VIRI IM LITERATURA 1. kVouomičeskiijtt geografija SSŠR, A. N. Lavrišeev, Moskva 1965'j>tr. 5 5 % , , . ,... . 2. Kkouoiuičeskaja geografija SSSU, N, iN. Baranski, N. i'. Nikitin, V. V. 1'oKMČevskij, J. T. Sauškin, Prosve- »čeu-c — Moskva 1965 (str. 662). 3. Ekonomiceskije rajoni SSSR, Moskovski institut narod - nogo hozjaistva im. G. V. Plehanova, ,.Ekonomika" Moskva 1965 (str. 588). 4. Intensifikacija seljskogo hozjaistva v kolhozah i sovho- zah, V, P. Efimov, ,.Kolos'1 Moskva 1965 (str. 382;. 5. Istorija narodnogo hozjaistva SSSK (1917—1963). A. P. Pogrebinškij, V. E, Motile v, T. K. Pažitnova, A. M. Podkolzin, Moskva 1964 (jtr. 332). 6. Naeelenie mira, B. C. Urlanis, Moskva 1965 (str. 343). 7. Naš mir čerez 20 let, S. Strumilin, „Sovjetskaja Hossija", 1964. o. Razineščenije otraslei narodnogo hozjaistva SSSR, A. D. Danilov, G. L Muhin, Moskva 1960 (str. 332). 9. SSSR i sojuznije respubliki v 1966. godu, Moskva 1967 (str. 262). 10. Statisticeskij zbornik Promišlenost SSSR, Moskva 1967 (str. 495). 11. SSSR v cifrah v 1966 godu, Moskva 1967 (str. 192). 12. Territorialnije razlitij» estestvennogo dviženija nasele- nija SSSR, Geografija nase leni j a SSSR, Moskva—Lenin- , grad 1964 (str. 144—159). I v a m G a m i Nekatere metode proučevanja, odnašanja in premikanja tal i'* 1 Marsikateri član geografskega krožka, dijak ali .študent, ki mora napraviti seminarsko ali diplomsko nalogo, želi po svojih močeh prispevati k razvoju stroke. Ce je tak prispevek obenem še gospodarsko pomemben, je vrednost dela še večja. Morda bodo za koga od teh koristne naslednje navedbe o metodah meritve vodnih pretokov, kalnosti (iz obojega je mogoče izračunati erozijo oziroma denudacijo prsti) in premikanja tal. Omenjene so le tiste metode, ki so primerne za manjše potoke in ki zahtevajo manj sredstev in. dela. 1. Na večjih strminah, kjer j e v ečin a odnaša - nega gradiva v obliki proda in peska, lahko na- pravimo v strugi potoka betonsko (ali leseno) korito, ki je dovolj veliko, da se v njem pretočna voda umiri in odloži prod in pesek. Obdobno z žlebom speljemo potočno vodo prek korita ali mimo njega, v njem izpustimo vodo ter stehta- mo, koliko je odloženega kamenja. Če vemo za obseg porečja (metoda je primerna za krajša vrhnja porečja v strmini), lahko izračunamo, ko- likšno je odnašanje na enoto časa in prostora. Ce tako merimo več porečij, ki so različna po zara- šoenosti, petrografski sestavi, strmim, konfigu- raciji in podobno, imamo hvaležno snov za pri- merjanje. .. 5 i 2. Meritve odnašanja prsti v obliki plavja. Najprej moramo meriti vodne pretoke na potoku. Ker je merjenje' s štoperico in mersko' posodo zamudno, si vsakodnevno delo olajšamo, ee vgra- dimo v strugo pločevinasto (lesena je manj tr- pežna) ploščo, ki ima ..izrezan linearni pretočni profil (glej skico št. i). Pri njih so pretoki v linearnem razmerju z višino pretočne vode (in ne v potencialnem.razmerju, kot je to.pri običaj- nih profilih), kar zmanjšuje merske napake. Di- menzije; hiperboličnega profila so sicer poljubne. Za lažje izračunavanje je objavljenih nekaj stan- dardnih velikosti teh profilov v knjigi Die Un-. tersuchung der Zusammenhänge unterirdischer Wässer mit besonderer Berücksichtigung der Karstverhältnisse. Steirische Beiträge zur Hydro- geologie, Graz 1959. Tukaj povzemam tabelo za manjši profil s pretoki od 0,7 — 40 1/sek. V prvi koloni je višina (H), v drugi pa širina profila (s) v tej višini. Nato sledijo podatki o pretoku. V tretji koloni je višina vode, ki teče skozi profil (h), v četrti pa pretok v l/sek pri tej višini. H v mm s v mm h v cm v 1/sek 0 207,0 2 0,7 20 207,0 3 1,7 35 150,0 4 2,8 50 130,2 5 3,9 65 112,0 6 4,9 80 102,0 7 5,9 95 92,5 8 7,0 110 86,0 9 8,0 125 79,5 10 9,1 140 69,4 11 10,1 170 64,0 12 11,2 200 60,4 13 12,2 230 55,8 14 13,3 260 5 2 A 15 14,3 290 50,0 15 15,3 320 • 48,6 17 16,4 350 46,0 18 17,5 38Q : . .44,7 19 18,5 410 '43,4 20 19,5 Za večje pretoke je uporaben tudi pretočni profil v obliki trapeza (skica št. 2). Pretok »e računa po formuli Q = a . H — b , kjer je H višina vode, a-in b. pa-se razbereta iz naslednje tabele za pet različnih širin profila: - 128- v cm « b Obseg j meritve j 25 1,5 2,0 min. 2 maksira. 