Pofitntna plačana
v gotovini.
Dle PostffcbUhr bar bczahit
Slovenski dom
PREIS - CENA
L 2.—
leto X. — štev. 3
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA|	Sobota,	20.	januarja	1945	|
Naše naloge in naši cilji
Slovenci smo prav majhen narod, vendar pa kljub temu že 1400 let z največjimi narodi našega domačega kontinenta skupaj prenašamo veliko trpljenja in veselja, ki ju usoda dodeljuje tudi njim. — In če meseca septembra 1943, ko nas je izdajstvo združenih badoljevcev in boljševikov oklepalo v smrtnem objemu — če tedaj nismo propadli, ne bodo propadli niti v bodočnosti, ker smo pač v jedru zdrav in delaven narod, ki se veseli življenja in zaupa v Boga. .
Vsi pošteni in pametni Slovenci naj vedno mislijo na to, da naš narod že 1300 let pripada evropski družini narodov in stoodstotno živi, misli in čuti po evropsko.
Usoda posameznikom prav tako kot reliin narodom le izjemoma kaj daruje. Modro in pravično pravilo božje Previdnosti je, da je trajno srečo, blaginjo, zadovoljstvo in napredek mogoče doseči le s častnim in pridnim delom, z vztrajnostjo, pametjo, pogumom in — kjer je potrebno — tudi z odločno borbo.
Tudi mi moramo napeti vse sile, da
— prvič — v tem velikem in težkem času vzdržimo in — drugič — da si potem priborimo in izoblikujemo trajen narodni obstoj, pravičen družabni red, napredek in blagostanje v družbi pomirjenih in zbližanih evropskih narodov.
Težak je program in zelo težke so naloge, ki si jih zastavljamo.
Toda stvari se moramo lotiti in jih zmagati! Zakaj samo tako nam bo mogoče častno obstati, samo tako si bomo zaslužili in priborili našo trdno povezano narodno skupnost in tisto resnično socialnost, ki sta nam porok in jamstvo zn nam po pravici in ?a-slugi pripadajoči prostor v družini evropskih narodov.
Ko pa se spet lotimo našega dela, moramo obenem iti vase ter s sebe otresti vse zlobne strasti, ki so nnm jih desetletja dolgi strankarski politični prepiri in zdrnžbe napravile skoraj za vedno, da se je naša narodna edinost razbila ter smo prav zato dozoreli za tazdorno počenjanje komunizma.
Nevoščljivost in zavist, sebičnost in skopuštvo, ovnduštvo in podkupljivost, umazano stremuštvo in korupcija ter podobne grde lastnosti morajo izginiti ter napraviti prostor tistim krepostim, ki nain edine lahko dado moči za izpolnitev naših težkih nalog.
Predvsem moramo neustrašeno odpreti oči pred resnico, pravilno presoditi okolnosti, na podlagi te presoje
— če treba — brezobzirno potlačiti vse čustvene sanjarije in računati samo v mejah naših resničnih zmožnosti.
Naši kvantitativni slabosti mora priskočiti na pomoč našo kvalitativna sija. To kvalitativno moč brez dvoma imamo in tudi ni tako malenkostna. Predstavljajo jo naši kmetje, naši delavci in predvsem naša zdrava mladina. To moramo pustiti zopet v ospredje. Zato pa je treba očistiti z nje vso svetovnonazorsko, politično in nemoralno nesnago, ki se je nabrala na nas tekom minulega četrt stoletja.
V	današnjem, gotovo še zelo težkem boju za novi nacionalni in socialni red vseh evropskih narodov bo tudi slovenski delavec dokazal,_ da je, kakor slovenski kmet, tudi on čvrsto povezan s slovenskim ljudstvom in njegovo zemljo in da tvori skupno s kmetom zdravo jedro našega naroda. Zato bodo vsi sloji našegu ljudstva dolžni prispevati, da postane delavec v polni meri deležen pravičnosti, ki mu jo je doslej kratil od judovskega kapitala človeštvu vsiljeni, razkrajajoči svetovni nazor.
.vPa sevkvalitativno dvignemo na čim višjo možno stopnjo in se uveljavimo kot čvrst, pameten in trezno misleč narod, moramo iti predvsem vase in si učvrstiti prepričanje, da je discipliniranost naroda podlago njegovi vzgoji za najvišje pozitivne uspehe. Pri polnem priznanju pravice do notranje svobode vsakega posameznika se mora vendarle vsak Slovenec zavedati tega, da ima njegova zunanja osebna svoboda v besedah, pisanju in dejanjih svoje meje tam, kjer bo mogla škodovati ali vsaj obremenjevati pravice in blaginjo sonarodnjaka ali celo vse-Pn naroda. Politična svoboda posameznika ali stanov mora biti uravnana lž*Iiučno na blaginjo vsega naroda.
Zukaj ta blaginja bo potem zopet Postala blagostanje stanov prav tako kot posameznikov. Ob popolnem moralnem in materialnem priznanju naporov vrlejših in marljivejših posameznikov ®li uspešnejših in bolj zaslužnih stanov, kakor tudi ob polnem upoštevanju njihovih potreb mora vendar biti pri vseh odločitvah korist narodne skupnosti nnjmerodajnejša in
najodločilnejsa.
Strankarsko politično razcepljenost in stanovske spore _ mora sedaj in za vselej narod sam in odgovorno vodstvo 7 vsemi sredstvi zatreti. Kot majcen narod si luksuza strankarske politike ne moremo več privoščiti.
Dalje na 2. strani.
EsSr...
Pl
fr*'y..
mm
Fiir einen erlolgreichen Kamp! sind g ute Verbindungen nbtig. — Za uspešen boj so potrebne dobre zveze.
SRBIJA IN GRČIJA
prezirani žrtvi lastnih zaveznikov
Odveč bi bilo ponavljati že pregnano dejstvo, do je Balkan z vso svojo zemljepisno in narodnostno pisanostjo delal preglavice vsem kovalcem načrtov za preureditev evropske celine in da je bil zmerom uganka, ki je ni mogel rešiti prav noben še tako pretehtan in na pogled odličen ključ. Poleg stalniih notranjih nasprotij so se na tem prostoru križale nenehno tudi koristi velikih sil, ki so hotele vsaka zase dobiti prevladujoč vpliv zaradi političnih, gospodarskih in vojaških prednosti; vrh tega pa tudi zato, da bi druga drugi zaprle poti, zaradi katerih so se med seboj spopadale.
To v zgodovini pridobljeno lastnost je Balkan ohranil tudi sedaj, ko se bije boj za višje vrednote, kakor pa je gola konkurenčna tekma za posest določenih spornih ozemelj med dvema ali več veli-likimi silami Teheranska konferenca v predlanski pozni jeseni je bila poslednja znanilka tiste predstave o obličju sedanje vojne, po kateri gre le za posest in oblast, oziroma za razdelitev vplivnost-nih področij med tremi zavezniki. Pa tudi ta utvara se je razbila preteklo jesen, ko so boljševiki na veliko presenečenje svetovne javnosti z odločno roko posegli na Balkan. Tedaj se je samo po sebi sprožilo vprašanje, ali je bilo v Teheranu sklenjenega sploh kaj določenega glede razdelitve vplivnostnih področij, ali pa je prišlo le do sestanka treh, ki je bil potreben za ublažitev splošnega vtisa, da se čez slučajno zavezništvo in čez pavšalen načrt o vzporeditvi svojih vojaških nastopov niso pretolkli niti korak naprej.
Naj bo odgovor na to vprašanje tak ali tak, dogodki so dali prav tistim, ki so spoznati svojski razvoj sedanjega svetovnega boja in doumeli, da je smisel sedanje vojne pridobil na svojem obsegu v širino in globino. Prestopil je okvir spopada velikih in malih narodnih držav zgolj zaradi tvarnih koristi ali meja in se spremenil v spopad dveh svetov, v neizprosno borbo reda proti neredu. To smer je ubralo že mnogo narodov, drugi pa bodo še morali slediti, čeprav se na zunaj te resnice krčevito otresajo. Proti celotnemu sistemu boljševizma se more boriti le temeljito dograjen in izdelan organizem, ki ne dopušča nobenega nihanja in omahovanja, temveč pozna samo alternativo: biti ali ne biti. V tgj alternativi je podana tudi že skrivnost sredstev in končnega izida: kdor bo zmagal, bo tudi obstal, premaganca bo doletela usoda popolnega uničenja.
Ako Velika Britanija, ki ima na evropski celini otipljivejše interese kakor Združene države, pri poljskem spornem vprašanju ni čutila potrebe po spremembi svojih odnošajev do boljševizma, je bila zato ob srbskem in grškem primeru prisiljena popraviti svoje nazore vsaj glede boljševiških zavezniških vrlin. Če bi pisana in s pečati potrjena beseda teheranskih zapiskov imela polno veljavo, bi boljševiki brez dvoma ne dregnili v balkansko sršenovo gnezdo s tako hladnokrvno brezobzirnostjo, zlasti pa ne bi podkurili svojim zaveznikom v Grčiji, nad katero so Britanci bdeli hudo ljubosumno. Zato se kakor na dlani ponuja sklep, da takrat v Teheranu ali niso nič
določnega sklenili — in tedaj so morali Angleži že zaslutiti zahrbtne boljše.viške namere — ali pa so boljševiki poteptali podpisano pogodbo kot krpo papirja in prisilili zahodnega zaveznika, da je moral le vreči sovjetsko zavezništvo na tehtnico in iztehtati, koliko koristi in koliko škode prinaša zavezništvo s takšnim družabnikom, ki se ne zadovoljuje le z deležem pri skupni zmagi, temveč hoče imeti vse ali nič.
Celina sama bi bila Britancem zelo dobrodošel plen, vendar bi se ji po sili razmer vendarle odpovedali in jo prepustili močnejšemu družabniku, ako ne bi s tem vred spustili zver tudi na svoj® življenjske žile in imperialne poti, ki z njimi imperij stoji ali pade. Ako bi Sovjeti sedli na spodnjo konico Balkana in obenem na zgornjo konico skandinavskega polotoka, bi s tem dobili v roke ne le vajeti celine, temveč tudi klešče, s katerimi bi preščipnili tiste žile imperija, zaradi katerih je Velika Britanjia prisiljena zanimati se za razporeditev sil na ceUni in se zavzemati za takšen sistem, ki bi s kopico nerešenih vprašanj docela zaposloval vse velike in večje celinske narode, da bi potem ne mogli dajati duška svojim težnjam navzven.
Ob Poljski so se prvič razgalile nasprotujoče si težnje Angležev in Sovjetov. Ta rdeča ni1 politič. nesoglasja se je vlekla naprej do bivše Jugoslavije in potem skozi Romunijo in Bolgarijo do Grčije same. Čeprav so se grške težnje tedaj popolnoma skladale z britanskimi, je Velika Britanija vseeno prepustila prost tek dogodkom. To je pomenilo, da se je moral grški narod sam zdramiti in napeti vse sile, ako se je hotel izmotati iz rdečega prijema Angleški vojaški posegi so bili vse do božiča plahi, ker se vodilni londonski politiki niso upali odločiti se za enaka sredstva, s kakršnimi je v igro posegla Sovjetija.
Churchill sam je poskušal z mirnimi sredstvi speljati grške rdečkarje, preden je zbral toliko tehtnih razlogov, da je z njimi pred domačimi sitneži in rdečimi priganjači v parlamentu mogel opravičiti odločnejši oboroženi nastop. Pod njegovim priiitiskom je grški kralj izročil re-gentske posle atenskemu nadškofu Da-maskinu, ta pa vladno krmilo generalu Plastirasu, ki je začel navijati drugačne strune in postajal tem bolj nepopustljiv, čim bolj je peašla udarna sila ELLAS-ovih vojaških oddelkov v Atenah in okolici. Nazadnje 60 rdečkarji v stiski pristali na začasno premirje, se umaknili precej visoko nad Atene in obljubili, da bodo dali mir tudi v Solunu ter Patrasu.
Najhujša kriza je bila s tem pri kraju, toda na jasnem si moramo biti glede
Eravih razlogov, zavoljo katerih se je ondon vzlic ‘običajnemu cincanju prvikrat spustil v boj z Moskvo. Pod udar srpa in kladiva je prišlo namreč ozemlje, katerega izguba bi pomenila polom vsega britanskega zapornega sistema od Balkana skozi Turčijo. Sirijo, Perzijo prav do Indije in s tem bi se pojavila nevarna sila, ki stremi ne le po novih ozemeljskih osvojitvah, temveč tudi po uničenju vsega obstoječega reda.
Motili bi se, ako bi grške dogodke jemali za znak, da se je britanska politika že premaknila iz dosedanjih tečajev in ubrala novo pot, ki vodi iz zmede »zavezništva« proti jasno določenim ciljem. Ako angleška javnost uživa nad poročili iz Aten, koder ljudstvo prireja ulične obhode in se glasno zahvaljuje Veliki Britaniji, da ga je rešila gozdnih roparjev, se pa obenem huduje nad kraljem Petrom, ki kljubuje Titovim zahtevam in se otaresa Churchillovega in Edenovega pritiska ,ki ga hočeta prisiliti, da bi izročil svoje vladarske posle tričlanskemu tolovajskemu regentskemu svetu.
Po prvem odločnejšem koraku je torej angleška politika zopet dobila strah pred boljševiki in uganja s kraljem Petrom komedijo.
Nihče ne more verjeti, da London r': slišal krika križanega srbsk. ljudstva, ki so ga boljševiki osrečili z najbridkejšo obliko »demokracije«, ki ji zaradi lepega videza posmehljivo ploska celo tista država, ki se smatra za zibelko vzorne demokracije. Če pa vzlic temu naprej uganja svojo nečedno igro, je to znak, da se zaveda lastne šibkosti, v kateri pa s svojimi krivimi nasveti dela več zmede in zla kakor pa z neodločnostjo samo. Londonu ni neznano, da sta Tito in njegov krvnik Mojzes Pijade kot prve nevšeč-neže pospravila znane anglofile z dr. La-zico Markovičem na čelu; da je enako usodo delil vsakdo, ki je videl rešilno bilko v tako imenovani politiki »čistih rok«; da so v Srbiji takoj pospravili vse slike kralja Petra in obesili Stalinove in Titove brez Churchillovih ali Rooseveltovih; da so domači komunisti uvedli takoj tisti surovi in nasilni gospodarski in politični red, kakršnega je kot azijatske-ga in za evropskega človeka skrajno žaljivega še pred šestimi leti preklinjal celo g. Churchil sam; da so v Macedoniji komunisti ustanovili svojo ločeno, »federativno« republiko, ki se misli ob prvi priliki vključiti v sovjetsko balkansko federacijo, katere predstavnik je Tito sam, ki teh svojih zamisli tudi nič skrival ni.
Pa kljub vsemu temu delijo odgovorni britanski državniki na vse strani svoje krive nasvete, podprte tudi z grožnjami. In to se dogaja prav posebno s tistimi narodi, ki so jih sami obsuli s ploho jamstev in obljub, da so se pripeli na njihov bojni voz in se zaradi tega zaleteli v uničujoč vojni vrtinec, ki mu je sledila še državljanska vojna. Da so ti narodi o pravem času poslušali glas svoje vesti in se potegovali le za svoje koristi, bi si nesporno prihranili ogromno večino žrtev in razočaranj, gotovo pa grozote notranjega klanja. Najmanj, kar bi smeli pričakovati od vsiljivih botrov, bi bilo sočustvovanje in lajšanje gorja, nikakor pa ne prezirljivo zaipetcavanje tistih pozitivnih sil, ki so pognale iz trpečih narodov samih in se bore za svet krščanskih vrednot in takšnega reda, ki človeku pušča vsaj dušo pri miru.
Poljski, grški in srbski zgledi so bogati naukov. Odkrivajo nam jalovost nad v velike zaveznike, kajti zaradi njih in po njihovi zaslugi bi lahko v lastni krvi že utonili, ako si sami ne bi našli rešnje poti; odkrivajo nam bistvo politike velikih, ki zaradi svojih lastnih
ir.
IZ VSEBIHEi
Stran 1:
Naše naloge ln naši cilji. (Odlomiti is lanskih govorov prozidenta generala Rupnika.)
Stran 3:
»Tovariši, bežite koder morete!« (Poročilo iz bo,1ev s komunističnimi tolpami na Dolenjskem.)
Stran 5:	•
Svoboda, enakost In bratstvo v kazen« sklh bataljonih OF. (Življenje v komla nističnih kazenskih bataljonih.)
Stran 6:
Zaton.
Stran 7:
Obtožujemo... (Kako so komunisti v i menu »svobode« oropali in požgali vaal Hinje in Hrib, ljudi pa nagnali s trebuhom za kruhom.)
Stran 8:
Kultura.
Živeli strokovnjaki!
Šubašičeva begunska vlada — ali bolje Titova podružnica v Londonu — je razglasila v svet, da se je s Titom sporazumela. Glavna naloga »vlade«, ki naj bi se iz tega sporazuma rodila, bo po Šuibašičevi izjavi složno »delo za obnovo in demokratizacijo Jugoslavije«.
Vendar — ne samo tistim, ki se jim je to primerilo že ob rdeči zasedbi Beograda — mora ob tej novici zadrhteti srce od radosti. Za obe napovedani nalogi, za obnovo in demokratizacijo, 90 se zdaj združili strokovnjaki, da jim ni para na svetu, ljudje s spričevali, ki jim jih je dalo delo. Za obnovo Jugoslavije bo skrbel Tito, ki je s svojimi capini razdejal Balkan, kakor ga ni še Turek nikdar, za uspešno demokratizacijo pa nam poleg njega, najbolj krvavega diktatorja v izvensovjet-ski Evropi, dajejo poroštvo še ljudje* kakor dr. šubašič, bivši diktatorski in čaršijski ban na Hrvaškem, Dušan Ser-nec, prvi diktatorski ban in vestni izdajalec Aleksandrove diktature v nekdanji Sloveniji; dr. Marušič, drugi najhujši, lahko rečemo krvavi diktatorski ban v Ljubljani, preganjalec pravih slovenskih demokratičnih politikov, oče šenčurskega procesa, dolgoletni glavni dobavitelj človeškega blaga za Glav-njačo, uvajalne žandarskih volitev in ponarejanja volivnih izidov na korist diktature itd., itd.; Lojze Kuhar, najglasnejši opevalec in na jpokornejši hlapec vseh diktatur, nazadnje Titove.
Preizkušeni strokovnjaki, uspeli zanesljiv!
Drobno priznanje
»Ljudska pravica«, glasilo Komunistične partije Slovenije, poroča v št. 29 z dne 8. decembra 1944 pod naslovom: »Titova amnestija v Beogradu« naslednje:
»Po Titovi amnestiji je bilo izpuščenih v Beogradu najprej 1153, potem pa še 725 oseb.«
Lej te si no!
1878 ljudi pomiloščenih in izpuščenih iz ječe — to se pravi, da je navzlic vsemu agitacijskemu kričanju in pisanju »osvoboditelj« le dal v Beogradu pri priči zapreti vsaj 2000 ljudi. Ker že od jeseni 1943 poznamo iz skušenj, kakšno je pod Titovsko oblastjo razmerje med osvobojenimi, brek sodbo pomorjenimi, odvlečenimi in »amnesti-ranimi«, potem lahko utemeljeno sklepamo, da so komunisti v »osvobojenem« Beogradu pobili in pozaprli kakih
40.000	ljudi, to je dvajset odstotkov vsega prebivalstva.
Natanko toliko, kolikor določa morilski načrt Osvobodilne fronte, .ki ga ie naš list priobčil pred letom dni in ki je objavljen tudi v »Črnih bukvah«. Ob in KPS sta ta načrt tedaj slovesno in na vse kriplje tajili, drobno priznanje »Ljudske pravice« pa je njegovo resničnost zdaj potrdilo.
»Slovenska narodna vojska«
Neka domobranska edinica je zajela ušivega in razcapanega vojaka »edino prave narodne in ljudske slovenske vojske«. Ta »slovenski narodni vojak« je o sebi povedal, da je:
1. po rodu Arnnvt;
2. grški državljan:
_3._ kurir italijanske komunistične edinice »Battaglione Triestino d’Assal-to«;
4. vse to v okviru »slovenske narod-no-osvobodilne vojske«.
risti mimogrede žrtvujejo tiste, ki so jih sami potisnili v nesrečo; razodevajo nam pa tudi šibkost Velike Britanije, ki se vrti v začaranem krogu hude politične zmote, v katerem bo tavala tako dolgo, dokler se ne bo izmotala iz mreže boljše-viškega zavezništva in doumela usodno resnico, da je tudi njen obstoj neraz-družljiivo povezan z usodo Evrope, ki se bo z njo vred ohranila samo tedaj, ako bo Sovjetija in z njo boljševiške kuga iztrebljena.
Ako zahodni zavezniki vztrajno pomagajo likvidirati balkanske države, tolčejo po sebi. Narodi pa, ki jim je življenja mar, se bodo še trdneje oklenili rešnje poti, katero so kljub zmedi časov in pogledov našli.
Nas tedenski vojni pregled:
Bolj še viška ofenziva
vzhodnem bojišču
nevarnosti, da bi se velike bitke razplamtele izstočasno na zahodu in vzhodu. Sele sedaj je viden pomen nemške ofenzive na zahodu. Dopisnik opozarja, da bi bilo čisto zgrešeno naziranje, cfa je s ponovnim zavzetjem ''zgubljen'ga ozemlja na zahodu stvar zopet v starih in zadovoljivih tirih. Angleži ia Ame-rikanci bodo potrebovali najmanj 10 tednov, pieden bodo pripravili novo večjo ofenzivo. To pa ho omogočilo Nemcem, da bodo sredotočili svoje sile v tem kritičnem času proti bolj^evi-kom. Ko pa b6 na vzhodu laradl odjuge nastopil bojni odmor, bodo Nemci na zahodu že zopet pripravljeni, zaključuje Reuterjev vojni dopisnik John Kinche.
Pod takšnimi kriteriji, kakor jih našteva prej navedeni odlomek iz poročila angleškega vojnega dopisnika, je treba motr ti vse dogajanja na za-odu. Tako bomo dogodkom orisodili tisti pomen, ki ga zaslužijo, in se s tem dokopali do trezne in razumne razsoje celotnega položaja.
I'
Bolečno rano, katero so v razvrstitev amerikanskih divizij pred mesecem zasekali Nemci, je skušalo zavezniško vrhovno poveljstvo zaceliti in je napelo vse sile, da je ustalilo čelni del bojiščne izbokline, obenem pa napadalo z vso silo oba nemška boka. Po stalni smeri amerikanskih ok'epniških napadov je bilo sklepati, da je steber severnega nemškega boKa okrog kraja Houffalize,
na zahodni strani Luksemburga
Tu so se odigravale dan na dan velike oklepniške bitke in spopadi pehote, ki so potekali s precej menjajočo se bojno srečo, samo da ni b;l n’iijer izsiljen želeni prodor. Amerikaaci se tukaj niso Steciili in so se val za v«lom zaganjali v nemške postojanke. Dosegli so le to, da je nemški p< vernik zaradi lo jše obrambe ogroženih bokov umaknil prednjo ost svojega klina v Arde-nih in ga umaknil na vzhodni breg reke Ourthe. Pri tem ie bilo izpraznjeno mesto St. Hubert. Na tem odseku so težo boja prevzele angleške divizije, katere ie na te ogrožene odseke vrgel maršal Moiitgoniery. Vsak hip so se zavezniški oklepniški oddelki spuščali v borbo in stalno premeš£nl’i žarišča od
Malmedyja proti, Vielsalniu, od tam za zopet proti Larochu 'a obratno.
Drugo stalno terišče srditih bojev je bilo krog Balstogna. Napadalčev pritisk je bil stalen. Sem pa tja so Amerikan-ci napadali strnjeno tudi s po tremi divizijami. Ponekod so potisnili nemške oddelke nazaj, toda zaradi takojšnjih protinapadov se je bojna črta zopet izravnala. Posebno ogorčeni so bili spopadi okrog 15. januarja, ko so posegle
V	boi močne amerikanske 6ile z velikansko podporo oklepnikov in letalstva. Samo P« sebi se razume, da so bile izgube visoke.
Izkoriščujoč razbremenitev na odseku
od Saargemiinda pa do Weissenburga
v Lotaringiji, so se nemške divizije vrgle na tiste odseke Maginotove črte, katere so Amerikanci že imeli v oblasti. Tako so morali oslabljeni arneri-kanski branilci odjenjati na močno utrjenem pasu pri Hattnu jugovzhodno od Wei,ssenburga, zapustiti tudi kraj Rimmling pri Rohrbachu (zraven Bitscha), nazadnje pa izprazniti celoten utrjeni odsek Maginotove črte, čigar steber je bil kraj Rittershofen. Za dosego teh uspehov so napadalci prestali težke napore, ker so se bili nasprotniki v trdnjavskih gnezdih temeljito utrdili in se tudi krčevito branili. Po umiku so .sprožili celo vrsto napadov, ki pa so se izjalovili zaradi prehudega odpora.
Obenem in vzporedno so potekali nastopi nemških skupin, ki so prestopile severno od Strassbourga reko Ren in si ustvarile mostišča, ki so jih potem, vzlic odporu nasprotnika, razširile in utrdile. Tako se je poživilo bojno delovanje v Srednji Alzaciji, posebno pa pri Ersteinu pod Strassbour-gom, kjer so bile uničene manjše ame-rikanske postojanke.
Nič omembe vrednega se ni dogodilo na italijanskem bojišču kjer je trajal bojni odmor sorazmerno dolgo. Zatišje so motili le boji pri Ftenzi.
Središče in cilj boljševiških napadov na Madžarskem je bila in je še zmerom
Budimpešta,
za katero se že od božiča ogorčeno bore. Sovjeti se trudijo, da bi strli odpor branilcev in so zato posebno v zadnjili dneh naravnali ves topniški ogenj na središče mesta. Neprestano valijo napad za napadom zlasti z jugovzhoda, odkoder silijo v mesto tudi močni oklepniški oddelki, nad njimi pa letajo roji bombnikov. Do sedaj so se boljševiki polastili šele južnega dela mesta in so le na tem delu potisnili branilce proti mestnemu središču. Boj je trd in neizprosen. Zato se ni čuditi, ako se podirajo tudi številni kulturni spomeniki in rušijo cel'e skupine hiš. Branilci se branijo iz sleherne hiše in z barikad na vsaki ulici.
Na prostoru od Blatnega jezera do donavskega kolena, kamoj se je zapičilo več nemških napadalnih osti, ki so prodrle celo do Grana,, so se Sovjeti omejili na obrambo in so s številnimi protinapadi skušali preprečiti trgianje svoje bojne črte, Pogorji Vertes in Piliš sta ugodni oporišči, s katerih Nemci ne dopuščajo boljševikom, da bi pridrli v ravnino ob Donavi in v dolino roke Raabe. Številke, katere je uradno poročilo navajalo glede sovjetskih oklepniški h izgub, nam govori o hudih spopadih, v katere posega uspešno nemško letalstvo, ki se loteva posebno velikih sovjetskih tankov.
