Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
54170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	i
	1
ma
Leto XXXI. - Štev. 34 (1567)
Gorica - četrtek, 30. avgusta 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Tragičen apel brez odziva
Papež Janez Pavel II. v Dolomitih
24.	avgusta 1939, torej pred 40 leti, je tedanji papež Pij XII. po vatikanskem radiu Poslal poziv vsem narodom, v katerem je med drugim rekel: »Z mirom se nič ne izgubi, vse se pa lahko izgubi z vojno...« Ta Poziv je bil zadnji poskus, da se prepreči druga svetovna vojna. Toda tudi ta apel je ostal brez odziva, kajti 1. septembra ob jutranjih urah je Hitler vdrl na Poljsko. Začela se je druga svetovna vojna.
USODNI SPORAZUM MED HITLERJEM IN STALINOM
Starejši, ki smo tiste dni mrzlično sledili vestem po radiu in v časopisih, se spominjamo, kako je bilo. Že dolgo časa so se v Moskvi pogajali zastopniki Anglije in Francije, da bi pridobili Sovjetsko zvezo Za skupen nastop proti Hitlerju, če bi ta vdrl na Poljsko kot je vse kazalo. Pogajanja so se vlekla brez konca, kajti tedanji sovjetski zunanji minister Molotov ni rekel niti da, niti ne. Zvečer 22. avgusta pa Pridejo po radiu prve vesti, da sta Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Rusija sklenili nenapadalni pakt. Naslednje jutro so vest Potrdili časopisi.
Za ves zahodni svet je bila to najbolj tragična novica, saj so vsi vedeli, da pomeni uvod v drugo svetovno vojno kot je tudi res bilo. Sv. oče Pij XII. je hotel poskusiti še zadnjič, da bi prepričal državnike, naj nadaljujejo s pogajanji: »Naj se vrnejo ljudje k sporazumevanju, naj se znova vrnejo k razgovorom. Ce bodo to delali z dobro voljo ob upoštevanju medsebojnih pravic, bodo videii, da odkritosrčni in stvarni razgovori vodijo zmeraj do uspeha...«
Seveda so bile te besede zaman, ker sta Hitler in Stalin sklenila ne samo nenapadalni pakt, temveč skrivaj tudi, da si bosta vzajemno razdelila Poljsko. To se je izkazalo sredi septembra istega leta, ko je sovjetska Rusija zahrbtno napadla Poljsko in sta si Hitler in Stalin, kot dva gangsterja, razdelila poljsko državo vsakemu en kos.
CERKEV V SLUŽBI MIRU
Pij XII. si ni delal utvar. Slutil je, kaj se je v Moskvi že sklenilo, zato se je Apostolski sedež pripravil, da bo opravljal med spopadom svoje samaritansko delo kot že med prvo svetovno vojno. Vendar od začetka tudi v Vatikanu niso slutili, kakšne razsežnosti bo zavzel novi spopad. Kljub temu vemo, da je Apostolski sedež Ves čas konflikta iskal le ltllr in je z vsemi močmi skušal ublažiti posledice vojne, ki je ni mogel preprečili. Sedanji papež je bil takrat 19-leten študent. Zato prav dobro ve, kako je bilo.
Po vojni Cerkev ni nehala delati in posredovati za mir, ko je la bil sedaj tu sedaj tam ogrožen. Naslednik Pija XII. papež Janez XXIII. je napisal posebno okrožnico, ki se začenja z besedami »Pacem in terris...« Morda je to najbolj poznana enciklika v tem stoletju. Za njim je spregovoril II. vatikanski vesoljni zbor.
Tudi zbranim koncilskim očetom je bil pri srcu mir med narodi, zato so temu Posvetili posebno pažnjo v konstituciji Gaudium et spes ali Cerkev v sodobnem svetu. V tej konstituciji je celotno 5. po-glavje posvečeno miru med državami. Tam pravijo: »Mir ni nikoli za vedno pridobljen, marveč ga je treba neprestano graditi... Ce hočemo zagotoviti mir, je nujno Potrebno imeti odločno voljo spoštovati druge ljudi in narode ter njih dostojanstvo in vztrajno si prizadevati za bratsko sožitje.«
Pavel VI. je prevzel dediščino koncila tudi glede prizadevanj za mir. Zaradi tega ga vidimo neprestano v skrbi za to dobrino. V tej skrbi je šel tudi na sedež Združenih narodov v Nevv York, da je tam /branim državnikom govoril o miru in pravičnosti, ki je temelj miru.
V omenjeni konstituciji so tudi besede: “Vneto pozivamo vse kristjane, naj izvršujejo resnico ljubezni" in naj se združijo * drugimi ljudmi, ki so iskreno za mir, da bi mir izprosili in vzpostavili.«
To je nagnilo Pavla VI., da je razglasil poseben svetovni dan molitve za mir. Prvič se je ta dan obhajal 1968 na novo leto. Od takrat dalje je vsako leto 1. januar dan molitve za mir.
Tudi letos bo tako. Papež Wojtyla je že določil glavno misel tega dneva, in sicer: »Resnica je moč miru«. Poleg tega vemo, da bo sedanji sv. oče šel v začetku oktobra v ZDA tudi zato, da bo na sedežu Združenih narodov govoril zbranim državnikom podobno kot njegov prednik Pavel VI. Gotovo bo tudi Janez Pavel II. opozoril voditelje narodov, da je njihova glavna naloga skrbeti in se truditi za mirno reševanje medsebojnih sporov.
Naj bi tragični apel Pija XII. pred 40 leti ne ostal brez odziva pri sedanjih voditeljih narodov.
K. H.
Srečanje v Assisiju
V Assisiju je bilo srečanje, pri katerem so razmišljali, kakšno mesto imajo diakoni v današnji Cerkvi. Samostojno službo diakona je obnovil zadnji koncil. Danes je na svetu okoli 5.000 diakonov. Največ jih imajo ZDA in sicer 3.000, Južna Amerika 550, Afrika 130, Azija 70, Avstralija 40 in Evropa 440. Italija ima sedaj nad 100 diakonov. Največ jih je v Neaplju (34), zatem v Turinu (23).
Nova cesta na Kolovratu
Kolovrat-je gorski grebta, ki se razteza na južnem bregu Soče od Volč do Livka. Po tem grebenu teče sedanja italijansko-jugoslovanska meja. Južna pobočja Kolovrata tvorijo senožeti, ki so nekoč po njih pasli in kosili Benečani iz občine Dreka. Malo pod grebenom Kolovrata teče stara cesta, ki je služila domačinom iz Benečije, je pa povezovala tudi Kambreško nad Ročinjem z Livkom. Ob razmejitvi leta 1947 je ta cesta prišla pod Jugoslavijo, tako da beneški ljudje pod Kolovratom niso več mogli po njej spravljati sena v dolino.
Ob Osimskih sporazumih so sklenili, da bodo to staro cesto vrnili Italiji, v zameno ca bo italijanska vlada na svoje stroške zgradila novo cesto prav na grebenu, da bo ostala povezava med Kambreškim in Livkom po jugoslovanskem ozemlju.
To obljubo je Italija sedaj izpolnila. Ob koncu julija so namreč odprli novo cesto, ki veže Kambreško z Livkom. Cesta je dol-?;a 5 km in so znašali stroški 300 milijonov lir. Otvoritve so se udeležili številni zastopniki oblasti iz dežele Furlanije-Julijske krajine in iz Slovenije. Deželni predsednik Co-melli je v svojem govoru omenil, da bodo zgradili tudi cesto iz Solkana v Goriška Brda, kakor predvidevajo Osimski sporazumi. Omenil je tudi problem narodne manjšine v 'naši deželi. Toda pri reševanju tega problema je dosti manj dobre volje na obeh straneh kakor pa pri reševanju gospodarskih problemov.
Kongregacija za nauk vere je 17. maja letos objavila »pismo o nekaterih vprašanjih, ki zadevajo eshatologijo«. Pismo opozarja katoliške teologe, naj se držijo nauka cerkvenega učiteljstva. »Gre za člen apostolske vere, ki zadeva večno življenje, splošno to, kaj bo po smrti. Glede tega nauka ni dovoljeno kaj odvzeti ali nepopolno in negotovo govoriti brez nevarnosti tako za vero kot za zveličanje vernikov.«
Teološki spori so tudi deloma krivi zmede in stiske med verniki glede vprašanj, kaj bo po smrti. Čeprav kristjan pozitivno ne dvomi, se vendar kar boji odgovarjati na vprašanje: kaj nas čaka po smrti, morda nič? Celo o bivanju duše po smrti se šele razpravlja.
»Sveta kongregacija, katere naloga je varovati nauk vere, želi opomniti, kaj Cerkev v Kristusovem inienu uči, posebno na
Nedelja 26. avgusta je bil verjetno za sv. očeta najdaljši dan apostolskega dela v vseh desetih mesecih njegovega pontifikata. Od petih zjutraj do enajstih ponoči je tudi za utrjenega človeka napor in fizična preizkušnja prvega reda. V teku dneva se je vozi! v letalu, v helikopterju, avtomobilu in na žičnici. Kakor je sam povedal v Bellunu, je v enem dnevu doživel vse vremenske spremembe: dež, sneg, mraz 7 stopinj pod ničlo, sonce...
ROJSTNI KRAJ JANEZA PAVLA I.
V rojstni vasi pok. papeža Albina Lucia-nija so domačini in številni turisti še pred osmo uro do kraja napolnili prostrani trg, ki se od tega dne imenuje trg papeža Janeza Pavla I. Toda nebo je zastrto; kar naprej dežuje in rosi kakor se v Canale d’Agordo velikokrat dogaja. Vsa vas je okrašena z zeleno smrekovino in cvetjem na oknih kakor se vidi samo na Tirolskem.
