REFLEKSIJE
POGLED   V AN T1 K O
Založba Jugoslavija (BeogTad) je posredovala v srbohrvatskem prevodu dvoje v svetu znanih in dokaj razširjenih k n j ijr o klasični antiki: kolektivno delo angrleških avtorjev pod uredništvom Michaela Granta The birth of vvestern civilization (Greece and Rome) založbe Thames and Hudson (London 1964) in delo. ki ga je napisal francoski specialist Francois Chamoux: La Grece clas-sique založbe Arthaucl v Parizu  (izšlo 1963).
Prva od obeh knjig. Radjanje evropske civilizacije — Grčka i Rim operira predvsem s slikovnim gradivom, ki je sestavni in celo bistveni del prikazovanja; teksti, čeprav tehtni, so pomaknjeni v ozadje, to pa je poudarjeno z drugo kvaliteto in celo barvo papirja. Med*ilustrativnim materialom je tudi kakih deset rekonstrukcij, ostalo so fotografije arhitektur v njihovih ambientih, plastik in slik ter raznih predmetov (vaze, novci, geme. orožje itd.). Knjiga spada po zasnovi in opremi v isto vrsto k drugima knjigarna serije: Vanished Civilizations priredil Echvard Bacon. London 1904 (= Išče/le civilizacije. Za-boravljeni narodi drevnoga sveta. izd. Jugoslavija. Beograd 1965) in Civilizations of the past (srbohrvatski prevod je menda v načrtu). Vendar moramo kar takoj reči. da se grško rimska knjiga od ostalih dveh prijetno razlikuje: kvaliteta prispevkov je bolj enotna, kar pa sicer ni v celoti zasluga avtorjev, ampak tudi posledica bolj enotne materije: zlasti pa so potisnjene v stran barvne in risarsko kičaste rekonstrukcije življenja . ki jih je v obeli drugih knjigah polno oziroma so tako poudarjene, da neprijetno in vsiljivo izstopajo. Občutek nelagodnosti, ki ga dobi ob takih komercialnih prezentacijah resen potrošnik knjige-, da se izjemoma izrazimo v ekonomskem jeziku, ki je seveda ob teli rečeh nepotreben in celo vsiljiv, mora povzročiti prav nasprotno reakcijo od tiste, ki jo je komercialist v založbi želel: v kupcu se bo utrdil sum v iskrenost kulturnih namenov založbe, ki izdaja tako sejmarsko robo. in potrošnik se bo pri naslednjem nakupu, ki bi bil morda ustreznejši, po-mišljal. Ker smo tudi v Sloveniji večkrat priče poenostavljenemu precenjevanju kvalitete kakšne knjižne izdaje, če je le dovolj pisana in pestra, so kritična opozorila  na  problematičnost takega  postopka  več kot  umestna.
Avtorji kolektivnega dela o klasični antiki so ugledni angleški znanstveniki  (med njimi prednjači vsekakor Mortimer \Vheeler, znameniti raziskovalec
201
vpliva antične kulture izven meja rimskega imperija). V obliki kratkih esejističnih prikazov se vrsti pred nami grška in rimska politična in kulturna zgodovina: naselitev Grkov, nastanek Aten in Sparte ter boji s Peržani. grška književnost, grška religija in filozofija, grška umetnost, grška družba, vzpon in premoč Rima. rimska literatura, rimska umetnost, nastanek krščanstva in konec klasičnega sveta. Urednik M. Grant proučuje v predgovoru položaj klasične antike v splošnem razvoju človeške kulture in ugotavlja za evropsko sfero njeno nepogrešljivo fundanientalnost. Pohvaliti moramo