Severno od Donave so nemški oddelki vrgli Sovjete nazaj proti vzhodu. Posrečilo se jim je tudi, da so v trdih bojih preprečili vse poskuse prodora čez mejna pogorja na Slovaško.
Po ogorčenosti pa so So mnogo K« jii
boji na
vsem ostalem vzhodnem
1 • • V v
bojišču
Na črti od Drave pa do Memela so boljševiki spravili na noge vse,' kar premorejo. Dolge mesece so kopičili armade in orožje, dokler niso 12. januarja po bobneči topniški pripravi pri Baranovu in Sandomieržu naskočili nemških postojank. Istočasno se je velebitka razvnela pri Romintener Heide v Vzhodni Prusiji. Sovjeti so hudo močno pritisnili na več odsekih, da so vezali nasprotnika in prikrili prave smeri svo-jega naskoka. Že dan pozneje se je žarišče bojev iz baranovskega predtnost-ja premaknilo na področje med Zgornjo Vislo reko Nido in Liso poro, torej malo vzhodneje od Kielca. lu so bolj-ševiki izsilili prehod čez reko Nido in udarili proti zahodu. Razvili so se strani boji v globini nemške obrambne razvrstitve. Boljševiki pa so tedaj sprožili napad tudi ob vzhodnem robu Vzhodne Prusijo med krajema Eben-rode—Schlossberg. V bitko je poseglo precej strelskih divizij, zaščitenih z več oklepniškimi zbori. Toda po proboju prvih obrambnih črt so boljševiki tukaj trčili na strnjeno obrambo in so bili na vsej črti prestreženi. A že dan nato, to je 14. januarja, smo zopet brali, da so boljševiki z bobnečim ofj; njem naskočili tudi prostor ob srednji Visli pri Pulaviju in Warki, ki ležita južno od Varšave, potem nemške po-
Akfivisti — kaiJsr rabljev
Enkrat smo že zapisali, da so komunisti povsod v manjšini, zlasti pri nas na Slovenskem. Zopet pa bo dejal kak naivnež: »Kako bi pa potem mogli držati ves narod v oblasti?« Nepotrebno vprašanje. Držali bi ga čekisti in aktivisti, in v prvi vrsti aktivisti.
Kdo in kaj so aktivisti? Rekrutirajo se iz otrok, ki so najprej izdati svoje starše. Njihovo nadaljnje delo je ovajati ljudi svoje okolice. Tako se izločijo iz družbe. Manjka jim samo še prelivanje krvi. Ko ga stranka pripravi tudi do tega, je zrel za sprejem v komunistično stranko. Edino ta stranka mu omogoča položaj in edino ona ga ščiti. Če ga stranka vrže iz svojih vrst. je izgubljen, ker mu je vrnitev k ljudstvu nemogoča. Ti aktivisti, pobranciiz vrst moralno zakrknjenih barab, drža-ni neprestano na verigi, izločeni ko garjevi psi iz človeške družbe, so glavna opora komunbma,
To je v Sovjetski zvezi. In pri na«?
Vsi tisti •capini po gozdovih, katere so komunistični poglavarji poslali s samokresi in noži nad nedolžno slovensko ljudstvo in jim izročili posle »likvidacij« nesrečnih žrtev revolucije, so določeni za organizacijo komunističnega aktivizma na Slovenskem. Kakor v Sovjetski zvezi, tako so tudi pri nas I aktivisti izločeni iz svojih družin, ljudske skupnosti in našega naroda. Zanje ni več vrnitve nazaj. S porazom komunizma so izgubljeni. Zato so prisiljeni ostati mu zvesti in izvršiti vsak ukaz, ki ga prejmejo.
Kader rabljev, ki bi padel po Slovencih v primeru komunistične zmage pri nas, je torej že ustvarjen in čaka po gozdovih samo še na ukaz. V trenutku, ko bi komunizem pri nas že zavladal, bi bilo prepozno. Tedaj za narod ne bi bilo več rešitve.
Zato še enkrat ponavljamo: Komuniste moramo uničiti prej, ko bi mogli priti na oblast, ker jim potem ne bo pomagal nobeden še tako velik in dobro vzgojen kader aktivistov. Tn tega se zavedajo tudi komunisti sami.
(»Za blagor očetnjave«)
fSekaf o trotih
So ljudje, ki so kakor troti: lenuhi so in sebičneži. Vedno hočejo živeti na račun in od dela drugih. Takih trotov je tudi med Slovenci dovolj. Roparski komunizem grozi z uničenjem in umorom. Ne bomo rekli, da troti komunizem naravnost odobravaio, čepra" tudi takih ne manjka, a storili ne bodo nič, da bi se mu zoperstavil;. Radi ga vidijo, če drugi branijo njih živlteitje in imetje.
Ustanavljalo se je Slovensko domobranstvo in idealni ter požrtvovalni možje in fantje so trumoma vst>>“li vanj, tToti pa stali ob strani, bili z dušo prej pri onih v gozdu kot pri nas, jim tudi naskrivaj pošiljali pomoč, a se na tihem le veselili, da so pred njihovim ropanjem varni, ker jih branijo domobranci.
Priola je mobilizacija v delavno organizacijo. Na tihem se je marsikak trot
rkesal, da se ni rajši že prej prijavil domobrancem in se tam stisnil v kuk miren kotiček, kjer bi bil varen pred komunistično kroglo. Napel je vse moči, vpregel vse znance in prijatelje in posrečilo se mu je, da je še naprej ostal doma.	..........
Pojavili so se »narodni pionirji«. Da bi ga strela z jasnega, kdo si je zmislil kopanje z lopato in krampom! Zdaj se bo pa težko zvil in izognit delu. Pa se je nekaterim bolj podjetnim le posrečilo, da so tudi tej nevarnosti ušli. Drugi, ki niso bili dovolj podjetni, so paič morali prijeti za kramp in lopato.
Kakor so v čebelni družini troti le zajedalci, ki žive od pridnosti drugih čebel, ravno tako so narodu taki troti le v škodo, ker jim narodne skupnosti ni nič mar, le sebe in svoj trebuh poznajo. Pa čebelam polagoma potrpežljivost poide, naveličajo se trotovske lenobe, dokler trotov ne pograbijo in poda vi jo.
Ko se ves slovenski naTod bori za uničenje boljševizma in ko mora vsak Slovenec storiti narodno dolžnost, ta z orožjem, drugi z lopato, tretji z motiko, ne bomo več trpeli narodnih trotov, ki v svoji lenobi in sebičnosti niti z mezincem nočejo migniti za obrambo naroda proti boljševizmu.
(»Za blagor očetnjave«)
na vsem
S sovjetskimi ofenzivami na skoraj celotnem poljskem bojišču in na obrobju Vzhodne Prusije se je začela doba velikih zimskih bitk, ki bodo brez dvoma najusodnejša preizkušnja nasprotujočih si sil ter ne nepomembnega pomena za izid vojne. Boji na zahoau so spričo novih boljševiških zaletov na vzhodu stopili čisto umevno v ozadje, če zaradi drugega ne, že zaradi velikanskih sil in razprostranjenosti bojišča, na katero so Sovjeti vrgli vse, kar so zbrali v dobrega pol leta po spodletelem julijskem naskoku na Varšavo. Končno, sicer precej pozno, so boljševiki izrabili tiste velike prednosti, ki so se jim same ponudile, čim je bila nemška oborožena sila zaradi vdora na zahodu prisiljena preiti v obrambo.
Pogosto smo brali v komentarjih k dogodkom na evropskih bojiščih, da zbirajo boljševiki velike sile ob kolenu reke Visle in da je treba njihov ofenzivni nastop pričakovati vsak trenutek. Takšna pričakovanja so bila docela umestna že sredi novembra, toda bojnega zatišjs tedaj oglušujoči topniški ogenj še ni zmotil. Težko si je razložiti vzroke, zakaj so Sovjeti rajši počakali do sredine tega meseca. Morda zato, ker je madžarsko bojišče prav' ta čas požiralo več divizij in več orožja, kakor je bilo predvideno in so se 6 tem same po sebi povečale preskrbovalne težave. Te zaviralne okoliščine pri Sovjetih nikakor ne smemo izgubiti izpred oči. Zanje govori okoliščina, da si boljševiške ofenzive slede zmerom z daljšimi časovnimi presledki, kar se pa ni dogajalo tiste čase, ko so velike bitke potekalo še lia domačih sovjetskih tleh.
Drug verjeten razlog je bilo tudi naklepno čakanje boljševikov, ki so hoteli počakati na večje uspehe svojih zahodnih zaveznikov in potem s poino silo požeti na vzhodu sadove tujih naporov. Pred svojimi zahodnimi družabniki so imeli še to prednost, da se jim ni bilo treba zaletavati v močno zgrajen železobetonski branik, tain hudo krvaveti in tratiti dragocenega časa z vročimi borbami za vsak meter zemljišča. Še največ verjetnosti pa bi dali razlagi, da so se zavezniki domenili za istočasen zimski velenapad na vseh straneh nemške trdnjave, ker so si smeli od združenih naporov obetati vei* uspehov kakor pa od ločenih nastopov.
V	luči te ugotovitve pa dobiva neiti-ška decembrska zahodna ofenziva svoj pravi pomen in veljavo, Izpodnesla je potem ta.kem ne le raČme f»enera’a Eisenhowerja, temveč prekrižala tudi strategične zasnutke, glede kater'h so se vsi trije zavezr.iki dogovorili. Pravočasen poseg nemškega vrhovnega poveljstva v zahodni bojni vrvež je zagotovil branilcu nujen predpogoj za prožno obrambo, namreč razbremenitev na enem bojišču, da se tako lažje mašijo vrzeli na kritičnih odsekih drugega bojišča.
Nikakor ne gre podcenjevati teh silnih boljševiških naporov. Treba je celo računati, predvsem v začetku, z njihovimi ozemeljskimi uspehi. Zn takšne močne sunke in silovite napade nikoli niso dovolj le krajevni obrambni ukrepi. Za protiukrepe iz globine zaledja je treba namreč več Časa. Nesporno je, da je na vsem vzhodnem bojišču nemška vojska postavljena pred najtežjo preskušnio spričo nastopa mnogoštevilnih sovjetskih armad, ki so se zelo dolgo pripravljalo na udarec. Prav tako pa je tudi več kot gotovo, da tega časa tudi na nemški strani niso zane‘marili in so sc na presenečenja pripravili.
.Pravi smisel poslednjih dogodkov na zahodnem bojišču je podal Reuterjev vojni dopisnik, ki je naphal, da se je nemškemu vojnemu vodstvu posrečilo prekrižati vzporejeno strategijo, določeno na teheranski konferenci. S tem se je nemško poveljstvo izognilo
posameznimi stanovi. V edino uspešni krepko skovani protikomunistični slovenski skupnosti pripravljajmo z vsemi poštenimi silami prav posebno po-oie za stalni mir med delodajalci in elojemalcil
V tem skrajnem trenutku je torej tudi naša dolžnost, da strnemo vse svoje sile v neomajno enoto v slovenskem domobranstvu in se tako v vrstah domobranstva kot krepka celota borimo za slovenski prostorček v protiboljše-viški Evropi, v čemer so obsežene vse , naše želje za rastjo. Le v taki borbi se bomo rešili grozečega židovskega suženjstva in si priborili lepšo bodočnost za naš narod in domovino.
Z novimi ljudmi hočemo ustvariti novo bodočnost! To je dnevno zapoved našega domobranstva.
Če hočemo doseči ono pravo srečnejšo bodočnost, kakor si jo želimo, mora prav posebno Slovensko domobranstvo storiti še mnogo več.
’ Če hoče Slovensko domobranstvo slovenskemu narodu priboriti čim lepšo bodočnost, se morn notranje prekvo-slti z ideološko podkovanostjo in vsemi krepostmi, ki delajo pravega vojaka, junaka, viteza in resničnega čuvarja svojega naroda.
Zato slovenski domobranci: Naprej! Na delo! S svojo voljo in božjo pomočjo boste zmagali in rešili noš slovenski narod!
V okviru nove Evrope, ki bo iz te strašne vojne izšla, bo Slovensko do-
mobranstvo postavilo temelje novi domovini, kjer ne bo več škodljivih strankarskih sporov, ki so doslej razjedali naše narodne sile in ki so jih podtalni boljševiški plačanci tako usodno izrabili.
V	tej novi domovini bomo v resnici vsi eno: vsi brez razlike stanu bomo zidarji in kladtvarji svoje usode. Ne bomo več tekmovali v nabiranju glasov za volitev tega ali onega strankar-ja, zaradi česar smo se potem vedno sovražili in zasledovali in tako netili nezadovoljstvo, ki je bilo ljajbolj plodna njiva za boljševiške prevratnike. Ne! Tekmovali homo v tem, da vsakdo izmed nas čim več doprinese do ustvaritve enotne miselnosti slovenskega naroda, da bomo tako strankarsko pomirjeni v slogi zastavili vse svoje sile v delo- in napor za boljše življenje nas vseh skupaj in tako zapustili poznim rodovom zanamcev dostojno dediščino, zaradi katere nas bodo imeli v lepem spominu in v časti in jim bomo še v daljni bodočnosti vzor zdravega in življenja sposobnega naroda, ki je v najtežjih časih našel samega sebe in pot iz zmede k vstajenju.
Za nas so sedanji dnevni dogodki razlog, da se z neutrudnim, trdim, hrabrim in nesebičnim delom strnemo v trdno jedro, iz katerega naj vzklije slovenski narodni skupnosti novo življenje. Potem bomo tudi hitro spoznali, kaj je prava narodna skupnost, in sprevideli, da mora biti skupna bla-
Vojno pcročiio
o komunističnih izgubah na področju Toplice-2užembsrk
Te dni so se končali večji vojaški nastopi proti komunističnim tolpam na Gorenjskem, Štajerskem in na Dolenjskem. Komunisti so utrpeli zlasti hude izgube v Savinjski, Paški in Tuhinjski dolini ter na Dolenjskem. Naš list je po izvirnih poročilih iz bojev, ki so bili pred koncem, navedel število izgub; 2300 mrtvih in okrog 2000 ujetnikov.
Vojno poročilo z dne 18. januarja pa poroča o uspešnih protikomunističnih nastopih na tukajšnjem ozemlju in navaja med drugim naslednje o komunističnih izgubah pri nas:
»V čistilnih bojih pod vodstvom višjega SS in policijskega vodje Alpen-land so tolovaji utrpeli na področju Toplice - Žužemberk znova težke izgube. Našteli smo 2300 mrtvih, zajeli 1500 ujetnikov in obsežen plen.c
TEDE! V SVETU
Bivši jugoslovanski kralj Peter je prišel v hude škripce zaradi zahteve, naj po grškem vzgledu prepusti začasno svoje vladarske posle tričlanskemu regentskemu svetu, ki sta a sporazun^io sestavila predsednik egunske vlade šubašič in Tito. Ta sporazum je šubašičeva vlada potrdila, dobila pa je zanj podporo tudi pri Sovjetih in Angležih. Tričlanski regentski svet naj bi sestavljali: za Srbe prof. Perič, za Hrvate dr. Mandič, za Slovence pa inž. Sernec. Kako bi ta regentski svet ukrepal na tako imenovanem osvobojenem ozemlju«, je lahko uganiti, ker bi pač zasedal v senci Titovih bajonetov. Titov režim je v Srbiji zahteval ogromno žrtev in je pospravil vse nasprotnike boljševizma, pristaše kralja in monarhije, kakor tudi pristaše zahodnih demokracij. Razumljivo je, da se je kralj Peter vse do sedaj krčevito branil izpustiti žezlo iz rok, ker se je zavedal krutih posledic, ki bi iz tega nastale. Zapečatil bi usodo svoje monarhije že s samim dejstvom, da bi v komunistične roke izročil vladarske posle, torej v roke tistih ljudi, ki načelno odklanjajo monarhijo in vse vladavin-ske oblike, ki niso baljševiške. Pri svojem odklonilnem stališču je kralj vztrajal kljub pritisku Churchilla in Ldena in kljub sitnarjenju angleškega časopisja, ki smatra koristi malih zaveznikov za zoper-no breme, ki kvari celoten zosnu-tek angleške politike. Kralj Peter je zato poslal Churchillu in Roose-' veltu posebno spomenico, takoj nato pa je bojno stališče proti njemu zavzela tudi njegova vlada, ki jo
vnovič demonstrativno po*ndari 1»
svoje soglasje s sporazumom med Šubaičem in Titom. Kaže, da bo moral kralj najprej razčistiti od-nošaje do svoje vlade in rešiti zaostreni spor s tem, da ali sam odstopi ali pa odslovi vlado. Ker v Londonu niti glede prvega niti glede drugega nima svobodnih rok, se kriza še ne bo tako naglo rešila, kajti vmes bodo posegli še mnogi znani in neznani činilci. Tito sam re že začel kovati iz te zmede svoj kapital in je na beograjske ulice nagnal svoje drhali, ki neprestano vzklikajo proti kralju in zahtevajo njegovo odstavitev.
ložaje med Vislo in Bugom severno od Varšave in končno z obeh strani Ostenburga.
Naloge, ki jih imajo branitelji na vseh naštetih bojiščih, so težke. Po dosedanjih poročilih boji stalno naraščajo po obsegu in silovitosti, da pa nikjer, razen pri reki Nidi, ni prišlo do pro-boja. Tod se je zaradi tega boj razplamtel okrog Pilice, Kielca, Radoma in jugozahodno od Warke. Globlji vdor so boljševiki izsilili tudi na obeh straneh Ostenburga, toda protiukrepi so preprečili, da je bila grozeča nevarnost zaenkrat odj*tran:ena.
Boljševiki ne štedijo z ničemer. Žrtvujejo tisoče svojih vojakov in razmetavajo z oklepniki, katerih so branilci skoraj vsn.k dan izločili iz boja po več kakor tri sto.
ginja na prvem, sebičnost pn na zadnjem mestu. In s tem spoznanjem bomo dosegli, da se bodo sami po sebi izbrali iz ljudstva najboljši,_ ki so poklicani voditi naš slovenski narod y srečno bodočnost.
Danes smo sicer še razbiti, toda obupati ne smemo že zaradi Boga, ki bi nas potem popolnoma zapustil. Vsemogočni nam ne bo ničesar podaril, ako ne bomo združili s svojim zaupanjem tudi svojo neuklonljivo jekleno voljo, da hočemo slovenski narod z neutrudljivim, požrtvovalnim in nesebičnim delom povesti k varnosti, miru, redu, delu in pameti. To našo ojeklenelo voljo, ki je ne more nič motiti, bo potem blagoslovil tudi Bog.
V	iskreni povezanosti s svojo izbrano, življenja željno mladino, stremečo k vsemu, kar je vzvišenega, koprnečo k Luči, Plemenitosti, Lepoti, Pravici in Božanstvenosti, bo ves naš narod zajelo gibanje, ki nas bo vodilo nasproti blagoslovljeni, trajni dobi nedonosnega dela, resnične zadovoljnosti, neprestanega napredka in prave svobode slovenskega naroda v na novo urejeni, pomirjeni in mir ohranjajoči ter vedno znova ustvarjajoči Evropi.
Če bomo vzdržali v zvestobi in se izkazali v teh težkih dnelt, bo zmago Evrone tudi naša zmaga. Ta pa jJO p0_ menila nastop srečnejše bodočnosti vsega slovenskega naroda v Evrqpi.
(Iz lanskih govorov prezi-
denta generala Rupnikail
Nadaljevanje s 1. strani.
Vsi danes vemo, da je ta politika lomila narodove sile, razbijala našo disciplino, povzročala nered, pripravljalo plodna tla boljševizmu in nas privedla na rob groba.
Božja Previdnost je to strašno vojno, ki je prizadela vse narode, dopustila, da med njimi izvede izbor onih, ki so vredni obstoja, če hoče narod
—	prav posebno pa mali narod — to svojo preskušnjo za uveljavljenje prestati, se ne sme boriti z vso hrabrostjo samo s tvarnim orožjem. Še mnogo več mora storiti.
Prva stroga in brezpogojna zahteva Usode je, da je narod edin! Zaradi duhovne neendinosti je propadlo že mno- I go in dosti večjih narodov kot smo mi, ali pa so morali dolga stoletja trpeti, ker se niso mogli zediniti.
Tudi mi ne bi nikoli prišli v tako težak današnji položaj, če bi bili edini!
Pustimo vse strankarske razprtije, ki so nas toliko stale. Ne iščimo nikakršnih ozkih strankarskih koristi, ker to fiamo cepi naše sile!_ Bodimo le častni, napram rojaku pošteni, nesebični, na pomoč pripravljeni Slovenci! Bodimo čuvarji naše narodnosti, zvestj negovalci naše skope, toda vseskozi prelepe zemljice, nase ljubljene domovine. Znupajmo v neskončnega Boga in negujmo z vso doživeto notranjostjo vero v Njega! Združimo svoje sile za slovenskim domobranstvom, ki čuva
naše domačije pred boljševiškim navalom in ki je mimo vseh strank nosilec nove vsenarodne miselnosti, katera naj nas edine in složne vodi v novo bodočnost! Bodimo zares samo Slo-vcnci!
N spočil je skrajni čas, da se vsi, v resnici z narodom povezani elementj izoljroženstva zberejo in tako skupaj s kmetom in delavcem naredijo konec izdajalskemu početju poedinih asocialnih, egoističnih častihlepnežev in materialistov.
To se mora zgoditi, če hočemo mali slovenski narod ohraniti in ga obvarovati pred tako strašno katastrofo, kot jo morn sedaj trpeti na primer italijanski narod.
Pomnimo! V tem največjem svetovnem viharju je naš mali narod podoben drobceni ladjici, ki pleše na viharnih valovih. Če ladja ni dovolj trdno sestavljena, se viharjem ne bo mogla upreti in se bo potopila.
Skrajno potrebno je, da prenehamo s politično razcepljenostjo. Komur se je pretežko ločiti od strankarskih, klikarskiH ali celo osebnih špekulacij, naj se spomni našega trpečega kmeta in delavca, ki bosta nekoč marsikoga klicala na odgovornost za vso škodljiva pod vzet ja, pa bo videl obenem Judi nesmisel svojih osebnih, nekritičnih sumničenj, nevoščljivosti, zavisti in računov. Rajši se trudimo vsak po svojih močeh in zmožnostih, da bomo končno premostili tudi vse prepade med
Pismu
nam in vam
Gospod uredniki
Zadnje mesece se pri nas doma vel-krat zgodi, da moramo kupiti pekovski kruh, ker je kvasa na nakaznice le nekoliko premalo za ves mesec. A vse bi še bilo, če ne bi nekateri peki tudi pomanjkanje kvasa v zasebnih gospodinjstvih izkoriščali na svoj način.
Stvar je tale: Sprva sem hodila po kruh, kadar mi je konec meseca zmanjkalo Icvasa, da bi sama zamesila doma, pač k najbližjemu peku, ker mi drugi gospodinjski opravki, zlasti pa vsepovsod samo čakanje, vzamejo že tako in tako 'mnogo dragocenega časa. A kmalu sem tega peka, čeprav mi je bil najbolj pri roki, opustila, ker je bil — in najbrž je še — njegov kruh na pol neslan. Začela sem kupovati kruh pri drugem peku, s katerim sem bila nekaj časa zadovoljna, kmalu pa je tudi on začel prodajati prav tako na pol neslan kruh kakor prejšnji.
Že sem si mislila, da morda krivično 'sodim, zato sem poskusila še pri tretjem peku, ki so mi ga nasvetovali kot najbolj poštenega. Pri njem zdaj kupujem kruh že precej Časa, čeprav ima svojo prodajalno sredi mesta, jaz pa stanujem dober četrt ure proč. Kruh, ki ga peče ta moj tretji pek, je prvič dosti rahlejši in lažji — kar je pač dokaz, da je iz boljše moke, ali pa vsaj skrbne je pripravljen — drugič pa je zadosti slan, tako kakor v tistih dobrih časih, ko tudi preskrba s soljo še ni delala nobenih preglavic.
A preden sem se odločila napisali tole 'pismo, 'sem se hotela prepričati, Icalco je s kruhom še pri drugih pekih. Moja slutnja je bila kmalu potrjena, in zdaj sem povsem prepričana, da vsi tisti peki, ki so in hočejo biti pošteni, še vedno lahko pečejo dovolj slan kruh, to se pravi, da le dobivajo za svojo peko dovolj soli, na drugi strani pa da nekateri peki namenoma pečejo premalo slan kruh — kam dajo sol, ki jim ostaja, naj si vsak razloži sam — ter tako sebi v prid izkoriščajo pomanjkanje kvasa v zasebnih gospodinjstvih.
Račun teh brezvestnih pekov je sila preprosi: če gospodinje nimajo dovolj kvasa, morajo hodili k pekom kupovat kruh, ker pa ga morajo imeli, ga bodo kupovale tudi če je premalo slan. Na ta način se odpira — poleg peke prepovedanega peciva po nedovoljenih cenah — še nova možnost za zaslužek: prihranjeno, t. j. drugim odtegnjeno sol lahko drago prodam na črni borzi, saj je danes njena cena na črnem trgu dobra.
Tak je račun nepoštenega peka (poudarjam, da so to, hvala Bogu, le redke izjeme v tem poklicu!), moj račun pa je tale: Vrevod gotovo ne dela takih izjem, da bi samo nekaterim pekom dodeljeval zadostne količine soli, drugim pa ne; in če nekateri (sama sem se prepričala, da precejšna večina) peki lahko pečejo dober in zadosti slan kruh, bi ga drugi prav tako lahko. Ker ga pa ne, ne more biti drugače — vsaj po mojem sklepanju ne ■— kakor da delajo nepošteno.
Je tako, gospod urednik, ali ni? Prepričana sem, da mi boste pritrdili in vprav zalo, ker, je to stvar, ki zadeva širšo javnost, tole moje pismo tudi priobčili.	Gospodinja.
Gospod urednik!
Ljubljana se upravičeno ponaša z visokim številom najrazličnejših socialnih in dobrodelnih ustanov. Pri teh ustanovah sodeluje veliko število oseb vseh slojev in stanov, tudi iz tako imenovanih boljših krogov. V letnih poročilih občnih zborov beremo vsako leto v časopisih, s kakšno vnemo in požrtvovalnostjo opravljajo ti ljudje omenjene človekoljubne posle in da jim je vsa javnost zato dolžna največjega priznanja in zahvale. Iz istih poročil je tudi razvidno, kako se pri teh ustanovah večkrat graja in razpravlja o velikih socialnih krivicah, ki jih delajo delodajalci uslužbencem ter da naj na pristojnih mestih v takih primerih z vso ostrino zakona zaščitijo prizadete uslužbence.
