Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII. Lendava, 20. septembra 1936. Štev. 38. Cena 1 Din Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 6 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Velki lüdski shod Dr. Korošca za Goričko pri Gradi. VSEM GORIČANCOM ! Prišestno nedelo, dne 27. septembra 1936, bo po dugom časi velki lüdski shod stranke g. Dr. Korošca pri Gradi. Shod de se vršo ob 11 vöri po poznoj meši na placi poleg cerkve. G. Dr. Korošec bo poslao na te shod svojiva dva zastopnika, govornika: ministra v p. g. Iv. Vesenjak i tajnika JRZ g. M. Kranjca. Govorilo bo tüdi šče več naših poznanih prekmurskih govornikov. Goričanci ! Po dugih letaj nasilja i diktature nam je zasijao palik žarek slobode. Naš slovenski voditeo g. Dr. Korošec je pretrgao nasilne vezi, štere so tüdi njega držale duga leta zapretoga i preganjanoga, ar je lübo svoj kmečki slovenski narod. Zlomo je nasilni bič JNS-arskih mogotcov i spravo nazaj slovenskomi kmeti bar nekelko slobode, poštenja i pravic, stere so njemi bile vzete. Dosta toga ešče čaka odzajaj, ka de trbelo popraviti. Naš voditeo Dr. Korošec se trüdi i dela za nas, ali potrebüje pri tom deli tüdi naše pomoči. Goričanci ! V nedelo 27. septembra de pri Gradi velki lüdski shod stranke Dr. Korošca. Hodimo zato te den vsi, brez razlike h Gradi, da tam v srci lepe Goričke javno posvedočimo naše vküpdržanje, dokažemo svojo zavednost i vernost do našega edino- ga voditela Dr. Korošca. Hodimo, da čüjemo, ka de nam povedao g. Dr. Korošec po svojih odposlancaj. Naši kmečki voditelje nam bodo pojasnili istinski politični položaj v državi, da do nam pomagali zbokšati naše domače gospodarsko stanje i končno dali navodila, kak da se dobro pripravimo na zdajšnje občinske volitve. Vsi, ki si želemo nazaj one bolše čase, kak so bili pod prvešnjov vladov g. Dr. Korošca, idemo v nedelo 27. septembra h Gradi i stem podpremo našo dobro stvar i zahtevo. Dnes pa tüdi vsi občütimo, da to malo slobode, štero nam je spravo naš voditeo g. Dr. Korošec, ščejo palik, kak vsigdar, izkoristiti v svoje zamazane namene razni plačani komunistične JNS-arski, pa tüdi Mačkovi agentje i agitatorje i pri tom nam oblüblajo vsemogoče reči. Mi vsi dobro znamo, da tem raznim agentom ne je za našega nevolnoga i trpečoga naroda kmeta, liki bi oni prek toga kmeta radi prišli do svojih nepoštenih i sebičnih cilov. Mi Goričanci pa se ne damo več zapelavati i noriti, ar dobro Znamo, da našemi kmečkomi lüdstvi ne do pomogli i dobro spravili ne komunistični, ne JNS-arski, niti Mačkovi agentje ! Od tihinca nemamo kaj čakati! Naše mesto i mesto vsakšega poštenoga kmeta i človeka je samo v tabori g. Dr. Korošca! Goričanci ! Hodimo zato v nedelo 27. septembra, vsi brez razlike h Gradi na velki naš shod i s tem pokažimo i dokažimo, da nišče nede mogeo razbiti več naše sküpnosti i vküpdržanja. V nedelo pri Gradi pokažimo sveti, da se ne damo odati raznim plačanim agentom za liter vina, nego da Goričanci tesno eden poleg drügoga stoplemo za našim edinim voditelom Dr. Korošcom, ar znamo, da nas samo on lejko pripela i tüdi pripela do bolše gospodarske, finančne i politične bodočnosti ! Pridite vsi ! Razpored slavnosti na shodi pri Gradi. 1. ) Ob 9 vöri vgojdno : Zberanje predstavnikov, reditelov, gasilcov i drügih gostov pri gasilskom domi pri Gradi za slavnostni sprejem gostov, govornikov. Med zbiranjom igra godba. 2. ) Ob pol 10 vöri: slovesna povorka na marof i sprejem gg. govornikov na marofi. 3. ) Ob 10 vöri : Vračanje povorke v cerkev k slovesnoj sv. meši. 4. ) Ob 11 vöri : Povorka od cerkve do zborovalnoga placa i začetek zborovanja. Celi čas bo igrala godba. Ob priliki toga slavnostnoga zborovanja i shoda pokažimo sveti, da okoli Grada žive lüdstvo trezno, merno i pošteno i zato prosimo vsi najbole na red i mir. Posebno naj zato skrbijo rediteli. Razgled po katoličanskom sveti. Angleška pozavle vse katoličance sveta v boj proti komunizmi. V mesti Liverpooli na Angleškom so nedavno na javnom zborovanji obsodili versko preganjanje v Španiji, Meksiki i Sovjetskoj Rusiji. Med drügim so zahtevali od Španske vlade, da naj že ednok konči zabrani požiganje samostanov i cerkvi. A Predkratkim so znova pozvali angleški katoličanci ves katoličanski svet v boj proti komunizmi. V tom pozivi pravijo: 1.) Vsi katoličanci naj v sebi najprvle poživijo vero i naj nato živejo kak katoličanci na vsakom mesti — doma, na cesti, v delavnicaj, uradaj itd. 2.) Vsi se naj zberejo v skupno borbo proti komunizmi. 3.) Med tem, kda komunisti stiskavlejo svoje pesnice, naj katoličanci držijo sklenjene roke proti nebi i molijo, da bi že skoro zavladala pravica i lübezen na zemlji. — Kak vidimo, angleški katoličanci nas vse pozavlejo, naj v sebi najprvle poživimo vero i vse ka je v nas nepravoga ne-kristušovoga, odstranimo. Če poglednemo najmre malo okoli sebe, vidimo tü pa tam kaj takšega v našem živlenji, ka je ne v Kristušovom dühi i je zato tüdi dostakrat vzrok, zakaj neprijatelje takšega krščanstva preganjajo Kristušovo vero samo. Zdrüžene države. Verske razmere — Dr. Georg Sinn Kieffer piše v listi „Christian Herald“ od verskoga stanja v Zdrüženih državaj. V toj državi so lüdje pripadniki najrazličnejših ver. Teh, šteri pripadajo k toj ali drügoj veri, je v Zdrüženih državaj bilo lani (1935) 62,678.177 düš — to je 46.6 % (slaba polovica) vseh pre- bivalcov v državi. Nad polovico prebivalcov v državi ne pripada k niednoj veri. Za versko živlenje se ne brigajo i živejo ščista pogansko. Tej, ki šče verjejo, pripadajo k dvestoosem različnim veram. Od vseh ver ma največ vernikov katoličanska vera, štera ma 20,609.302 vernikov i število katoličancov stalno raste. Portugalska. Krščanski tisk. — Nedavno je otvoro kardinal Pacelli slovesno paviljon portugalskoga katoličanskoga tiska v mednarodnoj vatikanskoj razstavi. Jako zanimiv je na toj razstavi zgodovinski pregled portugalskoga milijonskoga tiska. Začne se že pravzaprav s „pismami“ sv. Frančiška Ksaverija (1506—1552), apoštola Indije. To so razna poročila i razprave, štere je on sam pisao ali dao pisati od svojih vučenikov i so bila sledkar natiskana v Lisaboni. — Na začetki toga stoletja se je jako lepo razvijao katoličanski tisk na Portugalskom ; pa ga je vničila revolucija 1911. leta. Dnes majo portugalski katoličanci 8 dnevnikov, ki se tiskajo v 30.000 izvodaj, a nekatoličanski dnevnih se tiskajo v 800.000 izvodaj. Katoličanski mesečniki i tjedniki se tiskajo v 800.000 izvodaj ; nekatoličanski pa 20.000 izvodaj. Na prvi pogled moremo iz povedanoga spoznati, kak malo so pravzaprav med Portugalci razširjeni katoličanski dnevniki. Spoznamo pa tüdi, da majo katoličanci pri tjednikaj i mesečnikaj premoč. A če pomislimo na to, da dnevnik vsaki den pride v hišo, tjednik pa samo vsaki sedmi den, lehko spoznamo, da ma šče tüdi med portug. katoličanci nekrščanski tisk velko