JOŽE KASTELIC
POMLADNO SOLNCE
Veliko senc in solnca je po svetu, veliko upanj, sanj in bolečine, veliko luči, mnogo je temine in vse to v dar nebeškemu Očetu,
nebeškemu Očetu in dekletu, da jima čas kot bežna sanja mine, da nagneta sladko se nad jasnine, prisluhneta ljubeče pesmi cvetu,
ljubeči pesmi, srcu, ki jo poje, beraču z rožnim vencem in darovi, črviču, ki po zibkah, krstah gloje,
kopnini, morju z bežnimi valovi, zvezdam, ki spremljajo življenje moje, temi, zvihrani z ognji in glasovi.
JOŽE KASTELIC
POPOTNA
Jrreko črne njive gre, gre počasi vol, gre plug, gre za plugom gospodar — Bog daj solnca in rasti, Bog daj vlage in sopar.
Po razorih spet nazaj, poprek na vzvratih, počez, kmet, žival, drevo in plug, mladi sin kot setev vmes.
181
Mladi sin in misli stare: Kakor dvoje srečnih ptic, ki se v letu nič ne moti — Bog daj solnca in rasti, sveta zemlja, daj moči, vam, družina sred polja, meni sredi poti.
JOŽE KASTELIC
HEROICA
Svetci,
junaki iz belili in temnili dob,
ki so vam vplele rdeče trne v lase,
ki so vam vtkale rdeče rane v telo,
sprejmite me medse, čeprav med zadnje vrste!
Tudi jaz imam rdečo rožo v laseh,
tudi jaz imam v srcu rdeč pečat —
rožo sem vtrgal sam, z njo se krasim,
znak mi je dalo dekle, da se nikjer ne zgubim,
da sem za vedno njen, vedno mlad.
Kaj strmite, svetci, v slavi, kakor tiha bojna vrsta, ko še meč ne zatrepeče, ko še šlem ne zaleskeče, preden pade prvi krik, preden švistne prvi meč in v udarcu zagori.
Tudi jaz imam srce, tudi jaz imam pečat,
tudi jaz imam Gospo, njen sem vedno, vedno mlad.
In vam je na slavo
bogato sklesan
preneki kamniti cerkveni slop,
meni pa roža nekoč zveni,
pečat nekoč s srcem vred strohni
in vse pokrije grob.                                     j