L. P.: »Ki« v Prešernovih pesmih. &3S kočasni janičarski aga v Kaniži. S ključem, ki ga je pripel za zlato verižico osvojitelj Ibrahim, naj isti aga odpira in zapira trdnjavo. Takega odlikovanja ne pozna turška vojna zgodovina; to pa je ravno najboljši dokaz, koliko so Turki cenili to osvojeno trdnjavo. Po dokončanih bojih je odšla turška vojska zopet v zimovišče pri Belem gradu, a naša vojska se je odpotila od Kaniže proti Cakovcu po raznih potih, ker so bile ceste polne mrličev; velik del pešcev je namreč popadal med potjo od gladu in zime. Trdi se, da je na ta način v treh dneh propalo do 2000 mož. Šele, ko so prišli do Unče, so počili na posestvih Jurja Zrinjskega. Večji del njih je odrinil črez nekaj dnij proti Ptuju in Radgoni. Strogo jim je bilo zapovedano, naj ne delajo škode po zemljah cesarjevih. Zategadelj so se hitro razšli, ali raznesli so tudi na razne kraje kužne bolezni. Celo v Ljubljano so zatrosili bolezen, ki je tako hudo razsajala, da ni bilo v mestu hiše, kjer ne bi bili imeli to leto mrliča. (Liber Archivii G. J. Labacensis. Str. 57.). Nadvojvoda Ferdinand je bil dolgo časa radi tega žalostnega konca svojega podjetja vedno potrt in molčljiv, dokler ga ni pri neki pojedini Vuk Eggenberg potolažil z besedami: »Naj se Vaša presvetlost s tem tolaži, da Vaše vojske ni pregnal od Kaniže sovražnik, marveč slabo vreme.« To ga je nekoliko potolažilo. Toda ko so sledeče leto zopet turške čete zahajale tja do Radgone, je moral nadvojvoda misliti, kako bi se dalo namesto izgubljene Kaniže utrditi drugo mesto. To se pa ni posrečilo, ker je premalo pomoči prihajalo od sosedov in samega cesarja. Šele mir, sklenjen v Zitva Dorogu leta 1606., je osvobodil nekoliko slovenske dežele vednega strahu pred Turki. „Ki" v Prešernovih pesmih. V prvi številki letošnjega »Zvona« smo brali veselo napoved, da Bam-bergova knjigarna - založnica pripravlja za velikonočne piruhe Slovencem ilustrovano izdajo Prešernovih pesmij, češ, da bode to izdaja, ki se bo lahko položila na vsako salonsko mizo, dostojna prvega našega pesnika. Zares vesela je bila ta novica, vender se mi zdi umestno opomniti, da k dostojnosti nove izdaje našega Prešerna treba razen umetniško dovršenih ilustracij zlasti tudi kritično urejenega teksta. Tudi komentarja ali tolmača bi bilo želeti, kajti tudi neizobražen Slovenec utegne najti v Prešernu več ali manj temnih mest, ki mu ne bodo na prvi mah razumljiva. Da je res tako, dokazujejo različne navzkrižnosti v tekstu Prešernovih pesmij, izdanih leta 1847., in izdanih leta 1866. Nečem sicer dvomiti, da je pri napovedani 636 L. P.: »Ki« v Prešernovih pesmih. novi izdaji poskrbljeno tudi za dovršenost v tekstu; vender naj navedem eksakten vzgled, kako bi utegnil še v novi izdaji postati tekst našega klasika pomanjkljiv, kakor je včasih nedostaten in nedosleden v izdaji Jurčič - Stritarjevi. Toda k stvari! Slovenščina ima na relativnem zaimku kil (Mik. Et. Wtb. 151) osnovano veznico ku (ki = ko, kadar, ako, ker; gr. oti, u;, ots, si; lat. cum). Izgovarja se ta veznica poluglasniško kil, pišemo pa jo sedaj ko, a Prešeren o je pisal ki, jednako kakor relativni zaimek ki (qui, quae, quod), s ka terim je