Miladin
                       Prošnja
 grem tudi jaz na njivo,   mamica!  Doma je tako dolgčas,  če ni
vas,  in  moram  biti  sam. — Pravite,  da je zdaj prevroče zame
 na njivi,  ko  se  žanje pšenica? — Oh,  nič mi ne bo prevroče!
>       Saj  boste vi  še želi,  in bo vam še stokrat bolj vroče ko meni,
in   vam  bom lahko kaj pomagal.   Snope  vam   bom  znašal  na kopice in
po   hladno vodo bom tekel za vas k bistremu studencu pod gozdom,   da
ne boste žejni. Pa priden bom, mama, prav zares priden, in zmerom bom
pri vas, da ne boste sami- Nič ne bom stikal po seči za ptički, mamica —
prav zares nič. — Saj veste, tam bi me lahko še pičila kakšna grda kača,
morda še modras.   Kar pri vas bom,   mama! V razoru botn sedel,  pa mi
boste  povedali kakšno povest.   Kajne,   da mi jo boste, mamica ?   Saj jih
veste  tako  veliko! Veste,   tisto   o  kralju  Matjažu,   ki  spi pod Krimom,
pa se Bog ve kdaj zbudi. Ali pa ono o Turkih, ki so bili še bolj hudobni
kakor sam divji mož,  ki ima na rami prazen koš.  Mislim, da vanj nobe-
nega  otroka ne  dobi in tudi mene ne bo ?   Bi ga že vi zapodili,   mama,
če bi kdaj prišel pome . . . Veste, tisto o gozdnih škrateljčkih-prijateljčkih
pa  še  najrajši  poslušam  zato,   ker imajo  pridne  otroke škrateljčki radi.
Vem, da imajo tudi mene!. Saj bom priden, mamica! Naj grem z vami na
njivo, naj grem tudi jaz na njivo z varai, raamica . . .
Oh, se že smehliate ! — Mamica!