Štev. 3.	V Ljubljani 1. marca 1876.	Leto VI.
Časopis s podobami za slovensko mladino.
f f t « i.
asti, rasti, vrtec zali, .Cveti, cveti, vrtec moj! Bodemo te zalivali. Suše nikdar se ne boj!
Rasti, rasti, vrtec dragi! Bože v tebi naj cvetó, Duh naj širi se njih blagi Orez dolino, črez goró.
V tebi kdor izprehajäje Še nedolžno se igri, Tvoj mu prostor Benco daje. Dušno mu perut krepč&:
To slovenska je mladina. Majke Siavi; aorni cvet, Domovini korenina, Sladki up bodočih lét.
Očevina, vsa vesela, Gleda détco, upajoč. Da obilen plod bi žela, Ki je v vrtu nje cvetoč.
Vrtec! blaži, góji, budi Srca naših ti otrok, In vcepiti se jim trudi Rodoljubje v kri in sók!
Vedno z róko módro vodi Mladež našega domii; Basti, cveti, vrtec! plödi Mnogo čvrstega sadu!
Vrtec, cvetke in vrtnlki, Bog poiiitj vam \Aagos\bv , Da slovenskej vi mladiki Obudite zarod nov!
Maltj Strgdr.
H e I i m a.
i Povest : po misijonskih listih spisal J. S-a.)
Flelimina domovina.
Deklica Helima, o katerej govori naslednja resnična povest, bila je dom«, daleč daleč od nas proti jngn. kamor v jeseni naše lastovke potujejo in kd,-r prebivajo od nas zelò različni ljudje, črnci ali zamorei — v vročej Afriki. Zdaj v Afriki nij tako lepo in veselo, kakor je bilo nekdaj, kakih .pjo let p« Kristu, ko je bila ondu razšiijena krščanska vera. katero sta med drugimi učila veliki cerkveni mučenec sv. Ciprijan in veliki cerkveni učitelj sv. Av. guštin. Sv. katoliška vera je začela ondu pešati, ž njo pa tudi sreča in blagostanje ljudstva. A popolnoma zatrli so oboje divji mohamedauski Arabljani, ki so pred kakimi 12 stoletji prihruli v tiste kraje ter si krščanske prebivajo« podjarmili.
Od potlej prebivata ondu dva različna tuäroda: potomci prišlih Arabljanov, in prvotnih krščanskih prebivalcev. Prvi se imenujejo Beduini, ki brez stalnih prebivališč stanujejo po šotorih zdaj tu zdaj tam, kder se jim bolje zdi; a drugi se zovó Kahili, ki se še zdaj trdno drž/: svojih ndrodnih šeg, prebivajo po velikih vesnicah, so pri delu pridni in spretni, a drugače jezljivi in maščevalni, ter se včasih zbijfi in okraspajo kakor divje zveri. Tudi jako nesnažni so, kar naredi med njimi, zlasti med njihovimi otroci mnogo bolezni. Živi o poljedelstvu, živino- in sadjereji. Fo veri so na videz mohamedauci, kakoc Beduini, a prav za prav jim nij mar za nobeno vero. Nekaterim je vse versko opravilo to, da včasih vzdihnejo: „Alah je velik in Mohamed je njegov prorok.* Od krščanske vere nij bilo sledü med njimi, kar so je Arabljanski Beduini podjarmili do 1830. ieta, ko so si Francozi nekaj tiste dežele osvojili. Od potlej se zopet širi ondu krščanska vera in vrača se tudi sreča in blagoslov med revne Kabile.
Lakota med Kahili.
Bilo je 18G7. leta, da je bila pri Kabilih velika suša; vsled tega se je žetev slabo obnesla in nastala je huda lakota. Istega leta se je tem siromakom strašno hudo godilo. V velikih množicah so prihajali v mesta, zlasti v francosko mesto Algier, da bi v smetéh po cestah in ulicah iskali, s čemur bi si glad utolažili. Mnogo jih je užiS poprej na potu onemoglo, a mnogo jih je tudi v mestu konec vzelo, tako da so rnoraü vozove po mestu in po deželi poslati, na katere so sem ter tja ležeča trupla nalagali iu potem pokopavali. Kristjani od vseh strani sveta, zlasti francoski, storili so, kar se je dalo. da bi ubogim Kabilom kaj pripomogli. Najbolj se je za te ubožce trudil algierski nadškof Kari Lavigerie. ki je vse med nje razdelil, kar je imel
V srce so se um smilili zlasti gladni in zapuščeni kabilski otroci. Nekatere je sprejel v svoje stanovanje; a jedva se je izvedelo, da nadškof nbožne otroke sprejema, hitele so zapuščene sirote od vseh strani tja, a druge so prinašale matere, da bi jim otele življenje. Do sto jih je prišlo vsak dan pred nadškofovo poslopje. Kaj je bilo storiti usmiljenemu nadškofu ? Odpo-diti sirot nij mogel, a preži viti jih tudi nij imel s čim. Pobožni gospod je vse sprejel s trdnim zaupanjem na Boga. čez nekoliko dni je imel užć blizu do 800 otrok preskrbeti, in čez štirnajsl dui še jedeukrat toliko.
Ljudje mu so očitali, zakaj več otrok sprejema nego jih more prerediti, nadškof jim je nato odgovaijal : „tako očitanje hi zaslužil, ako bi po mojej krivdi katoliška cerkev, ki je do zdaj Se vsako gorjé ljudem polajsala, v tej nesreči ne pomagala." In njegovo zaupanje nij bilo prazno. Obili darovi iz Francoskega in cele Evrope so mu pomagali ustanoviti dve veliki sirotišnici: VJno za dečke in drugo za dekleta. V vsako je lehko sprejel preko 1000 oirok. ki mu so bili v skrb in odrejo. Iz začetka jih je v sirotišnici mnogo nomrlo. ker so bili nekateri užč malo živi, a drugi zopet čisto izstradani sprejeti Mnogo jih je pa tudi bilo rešenih, ki bi drugače bili gotovo žalosten konec vzeli. Med temi je bila tndi Helima, ki je prišla v dekliško sirotišnico.
Uelima pride v sirotišnico.
Helima je bila med prvimi siroticami, ki so bile sprejete v sirotišnico fv. Evgenija pri Algieru grudna meseca 1868. leta. Za časa lakote je poskupio to dete vse trpljenje zapuščene siroto. Ko je mater izgubila, bila je še ćisto majhena. Ko je malo odrasla, tako je sama pripovedovala, pošiljali so jo oče vsako jutro šibja režat, iz katerega so vezali metle ter je prodajah. Večkrat, če nij dosti metlinja prinesla, so jo sè šibo zapodili iz hiše, a nekega dné v najhujšej lakoti je celò niso pustili več v hišo, ampak skozi vrata so jej rekli : „poberi se od tukaj ter idi, kamor ti drago, jaz nemam več kruha zate!" Helima je morala to noč pod milim nebom prenočiti; a zjutraj je šla zopet trkat na očina vrata. Ali zdaj so jo oče šo bolj srditi zapodili, in ker je tretjič in četrtič tudi zamin prišla trkat, morala je iti od doma. Le za silo oblečena, klatila so je okoli in navadno divja zelišča in korenje zavživala. Malokdaj jej je kaka usmiljena žena podelila košček kruha ali skledico juhe. Ali oče nebeški, ki ptice pod nebom preživi, tudi Helime nij zapustil, ampak pripeljal jo je v varno zavetje omenjene sirotišnice.
