167
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Milana 21. maja. Najoovše povesti o reji zidnih gosenc iz Friulskega, Veroneškega, Kremoneškega in Lo-diškega okraja se razno glasijo. Tu in tam morajo namesti domačega semena azijatsko jemati. Cerviči se zdaj komaj v drago levijo in zareja se zakasnuje. Tudi na Na-politanskem niso nič kaj dovoljni s to rečjo. V Španii bi utegnili polovico mešičkov memo drugih let pridelati. Na Sardinskem so červiči zdravi in krepki.
Iz Dunaja 22. maja. P. F. S—n. Žalostno novico imam naznauiti danes ^Novicam". Slavnoznani in za bosni-ško slovstvo mnogozasluženi frančiškan gosp. pater Fr an j o Jukic je 20. t. m. po britki bolezni v tukajšnem frančiškanskem samostanu St. Jeronima umeri; danes popoldne so ga pokopali na pokopališču Št. Marškem, kjer počivata tudi J. Kopitar in J. Ko 11 ar. Naj v spomin verlega domoljuba povem, kar mi je znano iz poslednjih njegovih dni. Preden se je pokojni na Dunaj preselil, je živel v samostanu frančiškanskem v Diakovaru v Slavonii. Svetli škof diakovarski g. dr. Strosmajer, ki so ga posebno radi imeli, so mu želeli izročiti oskerbništvo neke fare na deželi. Al ker je Jukic čedalje bolj bolehal, se je na škofov svet podal na Dunaj zdravja iskat. Zalibog! da mnogokrat z dobrim vspehom ponovljena operacija ga ni mogla rešiti britke bolezni, ker tudi v ledicah se je vgnjezdil in jih pokvaril neodpravljiv kamen. Silne bolečine je prenašal z največjo poterpežljivostjo in ves udan v voljo Božjo je sklenil svoje življenje, ktero, kakor naši bravci vedo, je bilo polno rodoljubne marljivosti, pa polno tudi težav. Bodi junaku v življenji in smerti žemljica lahka! Pred smertjo je izročil predstojnikom tukajšnega samostana svojo slovstveno zapuščino s sporočilom, naj jo pošljejo vikarju frančiškanskega samostana vDiakovar. V zapuščini ti je zgotovljeni rokopis 3. tečaja „Bosanskega prijatelja", obris zem-ljopisa in zgodovine bosniške, in latinska slovnica v ilirskem jeziku za domačo rabo bosniških duhovnov frančiškanskega reda; razun tega so menda tudi še kake čer tiče za osnovo novih del v njegovi zapuščini.
Od sv. Lenarda poleg velike Nedele na Stajam
15. maja. Mikalo me je viditi, kako in kaj je v mojem vinogradu, posebno pa v sadunovniku, kjer že pol leta nisem bil. Hvala Bogu! vse je prav lepo. Nisem se mogel načuditi, ko spregledavam mnoge mlade redno zasajene sadunosne drevesica in zapazim, da je tudi to zimo vsem terdi zajčji zob bil prizanesel, in da prav krepko rastejo. Resnično morem reči: „moj saduuovnik zajcu ne tekne/4 V po-prejšnih zimah nisem se bil čudil, ker zemlja ni bila tak dolgo z merzlo in belo odejo pokrita; ali letos! ko je tožb na cente, se mi vendar skerb do drevesic mojega starčka, viucarja, pre-važna zdi. Po dobrem napitku (Trinkgeld), kterega mu nikoli ne odtegnem, ga vprašam bolj zavoljo mojega sprem-ljevavca kakor za se: kako je ravnal z drevesci, da tudi to
168
zimo zajci niso se jih bili dotaknili ? Iz početka ni hotel z odgovorom iz sramožljivosti na dan. Kadar pa mu jaz vse meni znane reči imenujem, tudi on začne: „Gospod! nič ni boljšega, kakor je človečjek, kravjek, scavnica človeška s pepelom zmešana; tega se zajic ne dotakne."
Pri Svetinjah so sadjorejci to zimo drevenko jabelk po 3 fl. sreb. prodajali. — Oj! kako veselo so se spomnili mojih besed pred tremi leti, da se bo barantija tudi z jabel-ki odperla! Terdovratneži! odprite radostno za svoj prid skerbnim učenikom svoje serca in ušesa!
Še jedno. Tudi krasno novo pohištvo červi ino majhni kebrički, ki, kadar so prevertali svoje stanovanja, deske, stene itd. potem izletijo na beli dan prav situ podobno luknjasto napravijo. Po dolgem praznem prizadetji sem posled-njič si izmislil, na svoj nov umivavnik (Waschkasten), kterega so mi na eni strani mersikje prevertali, prav vroč iz peči vzet in v ruto zavit hleb kruha položiti in tak neprijetne pre-bivavce vničiti, kjer so se ostudnega dela lotili. Bal sem se za furniro in polituro, toda zastonj; celo malo je na polituri poznati, ako se blizo- pogleduje.                             Jančar.
Iz Ljubljane 17. t. m. popoldne je hudo vreme s točo v okolici ob gorah od Kamnika med Tuhinsko dolino in veliko cesto do Trojan razsajalo in sadje in žita sosesk Zlato polje, Cešnice in Blogovic Berdskega okraja poškodovalo in deloma tudi popolnoma potolklo. V Zlatopoljski soseski so posestva vasi Pšajnovec in Gabrovnica, v Blogoviški soseski posestva vasi Veliki Jelnik, Zlatnik, Ikosa, Prelesje, Gaberje in Prevoje zlo terpele, soseska Cešniška pa je bila vsa od nezgode zadeta.