Kmalu po osmi uri piistopi sv. oče k oltarju sredi trga — pod dežnikom. Navdušeni pozdravi od vseh strani. Med tem prinesejo domači fantje v narodnih nošah baldahin in tako se začenja za to vas edinstvena sveta maša. V krajšem nagovoru sv. oče poudarja in razlaga prisotnost Cerkve v vaški skupnosti, prisotnost Cerkve v družini; sad tega je človeka vredno krščansko življenje, cvetovi pa so misijonski, redovniški in duhovniški poklici.
Ura je deset, ko sv. oče obišče sredi
vasi zelo skromno rojstno hišo pok. pa-^ £ peža Lucianija. V hiši je sv. očeta pričakovala večja skupina sorodnikov, ki jih je brat pokojnega papeža po vrsti predstavil. Ta obisk v družini Luciani je trajal kar pol ure in je bil popolnoma privaten, brez vsakega spremstva in časnikarjev.
Papežu so tudi predstavili študentko,
to, kaj se godi med kristjanovo smrtjo in vesoljnim vstajenjem«:
1. Cerkev veruje v vstajenje mrtvih (prim. veroizpovedi).
2. Cerkev veruje v vstajenje celotnega človeka; za pravične je vstajenje samo podaljšanje Kristusovega vstajenja na ljudi.
3. Cerkev uči, da duhovna podstat, »duša«, ki ima zavest in voljo, po smrti dalje živi.
4. Cerkev zavrača mišljenje in govorjenje, da so njene molitve, pogrebni obredi in skrb za umrle nesmiselni.
5. Cerkev pričakuje »častitljivo razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Rinilj 1, 4), ki je različno in oddeljeno od človekovega stanja takoj po smrti.
6. V svojem nauku o človekovi usodi po smrti Cerkev izključuje vsako tolmačenje, ki izvotljuje edinstveno vnebovzetje Device Marije; telesno poveličanje Device an-
Poljakinjo iz Krakova, ki je med počitnicami varuhinja malih otrok v dveh družinah Luciani in se tako spopolnjuje v znanju italijanskega jezika.
PRIŽNICA, 3.309 METROV VISOKA
V pravem snežnem metežu se je kmalu po 12. uri povzpel sv. oče z žičnico na vrh Marmolade in s tega najvišjega vrha Dolomitov govoril vsemu svetu ter molil Angelovo češčenje za ves svet. Kratek nagovor, posvečen Materi božji je povezal milijone kristjanov.
Prisotnost prvega papeža na tako visoki prižnici sveta — kakor se je izrazil bel-lunski škof Ducoli — je napolnila z veseljem številne alpiniste, otroke ter nad 80 let stare gorjane, skupno 2.000 oseb, ki so mogli prisostvovati temu edinstvenemu dogodku.
Kljub izrednemu mrazu in sneženju je je sv. oče z lahkoto izkušenega turista prišel pred 2 m visok bronasti Marijin kip in ga blagoslovil. Tako so dobili gorski velikani svojo varuhinjo, Mater božjo, z naslovom Kraljica Dolomitov. Kip pa ne bo ostal na sedanjem mestu, ampak ga bodo zaradi izrednih vremenskih razmer v teh višinah prenesli nekoliko niže v naravno gorsko votlino.
VIŠEK DNEVA V BELLUNU
Ura je bila tri popoldne, ko so nad Bel-lunom zabrneli helikopterji in naznanili prihou sv. očeta. Po pristanku jc pup^i. najprej obiskal semenišče, čemur je sledilo srečanje z vsemi škofi Treh Benečij.
Ob vsej poti tako sedaj kakor dve uri pozneje pred mašo na športnem stadionu so papeža pozdravljali tisoči in tisoči. Nihče ne ve, koliko ljudi je bilo to nedeljo v
ticipira tisto poveličanje, ki je namenjeno vsam pravičnim.
7.	Cerkev, oprta na novo zavezo in izročilo, veruje v blaženost pravičnih, ki bodo nekoč s Kristusom. Prav tako veruje v večno kazen grešnikov, ki ne bodo videli Boga. Prav tako veruje v očiščevanje izvoljenih, preden bodo prišli do gledanja Boga. To očiščevanje je pa povsem drugačno kakor kazen pogubljenih. To razume Cerkev, ko govori o peklu in vicah.
Ko govorimo o človekovem življenju po smrti, se moramo varovati pretiravanj, spoštujmo pa podobe, ki jih porablja sveto pismo. Pa niti sveto pismo niti teologi ne opisujejo jasno življenja po smrti. Kristjan se mora trdno držati dvojnega: da se življenje po smrti nadaljuje in da je povsem drugačno. V teh obljubah in čudovitih skrivnostih je bistvo našega upanja.
Bellunu, vedo le, da nas je bilo pri maši na razmeroma majhnem stadionu 45.000 (vstop samo z zastonjskim vabilom); vedo tudi, da so sv. očeta v odprtem avtomobilu po bellunskih ulicah in cestah lahko vsi pozdravili, ki so želeli.
Kakor pravijo razna poročila, je bil višek vsega papežev govor na stadionu med sv. mašo. Govor je bil ves posvečen spominu Wojtylovega prednika. Vsaj sedemkrat je sv. oče omenil njegovo ime in vedno je ves stadion zalilo navdušenje in ploskanje brez konca in kraja.
»Nekateri pravijo, da prihaja Italija sedaj iz lepe 'krščanske dobe v pokrščanski čas, toda jaz pravim, da to ne drži, da ni tako, ker to vem in vidim tudi danes, tukaj v deželi papeža Lucianija. Ta vaš rojak, ki je v 33 dnevih papeževanja toliko storil za vso Cerkev, ni sad ene krščanske družine, ene dobre župnije, papež Luciani je last in cvett vse škofije Belluno in vseh ljudstev v Treh Benečijah. Da je vse to res, dokazuje ta mladina, tukaj zbrana. Vi mladi ste poroštvo za še bolj cvetoče krščanstvo leta 2000. Ce sprejmete mojo besedo, mi dajte sedaj javno pred vsemi zagotovilo in obljubo.«
Tu je zagrmelo po vsem stadionu navdušenje brez primere in trikratno zapovrstno ploskanje je prekinilo papežev govor za več minut.
Že v pravem večeru se je začelo izročanje darov, menda iz vseh dekanatov škofije Belluno-Feltre. Številni pari v narodnih nočah so priner;!; s-vjj«. darove in prav te mlade ljudi kakor mnoge izbrane iz številnih župnij je pozneje sv. oče sam dolgo obhajal.
Mrak je neizprosno zajel stadion, ki ga veliki reflektorji sicer preganjajo, a med dolgim obhajanjem se začne stadion vidno prazniti. Večina ljudi je na nogah že več ur, oddaleč so, avtobusi pa jih čakajo nekje v predmestju. Zadnji, ki disciplinirano vztrajajo na svojem mestu, so cerkveni zbori (skupno okoli 4.000 pevcev), ki so pod vodstvom dirigenta-duhovnika odlično prepevali med službo božjo in prav tako učinkovito podprli lepo ljudsko petje, ki se je menjavalo z zborovskim.
Ob diakonovem sporočilu »Maša je končana, pojdite v miru« je še zadonela pesem »Christus vincit« in nato med krasno pesmijo v poljskem jeziku zopet vsesplošno navdušenje.
Uro nato se je papeški helikopter v belo-rumeni barvi ustavil na letališču v Tre-visu in tu spet presenečenje: sto tisoč ljudi pričakuje in prosi papeža za očetovsko besedo in blagoslov. Vsa ta množica je iz velikih mest Treviso, Mestre, Benetke, Padova... Cele ure so v toplem popoldnevu pričakovali papeža Wojtylo, ki je prispel v Treviso z dveurno zamudo.
Beneški patriarh Ce, ministrski predsednik Cossiga in bellunski škof so ves dan spremljali sv. očeta in se v Trevisu od njega poslovili,
ZAKAJ TAKŠNI USPEHI?
Sedanji sv. oče kar naprej prosi, priporoča že skozi deset mesecev: molite zame, pomagajte mi z molitvijo. Sam veliko vsako jutro premoli; po vsem svetu se opravlja zanj organizirana molitev; v škofiji Belluno so imeli v vseh škofijah molitvene dneve za duhovni uspeh papeževega obiska; v Canale d’Agordo so romarji-doma-čini vso noč pred obiskom molili, premišljevali, poslušali Lucianijevo in Wojtyilovo besedo iz njunih govorov in knjig.
V mestu Belluno smo videli številne napise čez vso širino cest; to niso bili pozdravi v čast visokega gosta, to so bili kratki, praktični izreki, misli iz prve Woj-tvlove okrožnice »Redemptor hominis«. Po uradih, v dvorani za časnikarje, v vseh krajevnih časopisih se je čutila škofova želja: molite za duhovni uspeh papeževega obiska.
To je papež sam poudaril sredi noči pred množico v Trevisu, ko se je Bogu zahvalil za veliki dan srečanja z božjim ljudstvom Treh Benečij.	F.	štuhec
ifpfHi»j»	»	rij	*
huiifULfg ‘o * * *
Glavni trg s farno cerkvijo v Canale d'Agordo, rojstnem kraju papeža Lucianija — Janeza Pavla I., ki se od zadnje nedelje imenuje po tem papežu. Canale d’Agordo je zadnje čase postal cilj premnogih romarjev in izletnikov, ki želijo s tem obnoviti
spomin na »papeža smehljaja«
Pismo Kongregacije za nauk o posmrtnem življenju
Dva dni v »zlati« Pragi
»Zlata ullčka« v Pragi
Budnica je zelo zgodnja; skoro ne moremo verjeti, da je že dan. Ob 8.30 smo na meji. Ob 10.35 ijo prekoračimo in znova smo na čeških tleh. Vreme nam ni naklonjeno. Sivi oblaki prepregajo nebo, od časa do časa se ulije dež. Ko dospemo v Prago, se zvedri.
