—   126   —
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Čudna naprava oči.
Oko preseže vse človeške umotvore. Njegova naprava je naj čudovitiša stvar, kisi jo človeški um misliti more. Naj ročniši umetnik ni v stanu iznajti takošne stroge, ki bi v vsih obzirih neskončno deleč za tem ne bila, kar v očesu vidimo.
Že naprava unanjih delov človeškega očesa je zavzetna. S kakošnimi ograjami in obrambami je modri Stvarnik oči previdil! V votlinah glave tiče, in so s tako močnimi kostmi ograjene, da se ne morejo lahko poškodovati. Obervi pomagajo tudi veliko k obvarovanju in ohranjenju oči. Trepavnice so nova bramba, in ob enem pripomoček spanju, ker se zaprejo kakor hitro nas dremota prevzame. Se vejice pomagajo veliko k popolnosti našim očem. Vejice so deloma za to, da manjšajo preobilno svetlobo, ki bi očem lahko škodovala, in le toliko žarkov va-nje puščajo, kolikor jih lahko prenesemo; deloma pa, da narmanjši prahek odvernejo, ki bi utegnil oči poškodovati.
Še zavzetniša pa je notranja naprava človeškega očesa. Čelo oko obstoji iz mren, vlag, mišk in žil. Unanja koža, ki se ji rož ni ca pravi, je prezorna in tako terda, da se tudi silovitemu poškodovanju lahko vbrani. Za njo je znotraj druga koža ali mrena, ki je okrogla in razno barvana, in ki se ji mavričnica pravi. Po ti koži se imenuje: ta ima čeme, uni modre, ta sive uni rujave oči. Vsred nje je okrogel predor, ki mu zvezdica ali p unči ca pravimo, in ki se nam čern zdi. Za tem predorom je leči podoben, ves prozoren in iz mnogo nježnih mrenic zložen mešiček, ki se leči ca ali vledenička imenuje. Votlina med rožnico in vledeničko je polna neke mokrote kakor voda, ktere zguba se lahko nadomestuje, če pri kakšnem poškodovanju izteče. Oko je navezano na šest mišk, ki ga gor in dol in na vse kraje obračajo. Nar čudovitiša je mrežica, s ktero je zadnja plat ali dno očesa prevlečeno. Ta mrežica ni nič druzega ko neko pletivo iz sila tankih čutilnih nitek, ki se večje čutnice derže, ki iz možganov pride, in ki se vidna čutnica imenuje.
Na dnu očesa se vpodobljajo vse reči prav kakor-
šne so, in čeravno so narobe vpodobljenc, jih vendar t njih pravem stanu vidimo. Pa kako tanke in nježue morajo te podobice biti, ker. na primer, obsežek polovice milje, ki čez enajst sto palic znese, ni veči ko deseti del pavca, ko se na dnu očesa vpodobi.
Kakošna neprecenljiva dobrota so oči, spozna le prav tisti, ki je oslepel. Koliko slabši bi bili, koliko prijetnih občutkov bi pogrešali, ako bi bili brez oči rojeni! Kako neobhodno nam jih je k življenju treba! Brez njih bi ne mogli ne se nevarnost, ki nas obdajajo, ogniti, ne tega, ki nam je všeč, ali česar potrebujemo, najti. Brez njih bi ne bili sicer brez vsega občutka, al — kar je še veliko strašnejše, imel bi skoraj zmirom ne-vgodne občutljeje, če bi premislili, da so še drugi, kte-rih se ne moremo nikdar vdeležiti. Da bi bili pač tudi za ta dar milemu Stvarniku hvaležni!