POŠTARINA PLAĆANA V GOTOV1N)
ZVONČEK
UST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO*
H ^
0f:V
Letnik XXIX.
November 1927.
Štev. 3.
tvonce:
Štev. 3.—XXIX.
November 1927.
Jesenske pesmi.
i.
Oj, zopet si, jesenski čas, tu s svojim mirom, hladom in mnogim sladkim sadom! Presrčno te pozdravljam jaz, čeprav obilstvo tvoje ne polni shrambe moje.
Namesto sadnega daru utehe čašo polno imaš za srce bolno, kar ljubše mi je od sadu; povsod zdaj vse žaluje, to bol mi olajšuje.
Po senožetih čreda ovčic se mirno pase, pastir za njimi gleda in tiho poje zase.
A kaj da več ne vriska, kot prej je na planini? Otožnost srce stiska v jesenski mu tišini:
V grmovju več ne peva njegova znanka ptica in v travi omedleva poslednja mu cvetica.
Bilo si cvetnó, zeleno, ptičev glasno in iivó, zdaj pa golo, zapuščeno tukaj dvigaš se, drevo!
Toda to je le začasno; zima pride, mine spet, in zelenje, cvetje krasno s tabo premladi ves svet.
Jesenske sapice hladné blisk, grom so ukrotile; a tvojih vročih želj, srcé, ne bodo ohladile?
Čemu še hrepeniš mi ti po radosti in sreči, ki bilo mi mogoče ni v mladosti ju doseči?
ZVONČEK, XXIX—3 ^ws^sswij^ws^sw^sssws
S prtom belim in mehkim sneg bo svet pokril; spal bo hrib in dol pod njim in se odpočil.
Pa nekoč še mene bo bel zagrnil prt, vanj pa z mrzlo me rokó bo zavila smrt.
Takrat pač za vekomaj končno iznebim tudi muk se, ki sedaj skrivno jih trpim!
Fr. Roječ.
Jesenska megla.
Megla pusta, megla vlažna, kaj zagrinjaš nam sedaj s svojo sivkasto kopreno vsako noč ves naš okraj?
»Vem, vem,« odgovarja megla, »da me črtijo ljudje in če mogli, bi za vedno zapodili me z zemlje.
Malo solnca že imamo, a dopoldne mu še ti braniš na zemljo sijati; to nas muči in jezi!
A pomislijo naj malo, da vse cvetke nočni mraz bi končal, če jih dobrotno ne odevala bi jaz.«
Megla pod nebo se dviga, cvetke kličejo za njo: »Zdrava, hvala ti najlepša, pridi zopet k nam z nočjo!«
Fr. Roječ.
Ob Dravi.
Ob Dravi gode vodni mož: dabun, dabun, dabun. Le godi, mene že ne boš privlekel v svoj' tolmun!
Je solnce zdaj še prelepo, dabun, dabun, dabun, kar sam ostani, vodni mož, in čuvaj svoj tolmun!
Preblizu deklica je šla, dabun, dabun, dabun. In šap! je hlastnil vödni mož in pahnil jo v tolmun!
Ivan Albreht.

JURAJ JU RAJ EV IČ:
Dovški Bržot pripoveduje.
2. SMRT IN VOZNIK. II.
ako se je ta dogodek končal, oče Rožica še ne ve; zakaj izrabili so bili najini prijatelji iz Ljubljane nastalo vihro, se izmuzali neopaženo izpred mitnice in še naju potegnili s seboj. Tako smo se odtegnili mestni mitnini. Toda pred luteransko cerkvijo uvidim, da sta prazni bariglici ostali na mitnici. Škoda se mi jih je zdelo, zato jo uberem bréz vednosti dragih ljubljanskih prijateljev in očeta Rožice takoj nazaj k mitničarju. Že od daleč sem opazil, kako sta si še vedno v besedi mitničar in Boltarjeva Micika iz Vodic. On je vpil, da ne, ona, da da. Košara je sitala sredi ceste — prazna, le zavezan poliški piskerc z neznano vsebino se je še šopiril v njej; zakaj sredi prepira, ko je Micika le preveč migala z glavo, se je velika ruta vrhu košare raz« vezala in golob je, ki' jih je nesla v mesto naprodaj, so osvobojeni drug za drugim sfrčali na bližnje kostanje, potlej pa visoko pod nebo in tja proti Šmarni gori; morda so jo ubrali celo nazaj v domačo vas, kaj se ve ...
