Gerkveue zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Pri škofiji je bil ves čas poročevalec za cerkveno imetje, ter je vestno nadzoroval gospodarstvo s cerkvenim premoženjem pri posameznih cerkvah. Kjer so bili računi v neredu, je 'on stvar uredil; kar je bilo v denarstvenib vprašanjih zamotanega, je on s spretno roko razvozljal, in če je kje premoženju pretila nevarnost, branil ga je Kosar odločno in uspešno. Tudi cerkvene ustanove je imel na skrbi, in dal bi rajši oko iz glave, nego da bi se ne izpolnila zadnja volja ustanovitelja. V vsem njegovem delovanju vodil ga je čist cerkveni duh, svetnemu uplivu zapiral je vestno cerkvena vrata. Vsakojake uloge reševal je temeljilo in jasno, časih skoro — s preširoko natančnostjo. Prelat Kosar je bil lavantinskega kapitola duša in dika. Nlč ga ni bolj veselilo, kakor če je bil kapitol prav enih mislij in enega srca. Večkrat je rekal: »Dokler nas veže bratovska ljubezen in smo vsi enega duha, je srečen naš kapitol«; in še je pristavljal: »Povsodi ni tako!« Kadar je šlo za poboljšanje gmotnega slanja nažega kapitola, je pokojnik rad nastavil svoje pero, a tudi široko odprl svoj žep. Kosar napuha ni poznal, a vendar je svojo stanovsko čast visoko nosil, in ni malo tega uvaževal, kako so se mu bodisi duhovni, bodisi posvetni gospodje bližali. »Gast, komur čast« — je krščansko pravilo! Duhovniki so kanonika radi obiskavali in so mu bili z velikim zaupanjem udani. Prijatelja je pokojnik globoko v svoje srce zakopal, in težko je padel iz njegove ljubezni, komur jo jebil naklonil; kogar pa je spoznal nevrednega svojega prijateljstva, ni mu lahko več kaj zaupal. Zase živel je prav skromno in rekli bi — skrito; časih smo se popraševali: kje pa je prelat, kaj pa dela ? So pa gostje prišli, postregla je hiša, kar je premogla. Gostje so bili dobre volje okoli njega, kakor bučele okoli cveta: hodili so k njemu po med. Na zrak je redko hodil, in so mu to oponašali njegovi zdravniki; mu pa je tudi vsaka sapica škodovala, zlasti je ga še pa rado zeblo. Ge se je sprehajal pod milim nebom, molil je { premišljeval; brevir je najrajši molil na pokopališču, ge'i tajoč med grobovi rajnih prijateljev, rekši: pokopalis' kemu zraku treba se privaditi! »Večna leta jemlji' s.i k srcu«.1) Ako si ga pa srečal na ulicah, bile gj njegove oči pobešene, in lahko si sodil, da je, kakoil nekdaj pobožni Job, zavezo naredil s svojimjj o č m i. Kosar bil je Bogu hvaležen za vse; »Deo gratias«1 — Bog plati — bil je vedno na njegovem jeziku. TuJ če se mu je kaj neugodnega pripetilo, dejal je: »Deo gra-i tias!< ker živa njegova vera gledala je v vseb reč* prst previdnosti božje. Ko je ponujala miza zelo in jakfl okusen sad, ki nam je dozorel v kapitolskem vrhu, sw gal je Kosar po njem in rekal: »Deo gratias! Kakt dober je vendar ljubi Bog; toda človek — človek je pravj tepec!« . '[ Po srnrti rajnega kneza in škofa Jakoba Makst milijana postavil je solnograški nadškof Frana Kosarji za kapitolskega vikarja in upravitelja osirotele škofiji lavantinske. Dne 16. marcija 1893 bil je pa od svetlegi cesarja iraenovan za infuliranega stolnega dekana. Taki si je sedaj njegova glavica zaslužila škofovsko kapo in na stare dni trudne njegove noge podpirala pastirski palica. Velike zasluge ima Kosar za »podporno družbo duhovnikov lavantinske školije«. Iz letnega družbinega poročila za 1. 