101
Ko je bil ded še mlad ...
Cvetko Slavin
III.
olgo, dolgo so sc držali Francozi v vasi, Hudo so gospodarili, da se je že oglašalo pomanjkovanje. Nastala je lakota in draginja, da so se Ifudem kar lasje ježili strahu in groze, Radi bi bili sejali, a kje naj vzamejo semen? Francozi so izpraznili bogate kašče in glcboke kleti. Prazno je stalo zdaj vse in na stežaj odprto, Saj nihce ni imel ničesar vzeti. Obupani so hodili ljudje okrog in niso vedeli, kaj naf počno. Sovražno so pogledovali brez-srčne Francoze, ki so bili krivi njih bede. Ni manjkalo mnogo, pa bi se bili dvignili in pobili s sekirami in kosami sovražnike. A kaj bi bilo potem? Prišli bi bili drugi sovražniki. Vse nasclbinc bi požgali in postreljali ncsrcčne ljudi. Zato je pač bolje, da pretrpijo te žalostne čase in potrpež-ljivo čakajo novih dni.
Kekljevim je bila vzeta iz hleva zadnja kravica. Tja na trato so jo peljali Francozi in so jo pobili. Nedaleč pri hlevu je pa stal oče in stiskal krčevito v desnici ostro sekiro. Hotel je skočiti med Francoze in jih neusmiljeno pobiti na tla, A bilo jih je deset, in šc preden bi pobil enega, bi že sam ležal na tleh v krvi. Uboga mati, ubogi Ma-tevž potem!
Premagal se je oče, pa je vrgel sekiro na tla. Odšel je potem v gozd in ni ga bilo ves dan dombv. Francozi so pa sesekali kravico. Na sredi tratc so zažgali velik ogenj in so pričeli peči sveže meso, Smejali so se in so se krohotali, da se je slišalo daleč čez Savo. Vse shrambe so že izpraznili in v hiši že ni bilo kočka kruha več. Glad je gledal s praznih sten in \z nastežaj odprtih skrinj, Prazen je bil hlev in svinjak — revščina in iakota kroginkrcg.
Matcvžu se je trgalo srce, ko je videl vse to. Smililj so se mu mati, ki so jokali dannadan, smilili so se mu oče, ki so hodili bledi in mračni iz kraja v kraj, Oj, da bi prišel zdaj kraljevič devcte dežele! Takoj bi mu prodal svojo Belko! Samo da bi pripeljal kraljevič svojo vojsko in udaril po Francozih. Slaven je in mogocen kraljevič iz devete dežele in ni ga junaka, ki bi se mu mogel postaviti po robu. A Bog ve, kje hodi zdaj, in Bog ve, kje je pot v deveto deželc?
Lačen je bil Matevž, da se je držal komaj pokonci, Včeraj so použili Kekljevi zadnji koščck turšičncga kruha; a ostalo ni več — niti droben krompirček, niti zrno rumenega žita, Kje naj zdaj vzamejo hrano, da ne poginejo Iakote? — Spomnil se je takrat Matevž zelene senožeti pod. sinjo Baščico. Da, tja gor pojde. Pastirji so napravili gotovo že veliko, vcliko sira in sirovega masla. Tja gor pojde in prinese s sabo sira in siro-vega masla. Skrije ga pred Francozi, in naskrivaj bcdo jedli mati, oče in on sam. Pregnali bodo tako glad vsaj za silo in ne bo jim treba umirati.
