Tendence v muzejski pedagogiki
Rajka Bračun Sova in Darko Štrajn
in
ričujoča številka Šolskega polja je prva številka znanstvene revije na
področju vzgoje in izobraževanja ter edukacijskih raziskav, ki s teoret-
skimi kot tudi z empiričnimi znanstvenimi prispevki tematizira muzejsko pedagogiko. Bil je že čas za to; kajti doslej - kot nama je znano - pri nas še ni bilo tako strnjene obdelave tega področja. Njegovega pomena v bližnji prihodnosti ni mogoče preceniti. To posebno številko sestavljajo besedila v slovenščini in angleščini; o razlogih za tako uredniško politiko pa smo že govorili ob prejšnjih podobnih priložnostih.
Razvoj muzejsko-pedagoške teoretične misli v slovenskem prostoru je tesno povezan s Pedagoškim inštitutom. Pred tremi desetletji je inštitut omogočil Lidiji Tavčar, tedaj kustosinji pedagoginji v Narodni galeriji, da se je kot zunanja sodelavka vključila v projekte, ki jih je vodila raziskovalka Eva Bahovec, in sicer v: Teoretska izhodišča za analizo razvoja osebnosti in vzgojnega programa (Pedagoški inštitut, Ljubljana 1986, nosilka raziskovalne naloge Eva Bahovec, sodelavka Lidija Tavčar s poglavjem »Uvajanje novih vsebin v vzgojni program - primer estetske vzgoje«); Vrtci za današnji čas in Ljubljanski vrtci med preteklostjo in »Evropo« (Pedagoški inštitut, Ljubljana 1991/92, nosilca raziskav Eva Bahovec, Zdenko Kodelja, sodelavci Janja Bar-ši, Boris A. Novak, Lidija Tavčar s poglavjem »Vrtec v galeriji, galerija v vrtcu«). Programska raziskovalna skupina za Edukacijske raziskave jo je povabila k sodelovanju, ki ga je sprejela za obdobje med 2003 in 2008. Leta 2009 je Pedagoški inštitut v zbirki digitalnih izdaj Dissertationes izdal njeno knjigo Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko. Ta prva znanstvena monografija na tem področju pri nas je uvrščena na seznam obvezne študijske literature na novem programu magistrskega študija muzejske pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.
83
ŠOLSKO POLJE, LETNIK XXVI, ŠTEVILKA 5-6
Muzejska pedagogika kot interdisciplinarna znanstvena veda označuje široko teoretsko polje in velik nabor aplikativnih pristopov, ki se lotevajo vsebinskih, epistemoloških, konceptualnih in metodičnih vprašanj o vlogi oziroma rabah »muzeja« v vzgojnem in izobraževalnem kontekstu. Ni dvoma, da je veda z razcvetom interdisciplinarnosti precej presegla ožje okvire zgolj umetnostne vzgoje, če ne govorimo še o tem, da so premene v definicijah in percepcijah muzejskih vsebin - artefaktov predvsem z umetniških področij, pa tudi z drugih področij, kot so zgodovina, etnologija, naravoslovne znanosti itd. - pomembno vplivale na konfiguracijo polja preučevanja. Te premene vsekakor odražajo preplet družbenih dogajanj z njihovimi različnimi dinamikami in interakcijami, pri čemer mislimo na izredno produkcijo v humanistiki zadnjih desetletij, ne samo v filozofski estetiki, ampak tudi v mnogih novih formatih ved, ponavadi imenovanih »študije« (npr. kulturne študije - študije vizualne kulture, študije materialne kulture; študije spola; muzeološke študije ipd.). Nove teoretske poglede na muzejsko pedagogiko prinašajo tudi na družboslovni metodologiji temelječe empirične raziskave v muzejih, ki so se v kontekstu novega razmerja med obiskovalci in muzeji razmahnile v zadnjih dveh, treh desetletjih. Glede na posebno vlogo (likovne) umetnosti v teoretskih refleksijah in v različnih pedagoških, kurikularnih in didaktičnih konstrukcijah njene navzočnosti v vzgoji in izobraževanju na vseh stopnjah, je jasno, da so moderna in postmoderna dogajanja postavila pod vprašaj tradicionalne kanone in s tem doseg konvencionalnih rab umetnosti v izobraževalnem procesu. Ne nazadnje pa je na transformacije polja muzejske pedagogike vplivalo tudi realno intenzivno dogajanje v zvezi z muzeji v urbanih in tudi ruralnih ambientih.