»Dedec, plačaj!« je vpila Micika in gledala za golobi. Mitničar je iznova kričal, da ne, Micika da da.
Micika se je zaradi golobov naposled nekoliko potolažila. Sklepala je in menda ne v svojo škodo: »Odfrčali so proti Šmarni gori —-< od tam ni daleč do Vodic — gotovo polete domov, kam pa drugam! In zjutraj zarana jih zopet polovim in še enkrat ponesem v Ljubljano naprodaj.« A sedaj je prišla druga nadloga nanjo.
V košari je namreč nesla v Ljubljano tudi tisti piskerc, v katerem je bilo, kakor sem sedaji slišal, maslo. Ko je košara z glave na cesto zdrknila, se je sicer lonec zvrnil in nekoliko okrušil, a maslo je ostalo v njem. Mitničar je zahteval od masla groš mitnine. Nastal je zopet prepir, samo da je mitničar zdaj vpil, da da, Micika da ne, češ: plačaj najprej golobe! Ker vpitje le ni prenehalo,- je pristopil mož zakona, sam višji stražnik ljubljanske policije in poučil razljučeno Miciko: »Gospa, na mitnici pobirajo denar tudi od masla, plačajte, sicer po j de te z menoj v zapor W
Micika se je nemalo ustrašila in takoj je bila voljna odriniti določeni groš mitnine. Vendar besedica »gospa« jo je pa le tudi preveč spekla, da bi mogla ta nezasluženi priimek kar mirno vtakniti v žep; »gospa« si le ne da reči, to enkrat nič ni. Zato poreče: »Slišite, gospa pa jaz nisem, jaz sem le Boltarjeva Micika iz Vodic onostran Šmarne gore, pa ne bodite hudi zaradi tega!«
»No torej, Boltarjeva Micika iz Vodic onostran Šmarne gore, opozarjam vas, plačajte groš; na mitnici se tudi od masla denar pobira, sicer vas takoj* vzamem s seboj in Šmarne gore in Vodic ne boste danes več videli,« opozarja sam višji gospod stražnik iz Ljubljane Miciko še enkrat, toda jako resno. Videti je bilo, da mož ne pozna šale.
»Takoj plačam, takoj],« odgovarja Micika in išče groš v denarnici. »Pa pravite, da pobirajo na mitnici denar?« vpraša Micika, držeč groš
v	rokah, besedo »pobirajo« poudarjajoč.
»Seveda!«
»Pa res pobirajo?«
»No!«
Zdaj vrže Boltarjeva Micika groš pred mitničarja na tla in reče: »Tu ga imate, pa ga poberite!« Mitničar se je usajal, zakaj meče Micika denar po tleh, a ta je odgovorila mirno: »Saj so ta gospod rekli, da na mitnici denar pobirate; vrgla sem ga pred vas, zdaj ga pa poberite!«
Mitničar je jezno pobral groš, kaj pa je hotel! Vi'šji stražnik se je obrnil v stran in se smehljal, Micika jo je pa jezno odkurila dalje, še pogledala ni več nazaj...
»Bariglici vzamem,« sem rekel, »zdaj sem pač jaz na vrsti,« sem rekel.
»Od vina boste prej plačali mitnino,« odgovori mitničar in išče listek.
»Od katerega?«
»V bariglicah.«
»Ga ni več, popihalo jo je iz bariglic kakor Micikini golobje.«
»Ampak je bilo v bariglicah,« se je srdil mitničar.
»Tudi golobje so bili v košari in Boltarjeva Micika tudi ni plačala zanje mitnine,« sem pojasnjeval.
»Ampak od vina je davek,« poudarja mitničar.
»Tudi od golobov je davek. Pa zaradi tega davka ne pojdeva ne
vi	ne jaz; lovit ne golobov ne mojih prijateljev,« sem ga prepričeval.
»Pojdi k zlodju!« se je naposled zadri jezno mitničar in stopil v svojo gaj bito.
»Zbogom!« sem odgovoril in odšel naglo s praznima bariglicama v roki za dragimi ljubljanskimi prijatelji...
»No, tako je bilo takrat, zdaj je pa seveda že vse drugače, ali ni res, oče Rožica?« je končal Tiček svoje pripovedovanje.