Nastanimo se v hotelu in po kosilu se z avtobusom povzpnemo na grič, kjer stoji mogočni stadion. Iz višine občudujemo pod seboj »zlato« Prago. Pred leti, ko smo jo obiskali na ekumenskem potovanju, se nam je prikazala v drugačni luči. Sulno je bila zanemarjena, ljudje zamišljeni. Sedaj pa velikanska množica turistov preplavlja mesto, da domačinov med njimi skoro ne opazimo.
Mesto se je v marsičem spremenilo.
Glavne palače, zidane v slogu baroka in liberty, so obnovljene in tujec kar strmi nad bogastvom ornamentov, nad lepoto slogov in nad dovršeno urbanistiko.
Napovedana je večerja pri Švejku, znanem tipičnem središču veselih Pražanotv.
Nismo sami. Za dolgimi mizami sedijo nemški, ruski, poljski, angleški in holandski turisti. Po večerji se razvije niz raznih iger. Napovedovalec nas predstavi ne kot Italijane, temveč kot Slovence, bivajoče v Italiji. Vsi nam ploskajo.
V raznih tekmah nastopijo tudi naši romarji. Zberejo dr. Šavlija, ki v tekmovanju s tremi drugimi zmaga, ko prvi izpije z dudo steklenico piva. Navijamo zanj, da smo vsi hripavi. Prav tako doseže lepe uspehe Mirjam Prašnikova, ki ubrano zapoje češko pesem. Vrstijo se še druge igre, vrstijo se tudi vrčki piva, ki si ga vsak lahko po mili volji privošči. Po zaključku giremo v hotel za prenočitev.
Petek 27. julija, zadnji dan v Pragi. Naše potovanje se izteka. Hitimo, da dobro uporabimo še zadnje ure. V avtobusu vodnica odgovarja na naša vprašanja.
Povprečna plača delavcev in uradnikov je 2.600 kron na mesec (približno 210.000 lir).
Vsi so državni delavci, privatno ne sme nihče deilati. Hiše, stanovanja so vsa v državnih rokah.
Pred trgovinami smo videli dolge vrste ljudi, ki so potrpežljivo čakali, da kupijo kruh, zelenjavo, meso. Vse šole, tudi univerze so brezplačne, le knjige si mora vsak sam kupiti. Na univerzo sprejmejo le toliko slušateljev, kolikor jih država potrebuje za posamezne stroke. Kdor v prvem letniku pade, ne more več nadaljevati s
Astronomska ura v Pragi
študijem. Življenje v komunističnih državah je trdo. Zato ni čuda, če je tudi ljudstvo neprijazno, se za kupca ne zmeni, saj je v trgovini le uslužbenec in mu za uspeh državnega podjetja ni mar.
HRADČANI
Potem ko smo si ogledali razne zanimivosti v spodnjem mestu, smo se z avtobusom povzpeli na Hradčane, priljubljeno točko ne samo turistov, temveč tudi domačinov. Takih umetnin, kot jih človek najde tu, se nikoli ne naveličaš, čeprav jih ponovno obiščeš. Ob vhodu v grad nepremično stoji straža. Na desni je predsednikova palača. Na njej ni zastave, znamenje, ida je predsednik odsoten.
Prek štirih velikih dvorišč dospemo do zadnjega, kjer je cerkev sv. Vida, miniatura milanske stolnice. V njej so pokopani štirje svetniki: Vid, Venceslav, Janez Ne-pomuk in Vojteh.
Nadvse zanimiva je kapela sv. Vencesila-va (Vaclava), ki se je rodil leta 904. Bil je moder in priljubljen vladar, imel pa je brata Boleslava, ki se je hotel polastiti prestola in je brata napadel na cerkvenih vratih. Njegovi pajdaši so Venceslava do smrti pobili in njego truplo razmesarili. Sedaj počiva v stranski kapeli. Po stenah so krasne freske, nad oltarjem je skoro v naravni velikosti njegov kip.
Zakladnica na Hradčanih hrani neprecenljive dragocenosti. Najlepša umetnina je monštranea, imenovana praško sonce. V zlatih žarkih je vdelanih 6.022 diamantov, ki jih je češka kraljica nosila na svoji poročni obleki. Ročaj monštrance predstavlja ženo obdano s soncem in kačo pod njenimi nogami.
Ogledali smo si še druge zanimivosti, med njimi teraso, ki jo je izdelal slovenski umetnik Plečnik. Praga hrani več njegovih del, kar znači, da so ga Čehi upoštevali in cenili.
Zapustili smo Hradčane in šli v Zlato uličko. V obzidju so si grajski uslužbenci postavili svoja stanovanja, pozneje pa so se v te tesne prostore naselili alkimisti. Odtod ime Zlata ulička. Prekoračili smo Karlov most, okrašen s številnimi kipi. Najslavnejši v sredini je kip sv. Janeza Nepomuka, ki so ga s tega mosta vrgli v Vislo, ker ni hotol prelomiti spovedne molčečnosti .
V Pragi je bil na sporedu tudi obisk slavnega gradu Karlsteina. Ne vem po
Sv. Višarje
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV - TRST prireja XIV. študijske dneve
Draga 1979
Spored
Sobota 1. septembra
16.30 Bohinj: Ob 40-letnici neke vizije
Nedelja 2. septembra
9.— Sveta maša na kraju zborovanja 10.— Narodnost v teologiji in Cerkvi proti letu 2000 16.— Slovenski matični, zamejski in zdomski trenutek
Zborovanje bo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah, Narodna ulica 89. V primeru slabega vremena bo prireditev v dvorani.
V petek 31. avgusta ob 18. uri bo na sedežu društva v Trstu, Donizettijeva 3, tiskovna konferenca s predstavitvijo letošnjih predavateljev.
kakšnem nesporazumu so ga obiskali samo potniki iz drugega avtobusa. Grad je eden najlepših biserov med češkimi tovrstnimi zgradbami. Leži 28 km jugozahodno od Prage. Zgradil ga je Karel IV. v letih 1348-1465 kot zakladnico državnih dragocenosti in relikvij. Sestavljen je iz treh samostojnih zgradb, trdnjave, bivališča in cerkve. Leta 1919 ije država prevzela njegovo upravo in sedaj služi kot muzej.
In že je prišel zadnji večer našega romanja. Večerja je v tipičnem lokalu pri Fleku. Vse je natrpano, čeravno je ura še zelo zgodnja. Kupimo si vstopnice za gledališče češke folklore. Nismo razočarani, ko prisostvujemo vratolomnim plesom.
In spet je bila prekratka noč, spet je
prišel prezgodaj zadnji dan potovanja. Pred nami je dolga pot od Prage do Gorice. šofer je z velikim trudom dobil nakazila za gorivo. Ob 6.30 odpotujemo. Na češko-avstrijski meji naverjetno hitro vse uredimo in že drvimo po zeleni Avstriji proti Linzu, kamor dospemo še prezgodaj za kosilo.
Zadovoljni smo, da smo pustili za sabo Železno zaveso, ki človeka navdaja s čudno tesnobo in negotovostjo. Iz srca se nam izvije zahvalna pesem. Morda le prezgodaj, kajti čaka nas še zadnja 'preizkušnja, ko se moramo 20 km pred Špitalom tudi mi uvrstiti v 8 km dolgo kolono vozil, ki se korakoma pomikajo iproti meji. Na srečo so bili skoro vsi namenjeni na dalmatinsko obalo čez Jugoslavijo, in ko smo prišli na italijanska tla pri Trbižu, je bila pred nami prosta pot.
Pred polnočjo smo bili že v Gorici. Drugi avtobus pa je prispel v Gorico ob eni in pol ponoči. Tudi oni so naletedi na avto-kolono, imeli pa so še druge težave; vendar so jih srečno premagali ob izredni velikodušnosti nekaterih -potnikov, katerim izrekamo v imenu vodstva naj iskrenejšo zahvalo in priznanje.
Še posebno zahvalo pa smo dolžni do-berdobskemu župniku g. Antonu Lazarju, ki je nadomeščal obdleilega voditelja g. Juraka in to svojo nalogo z izredno vestnostjo izvršil, g. Bogomilu Breclju, ki je skupno z g. Arturjem Koshuto vodil drugi avtobus, in g. Ljubu Marcu, ,ki nas je s svojo posrečeno besedo in vedrino potolažil, ko so bili naši živci ob zadnji preizkušnji že na tem, da klonejo. Hvala tudi vrlima in potrpežljivima šoferjema Brunu
I.	in Brunu II., ki sta nas tako varno vozila in skrbela za našo prtljago ter zastopnici potovalne agencije IOT Olgi Ragni iz Brescie, ki si je s svojim sončnim značajem hitro osvojila vse romarje in bila vedno v pomoč, ko je bilo treba kaj posredovati ali urediti.
Vsem kličemo; Nasvidenje prihodnje leto na četrtem romanju Katoliškega glasa!
Zora Piščanc
Bralci pišejo
Dvojno merilo — kako dolgo še?
Pred tremi nedeljami sem na cerkvenih vratih naše župne cerkve našel dvojezični program svečanosti za praznik Vnebovzetja Marije Device, ki ga je pripravila sosednja župnija v Moši.
haš domači župnik je pri jutranji maši povabil farane, naj se udeležijo te slovesnosti. Tako sem se je tudi sam udeležil, in bila je to res velika slovesnost, saj je somaševalo kar osem duhovnikov, med njimi tildi eden slovenski. Med množico sem opazil mnogo domačinov iz sosednih briških župnij.
Slovesnost se je začela s sv. mašo in prav tu sem ostal razočaran. Med branjem berila in evangelija sem zaman čakal, da bi tudi naš slovenski duhovnik prebral evangelij v slovenskem jeziku. Ko sem videl, da do tega ni prišlo, sem začel razmišljati, zakaj sploh razobešajo slovenske lepake na vratih naših cerkva? Spomnil sem se na domačega župnika, ko ob nedeljah prebere v cerkvi evangelij v italijanskem jeziku tudi če je v cerkvi samo ena oseba, ki ne govori slovensko. Tam pa, na slovesnosti v Moši je bilo po mojem približno tri tisoč ljudi, med njimi prav gotovo več kot petsto slovenskih vernikov.