moč ! Vatikansko mesto. Papa katoličanskim akademikom. — Kardinal Pacelli je poslao v imeni svetoga Oče lepo pismo tistim akademikom, ki so se vdeležili zborovanja „Pax Romana“ v Salzburgi, Celovci i na Dunaji. Sv. Oča z velkim veseljom pozdravlajo i blagoslavlajo takša zborovanja, ki majo namen dati katoličanskim akademikom — bodočim voditelom naroda — prava življenska navodila za krščansko živlenje. Avstrija. Zborovanje katoličanskih vzgojitelov. — Nedavno je melo v Feldkirchi svoje spravišče drüštvo katoličanskih vzgojitelov. To drüštvo se je ustanovilo že leta 1910. Prvo svoje mednarodno zborovanje je melo na Dunaji 1912. leta ob priliki euharističnoga kongresa. To drüštvo je ustanovleno kak drüštvo katoličanskih vzgojitelov celoga sveta. Na letošnjem spravišči v Feldkirch-i je meo glavni govor dr. Gebhard Metzler. Gučao je od mirovne misli v šoli. Povedao je, kakši je katoličanski navuk o dovoljenom i nedovoljenom boji i povedao tüdi, na kakši način naj bi se mladina v šoli vzgajala v dühi mira i bratstva. Čehoslovaška. Spreobrnenja v Pragi. — Vsa znamenja kažejo, da tüdi na Čehoslovaškom vnogi gledajo na Kristušovo Cerkev bole prijazno, kak je šče to bilo do nedavnoga. Leta 1934. je vnogo brezvercov stopilo v razna verstva (2710). Od teh je največ stopilo v katoličansko Cerkev (1818). Čehoslovaška narodna cerkev je dobila samo 672, češki bratje 158, izraeliti 26 vernikov. V düše mladine — več Slomšekovoga düha ! V četrtek, 24. septembra — na den smrti našega velkoga, svetniško živečega škofa — bodo naše slovenske šole prvokrat sküpno obhajale Slomšekovo-proslavo, Slomšekov den. Ne bodo to spominski dnevi v navadnom pomeni reči. Nekaj več bo to, ali bar bi morali biti. To bi morali biti dnevi, kda bi se naša šolska mladina v punoj meri navzela takšega krščanskoga düha, šteroga pun je bio Slomšek ! Vsi čiduže bole spoznamo, kak naš čas vsigdar bole glasno kriči i prosi po takšij lüdej, kak so bili škof Slomšek. Letos, zadnje dni meseca junija so se vršili v Maribori lepi i nepozabni Slomšekovi dnevi. Matere i dekle, možki i dečki, dijaki, vučiteli i drügo izobraženstvo — so meli svoja stanovska zborovanja i govore. Med govorniki jih je bilo vnogo lajikov, vseučiliških profesorov do preprostoga, nešolanoga človeka. I to, ka je na človeka — poslüšavca i opazovalca — najbole vplivalo i se njemi izredno vtisnilo v düšo, je bilo to, ka se je iz vseh govorov dalo jasno spoznati, kak močna osebnost je bio škof Slomšek i kak naš čas naravnost žeja po takšij lüdej, ki so trdne, močne i odločne osebnosti. Slomšek je bio tisti, ki je med vsemi Slovenci svoje dobe največ napravo za svoj slovenski narod, v šterom je že začnola vera pešati i narodnost zamirati. Borio se je odločno i vztrajno proti vsem tistim, ki so jemali slovenskomi lüstvi iz src vero, jemali njemi njegov slovenski jezik. Dobro je znao, da se narodno Slovenci samo tak občuvamo, če ostanemo zvesti Kristušovoj veri ! Zato je tak tüdi delao i trpo. Prenašao najhüše napade sovražnikov i z Bogom v düši — zmagao ! Vse to velko delo pa je zmogeo Slomšek samo záto, ar je bio močna osebnost. A to je ne sam od sebé postano, nego záto, ar se je že v ranoj svojoj mladosti navčo po veri živeti i s Kristušom živeti ; misliti i delati tak, kak je Jezuš svojim vernikom naráčao. V kom obstoja vsa skrivnost Slomšekove mogočne osebnosti, vsa Skrivnost njegovoga neizmernoga dela i vpliva na vso svojo dobo, štera se po pravici zove Slomšekova doba ! Slomšek nam je vsem v tom pogledi — v vzgléd i nasledüvanje ! V vzgled v svojoj detinskoj, poniznoj i zavüpnoj veri v Jezuša, pa v svojoj stanovitnoj lübezni do materinoga jezika. Toga dvojega se moramo mi dnes včiti od Slomšeka ; včiti mi vsi, posebno pa naša mladina. Če bo to dvoje melo v sebi i bo to dvoje pognalo v njüvij srcaj globoke korenine, te se nam ne trbej bojati za to, kakša bo naša mladina i kakša bo zato naša — prišestnosti Te bomo lehko mirno šli nasproti vsakim vihérom, zato, ar bomo na vse to — pripravleni ! Zato pozdravlamo odredbo višišnje šolske oblasti, da se najmre 24. septembra — v četrtek — po vseh naših šolaj vršijo Slomšekove proslave. To naj bi bio den, posvečeni Slomšeki ; den, kda náj bi se našoj mladini na lepi, primerni pa razumlivi način pokazao Slomšekov dühovni obraz v pravoj, istinskoj svetlosti. Da bi mladina spoznala i občütila te den, v kom obstoja ves mogočni vpliv Slomšekove osebnosti na slovenski narod i ka je napravilo iz njegove düše to, da je postanola nam vsem tak draga i zaželjena ! Naj bi naša šolska mladina te den dobro i prav zarazmila tiste Slomšekove reči, štere bi naj bile napisane na stenaj vsake šolske učilnice najmre reči : „prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike !“ V takšem dühi naj bi se vršile vse proslave na te den v četrtek. — Pa nej samo to. Te düh naj bi sprevajao odzgojitele i odzgojitelice pri odgajanji naše šolske mladine — skozi celo šolsko leto; ja, vsa leta šolskoga odgajanja naše dece ! Prepričani smo, da bodo na takši način svoje odgojitelstvo poslanstvo najlepše i najuspešnejše vözvišavali i se tak najprimerneje pokazali hvaležne slovenskomi delavnomi lüd- stvi, na račun, šterih žülov so se usposobili za ta vučitelska mesta. Ne pozabimo toga, da gornje Slomšekove reči prav posebno valajo ravno za vzgojitele mladine. Če ščejo deco v tom pravom dühi vzgajati, morajo ga sami najprle meti. Ka što nema, toga tüdi nikomi nemre dati ! Živa vera v srcaj naših vzgojitelov i nesebična lübezen do narodovoga jezika — le to dvoje tvori klüč do prave „narodne omike !“ Zato nam je težko, kda vidimo, ka toga dvojega pri ne- šternih i nešternih odzgojitelaj mladine ne najdemo v takšoj meri, kak bi bilo potrebno i kak odgovornost njüvoga pozvanja to zahteva. Zato naj bodo tej Slomšekovi dnevi za vse nas, posebno pa za našo šolsko mladino i v ravno takšoj meri tüdi za naše odzgojitele, vretine, kde bi si naj svoje düše napunili s Slomšekovim dühom, poživili svojo slabo, mlačno vero, vzlübili šče bole svoj materni jezik i tak šli pripravleni srečnejšoj i boušoj prišestnosti nasproti 2 N O V I N E 20. septembra 1936. NEDELA šestnajsta po risalaj. Evangelij (sv. Lukača 14.) Tisti čas notri je šo Jezuš vu hižo nikoga Farizeušov poglavnika v soboto jest krüh ; oni so kebzüvali na njega. I ovo nisi človek vu vodenom betegi bodoči bio je pred njim. I odgovoreči Jezuš pravo je vu pravdi vučenim i Farizeušom govoreči : jeli je slobodno v soboto vračiti ? Oni so pa mučali, On ga je pa prijao, zvračo ga je i odpüsto. I odgovoreči je njim pravo : šteroga med vami somar ali jünec v stüdenec spadne : i ne potégne ga vö taki den sobotaj ? I nej so mogli na eta odgovoriti njemi. Pravo je pa i tim pozvanim priliko, videvši, kakda bi si prednja mesta zbirali, govoreči njim : gda boš pozvani na gostüvanje, ne sedi si na prednje mesto : da morebiti je