Nij znano, kako dolgo je sirota tako zapuščena okoli hodila. Nekega dne so jo našli v francoskej vasi Millianah, ter jo na vélikem vozu z drugimi sirotami pripeljali v sirotišnico. A prestano trpljenje jej je vsadilo smrtno klico, ki se nij dala več popolnoma zadušiti.
Ko je prišla v sirotišnico, bila je menda 8 let stara ; obraza je bila temnega in divjega ; črne oči so kazale pamet a tudi strasten značaj. V začetku se je tiho k steni tiščala in se bojčč okoli ozirala, da so jo vsi milovali. Dražega due je jako zbolela in nadškof pridši gledat siromašne otroke, mislil jej je podeliti sv. krst, a zdravnik je odsvetoval, češ, da še nij nobene smrtno nevarnosti. In res je za nekoliko dni Helima svojo bolezen srečno prestala.
Hdimim spreobrnjenje.
Kolikor bolj se je bojazljiva deklica v sirotišnici privadila, toliko očitnejše je tudi kazala svoj divji značaj in različne slabe lastnosti Posebno rada je zmikala in legala, a zraven je bila nevošljiva, jezljiva in trmoglava. Zdelo se j1', kakor da bi še nikoli noben žar milosti božje njenega srca ne bil obsijal. Jesti je bila njena jedrna misel in jestvine krasti in skrivati bilo je njeno največje veselje.
Težko je poboljšati dete, ki je zašlo na slabi pot, a še teživnejše je bilo t« pri Helimi, ker nij še nikoli pravega pota poznala. Ko so usmiljenim
sestram, ki so sirote oskrbovale in učile, nad Helimo užć vse poskušnje è-podletele, začele so moliti za to dete, in Bog jim je res pokazal pot do njp. nega srca.
Neko nedeljo zjutraj, ko je bilo največ usmiljenih sester pri božjej sluH«. splazi se Helima z drugo svojo tovarišico v kuhinjo. Skrbno se ozirate p« vseh kotih in misleč, da ju nihče ne vidi, popnete se do kotla, v katerem m je kuhalo meso. Pokrovko kmalu odkrijete, izvlečete nekaj kosov mesa ta si je začnete deh'ti. A zdaj ju pazljivo oko neke sestre zagleda in obe «tt dobile zasluženo kazen. Velika sramota, da je bila zasačena pri tatvini, gj ostra kazen, naredila je na Helimo velik vtisek. Spoznala je, da nij prav storila, a jezilo jo je, da je bila kaznovana. Več dni nij niti besedice izpre-govorila; srpo in čmerno je gledala pred-se in vsaka resna in prijazna beseda je bila zamän. Nekega dne je čestita gospa prednica otrokom smokve debli. Vsi so k njej priskakljali in se jej lepo zahvaljevali, samo Helima je stak daleč proč od nje in se je mrzlo držala ; vzela je podeljeni dar, brez da bi se bila zahvalila. Usmiljene sestre so od zdaj Se bolj za-njo molile in 8« prijaznejše ž njo ravnale.
Cestita mati jo poskuša še na drug način spreobrniti. Pokliče jo k sebi, položi jej ljubeznjivo svojo roko na ramo ter jej pripoveduje, kako jej ona vedno le dobro želi in jej povsod rada pomaga, a kako Helima vso njeno ljubezen le zametuje in vse le po svojej trmi dela. Te besede so zadele src» otrokovo ; odprla je svoje velike temne oči in pogledala materi v obraz, la kakor da bi ugledala v njenem obrazu veliko ljubezen do sebe, oblile so jo solzé in jokajćč ovije svoji roki okoli materinega vratu ter reče iz globočin», svojega srca: „hvala vam na vsem, kar ste mi dobrega storili" Helima je prvič opazila, da jo res ljubijo, in to jo je genilo. Da je Helima toliko čas» o ljubezni svojih učiteljic dvomila, to je zapopadljivo, ker vse svoje življenj» nij druzega poznala, nego preganjanje in trpljenje ; a menj zapopadljivo in gotovo tudi menj lepo je, ako otroci krščanskih starišev, ki jim včasih še preveč prizanašajo, ne verujejo, da jim stariši dobro hočejo, če njihove slabosti kaznujejo.
Odkar se je Helima prepričala, da jo ljubijo, izpremenila se je vsa. Z neizrekljivo ljubeznijo je bila posihmal čestitej materi vdana. Njen pogled je bil zdaj milejši in prijdznejši in tudi njeno vnanje obnašanje je kazalo notranjo iz-premembo. Začela je delati in se učiti Navadne molitvice je kmalu znala; tudi hudo in dobro jo zdaj bolje razločevala. Zakaj je to omeniti potrebno, razvidno je iz tega, ker je nekega dne prav resno svojo učiteljico vprašala : „bi-li to bil greh, ko bi svojo tovarišieo ubila?" in je zraven z rokami pokazala, da bi bila voljna jo takój zadaviti.
Helimin Icrat.
Helima je stala na potu poboljšanja, katerega je bila nastopila. Ne, da bi nobene svojih prejšnih slabosti več ne imela, ampak kolikorkrat je kaj krivega storila, sprejela je voljno zasluženo kazen, svojo krivico je obžalovala ter sklenila se je odvaditi.
V tistem času so sirotišnico pod posebno varstvo Device Marije postavili, in kmalu se je njeno varstvo med otroci očitno razodevalo. Vseh se je polastila goreča želja po svetem krstu, tudi Helime. Samega veselja se jej
. ^ jarflD, kadar je bila pri krščanskem naukn. Cestokrat je rekla: „kako ini» bi aid sveti krst prejela, da bi mogla s čestito materjo vred t nebesa riti!« Ta želja po svetem krstu je bila tolika, da je vsako kazen za svoje 'labosti tako rada sprejela, da je njena učiteljica o njej pisala: „ko bi se «melo, želela bi, da Helima kaj hudega stori, samo da bi videla, kako srčno polem to obžaluje."
Čeravno Se nij bila krščena, vendar je uže znala, kdo je Jezn Krist, in iu da j« v presvetem rešujem Telesu pričujoč, če se je kaj pregrešila, rekla jej je učiteljica : „idi pred kapelico in prosi ljubega Boga, da ti pové, kaj moraš zdaj storiti." Potem je otišla, in ko se je vrnila, rekla je: „ljubi Bog nii je rekel: ti bi rada moja bila, a si preveč hudobna: ne maram za tebe; obžaluj to, kar si storila, potem ti odpustim." Precej si je kako pokoro naložila. in nij bila poprej zadovoljna in vesela, preduo je nij čisto izpolnila.
