mi
MARIJIN LIST ŠT. 7-12
miinnflMnHmtanmttiffn --------------------------—--IMMPMMMMMRBnUVVPHMI
JUL. 8. — DEC. 8,1922
■■i«***®« LETO xvm.
Hiiiiiii||ikiHiinifiiiiiiiiininuimiiHii»
E
vš
ŽIVLJENJE
sv.

s » i
PUŠPEKA
VODALO UREDNIŠTVO M. LISTA V
ČRENSOVCIH, PREKMURJE
DOBI SE TU ZA 1.75 DIR
Z DOVOLENJOM VIKARIATA V D. LENDAVI ŠT. P. H. 48/1922
MARIBOR 1922
TISK TISKARNE SV. CIRILA V MARIBORU
■■■nMuasnanHmMiiiuaHiiimaHKMiiiBiiaumiiMUHiiamiuiaii

Naročnikom!
S tem snopičom Vam, dragi naročniki do rok damo zaostali M. List letošnjega leta. Naj Vam «2ivljenje sv. Martina« porodi tiste sadove v duši, štere želemo, da bi jih mela vaša duša z tem spisom. Vsaki, ki je dao podporo letos na M. List, dobi te snopič brezplačno, ki je pa nej dao, naj da zdaj bar teliko, kak je cena toga snopiča. Raj smo pa, če more več dati. Spodkar zvedite zakaj.
V novom leti bo cena M. Lista 5 dinarov< K listi dobijo vsi naročniki brezplačno kalendar Srca Jezusovega. Podpore ne bomo pobirali, nego če što od naročnine više da, zahvalno gorvzememo i strani denemo v te namen, ka bi si po letaj mogli lastno tiskarno kupiti. Vsi darovi se bodo objavili v M. Listi.
Vsem naročnikom i širitelom želemo blažene svetke i veselo novo leto. Vsem se zahvalimo za naročitev i triide pri nabiranje naročnikov! Ne ostavite nas i v novom leti! Marija naj bo med nami i vami, mati med svojov decov, tistov ki pišejo njej na čast i Bogi na diko in tistov, štera bo te navuke v svoje plodno srce sejala.
Za naročnike in širitele zviin tistih več jezernih sv. meš, štere damo opraviti po «serafinskom društvi« v Linci, se služi doma tudi najmenje edna sv. meša na tjeden brezplačno.
C REN SOV Cl, 1922. dec. 8.
KLEKL JOŽEF, vp. pleb., urednik M. Lista.
PODPORA NA MARIJIN LIST. Dariivali so v dinaraj: M. Sobota, naročniki Marič Mihala 13.75, Kavas Jurij, Zitkovci 5, Nedelica naročniki. 2.50, Dr. Šomen, M. Sobota 25.—, Sr. Bistrica, naročniki 45.—, Gtrosu Bare naročniki, G. Bistrica 18, Krašena, naročniki 15, Beltinci, naročniki 6.50, Kup-šinci, naročniki 26.25, Brezovica, naročniki 68.25, Tretji red iz Odranec 12.50, Cagran Jožef, Brezovci 5, Žalig Verona, Chicago 77, Štefan Drobec, Beč 4, Flegar Jožef, M. Sobota 15, Domejinci, naročniki 29, Gradišče naročniki 21.25, M. Polana, Šernek Ferenca naročniki 20, Zver Marija, Chleveland 25, Fujsova sneha iz Žižkov 80, Tretji red sv. Sebeštjan 35, naročniki iz Satahovec 70, Zorko Edmund, učitelj Beltinci 5, Hajdinjak Ivan, slikar 5, Ciglar Matjaš, Borejci I, naročniki, Bakovci 41, Goličnik Valentin, Belevode 4, Voroš Viktor, žel. uradnik, Čakovec 2.50, Žerdin Jožef, pleb., Radikovci, 15, naročniki Cankova 45, naročniki Tkalec Ana, Tmje, 42,75, dr. Šabec, odvetnik, D. Lendova, 10, dr. Nemeth V., odvetnik 15, Št. Horvat, davčni uradnik. 5, Makari Aladar, učitelj Dobje 5, Kiihar Mihael, Eletzgraben 5, Žilavec Fr., Gerlinci 10, naročniki z G. Slaveč 20, Franc Fredl, Golušek 20, Gilbert Gjerkeš, Ilok 2, Korovci, naročniki 24, Krajna, naročniki 39.50, Lukačavci,'naročniki. 15. Jurij Sitar, Laverca 1, naročniki Liitar Jožefa. M. Sobota 32.50. Fr. Hochek. M. Nedelja. 7.50, Fr. Puhan, Maribor, 4, Jurhar Martin, spiritual, Maribor 5, Štefan Jančari^ Otočac, 3, Zadravec Jurij. Razkriž 2.50, Fr. Zadravec, Štrigova 3, Šalamon Andraš, Sv. Jurij 5, Maitz Fr., obe. tajnik 10, Kerec Štefan, Šulinci 5, Bolee Štefan 5, Lapoša Mihael Sotina 10,
Predgovor.
L. 1913. jan. 20. so na prošnjo somboteljskoga piišpeka, grofa Mikeš Janoša tourski piišpek z Francoskoga dragevolje prepustili somboteljskoj stolnoj cerkvi en del ostankov sv. Martina tourskoga piišpeka. Po te sv. ostanke je hodilo osem duhovnikov iz sombotelske škofije. Izmed teh so trije bili Slovenci: dr. Franc Rogač tajnik, Tuli Geza sebestjanski plebanoš i Kuhar Štefan beltinski kaplan. To je skoro polovico odposlanstva so tvorili Slovenci.
Boža previdnost je to tak zravnala, naj nas opomeme, ka je vsaki narod dužen posebno častiti svetce svoje lastne krvi. Mi Slovenci zato sv. Martina, ar je on po trditvi franc. pisatelja Regniera bio slovenskoga roda, krv z naše krvi, meso z našega mesa, ki je po našoj staroslovenskoj miloj reči začeo moliti i slaviti svojoga Stvaritela, dobroga Boga. Slovencom je Bog dao, nam panonskim Slovencom sv. Martina, mi panonski Slovenci smo se zato mogli od njega odebrati, da smo v daljnom Toursi počastili grob našega velikoga svetca, sv. Martina i da smo smeli njegove svete kosti prenesti v starodavno Panonijo i k njim pripelati na stotine slovenske romare iz panonske stare Slovenske krajine toga leta junija 15. Dober Bog nas je posebno odlikovao z tem odebranjem. A ne brez namena. Če nam je on pokazao pot k kostem sv. Martina, je včino to zato, naj se naše stopnje več ne ločijo od poti sv. Ma r t i n a. To žele dober Bog, ka mi Slovenci posebno častimo sv. Martina, ka se v njegovo življenje oblečemo vsi i kažemo v svojem življenji njega; mi duhovniki kak sveti, goreči hiihovniki, kak biser, diamant diihovništva, verniki pa kak gorečega apostola, šteri podira poganstvo sveta i zida cerkev Kristušovo.
Iz svoje plemenite, z Kristušovim duhom napunjene duhovniške duše je presta-vitelj knige Regnierove, dr. Franc Rogač v predgovori svoje prestave zadisao z duhom prijetnim. Odškrno je dragoceno.posodo svojih jakosti i mi omamljeni od nebeške dišave «Kristušovoga dobroga duha« idemo za njim. Istovetimo se ž njegovim namenom « spoznati i z I j ii b i t i ščemo vi j iidnoga svetnika vabljivo podob o«.
To ščemo dosegnoti. A naj te namen v popolnosti dosegnemo, damo vam dragi Slovenci, v obliki devetdnevnice do rok sv. Martina življenje.
Stara Sabaria (Szombathely, Sobotišče) je od davnih časov naprej častila sve-toga Martina. Celo mesto i žnjim vred cela Pannonija, to je naša Slovenska Krajina do Ptuja je bila pod njegovo zagovorništvo postavljena. Vsi prebivalci te lepe Krajine so se oklepali tiste svetlošče i jo v svoje duše puščali, štera je žarila iz svetoga djanja piišpeka Martina. Vsi so se postavljali pod njegovo obrambo z rečmi, štere je nosila njegova podoba v stražnom gradi stare Sabarije:
Sveti Martin, ki rodila Te za Svetlost ta Krajina Vodi, ravnaj v vseh posla j ti jo verno! Vsaki den te šče častiti	v	J
Torem pa tvoj kep nositi Da patron boš njeni sveti vsako voro.
Potomci starih panonskih Slovencov, na pot naših očakov stopimo! Častimo pa tak verno i naslediijmo svetoga Martina, ka mo vredni vsako voro njegove pomoči i obrambe. Za to milost je pa potrebno, da se njegova čast zaperi v našo diišo, ka se več ne de dala i ne da mogla vo ž nje spraviti.
Nači pa do toga ne pridemo, kak či dostokrat, leto za letom prebiramo njegovo življenje i se vadimo v njegovih jakostah---
Glejte, dragi krščeniki, zato vam damo sv. Martina življenje v obliki devet-dnevnice do rok. To ščemo, ka vsaki častilec sv. Martina se vsako leto z lehkotov more muditi pri njegovih jakostah i se ž njimi napuniti.
Devetdnevnica je molitev sv. Matere cerkvi. Ona vsake cerkvi patrona god i vsaki vekši svetek devet dni obhaja. Začne en den prle z vigilijov ali večernicami. Te osem dni nepretrgano prosi milosti po priprošnji svetnika od dobroga Boga. Mi tudi tak delajmo. Pred sv. Martina godom tisti den začnimo devetdnevnico (dobro jo je pa tiadi po godi ali kdašte med letom opraviti) i jo opravljamo devet dni. Zvršimo pa v teh devetih dnevaj ta dobra dela: 1. vsaki den prečtimo edno poglavje iz življenja svetoga Martina kak je tu razdeljeno; 2. vsaki den zmolimo edno Zdravo Marijo ali drugo kakšo kratko molitvico, naj nam Jezušovo Srce da duhovnike sv. Martina in spodobne, mi pa ka mo verne, svete njihove ovčice; 3. vsaki den mirno zatrpimo nevole tistoga dneva (beteg, slabo vreme, razne neprilike itd.) na čast sv. Martini na više povedani namen. Če smo mogoči se enok prečistimo v devetih dnevaj, če ne, opravimo duhovno sv. obhajilo. To se tak opravi: «Dober Jezus, rad bi šo k tebi, ali ne sam mogoči, pridi ti v diihi k meni«. — Zatem se pa tak pripravimo, kak pred pravim obhajilom i tak dajmo tudi hvalo.
Na ta način če mo častili sv. Martina, bo sreča prišla v našo diišo, v našo faro, v našo hišo. Sreča štera se z temi rečmi smeje proti nam: Jezuš vas ljubo bo, vi pa Njega. — To je najvekša sreča na sveti. Sv. Martin prinesi nam jo!
Prvi den.
V kakših časih je živo sv. Martin?
Sv. Martin se je par let za tem narodo, ka je Konstantin cesar razglaso milansko odredbo I. 313. po Kristuši, v šteroj prizna sloboščino krščansko-katoličanske Matere cerkvi. Krščanstvo, štero so njegovi neizprosni sovražniki tristo let preganjali, trebili i v zapisnik najvekših hudobij spravljali, se je zdaj ednok li izvojivalo: pravo obstanka, neodvisnost i sloboščino veroizpovedi.