»Ti'č si ti, prijatelj, ne Tiček!« zakliče oče Rožica in se smeje solznih oči, potlej pa pristavi: »Ampak ukanila in opeharila sva pa le za mitnino iblajtarja.« Možakar na njegovi strani1 kima, da je res tako, gostje kličejo vina na mizo in krčmarju, naj gre pit, vsi pa vpijejo: »Živio gospod Tiček!«:
V največjem hrušču in trušču stopi v pivnico naš znanec, stari voznik Velkavrh, tisti, ki je vozil Smrt v Kranj. Takrat je zatulil pes pred hlevom in je tulil kar naprej, to pa ne pomeni nič dobrega! In na vrtu za gostilnico jame skovikati sova, kar je še posebno slabo znamenje...'
Stari Velkavrh sede za mizo obi peči, kjer je bil še prostor in se je lepo videlo po družbi. Takoj opazi korenjaškega in veselega oštirja, starega znanca in prijatelja. Naroči si vina in klobaso s kislini zeljem. Ko dobi naročeno, se loti jedi in pi'jače, zakaj potreben je že bil. A ni še dobro povečerjal, kar zapazi, da je stopila v gostilniško sobo visoka žena, njegova znanka — bela Smrt. Živa duša je ni videla, edinolfe stari voznik Velkavrh sam jo je videl. Prikazala se je pri durih in se nevidno bližala mizi, kamor je srečen in zadovoljen sedel oštir Tiček k večerji, liter bizeljčana je stal pred njim in pa telečjo> pečenko s solato in praženim krompirjem je imel pred seboj. Pridno je jel zalagati slastne božje darove in jih poplakovati z vinom, vmes se je pa veselo pomenkoval s prijatelji.
Očetu Rožici še ni šla dogodba z ljubljanskim mitničarjem iz spomina in mu je še vedno rojila po glavi. »Hej, Tiček, to sva ga, kaj, tisega iblajtarja v Ljubljani?« vzklikne veselo in pomežikne oštirju. Ta je baš rezal telečjo pečenko. Malo je pogledal v kozarec, potlej pa pristavil: »Da, marsikaj se je že dogodilo, ko pa svet že dolgo stoji.«
»Ampak take še nisem doživel, pa sem Abrahama že pred sedem« najstimi leti videl. Tič si, Tiček, pravim in še enkrat rečem, da si,« zatrjuje oče Rožica. Zdaj zagleda, kako oštir pečenko reže; brž se mu nekaj zasvita v glavi in reče: »Šentaj, ta je pa prava! Gospod oštir Tiček, kaj ti ne ugaja pečenka, da jo stran režeš?«
Dobrodušen grohot se zasliši v sobi, kakor da bi kdo za mernik suhega graha stresel po suhih tleh, oštir Tiček pa vikne: »Zdaj si pa ti, oče Rožica — tič!«
Veselo razpoloženje je vladalo med gosti: Oče Rožica je zgrabil za čašo in napil vsem milim gostom, najbolj pa oštirju Tičku. Kupice so žvenketale, bučni živio je gromko pretresal gostilniško ozračje, oštir Tiček je odzdravljal, potlej pa zopet sedel in večerjal dalje. Takrat se je približala Smrt njegovi mizi. Stopila mu je za hrbet ter ga nalahko potrepljala po rami.
Tszzzzrszszirs^ ZVONČEK, XXIX—3 fes^sfessrsfes^ifesrccfes^i
Prestrašenemu oštirju padejo vilice iz rok. Sunkoma se nasloni na stol in omahovaje vikne: »Mene pa slabi! U—u! Meni je slabo!« Brž se oglasi stari voznik Velkavrh tam izza mize pri peči in zakliče: »Takoj po gospoda! Takoj pošljite po gospoda!«
Veselo razpoloženje med gosti, ki je dotlej vladalo v gostoljubni pivnici, mine, kakor bi odrezal.
»Kaj je, kaj je? Ali ga je ,božje' zadelo?« se izprašujejo in spo« gledujejo gostje začudeno, strmeče. Oče Rožica vstane, buli z debelimi očmi po gostih in ne more verjeti, kar se je pravkar dogodilo; roke drži razprostrte pred seboj, kakor da bi hotel pomagati, pa obstane na mestu ...
»Saj ni tako hudo, ne! Saj mi ni več slabo!« izusti zdaj oštir Tiček sam. Odleglo mu je. Tesno ozračje v gostilnici se je nekoliko zrahljalo. Nekateri gostje kličejo: »Saj ni tako hudo, saj ni tako hudo, samo tako govori!« A stari voznik Velkavrh le sili: »Po gospoda pošljite! Le hitro pošljite, smrt bo!« In še sili in še in še ...
Vsi so bili zbegani. Ljudje so plačevali in odhajali, le nekaj jih je še ostalo.