Tako se je približal Helimi dan sv. krsta. Dne 25. prosinca 1872. leta na dan spreobrnenja sv. Pavla je bila po sv. krstu v katoliško cerkev sprejeta. Dobila je ime : Marija, Zofija, Albina. Veselje in sreča, katero je ta dan fintila, popisati se ne more. Od tistega dneva je čisto novo življenje začela. Helima je ararla in prerodila se iz nje — Albina.
Helimina stanovitost.
Nihče ne pride nčen na svet ; kdor hoče kaj znati, treba se mu je učiti in pridnemu biti.
Helima — imenujmo jo tako, ker smo tega imena uìé vajeni, čeravno se je zdaj Albina imenovala — postala je kristjana. Pri sv. krstu je bila umita vseh grešnih madežev, in postala je zopet čista in nedolžna pred obličjem božjim : a svojih slabih nagnenj še nij bila rešena. Slaba nagnenja so jej ostala in jo skuševala kakor poprej, a to brez vspeha. Helima namreč nij bila zadovoljna samo z imenom kristjane, hotela je tudi kristjana biti in — kakor je sama večkrat dejala — „svetnica" postati
Zavoljo njenega strastnega in trdnega značaja morale so jo učiteljice večkrat strahovati, a to jej nij bilo vSeč. Vendar se je neprenehoma bojevala zoper nezadovoljnosti in bridkosti, ki so se jej rodile v njenem mladem srci. Tudi zdaj se je še večkrat pregrešila, a vselej je svoj pregrešek spoznala in si precej kako kazen zanj naložila. Po sv. krstu je tudi svoje poprejšne grehe in zmote bolj spoznala ter obžalovala; celò za trpljenje je prosila, da Iii se Bogu za storjeno razžaljenje pokorila. V takem duhu pokore je voljno pretrpela hudo bolezen na očeh. Sploh je vkljub svojej mladosti ul& znala, kak pomen in koliko vrednost ima trpljenje v krščanstvu. Nekega dne še pred sv. krstom pride nadškof v sirotišnico. Otroci so jih lepo prosili, naj jira kmalu zakrament sv. krsta podelijo. Pri tej priložnosti se nadškof k Helimi obrne in jo vpraša: „ali ti uzé veš, kaj se pravi kristjana biti?" „To se pravi, vse za ljubega Boga voljno trpeti,1' odgovori naglo Helima.
„Tako je", odgovori nadškof, „ali pa tudi veš, kaj se pravi trpeti ?" Na to so jej pokazali podobo čestitega mučenca Jeronima, ubogega krščanskega sužnja, katerega so Muhamedanci živega v mestno obzidje vzidali, ker nij hotel svoje vere zatajiti. To so jim nadškof pripovedovali ter Helimo vprašali : „bi-li hotela ti kaj takega trpeti?"
Helima malo pomišlja, potem pa odločno odgovori: „dä, ker trpljenje je kratko, a plačilo za trpljenje je v nebesih večno."
Misel na večno veselje v nebesili jej je vse trpljenje in vse bridkosti lepšalo.
Helima pride v Marselj.
Tndi pridnosti in svetosti se moramo nčiti in vaditi. Helima je mislila, da bi se tega bolje nančila v Evropi nego v Afriki. Saj so sestre, ki jo tako ljubijo in lepo uče, iz Evrope prišle; v Evropi so tisti pridni ljudje, ki so njim nepoznanim poganskim otrokom uže toliko dobrega storili in še storé. Med temi ljudmi, misli Helima, bi tudi sama hitro pridna in sveta postala. Zlasti pa je imela gorečo željo, priti v sirotišnico Marseljsko, ker je od svojih učiteljic mnogo slišala o gorečnosti in pobožnosti ondašnjih sirotic. „Ljnba mati," djaJa je večkrat prednici, ko je äliäala, da bo otišla na francosko, „ljuba mati, vzemite me sè soboj v Marselj, da se ondu bolje nančim pridna biti. Vi ste tako dobrotljivi, da ste meni kuma pri sv. krstn bili, čeravno sem bila najhudćbnejša, a zdaj sem pridnejša, zatorej me ne bote zapustili!"
Vendar je prednica otišla brez Helime na Francosko, a previdnost božja je razmere tako vravnala, da se je Helimina želja izpolnila. Nadškof je namreč spoznal njeno dobro glavo in veliko gorečnost ter je sklenil njo in še jedno njenih tovarišic na Francosko poslati, da bi se ondu bolje izobrazile, kakor je to bilo r Afriki mogoče. To naznanilo je Helimo silno razveselilo, da pride vendar k pridnim deklicam v Marselj, čeravno jej je tndi žal bilo zapustiti dobre sestre in ljube tovarišiče v Afriki V primeri sè svojo tova-rišico, ki samega veselja nij vedela kaj početi, ko bo toliko lepega in novega videla, bila je Helima čisto mirna. Na njenem resnem obrazu bilo je videti, da se v njenem srci več godi, kakor o takih priložnostih v srci navadnih otrok. To se je tudi očitno pokazalo, ko pridete s tovarišieo v Marselj. Nje niso mikale velike ladije, ki jih je bilo na stove videti v morskej Inki, tudi ne široke nlice z lepimi poslopji in krasnimi prodajalnicami, ne vsa krasota in lepota, kakoršne še nikoli v svojem življenji nij videla — vse to je ni zanimalo ; kajti mislila je, kako srečna je zdaj. ko je na čisto krščanskej zemlji. Zato so bile tudi njene prve besede, ko je prišla v lepo francosko mesto : „kolika sreča zame, da nijsem več med pogani in moliamedaui !"
Helimina bolezen.
Prednica in usmiljene, sestre so Helimo in njeno tovarišico z veseljem sprejele. Helimi so se zdaj izpolnile njene najsrčnejše želje, zato se je v njenem celem obnašanji razodeval nenavaden mir in pokoj. Zdaj bi bila popolnoma srečna, ako bi ne bilo imelo pomankanje in trpljenje v njenih otroških letih toliko vpliva na njen itak slab život, da jej tudi največja skrb nij mogla podeliti stalnega zdravja. Njene telesne moči so polagoma pojemale in bilo je videti, da jej nij več dosti časa odločenega v življenje. Poprej se je bila smrti silno bala, češ, da bo potem njeno truplo v zemlji trohnclo. A zdaj jo je ta strah popolnoma zapustil in v najhujšej bolezni jo bila vesela do poslednje nre.
Večkrat je izrekla željo, da bi kmalu smela iti in videti ljubega Očeta v nebesih, a včasih je zopet želela ozdraveti ter prosila tovarišiče, naj molijo
za-njo. Vsa je bila vdana v Toljo božjo. Spominjala se je tudi večkrat svoje bivše torarišiee Amalije, ki je hitro po sv. krstu umrla, rekla je: „jako želim, da bi Malika kmalu prišla po-me."
Tn res nij več dolgo čakala na to. Jedi nij mogla več požirati ; stalo jo je vselej veliko truda, da je kaj malega povžila.