163
Spomnil se je Malevž tega in se je napotil v goro. Težke so mu bile noge, in čutil se je tako slabega, da je komaj prestopal. A vendar je plezal kvišku — više, vedno više . , ,
Toda tudi Francczi so spoznali, da se jim bliža glad. Vse so že pojedli in nobenega živinčeta ni bilo več na vasi. Prazno, vse snedeno, kamor so stopili. In takrat je Francoze zaskrbelo. Pač se jim je zdelo, da morajo imeti vašcani živino še nekje skrito. Šli so zato na planine, a dobili niso ničesar. Vrnili so se praznih rok, in takrat se jim je zazdelo, da se jim vaščani na skrivnem posmehujejo. Prijeli so tega in onega in mu žugali s smrtjo, ako jim ne pove za skrivališče. A bilo je vse zaman; nihče ni črhnil besedice. Saj je bila njihova edina tolažba v teh žalostnih časih ona živina, ki se je skrivala pod Baščico. Ne, niti za svoje lastno življenje bi ne bil izdal nihče te skrivnosti! — Francozi pa sc še vcdno iskali in se niso utrudili,
Matevž je pa dospel že blizu senožeti. Vsedel se je v gozdu nedaleč od &trraega, globokega jarka na mehki mah. Utrujcn in slab je bil tako, da bi se bil najrajši vlegel na zemljo in zaspal na veke. A mislil je na ir.ater in na očeta in te misli so mu dajale moči. Z rokavom je šinil preko potnega obraza in je zastrmel v tla.
Hipoma je pa dvignil glavo, Zazdelo se mu je, da sliši korake. Ozre se proti goščavi, in resnično — zagleda štiri vojake, ki so se plazili skozi grmovje. PrestraŠi se Matevž, ker je spoznal, da so Francozi že blizu senožeti in da je izgubljena draga živinica, na katero so stavili vaščani zadnjn vipanje. Glej, našli so Francozi skrivno stezo, ki pelje na senožet, in črez pol ure bodo že iam gori.
Matevž se je prijel za čelo in iz ust se mu je izvil krik. SHšali so ga Francozi in so fanta zagledali. Hitro so se mu približali in ga obstopili, S široko odprtimi in prestrašenimi očmi jih je gledal Matevž in ni izpre-govoril besedice.
Neki Francoz, z veliko in črno brado, ga je pričel izpraševati v slabi slovenščini o živini, ki je skrita nekje na gori, Matevž je cdmigaval samo z glavo, a glasu ni bilo od njega. Razhudil se je Francoz in mu je nastavil puško na prsa. A Matevž se ni genil. Obraz mu je bil bled, a vendar mircn.
Francoz je potegnil iz žepa mošnjo in mu jc pokazal tri svetle zlate, Čcš, tvoji so, ako nam pokažeš pot. A Matevž jih ni pogledal. V dlani je skril obraz in strmel na zemljo, kakor bi premišljeval težke misli. Glej, četudi jim nc pokaže poti, bodo vendar prišli sami na senožet, Samo nekaj korakov še napravijo, pa jo zagledajo na oni strani, in zaslišali bodo živino, ki muka na oni strani,   Oj, izgubljeno je vse, popolnoma izgubljeno!
Naenkrat se pa zasmeje Matevž krohotoma. Vstane in reče mirno franco$kim vojakom:
'-Pojdite za mano!   Pokažem vam tisto skrivališče . . .«
Namuznejo se vojaki in se pogledajo. Veselo stopa|o za dečkom, ki jih vede skozi gozd.   Radost jih prešinja, ker bodo na tako^lahek način
11"
164
zasačili skrite  pastirje  in  živino.   Vesclo  se  pogovarjajo  in  stopajo  za dečkom.
Hitro je šel Matevž prcd njimi. Glavo je imel sklonjeno in je stiskal ustnice. Ntti enkrat se ni ozrl nazaj. Minila ga je vsa slabost; noge so mu postale lahke, da bi lahko hodil tri dni. S steze je krenil na kolovczno pot in dalje proti globokemu jarku — kloštru.