posebej zelo dobre ilustracije, skrbno izbrane in tudi v barvi še dokaj dobro zadete. Objavljene so tudi nekatere komaj odkrite novosti, na primer helenistična freska Sokrata v Efezu. odkrita šele 1965 (str. 116). Prezentacija slik je zelo prijetna in smiselna — npr. mikenski zlati nakit z detajli posode in paradnega bodala (str. 3S/39), jonska in pontska toreutika (140141). rimski vojaški nastopi (218/219), rimsko gledališče (244/245), starokršcanske bazilike in Aja Sofija (322/325). Dodana je zelo kratka in nekoliko samovoljna, zlasti pa povsem angleška bibliografija: bolje bi bilo. da bi sploh izostala. Tudi kronološki pregled ne zadostuje, ker je nepregleden in ponekod preveč pomanjkljiv: v pregledu grške literature je npr. izostal celo Heziod. kot njen reprezentant po srečanju helenizma z Rimom (200 pr. n. š.) pa je naveden samo zgodovinar Polibij. kakor da bi grška kultura z nastopom Rimljanov zamrla. Drugod je pregled spet preveč podroben, spričo zgoraj navedene vrzeli je nevarno vedeti, da je Sparta ok. 5s,0 pr. n. š. razbila halkidiško politično zvezo (dejansko so Špartanci 379 to dosegli, a le za tri leta, ker je bila zveza 376 pod vodstvom Aten spet obnovljena) itd. Pri celostranski sliki str. 317, ki v barvi reproducira mozaik iz t. i. ortodoksnega baptisterija v Raveuni in predstavlja Kristusov krst v Jordanu, bi bilo vsekakor umestno v tekstu str. 316 povedati, da gre v glavni sceni za novejšo rekonstrukcijo, kar je celo na reprodukciji dobro \idno: Kristus stoji do pasu v reki (to je antični način krščevanja per immer-sioiieni<- — s spuščanjem v krstilni bazen), restavrator. ki ni bil dovolj teološko-historično izobražen, pa je poškodovano sceno napačno dopolnil, tla Jauez Kristusu tudi vliva vodo na glavo in ga krščuje per infusionem — z obli-vanjem, kar je praksa krščevanja šele v kasnejših stoletjih.
Na splošno pa je mogoče reči. da knjiga o Grčiji in Rimu zadovoljuje kot prva kratka tekstna in vizualna prezentacija. Ni pisana s pretenzijami učenja-karstva, materija je prikazana jasno in splošno razumljivo. Želeli bi ji mnogo bralcev.
Bolj zahtevna je druga knjiga o Grčiji — Francois Chamoux: Grčka civilizacija u arliajsko i klasično doba (prevod izšel 1967). Iz iste serije (Velike civilizacije) je založba Jugoslavija izdala že Andreja Goclarda Umetnost Irana, napoveduje pa prevod knjige Pierra Grimala Rimska civilizacija. ChamoiiNovu knjiga je pravzaprav poljudno pripovedovana zgodovina Grkov od naselitve v bronasti dobi okoli 2000 pr. n. š. do smrti makedonskega kralja Filipa U., očeta Aleksandra Velikega (356 pr. n. š.). Zgodovinskim poglavjem, ki zavzemajo približno tretjino knjige, sledijo pregledi o vojaštvu, religiji, ekonomskih in pravnih institucijah, filozofiji in poeziji ter o umetnosti. V knjigi je 22'> skrbno izbranih črno-belih in osem barvnih reprodukcij s podrobnimi opisi. Zelo obširen Tolmač imen in pojmov ter še kar dober seznam literature dopolnjujeta knjigo. Predgovor za srbohrvatsko izdajo je napisal beograjski profesor arheologije Branko Gavela.