Belimirto prvo sv. obhajilo.
Bog je sicer to dobro deklico v zadnjih dnevih z velikim trpljenjenj obiskal, a skazal jej je tudi veliko milosti. Helima je bila už0 toliko podučena, da bi drugo leto k prvemu sv. obhajilu pristopila ter se s svojim tako ljubljenim odrešenikom v resnici združila. Ta velika milost je bila v teaj času predmet vsih njenih misli in želji. A ker je deklica bolj in bolj slaba postajala, odločili so dan prvega sv. obhajila poprej, nžč na god sv. Mihaela, to je bilo 29. septembra 1872. leta. Koliko veselja je njeno srce ta dan občutilo, to umeje samo tak, ki ve, kolika radost navdaja pobožnega in pridnega otroka v mislih na prvo sv. obhajilo.
Teden pred sv. Mihaelom je bila njena bolezen najhujša. Trpela je toliko, da se nij mogla za ta veseli dan tako pripraviti, kakor je želela. A veselje do sv. obhajila je tudi v največjem trpljenji razodevala.
Zvečer poprejšnega dné, ko je neizrekljive bolečine trpela, vprašali so j 0: „bi-li želela zdaj umreti in v nebesa iti."
„Ne; tako dolgo bi še nula živela, da bi sv. obhajilo prejela," odgovorila jim je.
Na dan sv. obhajila se je čutila nekoliko boljša, bila je nenavadno vesela, vstala je in v boljšaj obleki v kapelici pri sv. maši prejela sv. obhajilo. Kaj se je v tem treaotku v njenem srci godilo, to zna samo tisti, ki ga je v svoje srce prejela. Njena pobožnost je bila zelò ginljiva : dolgo še po sveti maši je ostala v kapelici. Potem je od veselja in hvaležnosti do sester, ki so jej k tej sreči pripomogle, srčno objela in poljubila. Prednica jo vpraša : „kaj ti je denes ljubi Jezus povedal?"
„Kekel mi je : glej, zdaj sva združena; zahtevaj od mene, kar koli želiš, vse ti dam." — „Zdaj je Jezus moj prijatelj", dostavi še, in si roki čez prsi sklene, kakor da bi hotela tudi Jezusa iz hvaležnosti objeti.
„Ali greš zdaj rada v nebesa?" jo vprašajo sestre.
„O zelò rada I"
„Tedaj ne želiš nazaj v Afriko, da bi učila iu oskrbovala ubožne arab-. Ijanske in kabilske otroke ?"
„Pač, če je božja volja, tudi rada grem!"
„A kam greš rajši v nebesa ali v Afriko?"
„Mnogo rajši grem v nebesa."
„A kaj bo z ubogimi arabljauskimi in kabilskimi otroci?"
„Teh ne pozabim ; v nebesih bom za-nje prosila in molila. "
Potlej so jo ves dan pustili samo, da je molila za svoje neverne rojake, ki ne poznajo svojega odrešenika Jezusa ; molila je za duhovnike, ki sojo tako lepo učili, za sestre, ki so jej toliko dobrega storile, za svoje tovarišice, s katerimi je tako srečno živela, in za nadškofa v Algieru, kateremu se ima zahvaliti za vso svojo srečo.
ITdimìna «mrt.
Le malo dni že je bilo Helimi živeti; tuđi ti dnevi so bili dnevi trpljenja in milosti Ker je bilo očitno, da njena zadnja ura nij več daleč, dovolili so jej spovednik, da Se jedenkrat bodočo nedeljo prejme Jezusa v presvetem rešnjem Telesu. Tudi dve drugi milosti jej je Bog podelil : prejela je zakrament sv. poslednjega olja, da bi se okrepila za smrtni boj, in milostljivi gospod Skof so priäli sami k njej, in jej podelili zakrament sv. birme. Bila je uže preslaba, da bi bila Sla v kapelico. Zatorej so njeno sobo z belimi zavésami in sè zelenimi venci okinčali, da je bila kakor v kapelici čeravno slaba, vendar se je ginljivo zahvalila škofu in otrokom, ki so bili nazoči Sv. birma jo je bila za trpljenje vidno okrepila. Zdelo se jej je, kakor bi se spomnila besed, ki jib je v svojej priprostosti nadškofu v Algieru povedala: „Trpljenje je kratko, a plačilo za trpljenje je v nebesih večno." Kadar so jo bolečine prevzele in jej solzé v oči prisilile, treba jo je bilo le opomneti na Boga in nebesa, pa je bila mirna. Naposled je prosila za svoj križec, katerega je zmirom držala v roki. Vse trpljenje je darovala Bogu za svoje neverne rojake, in za svojega nesrečnega očeta. Večkrat se je razjokala, ko se je spomnila očeta, ki so brž ko ne zelò nesrečni in gotovo tudi pravega Boga ne poznajo. Dan pred smrtjo so jo opomnili, naj še moli za svoje rojake Arabljane in Kabile, a ona je dostavila: „in za svojega očeta"; „oh" rekla je z žalostnim glasom „Bog vé, ali pridejo moj oče v nebesa?"
Tako se jej je približala njena zadnja ura, Helima ali bolje Albina se je dobro bojevala v vseh skušnjavah svojega mladega življenja ter tako tudi dosegla venec zmage. V smrtnem boji so jej podelili spovednik, ki so z očetovsko skrbjo bili pri njej do zadnjega trenotka, Se jedenkrat- sv. odvezo in papežev blagoslov ; odmolili so sè sestrami molitve za umirajoče ter jej povedali že nekatere tolažflne besede. Bolnica nij mogla več govoriti, a njene oči so bile obrnene k nebesom.
V	tem smrtnem boji je ležala Helima do druzega jutra, ter se je potlej v nazočnosti svoje prednice in ljubih tovarišic, poljubivši križec, ki ga je držala v roki. ločila iz tega sveta.
Tako je Helima srečno končala tek svojega življenja. Na njenem obrazu nij bilo videti nobenega sledi bolečin. Na pol odprte oči in smehljajoče ustne so menda še želele okrogstoječim izreči prisrčno zahvalo!
Otroci v sirotišnici, ki so poprej vsi Helimo ljubili, se zdaj tudi njenega mrtvega telesa nijso bali Vsi so priäli. da se poslovč od nje. čudili so se njenemu prijaznemu, smehljajočemu obrazu. „Glejte", reče neko dete, „kako se smeje, ker je pri ljubem Bogu v nebesih !" Drugi otrok dostavi : „poprej je toliko trpela, a zdaj je srečna, vsega trpljenja je rešena." Tretji opomni resno: „ljubega Boga mora pač zelò veseliti, ko vidi, da tudi črni zamorski otroci pridejo v nebesa !"
V	tem majhno triletno dete, ki je sedelo pri oknn in gledalo v oblačno nebo, zagleda torišče, kder se je oblak pretrgal in se pokazalo modro nebo. Otrok, tega vesel, zavpije: „ondu-le je šla Albina v nebesa." In i otroško priprostostjo pristavi: „zdaj nam bode treba moliti: sv. Albina, prosi za nas!"