Na Francoskem, kde je živo i vmro sv. Martin, je te, kda je on tam delao za božo čast, ešče cvelo bolvanstvo. Narod, šteri je tam živo, se je zvao galski i zato cela krajina Galia, štero so Rimljani premagali pa podvrgli svojoj oblasti. Z pre-maganjom so pa ne samo rimske pravde prišle v Galio, nego tudi rimski bogovje ali rimsko balvanstvo. Gali sami so tudi bili poganje i molili bolvane a z rimskov oblast-jov so pa ešče sprejeli rimsko bolvanstvo i je združili z svojim. Z rimskim balvan-stvom združeno se je pa razširila i izhodna prazna poganska vera, štera je z svojimi skrivnostmi jako močno vplivala že na same Rimljane, tem bolje pa na Gale, šteri so že po svojoj naravi Jbili posebno nagnjeni tajnim krivoverstvom. Neizmerno krčevito se je držalo galsko ljudstvo svojih popov, posebno tretjega njihovega reda tak-zvanih comprnjakov. Prvi red so tvorili dmidri, driigoga: bardi^ tretjega pa comprnjaki. Prvi so bili sodniki ljudstva i voditelje, ki so v go-ščeri starodavnih logov prikaziivali daritev najdebelejšemi drevi kak bogi. Drugi
so pri tom aldovi popevali. Za te dvoje ljudstvo ne ravno maralo, ar so njemi samo ter i v strah bili z pobiranjom dohodkov i sojenjom. Comprnjakov se pa ljudstvo ne-štelo rešiti i znebiti. Tej so z drob živadi, z letanja ptičov, z sunca, meseca, zvezd itd. prorokiivali, ka de se komi godilo. I to, če ravno je sama sleparija bila, se je prostorni ljudstvi li jako vidilo. I tomi se ne moremfe čuditi. Ljudstvo, ar je Kristusove vere ne melo, štera bi je navčila iskati Boga i dušo, je iskalo samo zemeljske, posvetne reči i še te po krivoj poti. Kem menje je naimre što napunjen z pravov verov, tem bole išče šatringe, tem bole se drži prazne vere. Za jasen dokaz nam služijo v tom pogledi naši izobraženi (vučeni ljudje), ki v cerkev ne hodijo, Boga ne molijo, vere ne držijo — a nora šotringa jih pa v robstvi drži. Ka, Bog pravi, ne verjejo, ka ciganica, tisto je sveta istina. Ka Bog prepovedava i v petek ne jej mesa, ne držijo, a ka nora pamet glasi, ka je petek nesrečen den i ka število 1 3 smrt prinese, to nepobitno verjejo. Idite okoli po vesi i preglejiijte hiže, v šteri ešče prazno vero i razne šetringe gor držijo, pa sami pridete do osvedočenja, ka v teh hižah verske gorečnosti ne, samo neke navade se držjio zavolo drugih ljudi.
Omenili smo te okoliščine zato, naj previdimo, z kakšnimi nepremagljivimi zadržki se je mogo sv. Martin boriti, da je med okornimi galskimi bolvaničani širio Kristusovo vero. Ne na jezere, nego na desetjezere bogov je častilo to ljudstvo. Vsaka vretina, vsaki potok, vsaka gora i šuma, vsaki dol je meo svojoga boga, pa niti ne samo ednoga. Sunce njim je bilo bog, bika so molili, pred drevom se klanjali kak bogom. Kakša pomiliivanja vredna zaslepljenost. I teško se dala odpraviti, ar so jo netili za svoj žep comprnjaki. A sv. Martin jo je li premagao, ar je bio mož molitve i prave ponižnosti.
Po gorečih molitvah, globokom ponižanji je venčan od večno slavnoga Boga z močjov čudodelnosti, štera je v bolvanstvo vtopljenimi ljudstvi odprla oči, da je za-glednolo Kristusa i ojačila srce da ga je v nje sprejelo.
Poslanstvo sv. Martina je bilo, da razširi na zapadi redovniško življenje i prosto ljudstvo pripela v Kristušovo Mater cerkev. Gospoda je naimre že v velikom broji bila krščanska po varašej, a tei je bilo še malo. Prosto ljudstvo to je po pravici celi orsag, je pa bio ešče v temi poganstva. To tmico je razgnao i presveto ljudstvo v temi sedeče Križ Gospodov v roki sv. Martina. A kak močno je držao Križ sv. Martin v svojih rokah, nam svedoči zgodovina, ka se je on ne samo proti poganom i bol-vanom, nego proti krivovernikom tudi mogo boriti
Odpadli duhovnik Arij je naimre tudi v tom časi razširo svoj krivi nauk, da je Kristuš samo človek, ne pa tiidi Bog. Proti tem vnogim sovražnikom izvojiivati zmago Kristušove prave vere je vekša čuda v žitki sv. Martina, kak pa tista, z štero je trem mrtvim življenje povrno.
Zaista «čuden je Bog v svojih svetcah«, kak pravi sv. Mati cerkev.-Čuden pa posebno v našem svetniki, sv. Martini. Z molitvov ga pripela k popolnoj- zmagi 1 Z molitvov njega; moškoga, vojaka! I gda njemi podeli popolno zmago z molitvov, ga postavi za fundament ednoga velikoga katoličanskoga orsaga: Francuskoga. Vo-gelni kamen postane tiste države, štero je posveto mili Zveličar z nazveščenjom svojega božjega Srca i na štero zemljo je stopila deviška noga brezmadežne lurdske Device. I katoličanstvo te zemlje je celi svet za sebom potegnolo. To je napravila molitev z delom sv. Martina. Kak zahvalno prizna zasluge sv. Martina francoski pisatelj njegovega življenjepisa v naslednjih vrstah:
Vpelanje redovniške naprave v zapadi i deljenje kinčov vere med siromake: to je dvojna vodilna misel življenja svetoga Martina. I kda tevi izpela, fundament napravi krščanskomi francoskomi orsagi. I glejte, zanimiva reč je to, ka ravno to dvoje
dvigovanje napadajo najbole zagriženi sovražniki Kristusove Matere cerkvi, ki bi radi pregnali njegovo sveto ime i njegovo častenje z takse dežele, v šteroj je ono teliko let živelo i cvelo. Najprle se na redovnike vržejo, na predčete vojskiivajoče Cerkve. V sredstvah neso zbirčni, napadajo je z ogrizavanjam, neprilikami i javnim nasiljom. Vse poskusijo, ka najprle oropajo Cerkvi njenih vernih čiivarov, zatem pa razbijejo nečuvano čredo. I če se toga za nje neprijetnoga vpliva rešijo, te se v svoj o j zaslepljenosti i svojem sovraštvi vržejo na vero prostih ljudi i na dušo nedužne dece. V svojen sovraštvi so oslepeli, a v rabi orožja so smotreni (idejo za cilom). Ar eden je njihov viičiteo, koga bogajo. I če bi sv. Martin znova na zemljo priŠo, še zdaj bi vido kak te, na ramah Avicijana, hiidoga duha, kak te z cele moči leži na teh obsedenih ljudeh.
I li vse njihovo prizadevanje je nezmožno i nerodno. Vnožino moči zapravijo i razbijejo, a na to mesto zidati ne vejo. Vse zaman, kraljestvo pravice, štero na zemlji vničiti namenijo, se vstavlja preganjanji i nad glavnjami i razvalinami tiidi vsik-dar znova požene. Krščenimi naimre v molitvi orožje najdejo, šteroga ne poznajo njihovi sovražnici. Ta je bila i sv. Martini najmočnejše orožje. Z tem je mogo tak zmožna dela doprinesti. S tem bo i v bodoče delovao na hasel( svojega rojstnoga kraja i nel(dašnje krajine svojega delovanja.
Mi smo njegovi zagovorjenci i stopamo po njegovom zgledi. I žive v nas osvedo-čenje, ka nikdar se nišče ne bo zaman poslužo zagovorništva sv. Martina«. —
Če samo en kratek pogled vržemo na razmere zdajšnjega, po svetovnoj bojni popolnoma pokvarjenega sveta, moramo priznati, da so naše razmere spodobno, skoro ednake razmeram tiste dobe, v šteroj je živo i zmagao sv. Martin. Glejmo njegov zgled i naslediijmo ga! Molimo i delajmo za sveto katoličansko Mater cerkev, za to nevtepeno zaročnico Jezušovega Srca. Molimo i delajmo, ka nam dober Bog zbiidi dosta, dosta sv. Martinov pri oltari. V tom i samo v tom je zmaga Matere cerkvi, je rešenje sveta.
DrugI den. Mladost i vojaštvo sv. Martina.
Sv. Martin je rojen v začetki leta 317 ali na konci leta 316 v 14. leti kraljii-vanja cesara Konstantina, v pokrajini Panoniji v mesti Sabariji. Sabaria (zdajšnji Szombathely je Sobotišče) je bila stara rimska naselbina pod imenom Claudia Sabaria. Ešče dnesden je vnogo starorimskih spomenikov tu vkup zebranih. Drugi trdijo ka je rojen v driigoj Sabariji. Sabaria Sicea se zvala ta i je bila mala ves istotak v Panoniji bluzi denešnjega Gyora. Njegovi staršje so bili poganje a shajali so z dobre rodovine. Oča njemi je bio v začetki vojak, zatem pa tribun (kak dnesden veliki župan). Pokolenja je bio, kak se trdi, slovenskoga. Sloveni ga odločno smejo -za svojega meti.
Meje državne so čestokrat branili vojaki iz tiste krajine. Stari tribun z svojov ženov se je pa stalno na tom kraji zadržavao, ka more dokazati, ka je-bio v to krajino pristojen. Ta krajina je pa bila te slovenska i tak cela familija slovenska. A če je sv. Martin naš po krvi, ga samo te razveselimo, če mo živeli po njemi spodobno. To ne pozabimo dragi Slovenci!
Sv. Martin je odgojen v mesti Ticinum, v zdajšanoj Paviji na Talijanskom. Njegov oče je bržčas tli dobo za svoje vojaške zasluge za dar kakše imanje kak je v tistom časi navada bila. Že v ranoj mladosti je bio Martinek jako pobožen,
(pravi znak slovenske duše) i je gorečo želo neto v sebi da postane krščenik. V de-setom leti svoje starosti je proti volji svojih starišov šo k cerkvenomi predstojništvi i že proso sprejem med veronovince. (Veronovinci ali katehumeni so se tisti zvali, ki so z poganske ali druge vere pristopili v katoličansko, nego neso znali ešče navuka vere; neso bili še krščeni, a pripravljali so se na sprejem sv. krsta. Piišpek so na tak-šega priglašenca roko položili i ga s tem v vrsto veronovincov sprijeli. Po tom sprejemi so se ti novinci že «krščeniki« tudi imenovali, čeravno so še ne bili krščeni. «Ver-nil(« se je pa zvao samo tisti, ki je že krščen bio.)
Že v dvanajstom leti si je premišljavao Martinek, da se poda v pUščavo, gde de pelao puščavniško življenje. Bog je že v ranoj mladosti prevzeo to dušo, da je svet nikdar ne dobi i da dosegne ž njov svoje zvišene namene: povrnenje milijonov k pravoj veri i da postane zemlja, na šteroj de živo, po njegovem življenji tak posvečena, ka de vredna ednok za vnogo sto i sto let kak gosta sprejeti Srce Jezusovo v Paray le Moniali i prečisto Mater Božjo v Lourdesi.
Starišje Martinovi so bili poganje i nikak njim ne bilo po voli, da njihov sin na teliko osovraženo krščansko vero šče sprejeti. Naj sinek spremeni svoje naka-nenje, ga oča vdeli med vojaštvo, med konjenike. Z druge strani je pa oča tudi zato včino to, ar je to velela cesarska odredba od leta 332, po šteroj so najmre veterani (odsluženi vojaki) mogli svoje sinove v vojaško ali kurialsko službo dati. Sv. Martin je bio mpž molitve i kak takši zmagao svet. A molo je Martin rad, ar se je kak Martinek že navčo moliti. Vojaštvo je tudi zato preživo nedužno, ar je rad molo.
Pobožen Martinek je znao, ka je vojaštvo pokvarjeno i njegova služba nevarna za dušo, zato je samo posili šo v vojaško službo. Posili i ne z dobre vole. Vkovali so ga v železo i tak prisilili, da se je mogo zaprisegnoti za vojaško življenje. Njega je Kristuš vlekeo, zato se je bojao vojaške uniforme. Vojaška služba je naimre nevarna za Kristusove jakosti. A Martinovo srce je pod vojaškov siiknjov tudi bilo za Kristuša. Dišale so i izpod nje njegove jakosti. Z svojim resnim, treznim držanjam i ljUdnostjov z potrpljivim, po dvorljivim i ljubeznjivim obnašanjom je v kratkom času pridobo vseh pajdašov poštiivanje i ljubezen. Nikak se pa ne mogo sprijazniti z miseljov, ka bi on kak častnik (oficer) slugo meo. Njega je srce vleklo v redovniško življenje. Redovnik je pa sluga vsem, on sam pa nema sluge. Samo po imeni je meo Martin zato slugo. Popravici je on bio sluga svojemi slugi, šteroga je za prijatla i brata meo. Slugo svojega je on sam ziivao, noge njemi je prao, vkup sta jela i če je trbelo iti po živež, šo je Martin mesto sluge.