seveda prvotno jednaka. — Primeri v tem oziru analogno razmerje med deklarativno in vzročno veznico cm, pa med indirektno vprašalnim in splošno oziralnim zaimkom cm v grščini, ali med vezn ico dafi in oziral-nikom das v nemščini. Različna pisava ima jedino le namen, označiti različno funkcijo istega prvotnega oziralnika. — Prešeren je torej pisal razen relativnega* zaimka ki tudi ..veznico" ki, s katero je uvajal temporalne (ots, 6k, cum), kondicijonalne (si, si) in kavzalne stavke (o ti, co?, cum), n. pr. Mdrsikdej, ki ti tvoj ljubi zapoje (17. 13) Se v sldvi, ki zgnidi Ga smert, prerodi. — (26. 11) Nevdsto ki objdmem (65.15) Ki te vodila ni le stdra ve"ra (175. 15) Zdaj in ki mi odpade trupla pe"za (189. 20) Ko zdrija, ki jasen ddn obe"ta, Zarumeni podoba njčna ble"da (177. S)1) Tri zanimive vzglede o veznici ki imamo v Prešernovi »zdravljici« (Čbelica V. str. 27.). Žive" naj vsi narodi, Nazddnje še, prijatli, Ki hrepene" dočakat' dan, Kozarce za-se vzdignimo, Ki koder sonce h6di, Ki smo zato se zbrat'li, Prepir iz svčta bo pregnan, Ki dobro v sercu mislimo; Ki rojak Dokaj dni Prost bo vsdk, Naj živi Ne vrdg, le sosed bo mejak! Vsak, kar nas dobrih je ljudi! — V Jurčič-Stritarjevi izdaji so dotični verzi izpremenjeni tako-le: Da, koder solnce hodi, Nazadnje še, prijatli, Prepir iz sveta bo pregnan; Kozarce zdse vzdignimo, Ko rojak Ki smo zato se zbrat'li, Prost bo vsak — in Ker dobro v srci mislimo. V pesmi »Janezu N. Hradeckitu« (!) •— [Novice III. št. 27.] beremo: Bežati moraš, oti al ne oti, Si mislil si, ki si se dela lotil, Z cesarsko pomočjo dat' strah mokroti. ') Izdaja iz leta 1866. ima: »Ko zarja, kader jasen dan obeta«. L. P.: »Ki« v Prešernovih pesmih. 637 Na vseh tu navedenih mestih je v Jurčič-Stritarjevi izdaji Prešernov ki nadomeščen s sedaj navadnejšo obliko ko (oziroma z da, kadar in ker). Proti tej nadomestitvi nimamo glede razumljivosti ničesar ugovarjati, samo dosledno izvedena naj bi bila. Po teh izpremembah bi namreč človek sodil, da je hotel urednik Prešernovih poezij rabiti ki samo za pridevni relativum, za prislovni relativum pa da mu služi ko. — Toda najti je v Prešernovih poezijah i takih mest, na katerih je izdaja iz leta 1866. pridržala obliko ki, ker se sicer ta ki dd pač tolmačiti kot navaden zaimenski oziralnik, a vender ni neverjetno, da imamo i na teh mestih vzročne in pogojne stavke, a ne pridevnih. V epigramu »Nekim pevcam duhovnih pesem« se mi zdi ki vzroč-nega pomena (= ker) : Rčs je duhovna, in re"s pčsem ni vdša duhovna, Duh praznote ki imd, božjega prazna duhd. Ravno tako bi se dalo soditi o Črtomirovih besedah (189. 1): Prav prdviš, da ne smdm jez tipat' srdče, Ki včdno je in bo sovražna meni .... In takisto konci njegovega govora (189. 16): Nespametna bilk bi z maho zvdza, K'\ me preganja ve"dno sre"če jčza. V šesti gazeli (122. 7) je ki menda temporalna veznica (== ko): In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov grdm, Kaj plačilo bo vročine, rLn in že"je, sdm ne ve\ Primeri v tem smislu sledeči verz analognega razmerja: In kupec po sveli hodi, al pa kaj dobička bo, Za blago kader gotove dndrje šte"je, sdtn ne ve\ Za temporalno veznico bi jaz smatral besedico ki v naslednjih besedah osemnajstega soneta .