Déd in babica.
(Pustna Sala.)
HB
Sinoči so otroci Hotéli bit' ljudjé,
Vsi preseseli „pusta" In zadnjega mu dné.
Drobljànci vsake vrste, Od tod in tam domà,
Drždli se pri plesu, Kakòr gospod, gospà.
In Mirko, vseh najmlajši. Domače hiže sin.
Izmislil si veselja Poseben je način.
Ukràl se je z družico Po stolbi v dedov brani.
Razgrajajoč po svoje Vse preobrnil tam.
Deklétce ga mneje, V pom<5č mu prihiti,
Predale ž njim preméta In vse, kar v njih tiči.
Uže je kožuh najden Ter „bambus" okovan.
Klobuk, ovratnik dćdov, Prišlo je vse na dan:
Ogrinjalo, ki lepše Vseh pisanih je rut,
In Mbičin klobuk z njim, S peresi ves obsüt;
Ter njene rokavice, Prostorne in mehké.
„Jaz và-nje vsa bi zlezla Od tal do vrh glavé."
„„Ne bodi mi preprosta!
Cemu se šališ zdaj, Ka praznim nij igračam Primeren čas ni kraj?
Ogrni rajša ruto,
Klobuk na glivo dej, Da babici preljubej Podobna bodeš prej!
Podvizaj se ter glédi.
Kakó počenjam jaz: Poprej bil vnuk sem Mirko, Zdaj dedov sem obraz!""
„Takoj, takój, prijatelj!
Kar moči je, hitim, A pazi, da v tej sili Glave ne izgubim.
Oh — torbice ne vidim
Ni sladkih v njej stvarij!" „„Oj. Zòrica, ti slepa! Kaj nemaš li očij ?
Od róke k tlom ti visi,
A kar se zdi, to je, Da z jédercem presladkim Seznanila si se!""
„Jaz nijsem sama rada,
Zató se ne hudnj; A idiva zdaj k plesu, Vže vabi godba, čuj!"
„„Pod pazuho me primi, Na desno stópi stran! Ti moja bodi žena. Jaz mož tvoj spoštovan."*
Ko stopita v dro ran o,	Ponosno in veselo.
Brezkončen tam je sméh,	Po konci se derieč,
Nagledati otrokom	Ženico mož poprime
Nij moči se obeh.	Z njo v pkòlu" se vrteč.
Slovesnimi koraki.	A kaj se je zgodilo?
Zavedna si česti,	To res je prehudo!
Prikimata ozbiljno	Però se moje vpira
V priklon na vse strani.	Popisati vse t5!
„Oj, Zòtica in Mirko.	Najrajša bi molčdla,
Kako sta zdaj brdkà.	A tega spet ne smém,
V tej pnstnej preobleki	Čitatelj bi se žaUL
Izvrstna res obà!"	In kaj storim potem?
„„Kaj čujem! — Preobleka? —	No bodi si, če tudi
Kakó se mòti sveti	Ta posel je teždk ;
Ne vidite, otroci.	Sočutljiv naj posluša,
Da dragi svoj sem déd?	Kdor prav je poStenjdk!
In ta mi je soproga;	Nesrečni kožuh dolgi
Kde Zòra je, ne vem.	Ter palica z glavo,
A „kolo" se pričenja,	In ruta vseh najlepša,
Prositi li Vas smém?""	In torba pod rokó,
Ded vljudno se prikloni	Klobuk Sirokoglavi,
Pred babico do tal.	— Kdo njemu bil bi kos? —
Ter njemu se nasméhne	Ovr&tnik dédov bridki,
Obrazek nje svetàl.	Drezàje v drobni nos:
Oh, vse je pripomoglo.
Da spet grmèl je sméh, A starček in Bianca — Ležala sta na tléh!
Lnji*a Pttjaìcova.
Pet sto goldinarjev vreden zajec.
Mirodolska vdova si je bila izposodila iz hranilnice 500 gl, b katerimi je namerivala poravnati vse svoje dolgove. Zavila je novce v robec ter veselo korakala proti domu. Ob cesti pa je stal zelen grmiček, v katerem je z odprtimi očmi spal zajec. Vdova ga uzé od daleč zagleda in — tiho stopa do zajčjega ležišča. Rahlo se pripogue ter naglo spečega zajca pograbi. — „Nu, to me veseli, da imam danes tako srečen dan! Denarje sem lehko izprosila
—	in vrhu tega sem še brez puške zajca ujela; nu, to bo pečenka, da bo kaj !" Tako je govorila srečna vdova sama sebi ter je zajčeve vse štiri noge zvezala z robcem. — Zdaj je urneje koračila, da bi hitreje prišla domóv. A v tem tudi zajeo nij miroval. Zmuznil si je tri noge iz zavéze in — smuk — skočil je na ravfa ter hitreje nego kedaj meril polje in čez kreber gori v bližnjo goro
—	se vé da s privezanim robcem na zadnjej nogi. Mirodolska vdova, bleda kakor smrt, stala je zdaj na cesti brez novcev in brez zajca, ter si mislila : „Varčnost in previdnost je pač povsod potrebna!"
Ognjetlav Momirski.
Štiri letni časi.
Pomlad.
Zima je minala, prihaja vesela pomlad. Serer je potihnil, jug piha, led se taja in sneg kopni. Solnce sije prijetnejše in gorkejše. Kmet se spravlja na polje, da oije in seje : po vinogradih delajo kopači Otroci se solnčijo in skačejo po zelenej trati. Travniki so polni lepih rumenih trobentic, belih zvončkov in marjetic. Tudi prijetno duhtečih vijolic ne manjka. Skorjanček se nže zgodaj vrti v zraku in drobi vesele pesnice; a ko zvečera umolkne, prepeva slavček v grmovji. Pastirji majijo piščali in piskajo na-nje. Živinca se pase po zelenih pašnikih. Pastirice glasno pojó pri čredi, iskajćč si belih binkoštnic in dišečih vijolic. Drevje zeleni in cvetè. Prijetne sapice šumljijo po mlađih zelenih perescih. Vso naravo prekriva zeleni, pisani plašč. Iz gozda se glasi kukavica in drugi veseli gozdni prebivalci. Po cvetji šume čebelice in čmrli. Povsod je vse živo in veselo.
In ti mladina? Pomlad tvojega veselega življenja ti kmalu mine! Mlada leta so zlata in draga leta. Zdaj imaš čas, da se mnogo lepega in koristnega naučiš in navadiš. Zatorej vestno uporabi zlati čas svoje mladosti ter ne zabi besed, ki pravijo:
O ti d e nam kmalu pomlad in polét, Osuje prehitro mladosti se evćt ; Oj skrbi mladina, za cvetje lepó, Da sadja obilo prineslo ti bo!
Poletje.
