Soseda. Marko, pošten kmet, delal je pridno in hra¬ nil na vso moč. Tak6 si je naposled postavil lično hišico in kupil nekaj živine in polja. — Srečen je bil kakor kralj, Bogu pa hvaležen od srca. Kmetoval je pridno in si uredil dom, da je bilo kaj. Imel pa je jako hudega soseda. Pogosto je prihajal kaj iskat ali si izposojat, ker je bil sam prelen in je rajši posedal v krčmi, nego bi delal. Vračal pa ni, bodisi, da je vzel poljsko ali hišno orodje, žito ali moko. Vrhu tega je bil hudoben in zaviden. Po volji mu ni bilo, da se pridnemu Marku kar vidno množi blaginja. Sprva ga Marko opominja in mu prigovarja zlepa. „Glej, ljubi sosed!“ reče mu, „živiva zložno! Saj ti pomagam rad, kolikor moči. Ti pa tudi ne drži rok križema, in mi vračaj izposojeno IV. orodje. Za perišče žita ali molče se italc ne menim!“ Ali kaj stori hudobni sosed? Zloben je toli, da odslej res vrača izposojeno orodje, ali kvari ga tako, da ga Marko ni rabiti ne more. Odslej neče zlobnemu lenemu sosedu poso¬ jati ničesar. To pa malopridnika tako razjezi, da premišlja neprestano, kako bi mogel naj¬ bolj škodovati pridnemu Marku. Kadar Marko trudoma postavi ograjo, skri¬ vaj mu jo podere po noči. Živini njegovi daje kvarnih zelišč in jo tako pridi. Naposled užge ce!6 slamo, katero je naložil Marko pred sked¬ njem, ker notri ni bilo prostora. Užge se pa tudi skedenj, hiša in hlev. Za- pali se vrhu tega koča hudobnega soseda in pogori do tal. Toda zato se ne meni, češ: Od¬ slej mi bode delati še menj ! Beračit bode hodil kakor ubog pogorelec; saj mu nihče ne more dokazati, da je on zažgal. Marko je seveda skrivoma mislil tak6, ali molčal je. Tožil ga ni, dasi mu je malopridnik pogubil vse imetje, katero si je bil pridobil toli stežka. Najhuje pa ga je bolelo to, da more biti kdo tako hudoben. Prosil je Boga, naj oprosti zlobnemu sosedu. Na svojo 'nesrečo je mislil najmenj. „Vse je na dobro!" tolaži se sam. „Bog je dal, Bog je vzel — vse še obrne na bolje. Njemu se priporočam." IV. 2 Zaupajoč na Boga jame neutegoma od¬ pravljati grobljo pogorele hiše in zidati novo. Seveda je moral prodati kos polja, da je dobil denarja, in jako trdo delati od zore do mraka. Ali delal je rad, rekoč: „Bog mi že pomaga." Nekdaj se vrača pozno zvečer iz kameno- loma, kamor je šel po kamenje za zidanje. Kar se nekaj zaleskače na poti. Ko se pripogne, vidi, da je težka zlata verižica, na kateri visi krasen križec, bogato udelan z lepimi žlaht¬ nimi kameni. „Ej!“ misli si začuden. „Kdo je neki iz¬ gubil ta lepi lišp? Nu, gotovo se oglasi. Do tedaj pa ga dobro spravim." Skrbno dene vrli mož dragoceni lišp v žep, ne da bi premišljal, koliko bi veljala svetla stvar, ali pa, da bi ga rešila vseh nadlog. Toliko pa, da se pelje nekoliko dalje, pri¬ jahata kar najhitreje dva služabnika. Skrbno iščeta po cesti in ga naposled vprašata, ali ni kaj našel? ..Seveda," reče kmet, „in še nekaj prav le¬ pega." „Hitro nama daj!" zakličeta moža in izte- gata roke. ,Oho,“ pravi kmetič. „Ne kar tako! Kar sem sam našel, to tudi sam vrnem njemu, če- gaver je." XV. S Kato mirno izpreže konja in odjaše s slu¬ žabnikoma. Pridejo do lepega gradu, kjer biva bogat grof. „Le sem notri," pravita služabnika. ,gos¬ poda že čakajo." Kes stoji kmetič skoro nato pred jako imenitnim gospodom in lepo gospo, ki mu za¬ kliče : „Dobri mož — oh, govorite — ali ste našli moj križec? Drag spomin je na ljubo mater." Hitro potegne Marko verižico iz žepa in da oboje grofici. Gospa se ne more naveseliti. Poštenjaku poda roko in ga presrčno zahvali, prav tako grof. Nato pravi gospod: „ Sedaj pa govorite in povejte naravnost, česa bi želeli in česa potrebujete." Kmet pripoveduje, kako se mu je godilo, da pa je zaupal na Boga, ki mu bode po¬ magal tudi dalje. Diuzega si ne želi. Kar je storil, to je pač moral storiti. Plačila ni treba nobenega. Grof in grofica se pogledata začudena. Nato dasta Marku toliko denarja, da ga še vzeti neče. Saj bi ljudje mislili, da ga je ukradel. Ko je znova sezidal hišico, pošljeta mu celo konja in kravo in velik voz hišnega orodja. Marko pa je ostal priden in dober, hvaležen Bogu in ljudem. Česarkoli se je lotil, vse mu je uspevalo. — IV. i Nekega dne pride k njemu truden, raz¬ trgan berač in prosi ubogajme. Marko spozna hudobnega soseda. Vede ga v sobo, obleče ga in pogosti. Ko ga berač globoko ganjen za¬ hvali ter mu obeča, da se poboljša, obdrži ga na domu in mu daje dela. Tako je. bil hudobni sosed naposled priden in dober človek. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI (17U’ (17UNICA 00000463085 IV. 5 Pri J. Giontini-ji v Ljubljani se tudi C. in kr dvorna tiskarna Karola Prochnske v Tešlnu.