IZ SODOBNE MAKEDONSKE LIRIKE TAJNA-IGRA-SMISEL Slavko Janevski Lepljivo je dno reke od mnogih oči^ mnogih oči, skoznjo se pretaka zrela mesečina in temna pesem in zlati ženski lasje. Nikar ne zaspi v njej — pesek ti bo sedel na čelo, ribe ti bodo padle v dlani, na vsakem očesu ti bo ugasnila vlažna školjka. Če že prideš, skrivaj, pod večer — izpij kapljo nočnega počitka, odtrgaj struno s temne pesmi, zlat pramen zlatih las in dolgo poslušaj, kaj šumi val. Polnejši boš za skrivnost, za igro, za smisel. Prebil boš noč (dokler ne sine sončevo rezilo) za vse, v reki izgubljene. PŠENICA Blaže Koneski Drzna postavnost deklet, ki se ne boje svojih prsi. Modre cvetove imajo v laseh, roke čvrsto ob telesu, a prsti vendar hote žejno izprozeni za prvi dotik. 709 Ah, to je dekliški zbor, stoječ do- roba odra, čakamo, da nas objame kot sladek val, a nas zaneso samo zvoki silne pesmi, ki navduši — in razžalosti. NEBO MI RECI Aco Šopov Reci mi: Nebo. Moje nebo. Reci mi: Nebo tišine. In jaz, stebelce v temnem gozdu krvi, se bom iztrgal z vso svojo večno nemočjo in zrasel visoko, visoko, visoko, visoko kot topla človeška zenica, postal bom nebo, tvoje nebo, nebo Danice. Samo, ne govorii mi, da sem slab, ne govori, prešibak si, da bi še travam pogledal \ oči, ne govori, da od trav šume v meni samo najkrhkejše. Skrij, zamolči danes resnico za neki jutri, bolj današnji od današnjega. Reci mi: Nebo. Moje nebo. Reci mi: Nebo tišine. V SLEHERNEM OČESU Gogo Ivanovski V slehernem očesu najdemo drobec razumevanja. Oči so most mavrice, ki spaja skrivnosti ljudi v tihem oplojevanju. 710 o, ne rušite mostu, da ne ostanemo sami pred reko, zlovešče zgrbljeno, zaneseno v neukročenem valovanju. Otroke so nas učili: Ne hodite sami k vodi, ne hodite sami k vodi. SLEHERNO NOČ Srbo Ivanovski Sleherno noč te odnašam daleč od vsakdemjih predmetov: daleč od ogledala, igel, razbitih oken, daleč iz tesne sobe natrpane s stoli, daleč zelo daleč. Spuščam te v travo, da utoneš v njej, da se porodiš sveža iz nje, umita z roso bližajočega se svita. Kakor iz marmorja si, toda topla. Topla kot šumljanje jezera. Vzdigni se v travi, da vidiš kače, kače skrbi, ki naju bodo tiho zapustile, da se z mrakom spet vrnejo. Nasloni se in glej, kako odpira pred nama dolina zeleno dno. 711 SPOROČILO Gane Todorovski Pridi — najina pot se komaj pričenja! Začela jo bova v zgodnjem jutru, velikem, svežem, enkratnem jutru, najinem jutru — prinesla boš prgišče, dve, razumevanja» jaz venec ljubezni, in brezštevila šopkov zaupanja, ki so pravkar pognali, nežni, zato lepi — Vedi, v najinem imenu, v imenu zla, ki naju je glodalo, mu preprosto porečeva Nasvidenje ! Kaj bi! In ga pošljeva, hej, čeprav tja, kjer petelini ne prikličejo dneva, kjer ni zelene bujnosti, ne laježa psov, tako daleč — Lahka, razigrana, polna smeha, z mnogo miru za bodoče nemire, svetlih korakov, jasne duše, do groba blizka« bova prešla na drugi breg Lete, ko da nisva nikdar bila na tej strani. OTROKA SE IGRATA Cane Andreev s ki Moje dete in tvoje dete sta se srečala na ulici. 712 Moje dete je reklo tvojemu detetu: — Poigrajva se! In prijela sta se za roke, prepletla prste in stekla na polje, ker ulice so bile tesne, ulice so bile zares tesne za njune igre. Tvoje dete in moje dete sta se združila z visokimi sončnicami. Samo sonce ve, kje sta. Tvoje dete in moje dete sta zajezdila belogrivega konja. (Ah, le kje sta ga našla? Ne vesta, kako isker je!) Cuješ topot belega konja? Cuješ iskra kopita? Pod rdečimi kopiti ' se trda ledina drobi in se zvezde potapljajo in razigrane hite gnezdit v oči najinih otrok. In to je za najina otroka brezskrbna igra! Kako naj prikličeva tvoje dete in moje dete, kako naj ju prikličeva, reci mi, v najino mirno ulico? 