Solnce pripeka. Vse zelenje je ufA čvrsto in razražčeno. Brez števila cvetic raste in cvetè. Ovočna (sadna) drevesa so užč odcvetela in po zelenih vejah zori sladko ovočje. Žitno polje lepo rumeni in dozréva. Ob jnternej zèri kosci po senožetih in travnikih brusijo kosé in sečejo travo. Vroče je, da se nam čelo poti. Na nebu se prikažejo črni oblaki Vse je tiho; hud piš pribuči in vihar. Drevesa se pripogujejo in lomijo. Po temnih oblakih šviga blisk, grmi in treska. Vlije se huda ploha. A kmalu se zopet zvedri in lepše posije rumeno solnce. Vse je zopet čvrsto in veselo. — Začenja se žetev. Znjice hodijo po polji, žanjejo rumeno pšenico in pojejo vesele pesni. Otroci hodijo za njimi in pobirajo klasovje. Mati nesó težakom južino na polje. Moški skladajo snopovje v kozolce, da se posuši. Veseli mlatiči pridejo in pokajo s cepci. Kako prijetno je poletje, ki nam daje potrebnega žita, iz katerega se prideluje vsakdanji kruhek, za katerega vsak dan ljubega Boga prosimo.
Da bi le tudi seme, ki je vsejano v vaše mlado srcé, doneslo nam obilo čvrstega in zdravega klasovja.
Jesen.
Hvala Bogu! dobro létino imamo. Drevje je polno sladkega ovofja; zrelo je. Otroci veselo pobirajo rndeča jabolka, rumene bmške, slive in drugo ovočje ter je nosijo v košare. Po vinskih goricah se razlega prijetno petje trgačev. Grozdje je zrelo; ljudje ga nabirajo v brente, tlačijo iz njega mošt
in ga nosijo v vinske hrame. — Drevesa se užč ramené, listje odpada. Kosci užč drugič kosijo in spravljajo otavo. Zadnje pridelke spravljajo z njiv in mrzla sapa piše po praznem strnišči. Pridni gospodaiji sejejo ozimino. Lastovke in druge ptice selivke jemljó od nas slovó ter se napravljajo v bolj gorke in prijetne kraje. — Planinarji žen6 živino z planin in rovtov. Pogostoma dežuje ter vse kaže, da bode kmalu konec prijetnega zelenja in veselega življenja v naravi Tako mine vse na tem božjem svetu, da se probudi zopet k novej delavnosti, k novemu — življenju.
Zima.
Drevje je izgubilo svojo lepoto in stoji golo ; cvetice so ocvetele, in trava po travnikih in senožetih je zvenela. Zdi se nam, kakor bi se nam Še sanjalo od lepih cvetic, dreves, od bogatega polja, sladkega ovočja (sadja) in vesele trgatve. Ptice pevke so otišle, pisani metulji in murčki so pomrli, živahne čebelice so se poskrile. Vse je žalostno in tiho. Solnce pozno vzhaja in kmalu zahaja. Nebó je največ oblačno. Noči so temne. Živina ne gre več na pašo. — Iz dimnikov se dviga gost dim. Stari ljudjé in otroci sedè v hiši za pečjo. — Predice pridno kolovrate sučejo in predejo, da po vsej hiši grmi; druge ženske šivajo in pletó nogavice. Moški delajo in popravljajo kmetijsko orodje. Sneg zapade in pobéli polje in travnike. Zemlja počiva, da na pomlad zopet veselo vstane in nam prinese novega veselja, novega življenja.
Otroci! naglo vam teče zlati čas prijetnih mladih dni. Hitro vam mine dan, mesec, mine vam leto za letom. Ne pustite tedaj zlatega mladega časa brez dobička iti v moije — neskončne večnosti !
A. Leban, Moairski.
Štorklja.
Štorklja je ptica močvirnica. Živi ob velikih močviijih, mokrih lokah in travnikih, po katerih lovi živež sebi in svojim otrokom. Po takih krajih je štorklja ljudem priljubljena žival, kakor pri nas lastavica — in nesrečna je ona hiša, na katerej bi si štorklja ne naredila gnezda. Užč več let je na Ogrskem v nekej visi zmirom na istej strehi gnezdila štorklja, ter za svoje mladiče skrbela. Januško, lu je bil ravno domačo Šolo izvršil, naredi si nekega dne šalo, zleze na streho, in ondu štorkljina jajca zameni z gosjimi. Starka tega nij zapazila. Jela je valiti in tako se izvalć konec četrtega tedna štiri mladiči. A kako se štrk (samec) prestraši, ko ugleda mladi rod, a ne svojega plemena. Kopotal je z dolgim kljunom nad ubogo štorkljo ves srdit na ta izródek. Odleti od domačega gnezda, a hitro se zopet vrne z drugimi štrki, svojimi sosedi, da jim pokaže doživelo nesrečo. Yse štrke ta izródek tako razkači, da udarijo čez ubogo štorkljo ter jo mahoma ubijejo. A kdo je bil kriv kazni? Ali ne malopridni Januško, ki si je hotel šalo narediti? Ne trosi nemira med srečne ljudi, Nemir je, ki srečnim veselje kali!
Oj nj e s la c iflozirtki.
Zlato.
Zlat6 je najplemenitejäa, najlepša in najilraija kovina. katero so uié v starodavnih Časih primerjali solncu in jo stavili nad vse druge kovine. Barve je rumene, od tod tudi izraz „zlatorumčn". Zuiirom se blišči in nobena rjä
6e ga ne prime. Dobiva se navadno čisto ali tudi v večjih kosorih in v drobnem zrnji; naposled tudi kakor pesek in prah v različnem kamenji. Ako tako kamenje razpade, pride zlatò v reke in potoke, a iz teh ob povodnji na suho zemljo v pesek. Tacih zlatonósnih rek je mnogo ; v našem cesarstva so
spomina vredne : Dunav, Tisa, Moriš in Drava. Posebno vrednost ima zlató uže zaradi tega, ker se dobiva večjidel čisto in se dadé tako, kakor se je do-biio, precej topiti, kovati in v različno katere stvari izdelovati. Zlató je porazdeljeno po vseb delili sveta, a vendar se nikjer ne najde v posebnej obilosti, zatorej ima tudi med vsemi kovinami največjo ceno. Največ se ga dobiva v Ameriki, zlasti v Kaliforniji, ki leži ob velikem oceanu ; zato je ta država dobila tudi ime „zlata dežela". A tudi v izhodnjej Indiji, v Afriki in Avstraliji se najde dosti zlati V Evropi se koplje zlato v Uralu na Ruskem: pri Kre-menici na Ogrskem in Sedmograškem. Iz Ogrskega nam dohaja najčistejše zlató. ki je pa večjidel v rudah, zato ga je treba čistiti. Tudi v Banatu, v Tirolih, na Salcburškem, Štirskem in Češkem kopljejo zlató. Aio zlatonósni pesek v vodi mešamo, poséde se zlato zaradi svoje teže na dno in pesek se potlej lehko odpólje, to se pravi zlato izpirati Tudi v kitajskem cesarstvu, o katerem vam je už0 zadnji „Vrtec" nekoliko povedal, kopljejo zlató. V Jn-nanu na Kitajskem je največja izpiralnica zlati na svetu in v Jang-tse-kiangu dobé mnogo te cenjene kovine. Denašnja slika vam kaže Kitajce, ki zlató kopljejo in izpirajo.