Martina je višja vojaška oblast poslala v Galijo (na Francusko). Vdeljen jt bio med gradno stražo v Amiensi. Dužnost njegova je bila tu, da je večkrat prehodo okolico i pregledno, če je vse v redi. A njegovi pohodi neso bili samo spunjavanje vojaških predpisov. Ne. On je spunjavao tudi predpise svojega srca: delio je stra-dajočim živež, nagim odevalo, vsem pač po potrebščini i koliko je zmogo. Neki den se je vračao domo s straže. Prišo je do varaških vrat v slabom odevali, ar je to bolše že razdelo. Zgornji plašč je pokrivao pomenklivo spodnjo obleko. Bila je strašna zima, da je več ljudi zmrznolo. Pred vratami je sedo en goli siromak šteri je v svo-joj nagoti dregetajoč rivao svoje odrevenele roke proti mimoidočim i proso pomoči. Ljudstvo je s trdim srcom šlo mimo njega. Nišče ne njemi ponlagao. Približavle se zdaj Martin. Tudi njega prosijo trde siromakove roke pomoči. Njegovo dobro srce se gene. Pogledne se, ka ma na sebi, da še more ta dati. Že sam je samo na pol odeti a plašč je še celi. Toga dam, se njemi zblisne v glavi. I tak tudi včini. Zgrabi za meč i žnjim plašč na dvoje vreže. Polovico da siromaki, s polovico se pa sam odene — i odjaha. Očividci toga genljivoga dogodka so se deloma smejali, gda so videli
vojaka z polovicov plašča odjahati, deloma so se pa sramiivali, ka, gda so meli priliko krščansko smilenost kazati, so to zamudili.
Prvo noč po tom dogodki se je ljubljeni Jezuš prikazao Martini vu sneh. Oblečen je bio v tisto polovico plašča, štero je on včeraj dao siromaki. Srce Martinovo je plavalo v nebeškoj radosti, gde je gledao neskončno mili obraz Kristušov, šteri je angelom, ki so ga sprevajali te reči pravo: «Martin me je v to odevalo obleko, gda je še samo verski novinec bio.«
To je bilo veliko odlikiivanje, a Martin ne se je prevzeo. V toj prikazni je on samo božo dobroto vido, štera ga je spodbiidjavala na dobro. Od toga časa naprej se je zelo pripravlao na sprejem svetoga krsta, šteroga je v 22 leti 1. 339 po Kristušo-vim rojstvi tiidi prijeo brščas v Amiensi po navadi tistoga časa viizemske svetke.
Po sv. krsti je Martin že samo po imeni bio vojak. Srce njegovo se je stalno mudilo pri svojem Bogi. Ostao je ešče dve leti pri vojski na drago svojemi višišemi častniki, tribuni, do koga je gojio tesne prijateljske vezi i ki njemi je obljubo, da za dve leti se i on odpove sveti. Za dve leti, to je 341 v začetki vladanja Konstan-ciusovoga so se «barbari vrgli na Gallijo«. Sulpicius Severus pod barbari misli na Franke, ki so se poslužiivali svaje, štera je nastala med II. Konstantinom i med njegovim bratom Konstanciusom pa so vdrli v Galijo. Konstancius, ki je po zgublje-noj bitki i smrti svojega tekmovalca celoga Zapada gospod postal, je prisiljen bio, da se v boj spiisti z barbari. Zbrao je v Galii svoje čete i se je napoto proti Rajni. Neki den so pred Wormsom taborili. Cesar je brščas spoznao, da de trbelo vojake osrčiti (obatriti), ar se je vidilo, da bo bitka trda. Obdelio je zato svoje vojake kak je v tistom časi navada bila. Sporedoma so gor zvali vojake i šli so poednom po svoj dar. Gda je red prišo na Martina, je sprevido, da je prišo pripraven čas, naj požuri svojo odpustitev od vojaške službe. Pa ovak bi si tiidi ne mogo to na dušo vzeti, da vzeme gor dar, gda je njegova j edina žela i j edino viipanje to bilo, da se kem prle reši vojaštva. Srčno stopi tak pred cesara i njemi pravi: «Dozdaj sem se za tebe vojskiivao; dovoli, da mo odsehmao Bogi sliižo. Svoj dar daj tistomi, ki se šče bo-jiivati. jaz sem Kristušov vojak, ne smem se vojskiivati«. Cesari je nikak ne bilo po volji, da bi Kristuši prepiisto vojake, gda so ti njemi najbolje potrebni. Nadale pa zgled mladoga vojaka bi slabo vplivao na vojsko. Cesara so obleteli čemerje. Toga mladoga človeka bo javno osramotio. «Pobožnost — tak se je zdirao nad njim — je samo vozgovor. Ti z bojazljivosti ščeš vojsko zapustiti: pred jutrašnjov bitkov ščeš odskočiti.« Mladi vojak rdeči postane, Nezmerno občutno ga je zadelo to ne-zasluženo sramotenje i ne da bi se zagrešio proti krščanskoj ponižnosti, s ponosnov samozavestjov je etak odgovoro: «Če mojo prošnjo za bojazljivost maš i ne za po-božnost, te viitro ta stopim pred vojno linijo brez škita i brez čelade v znamenji Gospoda Jezuša, z znamenjom svetoga Križa srčno prederem sovražne čete«. Kak si človek lehko misli, v reči so ga šteli zgrabiti i pazili so ga. On je pa mirno čakao svojo usodo. Na driigi den se on sam brez orožja v boj poda z celov vojskov i kak se je prle izrazo, li se ne boji, ar zna, da se samo tisto zgodi ž njim, ka Bog šče. Bog pa ne žele smrti svojega sluge, ar ma ž njim velike namene. I driigi den — nekaj posebnoga je to — je neka tajna bojazen obišla Franke, te ovači nestrašljive barbare. Poslance so ftapotili k cesari, ki so njemi ponudili vdanost i so ga prosili mirii«. Brez krvnoga prelevanja se je končala prteča se bojna, štera bi ovak teliko člove-čega življenja pokosila. — Tak se je poslovio Martin od vojaškoga življenja«.

Tretji den.
Sv. Martin duhovnik — redovnik.
Martin je zapiisto vojaško življenje i je odišo k sv. Hilari, pušpeki poitierskomi. Po nekom rokopisi iz 10. stoletja trdi staro poročilo, da sta se sv. Hilarij i sv. Martin zajšla v bližine zdajšnje stolne cerkve. Sledkar sta na tistom mesti tudi cerkev zidala, štero je Pius, proitierski piišpek pred kratkim znova pozidao iz porušenin. Sveti Hilarij — tak čtemo v navedenom rokopisi — človek velikanskih del, je v sv. Matini, poznejšem tourskom pušpeki najšo sebi vrednoga človeka i ga*je posvetio za diakona. Njihove stopnje se še danes vidijo v potierskom, sv. Petri na čast posvečenom samostani, gde sta se ob prvim znašla, pred cerkevjov, štera je sledkar na čast sv. Martina bila podignjena.
Gda je sv. Hilarij sv. Martini naprej prineso i ga proso, naj prime diakonat, je te poniidbo odklono. On je te časti nevreden, ar je grešnik, je bio njegov odgovor. Kak ga pa te dobi zasebe Hilarij? Tak ka ga najprle sprime v najnižji cerkveni red v tak zvani red eksorcistov ali vragoizganjalcov. Teh dužnost je bila najmre od hudih duhov obsedene ljudi teh rešiti po cerkvenih molitvah.
Sv. Hilarij je spoznao, kak velikoga pomočnika njemi je Bog dao za rešenje diiš, hvalo je dobroga Boga za te dar i srčno ljubo svojega pomočnika. Ar Bog na poskiišnjo postavlja svoje velike diiše s tem, da je loči na zemlji, je prišla ta poskušnja tudi na tevi svetivi duši. Sv. Martin je dobo naimre v sneh opomin od Boga, naj se povrne v svojo domovino i povrne svoje poganske stariše.
Ločiteo je prišla. Britko se je zajokao sv. Hilarij gda se je poslovio od njega Martin. Tolažila ga je samo obljuba sv. Martina, ka se nazaj povrne, gda svojo nalogo zvrši v svoj o j domovini.
Tužno je šo Martin na dugo pot, z Francuskoga v našo krajino, da stariše svoje, ki so že pali v Panoniji, pripela na krščansko vero. Okoli 355. se je podao na pot. Prek Alpov, skoz gwe sv. Bernarda i Milana je potiivao. Duga, trdna pot. Obhodo jo je peški i med njov je predgao.pa povrnjevao pogane na krščanstvo. Ednok je zablodo dol z prave poti i razbojnikom prišo v roke. Tu ga je obdajala smrtna nevarnost. Eden razbojnik je že zamahno s trščenicov da ga vdari po glavi, a driigi ga od-vrno od toga grešnoga djanja pa njemi naročo, naj ga samo zveže i oropa. Zvezao njemi je tak nazaj roke i začeo bašlati po njegovih žepah, da njemi vzeme vse ka ma. I gda ga tak vrdevle, opazi ka je potnik v smrtnoj nevarnosti tak miren, kak da bi se njemi nikaj posebnoga ne godilo. Te nenavadni mir zbiidi v njem začudenje i namesto toga, da bi ga po zapovedi oropao, ga na stran pozove i g —ča spitavati.
Što si ti, pita ga razbojnik.
Jaz sem krščenik, bio je odgovor.
Pa se ne bojiš?
Zavolo sebe sem čista miren, ar se viipam v dobroga Boga, ki je z nami sred najvekših nevarnosti i skušnjav. A za tebe se že po istini bojim, ar si zavolo grešnoga življenja nevreden Kristušove smilenosti. I začeo njemi je gučati od Gospoda JezuŠa i gučao njemi je tak ljubeznivo i zgovorljivo, ka se je genolo srce hiidodelnika. Ver-vao je njegovim rečam, ravnao se je po njih, odvezao je vezalje, odpusto je vlovljen-ca, poslovio se od njega i samo to ga je proso, naj se ga spomina v svojih molitvah. Razbojnik se je spremeno, ovrgo je pot grešnoga življenja. Postao je krščenik i pravijo, da je te pripetljaj sam dao na svetlo.
Martin ide naprej. Že daleč za njim je Milan, gda na ednok pred njega pride neka človeča podoba, še z temnejšim pogledom, kak so bili tisti roparje, šteri so ga na poti stavili.
Kama ideŠ? pita ga podoba, Štero je pa svetnik dobro poznao.
Kam me Bog zove.
Pa zapomli si dobro, da kamakoli ideš i kajkoli začneš, vrag de ti vsikdar na
poti.
Gospod je moja pomoč, ne bojim se, kajkoli mi prikacne človek.
Nato je premino hudi duh. On je bio najmre, ali sv. Martin ga je mogo še večkrat srečati na poti. Prišo je v svojo domovino. Hitrejše stopaje je delao i popaščo se je k starišom, da njim naznani veseli glas, šteroga njim -je dober Bog poslao po njem. Meo je to srečo, da je povrno mater. Kak genljivi medsebojni dar! V povračilo za zemeljski žitek, šteroga je od matere dobo, on njej dao duševni žitek. A kak strašno ga zabolelo, da kljub milošči i vsemi nagovarjanji je zaslepljenost očino ne znao premagati, ki je «okorno v hiidobiji.«
Poleg matere je Martin povrno ešče vnongo poganov. A stem se je kmalo zamero krivovercom Ariancom, šteri so tajili Kristušovo božanstvo. Njegovoga piišpeka sv. Hilariusa so tudi pregnali z pušpekije v Galliji, v Illiriji so se pa vrgli z cele moči na sv. Martina i ga žalili, javno zbičali, nazadnje pa ešče pregnali z Sobotišča.
Martin je tak pali povrgo našo slovensko Pannonijo i se je napoto v Milano, gde je v samoti živo v nekom samostani. A nemoteno dugo tu ne mogo ostati. Arianci so zvedli za njega i so ga začeli preganjati, žaliti, nazadnje ga je pa arijanski piišpek Auksencius, najnepotrpljivejši voj krivovercov, kak puntara i hujskača stirao z varoša. Zdaj se je potegno sv. Martin na kokošeči otok (insula Gallinaria), šteri leži na Rivieri prek od Albenge gda človek potuje z Milane na Francusko. Kokošeči otok se zato zave, ar so na njem našla zavetja morske ptice, štere so se rade tii zdržavale. Z ednim duhovnikom se je preselo sem i tii začeo živeti pokorno, z Bogom združeno življenje. Živo je z korenja travin. I ar je travine ne poznao, se je ednok pripetilo, da je nekše čemerne rastlince korenje pojo. Zagiftao se je. Zdravnika ne bilo. Driigi ne more pomagati kak Bog. V gorečoj i zaviipnoj molitvi se k njemi obrne, najde poslušanje. Ozdravi i 1. 360. povrže otok pa se preseli nazaj v Gallijo k sv. Hilariji piišpeki, ki se je zdaj rešo pregnanstva. Hilarij ga prime z odprtimi rokami. A dugo ne je mogo vživati veselje prijateljstva i svidenja. Čas je bio dragi, Bog ga je po-zvao na veliko delo, mora se popaščiti, da naseli redovniško življenje na zapadi — v Galiji — i reši po njem milijone nemrtelnih duš.