713 Tvoje dete in moje dete se igrata na dvorišču. Midva sva odšla in dolgo blodila vsak v svojo stran. A medtem se tvoje dete in moje dete igrata na dvorišču. Ko sva se vrnila, sva gledala: tvoje dete in moje dete sta bila v vrtu, odstranila suho, odpadlo listje, gnile koirenine in zbudila najin zapuščeni, pozabljeni vrelec. Nagneva se nad njegovo prozorno, iskrečo vodo in vzklikava: — Ah, od kdaj že se nisva tako gledala? Od kdaj? Dotikava se je z ustnicam.! in pijeva, do pozabljenja pijeva, gaseč žejo najinih razsušenih grl. Od kdaj že nisva pila te trpke vodice, ki se v naju razliva, ki v naju šumi in opija kot staro vino. 714 Kako čudodelna je voda iz bistrega studenca tvojega in mojega otroka! DEŽEVJE Mateja Matevski 1. STRAH Prihajajo okorni prihajajo trudni konji prostora daljni in sluteni šum pozabljenih besed Topotajo nenehno sami pred zaprtimi okni izgubljeno topotajo z nogami topimi brez podkev ti zemlja po tebi spolzki in mastni zemlja mirna topotajo temno pomešani Kam pred to snovjo pred tem bombažnim obzorjem brez linij pred tem temnim mesom zemlje in noči izmešanim globokim mesom in gostim obenem jjoplavo za oči in smrtjo prostorom Kam o kam ti jaz ti morje šumeče in brezkrajno ti enolično polje vodoravno utrujeno žejno pokončne vetrovne razjasnitve Kam o kam ti gosto testo dežja in zemlje jaz človek kamnu blato v rokah in očeh 2. PESEM Od kod o kam ti znana nepozabna pesem ti dete brez upa ti naivna strelica trave blatna ptica razsiišena brezkrajna stezica skozi dež stezica srebrna igriva kača kam me pelješ 715 Nenehno slutena v vodah in mraku ti griva voljna griva stršeča neravnodušno drzna vselej zdravo meso zemlje in noči griva ostra nemirna sablja vida po srebrni stezici prostora kot luč in bliskavica Odpelji me odpelji me ti pravim otroštvo odpelji me pesem starost večna in nepozabna ti najvišja iluzija brez metafor okno nespretno odprto surovo globoko za vse barve večnosti Odvedi me skozi dež stezica ;da me dobrega vrneš v ta mali pristan v to nežno gnezdo sna 3. KONJI Prihajajo okorni trudni konji prostora (deževje bledo brezciljno in nemo) pred jasli mojih mojih dlani na oknu Hrana pravim hranite se oznojeni in vlažni od tople pare ki se cedi z bokov noči Razigrano zahrzajte da vrisneš skoči ptica s pozabljenimi krili kozonoga plesalka kobila preutrujena skoz to okno skočiva in spet nazaj in vedno brez nehanja po zasenčeni vedrini prostora 716 MANEKEN V PEJSAŽU Vlada Urošević Zgodi se, da hodite med leskami in šibjem in tedaj, naenkrat, pred vami razgled kot ptica ali nekakšna rumena žival, ki je preplašena v hipu obstala. Tu, ko da vas že od zdavnaj pričakuje, stoji maneken v pejsažu in je kot nekdo, ki izvaja elegantne gibe v prazni sobi. Zasačen obstane tog kot prej, nikomur soroden v tem svetu listja in drobnega kamenja. Ni več karton prevlečen z mavcem, z nevidnim ožiljem iz žic, naposled prebarvan v belo, temveč Gospod Nerazumljivi Slučaj, edini negiben, po malem uglajen, po malem nedostopen v prepiru s šibjem, ravnodušen do oblakov, past za škrjance, zvito presenečenje. Zmedeni, ko da so vas zalotili pri nečem nedovoljenem, se lahko samo še umaknete. Prevedel Ivan Minatti 717