Javnosti pa je znano, da tudi vel takih požrtvovalnih oseb v lastnem delokrogu ne izpolnjuje nobenih predpisov do usluž-benstva. Tako na primer neki gospod m gospa, ki oba z vso vnemo sodelujeta pri takih ustanovah, ne plačata pri mesečni penziji in honorarni službi v znesku 6000 lir svoji gospodarski pomočnici 2« njeno 94—16 urno delo na dan niti svojega enodnevnega zaslužka za en mesec službe.
Ali bi ne bilo prav, da bi se pri takih humanitarnih ustanovah opozorili sodelujoči, da je v prvi vrsti njihova dolžnost, da v lastnem delokrogu izpolnjujejo socialne dolžnosti do podrejenih.
Kaj pravite, gospod urednik, kako je vendar mogoče takim ljudem priznati sploh kakšno socialno vnemo in požrtvovalnost, ko svojemu uslužbencu za 14 do 16 urno dnevno delo ne prizna niti enodnevnega svojega dohodka.
Ljubljančan.
»SLOVENEC«
dnevnik — mesečno 32 lir • • • »SLOVENEC«
nedeljski izvodi — mesečno 8 lir • • *
»Slovenski dom«
mesečno 8 lir • • •
»RAST«
četrtletno 25 lir
Z naglimi koraki se je bližal 15. januar, dan, ki bo v vsej zgodovini zaznamovan kot dan izredne milosti, ki jo je »maršaU Tito izvolil nakloniti domobrancem, da se namreč lahko vdajo edinicam NOV in POS. Domobranci udarnih skupin so se dobro zavedali te naklonjenosti, zato niso niti trenutka zamudili, da se te ugodnosti poslužijo, in so se že takoj v prvih dneh januarja podali na pot. Dobro so se zavedali, da ne bo tako lahko najti »bežibrigad«, zato so se že kar 14 dni prej podali na pot, da jih poiščejo in da gredo potem skupno z njimi »osvobajat« slovensko zemljo.
V teh pohodih, ki so bili združeni s silnimi napori, .je spremljal domobrance junaški duh padlega komandanta Meničanina, prisega, ki so jo domobranci položili ob Meničnninovem grobu, jih je navduševala, da se niso ustrašili visokega snega in neprehodnih poti, ampak so šli naprej, da izpolnijo Meničaninovo oporoko.
Postojanka na Občinah — smrt za komuniste
Čisto razumljivo je, da komunisti na noben način ne morejo preboleti novoustanovljene domobranske postojanke na Občinah. Tega se je prav dobro zavedal komandant XV. divizije, ki je na Račjem selu ves obupan dobesedno takole dejal: »Če Občin spet ne zavzamemo, nas bo vse skupaj vzel hudič. Bela Krajina je zaradi izgube Občin postala za nas mrtvo telo, kajti nobenega transporta ne moremo več poslati iz Štajerske v Belo Krajino. St. Ruperta in Mirenske doline, ki sta za nas partizane slovenski Banat, ne bomo mogli več izkoriščati, zato bodo morali naši tovariši v Beli Krajini poginiti od lakote. Dovolj imamo zato razlogov, da pokažemo vso svojo udarno moč in sjiet zasedemo Občine. Zato, tovariši, juriš, juriš, zmaga je naša!« Tako je komandant govoril zbranim brigadam na Račjem selu, preden so brigade šle v napad.
No, pa nam je vsem prav dobro znano, kako so morali z razbitimi bu-ticami iz Občin bežati. Vse, prav vse, kar komunistična vojska premore, so zbrali za ta napad. Celo svoje tanke so privlekli iz skritih lukenj, za več glav goveje živine, ki so jo naropali na Dolenjskem, so kupili od hrvaških komunistov tri topove, cel(5 letalstvo svojih »zaveznikov« so naročili, po vsej verjetnosti je po Krki plula tudi tolovajska mornarica, samo da do izraza ni prišla. Pa vse to ni prav nič pomagalo. Junaški branilci Občin so vzdržali napad in pognali komuniste v suhokrajinske gozdove. Samo beg je bil zanje rešitev. Celo letala so se izkazala kot slabi komunistični zavezniki, saj so njihove bombe zadevale v prazno. Samo ena bomba je padla na neko hišo, pa še tu je bila družina tako rekoč čudežno obvarovana. Vsa družina je bila zbrana pri kosilu, ko so prišli bombniki. Čeprav so doslej redno jedli pri mizi, se je ta dan družina spravila vsa na peč in tam obedovala. Bomba je paala na hišo, predrla strop, šla skozi mizo in se zarila globoko v zemljo, pa ni eksplodirala. Nikomur od družine se ni skri-> vil niti las. Vprašal sem staro mater, kako je mogoče, da so bili tako čudežno obvarovani, pa mi je dejala: »Veste, gospod, Bog nas varuje, ne molimo zastonj vsak večer rožni venec. Komunistov pa bo kmalu konec, le verjemite mi, saj ne znajo drugega delati, kot moriti in požigati.« Taka je preprosta modrost kmečke žene.
Franjo Mitjo, Mitja Marjana...
Po neuspelem komunističnem napadu na Občine same, se začne divji pogon za komunisti. »Franjo« je neprestano obupno klical »Mitjo« na pomoč. Tega pa je spet klical na pomoč »Marjan«. (Omenjena imena pomenijo brigade.) Domobranci so jim seveda takoj poslali izdatno pomoč v obliki krogel in so jim dali močan pospešek pri njihovem begu.
Tomičev in Cofov udarni bataljon sta svoje akcije začeli že na Sela-Šum-berku. Že tu so bili prvi kratki boji, v katerih je padl'o precej komunistov. Poleg drugih sta padla tu tudi dva bri-gadna intendanta, eden Štajerc, drugi pa Belokranjec Modronič. Znano je, da so intendanti tisti, ki pri komunistih organizirajo vse rope in tatvine. Oba sta našla smrt v stranišču, res na prav zanje dostojnem mestu. Lepo slovo od tega sveta, prav razbojnika vrednol
Bataljon je šel v najstrožji bojni sestavi naprej. Kmalu pribrni po cesti motor, na katerem sedita dva komunista. Samo nekaj strelov je zadostovalo, in že je obležalo vse skupaj v jarku. Pa ni bil slab plen, saj sta padla tudi dva komunistična častnika. Uden od njih je bil Zakotnik Franc, s komunističnim imenom Dušan, po činu »zastavnik«, ki je bil glavni kurir med VII. korpusom in glavnim poveljstvom. Poleg brzostrelk in enega motorja, ki sedaj dobro služi domobrancem, so našli pri njem tudi torbo z zadnjimi povelji, kod naj se premikajo komunistične edinice.
Domobranci so jo mahnili naravnost
v sršenje gnezdo proti Žužemberku
Tu se je prav tedaj premikala roparska tolpa, ki je kradla hrano za štab VII. korpusa. Vse je bilo že naloženo na vozovih, ko so čisto nepoklicano prišli domobranci. Vozovi so bili naloženi s samimi najboljšimi dobro-
tami, ki naj bi jih pospravil štab VII. korpusa. Bili so 4 ubiti prašiči, nekaj krav in volov, ogromno masti in moke ter drugega materiala, kar so naropali pri beraških kmetih. S takimi dobrotami se torej masti tolovajska komanda, navadni komunisti pa kre-pavajo ob neslanem ovsenem močniku. Naloženi vozovi z vsem materialom so seveda prišli v roke domobrancem, ki so takoj nato mogli povrniti tem ubogim domačinom izropano blago. Čudoviti prizori so se tu dogajali. Od vseh strani je letelo skupaj staro in mlado in pripovedovalo domobrancem, kod sta bežala »svoboda« in komunizem. To so namreč besede, ki jih po Dolenjskem na splošno uporabljajo za roparske komunistične tolpe. Z novimi dragocenimi podatki so šli domobranci dalje, na mestu pa je obležalo 8 roparjev, ki so bili vsi oboroženi s brzostrelkami in so hoteli s tovornim avtomobilom pobegniti. Vse to je postalo plen domobrancev.
Beg VII. »korpusa«
VII. korpus je uvidel, da je šla pečenka po vodi, zato se je še za svoje butice zbal in se spustil v divji beg. Kar je bilo »šarž«, so se natovorili na tovorne avtomobile in na dva tanka. Kar drug na drugem so ležali na avtomobilih in tankih, samo da bi ušli, za mnoge pa ni bilo prostora zgoraj, zato so se obešali ob strani, mnogi so se pa kar vlekli po snegu za avtomobili. Vse je bežalo iz Dobrniča in Zagorice proti Podlipi. Domobrarfci so brž namestili svoje minomete in težke strojnice in mlatili ■po »korpusu«, da je bilo vse v dimu. To je bilo javkanja in cvilenja! Kako divne glasove so spuščale iz sebe ljubljanske dame, priležnice »korpusovih šarž«. Pa je »korpus« ubral čisto napačno smer, kajti priletel je naravnost v naročje veiikolaški in novomešk ibojni skupini. Za vsako skalo in za vsakim pa-robkom je čepel domobranec s strojnico in mu trepetalo srce, kdaj bo lahko udaril po »korpusu«. oK so komunisti pribežali v njihovo neposredno bližino, tedaj je od vseh strani za-regljalo nanje na desetine strojnic. »Korpusove šarže« so padale kot sno-pje po tleh in se valile po snegu. Vse »strateško« znanje polkovnikov je tu odpovedalo, edino povelje, ki ga je poveljnik korpusa še mogel izreči, je bilo: »Tovariši, bežite koder morete!«
Res jih je nekaj pobegnilo, še več pa ostalo v globokem snegu po gozdovih in kotanjah, kjer bodo ostali kot ostudne priče komunističnega zločinstva po slovenskih tleh. Ogromen je bil domobranski plen (pti tem »begu korpusa«. Poleg topa so zaplenili domobranci tudi 6 težkih minometov, veliko Število avtomatičnega orožja in cele kupe pušk. Ko so komunisti videli, v kako obupnem položaju so, so se mnogi prijavili sami'. Eden od njih je prignal mulo, ki je nosila težki minomet, drugi je prisopihal s težko strojnico na rami, tretji spet pribežal brez hlač, ki jih je na begu zgubil — zares prav smešni prizori so se dogajali. Najbolj pa so se domobranci razveselili krasnega avtomobila »podpolkovnika« Kranjca, ki ga je moral na begu pustiti in jo je kar peš mahnil, da je »zasedel« nove položaje. Res bo težko švedral tovariš podpolkovnik po globokem snegu, toda domobranske krogle mu bodo že posvetile in dale pospeška, da ga tudi težke poti ne bodo ovirale na begu.
V Podlipi so domobranci zalotili tudi dva najbolj znana rajonca: Stuparja Antona iz Vel. Lipovca in pa Kaplan Marijo »Lazenslco« iz Vrbovca. Oba sta bila »prekomandovana« v XIII. brigado.
Samo v teh borbah je padlo skoraj 300 komunistov (naštetih). Premnoge ljubljanske mamice lahko že začno jokati, saj so njihovi sinovi in hčerke gotovo danes imeli že »oficirske« šarže, zato je dokaj verjetno, da so bili v štabu VII. korpusa. Morda jih bodo našli, te »borce za svobodo«, še kje sredi suhokrajinskih gozdov, če jih ne bodo že prej požrle lisice in krokarji, kar pač zaslužijo za svoje razbojniško, delo.
Domobrancem vsega tega še ni bilo dovolj, ampak so že takoj naslednji dan napadli Srednji Lipovec in Ajdovec, kjer sta bili lX. in X. komunistična brigada. Ljudem so komunisti zatrjevali, da se iz teh položajev ne umaknejo za nobeno Ceno. Domobranci sicer za te sklepe niso vedeli, pa so kljub temu napadli obe postojanki. Kot prvi je na Lipovcu padel konj brigadnega komandanta, kar je bilo gotovo slabo znamenje, kajti vsa brigada je nenadoma začela v silnem preplahu bežati na vse strani. Domobranci pa so jo 6eveda ubrali za njimi, in marsikakšen tolovaj je tu delil usodo s komandantovim konjem. Beg je bil tako nagel, da so komunisti komaj odnesli svoje raztrgane hlače, kar pa je bilo težjega orožja, so ga morali pustiti na mestu. Domobranci so tu za-
Elenili 3 težke minomete, in junaška rigada je morala z edinim preostalim minometom bežati čez Krko. V roke je prišla domobrancem tudi vsa komunistična komora.
Se hujši pa je bil komunistični poraz na Ajdovcu. Domobranci namreč še niso pozabili, kaj so komunisti naredili leta 1942. z ajdovškimi legionarji. Domobranci so nato lahko prišli v neposredno bližino komunističnih položajev. Domobranci so se kot levi zagrizli v komuniste, da tako maščujejo ajdovske žrtve. Boj je bil kra-
tek, pa uspešen. 31 komunistov je obležalo v vasi, 26 pa je bilo težko ranjenih. Ajdovska tragedija je bila tako ponovno maščevana. Z velikim veseljem in zadovoljstvom so domobranci pobirali strojnice in brzostrelke. Angleži naj le kar še pošiljajo komunistom orožje; menda jih Grčija še ni izučila.
Vse, kar je od »devete« in »desete« še ostalo, je v obupnem begu bežalo čez Krko, da tam »zavzame« nove postojanke.
Na Čatež in Cirnik
Med temi bojnimi nastopi so domobranci zvedeli, da se je en bataljon Dolenjskega odreda, okrog 100 mož po številu, 'za njihovimi hrbti po temnih gozdovih pritihotapil čez glavno cesto. — Ujetniki so izjavili, da je imel bataljon nalogo	pozvedeti,	koliko je	še	domobrancev	na terenu	in kje so.	Pa	je res
prav natančno zvedel. Da bi se komunistični bataljon bolj junaško izkazal, so ga čisto na novo oborožili, oblekli in obuli, celo nove bele halje so dobili, da se bodo varneje pomikali po terenu. Prepričani so bili, da so na Čatežu in Cimiku čisto varni, pa se je vse drugače izteklo. Neki domobranec se je po naključju mudil doma pri svojih starših in opazoval, kako gre bataljon mimo njegove	hiše. Zdelo	se mu je,	da	pač ne
gre, da	bi kar sam napadel	ves bata-
ljon, zato je počakal, da so šli mimo njega. Štirje tolovaji so pa vsi lačni in sestradani ostali v vasi in ropali po hišah. Odločil se je, da bo s temi štirimi kar sam opravil. Pa mu je res uspelo. Vse štiri je razorožil in jih prignal kar .sam na poveljstvo.
Domobranci Tomiceve skupine so kar hitro planili iz gorkih postelj in šli nad komuniste. Na Čirniku se je vnel kratek boj, v katerem se je pokazalo, da komunisti sploh nimajo nobenega bojnega dujia več, le bežati znajo izborno. Iz boja 60 komunisti .hoteli zbežati čez mejo, a jim to ni uspelo, zakaj na drugi strani so jih že čakali Nemoi. Na ta način je II. bataljon Dolenjskega odreda zadela usoda, kakršna bo v kratkem tudi usoda vseh ostalih komunističnih bataljonov. Bil je docela uničen. Na bojišču je obležalo 30 komunistov, 16 pa jih je bilo ujetih. Kolikor jih je pa še ostalo, so bili ranjeni ali pa tako preplašeni, da si še puške ne upajo več nositi, ampak se kair brez njih prihajajo javljat na domobranska poveljstva. Tudi plena je bilo nekaj. S štirimi brzostrelkami in dvema strojnicama, ki so jih tudi domobranci zaplenili, bodo domobranci podrli še marsikaterega »borca za svobodo«.
Ko je boj prenehal. 60 z vseh strani začeli vreti skupaj ljudje, da vendar enkrat vidijo domobrance, ki so jih tako željno pričakovali. Ni bilo ne konca ne kraja pripovedovanja, kaj vse jim je »svoboda« že prinesla in odnesla. Kmečke mamice so od veselja, da vidijo domobrance, zajokale in jih s povzdignjenimi rokami prosile, naj vendar ostanejo pri njih, da so »svobode« siti že do grla in še čez. Vsega so hoteli dati domobrancem v zahvalo, da so jih vsaj začasno rešili »svobode«, čeprav že v njihovih hišah in kaščah razsaja strahovita beračija.
Udarni bataljon je nato krenil na Mirno. Pretekla nedelja je bila za vas Mirno res prava domobranska nedelja.
Zjutraj se je zbralo ljudstvo k službi božji, kjer je g. kurat nadporočnik Mavec Jaika v krasnem cerkvenem govoru pojasnil ljudem domobransko borbo čisto z verskega stališča. V govoru je kajpak tudi Mirenčanom, o katerih je znano, da jih je bilo vsaj nekaj zelo navdušenih za »osvobodilno gibanje«, prav dobro izprašal vest, tako da je marsikdo od sramu globoko povesil glavo. — Po službi božji pa je biilo na trgu javno zborovanje, kjer 6ta dva poročnika v globoko zasnovanih govorih pojasnila številnemu ljudstvu domobranske borbe in zločinsko delo komunistične OF. Povedala sta Jim, kakšna je svoboda, ki jo prinaša komunizem, saj jo ljudje dovolj jasno čutijo v 6vojih kaščah, hlevih in na svojem telesu, ko morajo zaradi »svobode« hoditi nagi in bosi okrog. Ob velikem navdušenju je bilo zborovanje končano z lepo slovensko pesmijo. Udarna skupina je nato odšla na svojo postojanko, da se odpočije in pripravi za nove boje.
Čeprav je veiikolaški bataljon po Dolenjskem žel sijajne uspehe,^ tudi domobranska posadka v Vel. Laščah ni mirovala. Neprestano namreč hodijo manjše patrulje na vse strani in iščejo, kod se skrivajo terenci in obveščevalci, ki so duša vsega tolovajstva pri nas. Manjša patrulja je šla dne 13. v smeri proti Robu, kajti e dolgo se Je govorilo, da se tam skriva nekaj težjih rib. Uspelo jim je. V Robu so namreč dobili znanega komunista in terenca Šteblaja La-dota iz Vel. Osolnika in Grmeka Franceta z Visokega. Zadnji je bil »šef« obveščevalnega centra Notranjskega vojnega področja. Oba imenovana sta našla, kar sta iskala. Prav ta'ko bodo dobili svoje plačilo tudi vsi ostali veiikolaški terenci in obveščevalci; vedo naj, da so jm ure štete. Pri njih so dobili domobranci prav lep plen, saj sta imela oba brzostrelke, in za rezeirvo še en mitraljez. Danes meni, jutri tebi!
Dva nova uspeha na Notranjskem
Zelo uspešno je zadnje dni nastopala tudi Rupnikova bojna skupina na Notranjskem. Čeprav so komunisti razpustili svojo zadnjo večjo tolpo, Notranjski odred, ki se je klatil po notranjskih hribih in vaseh, sta rodila dva daljša pohoda Rupnikovih cglednic naravnost presenetljive uspehe, saj je obležalo na bojišču 49 tolovajev, 28 pa je bilo zajetih, med njimi celo 2 Čerkeza in 2 badoljevca.
Prvi tak ogledniški bojni pohod je Rupnikova bojna skupina izvedla prve dni januarja proti Glini pri Blokah. — Vzlic zasedam so domobranci neopaženo prišli v vas, kjer je po kratkem boju padlo 17 tolovajev, 10 pa so jih domobranci ujeli. Ušli so samo 3.
Preteklo soboto pa je neka druga ogledniška skupina preiskovala ozemlje okrog vasi Klanci. Domobranci so na tolovaje naleteli pri Sv. Ani. Tudi tu je bilo presenečenje popolno. V vsaki izmed štirih hiš, kolikor jih šteje ta gorska vasica, je domobranski oddelek našel po 10 komunističnih »borcev«, ki so mirno spali, ter z njimi naglo opravil. Pri tej priliki so domobranci ujeli 12 tolovajev, 32 pa jih je padlo na begu. Ušel je en sam. Med ujetniki je tudi poveljnik 1. čete bivšega Notranjskega odreda, znan zločinec iz Tržišča, ki je ob razpadu badoljevske Italije sam ustrelil v notranjskih Begunjah 9 nedolžnih mož.
Tudi na novih postojankah se je Rupnikova bojna skupina že takoj v začetku odlično izkazala.
Take so torej komunistične »zmage« zadnjih dni. Gotovo bo spet radio Bari poročal o velikih komunističnih ofenzivah v Suhi Krajini, gotovo bo spet povedal, da sta padli belogardistični trdnjavi »Lipovic« in »Ajdovic«, pa nas to prav nič ne moti, saj vsi vemo, kakšna je resnica^
Slika predstavlja »Krimski odred«, ki je po Barju rekviriral, opravljal obveščevalno službo, raznašal agitacijsko literaturo in vse drugo, kar spada v »osvobodilno« delo OF. O tem delu odreda vedo največ Bapjani sami, ki so na	svoji koži občutili	njegovo »osvobodilno« delo.	V vrsti, ki stoji zadaj, so
od	desne na levo: 1. Škraba Matija (»Matija«) iz	Bresta, sekretar	odreda,
2. Žagarjev iz Ige vasi, 4. Šuštaršič Janez (po domače Šalov) iz Iške, 5. Mazi i/. Iške (p. d. Krogarjev), ki je bil izvoljen za komunističnega »poslanca« za barjanski okraj pri volitvah 1943. leta, Žagar Martin (p. d. Žagarjev) iz Iške vasi, 7. Grebenc Froncka (p. d. Kocjanova) iz Vrblenj, 8. Šuštaršič Primož iz Toinišlja, terenec, 9. Podlipec Joka (p. d. Pavletov) iz Matene, terenec. V prvi vrsti od leve na desno sedijo: 2. Čampa (p. d. Grumov) z Iga,
3. Brancelj Albina (p. d. Koščeva) iz Tomišlja, terenka, 4. Debevec Ivan iz Jezera, 5. terenec Šink z Ižanske ceste. Ta je pobral ob mesecu od strank denar za elektriko in jo potem popihal v gozd, kjer je postal častivreden član OF, ki je imela vedno dovolj prostora za take in podobne capine. ?. Mazi Angela (p. d. Krogarjeva) iz Iške, terenka in sestra že omenjenega komunističnega »paslanca«. V drugi vrsti od leve na desno sedijo: 2. Melkov iz Črne vasi, 4. Mazi Alojzija (p. d. Krogarjeva) iz Iške. Barjani in vsi drugi naj si le dobro ogledajo te obraze, da se bodo vedeli komu zahvaliti za	pokradeno živino,	obleko in živež ter od koga zahtevati vračilo,	t4k0 ali
tako —	tudi v imenu »enakosti« in	»tovarištvo«.
NE CESAR
S
BRUNO BREH M
DOSEDANJA VSEBINA'
te draifi dan po smrti cesarja Franca Jožefa se pripelje na Dunaj madžarski ministrski pred. sednik Tisza in izsili od cesarja Karla obljubo, da se bo dal kro nati za oirrskefra kralja.
Karlov svak princ Sikst bour-bonski bi rad uveljavil svojo dvomljive pravice do francoskega prestola. V francoskam zunanjem ministrstvu skuša dopovedali, da Po smrti Franca Jožeta Avstrija in Franoija nista več med seboj sovražnici in da imata obe isti cilj: uničiti NomSijo. Karla pregovori, da mu pismeno sporoči pogoje, pod katerimi je Avstrija pripravljena skleniti s Francijo in Anglijo ločen mir. Po dogovoru s Sikstom Karel v svojem pismu 5e prav posebno povdart upravičenost francoskih zahtev po Alzaciji in Lotaringij! S tem pismenim zagotovilom Sikst potem v Franciji spletkari naprej.
Na sestanku msd francoskim ministrskim predsednikom liibo-tom, angleSkim predsednikom vlade Lloydom Georgeom in italijanskim zunanjim ministrom Sonni. nom slednji odločno zahteva izpolnitev londonskega dogovora, po katerem bi Italija morala dobiti južno Tirolsko, TržaJko in Goriško pokrajino, vso Istro, Dalmacijo z otoki, Valono in Dodeka-neSko otoke. S tem onemogoči sklenitev ločenega m'ru med Avstrijo ter Francijo in Anglijo.
Po lelu dni Clemenceau razkrinka zahrbtno Karlove in Sik-stove spletke. Karl zaide tako v nevzdržen položaj, prav tako pa tudi Avstro-ogrska monarhija. Narodi te monarhije so hudo zamerili Karlu njegovo dvolično igro, zlasti pa, da Je Po tisllh pismih, ki jih jo bil pisal Sikstu, vzlio temu Sol v nemški glavni stan na Iiosvetovan ja. Na5rt vojaSke in gospodarske r.vme s prusko Nemčijo je bil za Cehe in drugo slovanske narode nesprejemljiv. Kralj tako zaigra najprej češko krono. V madžarski poslanski zbornici pa povzroči hudo razburjenje dejstvo, da je oh Karlovem prihodu v De-breezin godba igrala himno »Bog ohrani . .himno, -ki je pom?nila za narodno zavedne Madžare hudo žalitev in izzivanje Levica izsili odstop vlade ter zahteva svobodo tiska, svobodo govora in odpravo cenzuro. čeS tudi vojaštvo naj ve, kako so mu lagali.
Kralj in Madžari
V Godolo, tisti gred v bližini Budimpešte, ki .ga je madžarski narod poklonil cesarju Francu Jožefu v zahvalo za izenačenje z Avstrijo, je dvorni vlak pripeljal ponoči in v dežju. Moral se je bil med pptjo večkrat ustaviti, da so visoki potniki lahko dobili na železniških postajah poročila, izmed katerih so bila ena bolj brezupna ko druga, pa naj so bila prispela iz Prage, Krakova, Lwova, Zagreba, Budimpešte ali pa z Dunaja.
Grad sam je bil kakor izumrl, zakaj vojaki pri strojnicah za zidom ob parku, za strcinJmi linami in po vseh kotih na dvori^ih so bili skriti. Z dvorišč se j® slišalo le prhanje in hrzanje konj in žven-ketanje orodja. Tu, kjer so se bili nekoč zbirali okoli vitke cesarice Elizabete ljudje v rdečih frakih in pisanih uniformah za jesenski lov na lisice, tu, kjer se je bilo nekoč razlegalo vse naokoli zvončkljanje marogastih lovskih psov, so se zdaj v tem sivem jutru vračale vse premočene fn premražene na mršavih konjih domov huzarske oglednice, ki so bile pretaknile vse gozdove tam naokoli! dežela je bila namreč vsa polna vojaških ubežnikov, ki so se ko divje zvari Dotikali po gozdovih ter prosjačili in kradli po vaseh.
Grajsko sobe, vse polne spominov na cesarico Elizabeto, so bile zatohle, mrzle in neprijetne. Hladno so sprejele pozne goste.
