določi pot ter najde cilj tja dalje v odprto daljavo, ki je ima še pred sabo, — prav tako je obstal, pomudil se na tem vrhu svojem genij Prešernov.
„Wenn iiber Jahr und Tag keine Zhbeliza erscheint, so diirfte ich eine Sammlung meiner pefme herausgeben." Tako je s tega "vrha pisal v literarnem pismu v Lrago Celakovskemu, ko mu je leta 1836. pošiljal sam svoj „Kerft per Savizi". S posebno zbirko pesmi je torej nameraval Prešeren takrat v naši literarni zgodovini sami naglasiti, označiti ta svoj vrh. Pa je namero kesneje opustil, in sicer — vsled nove ideje, novega koraka v svojem razvoju. A ta ideja, ta korak pa je spet posebno poglavje zase o Prešernovi umetnosti!
V Ljubljani, leta 1914.                             /«                  p y
—C—.—•—
Pastiiškin
Dnevi,
Ki
i zdaj mi siješ, dan, kako si lep in bogat; kakor takrat Jozvi, hajdi, postoj, postoj, nikoli mi ne zajdi! — — Jaz moram v noč, za svoje čare slep.
Pa tam, če višji goni te ukrep, v spomina loki z brati se mi najdi; pred mano, kakor polni grozdi v brajdi, mi novi dnevi nov bude pohlep.
Za vsemi pa, ki bodo še sijali,
že mnogo sanjan, slutnjema poznan,
sladka pričakovanja v srcu pali,
prebija rožnato oblak teman,
oko mi čara z jasnimi kristali
moj zadnji, večni — moj najlepši dan.
429