1894. povzamemo le-te črtice: »Družba se je osnovala I. 1873. Od začetka do svoje smrti bil je Kosar vedno njen požrtvovalni predsednik, moder vodnik in skrben oče. Znano je, kako vestno je vodil odborove seje, kako obširna in zanimiva so bila letna poročila, kako natančen letni sklepni račun. Ob vsem času vrlega njegovega vodstva počival je, očividno blagoslov božji nad društvom; družbino' premoženje se je naglo množilo, od vseh stranij vstajali so jej dobrotniki, in v teku dvajset let narastlo je njeno imetje na 50 tisoč gld., dasiravno se je v teh letih razdelilo med revne in potrebne duhovnike okoli 34 tisoč gld. podpore. Zraven tega še je družba postavila hišo na Dobrni, vredno 10 tisoč gld., kjer dobivajo bolehni duhovniki brezplačno streho, če se grejo tje kopat in lečit. Tako je dobrotljivi Bog blagoslovil družbo pod modrim vodstvom preblagega pokojnika Frana Kosarja, bivšega predsednika. Družba globoko obžaluje to bridko zgubo, in bo vedno ohranila hvaležen spomin utemeljitelju svojemu in dolgotrajnemu predsedniku svojemu«. Kosar je bil šest let tudi predsednik »Katoliškega tiskovnega druStva v Mariboru«. Ko je njegov prednik že za pol leta opešal, izvolijo odborniki meseca oktobra 1871 kanonika Kosarja predsednikom. Njemu gre hvala, da je društveno glasilo »Slov. Gosp.« 'postal tednik, dočim je poprej le vsakih 14 dnij izhajal. In če je »Slov. Gosp.« bil kaj na hasek našemu ljudstvu — in njegov merodajen upliv na štajarske Slovence, bodisi v cerkvenih zadevah, bodisi v gospodarskih in političnih vprašanjih, mora mu vsakdo pravičen priznali —, je to zopet zasluga ranjcega. Kosar je namreč tako dolgo toževal o težavah, katere so društvu izvirale iz preborne podpore, da je društtfu priboril dosti trdnih gmotnih tal in »Slov. Gospodar* postavil na lastne noge. Ko so pa začeli raladi Slovenci društvo podjedati in se opi-, kavati v njegova načela, in ko je tudi »Slov. Gosp.« časih nekoliko po svoje bil gospodaril, odpovedal se je Kosar predsedništvu ter ga je naložil mlajšim ramenom. ') Ps. 76, 6. Veseli dnevi na Vranskem. Pri nas so se obhajale od 10.—17. t. m. duhovne vaje, katere sta modro vodila dva častita frančiškana jz Nazareta, čč. oo. Kasijan in Feliks. Neutrudljiva pridigarja sta nam večne resnice tako jasno in goreče oznanjevala, kar je toliko poslušalcev privabilo, da je bila prostorna cerkev vedno prenapolnjena. Le prehitro so nam minoli sveti dnevi zveličanja. Sklep teh duhovnih vaj bil je prav veličasten. Blagoslovili so nam namreč v nedeljo 17. t. m. velečastni o. gvardijan Viktpr Jerančič novi krasni križev pot, — pravi kinč za našo cerkev ¦— kakoršnega ne najdeš daleč okrog in katerega so nam priskrbeli po velikodušnih dobrotnikih naš skrbni in za božjo čast vneti častiti gosp. župnik. Slovesno sv. mašo služili so nam naš ljubljeni veleč. gosp. dekan, katerim je streglo veliko gospodov. Bila je to slovesnost, kakorSne ne bo kmalu zopet. Naj bo tem potom izrečena prav srčna hvala vsem čast. gospodom, kateri so nam pripravili tako vesele zveličavne dneve, posebno pa kličemo iskrenhna prkligarjema: Bog naj Vama obilno poplača Vajin trud! Hvaležni Vrančani.