Ponoči je - padlo nekaj strelov. Huzarji so skočili ca konje in zdirjali skozi grajska vrata. Oglasilo se je regljanje strojnice in odmevalo od gradu, od nekod pa je hripav glas opominjal k miru. Ti mladi fantje, ki so stražili grad, še niso poznali vojne in so začeli (vsi vojački novinci delajo tako) iz strahu streljati kar tja v tri dni.
Drugo jutro se je pričel pravi ples duhov, ki ni ponehal, dokler se je cesar mudil v gradu. Iz Budimpešte so z avtomobil^ prihajali vedno novi politiki, ljudje, ki drugače zatrdno ne bi bili nikoli prišli v kraljevo bližino. Zdaj so bili ti ljudje vendarle vsaj za trenutek tako srečni, da so se smeli nekaj dni sukati okoli njega — nekako tako, kakor muhe obletavajo zahajajoče sonce. V predsobah in po hodnikih so poleg bledih mestnih, kavarniških škricev sedeli rujavo zagoreli kmečki ljudje v škornjih. Vsi bi bili radi videli, da bi jih kdo vprašal za svet, vsi bi bili fftdi svetovali in vsi so tudi imeli s seboj skromne predloge, kako bi bilo morda le mojtpče rešiti deželo, ki je bila že na robu prepada. Vitki gospodiči so frkali po hodnikih sem in tja ter so ka/ težko skrili svoj prezir, s katerim so gledali na one kmečke ljudi. Pribočniki pa so obletavali — kakor metulji najlepše rože — te tujce na dvoru in ljudske zastopnike, ko da bi bilo mogoče že samo s prijaznim nasmehom izgladiti brazde nejevolje na nfilevih obrazih. Naročili so strežnikom, naj tem ljudem prineso žganja, vina in cigaret. Toda posianci in svetovalci, ^ ki so jih bili od vseh vetrov zbobnali skupaj, so kar nekam prezrli te pribočnike,' čeprav so jih ti tako snubili. Da, gospodje iz književniških kavarniških »ob so videli v teh častnikih, ki so tekali sem in tja, le neke vrste boljše plačilne v natakarje, pri katerih si človek lahko naroči hujšega žganja ali »močno črno«. Da, vsak človek pride nekoč na vrsto, in vsakega nekoč prezro. S samo prijaznostjo se ni mogoče ubraniti tega, in tudi najslajši liker in najhujše žganje ne more /zplakniti z jezika grenkobe! Preden so pribočniki spoznali, da bi bilo bolje, če bi vino raje sami popili in cigarete sarci pokadili, je bilo že prepozno. Zakaj vzUc temu da so pozneje pri večrji na račun onih kmečkih ljudi, ki so si pred spreje-
n9»»ur<ke
njenega po-
NE KRAL]
mom pri vladarju s prstom vrtali nosov<5 smeli zbijati šale, je bilo vendar tak? malo razigranosti, da so gospodje dru/ za drugim začeli vstajati in odhajati z izgovorom, da jim je slabo.
Naslednji dan so se z neko manjšo av> tomobilsko skupino pripeljali tudi otroci kraljeve dvojice. V hipu so veseii glasovi prinesli v te mrke dni nekaj novega. Mali prestolonaslednik je mahal in pozdravljal na vse strani, toda ljudje zaradi tega zdaj niso bili vsi srebni kakor nekoč. Zdaj so to komaj opazili. Niso imeli časa. Kralj edini ni izgubil potrpljenja. Venomer se je posvetoval, poslušal druge, podvomi! o tem in onfm, sprejemal predloge ali jih zavračal. Še vedno je mislil, da mu bo kdo povedal, česar sam ni vedel; kako rešiti njegovi vladarski hiši ogrsko krono.
Sem pa tja kdaj je šla cesarica naglo skozi sc bo, v kateri je bila vinskordeča oprava, izdelana v rokokoju, premerila s svojimi velikimi temnimi očmi ljudi, ki so sedeli pred cesarjem, ter mimogrede po-šepetala temu ali onemu, naj ne mori preveč kralja, ker da je že zelo utrujen, i in tako v zadnjem trenutku Se reši domovino.
Prilel je KiroIy s svojimi zvestimi pris*P*i, da bi bil za vsak primer pri rokah. Medtem ko ie čakal tu v Godaloju, so njegovi Ijvdjs po njegovem naročilu v Budimpešti netili vihar, da bi tako nazadnje, preden bi bilo prepozno, le izročili njemu oblast v roke. Kralj je kolebal. Morda je bil pripravljen, če bi bilo treba kreniti povsem na levo, zakaj v takšnih časih je vse mogoče in je treba z vsem računati. In Karolv bo zagrabil, tudi če zdaj njegov tast Andrassy prosi kralja, naj pusti tega zmešanega človeka. Toda častihlepni grof je imel zdaj že pripravljene svoje ljudi. Treba mu je bilo le odpreti vrata in jih poklicati in že bi bila njegova vlada polnoštevilno zbra*>a pred kraljem. Kralj se ni bil mogel odločiti in je bil zato naročil poklicati tudi grofa Hadika, da bi v primeru, če bi se pogajanja s Karolyjem razbila, on prevzel nalogo, da sestavi vlado.
Zunaj v predsobi sta oba prosilca merila z očmi drug drugega. Obema je bil kralj že dal svojo obljubo, oba pa sta tudi vedela, kako zelo kralj še vedno cinca.
Karoly je prišel z zelo preprostim čarodejnim obrazcem, za katerega je hotel pridobiti kralja in o katerem je tudi vedel, da bo vladarju ugajal: Ogrska — in samo Ogrska, brez ozira na Dunaj, odpadel Takoj zdaj! V hipu! Vojaki na bojišču polože orožje in vsi, kar jih je Madžarov, se vrnejo domov. Z eno besedo; zgodilo naj bi se isto, kar so storili Južni Slovani, Poljaki in Čehi. Karolyjevi vladi to ne bi bilo težko doseči, saj je on, Ka-roly, v Parizu znan kot velik prijatelj Frsncije in zagrizen sovražnik Nemčije, Madžarska bi postala tako kar čez noč, v poslednjem trenutku, iz nasprotnika močne države, iz sovaržnika zmagovalcev njihova pomočnica, zaveznica in prijateljica,
_ Kralj je nezaupljivo pogledal Karo-lyja: »Povedali so mi, da hočete republiko.«
»Veličanstvo, tako govore >-ioji obrekovalci. Hočem samosiejno, demokratično Madžarsko.«
»Kar zadeva zvezo z Nemčijo, Vam lahko rečem, da bo odpovedana. Vaš tast jo bo z Dunaja odpovedal.«
Karoly se je oddahnil, čeprav bi bil raje videl, da bi to zvezo z Nemčijo odpovedali iz Budimpešte in ne z Dunaja.«
Posvetovanje so spet "rekinili. Prihajali so novi ljudje in spet odhajali.
Prišli so cesarju zvesti generali s Hrvaškega. Med množico, ki je čakala, je čedalje bolj naraščalo nezaupnje, zakaj utegnila bi se ponoviti igra iz leta 1843, ko so Hrvate nahujskali prot« Madžarom in jim rekli, da lahko vzamejo toliko Madžarske, kolikor hočejo. Mar kralj še zmeraj ne razume tega, da se ne more igrati z vsemi kronami in da ne more vseh obdržati? Mar še vedno niso uvideli, da so se te dežele odcepile in da po svoji osamosvojitvi nikoli več ne bodo hote’_e imeti kakršnih koli stikov s s.tarim središčem, Dunajem? In vendar so še vedno barantali, ali sodi Bosna k Madžarski, ali pa naj se priključi bratski Hrvaški, Toda vse to so bile misli že po dovršenem dejstvu, igra z možnostmi, ki so bile že zamujene in se niso’ mogle več vrniti.
Še enkrat so poklicali Karolyja. Na Dunaju ja bil kralj govoril z njegovim tastom Andrassyjem, in ta mu je glede ICarolyjevega imenovanja odgovoril, da bi si kralj na ta način pač morda le še rešil ogrsko krono, zatrdno pa bi izgubil avstrijski prestol.
Kralj je hotel zdaj vedeti, kaj k temu poreče Ka^oly sam. Toda Karoly je imel malo razumevanja za cesarjeve avstrijske skrbi. Dejal je, da kot madžarski ministrski predsednik svetuje kralju, naj si obdrži madžarski prestol.
Zunaj je grof Hadik še vedno čakal, če ga bo kralj poklical, toda kralj je bil na drugega ministrskega predsednika očividno pozabil. Vse je bilo že pripravljeno za potovanje na Dunaj. Zdaj, ko bodo odločali o najvažnejših stvareh, je veljalo biti zraven. Karoly naj bi se tudi odpeljal tja, da bi na Dunaju lahko kar prisegel.
Telefonski razgovori iz budimskega gradu; Še enkrat so prosili kralja, naj se ne ^zira na Karolyjevo imenovanje. Sporočili so kralju, da njegovo nameravano potovanje na Dunaj vzbuja splošen nemir v Budimpešti, da ljudje že govore o kraljevem begu z Madžarskega in da kraljev odhod na Dunaj označujejo kot zelo pereče vprašanje za Madžarsko, žele, da bi se Madžarska povsem odcepila od Avstrije in vidijo najzanesljivejie poroštvo, da to uspe, v tem, da kralja primejo in mu ne puste več iti iz dežele.
Kralj je bil že tako utrujen, da bi se zgrudil. Številni obrazi, ki so šli v teh dneh mimo njega, ter nešteti nažrti, ki se je bil zanje odločil, a jih je potem spet opustil,^ so plesali pred njim nevaren vrtoglavi ples. Ali naj se odpelje, ali pa naj ostane na Madžarskem? Če ostane, bo izgubil Dunaj in ne bo mogel več stati ne za Andrassyjevo ponudbo, da se sklene ločen mir, ne za novo Lam-
'lill
masekevo vlado, ki je bila zamišljena kot vlada za dosego sprave. Če pa se odpelje, potem je še tvegano, kaj bo nastalo iz Madžarske, brž ko ji obrne hrbet.
Cesarica sama je našla izhod iz tega položaja; »Odpeljeva se, otroke pa pustiva tu v Godoloju. Madžarskemu narodu bodo poroštvo, da se vrneva.«
Vse so tili že pripravili za potovanje. Ko so ljudje iz cesarjeve okolice zvedeli, da se Karo!y aamerava skupaj s cesarjem odpeljati na Dunaj, da tam kot ministrski predsednik priseže, so bili vsi osupnjeni. Pa ne dolgo, zakaj kmalu so se razširile govorice, da nameravajo Karolyja poslati na Dunaj samo zato, da se ga za nekaj dni iznebe. Tam bi mu bilo predvsem treba preprečiti, da bi se na samem kje sestal z Lammasche min tako pripravil kakšno nesrečo. Najprej bi ga poslali k njegovemu tastu Andrassyju, ki naj bi dobil nalogo, da Karolyju postavi glavo na pravo mesto.
Nekateri iz cesarjeve okolice so odločno nastopili proti takšnemu ravnanju, češ s tem bi si samo nakopal jezjo in maščevanje ukanjenega Karolyja. Tudi se ne spodobi, da bi se na tak način igrali z ljudmi. A na takšni pomisleke s«s niso ozirali. A če nič drugega, bi bilo dobro vsaj to, da bi na ta način imeli na potovanju čez Madžarsko Ksrolyja s seboj kot nekakega poroka, zakaj računali. je bilo pač treba tudi z napadem na vlak. Zato bodo sporočili javnosti, da se tudi Karoly pelje na Dunaj in bo vprav z«to potovanje varnejše.
Vsi tisti iz cesarjeve okolice, ki so še svarili in hoteli pomagati, so spoznali, da je vse zaman. Niti s podlimi zvijačami in prevarami, s h1inj"po odkritosrčnostjo, niti s kakšnim sredstvom ni bilo tu mogoče doseči ničesar več.
Madžarske čete nečejo več v boj
25. oktobra dopoldne se je vzpenjal po vijugasti cesti nad Caldonazzom avtomobil proti visoki planoti Sedmerih občin. Rezal je mokro megleno tenčico, zavil pod vozičkom cestne železnice in skoro bi ga bilo pod vrhom že zasnežene ccste vrglo vstran. Maršal von Molnar je nestrpno pogledal na uro. Vedno razločneje se je slišal z visoke planote sčm zamokli bojni grem. Ta bitka je odmevala tu v gorah ko grmenje ob nevihti. Spodaj v Suganski dolini je ležalo temnozeleno Caldonaško jezero, razbiti kraji tam doli pa so bili videti s teh višin kakor prijazne bele vasice. Onkraj z gozdovi poraščenih višin so se dvigdi zasneženi vrhovi Fleimstalskih Alp. Spredaj, tako blizu, ko da bi vijugasta cesta držala naravnost tja, je molela v dolino odsekana skalnata čer gorskega vrha Vezzena. Kakor oveneli venci so bile položene zarjavele žične ovire okoli te doslužene trdnjave, ki se je po majski ofenzivi leta 1916 umakclfia v vojno zaledje.
Avtomobil je prevozil zadnji ovinek in dosegel rob vfisoke planote. Neka) tolstih Rusov, ki so se bili zredili od ukradenih konzerv in so zdaj bili v službi tu pri tej žični železnici, je pozdravilo generala. Na vozičkih žične železnice, ki so viseli precej nizko nad zemljo, so sedeli, kadili in kramljali lahki ranjenci. Bili so obvezani in so polomljene ude imeli v deščicah. Na nosilnicah pa so ležali pokriti s svojimi krvavimi in razcefranimi suknjami težki ranjenci z izsušenimi obrazi. Navzgor iz
Rajon je ravno zdajle vrag vzel...
Vojna oblast VII. Korpusa NOV in POJ >promelno tehnični oddelek« je izdal novembra lani okrožnico glede poslovanja telefonistov. V njej je dal neki »zvezni oficir« Levstik Franc, ki ima taiko pisavo, ko da bi kure brskale po papirju, nadebudnim tolovajskim telefonistom podrobna navodila, kako nameščati telefonske aparate, da bo komunistična konspiracija prišla kar najbolje do izraza. Zadnja točka pravi, da mora biti ta okrožnica obešena v vsaki telefonski centrali na vidnem mestu, na vratih pa mora biti dovolj velik napis: »Vstop nepozvanim strogo prepovedan.«
Tako je storila tudi centrala za »notranjsko vojno področje«, ki je še pred kratkem bila v prijazni bloški vasici Glini, v hiši posestnice Premrovove. Vrli telefonisti so namestili na vratih velik in zelo viden napis v smislu okrožnice, da je vstop najstrože prepovedan. Vse to je do pred kratkim držalo. Nihče, kdor ni bil povabljen, ni 6mel vstopiti in tudi vstopil ni.
Toda tisti torek 1 Nezaslišana stvar!
Bogve od kod se ti priklati sedem nepridipravov, in to že ob sedmih zjutraj, ko se človek sedaj v zimskem času s takim užitkom še enkrat obrne v postelji. Kar na lepem se ti prikažejo sredi Nove vasi na Blokah. Vprašajo nekaj ljudi, kje imajo »tovariši« komando. Ljudje povedo in sedem mladih fantov jo korajžno maha po lepi cesti proli Glini. Na levi nad njimi se dviga gol hrib, po čigar pobočju, na točkah, obvladujočih dolino, so kaki štirje bunkerji. Zdi se, da to fantov preveč ne moti, ker jo tako brezskrbno sekajo po cesti naprej. Toda pripravljeni so, da jim bo vsak trenutek zaregljala nasproti kaka »Breda« v jutranji pozdrav. Že vedo, kaj bi v tem primeru storili, saj ne gredo prvič na tako pot.
Zadnji na levi strani opazuje druge. Spomni se, kako se je Matevž pred dobro uro, še daleč od tod, spodtaknil ob nizko napeto žico ter telebnil po tleh, in se polglasno zasmeje.
Matevž, ki gre vzporedno z njim, ga pogleda, ugane njegove skrite misli, se nasmehne ter pomežikne z levim očesom. Takoj nato pa se oba zopet zresnita ter zapičita pogled v tisti nesrečni bunker, ki je le še kakih petdeset metrov pred njima.
»Ko bi bilo malo več megle, bi bilo bolje,« si misli prvi ter preloži zbro-
jevko z leve rame na desno in jo pripravi, da bo takoj zapela, če bo treba.
Medtem so že zavili na levo v breg ter previdno pogledali V prijazno vasico, ki je ležala kakih dvajset metrov pod njimi. Vse je bilo mirno, le iz dimnikov se je povsod pomalein kadilo.
»Trije z leve, štirje z desne,« je kratko povelje.
V tern trenutku pride iz prve hiše ženska, se ozre, okrog, iji ko opazi nenapovedane jutranje goste v bližini, skoči hitro nazaj. Fantje vedo, kako in kaj ter se zapode.
V naslednjem trenutku sta že dva tolovaja na vratih s pripravljenima puškama. Fantje z njima hitro opravijo. Po vasi nastane tedaj vrišč in krik, ki ga pa brzostrelke in strojnice kaj hitro zaduše'in prevpijejo, odmev od bližnjega hriba pa naredi stvar še hrupnejšo.
Tolovaji ne vedo, kaj bi, begajo kot brez glave, skačejo skozi okna, toda joj... drugi se poskrijejo v mišje luknje, tretji jo ucvro proti grmovju, a »pet joj... tam jim spet Pavle s svojo strojnico da je vetra ...
Fantje ^razkrajajo«, da se kar bliska ...
Jaka pregleduje hišo. Na vratih je velik napis: »Nepozvanim vstop strogo prepovedan!«
Toda on danes ne pozna manire ali pa ga prav ta napis podžge, da skoči v sobo. A nič posebnega ne vidi: po tleh nekaj ležišč, čez in čez pa razmetani razni vojaški predmeti.
Sosednja soba je lepša, je »oficirska«. Diploma 6 končanem obveščevalnem tečaju pri oficirski šoli, ki ga je naredil tov. Miklavčič Anton s Kitnega vrha, je ena izmed mnogih listin, ki leze na mizi ter jih Jaka naglo baše v svojo torbico.
Medtem zapoje telefon. Pa na vratih je nabita okrožnica in sedma točka tako jasno pove, da je vsako poslušanje telefonskih pogovorov nepoklicanim naj-strože prepovedano. Jaka tega seveda ni utegnil brati ter — kakšna predrznost dvigne slušalko in posluša.
, Komanda notranjskega odreda se zanima »kaj za enega hudiča imajo sedaj na Glini.«
Jaku se zasvetijo oči, na licih se mu pojavi nagajiv nasmeh ter odgovori gospodi na »komandi«:
»Rajon je prav zdajle vrag vzel, prav v kratkem bo pa še vas, ha-liaha.«
Povezne slušalko nazaj, z mišičastimi rokami potrga žioo ter odnese centralni telefonski aparat pred vrata.
Ostali so medtem našli lepega belca ter zapravljivček, s katerim so se »tovariši« še prejšnji dan tako brezskrbno prevažali po Blokah s svojimi »usmiljenimi sestrami«. Hitro nalože puške, telefonsko centralo, municijo, bombe, škornje, šatorska krila in druge stvari, da je voz poln do vrha.
Na sosednjem hribu se je medtem že zbralo tolovajev, kar jih. leze ino gre, ter so začeli obdelavati s strojnicami najrazličnejših narodnosti, a fantje se skozi ploho svinčenk srečno umaknejo s polnim vozom preko golega hriba proti Novi vasi.
Janez se pelje na tolovajskem kolesu naprej kot oglednica. Ker je postaven mladenič, ga neka ženska na cesti ogovori ter mu zaupno pravi:
»Tak fejst fant ste, škoda vas je za partizane, pojte se rajši javit domobrancem, saj vam ne bodo nič naredili.«
Janez ji pa pove, da se jih zadaj še šest pelje in da se gredo vsi predat.
Zenske so tudi fante na vozu spraševale, kaj je bilo na Glini, ti pa niso nič govorili, le Maks je vrgel med nje nekaj tolovajskega denarja. In glej: obrazi so se nekaterim takoj zjasnili ter šo se previdno nasmejale, nekaterim pa so postali še bolj mračni ter so z dolgimi nosovi odšle.
Fantje so se šli nato »predat« na najbližjo domobransko postojanko preko hribov in dolin. Na tem potu so dobili še dva »tovariša«. Ko so ju zagledali, sta bila še zelo daleč. Klicali so jima, naj prideta bliže, a sta odgovorila, da je predaleč. Zato so se zmenili, da bo vsak prišel na pol. Slišala sta pokanje na Glini, pa sta bila radovedna, kaj je bilo. No, pa so fantje radi povedali in pokazali... še dve mauserci so dobili.
Ko so se »predajali«, so bili fantje utrujeni, kajti pot je bila dolga, poleg tega pa so nekaj časa morali voz tiščati v hude klance, nato pa ga zavirati v prehudi strmini, a kljub temu so zapeli in sicer tisto »sodobno« o Dolenjcu:
»On seka, on klesti rajonce na Glin’, ker ni jih dobiti več dol u dolin’.
Na voz jih naklada na britof pelja...«
doline pa z žično železnico razen stisnjenih bal sena niso vozili skoro ničesar. Spredaj je na redko poraščenih višinah nekaj dreves iz dima stegovalo pečasi se izgubljajoče krone. Bitka se je odigravala v nevarni bližini.
»Vse gre od Sisemoia sem«, je dejal štabni častnik in pri tem gledal za milim vagončkom, ki je počasi drsel po žici v dolino. »Pošteno so jih morali tam naklestiti.«
»In nobene zamene vojaštva za Sise-mol,« je odvrnil general, »če Francozov tam gori ne bomo več vrgli iz strelskih jarkov, bogve, kaj se utegne zgoditi z nami.«
Avtomobil ie vozil skozi megleno tenčico mimo nekaj teh vojaških »mestec« iz lesenih barak, ki so rasle iz redkih gozdov kakor gobe po dežju in se širile po kratki gorski travi.
Pri sedmograškem taborišču ob Lari-ciju se je avtomobil ustavil pod nekim skalnim previsom. Bil je primerno pokrit, da ga ne bi opazilo kako letalo. General je vrgel s sebe koce, v katere je bil zavit, si odvihal ovratnik svojega kožuha ter začel cepetati z nogami, da bi si jih ogrel.
Trobentač je zatrobil generalsko koračnico, general Sallagar, poveljnik 27. pehotne divizije, je podal poveljniku XIII. armadnega zbora poročilo,
»Enostavno ne razumem,« je dejal Molnar, »kaj se je kar naenkrat zgodilo z mojo staro hrabro divizijo!«
Brigadni general, ki je bil to divizijo šele pred nedavnim prevzel od Molnarja, je skomignil z rameni in raje molčal,
»Nekje pa le mera biti vzrok temu. Povej mi vendar, kaj se je zgodilo!«
Tedaj je sporočil Sallagar; »Včeraj so Francozi na Sisemolu vdrli v prvo in drugo postojanko. Odtod so raztegnili svojo bojno črto čez frenzelske klance in se tam vgnezdili s svojimi minomz-talci in lahkimi topiči. Na ta nzčin si niso ustvarili samo važnih postojank za obstreljevanje z boka, marveč so se polastili tudi zelo pomembnih virov za oskrbo.«
Molnar je zamahnil z roko: »Včeraj že, včeraj! A po današnjem vojnem poročilu so Francoze spet vrgli nazaj iz njihovih strelskih jarkov.«
»Nisp jih vrgli ver.,« je popravil Sallagar. »Madžari so le vse pobili,«
»Sijajno! No, in?«
»Sem v Larico pride poročilo o francoskem vdoru. Takoj stopim v stik z armadnim zborom in dam povelje, naj se 25. pehotni polk kot rezerva pripravi na naskok, čez nekaj minut že pride poveljnik polka in sporoči: ,Moštvo drugega bataljona noče nastopiti, da, poskuša celo preprečiti drugima dvema bataljonoma, da bi izpolnila povelje.* To sem potem sporočil armadnemu zboru.«
»Ne delaj iz muhe slona,« je odvrnil Molnar. »Sam bom stopil k vojakom — poznam dobro svojo divizijo — in bom spregovoril z njimi pametno besedo. Lahko bi prilegel, da je vse te zmede kriv tisti prekleti cesarjev oklic. Cesar bo že 8e videl, kaj Vse je naredil s tein sebi in nam in kaj vse Lomo morali mi zaradi tega še tu požreti. Prekleta kavama! S lem bi bili vendar lahko že nekaj tednov počakali! Zdaj, v teh časih pa igrati vlogo človska, ki osrečuje ves svet!«
»Poleg tega pa še Karolyjevi govori in tisto, kar pišejo hujskaški listi v zaledju,« je pripomnil Sallagar.
Bližala sta se polku, ki je stal tam v dolgih vrstah, bataljon za bataljonom. Poveljnik, mlad polkovnik, je podal poročilo, nato pa so častniki počasi stopali pred zravnanimi vrstami. Vojaki so jih spremljali z očmi v pozdrav.
»Polk«, je dejal Molnar tako glisno, da so ga _ vojaki morali slišati, »vzbuja odličen vtis. že dolgo nisem videl tako strumne vojske«.
Polkovnik, ki je stopal zraven poveljnika Grmadnega zbora in gledal v tla, se je ugriznil v ustnice.
»Gospod polkovnik, poveljujte ,Na mestu voljno!1 Rad bi slišal, kaj vojaki hočejo«
»Polk, na mestu voljnol je poveljeval polkovnik, za njim pa so odrezano Plovili isto povelje bataljonski poveljniki. Molndr je po tihem nekaj ukazal. Glasno in odrezano ie polkovnik ponovil povelje: »častniki in starejši podčastniki, naprej! Vodniki naj odberejo vsak po enega moža iz svojega voda in ga pošljejo k meni!«
Iz vrste so stopili častniki, podčastniki in izbrani navadni vojaki in že korakali po travniku k polkovniku,
»V krog!«
Krog se je sklenil okoli obeh generalov, polkovnika in pribočnikov. Zadaj za tsm krogom je stal v dolgih vrstah ves ostali polk.
Feldmaršal je govoril tako glasno, da so ga lahko slišali tudi izven kroga. Najprej se je obrnil k sivemu rezervnemu nadporočniku z očali in ga vprašal, ali je četni poveljnik.
»Da, ekscelenca!«
»Kako ste kaj zadovoljni s svojimi vojaki, gospod nadporočnik?«
_ Nadporočnik, ki je bil ,v civilu gimnazijski profesor in je imel v svojem malem mestu glavno besedo med svojim stalnim omizjem ter je dijake znal dobro krotiti, je nekoliko pomežiknil pod svojo preveliko čelado, ko da si mora najprej ogledati svojo drobno popisano šolsko vpisno knjigo, ter šele če2 nekaj časa dejal; »Zelo sem zadovoljen, ekscelenca!«
»Gospod^ nadporočnik,« je vprašal general precej glasno dalje, »ali vojaki vaše čete voljno opravljajo svojo službo? Ali pokorno izpolnjujejo svoje dolžnosti, ki so bdi nanje prisegli?«
. "Da, ekscelenca! Vedenje moje čete je odličnol«
»No, torej!« Poveljnik zbora fe zmagoslavno pogledal divizionarja in polkovnika. Kaj so vendar hoteli še več? Vse je vendar bilo odvisno samo od pravilnega ravnanja z moštvom!