Tematska številka je razdeljena v dva dela. V prvem so zbrani teoretski prispevki, ki v metodološkem oziru temeljijo na kritični analizi in primerjavi edukacijskih, filozofskih, socioloških in drugih relevantnih perspektiv. V drugem so zbrane empirične raziskave, ki so bile izvedene v muzejih in pretežno temeljijo na kvalitativni metodologiji.
Številko pričenja članek Lidije Tavčar. Ker avtorica že nekaj let ne dela več na tem področju, sva še posebej vesela, da se je odzvala povabilu k sodelovanju pri nastajanju pričujoče številke. V prispevku z naslovom Boj na treh toriščih poda zgodovinski prerez porajanja muzejske pedagogike v Sloveniji in kritično predstavi ovire pri uspešnem razvoju »nove discipline«. Avtorica se osredotoči na tri kritične segmente, s katerimi se soočajo muzejski pedagogi pri svojem delu, in hkrati opozori na pereče področje v izobraževanju nasploh - na to, kako premostiti manko v znanju pri učencih iz socialno in kulturno deprivilegiranih okolij in kaj lahko mu-
154
R. bračun sova in d. štrajn ■ tendence v muzejski pedagogiki
zejska pedagogika pomaga storiti pri zmanjševanju tega kulturnega primanjkljaja.
Miško Suvakovic je vodilni teoretik sodobne umetnosti na področju nekdanje Jugoslavije. Nekaj časa se je aktivno ukvarjal z umetniškim ustvarjanjem, ki pa ga je, kot pogosto razloži, opustil takrat, ko je prestopil na področje teorije. Opravlja tudi veliko pedagoškega dela na visokošolski ravni in je pogost predavatelj na konferencah, otvoritvah razstav ipd., tudi v Sloveniji. V prispevku Art Education - Critical Design for Procedures and Platforms of Contemporary Art Education je strnil in mestoma dopolnil svoja dognanja iz temeljnega dela o epistemologiji umetnosti. Besedilo se ukvarja z razmerji med poetiko, znanjem in kreacijo v umetnosti. Pri tem jasno opredeli pomembne parametre raziskovanja v umetnosti in njegovega »znanstvenega« pomena, na podlagi katerega se orientirajo tudi v muzejih, ko urejajo zbirke in postavljajo razstave. Nekoliko daljše besedilo hkrati s tem poda avtorjev pogled na fenomene modernizma in obdobja, ki mu je sledilo. Pri tem se ne izogne vprašanjem o ideologiji. Skratka, v času, ko se nakazujejo novi prelomi v pojmovanju umetnosti in tudi presenetljivi novi pojavi na tem področju, je Suvakoviceva teorija odlična podlaga za formulacije korespondirajočih konceptov v muzejski in pedagoški dejavnosti.
Darko Strajn v teoretski razpravi o (umetnostnem) muzeju kot dis-kurzivnemu prostoru, ki z izbiranjem, izpostavljanjem (nasproti razstavljanju) artefaktov ali/in likovnih umetnin ter s posredovanjem vedenja o njih oblikuje na eni strani znanje/vednost o umetnosti in obiskovalčevo izkušnjo z njo na drugi strani, izhaja iz prispevka nizozemske teoretičar-ke Mieke Bal, ki je konceptualizirala muzejski diskurz v okviru svoje inačice analize kulture (culturalanalysis). Z vidika te teorije se razmerja subjekta in objekta v muzejskih izpostavitvah odprejo novemu branju, ki ima posledice tudi za razumevanje edukacijske vloge muzeja.
Drugi sklop sestavljajo štirje znanstveni prispevki domačih in tujih avtoric, ki predstavljajo rezultate empiričnih muzejsko-pedagoških raziskav in so zaradi tega nemara še posebej zanimivi za slovenskega bralca.