Redovniško življenje zvira od samoga Krištuša. On je priporočao popolno čistočo, siromaštvo i pokorščino. Prvi samostan je bila tista mila hižička v Nazareti, v Egipti, gde je božji Sin gorraso. Popolnejšega samostana svet ne meo i ga nede meo, kak je bila hiža sv. Družine. V tom diihi so ga nasledivali tudi apostolje i driigi vučeniki i verniki, čeravno med samostanskimi stenami neso še živeli. A duh samostanski so meli. Pa glavna zahteva redovniškoga življenja je duh. Če toga ne, redovnik je samo po imeni. I te duh je Kristušovo naslediivanje v popolnosti. Te diih se je širo po zgledi apostolov po hižah dale po čelom sveti. Te zdržne diiše so zvali za « a s k e t e « ali « p o z n a v a 1 c e «. V Egipt, gde je sveta Familija podrla bolvanstvo, se je samostansko življenje najprle razširilo. Velike je gojila egiptovska puščava: Pavla, Antona, Pachomija itd. Na jezere duš je živelo tii samo da Boga dičijo i sebi blaženo večnost spravijo. I to je edini pravi cil življenja. Ki za drugo žive, je zablodo. Ti redovniki ali puščavniki so ostali verni Jezušovej veri, gda je Arij začno glasiti svojo krivo vero. Ljudstvo je šlo za njimi i
vere ne je zgiibilo. To je bilo na izzhčdi, gde je I. 357. sv. Bazilij prvi samostan gor-postavo. A na Zapadi, gde ne je bilo somostanov, se je kriva vera močno širila. Ta prilika je genola sv. Martina, da je začeo od Poitsiersa na jug dva kilometra ob vodi Clain v mesti Liguge samostansko — piiščavniško življenje. Vnogi so se njemi pridružili i živeli žnjim skupno samo Bogi na čast i diišam v zveličanje. Vsaki redovnik se je potegno v edno kučico ali brlog, tu so delali ročna dela, prepisiivali knjige i mislili na Boga, živeli čisto, zmerno, na skupne molitve pa prišli vsi v cerkev, štera je bila na sredi med temi kučicami. Najvekša naloga kloštra sv. Martina v Liguge-i je pa bila, ka je svoje kotrige pripravljao za misijonare i ka je pripravljao na sprejem sv. krsta veronovince.
Naj dober Bog podigne ugled sv. Martina i da blagoslov njegovomi misijons-komi deli v kloštri med redovniki i zviin njega med pogani, je z čiidami potrdi njegovo duhovniško svetost. Svete duhovnike šče meti Bog i naj te svoj namen dosegne, prestopi meje narave (nature) i dela čiide. Naj vidijo redovniki, ka je življenje sv. Martina tista prava pot, štero je tlačo prvi najsvetejši duhovnik, njegov jedinorojeni sin, naš Gospod Jezuš Kristuš, i naj po teh stopnjah hodijo redovniki, ga je odičo z dvema čudoma od mrtvih vzbiijenja. Prvo je včino v kloštri, gde ja na žitek obiido mrtvoga mladenca, driigo pa na svojem misijonskom potiivanji gde je Lupicinusovomi robi dao nazaj življenji, ki se je obeso. Videli so pri prvom zbujenji piiščavniki, ka je sveti njihov voditeo, ar ga je Bog vdičo v tak velikov čudov, pri drugoj pa toisto spoznali poganje od svojoga predgara i oboji nasleduvali svetoga duhovnika. I dober Bog je ravno to šteo. Svoj namen je dosegno. Njegov sluga uživa ugled i zaviipanje ljudstva i redovnišva, na ta tla de lehko zidao svojo nameravano diko. I zozidao jo je tak trdno, da jo mi ešče dnesden veselo gledamo i tiho občudujemo.
Na tistom mesti, gde je sv. Martin prvoga mrtveca zbiido na žitek je celica (hi-žička) spremenjena v molitvarnico i ešče dnesden stoji tam kapelica, štera se zove «kapela veronovinca«.
Dovolite, dragi krščeniki, ka edno pitanje na vas postavim na tom mesti: «Gde bo stala naša kapelica na čast sv. Martine v Soboti, gde bi se gojilo pod očinskov rokov Don Boskovih sinov, naša mladina ? Gde bo stala ? Koliko ste darivali v te namen? To je moje pitanje. —	(
Leta 368. v noči med 12. i 13. januarom se je globoka žalost vlegla na poiti-ersko piišpekijo. Zgubila je svojega jako svetoga pušpeka, ki na vse veke dika bo Ma-terecekvi, sv. Hilarija. Nevpogljiv steber krščanske pravice je bio i britki meč za kri-voverce Ariance. Raj je pretrpo preganjanja, grozne muke, kak bi pa tiho bio. Z rečjov i pisanjom se je borio proti krivoj veri. I zmagao je. Njegovi verniki so krivo-veri ne dali mesta v svojih dušah i so bili tak goreči, da je sam Bog hvalo davao za te veliki njegov dar: za dobre famike. Pa vekšega dara tudi ne za duhovnika. Ni en dober duhovnik si druge plače ne žele kak: dobre vernike.
Sv. Hilarij je rad obiskavao samostan sv. Martina posebno, gda je iskao po-činek od višjepastirskih teških služb. Tu se je dobro počiito i živo tak ostro kak sami redovniki. Pošto se, malo pa ešče delao. Ka je tudi delao, znamo z toga ka je tretji naslednik sv. Martina, sv. Perpetuus en evangelium dariivao sv. Eufronusi Antun-skomi piišpeki, šteroga je prepisao sam sv. Hilarius.
Tak bi si človek mislo, ka po smrti sv. Hilariusa pride čudodelni svetnik prijatelj pokojnoga sv. Martin za njegovoga naslednika. A nači se zgodilo. Sv. Martin je ponižna duša bio i naj ljudstvo na njega ne kriči, je ostao v samoti skrit, gde je molo, naj dober Bog da sv. Hilariusi sv. naslednika. Njegova prošnja je psliihnjena. Sv. Justus je zvoljen za poitierskoga pušpeka. A te je bio že sivi starček pa se je zbojao
veliki težav, šterim je podvržena škofovska čast, zato je pobegno i se skrio. Poitiers-čani so si mogli driigoga višešnjega pastira iskati. Zvolili so si Pascentivsa.
Tri leta po smrti sv. Hilarija 371. je vmro v Toursi piišpek sv. Lidosius. Tours-čanje so si včasi na tistoga redovnika mislili, šteroga so poitierščanje v samostani pozabili, na sv. Martina. Poslali so k njemi poslance i ga po njih oprosili, naj pride k njim za pušpeka, ar ga vso ljudstvo žele. Prošnjo je pa odklono. On je prosti redovnik i misionar šteo ostati, časti se bojao. A tourščanje so se ne dali tak hitro premagati. Zmislili so vo nekšo huncvuterijo, da ž njo dobijo Martina za svojega pušpeka. I posrečilo se njim je. Zaviipali so nekoga Rusiciusa, sovjoga sovarašanca, naj se posliiži vkanjenja. Ta pot je toti ne bila po vsem pravična i laž moremo obsoditi, a namen so meli dober. Te Rusicius je šo pred sv. Martina, spadno je na kolena i na ves glas jokao pa zdihavao z potrtoga srca. Gda ga sv. Martin pita po vzrokih žalosti, odgovori, ka njemi je žena na smrt betežna i ga milo prosi, naj se poda na pot, da jo spove, ka ne vmerje brez spovedi. Vse to je pa bilo samo izmišljeno. Huncvut je ka-zao takso žalost, da njemi je sv. Martin vervao i šo da ženo spove. Te je pa svetnika ne pelao k ženi, šteroj tak nikaj ne bilo, nego v edno skrivališče, gde je čakala čupora ljudi, ki so ga posili v Tours odpelali. Tu je nezmerno velika vnožina ljudi bila vkup spravljena ne samo z mesta nego ešče z okolice i navdušeno kričala, da njej driigoga pušpeka ne trebe kak Martina. Nešterim se toti ne vidla njegova zgrebna obleka i ne-počesani vlasovje, pregovarjali so se tudi, ka nema plemenitoga nastopa, a jezeri pa jezeri so njemi odgovorili, ka svetost je samo potrebno za piišpekijo, nikaj drugo ne. To pa ma Martin. Gda so že vsi zanemili, je proti vreo samo eden piišpek po imeni Defensor. A te je pa dobo pošteni opomin od ljudstva. Molile so se glasno tam duhovniške molitve. I ar je bila velika steska i tisti ki je naprej molo ne mogo priti do mesta, je eden drugi vzeo v roke brevir i molo z njega tam gde se je te odpro. Odpro se je pa pri teh rečeh sv. Pisma: «Po viistah dečice i dojenčkov spopolniš svojo diko zavoljo tvojih sovražnikov, naj pobiješ sovražnika i njegovoga zagovornika« (Ps. 8. 3.). Gda so se zadnje reči zglasile, je ljudstvo vidilo v teh božji opomin i glasno na-stanolo proti Defensori štferi je osramoteno obnemo. Tak je postao sv. Martin piišpek v Toursi. — Ar se je ponižo, zato ga Bog zvišo.
Štrti den. — Sv. Martin piišpek —
368. ga leta je vmro Sv. Hilar piišpek v Poitiersi. On je bio tisti, ki je sv. Martini pomagao v nastavlanji kloštra v Ligogei. Rad je tudi hodo v te klošter, kde je tak živo, dokeč je bio tam, kak ovi samostanci. Mislili bi, ka de zdaj sv. Martin njegov naslednik, pa se je zgodilo inači. Martin se ni kazao nindri pa so ga liidje pozabili pa so driigoga želeli za pušpeka. Martin je bio blaženi, ka lehko dale žive v samostani pa služi Bogi i dušam brezi vse druge skrbi.
Za tri leta po tom 371-ga leta je pa vmro piišpek v Toursi sv. Liborijus. Zdaj je pa že Martini tesno gratalo. Toursanje so si včasi na njega zmislili pa so ga šteli spraviti s kloštra, samo, ka se njim ne posrečilo z lepa. Na to so nikšega Ruricija na-jali, ki je šo k Martini rekoč, da je njegova žena jako betežna pa ga prosi, da jo obišče. Martin ide z njim, on ga je pa v log pelao, kde so ga liidje čakali in ga prisilili v Tours iti. Vnožina ga je z velko navdušenostjo sprejela, Martin je pa šo med njov, kak agnjec, šteroga na smrt pelajo. Bili so, šterim se ne vido, ka je — prej — siromak, v prostoj obleki samostanskoj pa ne na njem nikajsi gosposkoga. Tej so pa mučali
zavolo vnožine. Martin se je podao božoj voli, liki povedao je, da dokeč ga ne potrdijo sv. Oča rimski papa, tečas nešče čiiti od pušpekije pa tudi se bo najbolše čiito, či pošlejo sv. Oča koga driigoga.