Polkovnik je ves besen pogledal stran.
Poveljnik zbora je šel po vrsti dalje, od nadporočnikov do zastavnikov: Zadovoljivo, zadovoljivo, zadovoljivo! No,
pr0Siml	(Dalje.)
Svoboda, nabost bratstvo v kaznsidb batalfonih or
Kaj je komunizem, vedo dobro vsi tisti, ki so njegove dobrote sami izkusili.
Vprašajte kmeta, ki so ga komunisti »osvobodili« vsega imetja, pa vam bo vedel povedati: to mi je storil komunizem. Vprašajte prisilne mobilizirance, ki se jim je posrečilo, da so se rešili iz rdečega pekla, ali vprašajte uboge kaznjence iz tako imenovanega rdečega »delavskega bataljona«, pa vas bo hitro minilo veselje do komunistične svobode in enakosti.
Komunizem hvali danes samo še tisti, ki ga sam na svoji koži še ni skusil, teh pa je bore malo. Edino nekatera jara gospoda iz Ljubljane, Novega mesta in Kočevja, ki ji domobranci varujejo imetje in kožo, se še navdušuje za komunistični »novi red«.
Kaj danes trpi podeželsko ljudstvo v krajih, kjer vlada komunistična »enakopravnost« ali bolje brezpravnost, je bilo že tolikokrat popisano, pa vendar se popisati ne da. Ve samo tisti, ki je vse na 6voji lastni koži okusil. V »republiki« se ne kontroli^ rajo samo dejanja, temveč tudi misli. In če komisar zavoha, da si drugih misli kakor on, si že osumljen, da si »belogardist«, in že si v nevarnosti, da te izženejo z doma ali pa greš v prisilni delavski bataljon.
Tega do letošnje spomladi pri nas še nismo poznali. Ce si kaj »zagrešil«, so ti vse imetje zasegli, tebe pa kar od doma izgnali.
A komunisti so v svojih načinih silno iznajdljivi. Ker si domišljajo, da so »oblast«, ki ima pravico dajati postave in jih tudi izvajati, so osnovali »sodišča«, seveda samo s to razliko, da imajo v urejeni državi sodno oblast v rokah šolani pravniki, v tolovajski republiki pa so sodniki tisti, ki bi sami prvi spadali pred sodišče.
»Dolenjsko sodno področje«
Sodnik hoče biti prav za prav vsak tolovaj, ki je član Partije. Prisilni mobiliziranec mora vsa povelja točno izpolnjevati, drugače ga hitro pošljejo, če že ne v »13. brigado«, pa vsaj v kazenski delavski bataljon. Za neljube osebe se vzrok hitro najde. Če ga ni, ga pa ustvarijo, saj so glede tega silno iznajdljivi.
Ko so te že na raznih »komandah« po več ur zasliševali — grehi so bili že seveda vsi napisani —, si prišel pred tako imenovano »vojno področje«, čigar sedež je bil dalj časa na Dvoru pri Žužemberku.
Sodni zbor sestavljajo: predsednik neki Turnšek, Štajerc (niegova dru-žinla živi sedaj v Črnomlju), njegov namestnik zloglasni Kostolcowski, poštar iz Novega mesta, »državni tožilec« je Zupanc Nino, njegov namestnik železničar Frfolja iz Bršljina, zapisnikarica pa Marjanca, hči notarja iz Mokronoga. Veliko besedo kot svetovalca imata tudi mehanik Žibert iz Žabje vasi in krvnik Gašper-Pelko iz Toplic pri Novem mestu.
Kdor pride pred to »sodišče«, je skoraj vsak obsojen. Najmilejša kazen je dva meseca prisilnega dela, ki pa se samo po sebi podaljšuje do nadaljnjega.
Nekaterim obsojencem in obsojenkam se je po dolgem času posrečilo uiti iz tega »delavskega bataljona«. Vsi so srečni, čeprav se jim že na zunaj tpozna, koliko so morali tam pretrpeti. Zdaj so rešeni in zato so veseli.
Zbogom, prostost...
... J°dbe vseh, ki se jh uiti, so skoraj enake. Sli
Zgodbe vseh, ki se jim je posrečili Jiti, so skoraj enake, sli so iz »repub like« v St. Vid ali Novo mesto ali v
-----	itovo mesio ali v
Kočevje, kjer so domobranske posadke brez dovoljenja; so šli včasih v farovž; so imeli morda samo podobico umorjenega duhovnika za spomin pri sebi; ali jih je morda domači duhovnik prišel kdaj obiskat, ko je ravno na podružnici maševal. Vse to je že zadosten razlog, da si »izdajalec«, »belogardist«, ki drži z »okupatorjem« in ga je treba spraviti na varno. Morda se bo ljubljanskim simpatizerjem OF zdelo to čudno — a katera resnica o tolovajih se jim ne zdi čudna — pa je le' resnično, čeprav žalostno.
Zasliševanje, sodba — prisilno delo
»Ko so me razbojniki prijeli,« pripoveduje ena izmed mnogih žrtev, »so me tolažili, _ češ .saj greš samo na kratko zaslišanje. To kratko zaslišanje pa je trajalo od 9 dop. do 2 pop. Moje »grehe«, ki pa se j.h ne bo treba nikdar spovedati, so imeli že vse na-
pisane. Bog ve, kje so jih le našli? Vse je bilo izmišljeno in zlagano. Zalogo municije so mi naprtib, da jo imam 6krito pod streho. Čudno, cfa mi niso obesili še tankov in kanonov.
Ker mi niso mogli z lažmi do živega, so mi pričeli prigovarja;!, naj grem sama k tolovajem. Ko sem jim tudi to željo odklonila, so me vzeli s seboj. Vodili so me od komande do komande, dokler se nisem končno znašla pred najvišjim rdečim sodiščem Da Dvoru pri Žužemberku.
Sodni zbor se je sešel k seji in po dolgem zasliševanju sem in tja slovesno razsodil, da sem izdajalka in da sem obsojena na dva meseca prisilnega dela, izgubo državljanskih pravic in zaplembo premičnega in nepremičnega imetja. Mimogrede povedano, da so mi že prej pobrali vse, kar se je le dalo onesti.«
»Delavski« ali »beži-bataljon«
Stalnega sedeža ta bataljon ni imel. Kakor se imenujejo rdeče brigade beži-brigade, tako se je naš de-
lavski bataljon imenoval beži-bataljon. Kakor hitro je počil kje v daljavi strel, se je že slišalo povelje: »Pokret!« In hajdi na pot.
Tako smo s tolovaji morali hajkati tudi mi, čeprav bi najrajši ostali in počakali domobrancev, da bi nas rešili peklenskega »raja«.
Kraji: Selišče, Stavča vas, Mali Log, Dvor, Laze, Gorenje in Dolenje Su-šice, Verdun, Podgozd, Pribišje, Uršna sela, Hrib, Travendol, Sv. Peter, Soteska in mnogi drugi po Suhi in Beli Krajini bi vedeli povedati mnogo, mnogo...
Do smrti utrujeni, lačni, strgani, prepoteni in prezebli smo morali bezati pred tistimi, katerih smo pričakovali tako željno, kakor duše v vicah odrešenja. Večkrat se je primerilo, da so nas zbudili sredi noči. Pritekel je kurir z novico: »Beli gredo« in hajdi na pot čez drn in strn, en čevelj obut, drugega v roki, v drugi roki pa culico.
»Politične ure«
Kadar ni bilo »hajk«, smo za »oddih« imeli tako imenovane politične ure.
To, za »osvoboditev« slovenskega naroda tako važno nalogo je prevzel bivši orožnik Adamič, ki pa se mu ni niti sanjalo o vprašanju, katero bi nam moral razlagati. Edini stavek, ki se ga je naučil na pamet, je bil: »Ve ste kaznjenke in kaznjenci, tega se morate vedno zavedati!«
Ker ta stavek, čeprav ga je neštetokrat izgovoril, ni zadostoval za celo »politično uro«, ga je bilo treba izpopolniti z »radijskimi poročili«. Da se je revež nekoliko oddahnil od napornega predavanja, je dajal radijska poročila brati kaznjenkam. Kakor v šoli. Naj-pridnejtša učenka je brala ta poročila na glas, druge pa so morale poslušati.
Kadar so bila poročila ugodna (!?) posebno so bila ugodna za partizane tiste dni pred 15. septembrom — je imel navado reči: »Še to cesto popravimo, potem gremo pa v Novo mesto in nato v Ljubljano, seveda vsi skupaj, tudi vi, čeprav ste kaznjenci.
15. september
Tudi v »delavskem bataljonu« je bilo pred 15. septembrom veliko reklame. Neprestano so prihajala po raznih kurirjih vzpodbudna poročila, kako se »razkrajajo« domobranci, zlasti hrvaški, vsak čas pa se jim bodo pridružili seveda tudi slovenski.
Ker se je t5. september le prehitro bližal, domobrancev pa ni bilo od nikoder, so nam naročali, naj sporočimo domov, naj se pridejo priglasit vsaj do 15., septembra, ker bo potem prepozno. Tistim kaznjencem, ki bi »razkrojili« kakega domobranca, so obljubili takojšnjo »amnestijo«.
Nekaj dni pred 15. septembrom so zopet govoričili: »Jutri ali pojutrišnjem pridejo, potem boste pa prosti.« Pa je prišel 15. september, zadnji termin Titovega »zadnjega« poziva — čeprav je potem izšel še en »zadnji« poziv — domobranec se pa niti eden ni »razkrojil«.
Delovni čas in drugo
Delavci se res lahko navdušujejo za raj, ki mu ga pripravljajo komunisti. Kaj čaka delavca, če bi zmagal komunizem, ve tisti, ki je pri komunistih delal. Partijec je vse, ima vsega v izobilju, mu ni treba delati, uboga delavska para pa naj gara od zore do mraka ob neslanem in nezabeljenem črnem močniku. 12 urno težko delo, na vročem soncu ali v deževnem vremenu, to je tolovajem vseeno.
Poleg težkega poljskega dela na posestvih izgnanih kmetov — sušili smo seno, pa kakor komunisti drugje niso imeli sreče, je tudi pri senu ni bilo: komaj se je nekoliko o.užilo, je zopet začelo deževati. In to dolge trd tedne — je bilo zelo »koristno« delo tolči kamenje. To so delale ženske, moški so pa ceste zasipali. K delu nas je priganjal Hribar, bivši orožnik.
—	Ker je vedno z glavo kimal, je prijelo ime »Kimavec«. — F a »blagi« človek niti civilistom ni dovolil, da bi nam dali košček kruha ali kako jabolko, da bi si vsaj malo ohladili 6uha grla od žeje.
Nič boljši ni_ bil komisar Adamič. Pod strogo kaznijo je prepovedal pobrati, kaj šele utrgati jabolko z drevesa, nekaj minut kasneje pa si jih je sam natrgal polno torbo. Hodil je od hiše do hiše in ljudem prepovedal dajati kaznjencem kar koli, češ »te bele prašiče ne zaslužijo, da bi pile mleko, ga rajši zlijte stran, kakor bi ga njim dali.« Pri tem pa je neprenehoma mahal s palico po zraku in vpil: »Vse je treba postreliti.«
Da nam niso privoščili mleka, bi bilo še_ kako razumljivo. Nerazumljivo pa je,_ da nam niso privoščili niti vode. Ko je neka kaznjenka prosila za vodo, ji je surovi komandir zabrusil v obraz: »Mi nimamo toliko vode, da bi jo pili, kadar se komu zljubi.« Pa tudi to bi navsezadnje bilo še razumljivo v Suhi Krajini za časa suše, ko primanjkuje vode, toda takrat je že dva dni deževalo in vode je bilo povsod dosti, pa nam je niso privoščili...
Kaj je prostost, more človek prav presoditi šele takrat, kadar jo izgubi. Biti pod stalnim nadzorstvom nadutih stražarjev je hudo, da se ne da misliti, kako. Niti na stranišče ne moreš iti brez oboroženega stražarja.
Pod strogim nadzorstvom pri težkem delu, kjer dobiš kot edini priboljšek k neslanemu ovsenemu moč-
niku kletev ali zbadljivko, pod nadzorstvom ponoči, ko ti niti spanja ne privoščijo. Sredi noči te zbudijo, pre-štejejo, hajdi na »hajko« in nosi poleg svoje borne prtljage še prtljago »tovarišev« komandirjev in njihovih priležnic.
Neštetokrat se je .pripetilo, da smo vso noč, v temi, da se niti za ped naprej ni videlo, hodili naprej in naprej, brez kakega cilja. Ko smo nekoč od Sv. Petra pri Žužemberku vso noč brez. oddiha hodili, smo zjutraj, ko smo vendar enkrat prišli »do cilja«, mislili, da smo kje na Hrvaškem pa smo bili v Podturnu pri Toplicah..
Dnevni red je vedno eden in isti. Kadar ni bilo »hajk«, smo morali s prvo jutranjo zoro vstati in pričelo se je delo: bodisi na polju izgnancev, bodisi na cesti. Kaznjenke smo prale umazano, ušivo in perilo — najbrž je bilo tako od strahu pred domobranci, ki so nam bili vedno za petami; prav tako tudi perilo od smrdljivih mestnih frkelj, ki si niti svojih hlač in modercev niso mogle ali znale oprati. Ribale smo sobe »komisarjev« in dvorane za mitinge tudi ob nedeljah, zbirale fižol, sušile seno. Po petkrat na dan je bil »zbor«, kjer so nas prešteli in oemerjali, poslušati smo morali na političnih urah rdeče »zmage« itd.
Sem pa tja so nam po stari svoji taktiki napovedovali skorajšnjo zmago v 14 dneh, ali v enem mesecu, najpozneje pa o Vseh Svetih.
Samo enkrat nam je nekdo povedal resnico: »Če ne bi tako lagali, bi nam že vsi pobegnili.«
Zanimive so vsekakor tudi besede Kostikovvskega. Ko smo nekoč v divjem begu »hajkali« pred domobranci, nas je na begu navduševal rekoč: »Dekleta, le pogum, zmaga je naša!«
Najdelj smo »gradili« cesto v predelu Soteska - Podgozd1, ker «o se tu tolovaji čutili še najbolj varne.
Ko smo sedeli sredi ceste ob kupu kamenja, v rokah pa kladivo (samo srp je še manjkal, pa bi bili pravi boljševiki), «o mimo nas hodile vse mogoče »šarže«, od navadnega desetarja do polkovnika, s kolesi, z motorji, peš in z vozovi. Največ je bilo kurirjev. Vsi so se nam posmehovali, gledali zaničljivo na nas ter nas imenovali »udarni bataljon kamenčkov«. Marsikdo se je obregnil ob nas, češ da je to delo za nas vse prelahko, ker ne zaslužimo drugega, kakor da bi nas pobili. Hoteli so nas poniževati, a ni jim uspelo. Ponosno smo tolkli naprej in dejali, da prakticiramo... Tu in tam je kak ljubitelj žehtk izvolil vprašati, kaj šmo se pregrešili, priporočil tej ali oni, naj obleče hlače, naj zadene na ramo puško in gre z njim, pa je seveda vselej naletel na gluha ušesa.
»Nismo proti veri...«
Ta fraza je pri tolovajih še vedno v časti. Kako pa je v resnici, dobro vemo iz izkušnje.
Dolžnost vsakega katoličana je, udeležiti se ob nedeljah in zapovedanih praznikih maše. Dostikrat je naš »udarni bataljon kamenčkov« hodil tik cerkve. Lahko bi šli k maši, pa nam ni bilo dovoljeno. Delati smo morali namreč ob nedeljah prav tako kakor ob delavnikih.
Ko smo bili nekoč na LTršnih Selih, je Hribar milostno dovolil udeležiti se maše, »Če hoče far ob treh zjutraj maševati. Mi nismo proti veri, saj nikogar iz cerkve ne mečemo, k maši pa boste hodili, kadar boste prosti.«
Tudi na Dvoru smo stanovali blizu cerkve. Nekoč v maju smo izkoristili priliko in skrivaj stopili za nekaj minut v cerkev. Opazil nas je namestnik »komandanta področja« in takoj poslal stražarja po nas. Morali smo z njim na »raport«. Pogledal nas je v oči, sedel k mizi ter razsodil:
»Vi ste kaznjenci! Da se nikoli več kaj takega ne prigodi, sicer boste šli v temnico. Vera je postranska stvar, od tam je največ izdajstva.«
»Vera je narava,« je dejal ob drugi priliki.
Veliko so vedno govorili čez duhovnike in škofa. Ko so Angleži zasedli Rim, so razlagali, da bodo papeža če že ne ubili, pa vsaj pregnali ali zaprli.
Kadar smo molili rožni venec, so se vedno iz nas norčevali, češ da nam tudi molitev ne bo nič pomagala. Ker niso s tem uspeli, so nam pa kar prepovedali, češ z rožnim vencem v rokah ste največji izdajalci slovenskega naroda. Vse prepovedi niso pomagale, iz skednjev in podov se je slišala naša molitev in petje pobožnih pesmi, četudi je stražarje to zelo »motilo« pri njihovem težavnem delu... Ko je nekoč molil rožni venec tudi neki prisilni mobiliziranec, mu je komandir dal ukor in kazen: 2 dni po vrsti je moral na stražo.
»Največji miting v Sloveniji«
Največji miting je bil konec junija na Dvoru pri Žužemberku. Po bližnji in daljni okolici so razposlali grozeča vabila. Bil je pripravljen oder za 50 plesalcev, tribuna za častne goste okrašena, klopi in mize pripravljene, ves prostor razsvetljen, sovjetske zastave so plapolale in šele zadnji trenutek je prkšlo povejje, da morajo biti poleg rdečih tudi slovenske zastave ...
Za to »veliko slavnost« so daleč naokoli rekvirirali žito in živino ter vino.^ Vsak udeleženec je dobil klobaso, pečenko, kruh in vino. Prišla sta tudi »ruski in angleški« zastopnik, ki pa sta govorila kar po slovensko ... Slavnostni govornik je bil »narodni heroj« Daki, ki pa se je udeležencem iz slav-
nostne tribune samo trikrat milostno priklonil, nakar je godba zaigrala koračnico, znamenje, da se je miting pričel in tako nadaljeval do ranega jutra. Uboga raja iz treh brigad je visoke rdeče dostojanstvenike stražila lačna in žejna.
... drugo jutro pa smrt
Za Oseljem pride rada žalost... Tako je bilo tudi dan »no največjem mitingu« razglašeno „plošno žalovanje. Ko se je namreč drugo jutro vračal z mitinga »major politične šole«, — neki Srbijanec — ga je presenetila domobranska patrola in ga poslala v »13. brigado«. Bil je za tolovajstvo zelo zaslužen, saj je stopil med razbojnike že leta 1941., takoj po razpadu Jugoslavije. Dekleta so morala naplesti za njegov pogreb vence. Pokopali so ga na Dvoru, kjer so pokopani »oficirji«, ki so padli na področju Trebnje - Žužemberk. Navadni vojaki so pokopani kar kje v gozdu, vse po načelu komunistične enakosti.
Daki, slavni zmagovalec šmarskega tunela, se je pripeljal še ob neki drugi priliki na Dvor. Seveda je bila pripravljena spet velika slovesnost, kakor po navadi, v gostilni Pečaver ali kakor so domačini navajeni reči »Pri treh šnclfajercah« ali »Pri lepih nog-cah«. Domače nadobudne hčerke se namreč prav dobro razumejo na brzostrelke in tolovaji radi občudujejo njihove lepe postave, zlasti slovijo te tičice po vitkih nogah. Vina je bilo preveč. Daki je pijan ležal brez puške v nezavesti do jutra, prav tako tudi njegova stražarja. Zgodaj zjutraj se je šele spet odpeljal »na položaj«...
Rdeča enakost in bratstvo
Dočim smo kaznjenci in navadna tolovajska raja jedli nezabeljen in neslan ovsen močnik, so se »štabovci,« s priležnicami vedno gostili z izbranimi jedili.
Tako so nekoč priredili »intimno« kosilo. Štirje fantiči v starosti do 12 let z belimi čejiicami na glavi in v belih predpasnikih so nosili na mizo same dobre reči: krasno juho z žlin-krofi, svinjsko pečenko, kokošjo pečenko, bravino, štiri vrste solate, orehovo potico, jabolčni kompot, jabolka, torte, kekse in več vrst vina.
Ista enakost velja za bolnike in ra^ njence. Ko je zbolel navaden tolovaj in imel že nad 40 stopinj vročine, je dobil v 4 dneh dve skodelici lipovega čaja brez sladkorja ali žganja, ko pa se je zvečer preveč napil oficir in se mu je zjutraj zaradi preobile pijače zdelo, da je bolan, je bila, takoj pri njem bolničarka, iskala po vasi zanj med in mu brž skuhala močnega čaja ter ga seveda primerno osladila.
Da tudi v zdravstvenem pogledu ni bilo za uboge kaznjenke nič preskrbljeno, se samo po sebi razume. Kadar je katera izmed kaznjenk zbolela, smo prosili za zdravnika. Namesto njega je prišla frizerka Nada — bolničarka iz belokranjskega področja — in »strokovnjaško« ugotavljala bolezni.
Včusih je bila Nada frizerka v Novem mestu in se ji še sanjalo ni o delu, ki ga opravlja zdaj. Bolhico, ki je imela na nogi rano — bila je samo pri-sadna pika — je določila za operacijo v bolnišnico, dočim je drugo bolnico, ki je zares bila bolna na želodcu, pa seveda bolezen ni bila vidna, spoznala za zdravo in je morala na delo. Zato smo se norčevale, češ bolničarka naj pride ob sobotah, da nas bo za nedeljo sfrizirala. Vse zdravilo, ki ga je ta bolničarka premogla, je bilo — nekaj žganja.
Poroka pod krivo brezo
Poroke pri tolovajih prav za prav ni treba, saj je svobodna ljubezen itak uzakonjena in je niti pred kaznjenkami niso prav nič skrivali. Bojevnic med tolovaji je prav malo in so moškim zlasti pri bojih samo v nadlego. Marsikateri tolovaj je sam dejal, da bi bilo treba najprej tolovajke pobiti, a ker služijo v razvedrilo komisarjem in komandantom, si tega ne upajo.
»Zakonski red« pri tolovajih je takle: Dokler nista poročena, sta lahko v istem štabu ali isti četi, po poroki pa gresta narazen — v »prekomando«. In če hoče mož obiskati ženo ali narobe, mora dobiti prej dovoljenje od štaba. Če nista »novoporočenca« partijca, ju sme poročiti vsakdo, partijca pa morata dobiti prej dovoljenje od glavnega poveljstva.
Tako so čakali skoraj pol leta dovoljenje za poroko partijec-narednik iz Št. Vida in partijka Mimi iz Novega mesta: »major« Rok — dan pred bado-ljevsko izdajo je zgubil roko — in to-lovajka Ančka iz D. M. v Polju. Poročil ju je sam komisar Bolko-Brilcj. K poroki sta prišla k Pečaverju v »angleških uniformah«. Za to slavnost so znosili posodo iz treh vasi, naropali vina, kokoši, prašičev itd. Vso noč so uganjali orgije, proti jutru so se pa stepli in ni dosti manjkalo, da se niso tudi za res udarili. Da so skoraj vso posodo pobili, se samo po sebi razume. A to dela kajpak samo »elita«!
»Ali sem zaslužil tako kazen ?«
»Poročnik« Černe iz Metlike, po poklicu frizer, je bil 29 mesecev v hosti. Pa se je »spozabil« in vzel neki ženski 80 cigaret, njo samo je pa posilil. Ker je bila žena komunističnega aktivista, ga je ovadila in ga je »korpus« obsodil na smrt. Ustrelil ga je Pelko — »Gašper« iz Toplic.
Izpolnili so mu tudi zadnjo željo: dobil je cigareto. Zaradi prijateljstva z Gašperjem ga pred smrtjo niso sle-
kli kakor druge obsojence, temveč so si obleko razdelili šeie po likvidaciji. »Gašper« je dobil površnik, »Kordun« škornje in hlače, komandir »Silvo«, 16-letni Ljubljančan, ki se mu vedno blede, da gredo Nemci, pa suknjo. Pred smrtjo je Černe milo potožil: »Ali sem zaslužil tako kazen zato, ker sem se
29	mesecev martral po hosti?«
Dne 24. maja so pripeljali na vozu nekega ranjenca. Prinesli so ga kar v jetniško sobo. Vsi smo se začudili, kaj Ijo.
Pride bolničarka Cveta s svojo kramo ter s silo odtrga krvavo obvezo, jo v naglici zamenja z drugo ter odide.
Po njenem odhodu smo se mu približali. Bil je hudo ranjen v nogo. Imel je prestreljeno kost.
Ko si je malo opomogel, smo ga začeli povpraševati, od kje je in zakaj je prišel v našo družbo. Le s težavo je govoril in povedal, da je od Prim-skovega, star 29 let in da so ga ranili tolovaji.
Ležal je brez vsake zdravniške pomoči, niti bolničarka Cveta ni več prišla. Bolečine je mirno prenašal. Dne 28. maja je bil obsojen na smrt.
Isti dan je bilo obsojeno na smrt tudi neko dekle iz Žužemberka. Skupaj sta bila v isti kleti. Nekaj dni so ju še pustili živeti. Kaj pa sta morala prestati, vedo le vlažne stene v kleti...
Neko noč okrog 11 so fanta blizu cerkvice sv. Antona ustrelili. Dekle so po nekaj dneh izpustili, češ da je »versko blazna«.
Ustreljena je bila tudi neka deklica iz Stavče vasi, nekaj tednov prej pa njena mati- Pravega vzroka seveda nihče ne ve. Tudi neko Domžalčanko so na poti proti Črnomlju brez sodbe likvidirali.
Angleške pošiljke
Tisti tolovaji, ki so stražili nas, Angležev niso nikoli prav posebno hvalili, češ da so kapitalisti. Dokler jih podpirajo, jih še nekako trpe, po končani vojni bodo imeli pa tudi z njimi končni obračun. Za delavstvo so samo Sovjeti. Kar smo mi videli, so jim Angleži poslali samo padala sestreljenih letal. To so bile vse angleške pošiljke. Iz tega blaga — padal — smo delali tolovajem spodnje hlače in srajce, vrvi smo pa razdirali, da smo dobili sukanec. Ker pa drugega niso poslali, — kar so dobili, so dobili od italijanskih komunistov — pravijo, da je škoda, da so jim sploh kaj poslali, ker bodo morale biti vsake hlače z zlatom plačane...