202
Ze   profesor   Gavela   \   tem   svojem   predgovora   podčrtuje   Chamousovo
miselno konstrukcijo, idealiziranje grške zgodovine in družbe. In res — strani o Homerju (56—50) na primer se lepo bero. v neke globlje bistvenosti Ilijade in Odiseje pa ne posegajo. Ničesar ne izvemo že o zunanjih zanimivih, pa tudi važnih dejstvih Homerjeve dobe: pesnitvi nam kažeta poljedelsko, predvsem pa pastirsko proizvodno bazo začetne grške družbe, govorita nam o oranju zemlje s plugom in krčenju gozdov s sekiro — oboje so nove tehnične pridobitve železne dobe: vidimo sužnje, ki pa ne delajo na polju, ker je to delo pridržano svobodnemu človeku, in izvemo, da je na Odisejevem posestvu dvanajst suženj mlelo žito. Še manj se Chamoux zanima za odnos posameznika do skupnosti, ki se v lliadi kaže v novi obliki: zasebni problem Ahilo\e jeze preobrača usodo celega pohoda proti Troji — in v Odiseji: glavni junak iz-vršuje sicer neke. od bogov naprej določene naloge, vendar nastopa kot etično samostojna oseba, s čustvi in strastmi, s presojo in svobodnim odločanjem. — Podobno šablonski in zunanji je Chaniouxov prikaz grške tragedije (550—"i2), kjer ne izvemo niti tako splošno znane, pa vendar omembe vredne stvari, da npr. Euripida posebej zanimajo psihološke podrobnosti, da posebno skrbno predstavi čustvene in komplicirane ženske figure (Medeja, Faidra). itd.
Morda glavna in načelna hiba Chamouxove knjige, ki bo mnogim bralcem staro Grčijo sicer res približala lahko in dokaj elegantno, pa je sam koncept. Pisatelj se ustavi pred nastopom Aleksandra Velikega (leta 556). Prav doba helenizma pa je tista, ki staro, klasično Grčijo svetovnozgodovinsko, da tako rečemo, uveljavi in razodene. Brez helenizma ne bi bilo visoke kulture rimskega imperija in tudi ne antike kot kulturnega fenomena v kasnejši zgodovini. To pa je seveda bistveno.
C c sem se pri obeh knjigah o antiki ponmdil nekoliko dlje in nekoliko podrobneje, sem to storil iz dveh razlogov: prvič — to je bolj zunanje — bi rad poudaril, da so izbire knjig, ki govore o kulturni zgodovini človeštva poljudno in enciklopedično, zelo tvegane in se v našem jugoslovanskem, pa tudi posebej v slovenskem svetu, na to večkrat pozablja. Opisani knjigi sta še med najboljšimi — in vendar bi za Chamottxa skoraj trdil, da je bilo prevajanje knjige nepotrebno in bi bilo treba za prikaz grške kulture izbrati kak trdnejši. izerpnejši tekst, ki jih v svetu ne manjka. Če bi primerjali Chamouxa in Sovretove Stare Grke (Celje 1959). bi kljub vsem pomislekom, ki bi jih lahko imeli ob Sovretovi knjigi, vsekakor lahko mirno trdili, da daleč presega Chaniou\ovo leporečno pisanje.
Drugi in glavni razlog moje obravnave pa leži seveda \ sno\i sami. Velikokrat smo priče širokim sprehodom po velikem svetu in njegovi zgodovini, pri tem pa pozabljamo, da je kljub grandioznim dosežkom Starega Vzhoda. Indije in Kitajske, kljub eksotičnemu pomenu Aztekov in Majev, kljub važnosti etnoloških kultur Afrike. Oceanije in Sibirije vendarle prvo prizorišče dejanske osvoboditve človekovega duha iz prazgodovine, mitologije in hierarhije, iz panike in groteske, iz strukture primitivnosti — Grčija. Četudi je bila njena družba razredna in suženjska, je njena misel kategorije njenega vsakdanjega bivanja preskočila in popolnoma premagala. Človeka je osvobodila vezi izven njega samega in njegove narave. Seveda ga je s tem — hoteč ga postaviti v središče bivanja — po nekem paradoksu osamila in razgalila do nebogljenosti. Ta nebogljenost  Oidipa  pred sfingo. Antigone pred državo, človeka  pred koz-
203
mosom in kaosom pa je hkrati veličina in upanje. Pomlad človeštva. Obljuba enaindvajsetega stoletja.
Slovenski narod, obložen s tolikimi bremeni preteklosti in tolikimi kompleksi sedanjosti, si ne more dovoljevati preveč cenenega razkošja, da bi ne skrbel za trajen, trden stik svoje izobrazbe s tako suverenim in bogatim grško-latinskim izročilom.
Jože  Kastelic
204