Rad bi vedel, ali morajo samo slovenski duhovniki prebrati evangelij v drugem jeziku, ne pa tudi obratno, tudi če je prisoten slovenski duhovnik in toliko slovenskih vernikov?
Če pa v bodoče še ne mislijo odgovorni rešiti tega problema, jim svetujem, naj vsaj ne razmetavajo denarja za slovenske lepake. Naj ga raje cerkvene oblasti dajo za druge bolj potrebne namene.
Stanislav Klanjšček
KRATKE NOVICE
 ,----------------------------------
■ Tri dni je bilo prisiljeno čakati na odhod z letališča v New Yorku sovjetsko potniško letalo, ki mu ameriške oblasti niso dovolile vzleta. Vzrok je bila plesalka Ljudmila Vlasova, članica slavne baletne skupine Bolšoj iz Moskve. Njen mož Aleksander Godunov je namreč sklenil ostati v ZDA in je zaprosil za politični azil. Obenem je izrazil ameriškim oblastem mnenje, da želi to storiti tudi njegova žena. Ta pa se je vkrcala na letalo za v Moskvo, zaradi česar so ameriške oblasti zahtevale, da io na samem zaslišijo. Ker sovjetski funkcionarji na to niso pristali, so končno Američani privolili na zaslišanje v letalu samem. Kot je bilo pričakovati, se je Ljudmila izrekla za povratek v Sovjetsko zvezo.
■ Žrtev eksplozije nastavljene bombe je poslal lord Mountbatten, stric moža angleške kraljice. Star je bil 79 let ter je bil zadnji angleški podkralj v Indiji pred razglasitvijo neodvisnosti leta 1947. Lord Mountbatten se je nahajal na jahti, ki je pravkar odplula iz pristana Mullagmore v republiki Irski. Poleg njega so izgubili življenje še njegov vnuk, zetova mati in en mornar, hči, zet in drugi vnuk pa so bili ranjeni. Atentat naj bi izvedli severnoirski teroristi. Ti so tudi prevzeli odgovornost za atentat na skupino angleških vojakov v Sev. Irski. Ob eksploziji mine na tovornjaku je bilo ubitih osemnajst vojakov, štirje pa so bili ranjeni.
B V srednjeameriški državi Kostarika je bil aretiran Franco Freda, ki ga je sodišče v Catanzaru skupaj z Venturo in Gianne-tinijem obsodilo zaradi pokola v Kmečki banki v Milanu na dosmrtno ječo. Oblasti v Kostariki so Fredo takoj izročile italijanski policiji ter ga poslale v Italijo, kjer bo podvržen novemu procesu.
Po svojem povratku z Sv. Višarij, kjer sem preživel 15 dni, moram ponoviti, kar sem v Katoliškem glasu napisal že pred nekaj tedni. 'Na Višarje prihaja vedno veliko ljudi, a naši ljudje s Tržaškega in Goriškega so letos na Višarje skoraj pozabili. V zakristiji so zabeležene tri skupine, v registru ob cerkvenih vratih pa le s težavo naletiš na ime Tržačana ali Goričana. Zakaj ta letošnja pomanjkljivost? Ali ni nam to v škodo?
Romarji prihajajo iz vseh krajev Slovenije. Letos prednjačijo verniki iz mariborske škofije, zlasti iz Prekmurja. V soboto
11.	avgusta, kakor tudi na praznik 15. avgusta je bilo na Višarjah več kot 1.500 romarjev in izletnikov. Vreme je bilo ves čas zelo ugodno, samo v nedeljo 19. avgusta so Višarje z zelo slabim vremenom razočarale marsikaterega pogumnega romarja. A Višarje so Višarje: nikoli ne veš, kaj te na hribu čaka.
Na Višarjah nas je nepričakovano razveselila skupina mladih Slovencev iz Argentine, ki so pri maši vzorno sodelovali. V soboto 11. avgusta je maševal v svetišču ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, v nedeljo 19. avgusta pa videmski nadškof Alfred Battisti. Prisostvovali smo seveda mašam v italijanskem jeziku, kakor tudi v nemškem; letos tudi v hrvaškem (dve skupini iz reške nadškofije).
Ves mesec avgust sta bila na Višarjah kot dušna pastirja — deloma tudi v juliju — Vinko Žakelj, slovenski izseljenski duhovnik v Belgiji, in salezijanski duhovnik Jožko Sraka.
Župnik iz Žabnic, g. Mario Černet, ki za za Višarje skrbi, prihiti vsak dan v svetišče in vodi petje ter molitev v treh jezikih z neutrudljivo predanostjo in vztrajnostjo. Salvatore Venosi pa skrbi za reden in urejen potek vsega dela v svetišču.
Na Sv. Višarjah se da opazovati in primerjati, kakšno je liturgično sodelovanje pri sv. maši. Marsikaj lepega se vidi in sliši, a zdi se mi, da je liturgično sodelovanje v marsikateri župniji še zelo pomanjkljivo — če ni celo nazadovalo. Ali res ni mogoče nič zboljšati? In se bomo kar vedno zadovoljili s prvim navdušenjem, ki nas je prevzelo ob uvedbi materinega jezika v bogoslužje?
V iskanju odgovorov na taka vprašanja so nas res presenetili verniki iz župnije Odranci v Prekmurju s svojim zbranim in vse hvale vrednim sodelovanjem pri maši. Zdi se mi, da nam prav Sv. Višarje govorijo o potrebi vztrajnosti, poglobitve ter iskanju novih oblik pri liturgičnem sodelovanju.
Redno romarsko leto se na Višarjah zaključi na prvo nedeljo v oktobru. Do tedaj bo tudi poskrbljeno za duhovno hrano v svetišču.
Lojze Škerl
Iz Slovenije
Mati božja na Ilovici v Tolminu
Iz bule, ki jo je papež Celestin leta 1192 izdal čedajskemu kapitlju, izhaja, da so bile v tistem stoletju na Tolminskem tri samostojne duhovnije: sv. Danijel v Volčah, Devica Marija v Bovcu in sv. Vid na šentviški gori. V naslednjem stoletju pa je omenjena fara sv. Urha v Tolminu, ravno nasproti sv. Danijela onstran Soče.
Sedanja tolminska farna cerkev pa je bila 'Stoletja znana božja pot Marija na Ilovici, kamor so romali že v 15. stoletju in še prej, kot izhaja iz zapisnikov čedaj-skega kapitlja. Po prenosu fare od sv. Urha na Ilovico pa je prišla ta božjepotna cerkev sčasoma v pozabo in celo njeno ime »na Ilovici« se je pozabilo. Pri obnavljanju cerkve po prvi svetovni vojni pa so v prenovitveni vnemi odstranili tudi starinski kip in ga nadomestili z ne preveč posrečeno sliko Vnebovzetja v glavnem oltarju.
Kip je do pred nekaj let ležal nekje pozabljen, potem pa so ga obnovili in leta 1974 spet postavili v tolminsko cerkev-škof iz Kopra ga je slovesno ustoličil if blagoslovil. Kip predstavlja kronano in vnebovzeto Marijo, ki sedaj znova daje veljavo »Mariji na Ilovici«, stari božji poti in tolminski farni cerkvi.
Letos pa so dobili prenovljeno še starinsko Marijino podobo. Izhaja iz leta okrog 1540 in je delo beneške išole. Vendar pa j0 bila večkrat nevešče preslikana. Predstavlja pa Marijo z Detetom ter Janezom Krstnikom na eni ter sv. Petrom na drug' strani. Iz spodnjega kota pa dviga svoj obraz k Detetu sv. Katarina.
Podobo so obnavljali tri leta. Na nedeljo 2. septembra letos, ko bo v Tolmin^ birmovanje, bo škof blagoslovil tudi prc' novljeno Marijino podobo. Slovesnost bo ob 10. uri.
Cerkev sv. Vida na Hradčanih
Pok. s. Ahacija Kacin
Spet je ena izmed naših sester, sicer prva na Goriškem, zaslišala božji klic: »Pridi, prijateljica moja, pridi golobica in zasedi prostor, ki ti je od vekomaj pripravljen.« Zgodilo se ji je kot evangeljskemu služabniku. Skoro nenadoma v polnosti dela, upov in načrtov jo je Gospod poklical k sebi. Dolga vrsta polnih let je bila za njo, a duh je bil mladosten, moči razmeroma čile; delo in molitev sta se prepletali v vsakem trenutku njenega življenja.
Luč sveta je zagledala v Idriji v preprosti rudarski družini 4. maja 1899. Osnovno šolo je dovršila v domačem kraju, učiteljišče in druge usposobljenostne izpite pa v Mariboru pri šolskih sestrah. Spoznala je sestre uršulinke, ko so vodile gospodinjsko šolo v Idriji. Tudi sama jo je obiskovala in imela za učiteljici m. Elizabeto Kremžar in m. Moniko Potokar, obe svetniški redovnici, ki sta ji bili luč in znamenje na poti v redovni stan.
Odločila se je pa za šolske sestre iz Maribora, ki so nadaljevale gospodinjsko šolo za idrijsko žensko mladino. Najbolj pa je pripomogel k njeni poklicni odločitvi modri duhovnik Franc Ozvald, ki je za njenega časa vodil Marijino družbo, katere članica je bila ter se ob njegovem zgledu in iskreni ljubezni do nebeške Matere sama vnemala zanjo, ji sledila ter v molitvi in razmišljanju čakala na njen odločilni: »Pojdi, Bog te kliče!«
Prišel je srečni dan in mlada Ivanka, po domače Hana je zaprosila za sprejem pri šolskih sestrah v Mariboru. Po temeljni pripravi pod vodstvom zmožne voditeljice novink s. Aleksije Erzar je bila sprejeta v noviciat na praznik Marijinega vnebovzetja v cenkvi Brezmadežne v materni hiši šolskih sester v Mariboru.
