Lucija Stepančič
Cvetka Bevc: Zgodbe iz somraka.
Novo mesto: Goga (Literarna zbirka Goga), 2007.
Žensko pisanje, kaj je že to? Pa pustimo ob strani vse tiste neko~ hudo modne debate in si oglejmo konkretno uplatni~enje ženske hormonske slike. Naj kar takoj povem, da gre tokrat že za skrajnost: Cvetka Bevc ni avtorica, ki bi znamenito oznako Ž po naklju~ju nosila v potnem listu, se manj gre za izzivalen temperament, ki bi si prizadeval vzbuditi dvom o tradicionalni moski prevladi na podro~ju leposlovja. Zgodbe iz somraka govorijo o ženski na kvadrat, o tistem najbolj klasi~nem vidiku femi-nilnosti, ki takoj prikli~e pred o~i podobo muze, ljubice, lepotice, obože-vanke itn. Dodatno nas o tem prepri~a se avtori~ina fotografija na zavihku knjige. Na banalnosti v hollywoodskem slogu sicer ne bomo naleteli, prav tako se nam ni treba bati bebavosti, ki vzcvetijo okrog valentinovega, nekateri kliseji pa so vendarle o~itni. Če upoštevamo, da je ženska lahko tudi mati (trpe~a ali ne), zajedljiva aktivistka, prodorna komentatorka, duhovita spletkarka, pohotna deklina in navsezadnje pogosto tudi pravcata hudi~evka, je takoj o~itno, da si je avtorica izbrala najsublimnejši del spektra: najve~krat gre za mlado žensko, krhko in ranljivo, s presežkom hrepenenja in pridihom usodnosti. V zgodbah se sicer pojavijo tudi otroci, starke, glasbeniki, plesalci in pti~arii, ki pa se od arhetipske mladenke ne razlikujejo prav dosti, kve~jemu so tu zato, da še sami spregovorijo o ogroženih vrednotah nežnosti in naivnosti. Proza Cvetke Bevc ni poziv k zanikanju stereotipov, pa tudi k nadgraditvi ne; ne izziva, raje vabi k prepuš~anju, morda celo k temu, da bi na novo odkrili svet pozabljene mehkobe in zapeljivosti. Pa ~eprav sredi samih stereotipov.
Resnici na ljubo je treba priznati, da je v avtori~inem hiperestetskem svetu notranja lepota pomembnejša od zunanje in se lahko glamuroznost umirajo~ega laboda zbudi tudi v izmozgani ~istilki ali zahojeni ženi pijanca. Gre za slehernice, ki bivajo v podnajemniških sobah ali majhnih stanovanjih, se vozijo v službo s kolesom in imajo težave s partnerji. Najve~ja privla~nost knjige je prav njena dvojna optika: medtem ko
junakinje živijo precej povprečno, je vsaka njihova kretnja namig na polnost njihove resnične narave, na skrito razkošje nasladnosti, na čutno in čustveno preobilje, ki se v dani resničnosti nikakor ne more izživeti. Presežek prezrele neizživetosti je lahko tudi smrtno nevaren: nenavadno visoka mortaliteta v prozi Cvetke Bevc pa omogoča vznesena katarzična predsmrtna doživetja, ki spravijo na površje najintenzivnejša občutja in se dotaknejo višjega smisla bivanja.
Naslovni somrak omogoča mirno in elegantno prehajanje med različnimi usodami, predvsem pa med različnimi ravnmi pripovedi. Pri tem večkrat naletimo na situacije, kakršne smo predtem dodobra predelali že z Miho Mazzinijem (družinska zaznamovanost) in z Mojco Kumerdej (vsakdanjost s sledovi usodnega in demoničnega). Vendar verjetno ne gre za zavesten vpliv, še manj seveda za plagiatorstvo; prevlada namreč vtis, da se je avtorica po naključju znašla na tujem zelniku, da je med nedolžno raztresenim sprehodom pač nekoliko zašla. Njeno pisanje v resnici lahkotno (še prelahkotno) prestopa meje med sanjami in budnostjo, med fantastičnim žanrom in psihologijo. Podobno kot pri somraku gre tudi pri glasbi za fluidnost, za pretočnost medija, za področje neskončnih možnosti izraza, tako prvi kot drugi pa dematerializirata, spodbujata domišljijo in občutke. Muzikološka kilometrina je očitna: "... z živahno kretnjo je v drugem stavku pozval godalce k nežnemu uvodu, omilil težke udarce čembala, pripravil prijetno podstat za vstop violine, ki je vzbrstela iz enega samega tona, dvigujoča se nad ponavljajočo uvodno melodijo godal, ubogljivo trepetajoča v svojem čakanju, da je lahko izvila svojo pripoved, tako domiselno vpleteno v klepetanje orkestra, da se je Aleksej že ob domačem preigravanju partiture čudil skladateljevi spretnosti." Avtorica je (začuda?) veliko boljša, kadar opisuje tehnično perfekcijo glasbe, kot pa takrat, ko v njej išče poveličanje: "... skupaj z mladeničevim lokom se je glasba spreminjala v glasbo, ki ni bila več samo to, bila je pripoved o smrti in življenju, o skritem poteku bitja, postala je alkimistični kamen, ki je pršil modrost v zlatih zvokih kot molitev lepote, dokončno iskanje vsakega umetnika." Pretanjena sposobnost slediti jeziku glasbe in v njej prepoznavati najrahlejše vzgibe je veliko bolj sveža in iskrena kot vsak poskus, da bi se skozi glasbo uveljavilo presežno. Njen odnos do glasbe pa najbolj prepriča, kadar skuša učinkovati kot posrednik (ali podaljšek) čutnega življenja.