Pri izpiranji zlati imajo v Kaliforniji in Avstraliji posebno pripravo, ki se zibelka (cradle) imenuje. Ta priprava je leseno koritce z visečim dnom. ki stoji na zibajočih se nogah, kakor zibelka. Od zgoraj je pritrjena rešetka, v katero se nasuje zlatega kamenja in zlatonosnega peska. Med vednim pri-livanjem vode ziblje izpiralee leseno koritce sem ter tja tako dolgo, da kamenje v rešetki popolnem čisto ostane. Totlej izprano kamenje dobro pregleda in ga proč vrže. Iztrebljeni pesek se z vodó vred odteka preko visečega in valovito izrezanega dna lesene zibelke. Kar je zlatà, ga voda ne odnese, ker zavadi svoje tfcie ua dno m mostaja v valovitih zarfrzah. Zlato se potlej pobere in v nalaSč zato narejenih skledah dalje izpira. V Kaliforniji se s tem delom pečajo navadno Kitajci, kakor vam to denašnja podoba kaže. A razven zgoraj omenjene imajo tudi še mnogo drugače narejenih zlatopralnic.
Ker je zlató precej mehko in posebne vrednosti, zato se nikdar ne izdeluje čisto, ampak vselej se mu primeša nekoliko srebra ali pa bakra. Marka čistega zlata se deli na £4 karatov, in 24 karatno zlato je čisto zlato ; 23 karatno ima 23 karatov suhega zlata in 1 karat primése i. t d.
Zlati novci se zovó zlatniki (cekini). Holandski in avstrijski zlatniki se kujejo iz 23 karatnega, francoski in pruski pa a 21% karatnega zlati. Za druge lepoče se jemlje zlató slabejšega jedra.
Vročina, katera raztopi srebró, nij še zadostna, da raztopi zlató. Košček zlati, kolikoršen je krajcar, dadè se s klidivom raztolči v tako široke in tenke pločice, da ž njimi lehko pokriješ po več tisoč krajcaijev.
Iz zlati izdelujejo zlatarji različne stvari, posebno prstene, uhane, zapést-nice, verižice i. t. d. Znano vam je, da človek to, kar posebno ceni, rad posvečuje tistemu, kogar spoštuje in česti, v znamenje posebnega spoštovanja. Zató so sv. trije kralji iz Jutrove dežele prinesli božjemu detetu v Betlehem tudi zlati v dar. Pobožni kristjani už6 od nekdaj z zlatom kitijo one stvari, ki so namenjene v čast božjo, v slavo našega odrešenika Jezu Krista, njegove presvete matere Marije in v čast svetnikov božjih. Venec (lunica) v sredi monstrance, kamor se sv. režnje Telò dene, narejena je navadno od zlata ali
srebra, ali je vsaj dobro pozlačena. Tako tudi kelih, ki ga mašnik pri sveti maši potrebuje.
Znamenji cesarskega veličanstva, venec in žezlo, narejeni sta od zlata in posuti z drazimi kamenjb Kadar naš presvitli cesar hočejo koga posebno odlikovati za njegove zasluge, podele mu v znamenje cesarske milosti zvezdo, križec ali pa svetinjo od zlata. Vsako teh znamenj nosi odlikovanec na prsih, viseče ob zlatej verižici ali pisanem traku.	_ „
Pazzìe
Drobtine.
(Junaška deklica.) Bilo je 1838. leta, da se užgč dekliška šola v Limogosu na Franeoskem. Velika množica ljudi je hitela k ognji, da bi pomagala gasit. V tem treuotji se nekdo oglasi, da je v poslopji ostalo ubožno dekletce. V tem, ko so vsi vpili in Boga pomoči prosili, skoči zala deklica v ponočnej obleki in z razpletenimi lasmi v goreče poslopje rekćč : „pustite, da je jaz rešim!" Vsi stojó osnpneni, ter čakajo radovedni, kaj bode z ubogo deklico. Ali junaška deklica se kmalu vrne z otrokom v naročji. Za nekoliko dni jej pošlje francoski kralj Louis Filip zlato svetinjo za njeno junaštvo, a poveljnik francoske vojske jo snubi za ženo in jo tudi dohode. Poveljnik je zdaj predsednik francoske republike — a junaškej deklici je ime gospi — Mac Mahon.	(„Obzor.")
(Vrednost številko 7 pri meterskej meri.) Ako pomnčžiš bokalovo ceno sè številom 7. ter od zmnčžka odbiješ zadnjo številko, do-bodeš lit rovo ceno. N. pr. : bokal vina stoji 48 kr., to število pomnčžiš sfc številko 7 , imaš 48 X 7 = 336 ako zadnjo številko odbiješ, dobiš 33 kr., in toliko stoji po novej meri liter vina. Izračuni, koliko stoji liter vina, ako je bokal po 54 kr. !
st-vaxi.
Kratkočasnice.
*	„Kako hndo je človeku, ako mora posla imeti pri hiši!" reče razkačena gospi nepokornej dekli." „To nij ravno tako hudo," odgovori dekla, „gospodinjo imeti, to je še hujše !"
*	Oče vidčč sina valjajočega se po tleh, kregajo ga iu pravijo: „kaj delaš to ? le čaj, jaz ti pokažem hlače trgati po tleh!" — „Ne, ne, oče," reče sin „jaz jih užš sam dobro znam!"
*	Dva kmeta sta se pred novim letom v krčmi prepirala, kako se bode prihodnje leto pisalo. Prvi pravi : „pisalo se bode prestopno leto;" drugi reče : „to še nij vse ; pisalo se bode tudi sè številkami 1876." Zdaj se oglasi kmet, ki je pri stranskej mizi dobro na ušesa vlekel, ter reče: „drugo leto se ne bode pisalo niti prestopno niti 1876, ampak pisali ga bojo drugi "
*	„Francč, veš kaj ti povem? Ne druži se z brkovim Lovretom, ker on je tat in malopridnež", reče Boštjan svojemu sosedu Francetu. „Nij mogoče!" odgovori France. „Res je, res" oglasi se zopet Boštjan, jaz ga poznam užs od mladih nog, ker sva oba iz iste fare doma, in ondu so sami tatovi."
*	Kmet, ki je konja kupil od soseda, ogleduje ga radovedno, rekoč : „zdi se mi, da je konj strašljiv. — „Kaj še, odvrne mu sosed, uže tri noči je sam v hlevu, pa ga nij nič strah."
Odgonetke narodnih uganek in besedne uganke v 2. „Vrtčevem" listu.
Odgonetke n&rodnih ugank: 1. Leto; óno ima 12 mesecev, vsak mesec po 4 tedne, vsak teden po 7 dni in vsak dan se drugače imenuje; 2. Časopis; 3. Ključanica; 4. Luna; 5. Tistemu, ki nam lasé striže.