V drugič dvigne Smrt roko in sune oštirja v hrbet pod rebra, gospod Tiček je bled ko mrlič in se zgrudi nezavesten na tla, nesti ga morajo v posteljo. Stari voznik Velkavrh kliče: »Hitro po gospoda! Smrt bo, smrt!«
Mahoma je bila gostilnica skoraj prazna. Ostala je le trohica prijateljev, med njimi oče Rožica, ki je še vedno držal razprostrte roke pred seboj, pripravljene za pomaganje. Zdaj se je vendar zmajal in nemirno koracal gori pa doli po pivnici ter kimal žalostno z glavo: »Ne gre mi v glavo in ne: pTej na meji svatovščine, zdaj pri mejniku pogrebščine... to vendar ne gre! Mati božja s Šmarne gore, pač ne bo umrl naš prijatelj Tiček? Ljubi Jezus, daj mu zdravja!«
Tekali so po gostilnici sem in! tja, gori in doli1, povpraševali, sve= tovali, vzdihovali, jokali — vse vprek .. .■
»Hitro pošljite po gosipoda! Smrt bo, smrt!« kliče in prosi in sili stari voznik Velkavrh.
Smrt gre zdaj k bolnikovemu zglavju in vzdigne roko. Še bolj kliče, obupno kliče, sili, prosi, priganja stari voznik Velkavrh. Obupni klici starega voznika predramijo oštirja Tička iz nezavesti. Za tre; nutek spregleda, nato šepetaje vzdihne: »Umrl bom!« in zopet zapre oči.
Hitro pošljejo po gospoda. A komaj, komaj pride duhovnik, že ga prime belaS žena — kruta Smrt za glavo, mu jo nekoliko nagne in korenjaški oštir izdihne. In v Kranju v bogati hiši, zidani na dva konca, so imeli mrliča.
Smrt se zahvali zdaj staremu vozniku Velkavrhu, da ji je pri; pomogel odvesti čisto dušo v neznano večnost, nato pa izgine. Tudi Tičkovi so se mu zahvaljevali ter mu zlasti drugo jutro, ko se je napravljal na pot, dobro postregli, ker jih je opozarjal in silil z vso vnemo. V tisti zmedi bi sami težko pravočasno preskrbeli za zadnjo tolažbo rajnkemu, in oštir Trček bi moral1 brez zadnje popotnice nastopiti zadnjo pot.
Drugo jutro se je odpeljal s težko obloženim vozom stari voznik Velkavrh dalje proti Jesenicam. Vso dolgo pot je pretolkel možakar peš, zakaj spredaj, kjer je Smrt sedela, ni maral sesti na voz, drugje pa prostora ni bilo zanj in tako ni kazalo nič drugega, nego da je hodil peš poleg voza. Rekel je, ko so ga izpraševali, zakaj se ne pelje: »Na kraj Smrti ni dobro sesti.« Velkavrh je bil star voznik ter je moral vedeti, kako in kaj.
A POTOČNIK:
Ljubljana.
(Dalje.) '
9. ZNAMENITE STAVBE NA NOVEM TRGU.
ajimenitnejše poslopje Novega trga je bila vice« domska palača, ki je stala na mestu današ« njega vseučilišča na Kongresnem trgu. V tej palači je stanoval cesarjev namestnik — vicedom — prva oseba v deželi. Leta 1747. so opustili mesto vice« doma, zato so tu odslej domovali vsakokratni deželni glavar in deželni uradi. Velikonočni potres leta 1895. je to stavbo tako poškodoval, da so jo morali podreti. Sedanja palača, ki so zanjo porabili tudi obširen vrt poleg vicedom« skega poslopja, je bila dodelana leta 1906. V tej palači je bil do državnega prevrata 1.1918. sedež deželnega odbora, deželnega glavarja in deželnih uradov. Od 1. 1919. pa je dom slovenskega vseučilišča.
Thurnova hiša	Turjaški trg	Deželna hiša
Na severni strani vicedomskega vrta je stala od leta 1848. straž« niča Narodne straže, ki so jo podrli leta 1857.
Vsako večje mesto ima Gosposko ulico, tako tudi Ljub« ljana. Te ulice so nastale, ker se je gospoda umaknila ob turški sili iz svojih gradov za mestno obzidje ali pa tudi, ker se "je na zimo rada preselila v mesto, kjer je bilo več zabave in razvedrila.