V pisanju Cvetke Bevc je vseskozi navzoča želja, da bi proza učinkovala tako kot glasba: neposredno, ekstatično, brez ovinkarjenja, zapletov, malen-kostnosti in banalnosti resničnega življenja, s tem pa tudi večine literature. Se v pisanje vrača patos, ki ga moramo že kar predolgo pogrešati? Po vsej
verjetnosti ne, saj so sitne zahteve literarnega obrtništva na žalost bolj ignorirane kot presežene. Avtorica bo kljub nekaterim svojevrstnim kvalitetam po vsej verjetnosti ostala lastovka, ki ne prinese pomladi. Njeni prozi jemlje zamah vrsta manjših ali večjih slabosti. Predvsem zmoti že kar nekoliko nasilna pomenljivost, ki jo kar naprej izvablja iz skrbno aranžiranih detajlov: iz ujetih rib, ki se otepajo v mreži, iz porcelanaste punčke ali lepega inštrumenta v kanti za smeti, iz mavčnega Chopinovega kipca, raztreščenega na tleh (koruzna zrna v odtoku bazena so še najbolj izvirna). Gre za razbohotene podobe, ki ne prinašajo ničesar novega, kvečjemu asistirajo avtorici, ki se je trdno odločila, da bo hipersenzibilna in poetična. Povsem v nasprotju s to težnjo pa je njena že kar preočitna manipulacija z literarnimi osebami, ki nimajo prostora, da bi se razvile spontano, pač pa morajo vedno znova le izražati idejni svet svoje stvariteljice, njene zamisli o avtentičnem življenju, ljubezni in hrepenenju. Ob vsem prevsiljivem avtorskem nadzoru pa ji pogosto zmanjka potrpljenja in tako kar na hitro, z zamomljanimi stavki odpravi cela, pogosto ravno najzanimivejša obdobja v življenju svojih junakinj: "Ampak ona je verjela v zelene škrate, morala je verjeti, ker drugače ne bi odpotovala z ladjo na tuje, se zaljubila v kapitana, v Ameriki začela slikati, postala slavna slikarka ..."
Tudi v finalu je očitna pospešena, že kar instantna katarza; pripoved je končana na hitro, pogosto že kar odsekana: "Ne, ni se vrnila na kmetijo; prodala jo je za kar nekaj denarja, se še zadnjič poklonila pred koruzno njivo in odpotovala v tujino, kjer je odprla gostišče Polje smehljajev." Moški, ki so po večini sumljiv, če že ne kar (o)sovražen nasprotni pol, prizemljena racionalna sila, ki je s svojo slepo voljo po moči opustošila planet in poplitvila medčloveške odnose, so grozljivo enodimenzionalni in stereotipni, pogosto pa tudi samo podlaga za trpeče katarze junakinj (razen v zgodbi o ptičarju, v kateri je situacija obrnjena), in tako je kritika zahodne civilizacije skoznje podana kar nekako popreproščeno.
Vsaka izmed zgodb Cvetke Bevc vzbuja občutek, da si je sama zadala vprašanje in nanj tudi sama odgovorila. Ali še huje: kot da je že med oblikovanjem vprašanja vedela za odgovor. Podobnih šibkosti, ki po nepotrebnem tanjšajo njen pripovedni svet, bi se dalo našteti še in še, a kaj, ko me vse bolj vsiljivo preganja precej komičen občutek, da se z visokimi merili spravljam nad delo, ki se za kaj takega sploh ne zmeni, podobno kot da bi s kriteriji visoke renesanse ocenjevala naivno slikarstvo. Se morda motim, ko imam vse močnejši vtis, da je avtorica pač čisto zadovoljna v svojem malem, neambicioznem svetu? In da je ne gre metati v isti koš z avtorji, ki sicer gojijo visoke ambicije, jim pa niso dorasli in tako producirajo samo mučno spodletelost?