Odgonetka hesedne uganke:
Bred —
Prav so jo re 8 il i: Gg. Josip Vidic. naduč. v Št. Pavlu v sav. doL ; Franjo Silvester, naduč. pri sv.Bathari: Janez Kc«raut. naduč. v Rušah; Ant. Žnidaršič v Prem u : Fr. Dovnik v St. Uji pri slov. gor. ; Dominik Karba v Babincik; Vekoslav St jasni j, dijak v Ljubljani; Peter Miklavec na Arlici; Anton Kersnik in Franjo Gosti, gimnazijalca v Ljubljani; Fr. Smoli č pri Sv. Lovrenci; j van Jeglič, učiteljski pripravnik v Ljubljani; Jožef Kosem, učenec v Sevnici; Šola v Cirknem. Andrej Jeglič, gimnazijalac v Gorici. — Marija Poženel. gospé na TTucu; Terezina Jeršan, gospodična na Uncu; Katinka Svara.
Gospodična v Komun; Ljuboslava in Amalija ivec, gospici na Arlici; Amalija Belar v Ljubljani ; Emilija Korošec v Št. Petru na Notranjskem ; Marija Debevec r Kamniku; Amalija Martelanec.. učenka v Barkoli; Olga Haring. učenka v Crnomlji in Micika Baz-nožnik, učenka v Crnemvrnu.
Mt* Trdo vezani „Vrtci11 odpoprejè-nih let se Se dobé po naslednje] ceni : Vrtec od 1871. L za 1 gl. 30 Icr. Vrtec od 1874. I. „ 1 „ 50 „ Vrtec od 1875. I. „ 2 „ — „ „Vrtca"od 1872. in 1873.1. nemamo vet. UredniStvo
LISTNICA. Gg. I!- D. r G.: Va2» .basen« nesestavljena po pravilih. Kdor ieli slovenski pisati, treba nm je mnogo filati in s* u?.ltl. — A. M. v Lj. : Legenda „prvi nezadovoljne?.- ne ugaja „Vrtcu', ker je premalo zanimiva in tndi slabo na slovensko preložena. Sosuvek -na verigi' ima preveč slovniikiti in besédnib po-greškov. Tako n. pr. grabeč namesto: vrabee, tega vendar ne moremo priobčiti. Uredništvu je aeiò tižavno take spise, ki imajo prcveS pogreškov, piliti in potlej priobčevaii. Taki spisi pridejo ie le tedaj na vrsto, kedar nntu drnzega, boljiega gradiva primanjkuje. — Pri tej priložnosti prosimo vsocega, kdor nam kako prestavo pošlje, da to tndi pové v svojem podpisa, ker tacih spisov, ki so uié obče znani po drugih nemlkih knjigah. ne moremo sprejemati v „Vrtec", ako prestavljalec tebi niS meni nič svoje I m è pod-piio, ter prestav» za svoje blagó Uda. To nij poäteno in za take spise Imamo — ko i. — Fr. Z. v N.: Vaia pesen o .mrtvem kanarčka' nij ugodna r.a natis. — J. K. v Bevnld: Drugi zvezek gledaliških Iger pride na »vitlo, kadar se prvega zvezka toliko razproda, da moremo vse tiskarske troSke poravnati. To bodemo o svojem Ča»u v „Vrtcu1' naznanili. Poslanih 20 kr. velji le za prvi zvezek. — E. K. v Št. P.: VaSe vprašanje ny prilično „Vrtcu', zatorej izostane.
I>«-natfnJemu li*lu Je priloženu muzikalni» prilogu.
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič- Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.
Obrazec /a risanje.
Priloga k 3. štev. „ Vrtčevemu" 187G.
1. Pridni otrok.
Preiniiljeno tn počaano.__VglasbU Jo». L. Weils.
0ì? ri * ✓ ^ ✓ ^ p * . ij ✓ —■ ✓
1.	Ko pri - svo-ti zla - ta zar -ja, Vsta-nem in čez prag hi-
2.	Mlađ, Si - bak sem in ne - zmo-žen, Yen-d ar ne brez vse mo-
3.	Le - pi ü - ki so za - kla-di V hra-mu mia - de - ga ser-
1.	tim, Ter stva - ri vseh go-spo - dar-ja ser-čno mo-lim in če-stim.
2.	či: Pri-den bi - ti in po - bo - žen, Nič se mi tež-ko ne zdi.
3.	ca ; Na - bi - raj - mo si jih ra - di, Mólj, ru - ja jih ne kon-ča.
2. Sirota.
Počasno in sereno.
Yglasbil Jos, L. Weiss.
& HV Bill
1.	Ma-ti zi-bije. le-po
2.	Ma-ti vmer-je, zla-ta
3.	Le za ma - mo ser - ce
po - jer De - te ma-ma, Mi-lo bi - je, Ma-mo
mi - lo se smejo - ce de - kli-i - šče le o-
4. Tam ua grob ji ve - nec de - ne Žlah-nih ro - žic, lép eve-

»s
yrn.TaTgrrr' 8. i, ì I ■■
1.	hlja,	Se ne	vé za tu - ge
2.	ca,	Po ši	- ro - kem své-tu
3.	kó,	Ma - mi	le Iju - be - zen
4.	teč.	Z véu-cem	dé - kli - ca po
8V0 - je, ne za sa - ma Se o-kli - je, Ma-mo ve - ne, Nju zdaj
i , < ft
1.	ža - lo - sti sve	- ta.
2.	zi - ra Mi - li	-	ca.
3.	u-sta kli-če	-	jo.
4.	nit ne lo - či	več.
ža - lo-sti sve	- ta.
zi - ra Mi - li	- ca,
u - sta kli - če	- jo.
nič ne lo - či	več.
3. Veseli otrok.
Veselo.
Vglaabil Jo«. L. Weiss.
ft ft
1.	O - trok ži-vim v ve - so-lji, Ša - lji - vo se i - gram, Vse
2.	Pre - fé - vam pe - sni glas-ne, Ko zju - traj se zbu - dim, In
f^j^mqffpf^ayi
1.	gre po mo-jej že-lji, Ker v ser-ci mir i - mam.
2.	ka - dar dan u - gas - ne, Od - mo-lim ter za - spim.
4. Zjutraj.
(Drugo berilo stran IH.)
Marcia
<*r
fc ?
Vglasbil Avg. Lelsan.
m ""li ' " > < r TT 1 " i
Soln-ce mi-lo pri-sve - ti - lo Le-po nam je čez go-ro, In za-pe-li
so ve-se-Ii Tiö-ki svo-jo pes-ni-co. Tra-la tra - la tra-la - la-la
i —ir———r
JjE
_ —tr—,-,---,-p-TTP-
P ' ' 1 PP ' ' P	'"/
tra - la - la - la - la tra - la - la - la - la tra - la tra-la
j n i-
tra - la - la- la tra-la - la - la-la tra-la-la.
SktriDtaVoübk. —
Tisk Mili cev t Iju>>\j»iii.