9 na 5*1% (za 53%), pri ltusi-nih z 61 na 34-8% (za 44%', pri Židih s 15-9 na 5T% (za 68%), pri Poljakih s 6-3 na 2-6% (za 59%) in pri Nemcih z 2*9 na 1% (za 05%5 odstotka!). Če izvzamemo Žide, se torej baš Nemci lahko pohvalijo z največjim napredkom na tem polju. In to naj bo dokaz kulturnega zapostavljanja nemštva v ČSR?
(Podatki po najnovejši uradni čsl. statistiki.)
TUDI NAPREDEK
Od začetka španske državljanske vojne so v Kataloniji ubili v 215 letalskih napadih 1553 ljudi, 2007 so jih pa ranili.
Na britanskih cestah se je v istem razdobju ubilo 10.741 ljudi, 360.326 se jih je pa bolj ali manj nevarno pobilo.
Dokaz, da je vojna prenehala biti najstrašnejša šiba božja...
(>Daily Esprcssr, London)
VELIK ČAS, MAJHNI LJUDJE
Odlok salamanške vlade proti katalonski avtonomiji in o prepovedi rabe katalonskega jezika je republikancem odtehtal cel armadni zbor vojaške pomoči.
Ta ukrep španskih nacionalistov jarko osvetljuje vso socialno nesposobnost tistih slojev, ki podpirajo generala Franca.
(»Ncw Statesman«, London
IZNAJDLJIVI KITAJCI
Njega dni so imeli kitajski vojšča* ki navado, da so na osteh svojih sulic vihteli velike papirnate zmaje, hoteč tako sovražnika zastrasiti. Te taktike tudi v sedanji vojni ne prezirajo — le zastran pripomočkov so postali izbirčnejši. Tako si narede iz slame in bičja letala in jih postavijo lepo v vrsti na fingirana letališča. Japonski bombniki so na »strašila« zmetali že na stotine ton bomb in granat. (»Weltwochet, Čarih)
let pozneje naj oboje spet izgube, ker si 3 milijoni čeških Nemcev pod rajhovskim pritiskom domišlja, da se jim slabo godi? Kako slabo se jim godi, dokazuje statistika nepismenosti, ki jo zgoraj prinašamo. če bi se tako »slabo« godilo Slovanom v nekdanji Avstriji, bi najbrže še danes lahko vladal na Dunaju Habsburg...
Skeptični smo nasproti londonskemu sporazumu, ne sicer nasproti njega prvi polovici, toliko bolj pa nasproti drugi. Niso zgolj čustva, ki nas vodijo pri presoji politike velesil v Srednji Evropi; nagon samoohranitve je eden izmed naših glavnih momentov. Kajti samo politični analfabeti bodo ver-1 jeli, da bo v Evropi zavladala idila, ko bo Henlein pripeljal svoje ovčice pastirju v Berlin. Observet
Starši, ki bi radi spet imeli svojih bet hčerkic, so se na to precej pozno spomnili. Rajši naj bi bili njega dni sprejeli samo toliko, kolikor bi bilo Potrebno za njih hrano in vzgojo. Zdaj pa razmetavajo zlato, ki ga imajo na prebitek, da bi dobili tisto, kar ■iim manjka: pet ljubkih sončec, bogastva v njuni revščini.
Pogled na razsvetljeno »Vio Impero«, ulico po kateri se je včeraj pripeljal nemški kancler Hitler v Rim k Mussolinija na obisk.
Zaslužek
Ni dolgo od tega, ko sem bil na deželi pri siromašnih ljudeh. Kakor po navadi je bilo tudi tukaj mnogo otrok, a malo kruha. Oče jim je pred leti umrl in mati se sama peha z otroki kakor ve in zna. Med pogovorom, ki sva ga imela s priletno ženieo, mi je dejala:	,
»Seveda, otroci počasi dorašcajo, pa vendar že pričenjajo razumevati mojo skrb. Posebno tale,« in pokazala je na kakih 12 let starega fanta, »vedno gleda, kako bi kaj zaslužil. Lani je nabral in posušil toliko gob, da si je kupil nekaj perila. Mislil je, da si bo kupil že čevlje, toda prezgodaj je prišel mraz.«
»Nekega dne, že precej pozno jeseni, je prinesel domov nekaj cvetja' in zelenja z namenom, da ga bo drugi dan odnesel v mesto in tam prodal. Upal je, da si bo počasi toliko prihranil, da si bo lahko kupil čevlje. Svarila sem ga, naj ne hodi štiri ure daleč v mesto, ker gredo take reči težko v denar, toda prosil me je tako dolgo, dokler mu nisem dovo-lila.«
»Drugi dan je zgodaj zjutraj odšel ves vesel od doma, misleč koliko bo dobil za cvetje. Na mitnici je moral plačati en dinar, cvetja pa ni prodal nič, čeprav ga je ponujal še ves popoldan po mestu. Šele pozno zve-žer se je vrnil domov ves moker in lačen in brez denarja.«
Tu se vidi, kako se morajo nekateri truditi za dinar ali dva, drugod pa razsipajo denar s polno roko. Kes, pravo zrcalo današnjih dni!
Kronist
Politični deden
Predsednik vlade dr. Milan Stoja-dinovič se je nekaj dni mudil z družino na Bledu. Te dni se je vrnil v Beograd in se takoj nato odpeljal v Sinajo (Romunija) na zasedanje Male antante. V prvi polovici junija bo pa dr. Stojadinovič uradno obiskal Bolgarijo. — Kraljevi namestniki so na predlog pravosodnega ministra in v soglasju s predsednikom ministrskega sveta imenovali za reis ul ulemo (muslimanskega vrhovnega poglavarja) Fehima efendija Spaha, sodnika vrhovnega šerlatskega sodišča v Sarajevu. — Velika dela za modernizacijo cest v Sloveniji bodo menda pričeli že letos. — Nj. Vis. knez namestnik Pavle je 28. p. m. slavil svoj 45. rojstni dan. Po slovesni službi božji na Dedinju je bil v salonu velik sprejem, kjer so knezu namestniku čestitali. — Po 14dnevnih počitnicah v dvorcu Miločeru se je kraljeva rodbina vrnila v Beograd. Pred odhodom je 12 delavcev iz pomorskega arzenala v Tivatu izročilo Nj. Vel. kralju krasen čoln. ■— Knez namestnik Pavle je napredoval za divizijskega generala. — Na grobu kralja mučenika se je te dni poklonilo več ko 500 Slovencev in Slovenk. Po vrnitvi z Oplenca so si ogledali znamenitosti Beograda in se nato vrnili v Ljubljano.
Kitajska vlada je sklenila uvesti posebno petletko za obnovo dežele od puščave Gobi do Indokine. Namen petletke je doseči, da bi ves ta predel živel lahko od lastnega pridelka. — švicarski zvezni svet je predložil zakonodajni zbornici načrt o celi vrsti Ukrepov v interesu državne obrambe. — Nemški listi na Poljskem so začeli napadati vlado, češ da zatira nemško manjšino. — Japonsko-kitajska vojna ■e čedalje vidneje razvija Japoncem v
Kronika preteklega tedna
škodo, čeprav pošiljajo na Kitajsko nove čete. —■ Albanski kralj Zogu se je poročil z madžarsko grofico Geraldino Apponyijevo. Po poroki sta se odpeljala v Drač, kjer bosta prebila prve mesece zakonskega življenja. — Anglija je skrivaj nakupila po vsem svetu 15 milijonov ton živeža in 400 tisoč ton sladkorja. — Turški ministrski predsednik Bajar in zunanji minister Ruždi Aras sta s predsednikom grške vlade Metakso podpisala prijateljsko pogodbo med Turčijo in Grčijo. Pogodba bo trajala 10 let. — Na konferenci Male antante v Sinaji bodo proučevali »novi položaj v Srednji Evropi.« — Na podlagi londonskih dogovorov med Anglijo in Francijo bo angleška vlada sporazumno s Francijo intervenirala v Berlinu za mimo ureditev nemškega problema v CSR. — V Rim se je peljalo 10 madžarskih poslancev, članov skrajnega desničarskega krila, da se udeleže slovesnosti na čast nemškemu kanclerju Hitlerju. — Pri Napoti ju je strmoglavilo veliko italijansko potniško letalo. Med žrtvami letalske nesreče je tudi albanski rimski poslanik Džafer Vila in še več drugih članov albanskega poslaništva v Rimu, ki so se vračali iz Tirane s poročnih svečanosti.
Hitlerjevska zastava v Ptuju
Kr. banska uprava v Ljubljani razglaša :
V noči na 20. aprila 1938. je nekdo na stolpu župne cerkve v Ptuju raz-
la 1938. In 6icer je Hutter Hilda napravila zastavo s kljukastim križem, katero je potem skupaj z Verselom Ernstom razobesila na stolpu župne cerkve; Versel Josipi na je po nalogu Hutter Hilde kupila v knjigarni Blanke v Ptuju petarde in jih razdelila; petarde 60 imeli Versel Ernst, Hutter Hilda, Molitor Rudolf, Kasper Karol, Kaeper Erih, Selinschegg VValter, Schwegle Alfred in Alter Margareta; zažiganje petard sta organizirala Versel Ernst in Fiirst Walter. Navedene osebe je ohlastvo izročilo sodišču.
Prame in faageJije
d Sošolca je v jezi zabodel v hrbet 141etni Franc S. C. v Mariboru. Ranjenec je imel še toliko moči, da je za sošolcem vrgel kos železa in mu z njim prebil levo dlan, potlej je pa zaradi velike izgube krvi omedlel.
I d V pretepu so podivjani fantje v Ranjkovcu pri Rogaški Slatini tako pretepli 361etnega posestniškega sina Jakoba Gobca, da je nesrečnež obležal z dvema velikima ranama na glavi. Zlomili so mu tudi več reber. Prepeljali so ga v celjsko bolnišnico. Njegovo stanje je zelo resno.
Nesreče
č Žrtev plamenov je postala na belo nedeljo prijazna siromašna vas Hrib med Vinico in Starim trgom ob Kolpi. Zjutraj je začelo goreti pri posestniku Pavlu šnelerju. Ogenj je uničil hišo,
Osebne vesti
0 Poročili so se:	Na	Bledu:
Bruno Parma, višji kontrolor drž. železnic v Ljubljani, in Lija Zabretova, posestnikova in tovarnarjeva hčerka v Britofu pri Kranju. — V Karlovcu: Joža Lipovec, inž. porožnik in slušatelj inženirske častniške šole v Beogradu, in Irena Malčkova, hči upokojenega polkovnika. — V Ljubljani: Janko Hafner, časnikar, in Tatjana Inkiostrijeva, obrtna umetnica. — Na Lokah pri Zagorju:	inž.	Viktor
Mtill er-Petrič in Danica štibernikova. —- V Lovreču (Dalmacija): Ferdo Golob, učitelj v Siči, in učiteljica Emica Jelušičeva. — V Novem mestu: Tone Baškovč, davčni kontrolor, in Pavla Mihevčeva iz Novega mesta. — Novoporočencem iskreno čestitamo!
f Umrl je Franc Ojstriš, bivši faktor tiskarne »Merkur«. Pokojnik je bil znan grafični strokovnjak in si je za tiskarno pridobil velike zasluge pri ustanovitvi in organizaciji. Med grafičnim delavstvom je užival splošno spoštovanje. Ohranili ga bomo v lepem spominu.
t Umrli so: V C e 1 j u : dr. Boris Krištof, vršilec dolžnosti upravnika bolnišnice za duševne bolezni v Novem Celju; Ivan Kern, šolski upravitelj v pokoju; 261etni Jože Ferk. — V Kamniku: banovinski zdravnik dr. Mavricij Matjašič. — Na Koritnici pri Grahovem:	Maksimilijan
Doma in na poti preden greš spat,
fpotvedno': Chlorodont-zobna pasta
obesil več ko 4 metre dolgo zastavo s kljukastim križem. Razen tega so se v isti noči ob 4. zjutraj po ptujskih ulicah zažigale petarde. Oblasti so takoj uvedle preiskavo in ugotovile, da so pri tem sodelovale tele osebe:
Versel Ernst, rojen 1. 1906., jugoslovanski državljan in pristojen v Ptuj, skladiščnik v Ptuju; Hutter Hilda, rojena 1. 1919., jugoslov. državljanka in pristojna v Ptuj, zasebnica v Ptuju; Scheichenbauer Walter, rojen 1. 1919., jugoslov. državljan in pristojen v Ptuj, ključavničarski pomočnik v Ptuju; Molitor Rudolf, rojen L 1920., jugoslov. državljan in pristojen v Ptuj, dijak VIII. razreda ptujske gimnazije; Kasper Karol, rojen 1. 1917., jugoslov. državljan in pristojen v Ptuj, študent medicine; Kasper Erih, rojen 1. 1921., jugoslov. državljan in pristojen v Ptuj, dijak VI. razreda ptujske gimnazije; Selinschegg \Valter, rojen 1. 1919., jugoslovanski državljan in pristojen v Ptuj, dijak VIII. razreda ptujske gimnazije; Fiirst \Valter, rojen 1. 1919., jugoslovanski državljan in pristojen v Ptuj, abiturient ptujske gimnazije; Schvvegle Alfred, rojen 1. 1913., jugoslovanski državljan in pristojen v Ptuj, delavec v Ptuju; Versel Josipina, rojena 1. 1903., jugoslov. državljanka in pristojna v Ptuj, prodajalka v Ptuju, in Alter Margareta, rojena 1. 1919. v Ptuju, madžarska državljanka, dijakinja VIII. razreda ptujske gimnazije.
Preiskava je dognala in osumljenci so priznali, da so razobesili zastavo in zažigali petarde v proslavo Hitlerjevega rojstnega dne, ki je bil 20. apri-
gospodarsko poslopje in vse, kar je bilo v hiši. Od tu se je ogenj razširil na sosedne hiše. Gasilci so rešili domačije samo štirim posestnikom, trinajst hiš Je pa pogorelo do tal.
č Na premikajoč! se vlak je skočil v Račah 30-letni krojaški pomočnik Ivan Plečko. Pri tem mu je spodrsnilo, da je padel in obležal z nevarnimi notranjimi poškodbami. Prepeljali so ga v bolnišnico.
levialiJanjosfi
* Jezik si je odgriznil 261etni rudar Franc Turman s Huma pri Sotli. V klenovškem rudniku ga je jamski voziček tako močno udaril v brado, da si je nesrečnež odgriznil jezik.
• Slovesno je pokopal svojega psa mizarski mojster in strastni lovec Lazar Ivkovič v Smederevu. K pogrebu so se zbrali vsi njegovi lovski tovariši. Pred Ivkovičevo hišo so imeli več poslovilnih govorov. Sprevod je krenil ob bregu Donave, tu se je pa vkrcal v čolne in se prepeljal na otok Ado, kjer so psa pokopali. Ivkovič je za svojim miljencem jokal kakor otrok.
Kolesa, šivalni stroji in otroški
večja partija novih In rabljenih po Izredno nizki a cenah naprodaj pri
„PROMET“
nasproti križanske cerkve.
Hožič, krojač. — Na Lavi pri Celju: 481etni posestnik Franc Lipovšek. — V Ljubljani:	451etna	Ivanka
Končanova z Ježice pri Ljubljani; Franc Ojstriš, upokojeni tehnični ravnatelj tiskarne »Merkur«; Ana Bric-Ijeva, hišna posestnica in vdova po magistratnem nameščencu; Hermina Lundrova, upokojena šolska upraviteljica; Franc Kunc, fotografski mojster; 771etna trgovka Antonija Kadiv-čeva; Martin Matičič, upokojeni železniški uradnik; Ana škofova; 531etni Jože Volk, uslužbenec drž. železnic; Frančiška Dolinarjeva, žena zvanični-ka pri okrajnem načelstvu v Ljubljani. — V Mariboru: 521etna Josipina Tintova, žena upokojenega podpregled-nika finančne kontrole; 241etni Kurt Schon, sin trgovskega potnika. — V Smledniku:	731etni	Anton	Roz-
man, posestnik. — V Škofji Loki: Janez Demšar, kovaški mojster. — V Vojniku:	Janez	Uratarič,	posest-
nik in krojaški mojster. — V Z a g o r -j u :	751etni	Ivan	Hauptman, upoko-
jeni uradnik TPD. — Žalujočim naše iskreno sožalje!
Po krivih potih
p 5 kg saharina so zaplenili na železniški postaji v Celju dvema ženskama. Ena je iz Trbovelj, druga pa iz Zagorja. Priznali sta, da sta kupili saharin od nekega neznanca v slovenjgraškem okraju.
p Skozi okno je vlomil pri posestniku Jožetu Verbiču iz Mengusa v okolici Frim.-.kovega na Dolenjskem
Neredna s4o£uca
upiiva na ves organizem« Dobro sredsfvo za odvajali! ki zanesljivo deluje in ima prijeten okus, je
Darrnol dobite v vsaki lekarni
neznan tat in mu iz zaklenjene omare odnesel 3000 dinarjev, v skrinji je pa našel dve moški in, eno žensko uro. Odnesel je tudi več stvari iz vzidane omarice. Orožniki so prijeli ne* kega okoliškega fanta. Stopinje pod oknom Verbičeve hiše se namreč natanko ujemajo z osumljenčevimi podplati. Izročili so ga v zapore višnje-gorskega sodišča, p Iz cerkve sv. Florijana v Ljubljani je nekdo izmaknil sliko sv. Lucije, delo Mateja Langusa in po ustnem izročilu baje najboljši portret pesnice Josipine Turnograjske. Ugotovili so, da je tat prodal sliko g. Demšarju, lastniku antikvariata na Mestnem trgu v Ljubljani.
p 3.500 dinarjev sta ukradla za velikonočne praznike Ludovik Fekonja in Franc Fras s Plitvičkega vrha pri Gornji Radgoni Babičevim iz Zgornjih Ivanjkovcev. Tatova sta prišla V hišo tako, da sta s cvetličnega lonca, kamor so Babičevi shranjevali ključ, vzela ključ in se vtihotapila v hišo, ko ni bilo nikogar doma. Orožniki so ju kmalu po tatvini prijeli. Tatvino sta priznala, a trdita, da sta vzela le 2.600 dinarjev.
p Razbojniško tolpo s 27 člani so polovili orožniki iz Obrenovca. Med njimi je tudi neka ženska. Razbojniki so bili strah in trepet v vsej Posavini.
Razno
r Naš izvoz lesa je v primeri z lanskim precej nazadoval. V prvem letošnjem četrtletju je znašal celotni izvoz lesa 22.379 vagonov, v vrednosti 195-3 milijona dinarjev. Precej lesa smo izvozili v Italijo, mnogo manj pa v Nemčijo. Tudi izvoz v Anglijo se je skrčil, izvoz v Madžarsko se je pa gibal na lanski višini. Izvoz v Argentino in v Grčijo se je povečal, nekoliko je pa nazadoval izvoz na Nizozemsko.
r Uspešen ribji lov so imeli ribiči te dni na našem Primorju. V okolici Visa, Omiša, Hvara, Sotle in Trogira so nalovili več ko 100 vagonov sardelic. Ribe so prodali tovarnam po 4 dinarje kilo.
r Železniška uprava je naročila v Zemunu za 120 milijonov din 500 vagonov za mednarodne proge.
r V prejšnji številki »Družinskega tednika« smo v notici iz Celja pod naslovom »Na debelo so kradli železo« po pomoti objavili, da so vsi obtoženci kazen sprejeli, kar pa ne ustreza resnici. To pojasnilo prinašamo v želji, da bi krivico, ki smo jo s tem nehote komu storili, lojalno popravili.