Rdeča porodnišnica
Večina tolovajk, lahko rečemo vsaj nad tri ččtftine, je šla v gozd žaracli vlačugarstva. Nekatere »zakonske« žene bodp ali so že postale matpre, včasih se pa tudi nezakonski ponesreči in tudi za te je v pečeni raju »poskrbljeno«. V 8. mesecu so sprejete v porodnišnico v Črnomelj. Dojenčki ostanejo potem v zavetišču pod »državnim nadzorstvom«, matere pa gredo zopet v »vojsko«. Neka Mirticeva, ki je njen mož v Gubčevi brigadi, se je sama prostovoljno javila za kuharico v delavski bataljon, sinčka pa je dala v »državno« zavetišče.
•
Bilo je na Dvoru pri Žužemberku.
V	gostilni »Pri treh šnelfajercah« je bilo vse razigrano. Kar na mah pa beži vse vprek skozi vrata in okna, tovarišico s hlačami v rokah, tolovaji pa so pustili na mestu vso »spremo« in jo udrli na vse pretege. Bili so sami višji funkcionarji- Ker ni bilo v bližini brigad, da bi jih varovale, so jo ubrali kar na hitrico. Čez kako uro pridejo nazaj. Bežali so pred lastnim tankom, ki so ga od nekod pripeljali, da bi nekoliko dvignili moralo, pa je prav zaradi tanka ta še bolj padla ...
Ko je prišel v delavski bataljon novi komisar »Enooki«, nas je zelo lepo potolažil. Povedal je, da gre vsakih 24 ur od nas na višjo komando ocena, da bomo po vojni vsi filmani in »da bodo z glavami belih prasic ceste tlakovane«.
Res, 1‘epe napovedi, dvakrat lepe ob vedno novih »amnestijah«.
Mi se pa glede tega in glede vsega pridriižimo besedam tolovaja, ki je dejal:
»Po vojni bo moral imeti vsak tolovaj svojega žandarja, drugače se bomo vsi pobili.«
Razočaranje lahkovernih
Kako so se v »totem becirku« navduševali za tolovaje, ko so jim lagali
o	raju, ki so ga deležni Kranjci! Obsojali so izdajalske »belogardiste«, ki služijo »okupatorju«.
Preden so lahkoverne Štajerce zvabili v gozd, so jim obljubovali vsega. Dobili bodo takoj novo obleko, imeli bodo krasno hrano, da se jim še sanja ne kakšno, dobili bodo cigaret na pretek.
Čez nekgj dni pa je prišlo razočaranje. Samb bajka na bajko, brez prave hrane, o cigaretah ne duha ne sluha, na vsakih pet korakov pa preži nanje .unrt.
Neki Štajerc, ki je brž spregledal, je dejal:	*
»V tej vojski pa ne bom. To ni vojska, to je navadna banda.«
In je pobegnil.
Med Štajerci je bilo tudi nekaj družin, ki so jih z isto pretvezo izvabili v gozd, ker so bili siromaki. Dekletom so obljubovali dobre službe v pisarnah, dočim bodo belogardisti popravljali ceste, nakar jih bodo poslali v, Sibirijo...
In so šli in se razočarali, mnogi izmed njih na smrt...
VINKO ŽITNIK:
ZATON
Dr. Drenik, bivši narodni poslanec in voditelj svoje stranke, sedi v svoji delovni sobi; pred nj:m na pisalni mizi leže dnevniki in mesečniki.
Za visokim oknom drugega nadstropfa se blešče v večernem soncu strehe stanovanjskih hiš in vil, med njimi po gredah in vrtovih je razlito žlahtno barvilo pozne jeseni; zadnji slapovi sonca poplavljajo mesto in dajejo tihi, umirajoči lepoti listov in cvetov zlat, prezrel smehljaj onemogle sladke utrujenosti; za vilami in vrtovi se rahlo vzpenja hrib, podoben močeradovemu hrbtu, na vrhu se beli belo oprsje cerkve. Za grič se spušča veliko sonce, podobno ognjenemu kolesu, ki škropi čedalje ožjo in gostejšo svetlobo	okoli sebe; razžarjenih
oblakov se že polašča topla barva krvi; žarki so razmetani vsepovsod po mestu kakor veliki pomarančni olupki, sence so vedno daljše in širše ter se z nemo muko iztezajo izpod sten in dreves, da jim izstopa znoj po sivih hrbtih..
Večer je svetal, izrel, dišeč in sladak kakor uležano jabolko.
Dr. Drenik je za hip dvignil zaskrbljeni obraz in se zagledal skozi okno; nje-!gov pogled ni videl dogorevajoče lepote večera; bolščal je neizrazno nekam v daljo ter tipal za mislijo, ki se mu je porajala iz temne slutnje. Iz vsega tega, kar je zadnje mesece bral, videl in uganil iz tisočkrat si oprečnih govoric in novic, se ga je polaščal teman občutek, da nekam tone; upanje, ki ga je skrivaj tako pozorno gojil vsa zadnja leta, da se	bo	vse	dobro izteklo in	da ravna
prav, je zadnje mesece začelo usihati. Čutil je, kako se čas vihamo podi po zemeljski obli, kako blazen je njen tek in kako onemoglo ostaja zadaj vse, kar je	o«	imel	za ustaljeno in	večno;	tla
so	se	mu začela zibati pod	nogami	—
pod temi močnimi, samozavestnimi nogami, ki so včasih tako trdno stale na govorniškem odru. Zdaj malone ve, da je	zamudil	usodne trenutke,	dneve,	ki
so klicali močne in neustrašene na po-zornico naroda ter zahtevali žrtev in tveganja, Sram ga je priznati samemu sebi, kako zlagan je bil pogum prejšnjih let in vsa njegova govorniška bojevitost, ki je terjala žrtev in tveganja samo od njegovih ovac. Njegovega srca se pola-šča tesnoba izgube; njegov ugled usiha, mladi rod ga odriva stran, ker klican ni hotel z njim in medenj; pozaba ga za-preda kakor pajčevina vse tesneje in ga duši. Tačas ie imel vse to za krvavo vojaško surovost, ki je dale'č od bojevitosti na govorniškem odru; vse to so se mu zdele neumirjene skrajnosti in poseg v to se mu je zdel zaletelost in prenagljenost; verjel je, da bo prej ali slej njegova toga sredinjska mirnost prišla do veljave. Veljal je kot spreten diplomat, za takega se je imel prav do zadnjega, zdaj pa vidi, kako se je vse ponesrečilo. Med viharno, verujočo .in bojevito mladino se čuti zapuščen in preraščen kakor parobek med mladim rastjem; zdaj ve, da se je uštel, ker ni gledal na ka-ealec vere in načel, ampak na kazalec dnevnih dogodkov, ki so bili tako burni, nasprotujoči si ter zahtevali poguma in boja. Čas je dokazal, da dr. Drentilc ni bil ne strateg, ne vojak, čeprav je včasih hotel biti oboje — seveda doma, v svojem udobju in na varnem, da ga ne bi mogla raniti nobena skrajnost, ker je hotel biti neviden, dokler ne pride »njegova ura«.
Opoldne, ko se je vračal iz pisarne, je srečal poročnika Branisla. Bil je nenavadno prijazen z njim; postala sta in
spregovorila nekaj besedi o stanju; ker Božidar ni utegnil, ga je za tisti večer povabil na dom, da se bosta kaj pogovorila. Izvedeti je hotel povsem jasno, kam in kod in ali bi mu bilo mogoče stopiti mednje — seveda odspred. To naj bi bil zadnji poskus.
Dr. Drenik je sunil dnevnik od sebe in zamrmral:
»Zdi se mi, da sem zamudil; zdaj bo že prepozno.«
»Kaj si zamudil? Ne trapi se neprestano! Pusti te papirje in pojdi z menoj na sprehod. Glej, Drago, tako lep večer je zunaj; zunaj si boš pomiril živce.«
Milena, Drenikova žena, je neopazno, kakor je imela navado, da je presenetila moža, stopila v delovno sobo ter obstala pred možem. Bila je pri štiridesetih s polnim okroglim licem in nenavadno svežimi ustnicami, ki so dajale pod iskrečimi se očmi izraz sladke, nekoliko prezrele dekliškosti. Bila je srednje velika, oblih udov, s čelom brez gub, prijetne zunanjosti, ljubezniva, površna, in ljubila moža, udobnost ter ugled. V času, ko se je njen mož vzpenjal na politični lestvi ter ga je iznad drugih, nižjih glav videlo širše občinstvo, ko je postal javna oseba, je bila nemalo ponosna nanj in njena sreča je rasla z ugledom moža iz dneva v dan. Možu je rodila dvoje otrok, Jasno in Milana; Milan je končal srednjo šolo ter se mislil vpisati na zdravniško fakulteto; Jasna je končala trgovsko akademijo, a čaka mirnejših časov in službe doma. Jasna je lepotica, trmasta in zelo občutljiva, površna kakor mati, a ceni ugled. Milan je živahen, vihrav in neuravnovešen dečko, kar ga dela prikupnega, razen tega pa bolj poslušen od Jasne. Vse je tako lepo kazalo, nič ni kalilo družinske sreče in bogatega | udobja, malo pred vojsko je celo kazalo, da se bo Drago vzpel do najvišjega mesta — koliko je mislila o tem in o prihodnjem življenju kot žena ministra, pa se je vžgalo, zabrnela so letala, zahrumeli topovi, kri se je vlila iz ran — in vse je bilo treba zaenkrat odložiti na pozneje. Da, če ne bi bilo tega nepotrebnega zla, te vojske, bi bil Drago gotovo že minister — poljuden in udaren v svoiih govorih kakor je bil, si je znal osvojiti poslušalce. Kako je znal užgati in razgibali poslušalce, kako prepričevalno je govoril! Kako so jo zavidale sosede, kako so se ji dobrikale in koliko jih je bilo dan za dnem pri njih z najrazličnejšimi prošnjami! Res, lepi, prelepi so bili tisti časi. Njen ljubi Drago je bil zdrav, vesel, cenjen, ugleden, vedno veder in dobre volje. Družina je kar tonila v obilju. Hvala Bogu, tudi zdaj jim še ničesar ne manjka, po-sestvece na deželi, ki ga je bil pametni Drago nekako po naključju kupil tik pred 'ojsko, je neverjetno prav prišlo, čeprav dobijo z njega le del pridelkov, pa se je le nekam vse čudno zavrlo in razmerje v družini je včasih postalo malo zagatno. Spočetka je bilo še vse polno sonca, vere in upanja, da bo vse to trajalo Ie nekaj časa in da se bo še vse vrnilo v stari, dobri tir, toda vojske noče biti konec, razmere postajajo čedalje bolj nevarne, čas teman in negotov in prihodnost kaže Dragu ter njegovim neprijazen, nerazumljiv obraz. Tolaži jo samo zavest, da si njen ljubi, pametni Drago »nikjer ni mazal rok«. Jasna, ta ponosna, ljubka neugnanka, je resda zavila malo preveč na levo; zaradi njene polomije bi bila malone izgubila prostost, pa jo je rešil poročnik Božidar; Milena je vse to pripisovala uspehu mladostne naklonje-
nosti do Jasne in ne Branislovi uvidevnosti. Tiste dni je zares prvič jokala, ko je grozilo, da bo njena Jasna, njen zlati otrok, zaradi neumnih in brezpomembnih lističev izgubila svobodo. Jasna je bila hči svojega očeta, da se je hotela politično uveljaviti. Hvala Bogu, da se je vse to tako dobro izteklo in da je zdaj Jasna mirna in bolj doma! Tudi viharni Milanček je imel nekaj na vesti, toda »bister in okreten« deček kakor je bil, jo je dobro izvozil, da ni nihče vedel za njegovo »napako« razen mame, papana in Jasne. Tako je ostal vedno doma pri njih. Lani v septembru ga je komaj udržala doma. Spet ga je prijelo, njej je prigovarjal, da je čas, da se uveljavi, da ne bo gnil doma in da lahko te dni vse zamudi in za vekomaj ne bo pomenil nič. Vse mesto se mu bo po-smihalo, Nahrbtnik je imel že nabit. Ko-ni bilo več druge pomoči, je Jasno poslala v pisarno po papana. Jasna je sicer trdila, da ni lepo, če fantje čepe doma, ko se dekleta borž za svobodo, toda šla je in papa je prišel iz pisarne. Dobro se spominja, ko je bil papa Mi-lančku rekel te-lc avtoritativne besede; »Bodi pameten! Ostani doma in čakaj, fant, čakaj! Če bodo zmagali, bodo zmagali brez tebe; sam veš, da hlapci in mesarski pomočniki ne bodo vladali, ker niso sposobni — orni so klavno meso, naj se tepo! Ce igro izgube, si samo pridobil in rešil sebe in nas. Trenutno stvar res »dobro kaže«, vendar bodi previden in ne verjemi vsega, kar vidiš in kar slišiš. Tisti, ki sejejo, ne bodo želi, tudi če bo zorelo, ker bodo med setvijo poginili; lahko se doma pripravljaš na žetev; če žetve ne bo, boš lahko ostankom povedal, kako nespametni so bili. Če hočeš biti voditelj, ne smeš tvegati samega sebe, ampak druge, tiste, ki niso sposobni za drugo pot kot za tveganje in navdušenje in boj, voditelj pa je žanjec. če pa zmaga nasprotna stran ali morda sredina, tisti, ki imajo »neomadeževane roke« v to polagam jaz vse svoje upanje, potem mi boš spet hvaležen, da imaš čiste roke. Ostani doma in opazuj in čakaj doma, kakor opazujem in čakam jaz, to je vsa modrost življenja za te dni! Ko bo ugoden trenutek, ko boš videl klasje — zdaj ga še ne vidiš — vidijo ga samo privklniki — pa bomo nastavili srp!«
In Milanček je bil pameten in ostal doma. Res so ga tovariši po strani gledali, ker jim je bil menda dal že besedo, pa se je navduševal za borce in jih poveličeval ter se s tem nekako opravičeval. Seveda, tudi brez prispevkov ni bilo. Treba se je bilo zavarovati za vsak primer, treba je bilo pokazati svobodoljubno liice. Kako hvaležna je Dragu za ta pomembni opomin, ki ji je njenega ljubega Milančka pustil doma. Čudno je le to, zakaj postaja Drago zadnje čase
Krasni uspelji stiskit domobrancev
Na Dolenjskem januarja 1945.
Pretekli mesec so imeli domobranci iz Cofove bojne skupine mnogo dela z ustanavljanjem in utrjevanjem novih postojank ob glavni Dolenjski cesti. Komaj pa so bile postojanke dodqbra utrjene, so se že podali v kombinirano petdnevno akcijo.
V	sredo, 3. januarja, so se podali iz Stične proti Žužemberku. V Velikem Križu pri Žužemberku so naleteli na prve tolovaje. Tu sta bila ujeta dva tolovajska intendanta, ki 6ta prišla rekvirirat mrvo. Intendanta, od katerih je eden nosil čin starejšega vodnika, drugi pa je bil njegov pomočnik, sta se domobrancem skrila v stranišče, kar pa ju ni rešilo. Ko so nato krenili proti vasi Reber, jih je spotoma ustavil tolovajski stražar. Domobranci so vdrli v va.s in pobili štiri tolovaje, Primorca Mersnik Jožeta pa ujeli. Eden od ubitih je bil tolovajski obveščevalec. Pisal se je Marinčič France, p. d. Uriglov, doma iz Vrbovca pri Dobrniču. Le-ta se je domobrancem 6kril v skrinjo v podstrešju neke kmečke hiše. Za domačine je bil pravi bič, zato so se po njegovi smrti globoko oddahnili. Ker je bila v vasi tudi tolovajska kuhinja, so domobranci dobili tudi več vojaških kotlov, konj, mul, goveje živine, mesa in vina. Večino tega plena so oddali tamkajšnjim kmetom, ki so imetje spoznali za svoje in katero jim je bilo zaplenjeno pri zadnjem tolovajskem »osvobajanju« po okoliških vaseh. Enak poraz so doživeli tolovaji v Ka-
menjah pri Občini. Tu je padlo okrog
30	tolovajev, več pa jih je bdilo ranjenih, neki Belokranjec pa se je predal. Dva tolovaja sta bila ujeta tudi v Šahovcu nad Trebnjem, eden pa v Veliki Loki. Omenjeni so prišli v vas nič hudega sluteč. Komaj pa so prišli notri, so jih že polovili domobranski stražarji. V tej akciji so bile ujete tudi tri tolovajke. Ena je bila gospodarska referentka. Pisala se je Kaplan Marija, p. d. Lazenska Mica, doma iz Vrbovca pri Dobrniču. Ta je bila posebno zvita. Ko so domobranci ponoči prišli v vas in so zvedeli, v kateri hiši je, so takoj šli tja in povprašali po tovarišici. Ona pa se je izdala za domačinko in je domobrancem zatrjevala, da v njeni hiši ni nikake »tovarišice«. Ker ji domobranci niso verjeli, so zahtevali, da jim z lučjo razkaže vse hišne prostore. Tolovajke res ni bilo nikjer. Ko pa bi morala biti preiskava končana, je pa vstopil v hišo neki domobranec in vprašal svoje soborce, koga prav za prav iščejo. Ko so mu odgovorili, da tolovaj-ko, je odgovoril: »Saj je ta ta prava, ki vam sveti!«
Ponovne borbe so bile nato v hribu nad Podlipo pri Dobrniču. Tu sta laški in št. viški udarni bataljon temeljito naklestila osmo, deveto, deseto Ljublj. brigado in Dolenjski odred, preostanek teh razbitih tolp pa je padel v naročje domobrancem iz Cofove bojne skupine. Ker pa je bila noč in se domobranci niso vrnili po isti poti, se število mrtvih in ranjenih tolovajev ne da ugotoviti, Go-
tovo je le, da je padel neki kapetan »Žane«, ki je bil brigadni komandant. V vasi Hrib pri Srednjem Lipovcu pa je bila razbita tolovajska komora. Tu so padli štirje tolovaji.
Celotne tolovajske izgube znašajo okrog petdeset mrtvih tolovajev in tri tolovajke ter dvanajst ujetih ali pribe-glih. Poleg tega je bilo zaplenjenega ali uničenega tudi več vojaškega materiala, konj, živine, vina in brigadnega arhiva. Preostanek razbitih tolp se je nato umaknil čez Krko.
Civilno prebivalstvo se je domobran-cev zelo razveselilo in jih samo prosilo, da bi ostali pri njih, ker tolovajev ne morejo več prenašati. Pripovedovali so o groznih rekvizicijah, ki jih tolovaji stalno delajo. Poberejo še tisto bore malo, kar imajo poskrito pred njimi. Mast, moka, žito, živina, krompir, čevlje, vse to gre z njimi. Včasih se zgodi, da sezujejo civile kar na cesti. Mobilizirajo od 15. do 60 leta. Kaj bodo počeli s 15-letnimi otroci in 60 letnimi starčki, je res vprašanje. Tolovaji so po večini slabo oblečeni, 6butev pa je skrajno nezadostna. Neka ženska je pripovedovala, da je pri nekem pohodu tolovajskih tolp skozi vas naštela 30 popolnoma bosih tolovajev, mnogo pa jih je videla, da so imeli noge povite v cunje ali pa imeli čevlje povezane z žico. Po vsem tem je gotovo le eno: V kolikor jih ne bo uničilo domobransko orožje, jih bosta pa lakota in mraz.
tako zamišljen in nekako zagrenjen; zapira se v svojo izbo, hlasta po časnikih, izprašuje, tehta in razporeja novice vseh vrst in iz vseh gnezd ter je vedno bolj zbegan. Saj več ne ve, komu bi verjel, ko pa se je že toliko novic izkazalo za laž in za limanice propagande. Propaganda je potrebna, to je res, kakor je vedno poudarjal Drago, toda ta propaganda zapreda človeka v popolno temp, da ne veš ne kod ne kam in da človeka pripravlja za blaznico ali za ječo ali za grob; tako je zadnje dni večkrat omenjal Drago.
Dr. Drenik svoji ženi ni odgovoril; bil je razdražen, da ga je motila v premišljevanju in prav zdaj, ko pričakuje poročnika Branisla; njegova posebnost pa je bila, da je v takih primerih molčal. Ker Milena le ni hotela oditi, jo je dr. Drenik karajoče pogledal.
Milena ni hotela oditi; zaskrbljenost, ki je njemu sijala z obraza, se je tudi nje polaščala. Gledala je njegov trdni, močni obraz z naočniki in rahlo plešo nad širokim čelom in se čudila spremembi ter razmajani trdnosti in tej zbegani samozavesti; do zdaj je bila vedno ponosna nanj, zdaj pa se ji je v srcu prvič zganilo sočutje. Zadnje mesece ga poklicno delo ni več veselilo, pa tudi klientov je bilo vedno manj. Uganila je, da je bilo Dragu njegovo politično življenje veliko več kakor pa njegova advokatura in da ji je to bolečino na razne načine in z različnimi izgovori dolgo prikrival. Kot politik se je dvignil nad svoje tovariše, iz neznanega odvetnika je zrastel v javnega delavca za narod; ta Dragov blesk je padal tudi na Mileno in na otroka. Dragu je slepo zaupala in verjela vanj vsa ta leta negotovosti in čakanja, ko jo je neprestano tolažil, da se bo še vse dobro izteklo; to minuto pa se ji je razodelo, da je s tistimi besedami tolažil in prepričeval bolj sebe kakor pa njo. Ko so ljudje iz naroda padali v mestu in na deželi, jim je bila ljuba ta neznanost, ta mir in pozablje-nost, toda Milena je uganila, da bodo dogodki prerasli njihov dom, če ne bo Drago uganil »svojo uro«.
»No, ali pojdeš na sprehod ali ne? Dobro ti bo delo! Dobro ti bo delo in razvedril se boš Potem bi šla skupaj v gledališče; že dolgo časa nisi bil. Zadnje čase preveč samotariš; tako ne 6meš, ljubi Drago, sicer bodo res ljudje pozabili na nas«.
»Zdi se mi, da smo že pozabljeni; prav za prav bi lahko rekel, da sem že prestar in da naj drugi delajo. Zadosti dolgo sem se mučil, zdaj pa se naj še drugi... Bomo še videli, sicer pa sem ti že večkrat rekel, da ne smeš vsega verjeti, kar ti polaga na jedilni list ulica . . . Treba je gledati globlje in to drhalasto, omejeno ulico sem šele sedaj začel spoznavati. To ni hrabrost, navdušenje in narodna samozfivest, to je smrdljiva brozga, ki brizga iz dna prevratnih, zavrženih duš, ki so meni tuje in jih sovražim. Čutim, da me bo zadušilo; moral bi se pognati že zdavnaj iz te umazane brozge na površje; zdi se mi, da je zdaj ie prepozno... Kdo bi razumel ta umazani krvavi čas. Dandanes brez bombe ne opraviš nič. Politik in narodni voditelj mora biti tudi strateg in vojak v resnici in ne samo v primeri... Zdaj razumeš menda, kaj sem hotel reči...«
»Kako si se naglo izpremeniil! Saj si mi še davi rekel, da je vse najbolje in da bo še vse dobro.«
»Seveda sem rekel, zaradi tebe, toda verjel nisem; že dolgo ne. Vojska se vleče v neskončnost in se bo nemara še vlekla in ne vsak mesec, vsak dan dobiva" politično in družbeno življenje drugačen obraz. Sprevidel sem, da je Milan napravil napak, ker ni šel k vojakom. Tačas je bilo seveda sramotno, danes bi bili lahko ponosni nanj. Branisel je prav svetoval. Meni bi to danes mnogo koristilo, v njem bi imel močno oporo, zdaj smo se tako rekoč sami izključili. Tako nam je Milan odšel kot »nevtralen« v delavsko organizacijo ter se sam ozinačil, da je smet in nič drugega ko delavec... Da, kdo je mogel meniti, da bo tako daleč prišlo, da ne bo nikomur prizane-šeno in da bo poslednjim najslabše...«
Iznenada je Jasna kot veter planila v izbo.
»Papa, papa, veš, kdo prihaja? — A tudi ti, mama, si tu? No, uganita?«
Devetnajstletna, vitka in vedra, s sladkobnim okroglim obrazkom in živordečimi ustnicami, v katerih kotičku se je skrivala upornost in ponos, v rdeči obleki in s kostanjevimi lasmi je bila res ljubka. Njen ravni no6ek je bil malce preveč mesnat in okrogel, kar je dajalo njenemu obličju izraz uživanjaželjno-sti. Papa je bil zelo ponosen na svojega »metuljčka« in mama je bila vsa zaverovana vanjo. Milena je opazila, da se je Jasna preoblekla. Poročnik Branisel je tudi pri Jasni zadnje čase precej pridobil na ugledu; sprva se mu je posmehovala in ga celo pomilovala; toda tudi Jasna kaže diplomatsko okretnost; Božidar je začel nekaj pomenjati za Jasno, posebno po zadnjem neuspehu z Duša-
1
nom, ki je končal v hribih. Ponos Jasne je tedaj hudo trpel; hotela se je poigrati z njim, pa ce je on z njo; imela je v načrtu, da ga bo pustila nalašč, kadar ji bo ljubo, samo da bo »trpel« zaradi nje, pa se je zgodilo narobe. Spoznala ga je, da je brezdušen, in ga je sovražila; njegovo smrt je sprejela povsem mirno, celo zdravilo je bilo njeni rani. »Kazen«, je rekla in bila odslej veliko bolj potolažena in dobre volje.
»Vem, da prihaja,« je rekel nekako nejevoljno dr. Drenik; »saj sva se domenila, da bo prišel. Vaju pa bi prosil, da se umakneta«.
»Jaz že ne!« se je našobila Jasna.
»Zakaj ne? — Ohol Svoj čas pa si bežali pred njim. Torej tudi pri tebi je zrasel njegov ugled. Ko je hodil poučevat Milana, pa ti je bil tako neznosno zoprn.«
V	glasu dr. Drenika je bila skrita grenkoba in porogljivost.
»Saj si ti, papa, sam rekel, da je ta dečko malo preveč domišljav! Ali se nič več tega ne spominjaš? Ti sam si poiskal Milanu drugega učitelja. O papa, ti postajaš pozabljiv! — Ne, ne umaknem se, tule pri oknu bom stala!«
Našobih je svoje ustnice, v sinjili očeh se ji je zabliskalo, stopila je k oknu, stresla z glavo in se naslonila na steno; sonce jo je oblilo z zadnjim zla* tam, da so bili kostanjevopšenični lasje podobni zlatemu, gorečemu grmičku.
Na vrata je odločno potrkalo.
Akademik Branisel v poročniški obleki je vstopil ter pozdravil, stoječ ko sveča z rahlim poklonom. Opazil je zadrego na vseh obrazih.