Že leto po noviciatu je prišla v Tomaj na Krasu skupno s s. Urbano Gorup, ker so tedanje oblasti strogo zahtevale, da ima vse osebje, zaposleno bodisi v šoli ali v internatu italijansko državljanstvo. Tu je ostala do leta 1947 kot učiteljica osnovne, strokovne in gospodinjske šole, veroučna pomočnica tedanjemu župniku Kjudru, šolska ravnateljica in desna roka provincialni predstojnici s. Urbani Gorup. V tistih burnih letih fašizma je branila šolo, ki ji je grozilo večkratno zaprtje. Junaško in odločno je nastopala pred cenkveno in svetno oblastjo.
Poleg šole in pouka, ki je čestokrat zajel do osem dnevnih ur, je opravljala tudi tajniške posle, učila verouk odrasla dekleta, pomagala pri vodstvu dekliške Marijine družbe, urejevala bogato knjižnico msgr. Ailbina Kjudra.
Prišla je .povojna doba. Polagoma so se razmere ustalile. Sestre so zopet pričele s šolo. Prihajali so otroci iz zelo oddaljenih vasi, da so dobili vsaj nekaj pouka, ker je vse učiteljsko osebje bilo še razkropljeno, pod orožjem ali celo v pregnanstvu. Bilo je treba napeti vse sile, da ni ostala mladina brez pouka.
Grenka pot pregnanstva je zadela tudi s. Ahacijo. Zapustiti je morala Kras, ki mu je posvetila toliko mladostnih sil, žrtev, truda in napora ter sprejeti v zameno Gorico. Bilo je že vpisanih nad 80 otrok v slovenskem obnovljenem Sirotišču, kjer je med mnogimi boji in pod skrbnim varstvom msgr. dr. Andreja Pavlice državna uprava prevzela zidarska dela.
Prišel je usodni 14. september 1947. Oblasti so zaprle mejo med Italijo in Jugoslavijo. Začel se je ponovni križev pot za ta slovenski zavod. ‘Sirotišče so natrpali z 12 begunskimi družinami, ki so zasedle skoro vse prostore zavoda, le tri sobe in kuhinjo so pustili na razpolago otrokom, sestram in ostalemu osebju.
Pet let je trajala stiska. S. Ahacija je obšla vse urade in pisala na vse odgovorne organe, a povsod samo gluha ušesa navzlic obetajočim besedam. Končno so (zlasti po zaslugi dr. Sfiligoja) begunci odšli, pustili Pa so za seboj samo podrtijo. S skromnimi dohodki in z velikodušno pomočjo dobrotnikov od blizu in daleč je bil zavod obnovljen.
Gojenci in gojenke so prihajali iz vseh okoliških vasi, iz Trsta in Gorice, iz Slovenske Benečije in Kanalske doline. S. Aha-
cija je poleg vodilnih in administrativnih poslov skrbela tudi za pouk verouka, imela vzgojne učne ure in jezikovne lekcije. Našla je tudi čas za tiste gojence, ki so preživljali počitniške dni v zavodu, da jih je navajala v razna ročna in zabavna dela.
Da je mladino zaposlila in razvedrila, je začela z zbiranjem znamk in drugih posebnosti. Veliko je s tem pomagala misijonom in zavodskim dobrotnikom.
Po zgledu sv. Frančiška je imela globoko spoštovanje do duhovnikov. Visoko je cenila njihove nasvete in pobude. Zadnja leta smo jo videvali v knjižnici pri zbiranju, urejanju, vpisovanju in razvrščanju knjig. Velikodušna in vestna pomočnica ji je bila gdč. Ivanka Furlanova.
Obogatili sta knjižnico z okrog 800 lepo vezanimi knjigami in revijami in to po nasvetu pok. dr. Rudija Klinca, ki je bil duša in srce Zavoda sv. Družine.
Gospod jo je poklical v dom počitka in blažene sreče v torek zjutraj 21. avgusta. V sredo 22. avgusta smo s slovesno pogrebno sv. mašo ob navzočnosti številnih duhovnikov, sorodnikov, dobrotnikov in prijateljev ter znancev pospremili njene telesne ostanke na goriško pokopališče, kjer čakajo vstajenja.
Redovne sosestre
Poroka
V Sv. Križu pri Trstu sta se v soboto
25.	avgusta poročila dr. Mirko Špacapan in Katy Kostnapfel. Oba izhajata iz globoko vernih in narodno zavednih družin. Dr. Mirko Špacapan je bil zelo aktiven v skavtskih vrstah ter v odbojkarski seJcciji ŠZ 01ympia, navdušeno je sodeloval v vrstah mladinske SSk ter je dober pevec. Tudi Katy Kostnapfel je zrasla v skavtski organizaciji in bila delavna v slovenskih mladinskih društvih. Zato je poročni maši prisostvovalo veliko število prijateljev in znancev tako iz skavtskih vrst kot iz vrst Slovenske skupnosti.
Poročno mašo je opravil Mirkov bratranec dr. Ivan Merlak, stolni kanonik v Ljubljani in glavni urednik tednika »Družine«. Med mašo je pel moški zbor »Mirko Fi-lej«, katerega zvest član je tudi dr. Mirko. Po poroki so bili vsi gostje povabljeni na nevestin dom na prigrizek, poročno kosilo pa je bilo v restavraciji »Volnik« v Vel. Repnu.
SEKCIJA SLOVENSKE SKUPNOSTI V DOLINSKI OBČINI
prireja na igrišču ob srednji šoli v DOLINI vsakoletni
Naš praznik
s sledečim sporedom:
Sobota 1. septembra
16.00 odprtje kioskov
19.00 nastop pevskega zbora »Marij Kogoj« iz Trsta
20.00 igra ansambel Lojzeta Hledeta iz Steverjana
Nedelja 2. septembra
15.00 odprtje kioskov kulturni program:
— koncert godbe na pihala iz Ricmanj
— koncert ansambla Lojzeta Hledeta prosta zabava ob zvokih istega ansambla
Ponedeljek 3. septembra
16.00 odprtje kioskov
19.00 mali koncert »Veselih godcev« iz Boljunca
20.00 za prosto zabavo igra isti ansambel.
Vse tri dni delujejo kioski z jedmi na žaru in domačim vinom!
17.00
20.00
Tržačani odhajajo v Rim
»Dež za soncem mora biti, za veseljem žalost priti.« Kakor se v naravi in življenju kar naprej uresničuje ta Slomškov pregovor, tako se dogaja tudi v večjih skupnih delih, tudi v tržaškem romanju. Sedaj so vsi oblaki mimo in tržaški verniki s svojim škofom veselo odhajajo v središče krščanstva, da tam obiščejo grobove zadnjih papežev in molijo pred oltarji svetnikov in mučencev. Že naš veliki Prešeren je zapisal, da je v romarskih svetiščih vir srčnega veselja... »sled sence zarje, onstranske glorije, vtisnjene v oltarje.«
V torek 4. septembra bomo imeli slovensko službo božjo v baziliki Marije Snežne, kjer sta pred enajstimi stoletji molila naša slovanska apostola sv. Ciril in Metod in v tej staroslavni cerkvi položila na glavni oltar prve slovanske bogoslužne knjige. Drugo jutro 5. septembra bomo obhajali ob 8.30 sv. Evharistijo v baziliki sv. Petra, nato pa bo isto dopoldne avdienca v Castelgandolfu, kjer bomo pozdravili prvega slovanskega papeža.
Vabimo rojake, ki berejo te vrstice, da bi bili v teh dnevih duhovno z nami združeni, saj velika skupina 480 romarjev častno predstavlja slovenske vernike v tržaški škofiji. Radijski tehniki bodo poskrbeli, da boste doma mogoče še isti dan slišali potek naše avdience pri papežu in prav tako od tam poslušali lepo pesem Marija skoz življenje. Sv. očetu bomo darovali žlahtno vino s Kolonkovca, teran s Krasa, med z Brega in knjigo s številnimi slikami »Zakladi Slovenije«.
Namen našega skupnega romanja je po škofovi želji predvsem ta, da pred svetim očetom obnovimo spomin na zgodovinsko škofijsko zborovanje v preteklem decembru. Čeprav se o tem dogodku sedaj med počitnicami manj govori in piše, se mora pravi krščanski duh izza časa zborovanja poživiti med vsemi verniki v škofiji. Pot krščanskih skupnosti različne narodnosti je samo ta, da se vsi vztrajno trudimo za pravično sožitje, da ne opuščamo ničesar za medsebojno zbliževanje, da nikoli ne odstopamo od svojih verskih in narodnih pravic.
In sedaj, tržaški romarji, veselo na dolgo božjo pot! Ne prinesimo iz Rima samo
spominov, ampak predvsem življenjski idealizem sedanjega papeža, velikega častilca Matere božje. Zato pa takoj naslednjo nedeljo 9. septembra vsi z našim škofom pred fatimski oltar na marijanski shod na Opčine, kakor 15. septembra zopet skupno z Goričani na Barbano! Tudi toliko in vedno več naših skupnih praznikov in velikih romanj je svetu dokaz naše krščanske prisotnosti danes in — tukaj.
Romarski odbor
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Novoporočencema želimo obilo božjega blagoslova na novi življenjski poti. Naj bi naprej služila naši narodni skupnosti, se udejstvovala v naših organizacijah, slovenski rod v zamejstvu pa obogatila z novimi življenji, kot je to lepo povedal dr. Ivan Merlak v poročnem nagovoru. Bilo srečno!