Rešitev velikonočne križanke Vodoravno: 1. Srb, 4. Sodoma, 10. Velika noč, 16. Kana, 17. Edo, 19. Aden, 20. Dolomiti, 22. mrak, 23. red, 24. pas, 25. Pepi, 26. Drina, 27. in, 28. SOS, 29. karavana, 31. atrij, 33. Sarajevo, 34. Oplotnica.
Navpično: 1. svarilo, 2. reden, 3. Bled, 4. satira, 5. oni, 6. da, 8. me-rino, 9. Adana, 11. in, 12. Ada, sin,
13.	nos, 14. ol, 15. Cop, 16. kipar, 18. Oka, 21. Meka, 22. mrav, 24. port, 26. dve, 28. sto, 30. aj, 31. A), 32. ji, 33. SA (Sturm-Abteilung).
(pasovi časofUsia
\jNemci proti ČSR
(»Vež ko evropstvo vam ne moremo dati!«
Je Capkov odgovor na Henleinove zahteve
Znameniti češki pesnik Karel Ča-•ek je napisal v zadnji številki re-rije PRJTOMNOST, posvečene skoraj nr celoti problemu sudetskega nem-jgtva, članek pod naslovom »Nauk pgodovine«. V njem pravi:
Pri nas so tudi najhujši radikali Izpustili upanje, da bi bilo kdaj moči ■■ naših Nemcev napraviti Čehe; a Audi misel, da bi mogli iz njih nare-*titi kakšne posebne češkoslovaške .Nemce, nam je že tuja. Mi jim lah-iko samo jamčimo, da morejo biti ‘evropski Nemci. Več ne more nihče •d nas zahtevati. Tudi oni ne. Tudi uni sami si ne moremo zadati večje naloge.
Rasizem izključuje federacijo
Bivši romunski državni tajnik Ga-fencu komentira v svojem listu TJM-PULU pod naslovom »Od Viljema Tella do Hcnleina« govor Konrada
Henleina v Karlovih Varih. Med drugim pravi:
Ilenlein terja federativno državo po švicarskem vzorcu. Toda federa-
tivna država se ne ustvari z dekretom ali s kompromisom, ampak je sad političnega razvoja in stare tradicije. Takšna država ima le tedaj politični smisel in vrednost, če se je razvil v njej ideal državne edinosti, ki sega preko partikularizma kantonov in avtonomnih pokrajin. Švicarski Nemec se čuti predvsem Švicarja. Njegov narodni ideal sta svoboda in neodvisnost Švice. To po svojih pradedih podedovano dobrino je odločen braniti proti vsakomur. Ni je misli, ki bi bila Švicarju, t. j. državljanu federativne države s štirimi [enakopravnimi] jeziki, bolj tuja kakor plemenska (rasistična) ideja. Ta ideja je smrt federacije. Henlein hoče državo, ki naj bo federativna kakor Švica in rasistična kakor Nemčija. Dalje zahteva, naj nova [češkoslovaška] država vodi takšno politiko, da bo ugodna nemškemu pritiskanju na vzhod. Manjšina bi bila avtonomna, večina bi bila pa prisiljena, voditi totalitarno politiko te manjšine.
Petina ne more diktirati celoti!
Praški dopisnik konservativnega londonskega TIMESA:
Glavna ovira za sporazum s sudetskimi Nemci sta izpoved narodnega socializma v državi z demokratsko ustavo, iu poskus, kako bi Češkoslovaško odtrgali od njenih prijateljev in zaveznikov, da bi jo tako popolnoma podjarmili rajhovskemu vplivu. Vse druge zahteve so manjšega pomena in bi se dale zadovoljivo ure-
diti... Jezikovni zakoni so, kakor Čehi sami priznajo, potrebni zboljšanja, in najbrže ne bo pretežko, uvesti liberalnejšo prakso. Po drugi strani pa ne moremo od Čehov pričakovati, da bodo spremenili načela svoje zunanje politike na uka: skupine, ki tvori na koncu koncev eno samo petino države.
Evropska in vsenemška svoboda
F. Peroutka v PiilTOMNOSTI :
Vsenemštvu ne gre za pravičnost, ampak za nadvlado. Jalovo početje bi bilo zato, če bi hoteli vsenemštvo krmiti s pravičnostjo. To bi bilo tako, kakor če bi tigru ponudili zelenjavo za kosilo, če Henlein oznanja prisluškujočemu svetu, da ČSR ne sme biti več slovanski jez proti nemškemu pritiskanju na vzhod, je s tem razkril cilje, ki so življenjskega pomena za Anglijo, Francijo in Italijo. Zdaj nam zato ni treba več dokazovati svetu, da ne gre samo za nas, temveč tudi zanj. Ilenlein nam je s tem storil veliko uslugo. Tako se nam odpira velika šansa, da postane čsl. vprašanje prav t.ako svetovno vprašanje, kakor je bilo belgijsko.
Toda v ta namen moramo svetu dokazati, da je naš problem pravična stvar. Drugače naše nade ne bi bile kaj prida. Kako naj torej uredimo naše narodnostno vprašanje? Naš cilj mora biti, da dobe Nemci, živeči znotraj naših meja, toliko svobode, kolikor si je želi Anglež ali Francoz ali Evropec sploh. Ne moremo pa Nem-
cem dati vsenemške svobode, svobode, ki bi jo porabili za to, da bi državo razdrli in naredili iz nje orodje za zatiranje drugih. Ali imajo Nemci to vrsto svobode v mislih? Takšno svobodo si morejo priboriti samo v zmagoviti vojni.
 0 .
Hitler v Rimu
Os Rim—Berlin v zenitu
P. Gentizon, rimski dopisnik konservativnega pariškega TEMPSA, je napisal tik pred Hitlerjevim obiskom v Rimu daljši članek o nem-ško-italijanskem sodelovanju v luči zgodovine. Iz njega posnemamo piš-čev sklep:
Kateri razlogi vodijo Italijo pri prirejanju tolikanj veličastnega sprejema fuhrerju na čast? Spomnimo se, da je tudi Hitler priredil duceju velemogočen sprejem. Hotel je svojemu gostu pokazati, da je vsa Nemčija v nacističnem taboru, obenem mu je pa podal sliko nemških organizacijskih sposobnosti in nemške moči. Mussolini ne bi rad zaostal. Najprej bi želel, da bo njegov gost deležen v Italiji prav tolikšne časti, kakor jo je sam doživel v Nemčiji. Hotel bi tudi on imponirati nemškemu kanclerju in mu pokazati, da je tudi italijanski fašizem organizacija, ki ne zaostaja za nobeno na svetu. Zraven bi pa hotel pokazati vojaško moč nove Italije in dokazati, da temelji njegova politika na resnični moči. Hotel bi dati gostu na znanje: čez Brenner se ne da priti.
Potem bi Mussolini hotel proslavljati os. Ta politična zveza je že rodila sadove. Eden izmed njih — an-šlus — je bil resda za Italijo hudo grenak. Toda če je poslej Avstrija nemška, je po drugi strani Abcsinija italijanska — kljub nasprotovanju •52 držav. Glavni cilj fašistovske politike, priznanje »cesarstva«, je do sežen. španska zadeva se odigrava tako, kakor si Rim in Berlin želita. Zakaj torej ne bi nadaljevala takšne politike? Hitler je do neke meje Mussolinijev dolžnik. Ali ni mar po anšlusu dejal, da ne bo Mussolinijevega nastopa nikoli pozabil? Ali zatorej predsednik italijanske vlade ne računa z vso pravico na plačilo? Italijanska javnost pričakuje od fiihrerja politične izjave. Veličastne manifestacije, ki jih je duee pripravil, bodo tem izjavam za okvir. Skratka: manifestacije Hitlerju na čast narekuje želja, da bi Italija dostojno proslavila nemškega fiihrerja; narekuje jih tekmovanje med obema režimoma, kdo sc bo bolj postavil; narekuje jih želja, da bi fiihrer postal pozoren na italijansko vojaško moč; narekujeta jih na posli‘d zadoščenje nad italijansko-nemškimi uspehi in upanje, da bo moči iztisniti še kakšen dobiček. Toda vsiljuje se še druga ugotovitev:	teh	manifestacij
ne bo moči več prekositi. Te manifestacije so summum, so višek. Os je v zenitu. Znani so astronomski zakoni. Vsak stroj, naj bo še tako popoln, da svoj maksimum, potem pa začne njegov učinek pojemati. In takšna bo tudi usoda osi.
Ljubezenska prisega s čopičem in paleto
Romantična l/ubezen dveh mladih umetnikov
(nii) Amsterdam maja.
V Amsterdamu sta se te dni poročilu Katarina Zeenova, in Karel Verschuur, dra mlada, človeka, ki sta si Se več let, ne da bi se bila osebno poznala, ljubezenske izlive — slikala.
Katarina Zeenova iz Amerongena je bila strojepiska v neki izvozni trgovini, Karel Verschuur pa mehanik v
sto, kar je bilo — kot prenežna ljubezenska izpoved sorodne duše...
Katarina, ki se je tisti dan zvečer pripeljala domov, v Amerongen, ni bila več tista Katarina, ki se je zjutraj od ondod odpeljala. Nekaj v njej se je spremenilo, zganilo in vztrepetalo. Njene misli so se mudile pri mladem umetniku, ki je tako sijajno ovekovečil svoje hrepenenje po sorodni mu neznanki. In tedaj se je odločila, da mu bo odgovorila ravno tako, ka-
neki tovarni s konzervami. V svojih
prostih urah sta se pa oba posvečala fc01. jj je razodel svojo ljubezen on isti strasti — slikanju in risanju. Oba s čopičem in paleto, sta bila člana istega holandskega
umetniškega društva; Karel v Am-	TUJEC,	KDO	Sl?
sterdamu, Katarina v Amerongenu, in	gg je približala jesenska umetni-
oba sta se vsako leto udeležila umet- ^ razstava, je Katarina ravno konjiških razstav, ki jih je to društvo.............................-	.	  —
prirejalo za svoje člane. navdailvjexje s čopičem
PALETO
HERSAN
HERSAN CAJ
DELUJE
dobro pri obolenju želode«, Jefer 1* ledvic. PomtsSa pri poapnenja ŽU in hemoroidih
OLAJŠAVA
bolečine !■ trpljenje pri rermafizmu 1« sklepnem protinu
OBLAŽUJE
bolečine pri mesečni čliči
ODSTRANJUJE
nepotrebno mast la pripomore do vttkoi>
DOBITE GA V VSEM LEKARNAM
Pravičen sodnik
(nvw) Newyork, maja. Sodnik L. Hiclts iz Saint-Louisa je moral te dni soditi nekega reveža, ki je zaradi lakote izmaknil 2 dolarja in svojo tatvino priznal.
»Zakon,« je dejal častivredni sodnik, »mi ne dovoljuje, da bi vas oprostil, nikakor mi pa ne brani, da bi bil pravičen. Ravnajmo se torej na primer po tarifi bankirja Riharda Whit-neya. Ta možak je ukradel, ali bolje, poneveril 10 milijonov din in je zato
čala sliko, ki naj bi bila odgovor na Karlovo .Hrepenenje*. Katarina jo je IHj	krstila: .Tujec, kdo si?*; sredi slike
je vitek mladenič, s hrbtom obrnjen proti gledalcu, korakal proti soncu.
Katarina Zeenova je že zgodaj od- yso sliko je oblivala mehka sončna krila svojo nadarjenost za umetnost svetloba, ki je dala delu vtis globine in se je že z osemnajstimi leti vpisala jn neskončnosti. Razsodišče je priso-v umetniško slikarsko društvo. Leta dii0 Katarinini »sliki tretjo nagrado.
1935. je prvič razstavila dve svoje slilji Karel Verschuur se pa očitno te raz-v Amsterdamu. Delci nista zbudili pri stave ni udeležil, kajti Katarina je občinstvu in kritiki posebne pozorno- zaman iskala njegovo ime po kata-sti in ob koncu razstave sta sliki pri- logu. Nekoliko razočarana se je tokrat romali nazaj, ne da bi se zanju po- vrnila iz Amsterdama, čeprav jo je dobil pet let. Vsako leto bo moral torej nudil kakšen kupec. Nekaj dni nato je spodbujala prijetna zavest, da je s Pa dobila Katarina nenavadno pismo: svojim delom tako lepo uspela, v njem ji je sporočil član istega dru- Kolikšno je bilo pa njeno veselje, štva v Amsterdamu, Karel Verschuur, teo je na pomladanski razstavi v letu da sta ga njeni sliki tako prevzeli, da 1937 opazila novo Verschuurovo delo, se mu je ob pogledu nanju odprlo ki je bilo nedvomno spet namenjeno novo spoznanje in da je v istem tre- in posvečeno njej. V katalogu je či-nutku dobil navdahnjenje za svoje tala ime te najnovejše Karlove slike, novo delo. Razstavil bo sliko na spo- }n ravno to ime jo je prešinilo z ve-mladanski razstavi, pod značko: ,Hre- , selim spoznanjem, kajti brala je: penenje po	tebi‘.	Upa	tudi,	da	si	bo	| .Ljubim te‘. Na sliki si videl, kako
Katarina sliko	spomladi	ogledala.	j mlada, lepa ženska, s črtami nadna-
Mlada strojepiska se je nasmehnila, j ravne sreče na obrazu, plava proti odložila pismo in — kmalu čisto po- nebu. Jeseni 1937. leta je Katarina od-zabila nanj. 2e se je bližala pomla- govorila. Njena slika ,Sreča' je zbu-danska umetniška razstava. Katarina ,}j]a prj kritikih veliko zanimanje; to-je naslikala tri slike in jih poslala v krat je Katarinino ime prvič zmagovito prodrlo v javnost. Karel Verschuur je pa razstavil to pot samo majhno sliko, ki jo je krstil — dokaj značilno — ,Mir s teboj'.
Amsterdam.
NAJBOLJŠA SLIKA V LETU
2e tri dni po otvoritvi pomladanske umetniške razstave so vsi amsterdamski listi priobčili izvrstne kritike o neki sliki. Imenovala se je: .Hrepenenje po tebi‘; na njej si videl lepega, mladega moža, kako s sanjavo hrepenečimi očmi zre za nežno žensko glavico, ki se razblinja v megli, v ozadju slike. Tudi Katarina Zeenova je brala kritike, in tedaj se je spomnila pisma, ki ga je dobila pred ix>l leta. Kajpak, nihče drugi ni naslikal te slike kakor mladenič, ki ji je pisal, da ga je navdahnila k novemu delu in ustvarjanju. Ali ni morda napisal, da bo krstil svojo prvo sliko .Hrepenenje po tebi*? Sleherni dvom je izključen. Katarina se je na vrat na nos odpeljala v Amsterdam gledat delo, ki ga je sama nehote navdahnila.
Pohvalne besede kritikov so bile omledne v primeri s Katarininim presenečenjem. Mlada strojepiska je kakor začarana obstala pred sliko; delo ji je šlo do srca, a ne samo kot izvrstni umetnina, ampak tudi kot ti-
IZ DOMIŠLJIJE V RESNIČNOST
Mlada umetnika se pa še nista seznanila, čeprav sta si že tako ognjevito prisegala ljubezen — na slikah. Oba sta bila preponosna, da bi si priznala, kako zelo hrepenita drug po drugem. Kajpak je moral priskočiti na pomoč Amor-Slučaj in združiti trmasta platonika.
Lepega dne se je moral Karel Verschuur po opravkih odpeljati v Amerongen. Kajpak se je tamkaj — seveda čisto slučajno — seznanil z gospodično Katarino in se na prvi pogled zaljubil vanjo. S Katarino ni bilo nič drugače; ob koncu lanskega leta je odpovedala svojo službo, se preselila v Amsterdam, pripravila balo in pred nekaj dnevi sta se umetnika vzela. Na letošnji spomladanski razstavi pa menda nameravata razstaviti sliko, ki sta jo delala oba in ki sta jo oba spo-
To je bilo pa že preveč. Takšnega gosta še niso nikoli imeli, zato se ne smemo čuditi, da je ob koncu večerje pristopil k njegovi mizi sam ravnatelj restavracije in ga sicer vljudno povprašal, kaj naj pomeni ta čudna večerja.
»Nič posebnega,« je smehljaje se odgovoril čudaški gost. »Se predvčerajšnjim sem bil uboga para, revež, ki so ga vsi gonili od praga in ki mu nihče ni hotel pomagati iz revščine in bede, Ko sem pa včeraj zvedel za srečo, ki me je doletela, je bila moja prva skrb, da sem povabil na slav-odsedeti natanko 2 milijona din. To j nostno večerjo pet izmed tistih moža-znese okrog 6000 din na dan, torej j kov, ki so v času moje revščine na j-250 din na uro. Denimo, da bi tudi i bolj vihali nos nad menoj. Kajpak vas sodili po tej tarifi. Ker ste ukradli j nisem pozabil pripomniti, da jih va-samo 100 din, vas torej obsodim na j bim samo zato, da ,se bodo lahko raz-štiri in dvajset minut .zapora*. Sedite i počili od zavisti' nad mojo srečo.«
prosim na tistile stol in mirujte štiri in dvajset minut. Potlej lahko greste, samo glejte, da ne boste nikoli več kaj takšnega storili.«
V nekaterih drugih državah bi bilo razmerje obeh kazni ravno obratno...
(Po »Intranu«)
Svojevrstno maščevanje glavnega dobitnika
(ntw) Sao-Panlo, maja. Neka elegantna restavracija v Sao-Paulu v Braziliji je imela pred kratkim kaj nenavadnega gosta. Dopoldne je nam-reč nekdo po telefonu naročil obilno večerjo za šest oseb, v proslavo nekega srečnega dobitnika, ki je zadel v loteriji 2 milijona din.
Zvečer je res prišel v restavracijo elegantno oblečen gospod in sedel za mizo, ki je bila pogrnjena za šest povabljencev. Natakarju je velel, naj kar prične serviranje, njegovi prijatelji bodo prišli nekoliko pozneje.
Natakarji so res prinesli uvodno jed in jo porazdelili po šestih krožnikih. Za čudo pa gostov ni hotelo biti in tako je moral elegantni neznanec sam pospraviti svojo jed. Očitno ga pa to ni motilo, kajti velel je, naj odnesejo krožnike z uvodno jedjo, potlej pa prinesejo glavno jed. Tudi pri glavni jedi je ostal samotni gost sam. Najbolj čudno se je pa vsem zdelo to, da je slastno jedel in da se sploh ni vzoe-I mirjal, ampak je celo sebi in tudi
Po teh besedah je svojevrstni filozof vstal, poravnal račun, stisnil ravnatelju roko in dostojanstveno odkorakal iz dvorane... (»Intran, Pariz)
Sirom po svetu
v 45 vrsticah
Jaokie Ooogan, nekdanji otroški filmski igralec, znan iz filmov »The Kid«, »Oliver Twist« itd., toži svojo mater in očima, da mu vrneta štiri milijone dolarjev (170 milijonov din), ki sta mu jih poneverila pri upravljanju njegovega imetja. — Nekdanji harem Hadži aga Ismail v Carigradu bodo na izrecno željo Kemala paše
Atatiirka spremenili v otroški dom za dojenčke. — V »7.beljen« žt-leio je pt-del 29letni livar Ellia v železarni Ba-gnoli pri Neaplju. Nesrečnež je morali paziti na žleb, ki so po njem spuščali! razbeljeno železo, pri tem je pa po nesreči padel sam vanj in pri priči-, umrl. — Epidemija škrtatinke razsaja-v Plznju tako zelo, da so že vse bol-' nišnice prenapolnjene. Zbolelo je tu-' di več odraslih, med njimi vodja kirurškega oddelka bolnišnice. — Albanski kralj in kraljica sta se odpeljala v Drač, kjer bo6ta ostala nekaj dni. Pozneje pojdeta na poročno potovanje po Jadranskem in Sredozemskem morju z zasebno jahto kralja Zoga.