13 50 4,4 15,0 7 73 75 7,84 36,2 26 200 i o o 11,8 67,8 50 402 125 16,4 116,8 83 703 Pri vseh teh profilih je neobhodno potrebno, da prelivna voda prosto pada čez spodnji rob. Zato moramo seveda ustvariti primeren padec vodne gladine. jo ob meritvah pretoka vsak dan zajamemo, pre- cedimo skozi filtrimi papir, posušeni papir z lusedlino z dovolj precizno tehtnico pretehtamo in tako izračunamo težo suspendiranega maleriala v enem litru vode. Ce vemo za dne me pretočne vode in za velikost porečja, lahko izračunavamo erozijo (oziroma denudacijo) prsti po dnevih, po letnih časih, oblikah padavin, na enoto površja. Kadar je voda čista, Lahko opustimo zajemanja vzorcev. Po hudih nalivih pa zajemamo vzorce lahko večkrat na dan. ULaac® • •.,••••. •••••--V:Af.AT"-.•••. • . •/ .,-.. : i. Skica St. 1 Skica št. 2 Skica št. 3 — Izrez v obliki hiperboličnega profila v napravi za merjenje pretoka. Izrez v obliki trapeza. Pri obeh pomeni S širino in H višino izreza. (Oboje povzeto po Stefa-iSche Beiträge zur Hydrogeologie, letnik 1959, Graz). IVaprava za merjenje vertikalnih premikov tal (po Geografia w szkole, czasopismo dla nauezycieli, XI I I , 1. Waršava 1960), Izdelava, merjenje in izračunavanje s temi profili je razmeroma preprosto. Kot pa kažejo terenske izkušnje, je naprave teže zavarovati ta- ko, da jih kak nebodigatreba ine razdre ali celo poškoduje. Ce obenem s pretoki merimo še padavine in če merimo dva aLi več potočkov z različnimi po- rečji, dobimo obilo gradiva za primerjanje- in sklepanje ter ugotavljanje zakonitosti. Dnevno merjenje pretoka pa je lahlio gospodarsko po- membno, če je potok perspektiven za zajetje pitne ali industrijske'vode ali za namakanje. Obenem s~ pretoki merimo tudi kalnost vode, Načinov ugotavljanja, koliko je y vodi trdnih delcev, je'več. Najenostavnejši je 'ta',' "da vodo,'ki 3. Za prikaz, kako *vodni tok z erozijo spre- minja strugo, dobimo hvaležen slikovni material, če spreminjajoči se tok z istega mesta v daljšem razdobju večkrat fotografiramo. 4. Soliflukcijo in počasne premike tal, kar vse je opazno zlasti v terciarnih klasičnih kameninah in še posebno na strminah, merimo tako, da oba- kratjf nestabilnih tal postavimo trdna oporišča, v premikajoča tla pa vsadimo bojo na pločevinastem podstavku (v obliki obrnjene črke T). Njene pre- mike moremo beležiti z viziranjem z obeh opo- rišč, lahko tudi z daljnogledom. 5. Premike prsti v vertikali, ki jih povzroča zmrzovanje in odtajanje, nabreknjenje zaradi vo- de, osušitev, temperaturne spremembe in drugo, 139' moremo meriti z napravo, ki jo kaže skica št. 3. Ogrodje temelji znatno globlje kot ploščice s palico, ki jih vkopljemo v različne globine pod ¡površino tako, da se vidijo razlike in globina premikanja. Vse navediene meritve imajo tudi pedagoško vrednost, ker nudijo vpogled v dinamiko tal oziroma geomorfoloskih procesov. Običajno so v opazovalnih terenskih postajah, ki pa jih sloven- ski geografi še nismo- uvedli. V l a d i m i r K o k o 1 e St. Louis, ameriško velemesto ob Mississipiju Prvo, kar opazi potnik, ko se od vzhoda z letalom približuje St. Louisu, je ogromen, 630 čevljev visok lok, ki se onkraj bleščečega traku velike reke dviga nad še brezlično gmoto mesta. Ta veličastna jeklena konstrukcija simbolizira vrata, vrata na ameriški Zahod. Ta vrata so bila v ameriški zgodovini mesto St. Louis, ki je danes z okrog dva milijona prebivalcev ena od desetih največjih mestnih aglomeracij v Združenih drža- vah Amerike. Vsekakor pa največja aglomeracija zahodno od Mississipija, če seveda izvzamemo obe veliki pacifiški aglomeraciji San Francisco in Los Angeles, ki pa sta oddaljeni že čez3000 kilo- metrov. Toda tudi do Chicaga^ najbližje velike metropolitanske aglomeracije, je kar 460 km, do Detroita in Clevelanda pa celo 820 oziroma 860 kilometrov. St. Louis je