preštimanejši od tebé pozvani od njega i pridoči on, ki je tebe i njega pozvao, povej tebi : daj etomi mesto i teda začneš z sramotov zadnje mesto držati. Nego gda boš pozvani, idi i sedi si na zadnje mesto ; naj gda pride, ki te je pozvao, povej tebi : prijateo, idi više gori. Teda bode tebi dika pred sedečimi s tebom navküper. Ar vsaki, ki se zvisi, ponizi se ; i ki se ponizi, zvisi se. • Tisto soboto je Jezuš meo pred sebov ednoga betežnika. Vidi ga, da jako trpi, zato niti ne čaka, da bi ga proso, nego samo položi svojo vseta ogočno roko na njega, pa je včasi ozdravo. Meo je pred sebov gizdave farizeje, šteri so ne bili betežni na teli, nego na düši. Oni so ga sovražili, pa itak njim je včino dobro delo s tem, da jih je navčo, kak trbe svetiti soboto i kak se vaditi v ponižnosti. „Dokeč mamo vreme, činimo dobro vsem“, nam pravi sv. Paveo. Zato ne trbe meti posebne vüre, štera bi nam kazala čas, gda naj delamo dobro drügim, nego vsikdar, gda nanese prilika. Za vzor nam je boži Zveličar. On je vsešerom delio dobrote. Je celo iskao prilike za to, kak bi mogeo bližnjemi največ pomagati. Tak Ga vidimo v denešnjom evangeliji. Pozvali so ga na obed. Pri toj priliki ozdravla betežne na teli i drüge na düši. Prvi čüdež je napravo na svadbi v Kani Galilejskoj. To je bila dobrota ne samo za gospodara, nego za vse, ar so spoznali Jezušovo bože poslanstvo i so vsi v njega Vervali. Ednok se je stavo pri Jakobovom stüdenci, da bi se odpočino. Dala se njemi je prilika pa je spreobrno grešno Samaritanko.“ Činiti vsikdar i vsešerom, gda je prilika, dobro, to je bilo geslo pobožnoga Tobijaša. Na eden svetešnji den je pripravo jako dobev obed za rodbino. Njegov sin ide zvat na obed, pa včasik pride nazaj povedat oči, ka na cesti leži nekak mrtev. Stari Tobija püsti vse, ide i pobere mrtveca pa ga pokople. Tüdi mi moremo činiti dobro, ar je to vsakšemi mogoče po njegovom stališi. Vej vsakši od nas lehko pove bližnjemi kakšo dobro reč, da ga napoti k dobromi ali odvrne od slaboga. Jako nam je lehko tolažiti bližnjega v njegovih nevolaj, če samo ščemo. Krščanska lübezen nas vči, ka smo vsi bratje po Jezuši. Ona nas vči, ka jim pomoremo tüdi te, gda nas zametavlejo i našo pomoč odbijajo ; ešče celo tistim, ki nas preganjajo. Dostakrat se vresniči pregovor, da je dobrota sirota. Mi pa ne gledajmo na človeško hvaležnost ali nehvaležnost, nego činimo dobro vsikdar i vsešerom. Bog vidi naša dobra dela. 24. September — Slomšekov svétek. Ministerstvo prosvete je odločilo, da se letos v vseh šolaj Slovenije sveti 24. September kak Slomšekov svétek. Na te den bodo deca šla k meši. Pri toj sv. meši se bo molilo, da bi bio Slomšek k blaženim prišteti. Priporočamo tüdi vsem vernikom, da idejo te den k sv. meši i molijo, da bi Bog poveličao Slomšeka tüdi med nami — lüdmi. Zdaj je Slomšekov svetek šolski svetek, a mi vüpamo, da bomo naskori obslüžavali Slomšekov cerkveni svetek i to ne samo mi Slovenci, nego katoličani vsega sveta. Jaj, jaj ! Slabo nam ide. Takše javkanje se čüje na vse strani naše krajine. Tak se toži eden drügomi. Liki tisti, ki javče sam najbole podpira krivico, štera ga vničavle. I to se dogaja den za dnevom. Dosta je že pretrpelo naše lüdstvo kaštig i nevol, štere si je samo nakopalo, ar pravoga capaša ne poznalo. Vervalo je vsakšemi cotaši, šteri se je odked pritepo i hodo med lüdstvom pa blato poštene lüdi stare politike, šteri so vnogo dobroga napravili za svoje lüdstvo. Dnes je ešče lüdstvo nikaj ne pametnejše i razsodnejše, da bi znalo presoditi, ka je že gda i za kaj pretrpelo i za koga. Ne je ešče spoznalo, što si je z njega bogastvo spravo i što je njemi kakšo dobroto včino. Ne čüdo, že za staroga zakona je pravica bila preganjana i ešče dnes krivica velko poštenje ma. Dnes ešče izdak siromaškomi lüdstvi kefo pa biks po guti ščejo doli spravlati, če je ono samo na to nagnjeno. Zakaj njemi ne bi vgodili, če njemi lübi. Dnes se lüdstvo lehko brezi pasti zgrabi, samo naj njemi paster vgaja, čeravno sledkar že te z bičom po hrbti dobi. Znajo se nešterni potegnoti za to pastersko slüžbo i znajo prav goniti po trnji siromaško lüdstvo i ešče zraven poganjače majo, na štere se včasi tüdi lehko naslanjajo i zgovarjajo. Tej so navadno ešče slabši od njih ; bole pokajo i vračajo. Tak se tüdi dnes nešterni obračajo po pasterskom za dobrov svojov pašov okoli lüdstva, štero ešče izda v kmici išče svetloščo. Na pomoč so si vzeli te pastirje „Hrvačko slogo“, s šterov vračajo lüdstvo okoli sebé, da bodo oni nosili pastersko palico i bič ešče nadale i do jih po njihovih nebogavnih glavaj kukli. Ne ide se več za dobroto lüdstva, nego za svoj hasek, svoj lep. Nekši dopisnik M. Krajine blati naše stare političare, šteri so dosta napravili za naše lüdstvo i so tüdi poštüvanja vredni. Mi pitamo tistoga gospoda, odkec je doma i kakše dobrote je spravo za naše lüdstvo ? Mogoče je on Mešiaš, da je prišeo s „Slogov“ rešavat naše lüdstvo ? ! Te gospod se rad opoteče tüdi v Novine i guči, da so Novine prava nesreča za vsakšega, šteri je čté. Mi pa trdimo, da so Novine že stare več kak dvajseti let, pa so samo za njega prava nesreča, za nás drüge pa s cele krajine dobrota. N.V.,Teš Abesinski ropar. Po abesinskom boji jih je vse puno takših. Siromaški abesinski narod so prle skoro vsi gülili. Zato ne čüdno, če se je siromak vrgeo na roparijo, da se tak preživé. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Lendava. Preminočo nedelo je Lendava vnogokaj doživela. Romarje k Mariji Lavretanskoj so se povrnoli v nedelo odvečara v prelepoj prošeciji med popevanjom lepih Marijinih pesmi, tak da so se šče drügoverci čüdili i sprevajali romare, ki so v prošeciji šli okoli cerkve, nato se pa v cerkvi vrgli na obraz. Tak se je pesem glasila. Skuze so se iskrile v očaj gledalcov, tak genlivo je bilo. — Drügi deo pa je lendavski kino kazao. Gda je prošecija šla mimo hotela „Krona“, gde se kino nahaja, i spevala lepo Marijino pesem, te je kino pri odpretih oknaj igrao tak glasno, da se je pesem komaj čüla. —Tretji deo pa so kazali veseli obiskovalci lendavskih goric. Lepi den je vnožino lüdi zvabo v gorice, ki so proti večeri z glasnim spevanjom i kričanjom šli proti domi. Najvekši halo so zagnali mladenci, ki so se drli, kak vrane, gda je Zdravomarijo zvonilo, ravno poleg cerkve i s harmonikov korakali gor po mesti. Znani glas se je čüo med njimi. Pregledovanje i žigosanje sodov (lagvov) se bo vršilo pri postaji za kontrolo sodov v Soboti dne 8. i 9. oktobra, 10. novembra i 11. decembra 1936. — Sreski načelnik : Lipovšek, s. r. 10 letnica gasilnoga drüštva v Žižkih. Naša prostovolna gasilska četa je zadnjo nedelo slavila 10 letnico obstoja. Ob toj priliki je bio na slovesen način blagoslovleni novi gasilski dom, šteroga si je četa z velkimi trüdi sama postavila. Dom je nova pridobitev v Slovenskoj krajini, ki dozdaj takšega doma ne mela. (Sliko