— Novoporočenei v Ameriki bodo morali odslej predložiti poročnemu uradu pred poroko zdravniška spričevala. Američani si obetajo od te novosti, da bo; na leto za 13.000 sifilitičnih novorojencev in 50% mrtvorojenih otrok: manj. — Nov izum v kinematografiji: Japonec dr. Takoo Simiču je izumit pripravo, ki omogoča predvajanje filmov pri dnevni svetlobi. — Peiping bo praznoval letos tisočletnico kot prestolnica Kitajske. — Svoj 9. rojsln« dan je te dni praznovala najmlajša filmska zvezdnica Shirley Temple. — V Hagenbeckovein živalskem vrtu pri Hamburgu je žirafa povrgla mladiča
— pri ujeti žirafi velika redkost; bil je že ob rojstvu 160 cm visok in je šel kmalu na sprehod po kletki.
Da bo vsa družina vesela, je treba samo kupiti »Družinski tednik«!
razumno krstila: »Sreča pride kar čez onim, ki jih ni bilo, natakal v kupice noč«...	(»N. W. Journal«) I penečega vina.
ČUDNI LJUDJE • ČUDEN SVET
Tokrat bo za spremembo govora o raztresenem drogeristu — namesto o raztresenem profesorju. Sarajevski drogerist Leopold Jokl je prodal gospe Zori Soldovi namesto ribjega olja steklenico solne kisline — kajpak po pomoti. Gospa si je doma zamašila nos, da ji ne bi vanj udaril neprijetni vonj po ribah — a ravno to je bilo usodno! — in popila žlico solne kisline. Posledice: opekline v ustih, degeneracija srčne mišice, zdravnik, bolnišnica, stroški... Te dni se je moriti drogerist zagovarjati zaradi svoje nepazljivosti pred sodiščem. Obsodili so ga na 600 dinarjev globe, to pot brez pomote.
*
V grofiji Schaumburgu blizu Ha-novra stoji vasica Ilehren. Pred kratkim je vas dobila novo šolo, poprhu pa še par prelepih zvonov. Vaščani so se odločili, da bodo novi zvonovi v čast domovini Nemčiji zazvonili vsakokrat, kadar se bo v vasi rodilo dete. Zvonovi bodo zvoniIi_ deset minut in oznanjali, da se je v vasici rodil otrok, ki bo ,rasel in živel *a nemški narod*.
•Jf
Iiaznaš<t\ci beograjskih listov so sc organizirali in sklenili, da bodo za netočne plačnike ustanovili posebno^ >črno knjigo'. Zaradi brezvestnosti nekaterih strank so imeli ubogi raz-Kašalci dosihmal marsikateri strošek, zato jim ne kaše drugega, ko da na-stojrijo odločno za svoje pravice. Netočnim plačnikom ne ho nihče več dostavljal listov, vpisali jih bodo v •črno knjigoda si bo lahko tudi vsak novi ruznašalec ogledal njihovo Yllr in se že od daleč ognil njihove 'hiše.
Ribiči iz vasi Oestjisjnia na Norveškem so te dni ujeli lososa, ki je imel na hrbtni plavute pritrjene gumijasto cevko z napisom:	»Pozor,
pismo!« Iz cevke so ribiči potegnili v norveščini in angleščini napisano pismo: »Prosimo, pošljite pismo in cevko živalskemu muzeju v Oslu, s podatki, kje in kdaj ste tega lososa ujeli. Prosimo, priložite pismu nekaj ribjih lusk.« Losos je iz Osla do kraja, kjer so ga ujeli, preplaval 4.500 km.
»
Pilotka majorka Sabiha Gekčen, črnooka USletna poličerjenka Kemala Atatiirka, že več mesecev pončuje J, d turških pilotov. Mlada majorka velja za eno najpogumnejših in naj-zmožnejših turških pilotk. Kot učiteljica letanja je mladenka s svojimi učenci-častniki zelo stroga in neizprosna.
a
221etno dekle je bila voditeljica vlomilske in tatinske tolpe na Moravskem (ČSU). Tolpa se je Specializirala za krajo koles in za vlome. Naposled se je policiji posrečilo, da je vso tolpo zajela. Ugotovili so, da ni imel nihče izmed njih več ko 21 let, razen voditeljice — 221etnega dekleta, ki je z izredno ostroumnostjo vodila vsa vlomilska podjetja. Tolpa je imela celo posebno delavnico, kjer so loščili ukradena kolesa z raznobarvnim loščem, da jih ni bilo mogoče spoznati.
*
Tele z dvema glavama je te dni povrgla krava posestnice Ane IVag-nerjeve v Hofstdttu v občini Kuvi-berg na Avstrijskem. Ena glava je
Vase
življenje
bila podobna teletovi, druga pa levji. Obe glavi sta imeli po dvoje oči, a samo ene uhlje. Spaček je že po nekaj urah poginil.
*
Zaradi lahkovernosti bi bila kmalu šla v smrt neka francoska kmetica, ki je prišla za velikonočne praznike na obisk k svoji hčerki v Pariz. Pri hčerki ji je pa neka ženska vedeže-vala iz kvart; med drugim ji je tudi j omenila, da so ji kvarte pokazale j smrt v družini. To je lahkoverno! kmetico tako potrlo, da je drugo ju-j tro skočila skozi okno. Hčerka se je; pognala za njo, hoteč jo ujeti, pri; tem je pa sama padla v globino.' Sreča v nesreči je bila, da sta obe,; mati in hči, odnesli celo kožo.
k	:
Dvakrat je ušel smrti vojni mi-: nister južnoafrišlce. unije O. Pirow, na poletu iz Pretorije v Cradoelc. Do-, Sivel je kar dve letalski nesreči, in, sicer prvo pri startu, drugo pri pri-: stanku letala. Obakrat je pa odnesel gospod minister celo kožo in menda mu je to vlilo pogum, da se je še vtretje odpeljal z letalom domov — tokrat brez nezgode.
«-
Stoletnik Murat Kole iz Jajca v Bosni je povedal žumalistom kaj zanimiv recept za dolgo življenje. ,L)eda Rodin1, kakor mu pravijo doma, je učakal sto let s prav posebno hrano. Že več let je namreč samo svež kruh, namočen v vodo in v zmlet sladkor. Denar za ta kruh si stara grča prisluži s prekupčevanjem kokoši. Njegovo največje veselje in njegova najzvestejša prijateljica pa ni žena, ampak... dolga pipa.
v knjigi življenja!
je odkrito in jasno. Kaže vas in značaj tistih, ki vas zanimajo, in ki bi jih radi victeli, da bi bili takšni, kakršne želite spoznati.
Vse, kar se je dogajalo v vašem življenju, kar je In kar še bo, je zbrano v knjigi življenja, ki vam je vodnik v življenju, zadovoljstvo, delo, ljubezen in odnos do ljudi.
Vse lahko zajamete na enem mestu iz enega vrelca, in to iz knjige življenje od našega uglednega največjega strokovnjaka Karmaha »Naše življenje in okultne tajne«.
Skrivnost značaja vsakega človeka, preteklost, sedanjost in bodočnost, človekova usoda z vsemi analizami in prognozami je samo eden izmed detajlov, nato pa slede še druge zelo obširne in na znanstveni podlagi obdelane znanosti, kakor psihologija, grafologija, astrologija, freno-logija, hiromantija, fizignomija, spiritizem itd.
To veliko delo psihografologa Karmaha, ki je sad njegovega dolgoletnega dela, koristi vsakomur. Iz njega lahko črpa neizmerno bogastvo spoznavanja ljudi (otrok, učencev, zločincev, bolnikov, delavcev, uradnikov, zaročencev, zakoncev, prijateljev in sovražnikov). »Naše življenje in okultne tajne« vsebuje vse, kar more zanimati današnega človeka. Knjiga je tiskana v srbskohrvatskem jeziku in je kljub temu razumljiva vsakemu, ker je bogato ilustrirana.
Razen knjige dobe predplačniki, če jo sami naroče, analizo svojega življenja. Knjiga stane obenem s pravico do analize za predplačnike samo 60 dinarjev! Denar pošljite na poštni čekovni račun štev. 17.455. Zato ne odlašajte, ampak še danes izpolnite naročilnico in jo obenem z denarjem pošljite na naslov Karmah, uprava, Žalec, dravska banovina.
a O
»S
S«
H
S-i
Is
o a
t. a
H *
a a
y. *
3 O
a«
0.0 -D a
-3
a
S
S
x« «Bwo pero
Tu odstrizite in pošljite na naš naslov;
Naročilnica
za upravo »KARMAH«, Žalec, (dravska banovina)
Podpisani (priimek, ime in naslov)  ..
naročam knjigo KARMAHA »Naše življenje in okultne tajne«. Din 60— pošiljam po čekovni položnici štev. 17.455 obenem s to naročilnico.
Rodil sem se .........................   -.............................-..........—
Prijavljam se za brezplačni horoskop, ki mi ga pošljite obenem s knjigo.
  ............... 1938.
V .
dne....
Podpis naročnika:
nafiA dni
Za vsak prispevek v tej rubriki plačamo 20 din
Takšni smo	j
V začetku aprila sem se vozila z', Bleda v Ljubljano. Na Jesenicah je' nasproti našemu vlaku obstal eks-', presni vlak Miinchen—Split. V vozu,', v katerem sem sedela, se je vozilo! nekaj izletnikov, med njimi tudi', mlajša gospa, očitno boljših razmer,! z dvema dečkoma v starosti 8 do 10', let. Neki mlad Nemec iz nasprotnega'■ vlaka je vrgel otrokoma nekakšne' sladkarije. Že prej sem opazila, da/, je večina potnikov nemškutarila. Ma-' ti je opozorila dečka, naj se zahva-' lita v nemščini. Otroka sta se obotavljaje se zahvalila. Ko se je pričel ekspresni vlak premikati, je eden izmed dečkov skočil proti oknu, dvig-; Mii roko in zavpil: »Heil 'Hitler!«-Ogorčeno je planila neha starejša gospa k dečku in ga precej ostro pokarala, češ: »Veš, kaj si zdaj zaslužil...«
Opazila sem, da so tujci v ekspresnem vlaku, ki so slišali dečkov vzklik, presenečeni in v zadregi obstali, češ Jugoslovan, pa vzklika illeil, Hitler/«? Nasprotno so se pa naši izletniki vneto zavzemali za dečka, češ da je bilo to le nedolžen otroški vzklik. Ogorčena gospa je bila pa mnenja, da otrok ne bi bil česa takšnega vzkliknil, če ne bi v domačem ozračju opazil simpatij do nemškega voditelja.
Tudi jaz sem se hotela oglasiti, a videla sem, da je bolje, če se v to »boljšo suženjsko kri« ne vmešavam. Sram me je bilo, da izhajam iz naroda, ki je tako malo zaveden, da se pri sleherni priložnosti zataji in klečeplazi pred vsakomer. Priča
V znamenju kulture?
V okolici Ljubljane stanuje neki lovec. Je že starejši, zato ne more več na lov. Pa si je izmislil nekaj drugega. Okoli njegove hiše je vedno dosti mačk. Pa vzame lovec puško in jih kar po vrsti strelja. Nato jih odere. Kožo posuši in proda, meso pa ohrani kar zase. To pa ne dela iz pomanjkanja, saj živi v dobrih razmerah.
Nekoliko čudno nadomestilo za lov se mi pa že zdi to njegovo lovačenje za domačimi živalmi. In kdo bo prišel na vrsto, ko bo zmanjkalo mačk -— morda kokoši? Ljubitelj živali
Pred blagajno kina
Pred blagajno nekega ljubljanskega kina je bilo vse polno ljudi. Tre-ba je bilo stopiti v vrsto, da se vsi j* zvrste, kakor na socialnem uradu, j Vse je šlo v najlepšem redu, posebne} pohvale je pa vreden gospod za bla-J gajniškim okencem.	t
Ko sem torej prišel na vrsto, sem ? prosil vstopnico po 6'50 din. Ker ni- " sem imel drobiža, sem plačal 7 din. Čakal sem, da dobim nazaj 50 par, pa so mi rekli takole:
»Nimamo drobiža! Hvala lepa, klanjam se!«
Človek gre od blagajne v prepri-- Čanju, da nisi ne prvi ne zadnji, kateremu so naložili neprostovoljen davek za blagajniški sklad.
Upam, da je takšno ravnanje obsodile vredno, saj je vstopnina že brez »drobižnega« utrgljaja za današnje razmere dovolj visoka.
Izidor !
Primer za vzgled
Kot stalna čitateljica »Družinske-; ga tednika« preberem vedno tudi; »Zrcalo naših dni«, a reči moram,; da se tam le preveč zrcalijo vse mo-; goče slabosti in napake. Menim, da; bi bilo včasih le dobro dati v to; ogledalo tudi kakšen lep primer, kaj-; ti če človek kaj lepega bere, se tudi česa lepega nauči. Zato vam bom povedala tole:
Pred nekaj dnevi sem šla iz službe domov s svolio nekdanjo sošolko, ki ima zdaj prav dobro službo in pozicijo. Temu primerno je tudi oblečena. Na Sv. Petra cesti smo srečali neko staro ženico, ki je nesla težko košaro. Marija, tako je ime moji sošolki, te ženice ni poznala, a vseeno je pristopila k njej in ji vzela košaro ter jo je nesla do ženičinega stanovanja. Prav nič se ni sramovala pomagati tej ubožici, čeprav je bila ona lepo oblečena s klobukom na glavi, a starka poleg nje pa z ruto.
Povem vam prav po pravici, da me je bilo sram, a ne uboge starke, temveč tega, da se nisem že jaz tega spomnila kakor moja prijateljica. Zato sem sklenila, da mi bo to za zgled. Lepo bi bilo, da bi našla še kaj več posnemalcev! Kajti danes je celo mnogo primerov, da se marsikatera izmaličena frajlica celo lastne matere sramuje 1	Vera
Povoha v Tirani
Pravljična zgodba kraljevske poroke
27. aprila t. 1. je 101 topovski strel Tirani oznanil, da je mala kraljevina Albanija dobila svojo kraljieo. Tako se je končala romantična ljubezen albanskega kralja Zoga I. in madžarske grofice Geraldine Apponyieve s poroko. Ta zgodba, ki 60 jo v evropskem tisku pogosto demantirali, je tako romantična, da 6« nam zdi skoraj neverjetno, da se je odigrala na evropskem dvoru. Albanija je torej dobila svojo kraljico, prvo kraljico, odkar je kraljevina, torej sploh prvo kraljico. Romantike je konec, pričenja se resnično življenje.
Zgodba te kraljevske ljubezni je dokaj nenavadna, lahko bi rekli, pravljična. Lani so namreč tri albanske princese, sestre albanskega kralja, odpotovale na Ogrsko in pri tej priložnosti so se seznanile z lepo in zelo simpatično madžarsko grofico Geral-dino Apponyievo. Med fotografijami, ki so jih kraljeve 6estre prinesle s svojega potovanja, je bila tudi fotografija lepe Geraldine. Pravijo, da je albanski kralj pregledoval nekega dne albume svojih sester, zagledal Geral-dinino sliko in se tisli mah zaljubil vanjo. V lanskem decembru so mlado madžarsko grofico prvič povabili na dvorni ples v Tirano. Kralj Zogu jo je takrat prvič videl. Navdušen je z njo preplesal ves večer; ko je lepa Geraldina hotela iti k počitku, jo je albanski kralj brez ovinkov zaprosil, naj mu postane žena, Albaniji pa vladarica. Lepa Geraldina, ali ,Gertie‘, kakor ji kralj Zogu pravi, je baje prikimala s svojo srčkano glavico in tako je Albanija dobila svojo kraljico. Res kakor v pravljici!
Tako je po dolgih pripravah napočil dan poroke, dan ki je dotlej neznatno madžarsko grofico povzdignil na kraljevski prestol. Kdor je videl Geral-dino v resnici ali pa na sliki, mora priznati, da je ena najlepših in najmlajših evropskih kraljic. Mlada kraljica je čisto moderno vzgojena, rada jaha, plava, se smuča, posebno rada pa igra tenis. Njeni nežni športni postavi se poda strog angleški kostim ravno tako lepo kakor razkošna plesna obleka. Nič čudnega, da je bila vi-;; tleti v prekrasni poročni obleki kakor ;;vtelešena pesem mladosti, harmonije in lepote. Razkošno poročno obleko je izdelal eden največjih pariških modnih salonov; obleka je iz samih belili biserov, pas pa iz suhega zlata...
vf i!- %
' ■ Kakor lep odsev njene telesne lepote se nam zazdi srce mlade kraljice: vlečko poročne obleke so na njeno izrecno željo nosila najsiromaš-
nejša tiranska dekleta. Po poroki so se ti otroci iz revnih hiš udeležili slavnostne gostije, 6edeli so skupaj e kraljičinimi bratci in in sestricami za posebno mizico, v kotu velike dvorane.
***
Ob svoji poroki je kralj podpisal amnestijo za vse politične obsojence. Vsi izgnanci se zdaj lahko spet vrnejo v domovino.
Še z eno gesto je kralj Zogu I. pokazal svetu svoje veselje: naklonil je doto 150. revnim nevesiam in teh 150 parov se je poročilo na isti dan kakor njihov vladar.
*•*»
Mohamedanski Albanci so z navdušenjem sprejeli svojo krščansko vla-
darico. Krstili so jo s poetskim imenom: ,Bela madžarska cvetlica1. Vsakdo se je zavedal svečanosti tega dogodka in je skušal po svojih močeh pripomoči k splošnemu veselju in blesku. Stari kraljevski vrtnar je travo v kraljevskem parku strigel s š.karjami, da bi bile tudi travnate gredice kar najlepše za ta slavnostni dogodek. Povsod si videl slike s kraljevskim parom, bodisi pred vrati in v izložbah trgovin, bodisi pred vozovi, kjer so jih konjem privezali okrog komata.
K poroki so kajpak prihitele tudi vse tri sestre kralja Zoga 1. Bile so
v Ameriki; v Evropo so 6e pripeljale z ladjo »Queen Mary«. Vsaka izmed treh princes je prinesla s seboj iz Amerike poleg raznih spominkov še 90 parov čevljev. Kako je bil varčni kralj Zogu I. zadovoljen s to potrato, o tem časopisi spodobno molče.
***
»Svoje delo in življenje bom posvetila ženam in otrokom v svoji novi domovini,< so bile menda najlepše besede, ki jih je izrekla mlada kraljica pred svojo poroko.
