Za poduk in kratek oas. Popotna pisma iz Hosne. V Serajevu, avg. 1897. (Dalje.) . Predragi! Serajevo, glavno mesto Bosne — ki šteje blizu 30.000 prebivalcev, nad polovico mohamedanov in do 3000 židov, večinoma španskih — sedež katoliškega nadškofa, pravoslavnega metropolita, obdajajo od treh stranij visoki hribi, nekdaj obrasteni, sedaj pa goli, da se ne morejo na njih vzdrževati ljudje sumljivega znaeaja. Le od ene strani, od Serajevskega polja, od zahoda je raesto odprto; od te strani so udrli tudi 1. 1878. vanj avstrijski vojaki, in velik kamenit križ še zdaj kaže kraj, ki je bil najbolj pomočen s krvjo kristjanov. Mesto je že precej zgubilo svoj turški značaj — res mnogo je še nizkih, umazanih, zastarelih turških kočic, pa tu in tam se že dvigujejo lepe, tnogočne palače, ki bi krasile ravno tako lahko tudi dunajsko mesto. Od kolodvora, ki }e skoro uro oddaljen od središča mestnega, Te popelje električni voz za 10 kr. v mesto. Na desno in levo so majhne hišice; v njih bivajo večinoma kristjani, med tem ko mohamedani bolj na robu hribov stanujejo, raz katerih se ozirajo na mesto, kakor mogočni čuvaji, močno sezidane trdnjave. Te branijo me.sto, tako, da bi Turki, ako bi se jim zljubilo enkrat po Serajevu, dobili preeej stnodnika vohat. Priprosto ljudstvo, posebno mohamedansko je namreč prepričano, da pride Bosna kmalu zopet nazaj pod turško oblast. Kak« naivne, otročje nazore imajo ti ljudje! Hultan — tako pravijo — ki je poprej gospodoval čez to deželo, imel je enkrat pri igri »smolo«, ker mu je denarja zmanjkalo (ta nesreča tudi naju včasih doleti posebno proti »zadnjemu«) moral je zastavili Bosno in Hercegovino s tem, da se mu čez 20 let povrne; med tetn se pa imajo po Bosni in Hercegovini zgraditi lepe železne in vožne ceste. To se je sicer zgodilo — pa menda prideš še prej Ti v Bosno, nego Bosrfa pod turški jarem. Pa pustimo Turke, naj čakajo, midva si pa oglejva med tem Serajevo. Serajevo deli reka Miljačka v dva dela, ne enako velika. Gez to reko je zgrajenih več mestov, 3 kameniti, 3 železni in ravnokar delajo zopet novega. Večina mesta je na desnem bregu; zato si popotnik tudi najprvo ogleda znamenitosti tega kraja. Ne daleč od kolodvora zagledaš velike vojašnice ali kasarne, v katerih biva do 3000 vojakov, bosanskih in naših; poveljnik jim je sedaj gen. Appel, jako priljubljen in poljuden mož, izgleden vojak, poln milobe. Ravno le dni, ko bivatn tukaj, imajo vojaki velike vaje; treba je bilo zgodaj na noge, ker pa ni bilo takoj služabnika tu, da bi generalu osnažil obleko, glej ga, kako stoji star general pri oknu, ter si sam snaži gumbe svoje obleke. Delo ne sramoti nobenega človeka, tudi visokega gospoda ne. Ne daleč od kasarne je velika tovarna za bosanski, posebno prijeten cigaretni tobak. Takega tobaka se veliko pripravi — saj ga je pa tudi treba, kajti v Bosni vse kadi, možje in žene; tudi nedoletnim fantalinom diši cigareta, kakor našim strokom sladkor, in raogoče je, da bosanska mati jokajočemu dojenčku, ako ga hoče pomiriti, vtakne cigareto v usta. Tega sieer nisem videl, pa mogoče je. Dalje proti meslu zagledaš pod košatimi in starodavnimi lipami prenovljeno Ali-Paša-mošejo, mohamedanski tempelj — katero imajo mobamedani v veliki časti. Tu so se ustaši (insurgenlje) dne 19. avg. 1878 kaj brabro branili, dok se niso po krvavem boju udali Avstrijcem. — Blizu te mošeje je staro pokopališče — ker ravno to omenjam, mi je pripomniti, da mohamedani nimajo pokopališč, kakor mi. Pri nas skoraj vsakega grozi bivati blizu pokopališča, mohamedani pa so imeli navado in jo še deloma imajo, posebno izven mest, kajti tu se jim je prepovadalo, da svoje rajne tam pokopljejo, kjer so se poprej najraje vzdrževali. Zato se vidi po Bosni skoraj blizu vsake hiše spomeninski kamen, pod kalerem počiva kak mohamedanski praded. (Dalje prih.) Smešnica. Sodnik: »Zakaj niste najdene denarnice takoj oddali?« — Zatoženec: »Bilo je že pozno zvečer«. Sodnik: »Zakaj ne drugo julro?« — Zatoženec: »Tedaj že ni bilo nič več v njej!«