• V zide"h tak podertije zapušene Rastejo včasih rdže neveselo, Ki jim kropiv kardelo rčjo vze"lo. Jednako sodim o naslednjih besedah trinajstega soneta: Obdajale so vterjene jih skale, Ko nekdaj Orfejovih strun glasdve, Ki so jim ljudstva Trdcije sirove Krog Hema, Rddope bile- se vdale. Ne vem sicer, katerih vodil se misli držati obetana, izdaja, ali hoče ponatisniti neizpremenjen Prešernov tekst, ali pa ga prikrojiti po sedaj veljavnih pravopisnih pravilih. V tem slučaju pač smemo pričakovati, da bo vladala v vseh izpremembah vsaj tolika doslednost, da, če se na nekaterih mestih zameni ki s ko (oziroma s kadar, ker i. t. d.), se to zgodi tudi na onih mestih, kjer je v izdaji iz leta 1866. še ostal ki, kateri ki se pa ne da" tolmačiti kot navadni pridevni oziralnik, ampak kot veznica, 638 L. P. : »Ki« v Prešernovih pesmih. Če se tekst nič ne izpremeni, je seveda razlaganje čitateljeva stvar; če se pa izpremeni, tedaj je v tej izpremembi neka razlaga obsežena, in gledati je uredniku na to, da ta razlaga ni napačna. Vsekakor pa treba vsaj nekaj doslednosti. — Na sledečih treh mestih mislim, da je ki mogoče smatrati jedino le za veznico, ne pa za atributivni oziralnik. O znanem verzu iz Čopove elegije (96. 5.). Niso suhe" nam prijrftlam oči, ki se spomnimo tebe povedal sem že svoje mnenje v Ljublj. Zv. XIII. 693., dokazujoč, da je jedino perfektivni glagol »spomnimo se* na tem mestu upravičen, in da zavisni stavek ni atributivno določilo besede »prijatlam*, nego da je tempo-ralen stavek opetovalno-pogojnega pomena (= kadarkoli se spomnimo tebe). V pesmi »perva ljubezen* je posebno zanimiva tretja kitica, ki slove: Namest iskal' zavetje v trumi gosti, Ki nji poddbua stala je pred mano, Ki je od nje' na zadnji pe"tik v pdsti PetraVkovo bilo serce" užg^no, Pogleda njeVga vžival sim sladkdsti, Dokler de je serce" dobilo rdno i. t. d. Mislim, da jo je razlagati tako-le: Bilo je veliki teden leta 1833. Pesnik naš je obiskaval božje grobe po ljubljanskih cerkvah ter prišel na svojem obhodu tudi v Trnovsko cerkev. (Glej šesti sonet: »Je od veseTga časa teklo lčto*). In glej, ravno tja »peršla lepote rajske je devica*. On pa ne da bi iskal zavetja pred Amorjevo puščico v gosti trumi, t. j. ne da bi se med občinstvom razgledal in razmislil, užival je sladkosti njenega pogleda, ko je L a v r i podobna stala pred njim, ter je pil sladke njene poglede tako dolgo, da je srce dobilo rano, ki ga peče brez hladila noč in dan, in kateri ni dobiti leka nikjer. — Da bi se stavek : »Ki nji podobna stala je pred mano* oziral na prednji samostalnik »truma«, je vsekakor nemogoče (gosta truma Laver in Julij!!); da bi se pa nanašal na oni cele tri verze pozneje stoječi zaimek »njen'ga«, to se pač tudi nikomur ne more zdeti verjetno. Tudi ta ki je torej temporalna veznica, a ne relativni zaimek (= als sie — wie eine zweite Laura — vor mir stand). V jednajstem sonetu »Iz krajov niso, ki v njih sčnce sije« imamo zopet v tretji kitici časovno veznico: Kjer poroseno od ljubezni čiste Kali, kar žMhtniga je, žene zale, Ko, ki budi dih pomladanjski liste. Parafrazujmo takole: Prešernove pesmi, Juliji v čast zložene, niso iz solnčnih krajev, kjer, poroseno od čiste ljubezni, vse, kar je žlahtnega, žene zale kali, jednako kakor v solnčni spomladi vse bujno klije in poganja, ko Listek. 