objavimo v ednoj prišestnoj številki.) Slovesnosti so se začnole v nedelo zajtra. Že ob 5. zajtra je naša vrla godba igrala po vesi i nas büdila i vabila k slovesnostim. Ob pol devetih so se oglasile gasilske trompete. štere so zvale k zbiranji. Naskori nato so se začnole čete že zbirati iz cele župe. Vseh gasilcov se je zbralo okoli 200. Ob deveti je bio sprejem gostov i to našega poslanca g. Dr. Klara, sreskoga načelnika g. Dr. Bratine i načelnika gasilske župe. Ob pol desetih so gasilske čete na čeli z godbov i z gosti odkorakale v farno cerkev k božoj slüžbi. Slavnostno predgo je meo preč. g. Jerič Ivan, dekan. šteroga predga je na kratko lübezen do bližnjega. Sv. mešo je pa darüvao domači g. kaplan z dvorbov g. dekana i domačega g. plebanoša. Po meši se je izvršila blagoslovitev doma, štero je opravo g. Jerič, dekan Kaj pišejo o nas. Po osvobojenju, posebno v zadnjem desetletju, se je v raznih slovenskih listih in revijah razmeroma mnogo Pisalo o Slov. krajini : o naši pokrajini in ljudeh, o našem slovstvu, zgodovini in jeziku, o naših umetninah in narodnem blagu. Izšlo je več samostojnih razprav, ki obravnavajo to ali ono prvino našega kulturnega življenja, bodisi preteklega ali sedanjega. A kar je najbolj razveseljivo, je to, da se tudi v raznih strogo znanstvenih knjigah, ki jih pišejo najboljši slovenski strokovnjaki, obravnava naša krajina — tisoč let ločena od osrednjega narodnega jedra — v tesni, organski zvezi s celokupnim slovenskim duhovno-kulturnim življenjem, kakor je edino prav ! To je najboljši način včlenjenja Slovenske krajine in njenih vrednot v narodno in kulturno življenje slovenstva sploh ! Pod tem vidikom se je že obravnavala in se obravnava zgodovina naše krajine (Kovačič, Kos), s tega vidika se vrednotijo ter ocenjujejo naše umetnine (Stelé) in naše narečje (Ramovš) ; najbolj pa je bilo deležno tega včlenjenja do zdaj naše slovstvo (Kidrič, Šlebinger, predvsem Novakoyo prizadevanje). A v najnovejšem času je istega deležna naša krajina tudi v zemljepisnem pogledu. Kot izredna publikacija Slovenske Matice je izšel lansko leto prvi in letos drugi zvezek obširnega znanstvenega dela, ki ga je napisal univ. prof. dr. Anton Melik. S tema zvezkoma je šele zaključen prvi del njegove „Slovenije“ (VIII. † 702 str.). Oba zvezka sta bogato ilustrirana. Besedilo ponazoruje 215 „podob“: slik, risb in diagramov — ter IX. „prilog‘‘ (kart). Razven „seznama ilustracij“ (str. 693—698) in „vsebine“ (391 — 3 in 699 —701) se nahaja na koncu prvega (367—390) in na koncu drugega (str. 679—692) bogat seznam književnih virov. Prvi zvezek opisuje geografski značaj in geografsko-politični položaj Slovenije, nato površinsko lice in geomorfološki opis, podnebje in vodne razmere, rastje in živali na našem ozemlju ter potek naselitve slovenskega ozemlja. V drugem zvezku se obravnava gospodarsko stanje, naselja, demografske in narodne razmere na Slovenskem. Drugi del „Slovenije“, ki izide v teku prihodnjih let, bo pa „prava regionalna geografija ali pokrajinopisje“. V njem bodo razvrščeni opisi slovenskih pokrajin po „geografskih enotah“ (str. V.). Na mnogih mestih govori Pisatelj v tem prvem, splošnem delu „Slovenije“ tudi o naši krajini (in to nas tu predvsem zanima), ki jo dosledno imenuje „Prekmurje“. Le na enem mestu rabi naziv Slovenska krajina, ko govori o razkosanosti slovenskega ozemlja in pravi : „. . . dočim je bil znaten kos vključen Ogrski (Prekmurje ali Slovenska krajina)“" (str. 11). Z O. Lehmannom smatra Melik „Slovenske gorice s Prekmurjem“ za „obrobni panonski predel“, ki še pa ne spada v „pravo in tipično panonsko območje“. Zato ga označuje kot „subpanonski predel (str. 23) ; nazorno razloži nastanek tega subpanonskega predela (Panonsko morje, spodnje pliocenske ali pontske odkladnine, rečne ali fluvijalilne nasipine na Goričkem, diluvijalne odkladnine ; str. 44—45, 128, 129); govori o značaju toka Mure in Ledave, dalje o značaju vzpetin na Goričkem, čigar „površje se je preoblikovalo do znatne starosti“" (119). „Prekmurske gorice“ spremla do 5 km. široka, starodiluvijalna terasa (234). Se ozira na podnebje pri nas, vreme in toplotne odnošaje, temperaturo, padavine, nevihte, meglo, vetrove, količnik vodnega odtoka — okoli 30%, vodno stanje Mure, povodnji ; govori o naselitvi Slovencev na subpanonskem ozemlju (337), o frankovski kolonizaciji ter germanizaciji v subpanonskem predelu od Donave do Mure, o spremembi krajevnih imen v toku stoletij, da se je Sobota „prvotno imenovala Olšnica (347). Obširneje se obravnava nastanek slovensko-madžarske narodne meje (352— 4). Tu naznačuje Pisatelj razna Zgodovinska vprašanja, katera bi naj reševali oni, ki se bavijo s preteklostjo naše krajine. Med drugim izraža misel, če mogoče ne odgovarja ustanova nemešnjakov po prekmurskih vaseh uredbi strelcev-kolonistov v Slovenskih goricah. V naše kraje so se naseljevali tudi hrvaški begunci-uskoki ob času turških pohodov (365, 366). Na večih mestih se v knjigi omenja gojitev poljedelskih sadežev (rž, pšenica, koruza, krompir, buče itd) pri nas, sadjarstva in vinarstva. Pravi, da so pri nas na Goričkem „podnebni in pedološki pogoji“ kot „nalašč za vinorejo“ (str. 418). Živinoreja je v naši krajini zelo razvita, perutninarstvo, svinjereja itd. Gozdov je pri nas manj. Lendavski okraj ima 18%, Soboški 27% (434). Na Goričkem je „močno zastopan bor“. Posestne razmere so pri nas bolj slabe (452, 453). Označujejo se naši „težaki“ (458), veleposestniška posestva in agrarna reforma (459—61) ter njeni vpliv na posestne razmere prebivalstva. Omenja se tekstilna industrija v Soboti (497), veliko število koles v okraju Sobota in Lendava (na 10—11 prebivalcev pride eno kolo). — Naša krajina ima največje vasi na Slovenskem (539). Obravnavajo se razni tipi naših vasi (razložene, gručaste, središčne, obcestne vasi) in hiš (558. sl ; „nabite hiše“). Obširneje je opisana prekmurska hiša (578 - 9). Omenjajo se naši križi“ in „oslice“ (595), naše prekmursko izseljenstvo, ki da ni toliko „beg s kmetov, kot samo lov za zaslužkom" (635). Prirodi prirastek prebivalstva pri nas je v primeri z ostalimi slovenskimi kraji še največji. Stagnacija se pozna pri nas le na vzhodnem prekmurskem Goričkem, kjer se očitno kaže zveza z razširjenostjo evangeličanov“ (str. 637). Naša krajina je tudi najbolj gosto naseljena. „Samo tu imamo ozemlje, kjer se gostota v povsem kmetskem področju dvigne celo čez 150 ljudi na km2“ (641). Naša krajina je od vseh Slov. pokrajin najbolj versko razcepljena (643—4) ; omenja se tudi naseljevanje Prekmurcev v Apaško ravnino in končno se obravnavajo obširneje narodni odnosi na madžarski meji (659—60). (Dalje). 