Kuhar, ki je skuhal poročno kosilo, je bil kajpak Francoz. Pripeljal se je nalašč zato iz Pariza v Tirano. Kosilo je bilo imenitno kakor se spodobi, rekord je pa menda odnesel dva metra visok poročni kolač, ki 60 ga tiranski meščani v svečanem sprevodu prinesli v kraljevsko palačo.
***
Zanimalo vas bo, da bodo 1. maja pričeli graditi 40 km dolgo avtomobilsko cesto med Dračeln in Tirano. Cesta se bo imenovala ,Mussolinijev bulvar1. Kmalu nato bodo pa pričeli graditi tudi novo kraljevsko palačo: visoka bo tri nadstropja, imela bo 25 sob, 3 velike salone za 400 oseb, zaseben zvočni kino, zasebno kraljevsko gledališče, umetno kopališče v hiši, zimski vrt in cvetlic n jak. Na vrtu bodo pa še zgradili: kopališče, tenišče, jahalnico in vodomet.
Albanija meri: 30.540 km- in ima 817.000 prebivalcev; prestolnica Tirana je tolikšna ko Celje (12.000 prebivalcev).
Kralj Zogu I. se je rodil leta 1894. kot sin turškega paše. V svetovni vojni se je boril v avstrijski armadi. Leta 1920. je postal notranji minister v albanski republiki, leta 1922. pa ministrski predsednik. Ko je leta 1924. izbruhnila revolucija, je zbežal v Jugoslavijo. 24. decembra istega leta je pa postal predsednik albanske republike; vladal je diktatorsko. Leta 1928. je ustanovil ustavno in dedno monarhijo. Po veri je mohamedanec.
Kraljica Geraldina ima 21 let in je katoličanka. Potomka je ene največjih ogrskih rodbin; njen stari stric grof Jurij je bil prvoboritelj za ogrsko avtonomijo, njen praslric je bil madžarski poslanik na Francoskem in na Angleškem; njen ded je bil veliki komornik cesarja Franca Jožefa, njen oče pa voditelj zmerne opozicije v ogrski poslanski zbornici. Umrl je leta 1925. Po njegovi smrti se je njena mati, po rodu Američanka, poročila s francoskim polkovnikom Giraultom in živi v Nici.
Novela „Družinskega tednika“
PRVA PRIGODA
NAPISAL F. KOG L
Vsak
nima toliko denarja, da more potovati v kopališče
Toda vsakdo
bi moral dati za zdravje letno 100 — 150 dinarjev in piti mesec dni mesto druge vode samo našo znamenito!
Radenski zdravilni vrelec
enega z rdečimi srci Iz
Radenskega zdravilnega kopališča Slatina Radenci
(pri Mariboru) Zahtevajte gratis prospekte!
očmi odhitela mimo vratarja in neznanca, stoječega za njim.
Dotlej je Erika poznala samo zmedo, če jo je kdaj kateri profesor zalotil pri slepariji, zdaj si je bila p» očitala, da je 6ama nase vrgla sum, da je vlomilka. In jutri bo prišel njen oče in bo vse zvedel. Vso noč ni mogla zatisniti oči in nekajkrat ji je prišlo na misel, da bi vstala in na skrivaj odšla iz hotela.
Zjutraj je ostala v postelji. Odločila se je bila, da ne vstane prej, dokler ji ne bodo javili, da je prišel oče. Okoli enajstih je potrkalo na vrata. Najprej lahno, potlej močneje. Erika je sklenila, da nikogar ne bo pustila v sobo. Potlej jo je pa vendarle premagala radovednost, in vprašala je, kdo je zunaj.
Oglasila se je sobarica in dejala, da bi rada oddala neko pismo. Erika je skočila s postelje, odhitela k vratom, jih odprla in vzela pismo. Najbrže je od očeta, je pomislila. Komaj je p;' pogledala pisavo, se ji je iznenada za-svitalo, da je bilo pismo v zvezi z njeno prigodo. Kar vroče ji je postalo.
i Cenjena gospodična !« je brala v pismu. Razveselili ste me, da ste obiskali mojo sobo. Zelo ljubeznivo je bilo to. Vaš vonj še zmerom plava v njej. Prav zares se vam ne bi upal pisati, če mi ne bi bil izginil zelo dragocen spomin, ki ste ga v zmedenosti bržkone vzeli s seboj. Ne maram dvigati prahu Prosim vas pa, pridite v govorilnico. Tamkaj vas pričakujem.«
»Podlež!« je siknila Erika.
Potlej se je hitro oblekla in vročično odhitela po stopnicah. Stopila je v govorilnico in je že hotela nahruliti čakajočega, a njegova vljudnost jo je bila čisto razorožila. Razen lega je bil Kurt Dliiesen prav takšen, kakor si ga je bila predstavljala.
»Krivico sem vam storil!« se je oprostil. »Spomin sem pravkar našel. Prstan je bil.«
rPrstan! - je užaljeno ponovila Eri-, ka, a prišlecev odkriti nasmeh jo je vem^rle malce prestrašil.
Da. Tn razen tega je bilo vse skupaj samo prevara. Hotel sem vas videti. hotel sem vas spoznati, ker...«
»Ker ste si želeli prigode!«
Pa. je priznal Kurt. Erikina omamljiva lepota ga je le spravila v zadrego. Da. nrigode, ki je nikoli ne bi smelo biti konec.«
Erika je bila razorožena in med obema se je začela prigoda, ki včasih traja do smrti včasih jo pa na sodišču konča sodnik...	0'	)’')
»Katero številko sobe imate, gospodična?...«
»Šest in petdeset,« je rekla Erika in se potlej obrnila k -d vi ga Iškemu strežniku, ki je strumno kakor majhen vojak stal za njo.
Vratar je nato vzel ključ in ga ponudil strežniku.
Erika se je začudila, a koj nato se ji je zazdelo lopo, da ji strežejo kakor kakšni veliki dami. Stopila je v dvigalo. Strežnik jo je pripeljal v njeno nadstrope. Zahvalila se mu je in je po baržunastorjavi preprogi odbrzela v svojo sobo. Ura v zvoniku je odbila deset, ko je odprla vrata. Stopila je v sobo, ne da bi prižgala luč, in sedla na divan nasproti pastelje.
Pred odprtim oknom je veter pozibaval cestno svetilko, da je metala po sobi mogočno senco. Iz plesne dvorane je v sobo počasi in pridušeno udarjala godba, se vpijala v živce, vzburkata sanje in vabila k prigodi.
Erika se je bila v jutranjih urah vrnila z maturitetnega potovanja iz Ne\vyorka. Zelo le|w> je bilo. zelo zanimivo in zelo dolgočasno. Zdaj je bila spet v lepi domovini. Sedela je v velikem hotelu in pričakovala svojega očeta, ki je imel priti ponjo. Morebiti 'e preplaha, je pomislila Erika. Morebiti bi pa vendarle šla v plesno dvorano m se zabavala, kakor se zabavajo druga dekleta njenih let.
Že se je pripravljala, da bo sledila opojnim zvokom, ko je iznenada nekaj ; groznega uklonilo njeno pozornost.
; Vselej, kadar je nad posteljo zanihala i senca ulične svetilke, je videla, da leži 'na postelji nekaj, kar se je zdelo ka-Ikor senca kakšnega moža. Kakor je ! bila Erika drugače odločna lo pot jo ! je strah čisto zmedel. Bolščala je v posteljo in zdelo se ji je, da so ji noge ! kakor ohromele.
• Nedvomno, na postelji je ležalo nekaj. kar je kazalo obrise človeškega
telesa. Ali je bil to zares človek? Čez nekaj minut se je dekle zbralo, 6kočilo pokonci in prižgalo luč.
Kar je zdaj videla, je spremenilo njen strah v brezmejno strmenje. Na postelji je ležala rumena, svilena moška pidžama, skrbno pripravljena, da jo bo lastnik lahko takoj oblekel. Le kako je prišla na njeno posteljo?
Ko se je iz zbeganosti docela osvestila, je videla, da sta bila i>oleg divana dva velika, svetla usnjena kov-čega, ki kajpada tudi nista bila njena. Potlej je opazila, da je bila pisalna miza pomaknjena počez v kot pri oknu, medtem ko je bila v sobi, ki jo je bila popoldne najela, pisalna miza ob steni.
Ali so njeno sobo morebiti oddali, ko je bila zunaj? S tem vprašanjem se jia ni dolgo bavila. Iznenada se je zasmejala. Saj to je prigoda, čeprav ne takšna, kakor je o njej sanjarila, a prigoda je vendarle. Na njenem svežem obrazu se je pojavilo veselje. Jela si ie ogledovati kovčega. enega je odprla. potlej je pa stopila k pisalni mizi. Tamkaj je našla pripravljene papirje in na nekem pisemskem ovoju je brala moško ime. Kurt Ohiesen je bilo napisano z malimi, lepimi črkami.
Že j,me je bilo roman. Kdo bi neki j utegnil biti, ta Kurt Dliiesen? Pisatelj, igralec, pilot, ali pa morebiti inženir, ki snuje velike načrte? In kakšen je neki? Velik, plavolas, vitek.ali je morebiti kakor sam vrag, ki njegove oči kakor žaromet zro v daljavo?... Ali je pa morebiti majhen, debel, neumen?...
Na lepem ji je šinilo v glavo, da bi na pripravljeni papir neka) napisala. Na primer:	Nekdo je pri vas vlomil.
Ugenite. kdo? Razen tega mi vaša rumena pidžama ni všeč. Grde barve je in v temi je videti kakor mrtev človek!.,.-: A to se ji je zdelo vendarle malce preveč drzno. Spomnila se je.
HUMOR
da je zdaj že odraslo dekle in da nič več ne drgne šolskih klopi. In začela se je spraševati, kaj naj počno, da se ne bo vpletla v kakšen škandal. Ali naj odide k vratarju in ga terja za odgovor? Ali ji ne bi rekel:
s>Pol ure ste že bili v sobi in ste šele zdaj opazili, da ni vaša?«
Moj Bog, na to niti pomislila ni. Morebiti je pa le sama vsemu kriva? Morebiti je pa sama odšla v tujo sobo in je ključ slučajno odklenil?
Hotela je baš pogledati, katero številko ima soba, a za to ni bilo več časa. Zaslišala je pridušene korake in moške glasove. Nekdo je celo potrkal na vrata.
>Da,< je rekla Erika in glas se ji je tresel od razburjenja.
Vratar je odprl vrata in dejal:
. Zahtevali ste ključ št. šest in petdeset. a vi imate vendar sobo št. pet in šestdeset «
V Erikin lepi.'okrogli obraz jo planila temna rdečica.
>Ah. da!« je zajecljala v zadregi, vzela pravi ključ in s pobešeniml
Odkritost
»In tako, gospod ravnatelj... hm.., prosim... rad bi... torej...«
»Tak porejte že, kaj bi radi, mojo hčerko ali posojilo?«
»Oboje.«
Oh, te ženske!
»Kaj, nocoj greš spet v gledališče, Marinka? Saj si že videla to predstavo!«
»A še ne v novi obleki.«
Praktično
Moj prijatelj Mirko je kupil tri smuči namesto dveh. Pobaral sem ga: »Kaj boš pa s tretjo ,dilco‘, Mirko?«
»Na hrbet si jo bom privezal; prepričan sem, da se bom po njej največ vozil.«
Lov na tigre
Brzojavka: John pri lovu na tigre ponesrečil.
Odgovor: Takoj pošljite truplo.
Prispel je zaboj z ustreljenim tigrom.
Brzojavka: Ne tigra, Johna pošljite.
Odgovor: John v tigru.
Judi icz&iccni o-kus
Novi vzorci nove barve ugodne cene
lahko zadovolji velika izbira naših novih vzorcev damskega in moškega blaga za pomlad in poleti e.
JI. HtiUtauc - «
Lingarjeva ul. - Pred Skotijo
Troovln«, kjer •• kupuje z Hupanjem
fMci ŠU&$u"
Opazuj svojega otroka
Čehinja gospa H. Lubienskova, sodelavka slovite italijanske vzgojiteljice, gospe dr. Marije Montes-sorijeve, je v nekem češkem listu opisala prvo leto svojega prvorojenca. Povzemamo nekaj posebno zanimivih in prisrčnih odstavkov :
Samo tako dolgo, dokler je moj sinček še majhen, je res čisto moj, kajti le tako dolgo me potrebuje.
Nikoli ga ne bom niti za uro zapustila. Ko bo shodil, bo tako sam odšel od mene.
Najprej bo šel svet odkrivat. In Potlej si ga bo šel osvajat.
Ostala bom sama in se bom od daleč veselila ob misli, da je zdaj utoj otrok samostojen, pogumen in srečen.
*
Gospa Montessorijeva mi je upravičeno dejala, da nihče tako ne ljubi točnosti in reda kakor otroci. Njihov organizem je točen ko ura. Nered so iznašli šele odrasli.
Nad posteljo svojega sinčka sem obesila list z napisom: »Sinček ima vselej prav*.
Gostje so me vprašali: »Kaj pa to pomeni?«
Stvar je kaj preprosta. Sinček vselej bolje ve, kaj mu prija, kakor pa laz. Na primer: zgodi se, da sinček noče jesti, čeprav mu po sili tlačim steklenico v usta. Pozneje opazim pa, da z njegovim želodčkom ni bilo vse v redu in da je imel otrok prav, ko le terjal dieto.
»Napiši rajši: včasih ima prav,« so mi dejali gostje. »Zdaj na primer, ko brca z nožicami in se razodeva, menda vendar nima prav?«
Pač, prav ima, da otepa z nožicami, kajti mora se razgibati. Kriva sem jaz, ker sem prelagodno pritrdila odejo. Zdaj sicer vidim, da moje besede niso bile čisto prave; popravila jih bom takole:
»Sinček ima vselej prav, če pa nima prav, sem tega jaz kriva.«
*
Čudno je, da ravno med bogatimi starši naletimo na takšne, ki hočejo gospodovati nad svojimi odraslimi otroki. Morda jim njihovo bogastvo vliva to avtoriteto? Morda revni ljudje zato bolj cenijo svoje otroke, ker si otroci znajo sami zaslužiti svoj kruh? Vendar nam pa to še ne pojasni vsega.
Najbrže se premožnih staršev pozneje nekako podzavestno loti kes, da So svoje otroke v najnežnejši dobi zaupali tujim vzgojiteljicam in tako niso mogli utešiti tistega naravnega gona po pokroviteljstvu nad svojimi otroki, ki je prirojen slehernemu bitju. In tako se zgodi, da se v poznejših letih ta sicer koristni nagon izpridi.
*
Gospa dr. Montessorijeva pravi, da etn glavni napaki staršev njihova skopost in njihovo večno pridiganje: »Ne dotakni se tega ali tega, da ne boš kaj pokvaril!«
Kakor da bi mogli biti mrtvi predmeti več vredni kakor čudovita želja Po znanju v njihovih otrocih!
Pri vzgojiteljih sta pa glavni napaki jeza in domišljavost. »Molči in Poslušaj!« jim je najljubše geslo.
Koliko plašnih, okornih in nezaupljivih ljudi vzraste iz takšnih otrok, ki jim vso mladost zagrene z vsiljenim sedenjem in molčanjem! P takšno vzgojo zlomimo v otrocih za zmerom voljo do življenja.
*
Prostovoljno sodelovanje ustvarja disciplino, ki je trajnejša in trdnejša od discipline, zgrajene na moči.
Očitno tiči v naporu tudi zabava, sicer se odrasli ne bi toliko ukvarjali 8 športom. Morda so otroci zato tako veseli, ker nikoli ne nehajo delati. Tisto, kar v svojem nazadnjaškem Jeziku imenujemo ,otroško igračkanje', se izkaže ob natančnejšem opazovanju kot mišične vaje, ki jih otrok vadi s potrpljenjem in v smotrnem redu kakor atlet pri treningu.
Gospa dr. Montessorijeva mi je Pripovedovala, da si je ogledala neki film iz džungle. Operaterji so fil-mali preseljevanje slonjih krdel. Med
ogromnimi živalmi je tekel tudi komaj deset dni star mladič. In tedaj se je zgodilo ono najčudovitejše: vselej ko se je mladič utrujen ustavil, so se ustavile tudi druge živali in počakale, da se je odpočil. »Zdaj vidiš,« mi je dejala dr. Montessorijeva, »zdaj vidiš nespamet ljudi, ki hočejo po vsej sili šibkejšega prilagoditi močnejšemu.«
*
Neizogibno je, da bo lepega dne občudovanje mojega otroka do mene prenehalo, a skrbeti moram, da bo prijateljstvo ostalo. Tamkaj, kjer vlada avtoriteta, ne more biti prijateljstva, kajti prijateljstvo stremi-za enakostjo.
*
Moj sinček je imel komaj deset mesecev, ko sem opazila, da že lahko za celih deset minut zbere svojo pozornost na en sam predmet. Vzame ga v roko, si ga od vseh strani ogleda, ga potežka, nese v usta in pokusi, ga potrese in vrže ob tla kakor kakšen učenjak, ki hoče preizkusiti lastnosti nove kemijske snovi. To ponovi tolikokrat, dokler predmeta do pičice natanko ne spozna. Potlej ga pa vrže proč, kajti ničesar več se ne more ob njem naučiti. Tedaj pa že zagleda kaj drugega in v svoji neugnani radovednosti seže po tistem. In igra se prične znova.
*
Nekoč sem slišala, kako je veliki ženevski psiholog prof. Baudouin dejal, da se podzavednost (t. j. človekov značaj) dokončno razvije že v prvih petih, letih človekovega življenja. Pozneje se sicer lahko še marsikaj v njem spremeni, a temeljna podlaga ostane ista za vse življenje. Impulzi, ki jih v otroških letih zatremo, si pozneje pogosto s silo utrejo pot navvzen: razni čudaki, zapeti in živčni ljudje se nad človeško družbo maščujejo za tisto, kar so nad njimi zagrešili vzgojitelji v njihovi nežni mladosti.
Od 10 oseb jih ima 7 zobni kamen. Tudi Tebi grozi z izpadom zob) Varuj se ga!
SARGOV
KALODONT
PROTI ZOBNEMU KAMNU
lahko na primer delavcu veleli, naj postavi zaboj štev. 1 — v njem imate perilo — zraven velike omare in tako vam pozneje ne bo treba tekati sem in tja, kajti perilo boste jemali iz zaboja in ga razporejali po policah. Ravno tako boste lahko naredili tudi z drugimi zaboji.
Dan selitve določite vsaj teden dni naprej in ga tedaj tudi sporočite družbi, ki vas bo selila. Sicer se vam utegne zgoditi, da ostanete lepega dne na cedilu, kajti ljudje se selijo vsak dan in spedicijske družbe imajo dosti dela.
Upam, da bo za tokrat dovolj!
Simona.
lllllllillllllllllllllllllMIU
KOLESA
— damska in moška, nainovejši ^ 5 letošnji modeli v največji iz- !E = biri že od din 550'— dalje S
E NOVA TRGOVINA |
= TVRSEVA (DUNAISKA) CESTA 36 §
5S nasproti Gospodarske zveze — 11111111111111111111111111111111111111 iT
kolesa samo > D u r 1 i n -1 a k «!