Imenitna je hiša v Gosposki ulici št. 3, ki jo je dal sezidati okolo leta 1763. Andrej Daniel grof Barbo. V tej hiši je za kongresa bival neapolitanski kralj Ferdinand s svojim spremistvom. Večina hiš v Gosposki ulici je še dandanes last plemenitašev, vendar je njih število že redko.
Znamenito je poslopje, ki stoji na vogalu Gosposke ulice in Marksovega (prej Turjaškega) trga št. 4, kjer je danes nastanjen
Državni osrednji urad za ženski domači obrt in avstrijski konzulat. To poslopje je zgradil leta 1561. Jakob baron Thurn z odkupnino 20.000 cekinov, ki jih je prejel za glavo nekega turškega paše, kate« rega je sam ujel.
Tej hiši nasproti stoji še dandanes ena najlepših palač na Tur« jaškem trgu — Deželna hiša ali »lontovž«, kjer je dandanes nastanjena Kmetijska družba za Slovenijo. Tu so se shajali deželni stanovi k de« želnim zborom, tu so se vršile sodne obravnave, tu so bili deželni uradi in deželna blagajnica.
Prvo deželno hišo so sezidali leta 1467., ki jo je potres leta 1511. popolnoma porušil. Novo hišo so sezi« dali leta 1548. ter jo pozneje polagoma povečavah. V hiši je bila velika dvorana, njej nasproti pa kapelica, posve« čena sv. Ahaciju. Tu je bral prelat mašo pred otvoritvijo deželnega zbora. Od leta 1856. do leta 1895. je v tej hiši stanoval deželni pred* sednik, tu so bili nastanjeni uradi deželne vlade.
Na sedanjem Marksovem trgu so bile nekoč vitežke igre — tur« nirji. Dne 17. februarja 1652. leta se je udeležilo take igre 35 vitezov v štirih skupinah. Ob sejmih so tu prodajali razno blago. Od leta 1851. do leta 1859. so tu ponujali Vipavci svoje pridelke. Na nezazidanem prostoru poleg banke »Slavije« je stalo do leta 1896. eno najimenit« nejših poslopij stare Ljubljane »Knežji dvorec«, ki ga je dal sezidati leta 1642. grof Volk Engelbert Turjaški, takratni deželni glavar.
V tem poslopju sel je shajalo plemstvo iz vse dežele. Poslopje je bilo zidano v četverokotu in je imelo prostorno dvorišče. Bilo je obširno in dvonadstropno. Poleg prostranih soban je bila krasna knjižnica in zbirka umetnin, po hodnikih so visele slike tedanjih umetnikov. Na južni strani so se razprostirali vrtovi, kjer je raslo južno sadje. Te nasade so poživljali umetniški kipi in vodometi. Za obzidjem je bil ribnik, po katerem so plavali beli labudi. Ob sloves« nostih so tu prirejali italijanske opere in dramske igre.
Ob križevniški cerkvi je obširno poslopje nemškega viteškega reda, ki so ga nekdaj imenovali »Nemško hišo«. Sem se je že pred letom 1256. naselil nemški viteški red. Redovniki so poučevali mladino in stregli bolnikom. Leta 1442. je dal celjski grof njih samo«
stan podreti in požgati. V letih 1567. do 1579. je bilo zgrajeno sedanje poslopje. Na sedanjem Valvazorjevem trgu, ki se je nekoč imenoval »N e m š k i trg«, je stala šola in bolnica.
Od Nemške hiše je držala na Breg pot po sedanji Križevniški ulici, ki so jo imenovali tudi »Nemško« ali »Ribiško ulico«. Poslopja v tej ulici so tudi stara, kar priča zlasti hiša št. 9, ki je bila last boga« tega trgovca Krištofa Troppa pi. Troppenaua, ki je bil tudi posestnik grajskega poslopja v Polhovem gradcu. Nad hišnimi vrati je grb z letnico 1658.
Na Bregu smo! Visoka, trinadstropna hiša nasproti Šentjakob« skemu mostu je bila last imenitnega in za nas Slovence prezaslužnega moža Žige barona Cojza (Zoisa).
Nasproti Cojzovi hiši, kjer je danes gostilnica pri »Vitezu«, zapazimo nad vežnimi vrati vklesana vojaška zna« menja in zastave, pod njimi pa glavo viteza. Lastnik te hiše je bil Peter Anton Codelli, ki je služil kot pomočnik pri trgovcu Francu Zergolliju. Po njegovi smrti je prevzel Codelli trgovino in obogatel. Za dober denar si je v onih časih marsikdo kupil plemstvo, tako tudi Codelli, ki je dobil pridevek pl. Fah« nenfeld (Die Fahne = zastava); zato za« stave nad vhodom.