Tudi kak piišpek je ostano tisti, ki je bio prle. Noso je duže svojo siromaško samostansko obleko pa je živo popunoma po svojoj prejšnjoj navadi. Ponižnost je bila njegova glavna jakost a v toj se je zdaj najbole skazao, kda bi meo priliko začnoti novo živlenje i gospodstvo. Mesto Tours je bilo tistoga hipa že večinoma krščansko, po vesnicaj pa so šče valale stare šatringe poganstva. Martin si je naložo nalogo, ka te vesnice spravi Kristuši. pa je ne mogeo delati, kak bi rad. Vnogo obiskov je meo, šteri so njemi vnogokrat zaman vzeli dragi čas. Za to je odišeo k cerkvi v edno malo sobico, kde je mislo, ka bo mogeo bole nemoteno delati. Tam so ga tudi mešali. Nato je odišeo v Marmoutier v samoto. Namen njegov je bio klošter. Šteo si je pridobiti može, ki bi z njim vkup delali za duše. Tam si je postavo z lesa hižico — bio je kakši tri kilometre daleč od Tours-a —. Pomali je prišlo za njim kakših 80 bratov, z šterih so si ništerni tiidi lesene hiše spovali, drugi so si pa brloge napravili v breg. Tak je živo tam, kak samostanec, kak puščavnik z njimi pa samo te je ostavo svojo kučo, gda so ga piišpekijski posli prisilili na to. V jestvini, pitvini, obleki so zmerni bili, med postom i molitvov so opravlali svoja dela. Vnogi so tam visoko krščansko popunost dosegnoli. — Delali so polodelstvo, včili so se pa pisali so knige starinskih vučenjakov. Te šče ne bilo štamparije, zato so se knjige tak širile, ka so se z rokov spisale z nova i z nova. To so delali Martinovi redovnicje. Vnoge starinske knige ne bi meli mi dnes, či ne bi bilo tej samostanov. Te samostan je bio šola popu-nosti za celo okolico, štera je sploj več moči mela na okolico. Od vseh krajov so šli ta liidje, ki so se šteli kaj navčiti. Z toga kloštra je vnogo piišpekov bilo poslani vo vu svet, ki so z svojov pobožnostjov i vučenostjov na veliki duševni i telovni hasek bili svojim podložnikom.
Pa poleg toga, ka so se tam postili, molili i delali so bili vsi dobre vole. Sv. Martini njim je sam šo naprej z veseljom med kratkim odmorom. Čiste duše se lehko razveseljavajo v nedužnosti, one znajo, ka je Bog med njimi. Či je pa bilo potrebno, je znao biti tiidi oster i srdit, či je spoznao, ka njegova liibav ne vala komi, ka se ništeren za to pohiijšao, ar je on dober. Pa tak je prav. Ponižna liibav do bližnjega pa ostroča pri danoj priliki sta ne protivni edna ovoj. Kde gladki olij ne vala, more doktor tudi nož vzeti vroke vnogokrat.
Samostansko življenje sv. 'Martina ne bilo vsikdar najbole mirno. Najšli so se tam tiidi takši, ki so ga preganjali, ove redovnike hujskali proti njemi pa delali nemir med bratami. Bio je nekši Briktio, komi je Martin ednok prerokiivao, ka de ešče nad-pušpek z njega v Toursi. Kak svetski človek je »vnogo pomanjkanja trpo, zdaj pa ka je gratao redovnik i mešnik, je začno trgovino i jako potratno živo. Martin ga je opo-minao, on pa tem hujši gratao. Začno je preklinjati Martina, bio grobjanski z njim, pa ga je krivio različnih grehov. Martin je vse to mirno potrpo pa molo za Brictija rekoč: Či je trpo Jezuš Judaša, zakaj ne bi jaz toga?
Martin je včasi preveč popusto z ljubavi tak ka se njemi je ednok tiidi satan skazao pa njemi je nimake zgučao za to. Pa je Martin meo pravico. Brictio se je spokoro pa je zaistino nadpiišpek gratao z njega pa je bio jako pobožen. Vnogi drugi so prišli s toga samostana tiidi do piišpekovske časti pa skoro sami sveči, kak je tiidi sam Brictio svetec. Martinova liibav je vse obladala.
Sv. Martin kak misijoner pttšpekije.
Kak smo že pisali, je sveti Martin za to postavo v Marmoutieri klošter, ar je potrebiivao pomoč vu razširjavanji sv. vere. Z toga samostana je hodo v okolico glasit evangelium Kristusov. Delao je pa navadno tak, ka je predgao pa mešivao pa molo okoli po vesnicaj pa či je kde najšeo vekšo vnožino, štera je pripravna bila na sv. krst, je z poganske cerkve napravo samostan pa je tam naselo redovnike iz svojega Marmoutirskoga kloštra. Kelko samostanov je postavo, nam ne znano, telko pa znamo, ka je pri njegovom sprevodi dvejezero redovnikov bilo. S toga že lehko sklenemo, ka je preči samostanov moglo narasti v tistoj okolici z Marmoutierja.
Ne smemo pa misliti, ka je on v mesti Tours zanemarjao svoje dužnosti kak piišpek. Zvršavao je tam tudi verno vse svoje posle, šteri so njemi preči dela dali. Či je pa bio pri božoj službi, je ne bio v cerkvi, nego v sakristiji na ednoj prostoj klopi je sedo, ar se je bojao, ka bi njemi liidje prevelko čast skažiivali. Ponižen i prosti človek je bio. Almoštva je vnogo zdavao siromakom. Ednok je prišeo k njemi eden siromak v raztrganoj obleki, na pol nagi. Martin je zapovedao svojemi arki-diakoni, naj njemi da kakšo obleko. Arkidiakon je ne šteo čuti zapovedi, pa je odišeo. Med tem se pa pride siromak z nova molit. Martin sleče svojo zgornjo obleko pa tuniko, pa to slednjo da siromaki. Pride nazaj arkidiakon pa ga Martin pita: «Si pri-neso obleko, za siromaka?« «Neimam časa«, je pravo arkidiakon, «pa zdaj že tak odišeo, trbe nam v cerkev iti, ka liistvo že čaka«. «Nikaj ne, či odišeo, samo prinesi obleko, jaz že najdem siromaka za njo«, je pravo Martin. Arkidiakon odbeži v naj-bližnjo trgovino, kupi tam nikše staro brinjavo blago pa prinese. Martin ga pošle z sakristije pa si hitro obleče to obleko pa pride k oltari mašiivat. Med sv. mešov so vidili nad Martinovov glavov edno svetlo kruglo, štera se je pomali zdignola pa svetle trake nihala za sebov.
Kda je pa meo količkaj časa, je šo predgat vu vesnice. Moč njegovim predgam je davala njegova zviinredna ponižnost. Vnogokrat se je zgodilo, ka je pogansko vesničko liidstvo včasi po predgi podrlo svojo pogansko cerkev pa je začnolo zidati ali z lesa povati novo, krščansko. On je pa nastavo tam včasi faro pa se poskrbo naj liidje redno majo duhovnika pa z njim predgo i sv. mešo z sv. sakramenti.
Časi so te šče hujši bili, kak dnesden. Pa je Martin vnogokrat sam potuvao z. ednoga mesta v drugo. Tak se je zgodilo, ka so vojacje. prišli ednok proti njemi pa so se vojaški konji zosagali od prosto oblečenoga redovnika pa so sposkakali s prege. Vojacje začnejo na to konoti pa biti Martina nesmileno. On pa mučeč prenaša bitje. To je nje ešče bole razsrdilo pa so ga v krvi ležečega povrgli na česti pa tak so ga najšli njegovi prijatli, ki so ga položili na osla, ga zavezali ino šteli dale odidti. On pa k sebi pride, se rahlo nasmeje pa pravi, ka vojacje že majo kaštigo za to svoje delo. Pa tak je bilo. Za mali čas pridejo vojacje nazaj, pripovedavajo, ka nemro dale na vednakoj cesti, prosijo Martina, naj njim odpusti, ar so že zvedili, što je on. Martin je pokara rekoč, ka ne samo pušpeki, tudi drugim ne smejo takše delati pa je odpusti, naj idejo. Pa zdaj so že z lehka prišli dale.
Spao je navadno na golih tleh. Či so njemi prinesli slamo, je legeo na njo, kda so pa odišli, je šo doli z nje. Ednok so njemi zakurili, pa se je vužgala slama. On se zbudi, skoči k dveram, pa nemre ven. Te si zmisli, ka se je spozabo od Boga prositi pomoč. Hitro skoči v gorečo slamo, poklekne pa moli, pa tak so ga najšli bratje na sredi plamena zdravoga pa nevraženoga.
Vnogokrat je meo teško delo z poganskimi cerkvami. V Amboise mesti je nihao duhovnika, po imeni Marcellusa z zapovedjov, ka se poganska cerkev tečas naj poruši, dokeč on nazaj pride. On je prišeo za eden čas, cerkev pa ešče stala. Karao je Marcellusa, te je pa gučao, ka to ne ide tak na ednok. Martin ne pravo nikaj na to, poklekno je pa je molo celo noč. Za litra nastane velki viher pa podere cerkev. Vnogokrat je z lastnimi rekami podirao poganske cerkvi.
Pa ne samo poganstvo je tak zapravo, nego poseben boj je pelao proti krivomi verskomi mišlenji prostoga liidstva. Samo edno peldo za to. Ne daleč od ednoga mesta je najšeo oltar na čast nepoznanoga sveča. Zvedavao je, ka je to za sveča pa njemi ne znao povedati nišče. Preiskao je stara pisma pa tam tiidi ne najšeo nikaj zapisanoga. Po vsem preiskavanji i pozvedavanji ide z tovarišami ta na grob tistoga pokopanoga pri oltari pa tam prosi klečeč Boga naj njemi naznani, či je zaistino svetec pokopani tam ali ne. Na ednok samo ovara kre svoje leve edno divjo, strašno človečo podobo. «Što si ti?«, ga pita Martin. «Jes sam ropar«, odgovori on, «ki sam smrtjov pokaštigani tu pa zakopani. Z svečami nemam nikaj, oni so v nebesaj, jas pa v pekli«.	... . -
Tak je Martin hodo po piišpekiji, pa je z tem vsem to pokazao, ka dobro delo Bog pomaga pa či je kaj človek nemogoče, naj se obrne k Bogi, pri njem vsikdar najde pomoč.
Peti den.
Sv. Martin kak apostol Gallije.
Poleg toga, ka je vnogo skrbi meo sv. I\Jartin v svojoj piišpekiji, je tiidi od zviina nje zgrabo za vsako priliko, po šteroj je širo sv. evangelium.
Hodo je v sosednoj Lemanskoj i Angerskoj, so sledovi od njega v Normandiji, JPicardiji i Flandriji. V okolici Chartres-ja, pripovedavajo stari pisatelje, je prišeo pred njega eden oča z nemim detetom. Deklica je bila 1 2 let stara. Martin vnožino vozapre, poklekne i en čas verno moli. Za tem blagoslovi olij, par kaplic deteti na jezik pusti pa pita nemo deklico, ka je oči ime. Dete odpre viista pa čvrsto povej ime svojoga oče .	....
Tiidi tii je zbiido tretjega mrtveca. Okolica, po šteroj je hodo, je poganska bila. Tourskoga piišpeka so pa po glasi tiidi tii poznali. Velka vnožina ga je prišla gledat, on pa začne govoriti z takšim ognjom od velke liibavi bože, od njegove svetosti, ki nas je z liibavi odkiipo, k sebi podigno ino nas šče zveličati, ka ga je cela vnožina z navdiišenostj ov poslušala. Na ednok pride ženska z mrtvim detetom na rokaj, vsi liidje njo gledajo, ona pa pravi: «Znamo, ka si prijatel boži. Daj mi nazaj dete, daj mi je, to moje jedino.«
Vnožina se gene, vsi pomagajo za žensko prositi. Martin čuti, ka je tii roka boža. vmes. Sam je pripovedavao, ka se njemi vidlo v tom hipi, ka je to mogoče za tiste, ki okoli stojijo pa so ešče poganje vsi. Vzeme dete z rok ženske, poklekne z njim na cesto pa en čas tiho moli. Za mali čas stane, dete odpre oči svoje pa Martin je da nazaj materi. Vnožina pa, štera je vidla to, začne pokati z rokmi pa kričati od veselja pa vsi vadliijejo, ka Jezus Kristuš, Martinov Bog je pravi ino ga klečeč prosijo, ka naj je vzeme med krščenike.
Hodo je sv. Martin v Trieri, v Parisi. Tii je pri mestni vrataj vido gobavca. Kiišno ga je pa obimno pa gobavec ozdravo. Hodo je v Berry i Touraine mestaj pa. v Chini.