20. septembra 1936. NOVINE 3 v drűžbi z g. kaplanom. Nato pa je predsednik gasilske čete v Žižkih g. Zver pozdravo vse navzoče, v prvoj vrsti g. dr. Klara, šteri je prevzeo pokrovitelstvo nad celov proslavov, nato Preč. g. dekana, g. sres. načelnika i g. načelnika gasilske župe, ki je v imeni gasilske župe čestitao gasilskoj četi v Žižkih. Nadale je čestitao poslanec g., dr. Klar, šteri je povdaro složnost Žižkovčarov, posebno gasilskoj četi, štera je s tem delom ponovno pokazala, ka šče vero v Boga i iz lübezni do bližnjega i vsikdar v vekšo čast božo pomagati bližnjemi. Želo je toj četi obilo božega blagoslova na tom požrtvovalnom deli i lepom uspehi. Omeno je, da njemi je g. ban oblübo podporo za gasilsko četo v Žižkih i to Din 2000 i se vüpa, ka se ta šuma šče povekša, kda bo g. bani od vsega poročao. Zednim se je spomno z banskoga svetnika i voditela prekmurskoga naroda preč. g. Kleklna za vse trüde i tanače s šterimi so pomagali pri zidanji. Na žalost, g. Kekl so ne bili navzoči, ar so odišli na počitnice. Nadale je čestitao g. sres. načelnik, šteri je povdaro zavednost Žižkovskih gasilcov i vsega našega naroda, ka se vidi v tom, ka je na domi narisani jugoslovanski državni grb. Nato se je spomno našega mladoga krala, šteromi je številna vnožina vzkliknola Živijo, godba pa je zaigrala državno himno. Nato se je Spomno voditela slovenskoga naroda i našega voditela, notrašnjega ministra dr. Antona Korošca, šteromi so lüdje gromovito vzklikali Živijo. Vso slavnost je zaklüčo pevski zbor, šteri nam je dobro znani po svojoj izvežbanosti, samo škoda, ka nema stalnoga pevovodjo. Zaspevao nam je pod taktirkov gdč. Lutharove Böžike tri lübke pesmice, ka so vsi sprijali s ploskanjom. Nato se je začnola pogostitev gostov i drügih z domačov godbov. K toj slavnosti pridrüžimo tüdi mi svoje čestitke i želemo naj se četa razvija v istom dühi v veri v Boga i v lübezni do bližnjega. Srednja Bistrica. Na malo mešo je bilo blagoslavlanje novoga broda. Blagoslovitev je opravo domači kaplan g. Trobina, šteri je meo tomi primeren govor. Blagoslovitvi so prisostvüvali mil. grofica Zichy i vodstvo veleposestva v Beltincih i drügi gostje. Črensovci. Pozna se, ka se bliža križovo i s tem proščenje. Zdaj zmenka najmre pri toj hiži kakša stvar, zdaj pri drügoj. Celo tak daleč smo prišli, ka se trga kukarca po njivaj i to kakpa ponoči i to skoro na voze. Občinske volitve razpisane. V našoj dravskoj banovini so razpisane splošne občinske volitve za 25. oktober. Volitve se vršijo v tistih občinaj, kde je potekla zakonita triletna doba, za štero so bili občinski odbori izvoljeni ali pa so postanole potrebne volitve zavolo prekomasacije. V Lendavskom okraji so bile zadnje volitve v vnogih občinaj leta 1934. Tak bodo letos volitve samo v občini Črensovci, Odranci i Orešje. V drügih občinaj bodo kesnej, kda poteče tri leta, kak so občinski odbori prevzeli upravo občine. Odlikovanja. Z najvekšim odlikovanjom je bilo odliküvanih za kralov rojstni den vnogo vzornih kmetovalcov za zaslüge za pospešüvanje i pozdigo kmetijstva iz vseh delov naše kralevine. Iz lendavskoga sreza sta bila odlikovaniva z redom Sv. Save V. stopnje Lebar Josip, župan občine Gaberje i Žerdin Ivan, podžupan, posestnik i vinogradnik v Lendavi. K visikomi zaslüženomi odlikovanji čestitamo ! Tjeden Rdečoga Križa. Od 20. do 26. septembra t. l. je tjeden Rdečoga Križa, posvečeni propagandi ideje Rdečoga križa, nabiranji članov i zbiranji prispevkov po celoj državi. V tom tjedni ne sme niedmo drügo drüštvo zbirati prispevkov niti meti kakših prireditev, nego sporazumno z Rdečim križom i za Rdeči križ. V tom tjedni se plača za vsakšo poštno pošilko i za vsakši vozni list poleg navadne cene šče takso 0.50 Din v obliki znamke Rdečoga križa. Isto se plača 0.50 Din za Rdeči križ k vsakšoj vstopnici za kinematografe i drüge zabave. Pristopajte k Rdečomi križi ! Grad. Naša vola. Mi varašanci smo vsigdar bili, smo dnes i tüdi v bodoče ostanemo vörni pristaši g. Dr. Korošca, ar znamo, ka samo on dela za naš kmečki slovenski narod i samo on njemi more dobro spraviti. Mi se vsi dobro spominjamo onih let, gda je g. Dr. Korošec bio na vladi, ka nam je te boukše šlo. Gda so ga pa naši protivniki zaprli, te smo mi v tej letaj na nikoj prišli. Zdaj smo ga palik dobili nazaj i vüpamo se trdno, kak nam pomali nazaj spravi naše pravice i boukše čase. Žato bomo mi tüdi letos pri občinskih volitvaj volili moža za župana, šteri ma zavüpanje od g. Dr. Korošca i to je g. Bačič Franc, ne pa kakšega pripadnika JNS stranke ali pa Mačkovoga agenta. Naš župan mora biti našega krščanskoga i katoličanskoga mišlenja i šteri ma tüdi zavüpanje v g. Dr. Korošca, ar de nam samo on kaj Spravo i občino potegno iz blata, v šterom zdaj visi. Večina gračkih volilcov nas je vörnih i zavednih i bomo že ednok postavili svojega župana. Vse drüge, šteri so pa ali zapelani ali pa ne vidijo, ka ne delajo dobro, če kričijo proti svojoj krščanskoj Zavednosti i mišlenji, pa vabimo, naj se nam pridrüžijo, ar samo z Dr. Korošcovov strankov dočakamo boukšo bodočnost. Zato vsi za stvar i idejo, za štero se pri nas bori g. Bačič Franc i telko dobrih i poštenih krščanskih moškov i dečkov. — Varašanci. V. Polana. V zadnjoj številki Novin je eden dopisnik iz Polane poročao od volitev v gas. odbor. Na te glas njemi pa novozvoljeni odbor odgovarja sledeče : V 37 Štev. „Novin“ dne 13. sept. 1936. je nekši gospodek, šteroga dobro poznamo po njegovom članki z lažjov napadno gas. četo v Vel. Polani. Te gospodek, kak vsi Znamo iz njegovoga članka i tüdi ovak ga poznamo, ma jako lažljivi jezik, da je vüpao takšo neistinitost pisati v „Novine“. V tvojem članki je dragi gospodek istina samo to, da so se resan vršile volitve v gas. odbor, drügo je pa vse laž. Grda laž je to, da ti gospodek, ki predstavlaš nekšo mladino, čeravno si sam, pišeš, da so dobili gas. odbor v roke pristašje Ljudske pravice. Istina pa je, da nieden med temi, ki so zdaj gasilci, ne meo naročene Ljudske pravice. Te gospodek, ki je napadno gas. četo pa je meo naročeno Ljudsko pravico od njenoga rojstva i do njene smrti, ka se tí lehko dokaže. Teda se jasno vidi, da si ti rdeči i ne gas. odbor. Istina je tüdi, da je te gospodek bio organizeran v JNS i se je pri toj priliki malo preveč navlekeo šmarnice, pa so ga pitali, kakši si zdaj, on njim je pa možato odgovoro, da je rdeči pisani. Če ne bi bio, ti gospodek, rdeči pisani, te ne bi vüpao napadati takših drüštev, ki so Bogi v čast i bližnjemi v pomoč. Velka laž je tüdi, ka bi se za gas. peneze küpile tram- bolice. Zato se pa bomo že vidli gospodek na sodniji. Dragi, farbani gospodek, to pa nas ščista nikaj ne briga, če je Ljudska pravica kda pisala od kakših sabel. To briga lehko samo tebe, ar ti si bio njeni naročnik. Stoga se vidi, da si z velikim veseljom čteo Ljudsko pravico, da si si šče od sable zapomno. Adijo, večfarbni gospodek, drügoč se pa vidimo, če ščeš. Znamo pa, da ti je jako žao za gas. stoček, da si v čarnoobroblenom koperti poslao izjavo. — Gasilec. Bitka pri otoki Visi 1. 