Predstavitev nove izdaje Alasievega slovarja
Gregorio Alasio da Sommaripa je bil redovnik servit, ki je leta 1601 prišel v devinski grad ter postal dušni pastir tamkajšnjih vernikov. Pri tem je prišel v stik s kraškimi ljudmi in njihovim pogovornim jezikom, ki je bila slovenščina. Njemu, doma iz Piemonta, se je zazdelo važno in potrebno, da se nauči tega jezika, pri čemer mu je pomagal tretji grofov sin Matija. Sad te dobre volje je bil italijan-sko-slovenski slovar, ki ga je sestavil in je izšel v Vidmu leta 1607. Bil je izraz sožitja med tu živečima italijanskim in slovenskim prebivalstvom.
Sedaj je Mladinska knjiga iz Ljubljane v sozaložbi z devinsko-nabrežinsko občino in Založništvom tržaškega tiska poskrbela za faksimilirano izdajo tega slovarja. Predstavitev knjige je bila 23. avgusta v devinskem gradu, ki so se je udeležili številni slovenski in italijanski kulturni ter politični predstavniki tostran in onstran meje. Prisotne je najprej pozdravil gostitelj princ Raimondo della Torre e Tasso, zatem pa župan devinsko-nabrežinske občine Škerk. O Alasijevem slovarju je spregovoril pisec uvodne študije dr. Lino Le-giša. Iz vseh govorov je bilo razbrati osnovno misel, da je slovar prispevek k zbliževanju med dvema narodoma in da govori o enakovrednosti narodov in ljudi. Predstavitev slovarja sta zaključila recitacija odlomkov, ki jih je Alasio dodal slovarju in nastop mandolinistične skupine iz Tržiča.
Daljše poročilo o tej prireditvi objavimo prihodnjič.
Mladinski raziskovalni tabor v Šentjerneju
Organizatorji gibanja »Znanost mladini« iz Novega mesta so povabili 7 dijakov kemične sekcije poklicnega zavoda za industrijo in obrt v Trstu na Mladinski raziskovalni tabor »Nič nas ne sme presenetiti« v Šentjerneju na Dolenjskem.
Glavne teme raziskavanja so bile: voda, energija, zdravstvo, hrana, gledane iz raznih področij: kemija, biologija, etnologija, fizika, arheologija in geografija. Prenočišče smo imeli v stari osnovni šoli v Šentjerneju, kjer so kemiki imeli laboratorij. Ukvarjali so se z analizo vode, elektrofo-rezo in kromatografijo na papirju. V bližini so nam fiziki pokazali z raznimi primeri izrabljanje sončne energije.
Za druga področja se je delovni dan vršil v glavnem na terenu. Vsako jutro po zajtrku smo odhajali s kombijem v določene vasi v okolici Šentjerneja. Tu so bio-
V počitniški koloniji v Comegiiansu
SPREHODI, IZLETI IN IGRE — ZAPOSLENOSTI NE MANJKA
Slovenska Vincencijeva konferenca iz Trsta organizira že vrsto let gorsko počitniško kolonijo za otroke od 6. do 14. leta starosti. Zadnja leta je ta kolonija v prijazni vasici Comeglians v Karniji. Kraj leži ob glavni cesti, ki pelje iz Tol-meča v Sappado preden se začne vzpenjati cesta proti Rigolatu.
Prejšnji mesec je v koloniji letovalo 60 dečkov s Tržaškega in Goriškega. Dečke je zamenjalo preko 70 deklic, ki so v koloniji prišle 30. julija in so se vrnile na svoje domove v Trst oziroma Gorico 23. avgusta.
To je idilična slovenska gorska kolonija, saj leži v prelepi zeleni dolini, obdani z gorami, med katerimi je tudi najvišji vrh karnijskih Alp — Coglians in številnimi smrekovimi gozdovi.
Dnevni red je bil pač enak kot v ostalih kolonijah s to posebnostjo, da imajo o-troci priložnost obiskati najznačilnejše kraje Karnije, kot so Ravascletto, Zon-colan, Ovaro, Tualis, Tolmezzo in druge. Vsak dan pa so bili ina sporedu tudi krajši izleti v okolico Comegliansa. Poleg tega so imeli otroci tudi daljše izlete z avtobusom. Ob teh priložnostih so si ogledali jezero Verzegnis nad Tolmečom, nato so bili na sedlu Mauria, v Auronzu, v Sap-padi, v S. Stefano di Cadore in v Forni
logi zbirali razne rastline in jih zlagali v herbarije. Geografi so ugotavljali različnost, vplive in medsebojno soodvisnost tistih prirodnih in družbenih pojavov oziroma dejavnikov, ki sodelujejo pri oblikovanju zemeljske površinske sfere kot celote ali njenih prostorskih delov.
Zanimivo in za našo sedanjost zelo važno je bilo delo arheologov, kateri so pri svojem delu našli razne izkopanine iz prejšnjih dob. Etnologi so nam prikazali odnos življenja ali življenjski stil v okviru stanovanja in doma, delovnega mesta, soseske, vaškega naselja ali mestne četrti. Pri svojem delu so se posluževali ustnih in pisanih virov. Ustne podatke so jim nudili informatorji na terenu.
Popoldne so se vršile razprave in predavanja o raznih področjih. Po večerji smo imeli razgovor o delu in pripravo za naslednji dan. Zadnja dva dni smo pripravili material za zaključno razstavo.
Čeprav je bil delovni dan zelo natrpan, smo le našli nekaj prostega časa, da smo navezali prijateljske stike z drugimi udeleženci tabora. Tega se je udeležilo okoli 50 mladih ljudi iz vse Jugoslavije, dva pa sta bila tNemca.
Obiskali smo tudi Kostanjevico, kartuzijanski samostan Pleterje, tovarno zdravil »Krka« v Novem mestu, kjer so bili naši sošolci na poletni praksi ter razne muzeje v .Novem mestu in Zagrebu. Privadili smo se na tako skupinsko življenje in delovanje, ki je povsem drugačno od našega. Dnevi so prehitro minili. Ob prihodu v Trst pa nas je čakala prijetna novica o novih prostorih za našo šolo. O tem pa več prihodnjič.
Tiziana in Vera
Tečaji »150 ur«
Ti tečaji za dosego diplome nižje srednje šole so dostopni vsem delavcem in odraslim, ki so dopolnili ali bodo dopolnili do 31. decembra 1979 šestnajst let starosti (za tiste, ki niso še dopolnili 23 let, je obvezna diploma osnovne šole).
Tečaji so brezplačni. Trajajo eno leto (od 8. oktobra 1979 do 31. maja 1980), za skupno več kot 350 učnih ur. Učne načrte bodo udeleženci prediskutirali skupno s profesorji ob podpori sindikalnih organizacij in v luči najpomembnejših dosedanjih izkustev.
Komisijo, pred katero bo zaključni izpit, sestavljajo profesorji, ki poučujejo na tečaju. Po uspešno opravljenem zaključnem izpitu dobijo udeleženci diplomo nižje srednje šole.
Sindikat slovenske šole meni, da je nujno zagotoviti te tečaje tudi v slovenščini, zato je naslovil na ministrstvo za javno šolstvo ustrezno prošnjo, ki jo aktivno podpirajo šolsko skrbništvo, senatorka J. Gherbez in sindikalne organizacije Cgil-Cisl-Uil. V pričakovanju ugodnega odgovora vabi vse interesente, da izpolnijo obrazec za vpis, ki ga dobijo od 24. avgusta dalje na tajništvih občin Dolina, Repen-tabor, Zgonik, Devin-.Nabrežina in ga izročijo v tajništvih omenjenih občin; nadalje na sedežih prosvetnih in športnih organizacij, v Tržaški knjigarni, ul. sv. Frančiška 20, tel. 73248 ter na sedežu sindikata slovenske šole, ul. Fabio Filzi 8, tel. 61193, to vsak torek in petek med 16. in 18. uro.
Tečaji se bodo vršili na slovenskih nižjih srednjih šolah v popoldanskih ali večernih urah. Na obrazcu je razpredelnica za oznako najbolj ustrezne šole in urnika.
Čim bo prišlo dovoljenje iz Rima, bodo interesenti obveščeni, da prinesejo še potrebne dokumente. Rok za vpis zapade 25. septembra.
Avoltri.
Ce je vreme nagajalo, otroci niso zgubili poguma, saj so imeli pred poslopjem kolonije velika igrišča za odbojko, košarko in tenis, za mlajše pa tudi vrtiljak in gugalnice, nedaleč od poslopja pa nogometni igrišči. V takih primerih so prišle do izraza razne igre, športna tekmovanja, pevske vaje, risanje in podobno.
Tako so s pomočjo svojih vzgojiteljic pripravili kratko prireditev za starše, ki so obiskali kolonijo v nedeljo 12. avgusta. Prireditev je zelo lepo uspela. Na sporedu je bilo petje, glasba, razni prizorčki in zabavni skeči. Pripravili so tudi kratek spored za radijsko postajo Trst »A«, ki so ga tehniki te postaje registrirali v ponedeljek 20. avgusta.
Za otroke je skrbelo v koloniji poleg ravnatelja še dvanajst oseb. Vsi so se z otroki razumeli in se trudili, da bi bilo življenje v koloniji čim lepše in družinsko.
Tako so otroci preživeli svoje počitnice v tem goratem predelu naše dežele ter uživali svež zrak in mir ter se krepili in nabirali moči za njihovo nadaljno delo. Lepo vreme in svež zrak zadnjih dni pa sta še popestrila njihovo bivanje v koloniji.
Zadnji dan pred odhodom je bil na vrsti še tradicionalni kres, s katerim so se dekleta poslovile od kraja, kjer so preživele res prijetnih 25 dni.
50 let Ruskega zavoda v Rimu
15. avgusta 1929 je tedanji papež Pij XI. ustanovil zavod, v katerem bi se pripravljali duhovniki za delo v Rusiji. Zato se imenuje Ruski zavod ali Russicum. Prvi duhovniki, ki so dokončali študije v tem zavodu, so bili poslani v velika evropska mesta, kjer so delovali med ruskimi izseljenci in begunci. Po drugi svetovni vojni se je število beguncev pomnožilo in duhovnikom iz ruskega kolegija so se odprla nova področja dela.