Kda je prišo v Leprosum, je najšeo tam edno velikansko pogansko cerkev nik-šega takšega boga, štercga so vseširom za velko držali poganje. Prva miseo njemi je bila, ka to cerkev on podere po pogane pridobi za krščanstvo. Z prostov človečov pametjov bi bilo to nemogoče, mogoče pa je bilo pri Martini, ki se je v toj reči brezmejno viipao v Bogi. Šo je pa je začno razbijati močno steno. Poganje so ga ovarili pa so ga stirali. Na to je odišeo na samotni kraj, obleko, si je pokorni pojas, na glavo si je pepeo potoro pa se tri dni bičiivao, molo i pošto. Za tri dni sta se njemi prikazala dva angela vojaško oblečena rekoč: Včini, ka si začno midva va te branila. Šo je, pa je poriišo cerkev. Poganje so ga gledali, kak njim kaple cerkev pa kepi bogov pa nazadnje so šli k njemi pravit, ka so spoznali v tem deli vsemogočnost božo pa ka ščejo biti krščenicje.
Hodo je Martin v okolici bregovja Morvan, v Burgundiji in Sensi. Tam je tiidi oodirao poganske cerkvi. Eden kmet ga šteo z sekiricov vmoriti. Maritn podrži šinjek, ov pa ne mogo zamajnoti. V ednom drugom mesti ga je šteo smeknoti eden pa ga je tUdi ne mogeo. Vnogokrat je pa dojšla predga njegova pa so poganje sami razdrli svoje cerkvi.
Tu nindri se je zgodilo, ka je podro edno pogansko cerkev. Ne daleč pa bilo tam edno drevo — bor —, šteroga so poganje za sveto drevo meli. To je tiidi šteo posekati. Pridejo pa poganje pa ga zadržijo. Martin njim začene tolmačiti, ka v tom nemre biti nikši Bog, či je, te je šatan, ki s tem zadrži liidij od molbe pravoga Boga. Nazadnje naprej stopi eden pa pravi, ka ne mara, oni vsečejo sami drevo, Či de Martin pod njim stao, dokeč ne spadne. Martin je privolo v to pogodbo. Oni so ga pa prijali, zvezali noge pa ga postavili ta, kama je drevo melo spadnoti. Poganje so z velkov naglicov sekali, bratje Martinovi so vsi bledi gledali, Martin je pa mirno stao na svojem mesti. Ednok samo zprašči drevo pa se nagne pa začne kapati. Martin zdigne roko, prekriži drevo, ono se pa hitro obrne pa spadn« med velkim begom poganov na drago stran. Za par let je v toj okolici ne bilo pogana.
Na mestaj so bile poganske cerkve z lesa pa slamov pokrite, te je Martin z svojov rokov vužgao. Zgodilo se je, ka se sosedna hiža tiidi vužgala —. Martin je šo na gorečo hižo pa je plamen vgasno.
Z Clermonta so z celov procesijov prišli pred njega, kda so čiili, ka se je k njim napoto. On pa videvši procesijo, je odišeo nazaj. Hodo je šče po vnogi krajaj. Vseširom predgao pa Bog ga je sprevajao z svojimi Čudami, ar se je viipao v njem pa je znao, ka so čiide za spreobrnenje poganov potrebne.
Šesti den.
r
Sv. Martin pri casari.
Svetske vlade so navadno vsikdar protivne bile sv. matericerkvi. Tiidi tiste, štere so na videnje skrb mele na vero pa so se skrbele za zidanje cerkvih, krščanskih šol ino za hrano hiihovnikov, so to navadno tiidi za to dale, naj bi sv. maticerkev nje podpirala na samo v dobrom, nego tiidi v hiidom. To pravico je Martin dobro poznao pa se nam tak vidi, ka se je bole bojao dobrot casarovih, kak preganjanja.
" Znao je Martin, ka je svetska oblast vsikdar nevoščena cerkvenoj. Ona se vsikdar boji, ka si cerkev napravi svetsko moč z duševne, kak ravno država od nje želej za sebe v toj strani podporo.
Od druge strani se je pa Martin bojao časti pa dike. Bojao se je tiidi tistoga posvetnoga duha, ki je ladao v casarskom dvori. Zato se je daleč vkrajdržao od vseh
velikašov. Zgodilo se je pa, ka je nekši Lycontinus, bogat krščenik in casarski namestnik pisao Martini. To njemi je pisao, naj moli za njegovo familijo, v štero je kužna bolezen prišla nikak. Za tj eden dni po tom je kuga minola. Licontinus je prišeo sam se zahvalit k Martini pa njemi je poniido sto funtov srebra. Martini ne bilo lehko telko penez odkloniti, kelko dobra bi lehko včino z njimi, pa jih je li ne vzeo, pa ne dopiisto, ka bi ji vzeo klošter, šteri je te ravno v velikom pomenkanji bio. Ništerni redovnicje so šli k njemi, so njemi pripovedovali, ka ne imajo obleke, Martin je je pa s tem odvrno, ka de se Bog že skrbo za nje, bogastva si pa naj ne želijo, ar je to posebno nevarno delo.	»
Martin to ne zo volo sebe včino. Pri njem te penez tak ne bi ostao dugo, nego za volo slabih, štere bi telko penez znalo oslepiti.
Ravniteo tiste dežele, kde je bila Martinova piišpekija, je bio nikši Aviatianus. Divji človek, ki nikdar ne gledao pravice, liki svoje haske. Lustvo je trepetalo pred njim, z Martinom, Tourskim piišpekom je pa vnogokrat prišeo v nasprotje, ar je Martin brano proti njemi lustvo.
Ednoga dneva je te ravniteo prišeo v Tours pa je dao celi šereg liistva naloviti pa je obsodo na smrt. Zakaj ne vemo. Pravili so, ka krivično. Martin to zvedi. Napoti se ob polnoči k njemi. Po človečem računajoč brezi vsega viipanja. Poklekne pred zapretimi vratami ravnitela pa moli. Aviatianus se zbudi pa zagleda angela, ki njemi pravi: «Ti spiš, mož boži pa pred tvojimi vratami viini čaka«. Aviatianus skoči gori, stira služabnike, naj odprejo vrata. Sliižabnicje odidejo, navč vo ne po-glednejo, se smejejo med sebov, ka se njivomi gospodi nikaj senja pa si ležejo mirno nazaj v svoje postele. Aviatianusa med tem angeo znova zbudi, skoči gori pa ide sam odpirat vrata pa zaistino tam najde sv. piišpeka klečečega pred vratmi. Nikši strah ga obide, prosi Martina za odpuščanje pa pravi: «Ne guči nikaj, moj gospod, znam zakaj si prišeo, spunim tvojo želo, liki prosim te odidi kem prle, ar se bojim, ka me ogenj bože srditosti požre.
Aviatianus je zaistino razpiisto obsojene pa je fcdišeo tu odnet. Sam je pripove-davao sledkar drugim, ka se je zgodilo z njim to noč. Pravoga požaliivanja pa zato li ne meo, po drugi krajaj je dale divjao, kak prle. Pravijo, ka ga je za toga volo ednok Martin obiskao pa je vido šatana pri ramenaj Aviatianusa v strašnoj podobi. Zdejno je na njega pa je hudi duh premino, Aviatianus je pa od toga časa drugi človek gratao.
Meo je sv. Martin ešče z vekšim gospodom poseo, kak je AviatiAius pa driigi, od šterih smo pisali. To je pa sam I. Valentinian casar. Naskori po tom, ka je gratao piišek, je nikaj proso casara. Bržčas pomiloščenje za kakše obsojence. Valentinian je pa bio nesmileni človek, je odiirjavao vsako oblast, poleg toga je pa bio arijanec, za to je preganjao vsakoga katoličana v svojoj razviizdanosti. Ne je posliihno prošnje Martinove nikak. Martin je večkrat skušao v Trieri, kde se je tisti čas casar zdržavao, pridti pred njega pa ga ne so pustili. Casar sam je dao zapoved, ka Martina ne smejo pred njega pustiti nikak. Martin se ne zosagao. Začno se je postiti, verostivati i moliti. En tjeden dni je to delao. Za sedem dni pride angeo boži pa njemi veli, naj ide k casari, vrata so, prej, za njega odpreta pa casar bo mogeo posliihnoti Martina.
Casar je osupno, kda je zagledao Martina pred sebov. Ne si je mislo, ka de Martin to viipao. Mrzlo ga je sprijao; naednok samo plamen začne sekati okoli tro-nuša, casar skoči gori, se pašči pred Martina, ga obimne, za odpuščanje prosi pa včasi zapovej, naj se spuni Martinova žela. Pozvao ga je casar po tom večkrat k svojemi stoli pa njemi je tudi lepe dare poniido, šterih pa Martin ne šteo vzeti.
Tak je Martin proti zmožnim toga sveta pokazao, da ki se viipa v Bogi, tistomi je vse mogoče, naj samo ne išče sebe, nego tisto, ka je bože.
Sedmi den. Sv. Martin pa Priscilijanistje.
Priscillian je bio eden bogat mož na Španjskom, ki je bio vučeni, delaven, oster proti Sebi pa dober govornik. Toga so pridobili ništerni, ki so z Egiptoma prinesli krivo vero manikeistov, za svoj navuk pa je on to vero malo spremenjeno razširo po čelom Španjskom. Ešče piišpecje so se najšli, ki so te krivi navuk za dobroga spoznali. Boj med temi pa med pravoverci je gratao sploj ostrejši. Leta 381-ga so pa pozvali vkup cerkveno spravišče v Saragosso, ge so prišli piišpecje Akvitanije vkiip, ka bi si pogučali to reč. Vsakojački je tam bio tudi sv. Martin, ar je bila njegova piispekija v Akvitaniji.
Na tom spravišči so vopovedali, ka je navuk Priscilijanov protiven navuki sv. materecerkve, šteroga so glasili Kristu.š i apoštolje pa so izobčili Priscilijana z ništer-nimi drugimi z občinstva sv. materecerkve ino prepovedali, ka bi pravoverni krščenicje z njimi gučali. — Naložili so Ithakusi sosubskomi piišpeki, naj to razglasi vseširom. Na te razglas so pa tisti trije piišpecje, ki so z Priscilijanom držali, njega za pušpeka posvetili v Avilo. Na to je Ithakus šo z ednim drugim piišpekom pa je proso casara Gratiana, naj te krivoverce stira z države. Casar je to včino. To je bila velka hiba od strani tej piišpekov. Zakaj ? Sv. Maticerkev ne potrebna svetske oblasti. Ona zna, ka se Bog vojskuje za njo, ona raj trpi pa počaka, ka njena pravica oblada, kak pa ka bi štela z mečom prisiliti diišno vest, znajoča, ka je to ne slobodno.
Trije Priscilijanski piišpecje so se šli tožit v Rim proti tomi nasilji. Samo ka njihovo obnašanje jako slabo bilo tam, za to so jih Damasus papa niti ne prijeli. Šteli so iti k sv. Ambroši v Milani pa k Delfin piišpeki v Bordoji pa tudi tej so se jih og-noli. Pbtom so pa šli k- casari, so si z različnimi sredstvami spravili pravico, ka slobodno stanujejo v državi pa so po tom obtožili Itakus pušpeka, ka mir krščanski moti. Itakus je pobegno v Galijo, pa tudi tii ne bi bio gviišen, če ne bi mro casar.
Novi casar Maximus je prišeo v Trier, kde ga je Itakus piišpek proso, naj se ta reč z Priscilijanistami ešče ednok pogovori na spravišči v Bordoji. Tiidi pri tom spravišči je bio navzoči sv. Martin piišpek pa je z tistimi držao, ki so navuk Priscilijana obsodili pa na njega i njegove tovariše cerkveno kaštigo — izobčenje — vopovedali.
Proti tomi je Priscilijan k casari apelerao pa so tam apelacijo posliihnoli. — Ka pa ma casar soditi vu veri? Sam Priscilijan bi lehko znao, ka to ne prav, pa on sam bi ešče mogo proti stati, či bi to što driigi včino. S tov apelacijov se je pa sam dao v roke casari. Priscilijana so pelali v Trier pred casara. Ithakus je tiidi šo ta, ka bi ga tožo pred casarom pa s tem se je cela verska pravda spravila v roke svetske oblasti, ka je nikak ne prav.
Sv. Martin je te tiidi v Trieri hodo. Ka je tam, ne vemo. Kda je pa zvedo, ka se je zgodilo, je šo casara prosit, naj ne sodi Priscilijana, ka to ne svetska, liki cerkvena reč. Za to ga je Itakus razglaso, ka z krivovercom drži.