V ušesih mu je šumelo, kakor da bi vpila nekje v globočini vclika ranožica in ga zmerjala, ker jc izdal sovražniku zadnje upanjc rojakov. A Matevž se jc posmihal*, saj jc vedel, da hrumi le gorski potok Črez oslre, črne skale.   Mirno je stopil na brv in rekel vojakom:
»Glejte, za tem gozdičem je skrita senožet. In tam se pase živina. Oj, mnogo, mnogo! —  Ali ne slišile mukati krav?«
Posluhnili so Francozi. Resnično — zdclo se jim je, da slišijo v daljavi živinske glasove. Veselo in brezskrbno stopijo na brv, pa obstanejo in poizkušajo, če jih bo držala. Toda brv je bila zadosti močna in se je 1e malce pošibila. Šli so naprej in prišli do srede. A takrat so cbstali začudcno za trenutek. Deček je šinil kakor blisk preko brvi in obstal kraj prcpada. Potem pa se je vrgel na tla in se je uprl z nogami v kamen, la je opiral brv.
Vzkriknili so Francozi in se spustili v tek. Matevž se je pa upiral z vsemi mladimi močmi ob kamen, Kri mu je stopila v lice in oci. Ničesar ni videl več; le po ušesih mu je šumelo in bučalo, kakor bi vpila iz pre-pada silna množica in ga prosila pomoci. Francozi so bili že blizu konca brvi; Ie nekaj korakov še( pa bodo na varni zemlji,
" »Bog, o Bog!« je vzdihnil Matevž in se uprl z zadnjimi močmi v kamen. In takrat se je zaraajal kamen; prevrgel se je in se je zakotalil z glasnim ropotom v globcčino. In zasukala se je brv in se je premaknila — štirje vojaki so se lovili z rokami po zraku; a zmanjkalo jim je tal, in z obupnim krikom so strmoglavili v prepad . . .
Ko se je prevrgel kamen, je zdrknil tudi Matevž ob robu navzdol. Glava mu jc spclzela ob ostri skali, da mu je prerezala lice. A deček je zgrabil za korenino, ki je štrlela nad prepadom, zazibal se parkrat in obvisel nad brezdanjo globočino. Z zadnjimi močmi se je dvignil kvišku in stopil na rob prepada. Šel je par korakov naprej in se je sesedel na zclcuem mahu. Kri mu je tekla z ranjenega lica po obleki. A ni Čutil tega.  Legel je na tla in zaprl oči.
Kako dolgo je lezal, sam ni vedel. Naenkrat ga je zaskelelo lice, da se je stresel po vsem životu in odprl oči. Počasi se je dvignil in se je vlekel naprej. Dospel je do studenca. S prgiščem si je zajel tekočine in pil in si ugašal žejo. V vodi je zagleda! svoj krvavi obraz in se je prestrašil. Umil se je; potem si je pa odtrgal kos srajce in si obvezal cbraz.
»Kam naj grem, da ne omagam sredi gozda?« se je povpraševal. In domislil se je, da ni dalec od senožeti. K pastirjcro grc; lam bo varcn pred sovra^piki in prcd smrtjo.
165
Trudoma se je pomikal Matevž skozi grmovje. Šibila so se mu kclena in po glavi mu je šumelo kakor da stoji blizu vodopada. Opotekal se je naprej in ničesar ni mogel več misliti. Samo tega se je še zavedal, da ]e v veliki nevarnosti, da mora naprej na senožet, če se hoče rešiti. Zato je pa silil naprej, četudi je šlo počasi. Naposled je pa vendar stopil iz gozda. Zagledal je travo innedaleč od njega se je premikalo nekaj črnega, A ničveč ni mogel razločiti; pred očmi se mu je fela delati tema. Švigalo je tisoč lucic v tisti temi in plesalo vse okrog njega. Matevž je hotel šiniti z roko preko oci, da bi pregnal tisto tcmo in bleščeče lučice; a ni mogel več.  Hipoma se je zavrtel in se je zgrudil brez glasu na tla . . .
Nedaleč od njega so se pasle ovcc. Prihajale so bližc in bliže. Naen-knt pa se je Iočila od trope kakor sneg bela, krasna ovca. Stopila je tik pred Matevža in je zabeketala. A deček se ni genil. Ovca mu je jela Iizati rokc in je beketala žalostno in obupno; kajti spoznala je svojega raladega, Ijubega gcspodarja, Vsa tropa se je potem pribiižala in pogledala dečka- Toda kmalu se je odstranila, in Belka je ostala sama.