639 pomladanjski dih liste budi in popke preža. Ponatisk iz leta 1866. bi bil moral dosledno z drugimi izpremembami tudi na tem mestu ki iz-premeniti v ko (ozir. kadar), kajti ta ki ni pridevni oziralnik, vsaj bi se kot tak niti ne imel kam ozirati! Urednik Prešernovega teksta je morda v tem slučaju z namenom pridržal obliko ki, ne, ker bi se ne bil dovolj vglobil v slovnično tolmačenje teh besed, ampak, ker se je hotel ogniti kakofonije: »Ko ko budi . . . .« Toda tu nastane vprašanje, ali bi pa ne kazalo Prešernovega primerjalnega ko nadomestiti s sedaj navadnim kot} Ta ko ki (= kot ko, kot kedar) je popolnoma sličen Homerjevemu o)? ots (= wie wann), ki se tako pogosto nahaja pri uvajanji prispodob. S to kratko črtico seveda niso še določene meje med pridevnimi in prislovnimi relativnimi stavki. — Za to pot to zadostuj! L. P. LISTEK. Novi grobovi. Slovenska domovina je izgubila zopet nekaj zvestih sinov. Na Malem Strmcu pri Vrbi na Koroškem je, šele 42 let star, umrl gosp. Josip Lendovšek, c. kr. gimnazijski profesor v Beljaku, slovenski pisatelj, prezaslužen in navdušen rodoljub, zapustivši soprogo in štiri nepreskrbljene otročiče. To vigred, meseca malega travna, se ga je lotila bolezen v želodcu, kateri je sledila mrzlica, in iz katere se je izcimila naposled sušica. Bil je že nekoliko okreval, pa na nekem izletu se je zopet preveč pregrel, nato pa hitro ohladil, in sedaj se je bolezen povrnila ter se ni dala več pregnati. V nedeljo dne 22. kimovca smo ljubega nam pokojnika spremljali k zadnjemu počitku z Malega Strmca v Dvor. Pogreb je bil veličasten: udeležilo se ga je okoli 2000 oseb vseh stanov, 24 čč. gg. duhovnikov, mnogo posvetne gospode, največ pa kmetov. Družbo sv. Cirila in Metoda sta zastopala čč. gospoda Tomo Zupan in Anton Žlogar, družbo sv. Mohorja pa gospoda prof. Ivan Hutter in dr. Jak. Sket. Pokojnik je bil rojen v Rogatcu na Štajerskem. Šolal se je v Celju, višje gimnazijske razrede pa je dovršil v Mariboru. Podpiral ga je njega brat Miha Lendovšek, sedaj župnik v Makolah, znani izdajatelj Slomšekovih spisov; največ pa si je z lastno močjo dalje pomagal. Vseučilišče je pohajal v Gradcu, kjer se je učil klasiške in slovanske filologije. Po dovršenih izpitih je bil suplent na I. državni gimnaziji, nato pa je dobil službo profesorsko v Beljaku. Leta 1890. je izdal za Nemce v c. kr. šolski zalogi »Slovensko slovnico (slov. Elementarbuch) za srednje šole in učiteljišča« in spisal kratek navod, kako se naj po induktivni ali analitični metodi poučuje. Drugi del te knjige: čitanka za Nemce, ki se tiče slovenščine, je ostavil v rokopisu. Zbral je povesti in pesni za mladino iz Jarnikovih spisov za Ciril-Metodovo družbo (kar pa še ni prišlo na svetlo). Sploh je bil na polju sloveuskega jezikoslovja in leposlovja pridno delaven in je spisal več krajših beletrističuih spisov, ki se pa po večini nahajajo še v njegovi zapuščini v rokopisih, katere bode treba dati pregledati ter prirediti za tisk,