Dr. Drenik je trudno, z naporom vstal s svojega oblazinjenega stola in poročniku Branislu stopil nasproti.
»Pozdravljeni, gospod poročnik! Veseli me, da ste prišli! Natančni ste; s tem kažete, da ste res vojak in častnik.«
Pokazal mu je stol, ki je bil pripravljen zanj ob pisalni mizi.
Milena mu je samo smehljaje] se pokimala in odšla iz sobe.
Dr. Drenik {e s Uarajo*čim pogledom
ošinil Jasno pri oknu, kar je pomenilo, naj gre.
»Ali res moram oditi, papa? — če vi ukažete, gospod poročnik, grem, sicer ostanem. Vam bom ppslušna, papanu ne. On me vedno goni od sebe, kadar je kak resnejši pomenek; še vedno me ima za neumno gosko. — Krivico mi delaš, papa!«
Uprla je svoje sinje oči, ki so dobile) v tem trenutku vlažen blesk, v poročnika Branisla in ga pol boječe pol ponosno pogledala. Čutila je veliko spremembo med časom zadnjih let, kako 6e on dviga in kako ona ostaja neznatna kljub svoji lepoti, kajti v srcu ji je tlela želja, da bi nekaj pomenila in da bi se uveljavila, in to jo je ta hip navdalo z bojaznijo.
Poročnik Branisel je bil hladno vljuden.
»Zaradi mene, gospodična Jasna, lahko ostanete. Nikakih skrivnosti nimava s papanom. Sicer pa vas moram pokarati, ker ste papanu premalo poslušni; to vas izdaja,	da boste	tudi možu
uporni...«
»Bom, če me bo zapostavljal, sicer p>a ne; če me bo resnično ljubil, me ne bo zapostavljal, če pa bom resnično ljubljena, bom resnično ljubila in ne bom uporna.«	'
»Dobro ste	odgovorili,	gospodična;
samo to bi pripomnil, da je resnična ljubezen podvržena nastroju	in značaju
osebnosti in jo vsak človek gleda skozi svoje naočnike;	tukaj pa	so mogoče
pomote, samovolje in krivice, v prepričanju, izvojevati pravice resnične ljubezni... Pa pustimo tol Kar bom govoril, lahko slišite, celo koristilo vam bo. Morda boste tudi c.a naše narodno in družabno življenje gledali jasneje in pravilneje ko doslej. Živimo v času velikih dogodkov in velikih zablod, zato ni čuda, če so se nekateri več, drugi manj zmotili, nekateri pa s tem pahnili sebe in mnoge v pogubo.«
Zadnje besede je Jasna obrnila nase. Tudi dr.'Drenik je trpko zganil obraz. Iz Branislovih besedi je vela mirna gotovost in nekaka suverenost, ki je Jasno bolela. Kako majhna je nocoj pred njim! Spomnila se je večera, ko je Božidar bil sam v tej sobi z njo; Milan je bil že odšel in skakal spodaj na vrtu. Bila je navihana in mu nagajala in se mu dobrikala hkratu. Božidar je ves prevzet stopil k njej, uprl svoj pogled vanjo in ji s trepetajočim glasom rekel, da jq lepa, najlepša zanj, in da trpi zaradi nje. Jasna je bruhnila v smeh, ga pustila brez besed in hihitaje se odšla iz sobe. Božidar je stal osramočen. Čutil je, da mu je pljunila v srce. Odslej je z muko prihajal k Drenikovim. Bal se je srečati Jasno. Ona pa je bila tedaj zelo razposajena. Nekoč je stopila v sobo nalašč, ko je bil Milan odšel, in mu rekla:
»Gospod Božidar, vaše stvari sem brala, da, umetnik hočete biti. Mene^ veste, pa zanimajo filmski junaki...«
Dr. Drenika ni bilo doma, da bi bil odpovedal učiteljsko mesto. Čeprav bo lačen, te objestnosti ne more prenesti.
Daljo na 7. strani.
OBTOŽUJEMO..
Novih 03 slovenskih družin na poti v sneg in bedo
Mnogokaj je že znanega o strašnih komunističnih zločinih po slovenski zemlji, toda poleg umorov, ki so jih na tisoče izvršili, sodi komunistično divjanje v Hinjah v Suhi Krajini gotovo med največje zločine, kar so jih do sedaj naredili.
Kdo ne pozna Suhe Krajine in njene beračije. Ubogo ljudstvo je tod v trdem trpljenju in delu životarilo in se pulilo za košček kruha, ki jim ga je rezala ka-menita suhokranjska zemlja. Tako rekoč s silo so morali iztrgati iz zemlje svoj vsakdanji kruh, sedaj pa že več let tod divjajo komunistične tolpe, ki so jim požrle zadnji grižljaj kruha, jim odvzeli zadnjo siromašno imetje in prepustili to ubogo trpeče ljudstvo stradanju, preze-banju in poginu. Že tri leta trpi Suha Krajina pod komunističnim bičem, že tri leta ji tolovaji vsiljujejo »svobodo« beračije, umiranja in smrti, tako da lahko trdimo, da je doslej Suha Krajina največ trpela od vsega slovenskega ozemlja. Ko človek hodi po teh krajih in srečuje sestradane otroke, oblečene v vrečevino, — njih noge pa so povite v cunje, — ko srečuje kmečke ženske s solzami v očeh, 6e mu nehote iztrga iz srca vprašanje, zakaj mora to ljudstvo toliko trpeti, Pa je odgovor čisto jasen: zaradi svoje poštenosti. Poštenje Suhokranjcev, njihova ljubezen do trde kraške zemlje, njihova liubezsn do poštenih slovenskih družn is* prave svobode slovenskega naroda je tako velika, da se je zdela nevarna in pogubonosna za ves komunistični pokret. Zato so komunisti sklenili uničiti to zemljo z ljudstvom vred. Ravno to je bil vzrok zadnjega komunističnega grozodejstva v Hinjah.
Zgodba je prav za prav čisto enostavna ®n podobne tisočerim drugim, ki so jih že komunisti vprizorili na naši zemlji, vendar po strahotnih posledicah daleč presega vse druge Nihče ne bo mogel opisati gorja in trpljenja ubogega ljudstva in ne povedati tega z besedo. Razumel bo vse to samo tisti, ki trpi sam, ali ki je že podobno Kalvarijo preživel. Vsem drugim bo ostalo to samo mrtva beseda, zlasti onim, ki so brez srca do največjih slovenskih trpinov.
Dne 11. januarja ob pol 1 popoldne je bilo. Tedaj je v vas pridrvela VIII. komunistična brigada. Nekam čudno so se tolovaji tokrat vedli. Strašen bes jim je sijal iz oči. Ljudstvo se je preplašeno stisnilo po vseh kotih, pričakujoč strašnega viharja Bolj korajžni so še vprašali, kako to, da so spet nazaj prišli. Lden od komandantov je odgovoril, da je prišel nalog, da morajo vsi v Hinjah počakati, da bo prišla za njimi kuhinja jn da bodo tu dobili menažo. Ljudstvo se je za hip potolažilo, toda takoj jih je stisnilo nekaj pri srcu, zakaj videli so skozi okna, da je komandant dal nalog, da morajo nasaditi bajonete na puške. Takoj nato je dal novo povelje, da morata po dva in dva tolovaja iti s puškami v rokah po hišah in vse liudstvo od dojenčkov do starih očancev in bolnikov pripraviti na takojšen odhod. Tolovaji so se kot levi razdivjali po vasi in po dva in dva skupaj sta šla v posamezne hiše *n s puškami v rokah dala naslednja povelja: »Takoj se pripravite, da greste v Gasilni dom, kjer bo miting. V Gasilskem domu pa je hladno, zato vzemite n°k,a.j obleke a seboj.« Drugi so zopet reku: »Hitro se odpravite, pa vzemite s seboj skodelice, kajti dane6 smo tudi vam pripravili hrano, da se boste navadili počasi naših partizanskih navad.«
Ljudstvo je s strahom poslušalo ta povelja, vendar ni pričakovalo najhujšega. Še vedno so mislili, da gredo na miting, saj se je to že večkrat zgodilo. Vendar si niso vedeli razlagati satanske krvoločnosti, ki je sijala iz oči tolovajev. Nežne besede, ki so jih govorili ljudstvu, niso bile v nobenem skladu s strahotnim izrazom njihovih obrazov. Nihče si ni upal obotavljati se komunističnim poveljem. Zato je vsak kar na hitro zagrabil gorko obleko, zavil v odejo otroka, stari očanci so vzeli palice s seboj in v strahu in trepetu odšli, da spet slišijo — laž o komunistični svobodii. Samo za hip 60 komunisti nastopali še nekam obzirno. Ko pa so videli, da so ljudje začeli pobirati boljše obleke in odeje, ki so jim še ostale, so jim začeli vse puliti iz rok, tako da so po večini odšli res popolnoma praznih rok, s koščkom kruha v žepu, če so ga pri hiši še imeli. Samo nagi in jokajoči otroci so ostali ubogim materam v rokah. Od vseh stranii se je zgrinjalo ljudstvo v Gasilni dom in še neko drugo hišo, kamor so komunisti strpali prav vse ljudi od dojenčkov do starčkov. Tu so jih zaprli in vse zastražili. Ko sta bila tako vas Hrib in Hinje popolnoma izseljeni, tedaj so se pričele prave komunistične orgije. Tam nekje od Bele Krajine so komunisti privlekli s seboj ogromne kolone praznih voz in vse skupaj se je ustavilo sredi vasi. Ko so zaprti in zastraženi ljudje skozi špranje in okna to opazili, je nastal v zaporih strahoten jok in klicanje na pomoč; dobro bo namreč vedeli, da so ta trenutek postali popolni berači in da jim bodo morda vzeli še življenje, kot so že tisočem naredili.
Nihče ni sedaj mogel ovirati komunističnega divjanja. Začeli so po hišah ropati vse, kar se je dalo odnesti: živež, obleko, obutev, izpraznili so kašče, hleve in svinjake, pobrali so sploh vse do zadnje malenkosti, kar bi utegnilo koristiti komunističn:m tolpam. Jasno je seveda, da pohištva, poljskega orodja in podobnih stvari niso odpeljali, saj to bi jim pač ne koristilo pri nj'hovcm »osvobodilnem« delu. Vozovi so bili naloženi, vasi Hinje in Hrib pa popolnoma izropani.
V	tem času pa je večja komunistična skupina nosila v krasno hinjsko cerkev slamo. Prav takp so namestili slamo v župnišče, kakor tudi v vse drug« večje zgradbe. Delo je bilo končano.
Tedaj je prišel komandant tolovajske »brigade« k jokajočim ljudem, jih ozmerjal z narodnimi izdajalci, belogardističnimi svinjami, sodelavci z »okupatorjem«. Kar bruhalo je iz njega. Cele kupe psovk, vso komunistično gnojnico je izlil na to ubogo, že tisočkrat preizkušeno ljudstvo. Kot satan zakriči tedaj nad jokajočo in trepetajočo rajo:	»Marš ven, izdajalci,
poberite se, kamor hočete! Kdor se bo od kolone oddailjil in skušal kdaj prestopiti prag svoje hiše, bo na mestu ustreljen.« Tedaj so tolovaji odprli vrata zaporov in spustili ljudstvo, naj si gre kamor hoče kruha in toplega kotička iskat. Nihče ni smel več nazaj v svojo hišo. Pa po kaj naj bi še šel? Saj se je v njihove domove že naselila žalost in zapuščenost. V dolgih kolonah so odšli iz svojih rodnih vasi.
Čim so ljudje pod komunistično stražo zapustili vasi Hrib in Hinje, so tolovaji najprej zažgali cerkev in župnišče. Nato so šli z gorečimi bakljami po vasi in za» žgali še vsa ostala poslopja, tako da se je ogromno ognjeno morje razlilo čez dve lepi suhokranjski "asici. Ko so ljud-
je sredi zasnežene poti videli to grozno početje, so od žalosti popadali na tla. Strahoten jok in vrišč «e je izvil iz njihovih duš Matere so <-d bolečine vile roke in klicale k Bogu za pomoč, otroci so zaječali, starci so globoko sklonili svoje glave, ko so videli svoj dom, ki so ga z žulji zgradili. Vsem pa je bilo najbolj težko pri srcu, ko so videli, kako na	vrh hriba	gori njihov	božji hram,
ki je	bil	stoletja	edino zatočišče vsem
ponižanim in trpečim. Ko so komunist’, videli	te	grozne	prizore na	zasneženih
poteh,	so	kot levi	prihrumeli	na množice
ljudstva, jih pretepali s kopiti, suvali, jih pljuvali in jih nagnali dalje v mrzli zimski dan.
Tolovajem ni bilo dovolj, da so ubogemu ljudstvu vse požgali. še ožgane stene so jim bile odveč. Zato 60 prav vse, karkoli je ostalo zidanega na pogoriščih, še minirali. Danes so v vaseh Hinje in Hrib samo še strahotne razvaline, živa priča komunističnega zločinstva nad ubogim slovenskim ljudstvom	Zgorelo je
vse, prav vse, cerkev in zadnja samotna bajta ob vznožju hriba. Vse to je danes prah in pepel.
Tri in šestdeset slovenskih družin so
tolovaji ta dan pognali smrti naproti. Preveč je bilo že joka, preveč solza in žalostnih vzdihov. Zato so brez besede odhajali po globokem snegu na vse strani, eni v Kočevje, drugi v Ribnico, tretji v Dobrepoljsko dolino. Sedaj so bili ob vse. Dom so jim vzeli, hišo požgali, družino uničili. Ničesar drugega ni ostalo kot prošnja na ustih za pomoč in usmiljenje. Človek bi jokal, ko je gledal te dolge kolone uničenih družin. Matere so zavile svoje najmlajše v raztrgane vreče, nekoliko starejši otročiči so cepetali za materama in drgetali od mraza. Noge so imeli zavite v cunje, saj čevljev že dolgo ne poznajo. Počasi so se pomikale kolone po zasneženih in neraehojenih poteh. Njihov korak je bil vedno bolj počasen. Starim očetom in sključenim materam so že opešale moči in ta ali oni je moral sesti v globoki sneg, da se je nekoliko odpočil. Otrokom so zmrznile roke in noge. Začeli so jokati in klicati mater na pomoč. Kaj naj jim mama da, ko ničesar nima, ko nima koščka kruha in ne cunje, da bi zavila svojega najmlajšega. Dolge kolone so počasi obtičale v globokem snegu. Nič več niso mogli naprej, predolga je bila pot, preveč trpljenja se je zgrmadilo nanje. Tedaj so prišle vesti v Kočevje, pa tudi v druge kraje, povsod so hitro pripravili več vozov, da so šli pobirat po debelem snegu onemogle izgnance. Naložili so jih na vozove in jih odpeljali v domobranske posadke, kjer so jim dobri ljudje takoj nudili kos kruha in pa počitek za toplo pečjo.
Res, preprosta je zgodba. Vajeni smo že takih, iin drugačnih od tolovajev tudi pričakovati ne moremo. Ko pa človek posluša vzdihe teh izgnanih družin, ko od blizu občuti njihovo trpljenje in zapuščenost, tedaj šele prav do dna spozna, kaj komunizem pripravlja vsemu slovenskemu narodu in vsemu svetu. Zato ni čudno, da je slovenski narod, zlasti naše kmečko trpeče ljudstvo, že položil pred Bogom, narodom :n zgodovino ori-sego, da ne bo odnehal v borbi proti komunizmu prej, dokler ne bo kot črv pokopan zadnji tolovaj. Vemo, da bo še mnogo trpljenja, mnogo iih bo še moralo iti na isto pot kakor nesrečni Hinjci. Toda vse to bomo prenesli, zakaj naša vera v zmago pravice in poštenja in v božjo pomoč pri tem delu je neomajna.
11llllllllllllllllll!l!lllllll!!llllllllllllllllll!llllllllllll|||||||||!||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||f|||||||||||||||M
Nadaljevanje s 6. strani.
Kako vesel je bil, ko mu je naslednji dan sam dr. Drenik povedal, da bo 6in njegovega znanca in sorodnika poučeval Milana. Plačal mu je za ves mesec. Ko je odhajal po stopnicah, ga je Jasna molče gledala. Bilo ji je žal, ker je videla, da trpi bolj njegov ponos kakor njegovo srce. Motila se je, ko je menila, da se z Božidarjem lahko poigra.
Leta so tekla .,. Potem je prišla tista zadeva z Jasno in lističi in dr. Drenik se je obrnil nanj. Ali se naj zdaj maščuje? Ne! Rekel ji je nekaj resnih besed ji prikazal vso stvar v taki luči, da je vedela, kam lahko zdrsne, zato je spoznala, da je bila to le njena muhava objestnost, ki se ji ie zdaj otepala. Vedela je, da bi se bil Božidar lahko maščeval, pa se ni, Od tistihmal je Božidar pridobil v njenih očeh; večkrat se je spomnila nanj in vedela j e. kako se ji bo maščevala njena mladostna objestnost. Zdaj -jo je žejalo po njegovi prijaznosti in ljubeznivosti, Če ga je srečala na ulici v mestu, jo je vljudno, a hladno pozdravljal, vedno kakor odsoten. To jo je bolelo.
Dr. Drenik je bil nestrpen; 6am ni ^edel, kako bi začel. Nekako sram ga ^.bilo vpričo Jasne; ozrl se je nanjo in
'gospod poročnik, čestitam k lepim uspehom, jj[ jjj, in^te eadnje mesece vi in vasi tovariši. Le tako naprej! Vedel sem, da boste predrli in se uveljavili. To je pravo, zdravo gibanje, ki naj nas vse pripelje v leps0 prihodnost. Vem, treba se je vrniti nazaj Da pot poštenja, dela, biti zvest nusim narodnim vzorom ter ne hlastati po tuji navlaki.«
Poročnik Brani&el
se je smehljal. Ozrl se je skozi okno in videl, kako se je sonce potapljalo hrib; ujel je samo že zadnji ognjeni rob, podoben ukrivljenemu rezilu noža. Strehe vil so bile vse oblite s svetlobo, stene zidov p» &o rahlo posivele v sencah. Vedel je, da je ia »diplomatska poteza dr- Drenika, da
se mu zadnje čase dr. Drenik primika in hoče nekaj začeti, kaj in kako, mu še ni znano, to bo nemara izvedel zdajle, ker čuti, na katero stran se tehtnica nagiblje.
»Da«, je dejal mirno in prepričevalno, »delamo in prepričani smo, da bomo z božjo pomočjo dokončali, kar smo začeli in da bomo zmagali. Toliko vere in °gnja je v nas, da se ne bojimo nikaklh zaprek. Obžalujem pa, ker ne morete takih čestitk izreči svojemu sinu Milanu; sam sem ga prišel vabit, pa sem kasneje izvedel, da zaradi vaših nasvetov ni šel. Zaradi vas se je izneveril naši skupni narodni dolžnosti; kot politik pa bi moral vedeti, da je v takem težkem položaju, v kakršnem je naš narod bil, dolžan vsak zdrav član naroda prispevati k njegovemu vstajenju in ozdravitvi po svojih telesnih in dušnih močeh To ni več politika, igra z lepo zvenečimi besedami, ampak boj, boj za življenje in smrt, zdaj gre za biti ali ne biti, da se izrazim s Hamletom. Prav tako ni lepo, da se naši bivši politiki in javni delavci zakrivajo v neznanost in neznatnost in stoje na preži, kdaj bo »prišla njihova ura«, kajti povem vam, da te ure ne bo in da bo čas šel mimo njih in jih pustil v senci, v katero so se sami poskrili, Ker molče zdaj, bodo morali molčati tudi pozneje, čeprav si domišljajo, da bodo lahko govoričili in morda vršili vlogo sprave. Zdaj bi morali vstati, govoriti, vzpodbujati, hrabriti, tolažiti in kazati kod in kam, pa čeprav za ceno pljunka v lice in grožnje, da bodo padli. Zdaj je čas dela in boja, ne čas dvoma, opazovanja, strahopetne nevtralnosti in molka!«
Besede poročnika Branisla so padale neusmiljeno na srce dr Drenika. Ni se nadejal te neprizanesljivosti. Toda poročnik Branisel je hotel jasen pogovor in mu čimprej povedati, kaj on misli, in čimprej izvabiti, zakaj ga je dr. Drenik klical. Dal mu je takoj občutiti, da tu ne bo nikake kupčije, da ni meietar, in da ne more odločati o nikakih izje-
mah. Brez njega ve kam in kaj mu je storiti!
»In če ne zmagate in padete, gospod poročnik? Vem, da ste prepričani v zmago svojih načel, ne smete pa pozabiti, da so prav tako prepričani tudi drugi, ki se bore proti vam. Škoda bi vas bilo. Ne razumite me napačno, da se s tem zavzemam za vam nasprotni tabor, ampak zato, ker danes ne vidim nikjer tiste trdnosti, o kateri vi govorite. S tem skušam opravičiti svojega papana, da ga nekako razbremenim in operem njegovo krivdo v vaših očeh.«
Jasna je pozorno gledala Branlslu v obraz; jezilo jo je, da jo je Božidar poslušal kakor odsoten in da se ni niti ozrl nanjo.
Dr. Drenik je bil zelo hvaležen svoji hčerki za te besede. Kar razbremenila ga je. Kako prav je, da je ostala. Njej je laglje govoriti bolj odkrito, neposredno, njej Božidar ne bo zameril, on pa bo le izvedel resnico in koliko je upati na kako odločilno mesto pri njih.
Poročnik Branisel je uprl 6voj pogled v Jasno; opazil je, da se je zbegala in zardela. Kaj vse mu je svoj čas pomenila! Zdaj mu ne pomeni ničesar več. Tedaj mu je bila vzor dekliške zunanjosti; kaj vse so mu pomenile njene oči, njeni lasje, njene ustnice in njena lepa rast; zdaj mu vse to ne pomeni dosti več, ve, da je vse to le lep vrč, ki je lahko čisto prazen in more pri njem ostati človek žejen in razočaran, zdaj mu gre za dušo, za lepo, močno, plamenečo dušo, ki ima svoje korenine v Bogu, Jasna jih nima,!
»Če padem, vem, zakaj bom padel. In ne boni padel ne prvi ne najboljši! Vzori in načela, za katere nisi priprav-
Ali nnj vam še naprej leže stare obleke, čevlji in drugo brez linska v omarah? Preglejte starino in jo prodajte nakupovalnici Socialne pomoči
ljen zanje umreti, niso vredni tega imena, so le kramarsko blago kakega demagoga. Poglejte naš nasprotni tabor, kako se usti o nekem bratstvu in enakosti in v imenu tega bratstva in enakosti počne največja nasilja, pokolje in zatira na najbolj krvav način prav bratovsko skupnost naroda in ubija človeško osebnost, tisto, kar prav za prav dela človeka Iz osebnosti, ki naj bi bila povezana v pravični skupnosti, deiajo brezosebno čredarstvo proletariata in v imenu svobode jemljejo posameznikom in narodom zadnjo trohico notranje in zunanje svobode. Treba je ljubiti svojega blžnjega kakor 6am sebe in predvsem v dejanju in resnici, to pa je mogoče le tedaj in tistemu, ki ljubi svojega Boga iz vsega svojega srca. To je vsa modrost življenja, ki velja za vse narode in čase, le da v času dobiva raznovrstne, upajmo, da vedno popolnejše oblike. Za to se bojujejmo in ne zidamo samo nase, ampak na pomoč Tistega, ki je rekel: »Zastonj se trudijo, ki zidajo hiše, ako jo ne zida Gospod!« Zato ne poznamo malodušnosti, pa najsi trenutno še tako neugodno kaže, sodeč po človeških očeh in člcveški modrosti. Zmagali bomo, gospodična Jasna in dr. Drenik, pa čeprav jaz padem. Žrtve morajo biti! Mi ta izrek pojmujemo osebno, ne jemljemo te besede propagandno za lov nerazsodnih in lahkovernih množic, ob katerih poginu bi se cinično smehljali ter računali, da bomo mi slavili zmagoslavje na žrtvah tistih, ki smo jih poslali v pogin. Če bi vse to gledali s tega zrelišča, bi ne potrebovali nikakih pojasnil in bi od prvega dne vedeli, kod in kam in kaj je vaša dolžnost!«
Poročnik Branisel se je razgrel. Govoril je prepričevalno. Dr. Drenik se je čutil osramočenega; bolelo ga je tudi, ko je videl, da poročnik Branisel dobro ve, da njegova hiša ni čista, kako klavrno vlogo je igra! in da mu je poslej izključen vsak samozavesten nastop v javnosti, da, celo pogled. S tem mu je povedano, da je že izključen, na kako mesto
v	ospredju niti misliti ni, saj je mladina dvignila svoje ljudi na površje, in da se z nobenimi zvezami po ovinkih ne bo mogel dokopati do kakega vplivnega mesta. Ve, da je stopil v skupino opiez-
nežev, ljudi, ki niso zmožni ničesar tvegati, ki nimajo poguma, ki nimajo močne vere, ki neprestano omahujejo, in da nima zadosti moči, da bi odbijal besne in zavratne napade nasprotnega tabora. Vendar pa je hotel izvedeti, kaj mislijo poročnik Branisel in njegovi o koncu in o 6pravi, o ljudeh, ki bodo nujno potrebni kot nepristranski, da bi izvršili spravo s svojo neomadeževanostjo in neprizadetostjo pri tem ali onem taboru in ki bi si mogli pridobiti postojanke pri obeh in tako priti blizu vrha.
»Verjemite mi, da bo prej ali slej prišlo dio združitve, saj drugače je nemogoče. Ali naj bo narod večno razdvojen? Treba nam je in potrebne so nam tudi sile, ki bi združevale tiste zaničevane in' točasno zapostavljene sredinske osebnosti. Saj drugače biti ne more!«
Dr. Drenik je bil prišel na svoje polje in 6e razvnel. Hotel se je opravičiti in prepričati poročnika Branisla, da le ni tako nepotreben in celo škodljiv, kakor mu je bil pojasnil med pomenkom.
Jasna je radovedno opazovala oba. Pogledala je Branislov obraz in takoj spoznala, da je papanov govor brez učinka.
»Če tako mislite in upate, gospod doktor, vam priporočam odhod v hribe kot najuspešnejše zdravilo. Tu sta dva svetova in med njima je brezno, za katerega ne moremo najti bruna za premostitev. Eden bo moral podleči in rad ali nerad sprejeti politične, socijalne, kulturne, religiozne, juridične in ostale smernice, ki naj naravnajo pot človeštvu v no-
vi	red. Kadar bo nasprotna stran premagana, mislim vodstvo, bo zapuščena in zbegana čreda rade volje pritekla v naš tabor brez kakršnega koli mešetarjenja sredincev. Saj ti ne razumejo in ne morejo razumeti ne našega ne nasprotnega tabora. Nanje bi mogli obrniti svetopisemske besede:	»Ker	nisi ne gorak ne
mrzel, te bom izpljunil iz svojih ust.«
»Zelo samozavestno govorite, gospod poročnik!« je vzkliknila Jasna. Bolelo jo je, da je z zadnjimi besedami tako prizadel njenega očeta? obenem pa je čutila, kako je ugašal sijaj njenega ugleda; uganila je. da Branislu pomeni prav toliko, kolikor je on pomenil njej tedaj, ko se je igrala z njim in ga pustila trpeti. Trpela je njena samozavest in njen ponos. Njegov ponos je zadel ob njen ponos in ga ranil, ker je bil močnejši; čutila je, da ga prav za prav sovraži.