Cesa ne smete in kaj morate storiti — pri selitvi?
Ne smete...
...si lase ruvati in tožiti sosedam od ranega jutra do poznega večera-: »Strašno je to, na živce mi gre, pomislite, doslej smo imeli pet sob, zdaj bomo pa stisnjeni v tri!«
Rajši...
...se sprijaznite s to okoliščino in glede na to uredite razno staro šaro; odločite se za prodajo pohištva, ki ga v novem stanovanju ne boste več rabili. šele ob selitvi človek spozna med kakšno navlako stare šare je živel v veri, da mu je vse, prav vse neobhodno potrebno. Pogosto lahko toliko odprodamo, da s tem denarjem vso selitev poplačamo.
Ne smete...
...pričeti selitev in pospravljanje kar tjavdan, brez sistema in brez organizacije.
Rajši...
...s svinčnikom in papirjem v roki sestavite načrt, kaj boste najprej uredili in pospravili v zaboje. Ta načrt izpolnite pozneje do pičice natanko.
Ne smete...
...že koj v začetku sneti zastore in slike s sten; zakaj neki bi živeli v takšnem .izropanem' stanovanju? Morda bodo ravno tisti teden prišli k vam v vas nepričakovani gostje in bodo neprijetno presenečeni ob pogledu na ta nered.
Rajši...
...odložite velikopotezno pospravljanje vse do dveh treh dni pred selitvijo, do tistih dob pa uredite zavoje s steklom, posodo, servisom, jedilnim orodjem, perilom, obleko, itd.
Ne smete...
...pospravljati kar ,od kraja', tako ne bo ne konca ne kraja jeze in nezadovoljstva, ker boste še v zadnjih trenutkih pred selitvijo potrebovali to ali ono stvar, ki ste jo že prvi dan zavili in vtaknili v zavoj.
Rajši...
...najprej premislite, katerih stvari ne boste tako neobhodno potrebovali v teh nekaj dneh. Mislim, da bodo tudi pri vas prišle prve na vrsto knjige. Vsako knjigo obrišite in če le mogoče vtaknite v papirnat ovoj, ki ga tako navadno ima vsaka knjiga. Tako bodo knjige lepo shranjene in se ne bodo upognile in ne raztrgale.
Ne smete...
...iz pozabljivosti ali nemarnosti pozabiti na vsak papirnat ali pa lesen zaboj napisati številko. Ravno tisto številko vpišite tudi v svojo zapisnico, zraven nje pa pojasnilo, kaj je v tistem zaboju. Pri selitvi pazite, da bodo delavci prinesli v voz in z voza zavoje in zaboje z vsemi številkami, tako pač ne bo mogoče, da bi se kaj izgubilo. A še eno prednost boste imeli z zaznamovanimi zaboji. Pri vselitvi boste
7 lističev želatine. Napolni s to juho plitko skodelo, počakaj, da se strdi, vloži vanjo razpolovljena, trdo kuhana jajca, razpolovljene presne paradižnike in vse skupaj zalij z juho. Spet počakaj, dokler se me strdi, in nesi na mizo.
Ocvrte sirove rezine: zreži bel kruh v tenke rezine, po obeh straneh jih namaži na tanko s presnim maslom, potlej pa vloži med dve kruhovi rezini rezino sira, vse skupaj povaljaj
v moki in kruhovih drobtinicah im. daj v mast.
Jaha iz glavnate solate: Daj dušiti žlico moke v žlico stopljenega presnega masla, dodaj zelenjavne juhe in kuhaj vse skupaj z dvema glavama očiščene, oprane in razrezane glavnate solate. Dodaj soli, zelenega peteršilj-čka, dve žlici kisle smetane in 1 vtepen rumenjak, začini z jušnimi začimbami in serviraj k juhi rezine rženega kruha.
Naša kuhinja
KAJ BO TA TEDEN NA MIZI?
četrtek: Močnik na juhi, špinača, krompirjev pire, govedina. — Zvečer: Goveji golaž.
Petek: Zelenjavna juha, ribji puding*, rdeča redkvica, — Zvečer: Ocvrte sardelice z glavnato solato.
Sobota:	Goveja	juha z vlivanci,
krompirjev pire z možganovo omako**, govedina. — Zvečer: Kokošja obara s krompirjevimi cmoki.
Nedelja: Riževa juha, nadevane telečje prsi, glavnata solata, dušen krompir, jajčna omaka. — Zvečer: čaj in pecivo; pozneje jajčni konjak*** in pecivo.
Ponedeljek: Gobova juha, palačinke z mareličnim nadevom. — Zvečer: Regrat, zabeljen s slanino.
Torek: Možganova juha, krompirjev pečenjak s solato. — Zvečer: Jetrca s polento.	«
Sreda: Juha s posušenimi kruhovimi kockami, pariški zrezek z radi-čem v solati. — Zvečer: Vampi s parmskim sirom.
Pojasnila
* Ribji puding: Duši očiščenega krapa v zelenjavni juhi. Pripravi obaro iz 4 dkg presnega masla, 5 dkg moke in nekoliko soli; zalij z njo juho in jo pokuhaj v precej gosto omako. Zdaj dodaj polovico ribe, ki si jo zrezala na manjše kosce. Vmešaj 4 rumenjake, začini jih s parmskim sirom in pod-meti s snegom treh beljakov, dodaj še pol ribe in napolni z vsem skupaj pudingovo obliko. Puding kuhaj 1 uro, potlej ga pa zalij z omako in nesi na mizo. Omaka :	lahno zarumeni
na 3 dkg presnega masla 3 dkg moke, prilij vode ali ribje juhe, pokuhaj obaro s peteršiljčkom in soljo in pridaj tik pred serviranjem pretlačeno sardelico. Namesto krapa si lahko izbereš tudi kakšno cenejšo ribo.
** Možganova omaka: Goveje možgane očisti, jih zreži na tenke rezine in speci z drobno nastrgano čebulo in zelenim peteršiljčkom vred na svinjski masti. Pripravi svetlo obaro in zraven pretlači možgane. Osoli in začini vse skupaj s poprom, podmeti z enim rumenjakom, dodaj še nekoliko zelenega peteršilja, še enkrat poku haj in nesi na mizo.
*** Jajčni konjak: April je najboljši in najprimernejši čas za pripravljanje jajčnega konjaka, kajti za to pijačo
Deset zapovedi za nosečnost
Nikar ne misli, da moraš v času nosečnosti jesti za dva; če boš preveč jedla, se bo otrok preveč zredil in bo porod težak. Jej kakor po navadi, a dobro in po pameti. Prednost daj hrani, ki ima mnogo vitaminov: solati, presnemu sadju, zelenjavi sploh, mlečnemu siru, ovsenim kosmičem itd. Stalno nadzoruj svojo težo.
Pij kolikor mogoče malo, in sicer na dan kvečjemu pol litra mleka po požirkih, šele v zadnjih treh mesecih nosečnosti zvišaj količino mleka na 1 liter na dan. Jej malo juhe, ne pij alkohola in ne močne kave. Odžejaj se rajši s sokom svežega sadja, z raznimi sadnimi odcedki in vsak dan od časa do časa z nekaj kapljicami limone.
*
Za časa nosečnosti ne jemlji nikakršnih pripomočkov za pospeševanje mleka. Za zdravje piješ lahko ribje olje ali pa raztopino grozdnega sladkorja, in sicer kavno žličico grozdnega sladkorja na kozarec vode.
*
Nosečnost nikakor ni bolezensko stanje, nasprotno mednjo rasejo tvoje telesne moči iar duševne zmožnosti. Zato opravljaj svoje vsakdanje delo do zadnjega dne pred porodom, kajpak pazi, da se boš dosti gibala. Razen prenašanja težkih predmetov, razen napornega pripogibanja so ti dovoljena vsa dela.
*
Obdrži svoj način življenja kolikor mogoče dolgo, vštevši sprehode in telovadbo. Posebno pazi, da boš dosti spala in se gibala; vsak dan se sprehajaj najmanj eno uro na prostem. Kisik prihaja neposredno tvojemu otroku v prid. če si pa kadilka, moraš to razvado brezpogojno opustiti, zavedaj se, da utegne tudi ,samo' pet cigaret, ki jih pokadi na dan doječa mati, otroka zastrupiti.
*•
Posebno telovadbo za čas nosečnosti si ustvariš sama, če vadiš hkrati ob svojem vsakdanjem delu vsak dan nekaj dihalnih vaj; če se pridno giblješ in se vsak dan sprehajaš po svežem zraku, ti ni treba uvajati v življenje nikakršnih posebnih novotarij; to ti bo potrdil tudi zdravnik, ki naj te pregleda vsaka dva meseca.
*
Po možnosti se moraš res izogibati razburjenja, duševnih pretresov in ža-
dar so med nosečnostjo strogo prepovedane, ker ovirajo krvni obtok,
*
Med nosečnostjo prs nič ne masiraj, tudi krtačenje prs je nepotrebno, čeprav ga nekateri priporočajo. Lahko si pa od časa do časa vtreš v prsi nekoliko olivnega olja, da bo koža prožnejša in mehkejša. Nikar pa ne uporabljaj za umivanje prs alkohola ali žganja, kakor Je ponekod v navadi, kajti s tem lahko povzročiš ali pospešiš vnetje dojk.
• Porabni nasveti B
Če ti pade dežnik v blato, ga nikar takoj ne čisti z vodo ali robcem, ampak počakaj, da se posuši. Doma ga nato dobro oščetknj z močno ščetko, potlej pa tista mesta, ki so ostali na njih madeži, očisti s krpo, namočeno v amonijakovi raztopini. Ce nimaš anio-mijaka pri roki, ta s pridom služi močan ruski čaj.
Če se ti zadere trn v roko in ga ne moreš s šivanko izdreti, kani na Im
Redna stolica
25 dkg vanilijevega sladkorja, prilij pol litra prekuhanega, a čisto ohlajenega mleka. Vse skupaj vlij v steklenico, prilij še '/. litra čistega alkohola in dobro premešaj. Konjak mora biti spočetka precej gost.
NEKAJ ZA VEGETARIJANCE Jajca v zeleni žolici: pripravi zelenjavno juho in jo začini z limonovim sokom, dodaj na drobno zrezanega zelenega peteršiljčka in na pol litra juhe
smemo uporabljati samo res sveža | lostj Dobro je kajpak, da imata tvoj jajca. Pol ure vtepaj 6 rumenjakov s 1 mož jn tvoja okolica razumevanje za j.—	-'--n	i,!1	tvoje stanje, a napak je misliti, da bi
utegnila kakšen prepirček ali pa nedolžno razburjenje kvarno vplivati na otrokov razvoj in njegovo duševnost. Kot moderna ženska menda tudi ne boš verjela čenčam o ,zagledanju‘ itd. *
Oblači se ta čas preprosto; obleke naj bodo zvečina temne in ravne v črtah. Najboljše so tako imenovane plaščne obleke, ki se spredaj povprek zapenjajo ali pa zavezujejo s pentljo. Nosi samo udobne, prostorne čevlje z nizkimi petami, kajti zavedati se moraš, da morajo zdaj noge nositi dosti težje breme kakor po navadi in da visoke pete členke preveč utrujajo. Po porodu imej noge nekoliko više od glave; tako se boš obvarovala krčnih žil.
Imej lahno in ohlapno perilo, dober in udoben nedrček in seveda tudi ši rok udoben pas za podveze. Okrogle podveze, ki jih nosimo samo ob stegnih, so videti sicer na prvi pogled praktične, ker ne tišče ob pasu, ven-
le mulili! si igliiali
krasne pomladanske novosti v
MODNI TRGOVINI
T. [|[l, IJHLJm
SV. PETRA CESTA ŠT. 2
0<l» r«. S Br. 11410 Ja« 14. XII. 1*3*.
kapljico olja in videla boš, da bo šlo pol lej laže.
Ce se bojiš, da bi muhe ponesnažile pozlačene okvirje slik in ogledal, jih namaži z vodo, ki si v njej zavrela dve do tri glavice čebule. Voda mora že nekaj minut vreti, ko vržeš vanjo tri čebulne glavice; polem naj vodn še s čebulo nekaj minut vre. Potlej vodo odcedi in s čopičem pomaži v6e tiste predmete, ki se zanje bojiš, da bi jih mrčeš onesnažil. S to vodo lahko namažeš tudi lestence.
Moker velur ne smeš brisati s ščetko ali krpo in ne smeš likali navadna Najprej počakaj, da se velur na zraku dobro posuši; če je potlej nagrbančen in naguban, ga je kajpak treba zlikati, a ne tako kakor navadno blago. Najprej ga na listih mestih, kjer je >raz-mrseiK. narobe stepi s palico ali majhnim stepačem, potlej ga naj pa primeta dve osebi in dobro v zraku nategneta, tako da se ne dotika likalne deske ali mize, ti pa z likalnikom narobe likaj in ga naposled še enkrat stresi, da se majhne dlačice lepo uravnajo.
Nadležne muhe preženeš * mesa, če ga pokapaš z limonovim sokom, hkrati s tem pa meso tudi konzerviraš, da ostane dalje sveže kakor sicer.
■
V OKAMA MAZILU...
...so sveža zelišča, ki dajejo koži zdravje in prenavljajočo moč solnca, svetlobe in zemlje. OKAMA MAZILO
deluje sijajno pri Ušajih, izpuščajih, vnetjih, volku in sploh pri vseh poškodbah kože. OKAMA MAZILO
je najprirodnejše in zato najuspešnejše sredstvo za nego dojenčkov pri vnetjih in kožnih izpuščajih.
MATERE, ki trpite na razpokanih in vnetih dojkah, rabite Okama mazilo! Pomagalo vam bo hitro in sigurno.
Okama mazilo se dobi v lekarnah in drogerijah, škatlica 8 din.
Proizvaja lekarna Mr. J. OBLAK, St. Vid n. Ljubljano
Problemi našega časa
Kako učakamo 100 let?
čisto natanko tega še zmerom ne vemo, namreč, kako bi jo potegnili tja do 100. leta. Odkar je pa bolgarski statistični urad izdal svoje najnovejše poročilo, se nam pa že nekaj sanja o tem.
Bolgarija je dežela, ki ima absolutno in relativno največ stoletnikov; iz te okoliščine si lahko enkrat za vselej zapomnimo: če hočemo učakati 100 let, se moramo roditi v Bolgariji.
Samo to pa še ne zadošča. Spočeti nas mora namreč tudi oče, ki nam že prej sveto obljubi, da bo doživel vsaj osemdeset do sto let, kajti najnovejša raziskavanja bolgarskega statističnega urada so pokazala, da dosežejo po navadi tudi starši stoletnikov visoko starost. To je kar nekakšna dediščina, ki te pa pri njej nič ne vprašajo, ali jo hočeš prevzeti ali ne. Med tem ko zapusti ta ali oni izmed nas svojim otrokom kvečjemu dolgove, podeduje po navadi takšen bolgarski srečnik po svojem očetu imenitno dediščino — sto let življenja.
Da so ti stoletniki na koncu koncev kmetje, se že samo po sebi razume. Mestni človek, razvajen, kakor je, si navadno niti ne želi, da bi učakal sto let, a tudi če bi si želel, mu to ne bi prav nič pomagalo. Narava namreč strogo pazi na to, da njen sloves ne trpi ugleda; in ker živimo že od nekdaj v veri, da je življenje v prosti naravi bolj zdravo kakor v mestih, dovoli pač narava, da samo ljudje, ki žive v prosti naravi, učakajo sto let.
Po navadi so stoletniki širokoprsi, bolj majhni in čokati — dokaz, da dolgin ne bo učakal sto let.
Zal pa nihče povsem brez kazni ne postane stoletnik, če hočemo postati tako stari, se moramo že zgodaj, še zelo mladi poročiti. Tako uči statistika. Skoraj vsi stoletniki so se poročili v nežni mladosti dvajsetih let. Vsak naj zase odloči in presodi, ali se mu zdi ta kupčija dobra. Ali je vredno skočiti v zakonski jarem že v najlepših letih življenja samo zato, da bomo doživeli sto let? Prav zares je to draga kupčija!
Menda ni nič posebnega, da ima takšen stoletnik lepo kopico otrok. Saj ima vendar dovolj časa za to! Povprečno ima vsak stoletnk 7,4 otroka. To sicer ni ravno tako presenetljivo število, saj ima povprečno skoraj vsak moški do petdesetega leta tri otroke; če jih torej v drugem polstoletju spočne še 4,4, res ni še nič posebnega. Kajpak teh številk ne smemo jemati dobesedno, ampak samo v luči vsemogočne statistike, sicer ne vem, kakšni bi bili ti .decimalni1 otroci.
Ko smo se že tako poučili, kakšne darove moramo imeti, če hočemo živeti sto let, poglejmo še malo, kaj človek ne sme imeti, če se hoče lepega dne prištevati k stoletnikom. I kajpak, za znanost se ne sme zanimati in za izobrazbo tudi ne. Prav za prav ni
to nič novega, saj smo že zdavnaj vedeli, da je najboljše, ako ničesar ne vemo in da nam teče življenje tedaj najlaže. In tako nas naposled sploh ne preseneti, da zna sajno 7,7*/• bolgarskih stoletnikov pisati in brati, in še ti precej pomanjkljivo. V tem se stoletniki prav za prav ne razlikujejo kaj prida od naše mladine (v vseh deželah). Ta ali oni zna sicer morda bolje čitati, prav gotovo pa nič bolje pisati; ravno zato se menda tako sili k pisanju...
Pretežna večina stoletnikov je učakala tolikšna leta ob zelenjavni hrani; skoraj 50*/» med njimi jih je vegeta-riancev. Za mesojedce to ni posebno razveseljiva novica, najbrže se bodo za tako visoko ceno rajši odpovedali želji po sto letih. Morda se bodo rajši odločili za srednjo pot, za kompromis, in se bodo odpovedali zadnjim petim letom, misleč, da je boljše do pet in devetdesetega leta jesti tudi pečenko kakor pa sto let samo ,travo'.
Nasprotno si pa ljubitelji dobre kapljice lahko pošteno oddahnejo in ob čašici vina napijejo novo zdravico preljubemu vinčku. Skoraj vsi stoletniki namreč pijo vino. Te edine priložnosti, da učakamo sto let, pa ne bomo izpustili in bomo rajši trčili z dvema ali tremi kupicami vina na zdravje vrlih stoletnikov.
Za dobro kapljico in dobrim založa-jem pride kajpak še dobra cigareta. Med tremi stoletniki sta dva in pol nekadilca. Tukaj se nam pa spet podaljša nos in spet se nam zmanjša priložnost, da dosežemo sto let, kajti stavim, da bi se le malokdo visoki starosti na ljubo odpovedal priljubljeni cigareti, ali jo pa nadomestil s pospešenim pitjem alkohola.
Kaj nam še pove statistika? Nič več novega, kajti da je na svetu več stoletnic kakor stoletnikov, smo najbrže že sami uganili. Zenske imajo pač povsod prednost, zakaj bi je tudi tukaj ne imele? Zanimivo bi pa bilo natanko in točno ugotoviti, koliko let prav za prav utaji takšna brhka stoletnica, ko trdi, da jih ima šele sto...
Napisal Steplmn Pollatschek.