Žalcslno je gledala ovca Matcvža. Sklonila se je zopet in je polizala roko. Potcm je pa zabeketala glasno in obupno. Tekala je semtertja, usta-vila se, pogledala dečka v krvavi obraz in jc beketala na vse grlo, kakor bi klicala jokaje na poraoč. Nazadnje se je pa pomirila. Tiho je stala kraj Matcvža, kot bi premišljevala. Naenkrat se je pa obrnila in stekla beke-tajoc preko senožeti.
Tani sredi Širnc senožeti je stal pastir Šimen. K njemu je pritekla Belka in mu beketala naravnost v obraz. Potem je pa stekla od njega, Nedaleč se je ustavila in se je ozrla, če ji siedi pastir. Ker je stal mirno, jc pritckla nazaj.   Ponovila je to večkrat, in Šimen se je začudil.
¦vKaj vendar hoce ta žival?« je zamrmral. Stopil je za njo preko senožeti, in Belka ]e tekla urno pred njim. Večkrat se je ozrla nazaj, če gre za njo pastir. In ko ga je videla tik za sabo, je zdirjala še hitreje. Vedno radovednejši je postajal pastir, in zato je pospešil korake.
Naposled se je ustavila Bclka ob grmovju. Pristopil je pastir Šimen in je zagledal pred sabo dečka, ki jc ležal na mehki Irati. Kri mu je kapala z obvezanega cbraza in ni se genil. Sklonil se je Šimen niže in tedaj ga je spoznal.
»Malevž je . . .  Kaj se je zgodilo siromaku?«
Povprašal je Šimcn, a ni mu odgovoril. Neodločen jc stal Šimen nekaj časa; poiem se jc pa nagnil in dvignil nezavestnega dečka. Nesel ga jc preko senožeti do hleva, Tam ga je pa položil na postelfo, Zvesto rau je sledila Belka in sc je ustavila šele pred hlevom. Šimen je poklical šc dniga dva pastirja, da sta mu pomagala. Skrbno so izprali dečku krvavi obraz in ga obvezali s čistim platnom, Šimen mu je pa vlii v usta par kapljic močnega žganja, in tedaj se je zgenil Matevž. Odprl je bči m pcgledal okrog sebe. Potem se je pa dvignil in rekel s slabim glasom: *Lačen in žejen sem . . .«                                                        *
166
Hilro so zavreli svežega mleka in dali dečku piti. Hlastno ga je požiral Matevž in moči so se mu vračale. Čisto lahko je žc sedel na postelji in tudi govoril je že lahko. Pripovedoval je pastirjem, kako so ga pregovar-jali Francozi, naj jim pokaže skrito senožet. Kako se je upiral in se je nazadnje vdal, toda Šele, ko mu Je prišla misel, da spelje Francoze na brv in jih strmoglavi v prcpad. Ah, posreČilo se mu je — Francozi leže zdaj pobili in mrtvi v gorskem potoku.
Čudč so ga gledali pastirji in so čude sklepali roke. Ali je to mogoče? Moj Bogf ali je mogoče? Tako mlad deček, pa tak junak! Tako majhna postava, pa toliko junaštva in poguma! — Ali je mogoče?
>Oj, Matevžek, vrl deček si ti, kakor ga ni na vsem svetu,* je govoril Šimen. ?.Risa si zadavil kakor mlado macko. Vaščanom si resil živino in jih tako obvaroval lakote. Zdaj pa si pobil Francoze in tako vdrugič rešil nas vse.   Vrl dečko si, Matevžek.«
A Matevž je strmel nemo in otožno v tla. Skoro ni čul pohvalnih pastirjevih besedi.   Naposled pa je dvignil oči, polne solz.
