—   10   —
Premišljevanje
narave iti previdnosti  božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Nepoznana dobrota %ime.
Pač malo ljudi je tako neobčutljivih, da bi se k veselju in k hvaležnosti ne obudili, ko zagledajo spomladi in poleti lepo naravo, jeseni obili blagoslov božji. Al tudi nar čutljiviše duše čutijo le malo vesele hvaležnosti v sebi, ko polje vidijo brez vsega mika in blagoslova, ko buče merzli severni vetrovi okrog njih prebivališč, in hud mraz tare zemljo in nje prebivavce.
Al je pa res ta letni čas tako brez dobrot, tako pust in tako nepripraven, da ne more v nas obuditi občutkov hvaležnosti? Nikakor, bratje moji! Le navadite se bolj paziti na dela božja in hvaležni biti za vsako narmanjše znamnje dobrotljivosti božje: in zima vam bo dala dovolj priložnosti hvaliti dobrotljivega ohranitelja.
Le premislite kako nesrečni bi bili, ako bi ob oj-strem mrazu ogreti se, ne imeli derv in postelj in obleke. Kako dobrotljiv je Gospod do vas, da vašim potrebam pomaga, in celo v najrevnisem letnem času skerbi za potrebe in vgodnosti vašega življenja tako dobrotljivo! V tem hipu se znabiti grejete pri ognju. Al bi ne imeli Gospoda zahvaliti, da daruje obilo derv, da se jih tudi naj borniši v svoj prid lahko posluži? V mehkih posteljah ležite. Gotovo velika dobrota, zlasti ako premislite, da je na svetu veliko veliko nesrečnih, ki še postelje nimajo v svojem ubožtvu, da bi jih mraza branila. Vi imate obleko, in je imate znabiti toliko, da vam ni težko, se mraza obraniti. Ako se vam to ne zdi dobrota, spomnite se le svojih revnih bratov, ki na pol nagi v revnih capah hodijo, in komaj gibljejo svoje mraza oterpnjenc ude. Ako bi le polovico vašega oblačila imeli, kako srečni bi bili! In vi — vi bi ne spoznali svoje sreče, bi ne hvalili svojega Stvarnika za dobroto ogretja?
To ni še vse. Ko bi mi v stanu bili, vso zvezo naravnih reči pregledati, kako bi stermeli nad modrostjo in dobrotljivostjo Stvarnika! Dasiravno pa vesoljnost le malo poznamo, spoznamo vendar, da vlada božja v vsem je modra in dobrotljiva. — Po namenu modre vlade božje je tudi zima neobhodno potrebna. Ko bi zime ne bilo, bi spomlad in poletje ne imele za nas tolike krasosti; rodovitnost naše zemlje bi se zmanjšala veliko; kupčija bi nehala v marsikakšni deželi, in veliko gojzdov bi bilo zastonj stvarjenih. Tedaj tudi od te strani se ne da tajiti koristnost zime.
Al presebieni bi bili, ako bi obračali dobroti ji vost in modrost božjo le na ohranjenje človeškega rodu, ia se ne spomnili, s koliko skerbjo hrani Bog pozimi veliko večje množice žival. Dasiravno je ohranjenje človeka čudno, se sme vendar reči, da skerb, ki jo Bog za živali ima, njega slavo še bolj čudovito spričoje.
Da si najde brezštevilna množica žival poleti živež in prebivališče, ni tako čudno, ker ji pripomore vsa narava k temu. Da pa pozimi se ohrani toliko milionov čveteronožnic, červov, merčesov in rib — to je čudež še veliko večji. Mnogim živalim da narava pozimi tako odejo, da se lahko varjejo mraza, in si najdejo poleti in pozimi živeža. Telo divjih zverin, ki stanujejo v puščavah in v gojzdih, je napravljeno tako, da spremene proti zimi in proti poletju svojo dlako in zamenjajo za veliko debeliše kožuhe, v kterih lahko prestoje nar ojstrejši mraz. — Mnoge druge živali si najdejo pribežališče v skorji dreves, v starem zidovju in v votlinah skalovja in hribov, ko mraz prihaja huji in jih sili zapustili svoja letna stanovališča. Tje si nanosijo živeža, ali žive tošče, s ktero so se odebelile poleti, ali pa prežive zimski čas v globokem spanju. Mnogim plemenom ptičev je dala narava nagon družljivosti in razum, da se v celih tro-pah presele iz naših dežel v toplejše kraje, ko se bliža zima. Mnogo žival, ki niso za potovanje stvarjene, najde pozimi saj najpotrebniši živež. Ptiči si iščejo merčesov v mahu in v razpokljinah drevesne skorje. Razne čve-teronogate živali si nanašajo poleti v jame ali votline žita, s kterim se prežive pozimi. Druge živali si morajo iskati svojo revno hrano pod snegom iu ledom. Mercesi raznih plemen, ptiči in ribe, ki v močirjih in rekah za-merznejo pod ledom, žive celo zimo brez vse hrane, dasiravno opravila notranjega života niso zastale popolnoma. In mnogi pripomočki, s kterimi previdnost božja preskerb-ljuje, redi in hrani živali pozimi, so nam znabiti še neznani. In kjer se zdi, da je narava sama uboga, ima vsegamogočni ohranitelj pripomočkov dovelj, s kterimi namestuje ubožtvo narave. — Naj to premišljevanje tudi božčike v zaupanju v milega očeta poterdi. Čeravno so nadloge in reve velike, nikar ne obupajmo:
Zavergel Bog ne  bo ljudi, Ki zveri preskerbljuje. Kdor v malem velikan slovi, Gotovo v velkem še bolj sluje.