Dr. Drenik je spoznal, da je doigrano. Čutil je, da so ga Branislove besede sunile v tok časa in da v njem tone, čeprav je dolgo stal na robu in si z naporom ustvarial neko navidezno ravnotežje, da ni omahnil prej. Začutil je, da je smisel njegovega življenja uničen, njegova osebnost je dihala s škrgami priznanja in ugleda, toda že dolgo je čutil, kako usiha blagodejno okolje in kako ga je Branislov obisk vrgel na suho, kjer bo tako rekoč moralno poginil. Z muko je vstal s stola.
»Hvaležen sem vam, gospod poročnik, za obisk, še bolj pa, da ste se svoj čas zavzeli za Jasno ...«
Sprevidel je, da je vsako besedičenja nesmiselno, in je umolkniL
Jasna je trpela, ko je videla, koliko papa trpi; v oči so ji stopile solze, toda ustnice je stisnila. Začutila je jasneje od očeta, kako trd in neusmiljen je čas, v katerem živi.
Poročnik Branisel je z enim pogledom takoj vse razumel. Začutil je nekako usmiljenje, toda saj ni on tega kriv! Koliko jih je, ki nimajo ne svojcev, ne strehe nad seboj in ne, kaj bodo dali v usta. In zakaj? Zaradi mlačnosti, brezbrižnosti in lahkomiselnosti premnogih, ki so podobni dr Dreniku in njegovi družini Če oni trpijo, trpijo samo zato, ker je prizadeto njihovo samoljubje, drugi trpe, ker so jim uničene vse pravice do življenj*.
»Življenje nas je vrglo v čas, ko seka krvavi meč med ljudstvi in narodi zemlje in deli ljudi na dvoje. Človeku pa je dan v pomoč zdrav razum in še milost božja, da ve hoditi prav, in potrdilo svojega poslanstva, ki je: tako živeti, d« bodo od tega življenja srečni drugi in ob uri smrti s čisto, posvečeno dušo stopili pred božje obličje Preveč pozabljamo na svoj zadnji in najpomembnejši namen — s tem življenjem si nakloniti ljubezen božjo. Res, vse to zveni nekako pridigarsko, življenje ..zadnjih let pa je dokazalo, da je zato prišlo do tega krvavega spopada, ker smo hoteli Boga vreči iz javnega življenja in se polastiti njegove pravice in vladanja. Bili smo kristjani samo še po krstni knjigi, naše življenje in#naša dejanja pa so bila popolnoma popaganjena. Naš boj je boj za vrnitev božjih pravic v javnem in Zasebnem življenju, zakaj to je edina pot do miru in sreče To je boj, ki naj vrže človeka-boga s prestola njegovega napuha in ga privede v varno zavetje božjega podložnika in otroka. Če boste vse to umeli, ne boste mogli biti nesrečni, ko vendar vidite, da premnogi nimajo niti stotinke tega, kar imate vi.
—	Pa dovolj! Mudi se mi na svoje službeno mesto. Lahko noč!«
Segel je v roko dr. Dreniku in Jasni, preden sta mogla ta dva kaj odgovoriti, in prožen je odšel skozi vrata.
Jasna je bila kakor poplavljena od zadnjih Branislovih besed; čutila je neko nevidno moč, ki je izhajala od njega; predobro je opazila, kako je papanu kar sapo jemalo in ni prišel do besede.
Dr. Drenik je sedel nazaj na svoj oblazinjeni stol in čutil, da se ga polašča oslabelost.
»Jasna, pojdi in mi pripravi čaja!«
»Bom, papa. NiE si tega ne jemlji k srcu, Mir je več vreden kakor tisti zlagani ugled. Zadnje čase tudi jaz precej mislm in reči moram, da smo lahko srečni, če bomo ohranili svoje glave. Boj še ni končan. Poročnik Branisel je res govoril po prepričanju in iz srca, zamolčal pa je, kako ga čaka še hud boj Toda on je mlad, na začetku poti; zdi se mi, da namerava napraviti kariero. Kar naj jo, jaz mu jo privoščim. Kar naj pleza visoko, visoko in se milostno ozira na nas in name ...«
»Jasna, postajaš zagrenjena! Mlada si še in lepa. Samo pametna bodi.«
»Saj bom, papa. Zdaj je tak čas, da moramo biti pametni. Kaj nisi opazil, kako ostajam doma in kako sem postala krotka. Če včasih tebi kljubujem, mi ne emeš zameriti; samo s teboj še lahko govorim od srca in se nekako sprostim. Svojih prilizujočih tovarišic pa sem že do grla sita.«
»Ali morava res tolažiti drug drugega? Le pomiri se Jasna in reci mami, naj mi pripravi čaja. O vsem tem pa njej molči. Saj jo že Milanova odsotnost boli...«
Jasna je neslišno odšla skozi vrata in gledala na dr. Drenika, kako je položil svoje močne bele roke na pisalno mizo in kakor starec počasi spuščal glavo nanje.
Svetloba za visokim oknom je umirala. Zagrinjalo oblakov se je težko spustilo čez zahod in za cerkvijo na griču, skozi ozke redke mreže pa je brizgala zadnja svetloba kakor kri iz ran; iskre svetlobe so se spreminjale v pepel ter zasipile drevesa in hiše. Visoka soba je temnela, luč je vidno odtekala iz nje, tema je nevidno in neslišno vrela iz sten in jo zalivala. Sključena postava dr. Drenika ob pisalni m:zi pa je bila videti komaj zaznavno kakor črn kpmen na dnu tolmuna ,..	Vinko	Žitnik.
Ali že imate
Orne
Mue
Dokument o najstrašnejšem razdobju slovenske zgodovine
o deln komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu? 250 strani velike oblike, 380 slik, dokazil in listin v fot. posnetkih.
Cena 40 lir.
Dobi se t vseh knjigarnah !n t uredništvu »Slovenskega dom&c*
Knjige in mladina
V časopisih smo brali, da bo v kratkem ustanovljen »Kulturni svet«. Toplo pozdravljamo zamisel, ki naj že vendar enkrat organizira slovenske kulturne delavce in smotrno uredi, vodi in nadzira naše kulturno in umetniško ustvarjanje.
Razen vprašanj, ki zadevajo kulturnike same, tudi z njihovimi perečimi in neurejenimi socialnimi razmerami, bo velika in važna naloga te pomembne ustanove tudi ta, da bo organizirala in spravila V pravi tir izdajanje in razpečavanje književnih del, teh naših najštevilnejših in najpomembnejših kulturnih proizvodov.
To so stvari, ki jih bo morala zbornica natančno pretresli, če hočemo dobiti na našem književnem trgu kolikor toliko urejene razmere, da bomo lahko zaključili bolno poglavje iz preteklosti našega knjižnega trga.
V tej zvezi bi rad dal danes le rahel nasvet, nanašajoč se na vprašanje knjige in mladine.
Znana resnica je, da mladina knjig ne samo bere, marveč dobesedno požira. Prebere vse, kar ji pride pod roko. S tem seveda ne mislim mladinske literature, ki je, izvirna in domača, v splošnem neoporečna. Toda mladina, nedozorela in nezmožna presojati, bere, kupuje in si izposojuje tudi knjige, ki so namenjene samo za odrasle. Večkrat tudi take, ki jih po umetniški in etični strani niti odraslemu ne moremo nasvetovati.
Starši in vzgojitelji sami največkrat ne znajo ločiti, kaj je za mladino primerno in kaj ni. Velikokrat je to zaradi tega, ker ne poznajo knjige, ne malokrat pa tudi tisto ohlapno mišljenje staršev, češ otrok naj kar bere, saj razume tako ne. Zahtevati bi bilo, da bi se starši, oziroma vzgojitelji o knjigi, ki jo mladostnik hoče brati, vsaj posvetovali s kom, ki jo pozna, ali pa jo sami najpoprej pregledali. Ker se pa včasih tudi taka osebna kontrola ne da izvesti, kajti sin, hči ali učenec si knjigo lahko sposodi pri prijatelju ali v knjižnici, morda tudi kupi, naj bi od že izdanih del knjižnice mladostnikom nikakor ne posojale knjig, ki so namenjene samo za odrasle. Ravno tako bi morala vsaka knjigarna prodati otroku samo mladinsko knjigo. Za bodoče knjižne izdaje mladinskih in drugih knjig se mi zdi, da ne bi bilo napak, če bi se uvedlo za vsako novo leposlovno delo posebno znamenje, natisnjeno v knjigi, tako imenovani vodni tisk. To se je že marsikod drugod vpeljalo. Pri roki itnam hrvalske mladinske knjige, ki imajo tiskano v vodnem tisku: Priporočljivo za šolske knjižnicet
To znamenje pa naj ne bi bilo vtisnjeno samo. v knjigah za mladino, marveč tudi na vseh drugih, vsaj leposlovnih delih. Imamo kopo bolečih primerov, ko so tjavendan izhajale leposlovne stvari, doitiače in ptevbdnc, ki tega nikakor niso zaslužile. Ne po svoji umetniški strani in pomenu, ne po etični vrednoti. Tam, kjer bi morale biti resnične umetniške stvaritve, smo dobili v naše kulturno področje balast, ki ni bil samo odveč, marveč je kvarno vplival na naše pravo razmerje do kulturnih in umetniških vrednot ter bralca tudi moralno razkrajal.
Ce je izločitev lakih del z našega knjižnega trga in iz javnih knjižnic že danes nujna zadeva, je prav tako nujno, da se bo možnost izdajanja tovrstne literature že vnaprej zatrla, llazen take »gnile literature« pa izhajajo tudi resna umetniška dela, ki pa kljub temu niso primerna za vsakega. Pri tem ne mislim na stopnjo izobrazbe ali psihično možnost dojemanja tega in onega leposlovnega dela, temveč na njegovo moralno vplivanje na bralca. Konkreten primer: roman poljske pisateljice Kos-sakove: »Križarska vojna«, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu, ima v izvirniku vtisnjeno z vodnim tiskom: Knjiga ni za vsakega! Znamenje je vtisnjeno kol opomin, da je knjiga primerna samo za resnega in dozorelega bralca, starši in vzgojitelji pa tako vedo, da je mladini ne smejo dati v roke.
Ustanovi naj se kulturna ustanova, ki bi pred izidom pregledala vsak rokopis leposlovenga dela, preučila, če je umetniško vredno, moralno in etično neoporečno, skratka, če zasluži, da izide. Ustanova, ki bi delo tako odobrila, bi morala tudi zahtevati za vsako tako novo knjigo morda prav tdko znamenje v vodnem tisku, kakor sem omenil zgoraj. In sicer posebno znamenje za mladinsko knjigo, posebno za knjige, namenjene odraslim, ki jih sme brati tudi mladina, ravno tako znamenje pa tudi za vsa druga dela, ki bi s tem dobila svoj umetniški *imprimatur« in kot vredna umetniška duhovna pridobitev obogatila knjižni trg in našo kulturno zakladnico.
Teh nekaj priložnostnih vrst, napisanih iz ljubezni in skrbi do naše knjige, pa naj sproži čim več in boljših konkretnih predlogov in najde polno razumevanja tudi pri snujočem se »Kulturnem svetu« in pri naših oblasteh.	S.
Kupite in oglejte si januarsko številko novega verskega lista
fl
RAST
ff
n
IVAN CANKAR V NOVI PODOBI
(MISLI OB GORŠETOVEM KIPU)
Verska vzgoja je v današnjih časih njavažnejši moment in potrebno je, da vsak poskrbi za svojo versko izobrazbo. — Novi list, ki je skrbno urejevan, naročajte pri Upravi »RASTI«
Ljudska tiskarna
Globoko vdrte, iz sence zroče oči, ki I pol srepo in uporno gledajo v dušo gledalca in terjajo od njega odgovor, obenem pa skoraj mehke in trpko zastrmele v prividu gorja, ki so ga napovedovale in se je sedaj scedtlo na ta njihov ljubljeni košček sveta, — to je vtis, ki ga dobi človek ob prvem pogledu na belo kamnito obličje velikega oblikovalca slov. besede. Vse druge podrobnosti obraza vstajajo šele po natančnejšem opazovanju, počasi, kot iz megle: Močno naprej štrleče čelo, ki je s tako upornostjo, zdaj verujočo, zdaj obupavajočo nad vsem, butalo ob jezove ljudskih predsodkov; težki valovi las; nazaj potisnjene, a izrazito oblikovane ličnice; v senci zanj tako značilno povešenih brkov toneča usta — iz-gleda, da pravkar gnetejo strupen, a tako plastično dojemljiv odgovor kritikom, tem riot »istrsko kljuse« vedno v krogu hodečim bitjem; kratka brada, komaj vidna v morju sence. Vsi ti deli obraza eo podrejeni težeči, na obeh konceh v izraz napetega raznriiljanja navzgor zaviti vodoravnim obrvi in očesnih kotanj.
V	vrsti mnogih več ali manj posrečenih upodobitev tega stebra slovenske Moderne, zavzema portret mojstra Gor-šeta čisto posebno mesto. Kipar se je približat svojemu portretirancu z nove strani: pustil je ob strani delajtiranje pesnikovih fizionomiičnih značilnosti, skušal je dojeti glavo našega genija v čimbolj preprostih masovnih skladih, obrazne posameznosti pa naj izdihavajo upodobljenčev notranji obraz — umetnika, z vsemi njegovimi tolmuni, bolečine, upora, razočaranj, ljubezni in vere. Duh velikega vidca naj se utelesi, duh sam naj vtisne dokončne oblike obrazu pesnika, oblike, ki so nam dostikrat zastrte s kopreno o dražečih detajlov! Ustvariti portret, ki bo sicer v skladu s Cankarjevimi tiziognomič-nimii posebnostmi, ki pa bo predvsem portret notranje poglobljenega, drznega, da, kar ostrega borca besede, genija, ki je hodil proti toku maše, vidca in nemirnega popotnika na tujem. Morda je mojstru Goršetu stopil pred oči Rodinov Balzac, ta genialno razumljeni portret ustvarjalca »Človeške komedije«. Rešiti se spon konvencionalne portretne plastike, upodobiti duha, vse ostale prvine, dosedaj morda glavne, pa skrčiti na minimum, ta težnja, mojstrsko ujeta v »Balzacu«, diha tudi iz Goršetovega Cankarja.
Mojster Gorše je delal kip po naročilu: izkleše naj enega izmed naših slavnih mož. Odločil se je za Cankarja, ker mu je bil vprav ta s kiparskega in čisto psihološkega pogleda najbolj privlačen. Cankarjevega obličja se je lotil že pred leti v Trstu — takrat v reljefu — a delo ni dokončal. Sedaj pa je — po skrbnem študiju dosedanjih portretov in fotografskega materiala začel z oblikovanjem v glini. Sredi dela je osnutek opustil in se je odločil za bolj svobodni, na fotografske perdloge čim manj vezan portret. Kip v glini je hitro dovršil, nato je začel z delom v kamnu. Mojster namerava zasnovati nov Cankarjev portret zase, ker se bo mogel še bolj razmahniti in velikega pesnika globlje dojeti, kot mu je bilo mogoče v tej naročeni upodobitvi.
Marijan Tršar.
>/Vv ^:
O domovina, ko te je Rog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od izhoda do zahoda; Šel je mimo slinili pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od Štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom- Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, snce vztrepeče od same sladkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!
(Ivan Cankar: Kurent.)
Laž ali strahopetnost ?
Za novo leto izide navadno zelo veliko koledarjev im koledarčkov. Težko jih čakamo, saj eo to priročniki, ki pridejo človeku vedno prav Tudi večje koledarje, ki jih navadno izdajajo velike naše knjižne družbe, radi prebiramo im pregledujemo. Te knjige eo dokument časa. Ob teh člankih se 6pomiimjamo svojih doživetij, ki eo z usodo naroda tako tesno povezami. Tudi zgodovinar bi iz teh knjig črpal bogate podatke im spoznam ja za dobo, v kateri živimo.
Zato morajo biti ti koledarji res ogledalo im verna podoba čaea. Preobširno bi bilo, da bi se zdaj dotikali veeh številnih tovrstnih knjižnih izdaj. Med največje im najzanimivejše spala gotovo »Slovenčev koledar«. Všeč nam je predvsem zato, ker ee je dotaknil veeh dogodkov, e katerimi je bi.! naš nared v preteklem letu tako teemo povezan
Ob tem koledarju pa človek gleda druge, manjše različne pratike itd. V rokah imam tako imenovano »Veliko« aLi Blaemtkovo im Vodnikovo pratiko. In ob tem ee mi vsiljuje tale misel: ali more iziti danes neka »pratika«, koledar, ki bi šel mimo vseh dogodkov, s katerimi jo bil na narod v preteklem letu tako tesno povezan. Res je, da nas koledar opozarja in seznanja z dogodki v bodočem letu, vendar 60 vsaj do sedaj hoteli biti koledarji tudi pogled v preteklo leto. Po nekaterih člankih vidimo, da ec tudi še 6edaj ta evoj namem obranili
In če izhajajo e tem namenom, kako more iziti pratika, ki ee niti z besedico ne dotakne številnih slovenskih pogorišč? Ali je ta pratika ali koledar še verna podoba im ogledalo čaea, če niti z besedico ne omeni im pokaže grozotne Kalvarije, na katero je komunizem vlekel slovenski narod v letu 1944 ?
Edem izmed teh »koledarjev«, ki gre z zavezanimi očmi mimo usode naroda
—	pa hoče pisati zanj — je Vodnikova im
Rlasniikova »Velika pratika«. Nista to edini v zadnjih dveh letih. V tem oziru ji je dal spodbuden zgled n pr. Koledar družbe ev. Mohorja lansko leto, koledar, ki je bil dolga desetletja najtesneje z ljudstvom povezan — v lotu 194H pa si je zamašil ušesa in zavezal oči, da ne bi občutil naj-več'e nesreče im najbujše reve, v kateri narod ječi. Misliti smo. da so bili t: ■riimeiri zadnjikrat lansko leto mogoči, a jim slede še letos različne pratike.
Tak tisk zavestno laže ali pa je strahopeten — Zato ga odklanjamo. Ne grajamo nekaj, kar je trlo napačnega, pač pa obsojamo to, da je bilo zavestno opuščeno.
e
rP
RIPOMBE
RESNIČNOST IN DOSLEDNOST POVSOD
Ce jasno in brezobzirno ugotavljamo, koliko je našega splošnega slovenskega položaja in položaja katoliškega tabora krivo pomanjkanje prave katoliške umetnosti, zlasti književnosti, bodimo pri ugotavljanju celotne krivde in krivcev pravični in dosledni. Vsaj toliko kakor pomanjkanje prave katoliške umetnosti je tega položaja n. pr. krivo pomanjkanje prave katoliške politike in pravega katoliškega gospodarstva. A kakih načelnih razprav in ugotovitev glede teh področij dozdaj žal še nismo brali. Bodimo torej pošteni, pravični in dosledni, pa brezpogojno ugotavljajmo krivdo in krivce povsod.
Ce pa ne, bodimo spet pošteni in dosledni, pa naredimo tudi čez umetnost križ z vzklikom: »To so umetniške za-
deve«, kakor se tedaj, kadar gre za načela in moralo pri politiki, pogosto skrijemo za frazo »To je pa politika«, a pri gospodarstvu za nemoralni sofizem »To so pa gospodarske rečil«
POSLEDNJIČ
»Poslednji mož«. (... Naloga gledališča, da nam iz tujega slovstva posreduje le umetniško neoporečna dela ...« Slov. dom, 2. XII. 1944.)
»Poslednji mož« — trenutno dajejo ga v Drami.
Poslednja »drama« (c’est pour vous: otrobi v prazni slami), ki šel sem gledat v Talijin jo hram.
Poslednji up je šel po vodi — in ni me sram priznati! Ne vem, bedak, na kaj sem sploh še čakal...
O GLEDALIŠKI KRITIKI
Ciril Debevec je v št. 5. »Gledališke-lista za Dramo napisal naslednjo resnico: »Kdor pozna malo natančneje način našega splošnega (izjeme potrjujejo pravilo) gledališko-ocenjevalnega pisanja, bo
l	lahkoto sestavil neko šablono uporabljanih izrazov, v kateri prevladujejo besede kakor: »je dobro rešil«, »je pokazal svoje sposobnosti«, »se je uveljavil«, »se stalno razvija«, »je bil odličen«, »izvrsten«, »močan«, »prav dober« »slaboten«, »medel« itd. K tej znani lestvici se pridruži potem še druga, ki jo ujjorablja »govoreče« občinstvo in ki je v splošnem nekoliko bolj preprosta, n. pr.: »krasen«, »lep«, »sijajen«, »čudovit«, »luštkan«, »fajn«, »naraven«, »simpatičen«, »talentiran«, »interesanten«, zoprn«, »dolgočasen«, »afektiran«, »pretiran«, »patetičen«, »za nič« itd. Preko teh navedenih in nekaterih podobnih pridevnikov se prav za prav malokdaj povzpne naše pišoče in govoreče gledališko-kritično izrazno jn označevalno bogastvo.«
Obračati na dva oči .. ^
Zadnjič smo poročali o lepi božični radijski oddaji in smo rekli, da ba radi opozorili na vse izvirne, domače oddaje, ki pomenijo za nas kulturni dogodek.
Danes bi ee dotaknili druge domačo oddaje, ki, je prav za prav glasbena, pa ima vmes tudi besedne vložke. Taka oddaja ima namen vedriti duha in prinašati zabavno razpoloženje.
O važnosti takih veselih oddaj bi lahko obširno govorili. Zde 6e nam res zelo potrebne in bodo našle ravno v današnjem času mnogo hvaležnim poslušalcev. Toda te oddaje morajo bili res vesele, zabavne, dovtipne... Prav v teh stvareh smo pa Slovenci revni Mnogi poskušajo, včasih se obnese, drugič ne.
Zadnjič se je neki avtor dotaknil ljudskih verskih in narodnih navad. Govori o božjih poteh, ljudskih romanjih, o Troh kraljih itd. Uporabljati te stvari za veselo razpoloženjsko nastrojenje, je kočljivo, ker je od resnosti stvari do smešenja samo korak In avtor je naredil ta korak. Versko razpoloženje slovenskega ljudstva, sv. Trojica, Trije kralji itd. je dobilo popolnoma smešen — spačen obraz. Tega načina smešenja se je posluževal kulturni boljševizem pri nas pred revolucijo in je tako pripravljal moralno razdejanje sodobnega človeka. Ce na določenih popriščih gradimo in celimo rane na našem narodnem telesu, ne smemo nikjer podirati in rane poglabljati. Zato take oddaje ne moremo imeli za kulturne dogodke pred mikrofonom, in jih narod že v naprej odklanja.
O glasbi, ki spremlja to besedilo, o znanih jazzih, tej tipično brezdušni ame-rikamsko-židovski glasbi, pa drugič več.
Dodatek
Kot zgovoren, dasi za kulturne podjetnike značilen dodatek k našemu članku o dobičkarjenju s kulturo nam je znan slovenski pisatelj poslal'naslednje številčne podatke:
Za izviren slovenski roman, obsegajoč 20 tiskovnih pol (320 strani) v velikosti naših boljših založb, dobi danes pisatelj — honorarja največ 600 lir od tiskovne pole, to je 12.000 lir, za knjigo, ki jo je pisal morda dvai
leti alj tudi pol življenja.
Založbo velja tisk in vezava knjiga! danes — če ne upoštevamo 6tarih zalog in s tem starih cen papirja ter drugih, pred vojno kupljenih surovini
—	kakih 40 lir za izvod, z ekspedicijskimi in drugimi stroški kvečjemu: 50 lir.
Prodaja se taka knjiga danes najmanj po 150 lir izvod. Založnik zasluži pri izvodu 100 lir. Ker se danes sleherna knjiga dobro in naglo prodaja, znaša naklada takih del povprečno najmanj 3000 izvodov. Založnik ima torej pri eni knjigi 450.000 lir kosmatega izkupička ter 300.000 lir čistega dobička.
Pisec knjige, torej človek, ki ima za delo največ zasluženja, saj bi brez njegovega talenta in dela ne bilo ne knjige ne kupčije, dobi za 6voje delo
12.000	lir, to je 2.66 % kosmatega izkupička, ali i % čistega dobička, ki ga je vrgla njegova knjiga!
Vsakdo, ki ima s knjigo kaj posla, zasluži pri njej večikakor njen tvorec,
Tudi zanimivo, kaj?
Zakaj?
A. »Zakaj si slovenski pisatelji in publicisti niso sami znali izbojevati boljših pogojev za plačevanje svojega dela in s tem spodobnega gmotnega stanja? Saj so vendar imeli več stanovskih organizacij, n. pr. .Društvo slovenskih književnikov*, katerih poglavitna naloga bi morala biti prav to?«
B. »Ker se te organizacije, najmanj pa .Društvo slovenskih književnikov*, svoje poglavitne naloge niso marale zavedati, kar tudi ni nič čudnega.«
A. »Kako to?«
B. »V odboru .Društva slovenskih književnikov* so imeli večino ali pa vsaj glavno besedo književniki, ki so sedeli — v vodstvu raznih založb. Tem do gmotnih koristi za pisatelje ni dosti.«
A. »Zakaj p,a .Društvo slovenskih književnikov* ne stori svoje dolžno«! vsaj danes, ko bi se z majhnim prizadevanjem dalo vsa ta vprašanja zadovoljivo urediti?«
B. »Ker društva več ni. To se pravi* pol odbornikov je v hribih...«
A. »in drugi?«
B. »Drugi sede po založbah in režejo sebi debel, svojim tovarišem pa čim tanjši kos kruha. Drugačr ne bi mogli veljati za dobrotnike i° Pospeševalce književnosti.«
SLOVENČEVA KNJIŽNICA
Sigurd Christiansen:
»Mrtvi med dvema živima«
t Knjiga, ki Je vredna, da si jo kupite!
Schriltleiter - urednik: Mirko Javornik — Herausgebcr - Izdajatelj: Jožko Krošelj — Fiir die Ljudska tiskarna - za Ljudsko tiskarno: Jože Kramarič - Uredništvo, uprava in tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva 6,
Telefon 23-61 do 23-65 — Rokopisov ne vračamo. — Mesečna naročnina 8 Ur,