Sudetski Nemci
Nemška manjšina ne more tvoriti samostojne države, ker predstavlja tenek in dolg obroben pas, ki je na osmih mestih pretrgan, in še v njem prebiva 440.561 Čehov in Slovakov. Poleg tega ostaja izven tega ozkega pasu, kjer živi 2,495.633 Nemcev, še raztresenih 736.025 Nemcev. Vsi ti Nemci ne morejo torej imeti niti lastne države niti teritorialne avtonomije. Teoretično bi se le Rajhu mogli priključiti. Toda tudi ta drugi primer je nemogoč, če bi se to zgodilo, bi meja tekla tako nerodno, da bi bila vsaka
uprava nemogoča in bi prišlo pod Nemce nujno 399.215 Čehov, medtem ko bi pod Čehi ostalo 909.840 Nemcev, če bi v tem primeru hoteli na obe strani zadovoljivo potegniti strateško mejo, bi Rajh anektiral 2,436.571 Nemcev in 635.125 Čehov, medtem ko bi na češkem ostalo še vedno 795.117 Nemcev, če hoče Rajh dobiti vse Nemce, mora torej logično razbiti vso češkoslovaško državo. To se pravi, da bi zaradi 3 milijonov sudetskih Nemcev moralo priti pod Nemce 7 milijonov Čehov in Slovakov, ki žive v slovanskem predelu države.
(Lucidus v apr. štev. »Dejanja«)
Za vse prostora je na svetu
Po najnovejših ugotovitvah gre 70,7“/« vse zemeljske površine r.a morja, 17,67“/» na neobdelano zemljo, 6,6“/» na gozdove in samo 5,03% vsega kopnega na obdelano zemljo.
Takole izkoriščajo zemljo na posameznih celinah: Evropa: neobdelane zemlje 28“/», gozdov 28“/», poljedelsko obdelane zemlje 40"/»; Azija: neobdelane zemlje 61“/», gozdov 19“/*, poljedelsko obdelane zemlje 20"/»; Afrika: neobdelane zemlje 68"/», gozdov 21"/», obdelane zemlje 11’/»; Amerika: neobdelane zemlje 46"/», gozda 35"/», obdelane zemlje 19“/»; Avstralija: neobdelane zemlje 76“/», gozda 13"/», obdelane zemlje 11%.
Kakor vidimo, je pretežni del kopnega še neobdelan; s tehničnimi pripomočki, ki razpolagamo z njimi, bi to hibo lahko odpravili. Kajpak bi morali potlej tisto energijo, ki jo porabimo zdaj za obrambo svojega in za zavojevanje tujega prostora, porabiti rajši za ustvarjanje novega prostora!
Skoraj 100 milij. Nemcev
Nemcev je na vsem svetu okrog 96 milijonov. Razdele se takole: Nemčija 73 milijonov, češkoslovaška 3,265.000, Švica 2,950.000, Francija 1 milijon 700 tisoč, Poljska 1,150.000, Rusija 1,240.000, Romunija 800.000, Jugoslavija 700 tisoč, Madžarska 600.000, Gdansk 400 tisoč, Luksemburška 285.000, Italija 250.000, Belgija 150.000, Litva 120,000, Nizozemska 100.000, Le tonska 70 tisoč, Danska 60.000, Estonska 23.000, Velika Britanija 220.000, Španija 15.000, Liechtenstein 10.000, švedska 6.000, Finska
6.000,	Bolgarija 5.000, Portugalska 2 tisoč. Grška 2.000. če seštejemo vse te številke, bomo videli, da živi v Evropi 86 milijonov Nemcev.
Zunaj Evrope žive pa: v Severni ►Ameriki 8,500.000, v Avstraliji 77.000, v Afriki 104.000 in v Aziji 21.000; na drugih celinah živi torej vsega skupaj 9,9 milijona Nemcev.
Vzroki odpustitev iz služb v luči statistike
Neka ameriška banka je skušala ugotoviti, zakaj ljudje prav za prav izgube delo, zakaj jih gospodarji odpuste iz služb. Njena raziskovanja so tako zanimiva, da bodo vsekako koristna in poučna tudi za vsakogar iz-
| med nas. Preiskali so vzroke za odpu-| stitev 4.000 uslužbencev pri 67 velikih | tvrdkah in so prišli do tehle spoznanj: 10 odstotkov jih izgubi službe zaradi ! nezmožnosti, ostalih 90"/» pa zaradi I raznih pomanjkljivosti njihovega zna-! čaja.
j Oglejmo si te pomanjkljivosti in na-i pake nekoliko pobliže!
!	14%	so jih odpustili zaradi zanikrno-
sti, zaradi popolne lenobe 10%, zaradi nepoštenosti 8“»in zaradi pomanjkanja iniciative TU. Tudi nevljudnost spada k pomanjkljivosti značaja in tudi ta napaka je že marsikoga stala službo. Statistika je torej pokazala, da so ljudje — če niso po sredi gospodarski razlogi — pogosto sami krivi, da izgube zaslužek.
človek in elektrika
šestdnevne kolesarske dirke so, kolikor je znano, najtrša preizkušnja človeške moči. Vendar bi pa dirkač, ki bi dirkal dan in noč, razvijal samo dvajset konjskih sil, to je približno toliko, kakor za 77 centov (35 din) električne energije.
To so nedavno ugotovili pri šestdnevnih kolesarskih dirkah v Madi-son-Squar-Gardenu v Newyorku. Z dirkači so naredili poskuse na posebnem kolesu (biciklu), ki je poganjalo električni generator, le-ta je pa meril moč človekovih mišic. Z neprestanim pritiskanjem na pedal se v generatorju ustvarja elektrika, ki jo registrirajo električni aparati, montirani na plošči pred kolesarjem.
! Eden najboljših dirkačev je ustvaril ; na minuto samo 0 0018 kilovata, če bi j tako nadaljeval šest dni, bi ustvaril ! 15-55 kilovata, to je okoli 20 konjskih sil.
Ta primer je zelo poučen, človek, ki bi se naslanjal samo na moč svojih mišic, bi ustvaril v enem tednu neprestanega napora z maksimalno hitrostjo samo za 77 centov (okoli 35 dinarjev) električne energije. Potem ni nič čudnega, če delavci z vsakim dnem vse bolj uvidevajo, da je njihova rešitev v čim tesnejšem sodelovanju s stroji.
(»Christian Science Monitor«,, Boston)
Vesela novica za švedske gospodinje
švedska Zadruga je pred kratkim ustanovila s petimi milijoni švedskih kron poseben sklad »za lažje hišno delo«. Naloga tega sklada je denarno podpirati podjetja, ki se bavijo z racionalizacijo kuhinjskega in gospodinjskega dela.
Zadruga bo ugotovila, pod kakšnimi pogoji in v kakšni množini je mogoče nabaviti razne priprave za olajšanje gospodinjskega dela, kakor so stroji za pranje, sesalci za prah, moderne mize za pomivanje posode itd. če tovarnarji tega gibanja ne bodo hoteli podpreti s primernimi cenami svojih izdelkov, bo društvo samo poskrbelo z$ nabavo teh velepotrebnih naprav.
Kitajska, kakršne še ne poznamo
V »državi sredine«, ki so vanjo zadnje mesece obrnjene oči vsega sveta, ima popotnik še zmerom priložnost, da se seznani z navadami in običaji, ki se zde belcu od sile nenavadni.
Kitajci navadno gnoje svoja polja z mrhovino; ta razvada gre tako daleč, da kmetje pogosto še živim psom odsekajo repe in jih zmečejo za gnoj na polje.
še danes lahko sem in tja vidimo, kako jo primaha zdravnik v kitajsko hišo z lutko iz cunj v naravni velikosti. Ne smemo misliti, da je to kakšen star običaj; le za pretirano kitajsko sramežljivost gre. Marsikateri kitajski bolnici se zdi namreč nespodobno ali pa vsaj neumestno, da bi jo zdravnik preiskal, in zato rajši kar na lutki iz blaga pokaže, kje jo boli ali ščiplje.
če žena toži moža, da jo je pretepel, se v nekaterih pokrajinah Kitajske pogosto zgodi, da odženo grešnika na sredo trga in tako dolgo mahajo po njem s palicami ali z bičem, dokler žena ne odloči, da je kazni dovolj.
V mnogih kitajskih gledališčih imajo navado, da posebni služabniki med predstavo razdele med gledalce mokre vroče robce; s temi robci si kitajski gledalci brišejo pot, po uporabi jih pa menda spet zamenjajo za sveže.
Posebno zanimiva so v »državi sredine« imena hotelov in gostišč, saj se
v njih zrcalita vsa poezija in bogatost kitajskega izražanja: ,Hotel izpolnjenih želja* se s svojim drznim naslovom kosa s .Hotelom nebeškega izvora', družbo mu delata pa .Restavracija pri blaženih sanjah', in gostilna s posebno poetskim in značilnim imenom: .Biser, ki razsvetli noč'.
Posebno priljubljen je na Kitajskem čistilec ušes, nekakšen padar, kakršnih pri nas v Evropi kajpak ne poznamo; čistilec ušes je navadno hkrati tudi brivec. Kitajec se večkrat v mesecu poda k temu možaku, sede na pručico in se že veseli užitka ob pogledu na vrečico vseh mogočih priprav, ki jih mojster drži v roki. čistilec ušes nagne svojemu klientu glavo in prične čistiti sluhovod najprej s celo vrsto precej trdih lesenih žličk, Nato vzame v roko tenko roževinasto iglo, ki ima na koncu biser, in z njim brklja po ušesu sem in tja. Za tem postopkom pride pa še hujši: čistilec spusti v uho medeninast prstanček na zelo prožni in izostreni palčici in ga vrti sem in tja; svoj vrhunec doseže pa operacija šele tedaj, ko brivec ščegeta, in bode sluhovod s koničasto priostreno iglo. Ob koncu vrti čistilec nekaj minut svileno kepico po sluhovodu sem in tja, potlej je pa »zabave« vendarle konec. — čiščenje ušes je po Kitajskem zelo razširjeno; ta čudna razvada je kriva, da je toliko Kitajcev naglušnih. (»Pionier«, Zlin)
J,, nadaljevanje
Prosila sem ga, naj me priporoči pri svoji inaleri in naj ji sporoči vesele praznike, Vlak se je že začel pomikati. Preden 6em zaprla okuo, sem se še enkrat ozrla in sem videla njegovo vitko postavo, kako se je izgubljala na peronskih stopnicah.
Tega ima Karla v mislih? me je spreletelo ko blisk. Mala, tršata neokretna Karla — in ta zali mladenič? Denar, da, ta strašni denar, sem žalostno pomislila. Tedaj je zašumelo in medeni kolač mi je padel iz rahlo ovitega papirja. Čisto brez misli eem ga bila spustila iz roke. Nehote eem darilo pogledala. Bilo je pravo lec-tovo erce, ki jih prodajajo na sejmih, rdeče, z belimi vijugami. Sredi je bila elika ljubezenskega para, pod njim je bil pa prilepljen papirček z napisom:
Komaj sem te bil utrl, že mi je počilo srce.
Kajpak ni bil pri kupovanju niti pogledal, kaj je kupil.
Ko mi je Helena zvečer vriskaje padla okoli vratu, je zdrobila srce, ki 6om ga držala v roki; kajti v moji torbici ni bilo več prostora zanj. Pobrala ga je in ga smeje se zlagala skupaj.
»Kje ste ga pa sneli? In kako čudno so besedilo ujema: ,Komaj sem te bil uzrl, rsk, rsk, že mi je počilo srce',« se je norca delala in tjavdan vrgla papir s srcem na mizo ter me znova objela. >0, vi ljuba, dobra gospodična Anica, če bi bila morAla sama ostati tukaj, bi od domotožja umrla.«
»Saj to sem si mislila; zato eem pa prišla in te boui za Božič vzela s seboj na svoj dom. Tole srce mi je pa zato dal gospod Rhoden. Misli namreč, da si še zmerom majhno, čisto majhno dekletce.«
»Ali, ta!« je menila naspol zaničljivo, naspol začudeno. 3 Alt je zdaj v ZUlli?«
»Ne, v Halleju sem ga spoznala.« Potlej sem ji vse povedala.
PREPOVEDANA LJUBEZEN
PO NEMŠKEM IZVIRNIKU PRIREDILA R. L. MLADIH LJUDI
LJUBEZENSKI ROMAN DVEH
Vzela je srce, ga zamišljeno pogledala, nato ga je pa zavila in ga položila v svojo omaro.
»Da, ljuba gospodična Anica,« je rekla in se zasmejala, »tole erce moram pa že spoštovati, eaj mi ga najbrže pošilja moj bodoči svak. Ali ne?«
»Morebiti! Prav nič ne vem, dušica. Jutri odpotujeva v Deesau.«
Ko sva ee tretji dan božičnih praznikov vrnili e krasnega zimskega sprehoda domov in stopili v izbico moje stare babice, je poleg Helenine skodelice za kavo ležalo pismo.
K), oče mi piše!« je začudeno vzkliknila. Med čitanjem pisma ee je smehljala. »Vidite, gospodična Meis-snova, da sem prav imela. Karla se je zaročila,« in prebrala nama je pismo:
»Ljuba Helena!
Sporočam ti, da 6e je tvoja sestra snoči zaročila z Hlioduovim Jurijem.
Nekako ob šestili zvečer je prišel k meni in me je prosil za njeno roko. Karla me je bila na lo že pripravila. Na prvi božični dan, ko je bila v Veliki ZUlli, jo je kar Jurijeva mali zasnubila v njegovem imenu...«
»Mati?« je saini sebi ekočila v besedo Helena. »Gospodična Anica, kako ee vam pa to zdi? Le zakaj je 6ain ni prosil za roko?« Potlej je čitala dalje:
»Karla mi je dejala, da ga ljubi in da so bosta o Veliki noči poročila. To so bili že sami odločili in meni je bilo treba le še prikimati. A Karla bo čez štirinajst dni tako in tako polnoletna in bo sama svoj gospod!
Kako se pa ti kaj imaš, ljubi olrok? Ali nisi morebiti babici gospodične Meissnove v preveliko nadlego? Prosim te, toplo me priporoči in se damama v mojem imenu zahvali za vso
ljubezen, ki ti jo izkazujeta. O veliki noči boš prišla na poroko in potlej boš oetala tukaj. Tudi gospodičua Meissnova bo potlej imela dovolj dela.
Te pozdravlja
tvoj oče.«
»Vidiš, Helena, na vse zadnje bi me pa v Zulli res pošteno potrebovali,« sem zamišljeno rekla.
»Ah, teta, ne,« mi je odvrnila, »Karla zdaj ničesar ue pogreša in vi bi ji bili samo v nadlego, če ee hoče pokazati, kakšna gospodinja tiči v njej.«
Morala sem prav dati prijaznemu dekletcu, in tako sva v starem Dessauu preživeli še krasne dni. Zaroka ni nanjo napravila očitno nikakršnega vtisa, le včasih ee ji je v veselje vrinila misel, da bo morala biti poslej sama pri očetu.
Posebno vesela je bila Helena, če je utegnila brskati po babičini skrinji. Skoraj zavriskala je, če je iztaknila kakšno staro pahljačo ali obleko ali pa kakšno obledelo torbico iz blaga, posuto e pisanimi, steklenimi zvezdicami. Babica ji je potem morala pripovedovati o vseh teh stvareh, kar je pač vedela in znala. Pozneje mi je Helena pogosto rekla, da so bili njeni najlepši dnevi tisti, ki jih je prebila v starem Dessauu.
Potem sem jo spet spremila v Dresden in sem mu obljubila, da pridem o veliki noči spet ponjo, a Helena lega ui hotela.
»Nikar, teta Ana,« rekla mi je Mota« in likala me je, kajti »gospodična« ee ji je zdelo nekam tuje — »saj lahko sama pridem. Saj ne boš niti natanko vedela, kdaj bom odpotovala. Pouiieli vendar, kako lopo bo to! Nekega dne pridem na lepem pred
vrata in pozvonim. Psi bodo zalajali in se vrgli name, pridirjala bo Justi in potlej še ti, nato bom smuknila v očetovo sobo in mu zakrila oči: ,No, ugani, kdo sem?‘ Ne, ne — prosim te, samo pome nikar ne hodi!«
»Kako pa misliš, da boš prišla iz mesta v Ziillo? Lep kos poti je to.«
Trenutek je molčala in premišljevala.
»No,« je potem resno spregovorila, »brzojavila bom svojemu gospodu 6vaku: ,Pridem zdaj in zdaj, prosim, čakajte me z vozom na postaji!1 Zakaj pa imam svaka?« je z nasmehom pristavila.
»Ne, dragica, tega ne smeš narediti!« eem vzkliknila skoraj jezno. »Prosim te, Helena, obljubi mi, da ne prideš, ne da bi prej pisala.«
»No, naj pa bo, ko si že tako v 6krbeh, teta Ana, da se mi ne bi kaj zgodilo. Torej, pa pridi na postajo pome. In Fric bi navsezadnje tudi zameril, če ne bi smel priti z vozom pome.«
Predstojnica ji je dovolita, da me je epremila na postajo, in tu ee je otrok na lepem spustil v jok.
»Tako rada bi videla, (la bi bila že velika noč!« je zaihtela.
Nekaj minut pozneje sem razločila iz množice samo še njen beli robec, ki je mahala z njim.
*
V zullski nadgozdarni so ee pripravljali na poroko. V gornji sobi sta šivali dve šivilji in hvala Bogu, da Karla očitno ni nič kaj rada videla, če sem ee ponudila, da bi jima pomagala. Soba je bila prezakurjena in po prekipevajoči kavi je dišalo v njej in po strojnem olju. V nekaj tednih so se nakopičile cele gore perila in
še zmerom so iz slare skrinje prihajali novi kosi platna, ki so ga stkali še Karlini stari 6tarši.
»To perilo je ravno za na kmete,« je menila Karla. »Tako pajčevinaste blazine, ki 60 Ilhodnovi mami tako všeč, niso za perice in preveč je pri pranju treba nanje paziti.«
Zaročenka je bila večjidel čudno razpoložena. Nepotrpežljiva je bila, slabe volje, z napeto, prežečo črto na upadlem obrazu, venomer nervozna; znosna je postala šele takrat, kadar je na gozdni poti zagledala Khodno-vega Jurija. Dolgo ga je vselej pričakovala pri oknu, potem mu je odhitela pa naproti v svoji rdečerjavi volneni obleki, ki ji jo je bil sešil neki krojač, in eicer zelo neokusno. Bežno si je ogrnila še pahovko in ko je prišla do njega, je stopila na prste in našobila ustnice v poljub. Jurij ee je navadno vselej sklonil in jo poljubil. Ona je nato ponosno in prežeče pogledala v hišna okna in je s sijočim obrazom stopila v hišo.
Jurij je bil vljuden, a zelo tih zaročenec. Vselej je prinesel materine pozdrave in name nikoli ni pozabil. S svojim bodočim tastom se je kmalu zapletel v veleučen pogovor o gozdovih in podobnem. Hiklebrandtovi so mu bili odpovedali, Malo Ziillo nieo nameravali dati več v najent, ampak bi na njej gospodarili Rhodnovi sami. Nekega dne se je nadgozdar prehladil in je več tednov ležal za nevarnim vnetjem pljuč. Ko mu je šlo mak) na bolje, mu je Rhodnov Jurij predlagal, naj rajši zaprosi za upokojitev in naj mu potem pomaga pri gospodarstvu. Stari gospod je obljubil, da se bo premislil. Zdelo se je celo, kakor da ga to veseli.