med ameriškimi mesti onkraj Apalačev eno od najstarejših. Toda sodobniki Napoleona in Jeffersona so ob prodaji Louisiane leta 1803 komaj mogli slutiti, da bo od številnih francoskih trgovskih postojank na bregu Missi- ssipija prav to naselje, ki so ga poimenovali po velikem francoskem kralju, postalo največje me- sto ob „očetu vseh voda". Te trgovske postojanke so bile predvsem preskrbo valna središča za lovce in trgovce e ¡kožuhovino. Kajti ob koncu osemnaj- stega stoletja je bila Ix>uisiana — ogromno ozem- lje med Miasissipijeni in Skalnimi gorami — še skoraj povsem nedotaknjena divjina, in lov je bil tako za Indijance kot za Francoze domala edina oblika gospodarskega izkoriščanja tega prostra- nega ozemlja. Naselbino St. Louis je ustanovil leta 1774 La Clede, in je leta 1803 štela že kar dobrih tisoč prebivalcev. Nakup Louisiane je od- prl deželo trgovcem in kolonistom z ameriškega vzhoda. Prvi so dejansko prišli že v zadnjih letih francoske oziroma španske oblasti. Za razvoj St. Louisa v prvem stoletju njegove zgodovine je bil odločilen geografski položaj me- sta v povezavi s tokovi kolonizacije in gospodar- skega razvoja ameriške notranjosti. Ta položaj je treba videti v kontekstu velikih fizičnogeograf- skih značilnosti celotnega področja med Apalači in Skalnimi gorami. Predvsem je tu sotočje Missi- ssipija in Missourija (kakih 15 km severno od središča sedanje mestne aglomeracije). Le malo dalje proti severu se v Mississipi izliva reka Illinois. Severno od Mississipija, ki teče tam v smeri vzhod - zahod, je v glavnem samo nižavje: stair ravnik, pokrit s talnimi morenami in pu- hlico. Južno od sotočja obeh velikih rek pa s« vleče zahodno od reke v daljavo več kot šeststo kilometrov in v širino kakih dvesto petdeset ki- lometrov širok pas gričevnatega in marsikje celo hribovitega sveta, tako imenovanih Ozark Moun- tains, ki so po izvoru in delno po geološko tek- tonski zasnovi nekak skromnejši pendant A pa la - čem onkraj Mississipija. To živahneje razčlenjeno pokrajino, kjer je prst slaba in plitva, še danes pokrivajo v glavnem gozdovi. Pri prodiranju na Zahod so bili Ozarki zato velika ovira. (V zatišju za njimi se je zaradi tega do danes ohranila v vzhodni Oklahomi največja skupina Indijancev izven goratega Zahoda!) Kolonisti, ki so v prvih desetletjih po ameriški revoluciji prodirali ob Ohiu na zahod, so našli najugodnejši prehod v zahodne prerije prav med Missourijem in vzpeti- nami Ozarkov. Širše ozemlje ob tem prehodu — današnja država Missouri — je bilo najprej to- liko poseljeno, da je zadostilo kriterijem za spre- jetje ozemlja v Zvezo. To je bilo leta 1821, ko se je Missouri kot tako imenovana „sužnjepo- sestniška država" vključila v ZDA. Večina kolo- nistov je prišla do tedaj še iz sosednjih „južnih" držav: iz Virpnije oz. Kentuckyja in Tennesseeja Ce te okoliščine pojasnjujejo zgodnji razvoj St. Louisa v pravo „inkorporiraino" mesto, pa je ogromno porečje Mississipija in Missourija ono, ki pojasnjuje krepko rast mesta v prvi polovici 19. stoletja. Komaj dobrih petnajst let po nakupu Louisiane je prvi od slovečih rečnih pamikov priplul navzgor po reki iz New Orleansa. To je pomenilo začetek živahnega prometa po reki navzgor in navzdol. Žito in les, živino in slanino pa še marsikaj, drugega so natovarjali in preto- varjali v St. Louisu. Število parnikov na reki pa se je hitro in neprestano množilo vse do držav- ljanske vojne. Smer sever — jug je triumfirala v prometni orientaciji mesta. Toda prva železnica, ki je dovažala blago do reke in koloniste na za- hod, je dosegla St. Louis že koncem štiridesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1840 je štel St. Louis 16.400 prebivalcev. Leta 1860, komaj dvajset let pozneje, se je to število podesetorilo. S 160.000 prebivalci je bil St. Louis v nižavju zahodno od Apalačev nesporno največje ameriško mesto. Novi priseljenci niso bili le Angloameričani z Vzhoda. Vse več jih je bilo tudi iz Evrope: Irci, Skoti, Cehi, zlasti pa Nemci, ki »o kmalu postali 130-