1866, gda je močnejše talijanske ladje premagao admiral Tegetthof iz Mariboru. Štev. 2422|1. Razglas o licitaciji. Občina Murska Sobota razpisuje za oddajo gradbenih del za centralno kurjavo, vodovod, tople vode in stranišča, steklarska, slikarska in pleskarska dela ter dobavo platneno rolet pri gradnji Delavskega doma v Murski Soboti v skrajšanem roku I. javno pismeno ponudbeno licitacijo na dan 24. septembra 1936. ob 11. uri v občinski pisarni v Murski Soboti. Pojasnila in ponudbeni pripomočki se proti plačilu napravnih stroškov dobivajo med uradnimi urami v občinski pisarni v Murski Soboti. Ponudbe naj se glase v obliki popusta v % (tudi z besedami) na vsote uradnega proračuna, ki znaša : za inštalacijo centralne kurjave Din 140.676·50 za inštalacijo vodovoda, tople vode in stranišča ..... ... Din 70,590·10 za steklarska dela ... ... Din 33.329·04 za slikarska in pleskarska dela „ 34.535*— za platnene rolete......... „ 8.300·— Ponudniki morajo položiti 10% kavcijo do 10. ure na dan licitacije pri občinski hranilnici v Murski Soboti. Občina Murska Sobota, dne 4. septembra 1936. Dijaški kotiček. (Refleksije) Zgodovinsko dejstvo je, da vera podpira znanost, pa se vendar dobijo puhle glave, ki pravijo, da jo ovira. Odprimo zgodovino, potujmo od stoletja do stoletja in poglejmo, koliko je na tem resnice! Kdo je vzgojil apostole, ki so šli med divje narode in se borili zoper barbarstvo in prižgali luč omike, ki je podlaga znanosti ? Vera. — Se je li ta vera tekom dolgih stoletij izmučila na poti znanstvenega napredka, da zdaj ovira vedo, da ne more napredovati ? Vsakdanja skušnja govori drugače. Pogledam med svet in povsod vidim šole in zavode, ki jih je odprla in jih vsak dan odpira toti zatirana vera in ki visoko nadkriljuje svetne šole. Pogledam v tujino, med najbolj divje narode in tu ne opazim svetnih učenjakov, pač pa požrtvovalnih katoliških misijonarjev in redovnic, ki jih je poslala sveta vera, da odpirajo pot resnice, omike in znanosti. Vera nasprotuje znanosti. - Toda kdaj je nasprotovala ? Morda takrat, ko je vzgojila čudovite učenjake prvih stoletij: Tertulijana, Origena, Hijero- nima, Auguština, Ambroža, Bazilija, Gregorija Velikega ..., ki so z učenimi spisi preplavili svet? Takrat morda, ko so se po papežih odprla najstarejša in najslavnejša vseučilišča v: Ljovaniji, Monpelieru, Rimu, Avignonu. Kolinu, Frankfurtu in drugod ? — Ali takrat, ko je po Teodolfu Orleanskem († 813) zapovedala, naj duhovniki odpirajo šole nele po mestih, ampak tudi po vasicah ? - Takrat morda, ko je v Lateranskem zboru določila, naj se v vsaki stolnici postavi učitelj, da bo brezplačno poučeval uboge sinove ljudstva ? — Ali kdaj ? Li takrat, ko je ustánovila redovne družbe, da se posvetijo izključno le poučevanju, ne da bi za to zahtevali najmanjše plačilo ? — Ali takrat, ko je v dvanajstem stoletju s posebnimi pravicami obdarila vseučilišča in vzpodbujala mladino vseh pokrajin, naj jih pridno obiskujejo ? — Morda takrat, ko je ustanavljala bogate knjižnice in zbirala ondi zaklade znanosti ? — Ali takrat, ko je z neutrudljivo potrpežljivostjo zbirala grške in latinske rokopise in jih skrbno shranila ? Ko je pokimala po papežih največje učenjake v Rim, da bi jih lažje spoznal svet, in jih je navduševala s častnimi znaki in porabila velikanske svote za izdajanje njih spisov ? Vera nasprotuje znanosti. — Pa kdaj je to pokazala ? Morda takrat, ko so divji narodi pridrli s severa na Laško, v domovino znanosti, ter plenili in razdirali ? Ali takrat, ko so Huni, Vandali in Gotje pridrli v knjižnice in trgali spise in metali v ogenj dela najbolj slavnih modroslovcev, zbirke grških in latinskih klasikov ? Ali takrat, ko so iz sovraštva do katoliške vere te divje tolpe zapirale šole in požigale vseučilišča in one- čaščale svetišča znanosti ?― ― ― Toda ravno katoličanstvo je takrat rešilo vedo. Ko so vsi odložili pero in prijeli za orožje, je katoliška Cerkev v benediktinskih samostanih hranila najboljša dela starodavnih veleumov. Če se moremo še zdaj izobraziti s Ksenofontom, Titom in Livijem, če se še zdaj zabavamo s pesništvom Homera in Virgilija, če še danes čitamo zlate strani sv. Krizostoma, sv. Auguština in drugih slovečih pisateljev, se imamo zahvaliti redovikom sv. Benedikta: katoliški cerkvi. Vera nasprotuje znanosti. — Poglejmo zgodovino in kaj nam pove o razvitju znanosti? Da je bilo v sred- njem veku najti učenjakov le med duhovniki, tako, da je takrat beseda „duhovnik“ — kakor pripoveduje Jan Vico — veljala isto kakor učenjak, da je večina knjig starega in srednjega veka izšlo izpod peresa krščanskih pisateljev, da je najslavnejše spise, najbolj globoke razprave vseh ved rodila ravno katoliška vera. V dokaz nam poda najbolj sloveče učenjake človeštva: Alberta Velikega, Tomaža Akvinskega, Pier Lombarda, Bonaventuro, Bellarmina, Alapida, Bossueja, Fenelona, Galileja, Moratorija in premnogo drugih, vzgojenih v kat. šoli. Ne, vera ne nasprotuje znanosti, pač pa brezverstvo. Kakšna je znanost, ki izhaja iz brezverstva? Bogoslovje? Brezverstvo ga je vrglo iz svojih učilišč. Modroslovje ? Brezverstvo ga je izpremenilo v racionalizem in materijalizem, v sovražnika znanosti. Slovstvo? Če ga pa ugonablja s podlimi romani in ostudnimi pesmimi. Zgodovina ? če ji pa vmešava smešne izmišljotine in molči resnico. Fizika ? Če pa ravno z njo skuša zakriti bitnost božjo ― ― ― Kaj tedaj? Vera podpira, nevera razdira znanost. (Dalje). Strehovci. K velikoj slovesnosti i veselji, ki je bilo v Strehovci 6. septembra, je spadnola tüdi kaplica žalosti. Kda so bili vsi veščanje v mislih zbrani okoli novomašnika, so filovski dečki prišli v vés i se zbili z domačimi dečki. Kakša sramota za filovske dečke, da so že naprej oblüblali, da bodo ravno na te den zbili. Malo več lübezni bi lehko vladalo med njimi. Daleč naokoli je znano, da se filovski dečki po modi (divati) ravnajo. Pitamo, če je to bitje tüdi bilo po modi. — Dopisnik. Dobrovnička cèrkev. Na lepom i zvišenom mesti stoji dobrovnička cerkev i kralüje nad celim Dobrovnikom. Starinska zidina to zgleda, a v istini je ne tak stara kak zgléda, vej je zidana 1794-96. Bole stara, kak je v istini, zgleda zato, ar je nekelko zapüščena. Dugo je čakala, če bi se što zmislo na njo. Čeravno živimo v časi, gda niti krščansko lüstvo ne navdüšeno dati kaj za cerkev, vseedno so se najšli v Dobrovniki dobri i goreči krščanski lüdje, ki so se odločili, da fara mora cerkev popraviti. I zaistino, preminoči pondelek smo začnoli s popravilom cerkve. Najprle smo začnoli streho prekrivati, nato jo pa od zvüna prebelimo. Tüdi tören bi trbelo zdignoti na telko, da bi odgovarjao veličini cerkve. Če Bog da, gorečnost vernikov tüdi to včini. 