Ruski zavod usposablja zadnja desetletja duhovnike tudi za ekumensko delo. Tudi več slovenskih duhovnikov se je izpopolnjevalo v Ruskem zavodu v Rimu in sedaj širijo zanimanje za zedinjenje vseh kristjanov, tako dr. Stanko Janežič, dr. Angel Kosmač in dr. Jože Markuža.
★
• Med 36 milijoni prebivalcev Južne Koreje je 1,120.000 katoličanov, ki so porazdeljeni na 14 škofij. Katoliška Cerkev izdaja katoliški dnevnik, devet tednikov in štiri mesečnike.
• Mednarodno gibanje »Pax Christi« (Mir Kristusov) bo imelo svoj letošnji kongres v času od 2. do 4. novembra v Londonu. Geslo razpravljanj bo: »Prekujmo meče v lemeže!«
Romanje na Barbano
Kot vsako leto bo tudi letos 15. septembra na praznik Žalostne Matere božje go-riško-tržaško romanje na Barbano. Vsaka župnija, kot običajno, poskrbi sama za prevoz. V Gorici je vpisovanje v cerkvi sv. Ivana.
Na Barbani bo koncelebrirana sv. maša ob 10.30, popoldne bo pa slovesna pobožnost ob 16.30 v gradeški baziliki, kjer letos praznujejo 1400-letnico, odkar je bila posvečena. Tudi naše dežele do Drave so spadale pod patriarha, ki je bival v Gra-dežu, potem ko je moral zapustiti Oglej; zato je prav, da tudi mi slovesno proslavimo ta jubilej.
Naši verniki so lepo vabljeni na to romanje in pričakujemo, da se bodo kot prejšnja leta v velikem številu odzvali.
Pristojbina za motorni čoln iz Gradeža na Barbano in nazaj je pri skupnem listku 1.700 lir za odrasle in 1.000 lir za otroke pod desetim letom.
Rupa-Peč
Poletnih počitnic je konec. Zopet se pričenja fizično delo, pa 'tudi na kulturnem polju bo spet postalo živahno. V našem kraju obstajajo kar trije pevski zbori: mladinski, mešani in moški. Ta teden smo že pričeli z vajami kot tudi s pripravo na nedeljski izlet, ki bo obenem gostovanje pri naših beneških bratih.
Obiskali bomo vas Kozico v Šentlenart-ski dolini, kjer je za župnika Rino Markič. Prav je, da se spet podamo v Beneško Slovenijo, saj že nekaj let nismo bili tam. Odhod avtobusa bo iz Rupe izpred Ožboto-ve gostilne to nedeljo 2. septembra točno ob 9. uri. Vabimo tudi vse naše prijatelje zborovskega petja in vesele družabnosti, da se nam z osebnimi avtomobili pridružijo ter tako prispevajo k uspehu izleta.
Slovo s taborjenja doberdobskih volčičev in veveric
V soboto 25. avgusta so imeli doberdob-ski volčiči in veverice polno obiskovalcev. V Skopo, kamor so si začasno postavili svoj »brlog« so namreč pripotovali njihovi starši. Malčki so se jih sicer zelo razveselili, hkrati pa jim je bilo ob misli na povratek hudo pri srcu. Zdi se, da se kar niso mogli sprijazniti s tem, da bodo morali prekiniti tako pestro skavtsko življenje.
Nekoliko utrudljiva, a kljub temu sila zanimiva sta bila celodnevna izleta v Štanjel in Škocijanske jame. Najboj napet pa je bil dan, ko so se vršila športna tekmovanja. In kakšna poezija zvečer ob tabornem ognju! Njihov mali svet se je sedaj obogatil s kupom novih izkušenj. Nudila se jim je lepa priložnost, da so se medsebojno še bolj povezali in okrepili prijateljske vezi. Spoznali so, kakšni so pogoji za pravilno medsebojno sožitje.
Preden so se razšli, so staršem zapeli nekaj skavtskih pesmi. Staro župnišče se je tedaj skoraj treslo od mogočnega petja in razposajenega kričanja.
Zadnja pa je bila na vrsti Pesem slovesa. Kako so jim tedaj zažareli obrazi! V srcu so sklenili, da bodo vnaprej s še večjo vnemo sodelovali v naši organizaciji in še iskali novih tako bogatih srečanj.
Neukrotljiva mačka
Slovenci po svetu
XX. Slovenski dan v Torontu
V Torontu (Kanada) so letos 29. julija priredili že dvajseti Slovenski dan. Značilnost letošnje prireditve, ki je pritegnila blizu tisoč naših rojakov je bila, da so se je udeležili gostje iz Argentine, iz Clevelanda in celo iz. domovine. Sv. mašo je daroval župnik Sv. Vida iz Clevelanda rev. Borštnar, od tujih gostov pa je imel nagovor Marjan Loboda, znan javni delavec iz Buenos Airesa. Poljaki so predvajali izredno lep spored s folklorno skupino. Glasba je bila slikovita z menjajočim se ritmom in zelo lepe narodne noše. Na prireditvi so prodajali značke za ta dan v slovenskih narodnih barvah in kot vsako leto je bil tudi letos na voljo slovenski tisk.
■ Na gori Langkofel (Sassolungo) na Južnem Tirolskem je šest mladih Nemcev med 16. in 18. letom zgrmelo v sto metrov globok prepad. Pet se jih je ubilo, le eden je ostal pri življenju.
Ediju Devetaku v spomin
29. avgusta 1946 pogrešan 6. septembra 1946 najden mrtev
Že teče triintrideseto leto, odkar v mladeniškem še cvetu ti je bilo življenje vzeto, končal si hojo na tem svetu .. . .
Z bodečo žico ti mučitelj ustavil zadnje je korake,
Kajn — narodni osvoboditelj? — te pahnil je med smrtne mrake.
Družina zbrana: oče, mati, brat, sestre v skrbeh in boli točijo solze, v skrbeh in boli mislijo na te, v skrbeh in boli mučijo srce:
»Se vrneš, Edi, dragi, mili, naj Jezus dobri se te usmili, naj vrne te na dom nazaj, da nas osreči tvoj smehljaj...«
Bežijo ure, dnevi in noči, pa Edija še ni in ni...
Molitev materina: »Bog, moj Bog, le ti veš, kje je moj otrok, o, vrni mi ga, vrni, vrni. ..«
Zaman . . . Več ne bole ga trni, oči, ki svetu so umrle, so v rajsko slavo se zazrle.
Trpljenje tvoje v zmage venec se čudežno je spremenilo — vsem drag nam boš ostal kot zvest
[Slovenec,
ne bo ime se pozabilo, nam vsem boš vzor in boš junak, ki hodil je po pravi poti — zato pri Večni nam Dobroti izprosi spravo, Edi Devetak . . .
Podtrnovski
OBVESTILA
Vsakoletna duhovna obnova za družbe-nice in žene bo v nedeljo 9. septembra v Zavodu sv. Družine. Začetek ob 9. uri, zaključek s sv. mašo ob 18. uri. Duhovno obnovo bo vodil misijonar Janko Kosmač.
Izlet v Canale d’Agordo, rojstni kraj papeža Luciani ja. Kot smo že poročali, bo priredila župnija Gabrje-Vrh v soboto 8. septembra izlet v ta kraj, ki ga je preteklo nedeljo obiskal tudi papež Janez Pavel II. Odhod ob 5.30 (ne ob 6. uri, kot je bilo zadnjič rečeno) s Travnika. Prijave sprejema do srede 5. septembra tudi uprava našega lista. Cena 7.500 lir na osebo. Postanek ob 5.45 v Gabrjah, na Vrhu odhod ob 6. uri.
Širite „ Katoliški glas"
Sindikat slovenske šole - Gorica obvešča zainteresirane, da je bil jesenski seminar v Sloveniji preložen na čas od 9. do 16. septembra 1979. Spremenjen je bil tudi kraj. Seminar bo v Kranju v hotelu Crei-na. Vabljeni so učitelji in profesorji (10 mest). Kdor se hoče seminarja udeležiti, naj naslovi pismeno prošnjo na sindikat. Udeleženci se morajo javiti v recepcij’ omenjenega hotela 9. septembra ob 18. uri.
V soboto 15. septembra bo veliko vsakoletno primorsko romanje na Barbano. Pri Fortunatu v Trstu se lahko vpišejo predvsem tisti naši Tržačani, ki nimajo v svoji župniji slovenskega duhovnika. Odhod tega avtobusa s trga Oberdan ob 7,30. Druge informacije pri Fortunatu.
Tudi Tržačani se lahko udeležijo slovenskega romanja v Rim od 15. do 18. oktobra. V Rimu smo dobili hotel za 55 oseb. toda v hotelu moramo vsaj do 17. septembra potrditi z aro naš prihod. Zato je nujno, da se novi romarji takoj vpišejo in sicer izključno pri Fortunatu v Trstu. Mesta v avtobusu se delijo po vrstnem redu vpisa. Stroški se poravnajo takoj ob vpisu; kdor odstopi, dobi vse nazaj. Tudi za to skupino velja isti spored kakor za naše sedanje potovanje. Romarje spremljala dva duhovnika. Vse druge informacije pri Fortnunalu. Ne zamudite izredne priložnosti, saj bo romanje s tisoči Slovencev res izredno!
Stalno slovensko gledališče v Trstu razpisuje mesto vratarja. Pogoji; končana obvezna šola, odslužen vojaški rok, obvladanje slovenščine. Pismene prošnje sprejema uprava SSG v Trstu, ul. Petronio 4 (Kulturni dom), do 30. avgusta.
