OGLEJTE SI RAZSTAVO V PIONIRSKI KNJIŽNICI
Božo Kos za mlade likovnike
Ko sem vstopila v hladne prostore Pionirske knjižnice na Komenskega ulici 9, so v svetlem hodniku te stare mešcanske vile stali v polkrogu mladi obiskovaid in eden od njih je polglasno prebiral plakat, ki je opozarjal obiskovake, da je v knjižnid likovna razstava.
»Vse, kar vidimo v vsakdanjem nvljenju je bolj ali manj spačeno zaradi pridobljenih navad. . vse živtjenje moramo biti sposobni gledati tako, kakor gleda svet otrok...« je bral fant v modri majici z nogo v gipsu. »Poglej, tu so pa imena tistih, ki so naredili te slike, vsak se je podpisal!« Namuznila sem se ob tnisli, kako smo podpisovali mlade umetnike z željo, da bi bili na plakatu vsi, tudi SIMON iz Pionirskega doma, ki še ne zna napisati svojega priimka na sliko; vsakemu bo naše vabi-lo, na katerem piše III. SREČANJE MLADIH LIKOV-NIKOV in so našteta imena tistih šol in Zavodov, ki razstavljajo: Bičevje, Brezovica, Dobrova, Horjul, Ig, Preserje, OŠ X. SNOUB, Vrhovri, Velike Lašče, Zavod za slabovidne in Pionirski dom - vse življenje za lep spomin. S Tanjo POGAČAR, strokovno sodelavko Pio-nirske knjižnice, s katero sva razstavo postavljali - sva se še enkrat sprehodili ob panojih, ob katerih sva se ob postavljanju skoraj skregali; jaz sem bila mnenja, naj bi razstavili samo najboljše slike, ona pa je zagovarjala stališče, da te pravice nimava in morava razstaviti vse, kar do odbrali šolski likovniki.
»Vsebinsko je likovna razstava letos raznovTstnejša,« je rekla Tanja, »uporabljajo več tehnik in tudi motivi so raznovrstnejši - od pokrajin, portretov, upodabljajo delo na polju, življenje v tnestu, poglej te čudovite grafike - in to šolo sva razstavili skupaj, koliko različnih tehnik«. Seminar, ki ga je imel profesor Milan Butina za likovni-ke, je očitno obrodi! sadove. »En izdelek sva pa le uničili« - sem rekla s slabo vestjo, ampak če pomisliš, da bodo različne vrste crt, ki jih je narisala Branka, ostale vsakemu mlademu likovniku za spomin kot vabilo na spominski plakat - nam bo najbrž oprostila.
»Idealno bi bilo, da bi mentorji sodelovali pri postavi-tvi razstave,« je rekla Tanja Pogačar. Ni rekla na glas, ampak najbrž je mislila isto kot jaz, slike so bile letos še vedno večji del neopremljene: naslov, avtor, tehnika, šola - pa sva pisali in pisali in Tanja je zabijala bucike in potem je bilo treba odščipniti vsaki buciki glavo in neka-tere slike enostavno niso šle skupaj in jih je bilo treba razvrščati in odbirati in primerjati.
»Med bralci pa je že zdaj za razstavo veliko zanima-nje,« je rekla Tanja Pogačar. »Res, ustavijo se in slike pogledajo«
»Ali že veš,« me je vprašala zaupno »BOŽO KOS je že obljubil!« Ko bo bb zaključku likovne razstave sredi septembra Zveza kulturnih organizacij Ljubljana Vič-Rudnik podeljevala priznanja za sodelovanje, bo k mla-dim likovnikom prišel Božo Kos in se z njimi pogovoril; morebiti pa jim bo tudi kaj narisal. »Naša knjižnica je veseta, da pridejo vanjo otroci iz oddaljenih krajev, da spoznajo našo ustanovo, da postanejo naši člani. Predv-sem si prizadevamo, da bi vključili v delo knjižnice mlade same, da se predstavijo, da nastopijo. Prejšnji teden so pri nas gostovali lutkarji iz Zavoda za slabo in slabovidno mladino. Ko sem se poslavljala od prijazne Pionirske knjižnice, sem še slišala Tanjine besede: »Upam, da bo sodelovanje z ZKO Ljubljana Vič-Rudnik postalo tradi-cionalno in se bomo srečevali tu vsako leto«.
JASNA ŠKRINJAR