Maksimus casar je meo vnogo velikašov pa tiidi piišpekov okoli sebe, ki so se njemi priklanjali, samo Martin se nikdar ne podao v šereg prilizačov. Casar ga je večkrat pozvao k obedi — Martin je vsikdar ponižno odklono. Nazadnje je pa ednok li šo po vnogom pozavanji. Casar je Martina postavo na prvo mesto. Med obedom je eden dvornik puno kupico dao casari, casar pa ne pio, nego je prle Martini po-
niido. Vsi so čakali ka jo zdaj Martin nazaj casari ponudi, on je pa se boječ, ka bi se za prilizavanje razmelo to, ednomi svojemi sobrati dao. Casari se je povidla ta miseo, ovi drugi so se pa zgražali nad Martinovov prevzetnostjov. Povedao je tudi Maksenciji, ka či de zdaj pelao tisti boj, šteroga nameni, de bit v bojni pa merje. Pa tak se je tudi zgodilo. — Martin je ešče en čas tam bio, dokeč njemi je casar ne obečao, ka Priscilijanistov ne osodi na smrt.
Martin na to odišeo domo. Tomi se je naj bole veselio Itakus. Tečas ne meo miruj, dokeč casarski sodeč Evodius ne osodo Priscilijana na smrt, ka je casar tudi potrdo pozabivši Martini dano obečanje. Priscilijance so osmrtili. — Zadosta žalostno, ka se to tak zgodilo. Na to so pa vodali zapoved ka vse Priscilijaniste v celoj državi trbej spoklati, njuvo vrednost pa casari prekdati. — Tu je celoga dela konjsko kopito.
Na to se je Martin z nova paščo v Trier k casari. Samo ka je Itakus to zvedo, paščo se je naprej pa je nagučao casara pa sebi prijatelske piišpeke, ka so pred Martina Iiidi poslali, ki so ga pitali, či z mirom tistih piišpekov pride, ki so v Trieri. On je pa etak odgovoro: «Jaz z mirom Kristušovim idem«. Casarovi poslanicje so ga na to notri pustili v varaš.
Martin je driigi den včasi šo k casari. Meo je tam vnoge posle. Casar je ne znao, ka bi z njim. Itakus pa njegova stranka so delali proti, ar je to eščfe bole svadilo, ka se jih je Martin ogibao. Šteli so, naj ga casar stira z varoša.
Ništerni so že celo smrtno sodbo prosili na Martina, ka z Priscilijanci drži. On pa ne držao z njimi, on je samo to šteo, da henjajo krivico delati njim. Casar že ne znao, ka bi začno z tema dvema strankama. Nagučavao je Martina, naj naj podpiisti, naj se zmiri z Itakusom. Martin je ne šteo. Pravo je, ka to ne mogoče, dokeč de Itakus želo smrt krivovercov, ar to eden katoličanski piišpek ne smej vciniti. Na to se je casar razsrdo, je povrgeo Martina pa je zapovedao naj tribunje idejo na španjsko, poiščejo vkup Priscilijaniste pa je naj vse spokolejo. — Martin zvedivši, ka se je zgodilo, beži k casari kesno v noč pa njemi obeča, ka se zmiri z Itakusom, naj samo casar nazajvzeme svojo strašno zapoved. Casar se je razveselio, je pozvao tribune nazaj, Martin se je pa driigi den zmiro z Itakusom pa je odišeo z Triera. Na poti je žalosten bio, kak se njemi vidlo, ka je pregrešo z tem mirom, ar je stem kakti spoznao ka Itakus prav meo. Šo je v log, a je tam dugo molo, dokeč je ne poslao angela, ki ga je potolažo. Ali Martin je več ne šo na spravišča, kde je bio Itakus nazoči, či li ka je ešče 16 let živo po tom.
Zakaj je Martina Itakusovo delo tak bolelo? Zato ar je znao, ka to fiemre na dobro pelati pa je tudi ne po božoj voli, či zavolo pregreškov diišne vesti što svetsko oblast na pomoč zove v sv. matericerkvi. Itakus pa njemi prijazni piišpecje to ne bi smeli včiniti, ar so stem oni sami na tisto pot stopili, na šteroj so hodili Priscilijanci. Kelko kvara so dušam pa sv. Matericerkvi napravili takši ludje, toga dnes navč povedati nemremo. Sv. Maticerkev je to delo vsikdar obsodila. Ona nikdar ne kaštiga z silov. Či se što ne podvrže njenoj sodbi, ona celo delo na Boga niha.
Je v zgodovini eden mož, šteroga vnogokrat v nos vržejo rimskoj cerkvi, ki je vu imeni cerkve vnogo liidi spravo v smrt, to pa skoro nišče ne ve, ka je toga človeka — Torquemado — X. Leo papa ravno za tej djanj volo izobčo z sv. materecerkve.
Martin je začasa svojega prebivanja v Trieri tudi vnoga dobra dela včino pa je Bog vnogokrat z čiidami poirdo navuk svojega služabnika.
Osmi den.
Smrt sv. Martina.
Triidapuno živlenje se pomali približavalo svojemi konci. Delao je neprestano, ešče smrt ga je med poslom najšla.
Bio je že osemdeset let star pa je ne samo čuto, nego je znao, ka se njemi približava konec. Povedao je to tudi svojim sobratom. Pa on, ki je sliižo Bogi v čelom življenji, je zdaj tudi dale delao znajoč, ka opravla bože delo, štero je tudi najboljša priprava na smrt. Dobo je glase z Caudesa, z edne fare, štero je on nastavo, ka so se redovnicje med sebov svadili. Či li ka stari pa slab, je šo mirit. Znao je, ka v Marmoutier več nazaj ne pride, da ga je pa zvala dužnost, štero je vsikdar bogao vu ime božje.
Ves je bila kakih 50 kilometrov od Toursa. Martin je šo — osemdeset let star — z ništernimi brati peški. Bratje so šli z njim želeč ešče slednji krat biti v bližini njegovoj. Med potjov je bio dobre vole, plodo je ftice — ribiče — štere so letale nad potokom Loire pa lovile ribe pa je pravo bratom: Jeli, ka so te ftice kak šatan, šteri tudi tak hodi iskaj.oč na koga bi naglo vdaro, ka bi ga požro.
Kda je prišeo v Candes, so se tisti bratje pomirili pa Martin šteo ž? nazajiti, kda je naglo zbetežao. Povedao je bratom, ka je tu njegovo slednje. Bratje se jočejo:
—	Oča, zakaj nas povržeš? Ne vidiš, ka zgrablivi vucje čakajo na čredo tvojo? Či njim ne boš ti pastir, što je obrani? Znamo, ka želeš k Kristuši pa tvoja nebesa so gotova pa ne bodo menša, či z liibavi do nas ešče ništerno leto ostaneš prinas.
Tak so ga prosili, kak či bi to bilo samo od njega odvisno. Martin se zaskuzo, želo je že iti po dugom, triidapunom deli pa se ne viipa veseliti toj vliri, nego etak moli :
—	Gospodne, či sam šče potreben liistvi tvojemi, se ne bojim dela, naj bo tvoja sveta vola. Trdi je boj, šteroga človek na zemli mora pelati pa mi je zadosta tudi, vej se že tak dugo vojskujem. Či pa ščeš, ka bom se šče duže vojskiivao, ne bom se o giba o pa se ne bom zazavao na slabost moje starosti. Tvojo volo zvršim z svetov podanostjov, pod tvojov zastavov bom se vojskiivao, dokeč bo tvoja vola. Po vtriija-jočem deli bi bilo želeti meni starci že počinek, ali duh moj šče oblada moja leta pa starost ga ne potere. Či se pa smiliiješ moje starosti, je dobro tak meni, Gospodne, te bom tudi hvalo tvojo sveto volo. Ete pa, za štere se bojim, vzemi v tvojo obrambo.
Čudoviten človek, koga delo ne vtriija i smrt ne oblada, ki se ne boji mreti pa tudi ne dale živeti.
Več dni je meo že močno vročico pa je vse svoje pobožnosti nadaljavao, kak inda. Moli pa verostiije, kak inda pa prisili telo, naj boga dušo. Prinesejo njemi malo slame, ka de ležej ležao pa ne vzeme, na pepeli leži proti nebi obrnjeni. Ščejo ga olej-šati, ka se malo na stran obrne pa nešče: Nihajte me, pravi, naj ma duša vednako pot v nebesa. Ovara šatana pri svojem ležišči pa njemi pravi: «Ka se klatiš tu, nesmilena zverina? Nad menov ne imaš nikaj. Vu krilo Abrahamovo pridem«. To so njemi bile slednje reči.
Vmro je v nedelo, 8-ga novembra leta 397-ga, bio je 81 let star. God njegov obsliižavamo 1 1-ga novembra na den njegovoga pokopa.
Glas od smrti sv. Martina se je naglo razširo po vsoj okolici. Vu velki vnožinaj so šli liidje z vsej krajov na njegov sprevod. Največ jih je bilo z Toursa, prišli so pa tudi z Poitiersa, ki so pa tudi želeli telo sv. Martina za sebe. Sv. Gregor tourski piišpek pripovedava, ka so pravili, da so ga v Toursi meli živoga, zato majo zdaj oni
juš do mrtvoga. Pogoditi se ne so mogli. Večer so zaklenoli sobo, v šteroj je mrtvec ležao pa obe stranki sta postavili stražo na noč. Okoli polnoči so Poitierski stražarje, zaspali, na to so Tourski nad okno vkradnoli drvo z telom, so je spravili na potok Loire pa so z velkov procesijov z jezerami sveč na vnogi ladjaj med pobožnimi pes-mami pelali ostanke sv. Martina proti Toursi. Tak je gratalo mrtvo truplo sv. Martina last Tourske občine, kde je kak pušpek živo.
Na sprevodi je bilo, kak pišejo, okoli dve jezero redovnikov, vnogo devic, ogromna vnožina, štera je želela še ednok počastiti toga velkoga moža.
Zakopali so ga pred mestnimi vrati ležečem cintori. Sulpicius Severus, njegov vučenik pa prijatel je v toj viiri daleč od Toursa med pisanjom zadremao pa je vido, ka je sv. Martin k njemi stopo in ga blagoslovo pa potom premino. Pravijo, ka tudi kelmorajnski pušpek pa sv. Ambrus v Majlandi sta zvedila po čiidovitoj poti, ka je Martin vmro.
Liidje so ga začali včasi za sveča častiti. Piišpecje tistih krajov so včasi tiidi dopustili to čast, ar je vsak, ki ga je poznao bio gvišen, ka je Martin med svečami. Njegova pobožna smrt je ešče tiste obladala, ki so bili neprijatelje njegovi za volo kak-šega zroka. Njegov naslednik je gratao tisti Brictio, ki ga je nikda tak psiivao pa komi je on to naprej povedao. On je postavo kapelo na njegov grob, kama je vnogo ro-marov hodilo z vsej krajov sveta.
Deveti den.
Čast sv. Martina.
Kak smo že pisali, so sv. Martina že za časa njegovoga žitka za velkoga sveča držali. Njegova velka ponižnost je znana bila vsakomi. Či so ga gde v obraz hvalili je mučeč prenašao, kak kakše bičuvanje. Glas njegovoga žitka i čud je bio razširjen povsod.
Znotrašnje živlenje njegove duše, pobožnosti ino zatajiivanja so ne tak bila vsakomi znana, razširilo se je pa li od njega med spoznanci, kak je oster proti samomi sebi, ki je proti drugim vnogokrat bio popiistlivi. Vu svojih pogovoraj je razmo, kak more drugim v srce vcepiti lubav do pravice i dužnosti. Srditi se ne znao. Lastni podaniki so ga vnogokrat razžalili pa je nikdar ne pokaštigao kak pušpek ni ednoga za to. V govora j i predgaj je bio prosti. Šteo je naj ga vsaki razmi.
Ci je včino kakšo čudo, on to vsikdar tak tolmačo, ka je to potrebno bilo za volo-tistih, ki so bili v nevoli, pa ne mislo, ka se je kaj takšega zavolo njega zgodilo.
Po smrti se je glas njegove svetosti ešče hitrej razširo po čelom sveti po tistih čiidežai, ki so se godili na njegovom grobi. Kak smo čteli, ob prvim je zidana tam kapela, potom vekša cerkev, tak zvana bazilika, štera je dozdaj večkrat bila prezidana i ponovlena. Sv. Genoveva je hodila pri njegovom grobi. Klodvig kral ešče pogan hodo tam pa tam je dobo miloščo za svoje spreobrnenje. Sv. Klotilda je zadnje dnij svojega žitka tam preživela v bližini groba sv. Martina, sv. Radegunda je tam v bližini postavila nunski samostan pa je sama tam živela. Pa što bi znao vse popisati, ki so tam hodili prosit pomoč sv. Martina piišpeka v svojih telovnih i duševnih po-trebčinaj.