4 NOVINE 20. septembra 1936. Janko Verbajnšak : Kaj ima delaven človek od Kristusa in njegove sv. Cerkve. Delavec si je danes torej zelo dosti kriv, da ga zapostavljajo takozvani višji sloji, ki sledijo staropoganskemu naziranju o vrednosti delavca in njegovega dela, a imajoči od tega korist, zato, ker zametujejo Kristusova načela o vrednosti človeka-delavca. Zato delaven človek kvišku glavo, zavedati se začni svojega pravega dostojanstva in ta zavest ti bo narekovala, da se boš v bodoče izogibal vsega, vsled česar bi se te morali izogibati takozvani olikani sloji. Delavec, ki se zaveda svojega dostojanstva, je trezen, je marljiv, je zvest, je globokoveren, kratkomalo čednosten in kreposten. Pravo delavčevo dostojanstvo obstoji namreč ne v ošabnem kretanju, ne v brezmiselni zahtevi po enaki razdelitvi premoženja, ne v moči delavskih komunistično pobarvanih organizacij, ampak v nravnosti, to je v čednosti in kreposti. Ta je pa skupna dedščina vseh ljudi in enako dosegljiva najnižjim in najvišjim, bogatinom in proletarcem. Da, zdi se celo, da je božje dosegljiva bednim, če se spomnimo, kako ljubeznivo vabi Kristus k sebi, katerikoli so utrujeni in žalostni, da bi jih tolažil, kako s posebno ljubeznijo objema najnižje in tiste, ki jih muči krivica. Spoznanje te prave človeške vrednote lahko edino zatre prevzetnega duha premožnih in ga dvigne tistim, ki jim je vsled bede upadel. Edino tako se bo manjšala razlika, po kateri teži kapitalistični poganski moderni duh in prav lahko bo doseči, da si podasta delavec in bogatin prijateljsko desnici ter se zedinita. Ne vse uničujoče socijalne revolucije, ne sovraštvo, ne komunistični rdeči teror, ne Stalin, Marks, Kaleš, Giral in vsi drugi oznanjevalci grozotnega pekla, v katerega hočejo pahniti ubogega delavca s krvavo rdečimi svojimi rokavicami ter ga ponižati pod ceno živali, napraviti iz delavskih vrst hordo bitij, ki ne smejo več čutiti in misliti; ampak edinole Kristus-delavec te bode dvignil zopet k onemu dostojanstvu, ki ti pripada po članstvu sv. katoliške Cerkve, da se te bode za čelo ceniti ne več po moči tvojih mišic, ne več samo po tvojem delu, ampak po tvojih krepostih, s pomočjo katerih se lahko povspneš nad vsakega bogatina. (Dalje.) Pisma naših iz tüjine. Preč. g. Hladnik Ivan, Cazeros 2780, Buenos Aires, Argentina, nam pišejo sledeče : Prečastiti g. župnik ! Naše versko delo na Avelli lepo napreduje. Povprečna vdeležba pri službi božji je kakih 200 oseb. Že smo spravili na noge lasten pevski zbor, ki ga vodi g. Ciril Jekše in sem s petjem kar zadovoljen. Sedaj smo sklenili, da nabavimo harmonij za kakih 200 pesov. Pa jih bomo že spravili skupaj, ker imajo nekateri zares dobro voljo. Radi bi bili, da ustanovimo kako društvo. In je res treba kaj, toda treba je počasi in previdno. Čakam, kdaj prideta pomočnika g. Kastelic in Doktorič. Pošiljajo vam mnogo, mnogo pozdravov naši Prekmurci. Duhovno Življenje menda dobite. Sedaj sem upeljal tudi Prekmurski kotiček. Pa bi prosil Vas, da tudi kaj napišete zanj. Ljudje me prosijo molitvenikov. Zato Vas prosim, če bi mi jih poslali kar 50 „hodi k Oltarskomi Svestvi“, — ali kakega drugega, če je morda kaj novega zelo primernega. Ob enem žele, da bi jim naročil prekmurski koledarček. Prosim, da mi jih pošljete kar 80 kadar izidejo. Bom že poravnal račun. Moje delo je bridko. Med Prekmurci je lepo, ali imam drugačnih ovac ! Tako mi je včasih zvečer, ko se vrnem iz takih misijonskih obiskov, da bi se razjokal ob žalostnem spoznanju, kako daleč so mnogi od potov božjih . . . G. Kanič Matjaš, bivši trgovec na Hotizi, nam piše iz Francije, da je mir pod Blumovov vladov i da so delavci dobili lepi del pravic, med drugimi tüdi to, da delavec ma pravico do 14 dnevnoga dopüsta i gospodar njemi za te dni more tüdi plačo dati. Plače delavcom so se zvišale ali cene vsega, ka küpi delavec, je pa 20—25% dragše. Pač nišče nemre napraviti, da bi vuk bio sit i koza cela. Najbole so obhodili zdaj kmetje, ar so kmečki pridelki celo 50—75% poskočili v ceni. A kmetje se srdijo na Blumovo vlado, ar njim je razpüstila drüštvo „Ognjeni križ“. Pozdrav pošilajo : Recek Jožef i Mekiš Marija, Nuskova, iz Francije Slov. krajini, jürjanskoj fari i te dühovnikom, starišom, bratom, sestram, prijatelom i prijatelicam. Se zahvalita na naših Novinaj, štere redno dobivata ; te jiva čuvajo na dobroj poti, ar čeravno njima zvonovje pod vühami donijo, ne moreta v cerkev. Darüjeta na Dom sv. Frančiška, naj jiva čuva sv. Frančišek. Gospodarstvo. Navodila za povanje angorskih zavcov francuske i angleške pasme. Angorskih zavcov mamo dvojne vrste : francuske i angleške, vsi so beli, ali njihovo pridoblenje na vuni se nikelko razliküje. Francuski angorski zavci dajo več vune, ali ta vuna je nikelko bole debelejša od angleške vrste. Zdaj pa mamo že za oboje vune vnogo več küpcov, kak pa lejko pridelamo vune. Svetüjem, da šteri šče začnoti povati angorske zavce, prvle kak kaj začne, naj si napravi načrt po svojoj zmožnosti, kelko de jih lejko držo, najbole pa da si pogledne, kak so Novine objavile, gospodare, ki majo te zavce ino de vido praktične i zdrave klonje. Za vse naj vala to : Začetnik naj si napravi tri klonje i to tak, ka de Zavec vsaki na svojem mesti. Klonja mora biti 60 cm duga, 60 cm šürka i 50 cm visika z drodanimi vratami i pod v klonji je z lat tak, ka vsa nesnaga lejko skoz spadne, to je lata od tate ma 1—1½ cm razdalje. Začnoti je najbolše s tremi samicami i te si küpiti pri zaneslivom rejci, šteri zednim dober stoji, da so zavci prave vrste. Gda so zavice stare osem mesecov, te je obprvim püstimo k Samci, samec mora biti ščista lücke krvi, tak te samice odneseš k rejci, šteri ma za to tüjega samca. Püščati je praktično vse tri edno za drügov, to pa zato, ka či edna ma menje mladik, da v trej dnevaj od drüge lejko k tistoj damo, štera bi malo meta i pa od 5—6 mladi püstimo samo pri ednoj samici, vse drüge pa vničimo, ar večkrat ma po 8. Či njej vse njamo, te so slabi i tak se fajta zmenšavle. Na edno samico se računa letno 15 mladičov po 3 kratnom pripüščanji, ar samo tak dobimo zdrav i dober rod. Vsakši, šteri šče povati angorske zavce, mora, kak je gori povedano, meti načrt, ka kelko je mogoči iti v to rejo. II. Hrana angorskih zavcov. Da se lejko dobi od zavca kem več vune, trbe ga naprejpisano hraniti, ar zavec davle vuno od hrane. Zavec jej vsako zeleno krmo i tüdi seno, ali najbolše hrane so sledeče : Zelena trava je dobra, ali najbolša je lucerna, detelca i od sunčevnice listje, ar tej majo najvekšo redilnost i beljakovine. Potem se da dnevno približno 200—300 gr. zeljevnoga listja, samo mora skrb meti, da ne da preveč. Z zelenov krmov mora hraniti zavce, kak li najdale mogoče, ar je falejše i zdravo. Gda mine vso zelenje te se začne seno i zrnasta hrana. Na ednoga zavca se da dnevno do 20—30 pr. zrnja. (Dale). Pošta. Cvernjek Jakob, Grad 82. Ček smo vam poslali. V tiskarni zahtevamo, da rano odpošlejo za izseljence Novine. Se zna, če je svetek zmes, se ne morejo dogotoviti. Gledamo, da je v nedelo že vsi majo v rokaj. — Recek J., Champenoise. Penezi prišli.