Poslovilno popoldne 5. avgusta: pogled na del udeležencev skavtskega »Jamboree 1979«
Šport;
XI. Športni teden v Števerjanu
Nedelja 2. septembra ob 11. uri v For-mentinijevem parku nogometna tekma med moštvi Britof : Dolenji konc. Ponedeljek 3. sept. ob 20.30 Dama. Torek 4. sept. ob 20.30 Namizni tenis. Sreda 5. sept. ob 20.30 Odbojka v Katoliškem domu v Gorici; srečanje med ekipama Britof : Dolenji konc. Četrtek 6. sept. ob 20.30 Streljanje z zračno puško. Petek 7. sept. ob 20.30 Tučenje. Sobota 8. sept. ob 20.30 Maratonski tek. Nedelja 9. sept. ob 11. uri v For-mentinijevem parku nogomet za mlajše; srečanje med ekipama Britof: Dolenji konc.
Odbor je med drugim določil, da bodo vsi tisti, ki želijo tekmovati, za vpis prispevali: starejši za damo, namizni tenis, streljanje in tučenje po 1.000 lir, mlajši pa 500 lir.
Ravnateljstvo liceja »F. Prešeren« v Trstu sporoča, da se prično popravni izpiti za šolsko leto 1978-79 tako na znanstvenem kot na klasičnem oddelku v soboto 1. septembra ob 8.30 s pismeno nalogo iz slovenščine.
Seja Zveze slov. katol. prosvete bo v
ponedeljek 10. septembra ob 20.30.
Biraghi 12.000; Ernest Brissi ob krstu sinčka Danijela 5.000; Tavčar-Sosič Angela v spomin pok. mame Ane 17.000; družina Le-nassi Norka in Vili (Kanada) v zahvalo 20.000; teta Silva in stric Nino v spomin nečakinje Marije Roza 10.000; Viktorija Sosič in Mario 20.000; razni 7.000; N. N., Trst 100.000; Marija Kravanja Sosič v spomin svojih pokojnih 10.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda v Domju: Viktorija Sosič, Opčine 10.000; družina iz Rovi-ga 10.000; družina dr. Zlobec namesto cvetja v spomin pok. K. Bajc 10.000; T., Gorica 20.000; N. N., Domio 5.000; N. N., Do-mio 20.000; N. N., Trst 15.000; N. N., Trst 30.000; N. N., Trst 50.000; N. N., Trst 10.000; N. N, Trst 10.000; Vera Turk, Trst 30.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Ljubljanska TV
DAROVI
Za katoliški tisk; N. N. namesto cvetja mami na grob 12.000; N. N. 4.000; N. N. v spomin s. Ahacije 100.000 lir; N. N., Kanada 10 dolarjev.
Za Zavod sv. Družine: v spomin s. Ahacije Kacin darujejo: družina Kacin, Opčine na nepozabno teto 100.000; Evelina, Trst v zahvalo svoji blagi učiteljici Kacin 20.000; R. in I., Trst 10.000; Mariza Perat 20.000; Mara Figelj 15.000; Mirjam in Viktor Prašnik 20.000; Alojzija Podgornik 10.000; G. M. 200.000; Rim, S, Trst 10.000; G. N. namesto venca 200.000; Maks Debenjak 20.000; Kati Kerševan 20.000; P. Drašček 5.000; Irena Vetrih v spomin s. Ahacije in ge. Angele Kacin 20.000; društvo »Slomšek«, Kanada 50 dolarjev; družina Bolčina namesto cvetja na grob s. Ahacije in Rudolfa Kette
20.000 lir.
V spomin s. Ahacije so darovali: N. N. za Sv. goro in za cerkev sv. Ivana v Gorici po 100.000; N. N. za Zavod sv. Družine in za Alojzijevišče po 100.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Ivan Krpan namesto cvetja na grob Angele Kacin
30.000 lir.
V hvaležen in blag spomin ob 10-letnici smrti dekana Alojzija Pavlina daruje Milka Goričan za slovensko župnijo sv. Ivana v Gorici, za cerkev sv. Ignacija, za Alojzijevišče in za slovenske goriške skavte po
10.000 lir.
Ema Bajc: v spomin na pok. brata Karla za Katoliški glas, za Sv. goro, za Marijin dom v ul. Risorta 3 in za skupnost Družina Opčine po 10.000 lir.
N. N., Števerjan: za števerjansko cerkev in za vietnamske begunce po 50.000 lir.
Za cerkev v Dolu: družina Naccini, Dol namesto cvetja na grob Bernarde Frando-lič 10.000 lir.
Za doberdobske skavte: nečaki Ferfolja (čočevi) namesto cvetja na grob dragega strica Karla Jarc 25.000 lir.
Za skupnost Družina Opčine: N. D., Gorica v spomin pok. Angele Kacin 30.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Frančiška Malalan za otroke pok. Marije Roze Biraghi 20.000; ista za potrebne 5.000; Avrelija Ferluga v spomin pok. tete Ivanke Ti lnik 5.000; Frančiška Malalan v spomin pok. Marije Roze
Spored od 2. do 8. septembra 1979
Nedelja: 9.30 Priljubljene zgodbe. 9.55 in 13.55 Svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. 20.05 Med nebom in zemljo. 20.45 Moč in nemoč gverile, v Latinski Ameriki. 22.15 Nogomet Dinamo : Crvena zvezda.
Ponedeljek: 17.45 Domovina belih medvedov. 18.45 Mladi za mlade. 20.20 A. Hieng: Večerja za Milico, drama. 21.30 Kulturne diagonale.
Torek: 17.20 Turčija. 17.50 Pisani svet.
18.45 Ukradeni in okradeni. 20.20 Črna vzmet. 21.10 H. de Balzac: Cesar Birotteau.
Sreda: 17.10 Jabolko. 17.25 Svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. 20.05 Igre brez meja. 21.30 Žabe, zadnje lastovke, film. 21.50 Nogomet Hajduk : Dinamo.
Četrtek: 16.00 Svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. 16.25 Nogomet Velež : Rije-ka. 18.20 Mala čebelica, otroška oddaja.
18.45 Nadobudneži. 20.20 Gospod Tochi, japonski film.
Petek: 17.25 Usoda nekega Charlieja. 17.40 Priljubljene zgodbe. 18.05 Ansambel Avsenik. 18.45 Spekter. 21.15 Junaki serijskega filma. 22.40 Nočni kino.
Sobota: 10.05 Po sledeh napredka. 10.55 in 13.55 Svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. 17.55 Konec počitnic, poljski film. 20.20 Tolstoj: Ana Karenina. 21.20 Žepnina, ameriški film.
Ms MiI
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob H., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8.. 14., 19.15.
Spored od 2. do 8. septembra 1979 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve \ Rojanu. 9.45 Mali koncert. 10.30 Kulturni prostor. 11.00 Pregled slov. tiska v Italiji. 11.05 Mladinski oder: »Čopek«. 12.15 Nabožna glasba. 14.10 Poslušajmo spet. 15.30 Lahka glasba. 16.00 Neposredni prenos »Draga 79«. 17.00 Mendelssohn: Simfonija št. 5 v D duru.
Ponedeljek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Pravljica. 10.05 Koncert. 11.35 Lahka glasba.
12.00 Ribe in morje. 13.15 Zborovska glasba. 13.45 Naši ansambli. 14.10 Za prijetno popoldne. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Z naših koncertnih odrov. 18.00 Kulturna kronika.
Torek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Rdeče, rumeno, zeleno. 10.05 Koncert. 11.00 Prežihov Voranc: Jamnica. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 16.30 Rezervirano za... 17.05 E. Humperdinck: Janko in Metka, opera. 18.10 Kulturna kronika.
Sreda: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Glasba za najmlajše. 10.05 Scenska in baletna glasba. 12.00 Bodimo resni! Radijski variete. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Poletna vročica. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladbe jugoslovanskih avtorjev. 18.00 Kulturna kronika. 18.05 »Ubežnika«, kriminalka.
Četrtek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Otroci se igrajo. 10.05 Koncert. 11.00 Prežihov Voranc: Jamnica. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci.
18.00 Kulturna kronika.
Petek: 8.05 Z novim dnem. 10.05 Koncert. 11.35 Lahka glasba. 12.00 Rezervirano za... 12.30 Z glasbo po Južni Ameriki. 13.15 Primorska poje 1979. 14.10 Za prijetno popoldne. 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.00 Kulturna kronika.
Sobota: 8.05 Z novim dnem. 10.05 Koncert. 11.00 Prežihov Voranc: Jamnica. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Slovenske povojne revije v Italiji. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.00 Kulturna kronika. 18.05 »Poštene žene«. Izvaja Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas.
★
• Italijanski kolesar Graziano Baldin se je sredi julija s kolesom odpravil na romanje v Čestohovo. 1850 km dolgo pot od Rima do Čestohove je prevozil v štirih dneh in pol. Pred odhodom je podjetnega kolesarja sprejel papež Janez Pavel II. in mu zaželel srečno pot.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob smrti naše drage
s. Ahacije Kacin
se iz srca zahvaljujemo vsem, ki so se v tako velikem številu poslovili od nje. Posebna zahvala naj gre msgr. F. Močniku in številnim duhovnikom za opravljene cerkvene obrede, šolskim sestram in njunima predstojnicama za prisrčno in slovesno počastitev njenega spomina in za oporo, ki so jo nudile nam, s. Rafaeli in s. Darini za ljubfcčo nego, ki sta jo posvečali pokojnici.
Družina Kacin in sorodstvo
Gorica, 28. avgusta 1979
ZAHVALA
Ob odhodu v večnost naše drage sestre
Ahacije Kacin
se najiskreneje zahvaljujemo msgr. Fr. Močniku za pogrebne obrede in vsej duhovščini tostran in onstran meje, redovnicam, darovalcem cvetja, vsem, ki so zanjo molili in in pospremili na njeni zadnji poti ter na kakršen koli način počastili njen spomin.
Sosestre
Gorica - Trst, 22. avgusta 1979
 ...............................................................................    iimnimimmimmiumimiiiiiniinnniiiiiiim................... .....................................................
V soboto 15. sept. se polnoštevilno udeležimo vsakoletnega goriško-tržaškega romanja na Barbano!