List št. 14.
Tolažba pozimi.
Kaj umira ti veselje?
Kaj te v žalost mi topi V Kaj ti , serce! nove želje
Spod nespolnjenih budi?
Kar pogledam, res žaluje: Polje prazno je cvetlic,
Listje se raz drevja suje, Proč je sled veselih ptic.
Hribov verhe sneg zapada,
Zadeluje sernam tir, In po dolih led poklada
Na potokov bistrih vir.
Pa jesen bode minila,
Zimski dnevi poteko , Zemlja se bo pomladila,
Vnovič v cvetje vse bo šlo.
Vnovič bojo priletele
Ptice in prepevale, Vnovič ribice vesele
Po vodah igrale se,
Toraj, serce, terpi malo Svojo žalost!    Sej iz nje
Bo veselje kal pognalo,
Kakor berstje v cvetke gre.