Uhodnov Jurij je svoji zaročenki prinesel včasih kakšno darilo ali cvetlice z vrla, ali pa, če je bil v mestu, kakšno malenkost za šivanje ali za bodoče gospodinjstvo. Takrat se je vselej od veselja zasmejala. Čuden je bil njen smeh. Kadar se je smejala, se ji je nad velikimi belimi zobmi pokazala vsa dlesen. Nekoč ji je podaril zbirko pesmi. Zahvalila se mtt je in rekla, da je je zelo vesela, *
knjiga je clolgo ležala nedotaknjena na mizi, kamor jo je bila položila tisti dan, ko jo je dobila. Ko je Jurij nazadnje to opazil in jo vprašujoče pogledal, je rekla:
>Nikoli ne utegnem, dragec, a zdaj 6e je bom kmalu lotila.«
Samo nemo ji je pokimal, potlej pa o tem ni več govoril.
V prihodnjih dneh je Karla obiskala svojo bodočo taščo, in ko se je vrnila, je vselej rekla:
»Mati želi, da bi se prej poročila. Neprestano govori o smrti in misli, da sicer ne bo učakala, da bi postala mož in žena. To ji zelo leži na srcu.«
»Kako pa misli o tem tvoj zaročenec?« je vprašal nadgozdar.
»Njemu bi bilo tudi prav,« je obotavljaje se odgovorila.
Pri pastorjevih so bila mnenja o zaroki mladega graščaka deljena. Duhovni oče ni bil nič zadovoljen, vendar o tem ni dosti govoril, le menil je:
»Pri teh dveh nekaj ni v redu. Tu je glavno vlogo igral denar, a to še zdaleč ni podlaga za srečen zakon.«
»Ah, kaj,« je rekla pastorica, »saj ima Karla dobre lastnosti. Praktična je in solidna, in kar je glavno, zalega mladeniča ima rada iz vsega srca. Doslej še nikoli nisem videla tako ponosne zaročenke!«
Gospa Rliodnova je postajala čedalje slabotnejša. Proti koncu marca so na zdravnikov nasvet premaknili poroko za štirinajst dni prej. Karla si je kljub temu želela svatovanja in skromni zaročencev predlog, naj bi slovesnost obhajali v najožjem družinskem krogu, je pri njej spodletel. Poročila naj bi se trinajstega aprila, a tako, kakor je pri njih navada: svečano se bosta peljala v cerkev, povabila bosta mnogo gostov, svatovsko kosilo mora biti v velikem slogu z godbo in plesom.
Treba je bilo pohiteti. Prihodnjo nedeljo so ju oklicali enkrat za dvakrat in na občinsko tablo so napisali imena obeh zaročencev. Stari občinski sluga in hkrati vaški stražnik Rhu-laml je obe imeni gospodu Rhodnu na čast in v upanju na napitnino okrasil z zelenjem. Pri nas je bilo vse narobe. Še prava sreča, da je 6tari gospe Hildebrandtovi prišlo na misel, naj bi slovesnost namesto v tesnili gozdarjevih sobah praznovali v maloziillskem gradiču.
»Vidite,« je dejala, »tu imate veliko kuhinjo in kupolasto dvorano, lo lahko okrasite s smrečjem. In če postavite notri mize in jih lepo pripravite, in če vam priskoči na pomoč še vrtnar s cvetjem, bo to slavnostna dvorana, kakor je sam kralj nima. Spodaj je prostrana veža in na vrh drže lepe stopniee...«
Rhodnov Jurij se je s tem predlogom čisto strinjal. Gospa Hildebrand-tova se je zdela spričo te po roke tako srečna, kakor bi se na poroko pripravljal njen lastni sin. Le-ta si je bil že pred tremi tedni vzel dopust in bo prišel samo še enkrat, da vzame s seboj svojo staro mater. Ni bilo težko opaziti, da se je gospe Hilde-brandtovi odvalil od srca težak kamen, ker ni njen sin mladi ženin. Nekoč, ko sem nekaj pripravljala v dvorani, mi je ta mala, čudna žena rekla:
»Karel še zmerom malce godrnja, saj ga je pa Karla tudi pošteno potegnila za nos. A takle fant, kakor je 011, bo to že prebolel, in nazadnje bo na to docela pozabil.«
Za mojo ljubljenko so v Dresdenu naročili lepo obleko. Šest dni pred poroko sem se pripravila, da pojdem
Enako mlada
je koža obeh. Mami krepijo hormonsko delovanje kože aktivne sestavine Solea mila in kreme.
Punčki pa Solea ščiti kožo, da
»e ne vname.
ponjo, a slučaj je odločil drugače. Bilo je proti večeru pred mojim odhodom. Krasen pomladanski dan se je nagibal h koncu, Karla je odšla k svoji tašči; stari dami se je namreč zelo poslabšalo.
Z nadgozdarjem sem bila spila kavo, ko je prišel gospod Rhoden, da bi 6e z njim še nekaj pogovoril. Tedaj ravno nisem imela nobenega dela, pa sem odšla malo na vrt. Nazadnje sem si natrgala nekaj krokusov, ki so cveteli tik na gredi pred menoj. Vse je žehtelo tako pomladansko in tako sveže. Moje srce je bilo polno veselja, da bo ljubljeno dekletce odslej lahko ostalo trajno pri meni. In v teh mislih je na lepem zazvenel lahen, pridušen krik, nekako med vriskom in ganotjem, kakor je znala krikniti samo Helena. In že mi je planila naproti, vitka, visoka, s srečnimi, otroškimi, smejočimi 6e očmi. Med smehom in jokom me je objela.
»Vidiš! Ali vidiš! Pa eem te le presenetila! Ali vidiš! In zdaj liajdi k očetu!«
Pustila me je in je planila po stopnicah, držečih h glavnim vratom. 'Tisti trenutek so se vrata odprla in Helena je najbrže mislila, da ji hiti naproti oče. Razprostrla je roke, a samo za hip. Potlej so ji iznenada spet omahnile in stoječ drug tik pred drugim, sta si zrla prestrašeno in zmedeno v oči — Helena in Rhodnov Jurij.
Nazadnje se je le zdramila iz otrplosti in se obrnila k meni, Jurij mi je pa dejal, ne da bi odvrnil oči od
nje:
»Gospodična Meissnova, prosim, predstavite me kot bodočega svaka, če je ta mlada dama gospodična Helena.«
Tedaj mu je Helena ponudila des-nieo.
»Ali sem se prestrašila!« je nedolžno vzkliknila. »Mislila sem, da prihaja oče... in...«
»Ali niste name prav nič mislili?« jo je vprašal.
»Ne!« je odkrito priznala, »a zdaj me pustite. Rada bi šla k očetu.«
Stekla je mimo njega po stopnicah navzgor in izginila v hiši.
Jurij je obstal poleg mene in strmel za njo, potlej 6e je zdrznil, kakor bi se bil zbudil iz sanj.
»Lahko noč, gospodična Meissnova,« je dejal, »oprostite mi, mudi se mi!« Odkril se je in z naglimi koraki odšel z vrta na cesto.
V sobi je poleg očeta stala Helena. Zdaj pa zdaj jo je stari mož pogledal s plahimi, začudenimi pogledi. Helena je vsa žarela v svoji mladi, zdravi ljubkosti in v svojem otroškem vese-;
1 ju nad svidenjem. Ko se je nazadnje: obrnila od očeta, da bi pozdravila še: Justi in pogledala po psičkih in sva: s starim gospodom ostala sama, mi je: dejal:	:
»Cela gospodična je postala, kaj; ne?« Iz pisalne mize je vzel meda-: ljonček, ga odprl in mi pokazal sli-: čico v njem. »To je moja druga žena.: Cela Helena, kaj ne? Da bi ji materina lepota prinesla vsaj več sreče,: kakor jo je materi!«
Helena mi je mimo grede povedala,: da so morali zavod v Dresdenu za-! preti zaradi škrlatinke, ki je med mlajšimi gojenkami zelo razsajala, in: da so vse zdrave gojenke poslali do-: mov. Helena je tako dolgo moledovala,: dokler ji niso obljubili, da ne bodo j brzojavili domov. Potlej je pisala go-j spe Hildebrandtovi, naj pride ponjoj na postajo, in le-ta jo je spremila prav do začetka gozdne poti.
Bilo je, kakor bi hiša na lepem dobila drugo lice. Vse se je smejalo,; vse se je veselilo, le Karla se je skoraj zgrozila, ko ji je Helena na stop-' nicah skočila nasproti in jo poljubila.
»Karla, Karla, sem že tul In tvojega zaročenca sem tudi že spoznala!
Karla je nejevoljno siknila: »To vendar ni mogoče!«
»Seveda ga poznam! Seveda! Ali ti ni nič povedal?«
»Ne, nič mi ni povedal — sicer pa; to tudi ni tako važno.«
Pogledala jo je s čudno priprtimi; očmi, potem je pa odhitela na vrh v; svojo 6obo.	;
Stoječ na hodniku, sem videla ta; kratki prizor. Sklonila sem se čez; ograjo in poklicala Heleno. Le-ta je; bila obstala kakor ukopana in zrla za. neprijazno sestro. V njene otroške oči * je spet legel stari, bolestni izraz.
»Teta Ana, zakaj pa Jurij Karli tega ni povedal?« me je vprašala, ma-jaje z glavo.
»Saj ji je povedal, otrok moj, a pozabila je že. Nevesti roji jickaj dni pred poroko vse kaj drugega po glavi.«
»Teta Ana,« se je deklica spet zjasnila, »mojo obleko ti moram pokazati. Krasna je!«
Odvedla me je h kovčegu, ki so ga ji bili medtem prinesli, in morala sem občudovati ljubko preprosto oblekco iz pajčevinasto-tanke mehke rožnate svile. Potlej je jela povpraševati po vsem mogočem in morala sem ji na dolgo in na široko pripovedovali. Tedaj se je na lepem zamislila, potlej je pa vprašala:
»Kako ti je pa Rhodnov Jurij všeč? Meni se zdi od sile brhek in zal — kaj ne, teta Ana?«
»Da, lep in dober človek je,< eem priznala.
Molčala je in se z resnim obrazom zagledala v tla
MifiUlU USODE I
Po nemškem izvirniku, priredila K.
14.	nadaljevanje
Ervina je minila potrpežljivost. Prav zato, ker ni mogel odgovoriti na to vprašanje, se ga je loteval čedalje hujši bes, zlasti pa še, ker je čutil prebadajoče poglede svojega strica. Zdajci je z gnevom udarilo iz njega:
»Ker tako hočem! To ti more in mora biti dovolj!«
Izgovoril je bil te besede z brezobzirnim in zapovedovalnim glasom gospodarja. Njemu v opravičilo bodi povedano: prvič v zakonu! Hana 6e je kar zdrznila; za hip samo. Potlej se je ponosno vzravnala. Zdelo se je, da je zrasla; v očeh so se ji utrnili preteči bliski — in takrat je tudi Ervin prvič opazil v njih zlati blesk, samo da 6e je skrival za njim odsev sovraštva in upornosti.
»Jaz pa nočem!« je prav počasi, a z ledenim naglasom odgovorila. »Na, to je ves moj odgovor!«
Ervina je spreletelo, ko da bi ga bil blisk oplazil. Ali je mar to še tista žena, tiha, pohlevna in poslušna? Tista, ki dotlej še nikoli ni pokazala svoje volje?
»Kaj naj to pomeni?« je naposled izdavil.
»Da poznam vzrok, čeprav mi ga sam nočeš povedati. Prosim te, molčiva o tem,« mu je brž zamašila usta, ko je opazila, da jo hoče ves basen prekiniti. »Dokler ne izgubljava besed o tej stvari, še ni živa; kvečjemu moreč
V 24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. S k robi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere. suši, monga in lika domače perilo Parno čisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REBCH LJUBLJANA
privid. Prepričana eem, da zdaj ne nameravaš več z glavo skozi zid. Želi in zahtevaj kar koli, ne gre mi več do živega. Obljube, ki eem jo Heimrodu dala, ne bom snedla.«
Obrnila se je in odbrzela iz sobe. Ervin je stal ko ukopan in bolščal v vrata. Naposled — čez več minut morečega molka — je spregovoril doktor Eekard:
»Nu?«
»Kdo ji je le to sčvekal?« je temačnega pogleda vprašal mladi mož. »Saj vem, da so 6i začeli ljudje že jezike brusiti, toda nikoli ne bi bil verjel, da je prišlo tudi njej že kaj na uho.«
»Sčvekal? To pač ni bilo treba, saj ima zdrave oči! Povem ti pa, da bi trpela takšno sramoto le kakšna omejena žena hlapčevske narave. Ali se ti zdi mar liana takšnega kova?«
Ervin ni odgovoril. Vrgel se je v naslanjač in njegovo čelo se je le še bolj zmračilo, ko je stric neizprosno nadaljeval:
»Motiš se. pa še pošteno, ako misliš, da si ljudje komaj začenjajo brusiti jezike zaradi tebe in Olge Pavlovne. Te govorice so se že raznesle v vsej bohotnosti. Tega, čemur pravita vidva .nedolžno', ne verjame živ krst, in če nameravaš vztrajati pri svoji prepovedi, je katastrofa neizogibna. Heim-rod bo še tako zvit izgovor spregledal. Ali ti je mar vseeno, če bo javno bril norce iz tebe, češ da ne upaš dovoliti svoji ženi, da sprejme njegovo ponudbo, ker ti je to strogo prepovedano? Ali še zmerom nočeš izpre-videti, kako klavrna je tvoja vloga v ostrih in — če treba — tudi strogih očeh družbe?«
»Stric, nehaj vendar!« Brankov glas je drhtel od zatajenega besa. »Mnogo prenesem od tebe — in edini si, ki mu v takšnih rečeh sploh dajem odgovor, toda če se spozabljaš in me v moji lastni hiši žališ...«
»Zato, ker ti povem resnico v obraz? In prav zato, ker sem edini, ki ti smem' včasih pritegniti vajeti, me moraš poslušati do konca. Pri moji duši, Ervin, mnogokrat sem se že kesal, ker sem pospeševal vajino poroko, toda edino v tem sem videl možnost, da te iztrgam iz krempljev one odcvetajoče lepotice. Nič ni pomagalo! Ona se te je oprijela kakor klop, ti sam pa nisi imel dovolj poguma in moči, da bi se ji odrekel. Toda vsaj tega bi se moral zavedati, da je tvoja javna strastna privrženost do te ženske sramotna žalitev tvoje zakonite žene. To vidi vsakdo, samo ti si slep!«
Vsiljiva resnoba, in še bolj resnica teli besed vendar nista zgrešili učinka. Ervin je spokorniško molčal in se grizel v ustnico.
»Zdaj se pa skušaš še repenčiti kol gospodar vpričo Hane, prav zdaj, ko se hlapčevsko in za moža poniževalno uklanjaš muhavosti in sebičnosti napihujemo tujke. Hvala Bogu, ostalo je le pri poskusu, zakaj ženica se ti je pošteno postavila po robu. Danes si jo menda šele spoznal. Nak, prijatelj, njej ne boš vsilil svoje gospodovalne volje!
Varen boš sicer pred očitki in scenami, zakaj molčala bo, kakor je molčala doslej, toda lepega dne te bo molče zapustila — in ostal boš sam... Lahko noč!«
Evgen Eekard je odšel in je pustil svojega nečaka pri volji, ki je nihala med trmo in osramočenostjo. Dobro se je zavedal, da se je prej pred ženo liudo spozabil — in da je bil to poslednji povod, ko je skušal uveljaviti svojo gospodovalnost. Ali mar svoje žene do te ure res ni poznal? S kakšnim glasom in s kakšnim pogledom ga je ukorila!
Eekardove namige je le predobro razumel. Da, tudi to bi se utegnilo zgoditi. In vendar sam doslej še nikoli ni mislil na ločitev. Skrival 6e je za zavestjo, da ni prešestvoval — in zato ni ženi nikoli prisodil pravice, da bi bila užaljena. In vendar je danes sprevidel, da je užaljena... Kaj bi le bilo, ako bi ga zapustila?
Prišel je služabnik, da utrne luči. Ervin ga je odslovil z naročilom, naj gospe pove, da bo vso noč delal. Potlej je zaklenil duri in se začel brez pokoja sprehajati po 6obi.
*
Potrpežljivost stare gospe Dankmar-jeve je morala prestati hudo preskušajo. Že sila odveč se ji je zdelo, da se je mlada dvojica precej po ženitovanj-skem potovanju podala v Berlin, da prebije tam nekaj dni, kaj šele to, da mora zdaj že mesece in mesece zaman čakati njune vrnitve.
Hana je medlem ves čas trepetala, da 6e bo prej ali slej babica odvrnila od njiju, tedaj je pa nenadejano prišla pomoč. V dvornem gledališču so bili sprejeli Ervinovo dramo na spored — in to je nai>osled nestrpnost stare dame vendarle potolažilo. Ervin je že od mladih nog veljal za pesnika, za bodočega slavnega člana družine, in ker ga je imela tudi prateta za izbranca in ljubljenca bogov, se je še v njej spričo čeprav še nedognanega uspeha mogočno zganil družinski ponos.
Koj se je sprijaznila z mislijo, da je bil odšel v Berlin zgolj zaradi svoje drame. Dobri fant je nalašč molčal, dokler si ni utrl poti. In všeč ji je bilo tako. Celo v to se je vdala, da sta io mlada zakonca za Božič obiskala » Reinecku samo za par dni. Ervin je bil, ves svetal olj misli na svoje bodoče zmagoslavne uspehe, s staro damo na vso moč ljubezniv, ona mu je pa očitno kazala, kako ponosna je nanj.
O vsem tem, kaj Ervina v resnici tolikanj vleče v Berlin, se prateti še sanjalo ni, in prav tako ni nič vedela o tem, da je pranečakova drama šele na spomfau lanske m sporedu in da zdaj še sluha in duha ni o skušnjah v gledališču.
Zima je minila kakor po navadi. Odlične in l>ogate družine so se kosale med seboj, katera bo svoje goste ime-
nitneje pogostila in zabavala; v gledališčih in v koncertnih dvoranah so sei vrstile prireditve, druga sijajnejša odj druge.
Marec je bil že prišel v deželo — ini vendar je bilo vreme še prav zimsko,; mračno in vlažno. Tudi družabno živ-' ljenje se je po malem uneslo.
Lepega dne je pa završalo po Berlinu. Raznesel se je glas, da je profesor Ileimrod v\Vinterjevi prodajalni, umetnin razstavil neko veliko podobo.| To je bil celo za Berlin svojstven dogodek, zakaj mojster, bogat s slavo ini zlatom, je v poslednjem času zelo' redkokdaj presenetil občinstvo s kakš-. no novo umetnino. Njegove slike soi zato zbujale še večjo pozornost medi umetnost razumevajočim in umetnosti! željnim občinstvom.
V veliki in razkošni Winterjevi dvo-i rani sta viseli Heimrodovi najnovejši: umetnini: podoba doktorja Eckarda in velika ženska podoba.