Edno pa je gotovo ,ka nieden, ki se je obrno k njemi ne šo brezi njegove pomoči tam odnet. Ne samo tista okolica, nego vsa Europa je častila sv. Martina, ka so vseširom postavlali njemi na čast oltare, kapele pa cerkve tak, ka pravijo, ka ne sveča zviin blažene device Marije, šteroga čast bi tak razširjena bila po čelom sveti, kak je njegova.
Sv. maticerkev etak moli na den sv. Martina piišpeka:
Antifona : O blaženi mož, koga duša je v paradižomi: komi se veselijo angelje, radiijejo arkangelje, koga koruš svecov pozdravla, vnožina devic diči, ostani znami na veke.
Pripelao je Gospod pravičnoga po pravih potaj, pa njemi je pokazao kralestvo nebeško.
Molimo: Gospodne, ki vidiš, da z naše jakosti ne obstanemo, dopusti nam milostivno, da se po zagovarjanji sv. Martina spoznavalca i piišpeka vsej protivnih •oborožimo po Gospodi našem Jezusi Kristuši. Amen.
Piivar Jožef, Sodišinci 10, Davorin Lovšin, Semič 5, Jožica Majcenovič, Središče 12.50, Foraner Julij, Selo. 0.50, Fr. Horvat, Sarajevo 4, Janez Balažič, Staranova-ves, 2.50, Andrej Škerget, Sp. Lenarsko 3, Alojz Kukec, Veržej, 2, Klement Veren, kvardijan, Vukovar 1 5, Zemlič Matjaš, Žetinci 5, M. Črnci, noročniki 88, Serec Matjaša naročniki, M. Sobota 18, Farkaš Cecilija, Chicago 6, naročniki Beltinci 138.25, Jerebič Ivan, Melinci, 2.50, naročniki Rankovci 57, Štefan Balažic, Pilje-nice 10, naročniki, Ižekovci, 57, Domc Marica, D. Bistrica, 10, Tretjeredniki, Odranci 10, Cigan Jožef, Žižki 10, naročniki Sodišinci 8, Pasičnjek Janoš, Boreča 5, naročniki, Krog, 26.50, Vera Leban, Križevci, 16, Cankova, naročniki, 40.50, Copot Andraš, Trnje, 1, Lebar Jožef i Kustec Martin, G. Bistrica, 2.50, Bednja, naročniki 21, Gančani, naročniki, 51, Štefan Bohnec, Lipa, 10, Trnje, naročniki Tkalec Ane 35, naročniki, Sr. Bistrica, 56, Tkalec Kata, G. Bistrica, 5, N. Nedela 2, Tišina, naročniki 15, Korpič Imre V., Dolenci 1.50, R^jner Filip, Bakovci, 5, Črensovci, Golinar Lovrenca naročniki I 7.50, Dokležovje, naročniki, 92 dinarjev. Z tem smo objavili vse dare, štere smo do konca novembra v roke dobili. Bog povrni vsem jezerokrat na tom i ovom sveti. Posebno se zahvalimo občini Beltinci, štera je največ podpore dala to leto, so celo ništerni naročniki jo dvakrat poniivali iz ljubezni do BI. D. Marije. Naj ta dobra mati plača tiidi triide vsem širitelom i širiteli-cam, štere so meli pri zaistino težavnom posli nabiranja. Prositi je najmre težavno delo, Bogi na čast prositi pa še bole, posebno dnesden. Ki neso dali podpore, viipamo se, ka jo bodo dali. Z podpore more najmre plačati Marijin List celoga leta i ka-lendar Srca Jezusovega. Koštata nas pa tevadva okroglo osemdeset jezero koron. Podpore smo pa komaj okroglo šestnajset jezero koron dobili z tistov lanskov vred, štera je letos bila notriplačana. Gda srčni Bog plati povemo vsem da-rovnikom i širitelom, ponovimo svojo prošnjo pri tistih, ki so letos še ne dali podpore, naj to svojo dužnost spunijo, kane zavorti-vamo, ar dugovje pri listaj so nam strašno narasli. Podpora je najmre mesto naročnine za M. List. Te zato ne smo navrgli na M. List, ar smo meli še nekaj staroga papera, špekulerati pa nesmo šteli i ar bi bila za ništerne velika, vnogi siromacje jo ne bi mogli plačati. Zavolo tej sirot smo bili zadovolni z podporov misleč, ka mesto tej bogatejši več dajo i siromaki brezplačno ali za mali krajcar dobijo M. List. Smo se vkanili pri tom računanji ali ne, vam že ednok ovadimo, če de potrebno. Mogoče pa ka že tak znate, te pa ne nam trebe nikaj praviti. Do videnja v novom leti v vsako j slovenskoj kat. hiži z Marijinim Listom.	Uredništvo.
Aprila 10. t. 1. sem podpisani sledeče pismo poslao g. vikari v D. Lendavo: «J. M. J. Velezmožni i Prečastiti č. kanonik, g. namestnik piišpekov! V M. Soboti obstoječa gimnazija vsikdar več dijakov potegne k sebi z naše krajine. Mladina, štera se bo tu gojila, bo z časoma največ hasnila ali škodila Matericerkvi v tom kraji i prek toga tiidi. Vse je od toga odvisno, kak se bo odgojavala. Šola ne je katoličanska. Pred Vašov velezmožnostjov je tudi ne nepoznan načrt sovražnikov Cerkve v novoj državi: mladino ▼ protiverskom diihi odgojiti. Naj njuvo nakanenje v toj krajini vjalovimo, na čast sv. Martini bi rad edno kapelo i zavod dao v M. Soboti gorpo-staviti, šteroga bi vodili salezijanci i v šterom bi rk. gimnazijska mladina dobila vzgojo i nadpazitelstvo. Te načrt so provincial salezijancov sprejeli i njegovo izvršitev prepustili našemi kraji. Kem prle gorpostavimo hižo, tem hitre j prido k nam.
Ponižno prosim Vašo Velezmožnost, blagovolite to delo osvojiti, podpirati, pri diihovščini priporočiti i nabiranje ▼ našem kraji dovoliti. Mi bi v dvema našiva listoma nabirali i peneze taki t Veržej poslali. Glavno je dobiti blagoslov Materecerkvi. Toga prosim od Vaše Velezmožnoiti. V M. Listi, šteri zdaj zide sem pisao od te reči en članek i ▼ aje» sem taisto proso od Vaše Velezmožnosti kakti od vikara te krajine. Ka moreno to dobro delo v trej letaj dovršiti, prosim ešče ednok od strani Vaše Velezmožnosti Ijfibo podpiranje i dovolenje, da začnemo z nabiranjom.«
Na to pismo sem že driigi den, apr. 11 . te odgovor dobo, od g. Straus Florijana, č. kanonika i vikara z D. Lendave: «P. 4. 52/1922. Od dolnjelendavskoga vikariata. Prečastiti g. plebanoš, narodni poslanec! Vaš pred mene vloženi namen, ka poleg sobočke državne gimnazije se želete za odgojo kat. mladine pod vodstvom salezijan-ske družbe zavod gorpostaviti, z odobrenjem na znanje vzemem i v te namen dovolim nabiranje v kraji mojega območja. Predpišem pa, ka se nabrani dari v ednoj fari naše krajine, najboljše, če v črensovskoj oskrblavajo po cerkvenih vrednostnih pravita). Dovolim nadale, da se to moje dovoljenje v njuvom časopisi, Novine„ odnosno v mesečniki «Marijin List« objavi i ka v naših faraj duhovnike morate pprositi, da to delo podpirajo. Boži blagoslov naj bo nad Vami, Prečastiti, i na vašem dobroga namena deli.«
Pismo oneiste vsebine, kak na g. vikara v D. Lendavo, sem poslao tiidi č. kanoniki, vikari sobočke okrogline g. Slepec Ivani. V tom pismi sem ešče proso g. vikara posrediivanje, če bi mogli od grofa Szaparija dobiti kakši falaček zemlje, gde bi zavod gorpcstavili i ka bi nam za kapelo v oltari kamen sprositi blagovolili od som-botelskoga mil. piišpeka en mali ostanek iz kostih sv. Martina, šterih lepi del se hrani v iomboteljskoj piišpekovoj cerkvi. Odgovora na to pismo nese.m dobo, pač pa so g. vikar na sprotolešnje križovo proščenje maj 7. v Črensovcih mi na moje pitanje gledoč nabiranja odgovorili: «/\r je to čista katoličanska reč, sam nej proti njej«. Od Materecerkvi predpisano dovoljenje tak mamo, dragi krščeniki za to veliko i pre-potrebno delo. Od vas, jedino od vas je odvisno, bo se li posrečilo ali ne. Od vas je odvisno, bo le naša mladina pošteno, krščansko odgojena ali pa brezversko, divjaško. Od vas je odvisno, bodo li vaši potomci ljubili, ali sovražili Boga, se zveličali ali pogiibili. Če se zbudi vu vas tisti stari, lepi, prav krščanski skoro zvami rojeni duh požrtvovalnosti, dariivanja, aldiivanja — te bo stalo v Soboti Martinišče. Izbudo se bo te duh, če bodete pazljivo i pobožno čteli to življenje sv. Martina, če bodele to devetdnevnico bar ednok na leto goreče opravili. Na to vas prosim, pobožni krščeniki, verni sinovje i hčeri kat. Materecerkvi, mili i dragi mi Slovenci. Močno se viipam, ka moje prošnje ne zavržete!
Gda se obema g. vikarima najtoplej zahvalim za dobrohotno dovoljenje i njima iz zahvalnosti želem varstvo sv. Martina, — odprem nabiranje za to veliko sveto delo. Nabiranje pa se ne bo vršilo samo v penezaj. Les, foringe, drva, cigel, vapno, cement, pač ves materijal viememo od dragih darovnikov i ešče delo zidarov i drugih bar parkrat brezplačno. Če bi nem občina M. Sobota poklonila bar dva — tri pluge zemlje, kak bi njoj zahvalni bili. Pa bi se teliko dalo kupiti od grofa Szoparija. Če bi pa pet plugov mogli dobiti v ednora foloti, bi popolnoma zodovoljni bili. Treba najmre veliki prostor deci za drkanje, igranje, ka je za zdravje predvsem potrebno. Tak ne. pou imamo obečano osem plugov zemlje v te namen na Dolinskem od neke dobre duše po njenoj smrti. Ki nema dece, bolšega testamenta zaistino ne more napraviti, kak če Bogi da svoje imanje, Bogi sodniki i plačniki. Zmislite si kaj, vrednost imajoči brezdetečni krščeniki i krščenice na Martinišče! Pišite tiidi vsi, ki mate koga v Ameriki, naj bar en dolar samo pošlje na Martinišče. Dare prekvzemem podpisani i salezijanci v Veržeji. Ka štoj če dati, naj si premisli s širokim srcom i naj nam to da na znanje- Čeki »o tiidi že za dobiti za, nabiranje na Martinišče v Veržeji i zglasite se tiidi lejko za nje pri podpisanom v Črensovcih. Dare v Veržeju nabrane pošljejo g. salezijanci prek nam, ka do vednom mesti v našem kraji, kak to g. naš vikar zapovejo. Drugo zdaj nikaj ne treba, kak samo dati a dati z dobre vole, ar samo takše darovnike ljubi Bog, kak nam sam to naznanja v svetom pismi: «Veseloga čarovnika Ijiibi Bog« (II. Kor. 9—7). Vse dare objavimo v naših listaj.
ČRENSOVCI, 1922. nov. 1 1. na god sv. Martina. ,	KLEKL JOŽEF, vp. plebanoš.
Poštnina v gotovčini plačana.
Ti
LETO XIX
MARIJIN LIST. št. 1.
JAN. 8 1923.
Pobožen mesečen list. Vrejiije ga z dovolenjcm vikariata v Dolnjpj Lendavi št. P. H. 48/1920.
KLEKL JOŽEF, vp. pleb. v ČRENSOVCIH, Prekmurje.
Cena na leto 5 Din. Naročniki so deležpi sada več jezernih sv. meš i dobijo k listi brezplačno kalendar Srca Jezušovog^, če so zednifn naročeni na Novine i sirote. Če so pa samo na M. List naročeni, dobijo ga za polovično ceno.

TISK. E. BALKANYI D. LENDAVA