— Fujs Marija, Le Catelets, Francija. Din 76 na Dom sv. Frančiška sprejeli, naročnina na celo leto plačana. Bog plačaj ! — Sobočan Kristina iz Mostja v Franciji. Sprejeli naročnino i 21·25 Din. za Dom i telko za podporo M. Lista v zahvalo, ka te je Marija čuvala. Štiri leta si ne mogla k meši, naši listi so te tolažili i vodili po pravoj potí. Gda prideš domo, temvečkrat hodi v cerkev i nasledü Marijo z celim srcom. PAZITE ! PAZITE! N BOLJŠE JE VEDNO A J C E NEJŠE! KOLESA, ŠIVALNE in PISALNE stroje, po GLOBOKO ZNIŽANI CENI Vam v veliki izbiri nudi : tt. ŠTIVAN ERNEST največja tehnična trgovina M. SOBOTA. 4-4 Banque S. Baruch et Cle, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburg Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št 117-94, Paris ; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. 24-24 Godina Ferdinand Šiht in dolarji. Lendava ni bila več daleč. Hadikova kapela in grad sta bila že v soncu. Ostalo mesto pa so trdo oklepale prve jesenske megle. Pot je lil po Olginem obrazu. V desni je nosita pleten kovček, v levi pa paket ovit z umazanim papirjem. Tu in tam je bil razcefran, da so kosi papirja prosto mahali okoli nje. Dve uri je že hodita. Občutila pa ni niti malo utrujenosti v svojih mladih udih. Še bi hodita, pa škoda, da se bliža Lendava s tako naglico. „Če me bodo spodili“, je govorita polglasno „naj bo ! Grem pa drugam“. Trenutno je premagala neprijetno čustvo, dvignila glavo in se nasmejala v sonce. „Če me bodo spodli...“ je zopet pomislila „in če me drugje ne bodo vzeli ?“ Lendava pa se je le bližala. Čudno ! Vedno bolj se je oklepala misli, da bi ji doma lahko dali Vsaj toliko, da bi živela kot človek. Pred par trenutki je videla vso domačo bedo. Mati je polna otrok, oče pa odkar se je vrnil iz Kanade, umira. Vedno bolj je bila prepričana, da ji delajo krivico. Z materjo sta obe jokale, ko se je poslovila. Še sama ji je rekla, da nikar več denarja, da jo bo gospodinja že počakala. Sedaj se pa jezi na mater, na očeta, sploh na vse male, na ves svet. Mlado telo ji je zatrepetalo v bolesti in oči so se zalile s solzami. Sonce in hiše so zaplesale pred njo. Tako gre vsako leto Olga na pot. Še takrat ni bilo mnogo , ko so bili dolarji pri hiši in od tega je sedaj četrto leto. V četrto meščansko je šla Olga. Ko bo naredila maturo, gre na trgovsko, nato v službo, da bo vendar enkrat konec tega tarnanja, solz in večnega prepira. Tedaj bo že Tibaotov Kalman profesor, poročil jo bo, no in cilj življenja je tu, lep in mamljiv, da bi bilo sploh grdo, da prej ničesar ne bi pretrpela. Te misli so bile tako lepe, da se je Olga v sleherni težki uri zatekla k njim. V dolgih nočnih urah, ko je oče kašljal, mati nadajala malega in ko ji je dušljiv zrak tičal v prsih. in v grlu, bi najrajši zaklicala: „Kmalu bosta rešena, jaz bom pomagala“. Zaspala je tiho in s smehom na ustih. Ona je verovala v to srečo. Edino to je nosita v svojem srcu. Kaj pa bi ? Ta stara obrnjena obleka, ki jo nosi v kovčku, je bilo vse njeno premoženje. Skrivala se je za rožami na oknih in prisluškovala mnogokrat pogovorom svojih prijateljic, katerim so dvorni mladci, polizani in namazani z vsakovrstnimi mazili. Do takih se njen pogled ni dvignil. Le boječe se je stisnila k zidu, ko je srečala katerega, sklenila glavo in čutila, kako drzno se pase njegov pogled na njenem telesu. Tak ni bil Kalman in ona ga je ljubila. Gospodinji je plačala dolgove in ta jo je zopet sprejeta in obljubila, da bo v bodoče zopet čakata. „Če nimate, nimate. Pa tu pa tam nam boš pomagala pri delu“, je rekla. „Bom“, je pritrdila Olga, se sponila nad pismo in se nasmehnila. Seveda bom pomagala, je mislita Olga, ko je bila zopet zvečer sama, seveda. In noči? „Noč ? Takrat delaj zase“. Za- prta je pismo in legla. Zdelo se ji je, da jo je ves svet zapustil. Avto je odbrzel v noč. Namena kota so počasi ropotala mimo. In ko je bila sama, čisto sama, se je zopet vdala čustvom . . . Eno leto ni nič. Nato trgovska, to bo kmalu. Kalman je tudi priden, pošten, vzame me. No in ? Tu so se končale sanje. Tu pride življenje. In Olga je vedela samo, da se jima bo dobro godilo in bosta oba pomagala svojcem. Nato je zaspala. * * * Krvavo rdeča zarja je pobarvala puščavo. Nato je postajalo nebo vedno bolj prozorno. Mir, ki je vladal v puščavi, je od časa do časa pretrgala sirena. Divje je brlizgala v puščavska jutra, ter merila šihte. Toda v puščavi je vladal molk in nišče se ji ni odzval. Matjaš Küzma je ležal na postelji in se vživel v ta prizor. Pozabil je, da je v široki ravnini, polni jesenskega sadu. Ah, kolikokrat se bo še vrnil v „deželo zlata“, kakor jo je sam imenoval. Pluč nima več, govori čisto tiho. Zraven postelje stoji prazna literska steklenica in zraven prevrnjena kupica. Saj je bil Matjaš strasten pijanec. „Slisiš ?“ je vprašal samega sebe in dvignil obrvi. „Slišim !“ je odgovoril samemu sebi. Nemir mu je preletel obraz. Koža okrog ust se mu je raztegnita in gube v licu so postale ostrešje. Z napol odprtimi očmi je strmel v strop in komaj vidno premikal ustnice. Prešteval je dolarje, se kretal med brnečirni stroji, ki so mu zadali kaj smrti. Kako jih je Matjaš strastno vzljubil. Vedno ko je bil v taki ekstazi, ga je žena predramila. Zbala se je tega okostnjaka, ki se bori vedno pogosteje z duhovi. Ko ga je videl takega kateri izmed otrok, je pritekel k materi „Mama, ajtek strašijo !“ Dolgo ga je budila in ko je odprl oči je srepo pogledal ženo. „Ti si prišla ? Nisem ti pisal, da prideš”, je počasi govoril ženi. „Matjaš, slišiš ! Predrami se !“ „Kaj je ?“ „Pa, sanje so te zopet mučile. Vidiš“, je pokazala na deco, „kako so se te zopet ustrašili“. Molče je gledal na otroke, nato pa tiho pristavil : „Prinesi mi vina !“ * Vedno pogosteje so se oprijemale Matjaša mučne sanje, kakor sem to že rekel. Njegov organizem je postajal z vsakim dnevom manj odpornejši. Zavest, da bo zapustil ženo s tolikimi negodnimi otroci, ga je morila. Tudi Olgina pisma iz Lendave, ki so bila na vso moč tolažilna, so razodevala trplenje. Kaj to ne bi Matjaš vedel. Saj ga je življenje v zlatih kanadskih rudnikih učilo zadosti dolgo, da ve, kako je sam vtrplenju, tolažiti drugega. Prišel je mesec marec. Vrbe so pognale popke. Setve so začele rasti. Mura je nenadoma narasla, postala penava in kalna. Ta prvidih pomladi je vzel Matjaša, tri dni potem, ko mu je rodila žena sedmo dete . . . * Ko so Matjaša pokopali, se Olga ni več vrnila v Lendavo. Hodita je molče, s sklonjeno glavo delat z materjo na polje. Videl sem jo mnogokrat v ogradi naslonjeno na jablan. Zatoplena je bila v misli in dolgo nepremično zrla pred se. Kot nalomljena roža zgodaj spomladi — se mi je zdeta — ki slabi silno počasi . . . Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkanji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.