KMETSKA PESEM. FRAN ŽGUR.
PODDRAGA.
Tu besede ni
prigovora ni :
Kadar je pomlad,
takrat seme sej !
Kadar zagori
solnce vrh neba,
gleda celi dan
z žarnimi očmi —
Da se zgane že
razveseljena
in zahrepeni
zemljica mlada . . .
Kam zali repeni ?
K solncu ženinu !
Ah, ljubezni, glej,
gre po zemlji dih .
Od zelenih vej
pesem zadoni
in dobi odmev
v srcih mladih si.
Rože, misli ze
src zaljubljenih,
deva fantiču
vtakne za klobuk . . .
Pesem slavčeva,
pesem zadoni —
V srcih mladih njih
si dobi odmev.
Prevesel gre kmet
s sinkom v polje ven,
kjer se ziblje klas
plod bogatih njiv . . .
Doli raz rebri
gleda trtica,
gleda na polje
s sladkimi očmi.
Pride letni čas
in preide spet
na polje megle —
legla je jesen . . .
Solnce ne žari
skriva se v megle,
zemlja, trudna, ah,   ' ;
leže v težki san.
Zadnjič se ozre,
gleda snopja voz —
Pelje ga domov
v žitne shrambe kmet.
In ugasne dan
pride dolga noč,
v vaških izbicah
kmet zaneti luč.
Vname govor se
modrih kmetskih glav,
vname govor se
src zaljubljenih . . .
Pred obrazom pa
tam Madoninim
lučka mistično
tiho plapola.
Tu besede ni
prigovora ni,
kadar je pomlad
takrat seme sej !
75