»Oj, stric Seljanov,« je rekel, »pač sem pobil Francoze, pobil do smrti. A to je grozen greh! Oj, stric Seljanov, in nihče mi ne more odpustiti tega greha.«
Razjokal se je Matevž. A Seljanov Šimen mu je položil roko na glavo. »To ni greh, Matevžek, to ni greh, S tem si pokazal veliko Ijubezen do matere in oČeta, do domovine in do nas vseh. Rcšil si nas bridkih časov in morebiti celo smrti , . , Domovino braniti, Matevžek, ni greh; posebno še, čc jo rešiš brezbožnega sovražnika, ki sovraži našo vero, našega cesarja in naše ljudstvo.«
Radostno je pogledal Šimna Matevž in je nehal jokati,
»Ali je res, stric Seljanov, ali je io res?« je povpraševal venomer.
In ko je pritrdil stric Seljanov in sta pritrdila tudi oba pastirja, sc je nasmehljal Matevž. Legel je nazaj, in hipoma se ga je polastilo trdno spacje,   A še v spanju se je smehljal neprenehoma--------—
Prcti večcru je pa šel pastir Šimen na Kekljev dom sporočit, kaj se je zgodilo z Matevžem. Vso noč je ostal tam in spal na svislih. Zjutraj sti se pa napotila z očetom na senožet pod sinjo Baščico,
Sedel je Matevž na postelji in je božal ljubo Belkc, ki je stala kraj postelje. Takrat pa je stopil v hlev oče in Matevž se je vzradostil.
»Glej ga no — tak junak si ti!« je izpregovoril oce ljubeznivo. »Vesel sem, oj, vesel, da imam takega sina . . .<-
Skoro jckal je oče, ko je objel svojega hrabrega Matevža in mu gledal v obraz.
»Ali tc kaj hudo boli?« je izpraševal skrbno. A Matevž je skočil na nogc in se je postavil možko pred očeta.
»Oj, je že dobro, oče,« je odgovoril. »Veste, samc malo oprasnil sem se, pa bo kmalu bolje.«
r Joj, skoro bi ti pozabil povcdati, da so danes v jutru odšli Francozi,« se je dornislil oče. »Skoro Še v noči je zapel boben in izginili so, da sami nc vcmo, kam.<*
>O, hvala Bogu!   Hvala Bogu!« je vzkliknil Matcvž in zavriskal.
Opoldne sta odšla pa oce in sin v spremstvu pastirja Šimna s senožeti proti dorau, Matevž se je čutil trdnega tako, da je stopal prav lahko in se je le malo opiral na očeia. Ko so pa prišli v vas, so zagledali Ijudi, ki so hodili vesclo vriskajoč in prepevajoč od hiše do hiše. Saj so bili rešeni brezbožnih in neusmiljenih vojakov, in lepši časi in dnevi so se jim naznanjali.
Ko so zagledali vaščani Matevža, so dvigali vriskaje klobuke. Pri-hiLeli so bliže, in najraočnejša dva sta dvignila Matevža na svoje rame. Tako sta ga nesla po vasi gorindol, in vsa množica — stari in mladi — je sledila. Vriskala je in prepevala. Vmes so se pa slišali glasovi, ki so klicali:
»Bog živi našega rešenika!   Bog živi Matevža!«
V navdušenih glasovih so slavili vaščani svojega mladega junaka. A Matcvž se je smehljal v zadregi in gorko si je želel, da bi prišel že domov. Čutil se je Irudnega in po glavi mu jc pričeto zopet šumeti. Poprosil je. naj ga poneso domov. Spremili so ga vsi in so ga zapustili šele, kc je zaspal v prijctnih sanjah.
Črez par tednov pa je okreval popolnoma . . .
Tako se je godilo, ko je bil naš ded še mlad, Godilc se je še mnogo in veliko, veliko drugega — radostnega in žalostnega. Veste, kadar pride zima in se povrnem jaz iz tujine na dragi dom, pa se vsedemo okrog zapečka. Pa vam bom napisal morda takrat še naprej, Čc bcste pridni in poslušni. Kar lepo počakajte in potrpite! Kar naenkrat pride čas, ko zakurimo Ijubo pečko, pa se dogovorimo do konca o Iepih časih, ko je bil naš ded še mlad . . .