Rajka Bračun Sova in Metoda Kemperl v prispevku z naslovom Irwi-nov Kapital - zakaj ga ne razumemo predstavljata sekundarno analizo dela rezultatov, pridobljenih s poglobljenim intervjuvanjem obiskovalcev v Moderni galeriji leta 2012. S tehniko govorjenja misli, asociacij in občutkov, ki so se intervjuvancem porajali med ogledovanjem umetniških del, je bilo moč ugotoviti, na kakšne načine se obiskovalci odzivajo na umetniška dela, med drugim na Irwinov Kapital. Pri tej postmoderni slikarski instalaciji je imela glavnina udeležencev težave z razumevanjem koncepta in likovnega izraza, nekateri pa ga sploh niso želeli razumeti.
11
ŠOLSKO POLJE, LETNIK XXVI, ŠTEVILKA 5-6
Prispevek Brigite Strnad z naslovom Umetnostni muzej kot prostor avtentičnega učenja: primer Umetnostne galerije Maribor temelji na elementih akcijskega raziskovanja. Avtorica, vodja pedagoškega oddelka v osrednji muzejsko-galerijski ustanovi v severovzhodni Sloveniji, že več let sistematično preučuje svojo poklicno situacijo in jo spreminja, izboljšuje. Osebna vključenost v raziskovanje lastne muzejsko-pedagoške prakse prinaša nova spoznanja o umetnostnem muzeju kot prostoru avtentičnega učenja za mlajše otroke, ki jih avtorica analitično preverja z refleksijo obstoječe literature oziroma teorij. Predvsem jo zanimajo metode poučevanja in otrokovo učenje, kar nazorno ilustrira s primeri konkretnih učnih situacij - zlasti pogovorov ob umetninah.
Željka Mikloševic je hrvaška raziskovalka, ki je leta 2015 analizirala napise ob umetninah (t. i. QR kode) v Narodni galeriji v Ljubljani. Njen prispevek z naslovom Delivering Messages to Foreign Visitors - Interpretive Labels in the National Gallery of Slovenia temelji na predpostavki, da sta zagotavljanje širokega spektra informacij in vzpostavljanje specifičnega odnosa z obiskovalci preko napisov na razstavi pomembna tako za obiskovalčev estetski užitek kot za njegovo učenje o umetnosti. Avtorica je ugotovila, da so sama besedila kot vir informacij precej pomembna za obiskovalčevo razumevanje umetniških del. Vendar pa galerija predvideva obiskovalce, ki obvladajo angleški jezik in imajo nadpovprečno znanje o umetnosti. Avtoričin sklep, da bi bilo treba galerijske napise adaptirati tako v kulturnem kot jezikovnem smislu, je za institucijo, ki v letu 2016 postavlja novo stalno razstavo, nedvomno dobrodošel.
Tematsko številko zaključuje prispevek z naslovom Interactive Spaces in Art Museums: A Landscape of Exhibition Strategies turških avtoric Salihe Nesli Gul in Kadriye Tezcan Akmehmet. Prispevek se osredotoča na interaktivne prostore oziroma orodja v umetnostnih muzejih. V številnih muzejih so z novimi rešitvami, ki jih je omogočil tehnološki razvoj, na novo oblikovali interaktivne razstavne prostore. Avtorici sta z vprašalnikom zbrali kvantitativne podatke o interaktivnih razstavnih strategijah, pri tem pa izključili kognitivni vidik in se osredotočili na fizični vidik postavitve ter interpretacije eksponatov. V raziskavi je sodelovalo petdeset ameriških in evropskih umetnostnih muzejev. Ugotovili sta, da so interaktivni prostori v muzejih najpogosteje namenjeni otrokom in družinam ter da so oblikovani na način, da zadovoljujejo izobraževalne cilje in potrebe ciljnih skupin obiskovalcev.
Čeprav se tematska številka pretežno omejuje na polje likovne umetnosti oziroma umetnostnega muzeja, so posamezna vprašanja, ki jih odpira - zgodovina muzejske pedagogike, razmerje med šolsko in muzejsko pedagogiko, diskurz muzeja, muzejska zbirka kot vir znanja in sredstvo
154
R. bračun sova in d. štrajn ■ tendence v muzejski pedagogiki
vzgoje, epistemološki in kognitivni vidiki srečevanja z muzejskimi arte-fakti, metode poučevanja in didaktični modeli, napisi in druge oblike muzejske interpretacije, uporaba digitalne tehnologije -, nedvomno zanimiva tudi za »ne-umetnostne« muzeje.
11