Glavni urednik »Prapora« je bil povsod znana osebnost in tudi Hano Brankovo je družba poznala, vendar se ni dotlej nihče zanjo kdo ve kako ©grel. Vsem se je zdela čedna, vendar nepomembna gospa, ki jo jo njen mož sicer postavil sredi v družabni krog, ki pa ni zanjo mignil niti z mezincem, da bi ji pripomogel v6aj do skromne veljave. In zdaj — kar na lepem — razstavlja Heimrod njeno podobo! Splošna pozornost se je pri priči preusmerila.
Podoba je bila dokolenska slika; pozornost je zbujala zlasti zaradi nenavadne skromnosti. Zaman si iskal na njej kakršno lioli sled umetniške rafiniranosti. Na motnem ozadju se je risala postava mlade žene, neprisiljene v drži telesa in rok. Izza preproste obleke iz lahne, bele svile brez slehernega okraska je dihala mladostno vitka postava, skoraj dekliška v svoji nežnosti. Svetlorjavi lasje so bili v nasprotju s takratno modo preprosto pri-česani in strnjeni v zatilniku v težak vozel. Lahno valoviti kodri so pa vendar močno poudarjali fine obrise glave.
V obrazu, zročem naravnost na občudovalce, je bil poudarjen zlasti duševni element. Stara Heimrodova manira, ki se ji je imel predvsem zahvaliti za svojo slavo! Izraz v njenem obrazu je bil vsem znan — in vendar ga niso bili opazili na živi Hani še nikoli tako nezastrtega, tako res živega in prepričevalnega kakor na sliki. In tista, čeprav samo naznačena in vendar vidna energična poteza na licu komaj devetnajstletne žene je razodevala, da zna ta mlada gospa hoteti, in še celo več ko samo hoteti, če je treba.
Duša vse slike je bila pa v očeh, na široko razprtih in tolikanj resnega pogleda. Zlate oči jih je bil mojster krstil koj, ko ji je pogledal vanje — in naslikal jih je res sebi v ponos. V tej; čisti bleščeči rjavi barvi, ki se ji je na
'Inu skrival zlat blesk, je bilo ne Uaj sončnim žarkom podobnega.
Z vse slike je dihala mladost, deh-fra in nedotaknjena svežost, prebiija-oiV se življenje. Nihče se ni mogel ilresli tega vtisa — in morda je vsak ibčudovaien prav s tem pripomogel 'leimrodovi umetnini do uspeha, ki uti zlepa tii najti primere. Hanina ■•lika je postala čez noč najprivlačnejša berlinska senzacija.
■In to zanimivo ženico smo si doslej ’e tako mimo grede iz vljudnosti ogledali! Kje smo le imeli o?i?< je dejal Torvvald doktorju Eckardu, kosta slala ired Hanino sliko. »Zdi se, da je mlado gospo Brankovo nam vsem odkril 5ole mojster Heimrodk »Jaz sem jo odkril že malce prej, seveda samo med štirimi očmi,« je del doktor Eckard. "Sploh pa, užaljen sem. da vešte! Tu poleg visi moja podoba — in mojstrska je pri moji veri — in vendar je nihče ne povoha. Ves svet občuduje samo mojo nečakinjo. Zatemnila me je, pa še prav pošteno!
Kar se vam sicer ne primeri lahko, gospod doktor,« je smeje se menil igralec. »Rečem pa, ta slika je vzvišena nad sleherno kritiko, če jo gledaš še skozi tako oster slikarski drobnogled.«
Da, da! Piavi Heinirod! Z vsemi mladimi se še lahko kosa. Z vso rafi-niranostjo in z vsemi duhovitimi efekti vendar kaj takšnega ne zmorejo... tolikšne preprostosti in tako dovršene umetnine! Naj se le kdo poskusi z njim! c
Torvvald mu ie pravkar hotel pritrditi, toda prav takrat se je moral vljudno prikloniti in stopiti za korak nazaj, zakaj poleg njega ie zašmnela po tleh svilena vlečka. Prišli so bili novi obiskovalci: gospa Arnikova v .spremstvu dveh gospodov.
Dama se je resda več dni premagovala, da ni kar stekla k Winterju. Naposled pa vendar ni smela prezreli tolikšne zanimivosti, ki govori o njej vesoljni Berlin. Sicer je pa vedela le peščica ljudi, da je hotela prav gospa Arnikova postati ta senzacija. Z navidezno dopadljivostjo je občudovala to »mojstrsko podobo;:, njene barve, umetnikovo tehniko — skratka vse take in podobne važne : stvari. Poznala je vse potrebne umetniške izraze in jih je umela s pridom porabiti. Sicer pa: osmešila bi se bila, tla ni Heimrodove slike občudovala.
In kako 6e vam zdi slika podana, gospa?« je vprašal Torvvald. »Čisto svojstven način, ali mar ne? Že drža sama. Oglejte si to mehko črto glave in vratu, lu kljub preprostosti pričeske, tolikšna bohotnost las, zlasti vozel v zatilniku. Imenitno, zaresk Gospa Arnikova ga je ošinila naspol z zaničljivim naepol z razdraženim pogledom, zakaj Torvvaidove besede so bile le preveč navdušene. Toda v hipu se je zavedela in udušila togoto. S kar se da ljubeznivim nasmeškom je igralcu pritrdila:
■Priznam, tu< li jaz sem vaših misli; nad vse svojsko in zanimivo, samo — gospa Brankova to n i ! :
»O pač! .le, in kar živo jo vidim! je dejal Eckard suho, a odločno.
»Ne govorim o podobnosti; te je še aa prebitek! Samo to, kar je mojster vdahnil temu obrazu, ni in ni pohlevni in pokojni izraz naše drage gospe Hane, ki ga vsi tako dobro poznamo.’ Okoli doktorjevih ustnic je zaigral 'malce hudomušen nasmeh, ko je ponovil:
Pokojni in pohlevni izraz! Molite se, gospa, prav gotovo. Hana je samo zapeta in Heimrod je pogledal globlje kakor samo na površje.,. Vse tisto, kar skriva Hana za svojo zapetostjo,_ je spregledal. Vzemimo samo to odločno potezo! Ta je pri liani živa, Heimrod si je ni satno izmislila
Oba navzočim mlada gospoda, ki sta Hano tudi poznala, sta se tedaj tudi vmešala v pogovor. Poetalo je prav živahno. Ni jima šlo v glavo, da sta zgolj preprosta pričeska in skromna Obleka tako učinkovali in spremenili ves pojav.
»Pri moji veri,« je menil Eckard, »profesor je bil v tem pravi trinog. Vso .moderno navlako*, kakor je rekel, je zavrgel in ji diktiral toaleto in pričesko po svojem okusu. In zdi se mi, da je prav e to obliko in s to pričesko, ki nista vezani na časovno modo, zadel v črno, zakaj ustvaril je mojstrovino, ki bo ostala v vseh časih moderna.«
»Da, da, pokazal nam je doslej ne-sluteno lepoto!« je dfil Torvvald. žKakšne oči! Zdi se, da se na dnu samo sonce zrcalite Gospa Arnikova se je vgriznila v ustnico. To ie opazit menda samo dok-
PRUZINSKI TEDNIK |V VSAKO| SLOVENSKO HISO!
tor Eckard, zakaj v naslednjem hipu se je svetovnjaška dama že spet smehljata, Ij ubeznivo in prikupno.
»Prav imate! Doslej neslutena lepota! Heimrod je res vsegamogočen v tem pogledu. Ako razglasi kakšno žensko za lepotico, potlej je to za vesoljni ISerlin pribito dejstvo — in nihče si ne bo upal ugovarjati. Toda preden bi utegnila pozabiti, gospod Torvvald — nekaj I >i se še rada z vami pomenila. Saj veste, da sem v zboru pokroviteljic naše dobrodelne prireditve. Polne roke dela imamo in vaš umetniški nasvet nam je neobhodno potreben. Spodaj me čaka voz; hotela sem se peljati malce skozi zverinjak... Ali bi me hoteli spremiti?«
Igralec se je pritrdilno priklonil in Olga Pavlovna se je brž obrnila na drugo stran in jela občudovati veliko pomorsko sliko nekega francoskega umetnika. Otta njena spremljevalca sta stopila za njo, Torvvald se je pa še nekaj minut pomudil pri Heimrodovi sliki.
Pazite se,-:. je tiho dejal Eckard, zdi se, da ste prišli v nemilost. Saj menda poznate staro postavo, da je najhujši greh, ako v navzočnosti kakšne lepe ženske poješ slavo lepoti kakšne druge. In to, dragi Torvvald, ste slorili kar preočitno.*
■Ati se vam zdi gospa Arnikova tako malenkostna?«
Doktor se je zasmejal. »To ni rna-lenkostnost, temveč zakon narave! Pobotajta se na sprehodu, ko vas bo prosila za vaš .umetniški nasvet’, to se pravi, ko vas bo prisilila, da ji obljubile sodelovanje na prireditvi. Sicer bi vam ne bila izkazala ,milosti1! Pa zbogom, gospod Torvvald!::
Nameravana dobrodelna prireditev ie bila poslednja javna veselica v sezoni. Tokrat so presedlali z gledaliških predstav na drugega konjiča, zakaj ponavljajoče se prireditve po enakem kopitu postanejo vsem dolgočasne. Veselica naj I»i imela značaj imenitne družabne prireditve, umetniki naj bi nastopali samo zato, da povzdignejo dobro voljo. Neki znamenit virtuoz je obljubil klavirski koncert, Torvvald deklamacijo zanimive balade, kopica mladih dam in gospodov se je pa že vadila za uprizoritev ruskih narodnih plesov. Gospa Arnikova. ki je sprožila to zamisel, je nalašč zato naročila iz Petrograda skice za kostume, operni baletni mojster je pa ves božji dan študiral in učil plese. Visoka vstopnina in na moč zvišane cene jedil in pijač so bile najboljše poroštvo, da bo prireditev veledonosna.
Najeli so bili največjo in najbolj gosposko berlinsko dvorano, in na večer prireditve se je zbralo tam vse. kar je hotelo kaj veljati v družbi, in vsi, ki so se hoteli še srečati pred pomladjo, ki bo s svojimi čari zvabila ljudi v naravo in razpršila še tako intimne družbe.
Gospa Arnikova je imela že od narave poseben dar, da se je povsod vidno odlikovala. A tudi sicer so ji njeno bogastvo in njena priporočila povsod odprla vrata na stežaj. V Berlinu se je bila prikazala kakor bleščeča zvezda repatica, ki pušča za seboj ožarjeno pot — in kakor so vedeli povedati, bo spet tako izginila. Zakaj določeno je že bilo. da bo naslednjo zimo prebila v Petrogradu.
Nocoj je bila oblečena spet v dragoceno toaleto, naročeno naravnost iz Pariza. Bila je to prava simfonija zlatobarvnega atlasa, bleščečega bar-žuna in dragocenih čipk, pravcata mojstrovina najnovejše mode v izdelavi in zamisli. Bogati demantni okrasek, ki so ga njeni znanci že tolikokrat občudovali, je blestel na njenem rož-natobarvnem vratu, lase in roke so ji pa krasili dragulji neslutene vrednosti.
Ervin Brankov je pravkar pozdravil lepo gospo, ona je pa z obžalujočim glasom povzela:
>Kar sami prihajate? Torej vaša soproga še zmerom ni zdrava? Včeraj mi je namreč sporočila, da ne more priti na čaj, češ da se ne počuti zdravo.«
Na obrazu mladega moža je bilo opaziti lahno zadrego, ko je odgovoril:
>0, saj bo prišla. Včeraj jo je mučil le lahen prehlad; pa ji je že odleglo. Profesor Heimrod je nameraval priti po nas, a se je malo zakasnil — menda. Moral sem oditi kar sam, kajti kot odbornik moram biti vendar o pravem času na svojem mestu.«
»Lej, lej! Zdi se, da ste si postali s Heimrodom debeli prijatelji,« je s pridušeno ogorčenostjo medila gospa Arni kova.
Brankov je zmignil z rameni in v opravičilo del:
»Kaj si čem; sprijazniti sem se moral z odnosi, ki so zavladali med profesorjem in mojo ženo, odkar jo je začel slikati.«
Govoril je poltiho, a zaupnejši sploh ni mogel postati, zakaj stala sta sredi bučne množice, ki je zdaj tega zdaj onega pritegnila v 6voj vrvež.
Kmalu se je začel klavirski koncert. Umetnik je igral dovršeno in s tolikšno virtuoznostjo, da mu je občinstvo ploskalo z vseh strani. Občuteno zaigrane skladbe so navdale vse navzoč-ne s posebno ubranostjo, in kmalu se je vseli lotila dobra volja. Zabava je poslala splošna; pri bogato založenih bifejih se je kar trlo ljudi.
Prihodnji dnevi Vam latitcO naklonijo srečo. Pazite dobro, skriva se v navodilu o uporabi Radiona. 8. maja izide poja« snilo v tem časopisu.
RADION
nagradno tekmovanje
RADION pere sam - pere prizanesljivo
H
umor
Trgovec
Petrček kaj rad zabeli svoje govorjenje s kakšno krepko. Mamici kajpak to ni všeč, rada bi ga poboljšala in mu obljubi: »če ne boš med večerjo niti enkrat dejal .prekleto', boš dobil od mene dinar.
»Lepo, mama,« odvrne nadobudni otrok. »Samo, veš, poznam besedo, ki je vredna najmanj deset dinarjev.«
Ujela ga je
»Ljubček, ali si oddal pismo, ki sem ti ga opoldne dala?«
»Seveda, mucka moja, kako le moreš to vpraševati.«
»Ali ti to lahko tudi res verjamem?«
»Kajpak, nisem ga odložil iz roke vse do poštnega nabiralnika, kjer sem ga oddal.«
»No, nate se res lahko zanesem! Saj ti sploh nisem dala nobenega pisma.«
Za besedo ga je prijel
»Zal se vaše dobrodelne prireditve ne morem udeležiti, z duhom bom pa ves čas pri vas.«
»Ah, veseli me. In kje želite, da bo vaš duh sedel? Imamo sedeže od 5 do 50 dinarjev.«
Zakon — praktična
Vlak z mladoporočencema je prispel v podeželsko mestece. »Milan,« meni ženičica, »narediva se, kakor da bi bila že dolgo poročena.«
»V redu, kar vzdigni kovčege,« meni novopečeni zakonski mož.
Iz otroških ust
»Mama, glej, da smukneš očetov robec.«
»Zakaj pa, ljubček?«
»Veš, mama, v njem je namreč vozel in mislim, da je očka s tem vozlom name mislil.«
Prvi uspeh
»No, kako si zadovoljen s svojimi novimi panji?«
»Kar zadovoljen sem, medu sicer še nisem trčal, zato so pa čebelice že dva upnika opikale.«
Radio Ljublj ana
od 5. do II. maja 1938.
ČETRTEK, DNE 5. MAJA
12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Koncert Radijskega orkestra ■ 14.00: Najiovedi ■ 18.00: Radijski orkester ■ 18.40: Slovenščina za Slovence ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■
19.50: Uvod v prenos ■ 20.00: Prenos iz opernega gledališča v Ljubljani v
1. odmoru: Glasbeno predavanje, v
2. odmoru: Napovedi, poročila ■ Konec ob 23. uri.
PETEK, DNE 6. MAJA
11.00: Materi! ■ 12.00: Po naših stezicah ■ 12.43: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Zenska ura* 18.20: Nekaj valčkov ■ 18.40: Francoščina ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: 10 minut za planince ■ 20.00: Radijski orkester ■ 21.00: Plošče ■ 21.10: V. večer svetovne klavirske literature ■ Konec ob 23. uri.
SOBOTA, DNE 7. MAJA
12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ .13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Radijski orkester ■ 18.40: Sredozemski človek ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Pregled sporeda ■ 20.00: Zunanja politika ■ 20.30: V. večer muzikomedijantov ■ 2200: Napovedi, poročila ® 22.15: Radijski orkester ■ 23.00: XX. mednarodni katoliška esper. kongres ■ Konec ob 23.30 uri
NEDELJA, DNE 8. MAJA
8.00: Tamburaši« septet ■ 9.00: Napovedi, poročila ■ 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve ■ 9.45: Verski govor ■ 10.00: Plošče ■ 11.00: Otroška ura ■ 11.30: Koncert ■ 13.00: Napovedi, poročila ■ 13.20: Vse mogoče, kar kdo hoče ■ 17.00: Kmetijska ura ■ 17.30: Veselo popoldne ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Prenos šmarnic iz cerkve sv. Petra v Ljubljani ■ 20.30: Skladbe Viktorja Parme ■ 22.00: Napovedi, poročila ■22.15: Plesna glasba na ploščah ■ Konec ob 23. uri.
PONEDELJEK, DNE 9. MAJA
12.00: Slovanske uverture ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Zdravstvena ura ■ 18.20: Plošče ■ 18.40: Kulturna kronika ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac ura ■ 19.50:	Bolezenski razplet jetike ■
20.00: Radijski orkester ■ 21.00: Plo-
NAMIZNO, POSTELJNO, TELESNO PERILO IN ZAVESE
I VAM NUDI
f SPECIALNA TRGOVINA
R<
j L|UI
ROBERT GOLI
LIIIBLIANA. ŠELENBUKGOVA 3
šče ■ 21.10: Ljubljanski godalni kvartet; ■ 22.00: Napovedi, poročila * 22.15: Operetna glasba ■ Konec ob 23 uri.
TOREK, DNE 10. MAJA
11.00: Šolska ura ■ 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Radijski orkester ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Plošče ■18.40: Vpliv prirode na življenje in značaj sredozemskih narodov ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zabavni zvočni tednik ■ 20.00: Plošče
■ 20.15: Očkov god — zvočna igrica
■ 21.00: Zvoki za oddih ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Plošče ■ Konec ob 23. uri.
SREDA, DNE 11. MAJA
12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Šramel kvartet »Škrjanček« ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Mladinska ura ■ 18.20: Pomlad v glasbi ■ 18.40: Umetnostni spomeniki na Dolenjskem ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac .ura ■ 19.50: Protituberkuloziia propaganda ■20.00: Narodne ob spremljevanju harmonike poje Poldka Zupanova ■ 21.00: Večer v počastitev spomina skladateljev Ravela in Roussela ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Plošče ■ Konec ob 23. uri.
Vulkanizirajte sami
avtogume itd. brez aparata • sredstvom »Comanin«. — Poskusna garnitura («* nekoliko popravil) po povzetju din 37'—. Glavno zastopstvo: Tehnična poslovalnica ING. IVAN SCHNEIDER, ZAGREB, Masarykova 16.
TRI 16LETNE LEPOTICE žele spoznati tri inteligentne gospode ilo 26 let slare. Dopise na upravo pod »Beli jorgovao«.
Pomladne novosti vseh oblačil, športne, kamgarn, obleke, perilo itd. najceneje
Presker
Ljubljana, Sv. Petra c. 14
FR. P. ZAJEC
IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI THQ O
Velika iztrra vsatoirslniti naočnikov, povečevalnih slekel, daljnogledov, toplomerov, barometrov, baroiermometrov, hfuromelrov itd. - Raznovrstne ure, zlatnina in srebrnina. - Ceniki brezplačno!
Izdaja 5» konsorclj »družinskega tednika« K. BratuSa, novinar: odgovarja Hugo Kern. novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. ? Ljubljani; za tiskamo odgovarja O. Mihalek — 551 y Ljubljani.