Večina hiš na Bregu je bila last pridnih in podjetnih trgovcev in obrtni« kov, ki so imeli v pritličju dobro obisko« vane trgovine, gostilnice in pekarije. Najboljši odjemalci so bili delavci. Ti so razkladali in nakladali blago, ki je bilo pripeljano ali odpeljano po Ljub« ljanici. Ob bregu Ljubljanice je stalo okolo 30 m dolgo, zidano skia« dišče carinskega urada, kjer so finančni pregledniki vršili svojo službo. Leta 1865. je mestna občina to poslopje odkupila, podrla in nasadila drevored na Bregu leta 1871.
Z Brega pridemo po Črevljarski ulici v Židovsko ulico, kjer so stanovali večinoma židje. V Ljubljani so bili menda židje prvi trgovci, ki so imeli dolgo časa v rokah velik del trgovine z inozemstvom. Pečali so se tudi z zdravništvom in oderuštvom. Imeli so že pred letom 1213. svojo sinagogo (molilnico). Kristjani so Žide mrzili in jih dolžili, da so zastrupljali vodnjake in studence ter s tem provzročali kugo. Zato je prišlo leta 1290. med1 njimi in kristjani do hudega poboja.
Žiga baron Cojz
vss^rss^JTS^v^tjers^ ZVONČEK, XXIX—3
NEOSVOBOJENI BRAT:
Magdalenska gora nad Gospo Sveto.
m.
ospa Sveta! Tu z vrha Magdalenske gore sem gledal na mogočna stolpa gosposvetske cerkve in na um mi je prihajala slavna zgodovina Slovencev v oni dobi, ko so še svobodno umeščali svoje voj« vode na Gosposvetskem polju. Da, svobodno! Tedaj Slovenci na Koroškem še niso ječali pod nemškim jarmom, vsa Koroška je bila slovenska, a o Nemcih na Koroškem še ni bilo ne duha ne sluha! Nemci' so prišli na Koroško šele dobrih 150 let pozneje nego Slovenci. A s prihodom Nemcev na Koroško se začenja ona žalostna usoda po* nemčevanja koroških Slovencev, ki se vleče vsa dolga stoletja do današnjega dne.
Gospa Sveta
Vso to dolgo dobo skoro dvanajstih stoletij (od 1. 750. do danes) bi lahko označili z nečloveško besedo »exterminentur« — iztrebiti je treba korotanske Slovence! S to besedo je izražena vsa bedna zgo* dovina naših koroških bratov! A nikdar še niso1 izvajali naši narodni sovragi tega iztrebljevanja Slovencev na Koroškem s tako preračun nano in brezobzirno krutostjo, s tako nečloveško doslednostjo nego v današnjih dneh! Z vsemi sredstvi so na delu, da čim prej iztrebijo Slovence iz Koroške!
Pesnik Medved je pel o Vrbskem jezeru:
Jezeroi Vrbsko, kras Korotana, biser prirodne lepote — znaj, da krvavi mi, da peče me rana, kadar se nate spominjam sedaj!
Toda ne samo Vrbsko jezero, vsa lepa koroška zemlja, nekda' vsa slovenska, zdaj že do tričetrtine ponemčena, zadaja našemu srcu krvavečo in pekočo rano. A najbolj skelečo rano zadaja našemu srcu, ker nam hočejo zdaj s kruto brezobzirnostjo v najkrajšem času ponemčiti še zadnjo četrtino našega Korotana! Ze so navdali veČino naših slovenskih bratov na Koroškem z nam sovražnim duhom in v kratkem, tako upajo, bodo lahko rekli: Ni več Slovencev na Ko« r oškem !
mm hp5 s	m m
Vrbsko jezero
Te misli so mi rojile po glavi, ko sem sedel vrhu Magdalenske gore in se mi oko ni moglo nagledati očarujoče krasote našega izgub* ljenega raja — izgubljenega po bridkem porazu dne 10. oktobra 1920. Zločin nad celokupnim našim narodom je bilo to koroško glasovanje dne 10. oktobra 1920! Potem, ko so nam ljudstvo odtujili, smo ple= biscit morali izgubiti! Da, morali, a pravično to ni bilo! In naš narod ima danes isto prirodno pravico do svojega slovenskega Korotana, kakor jo je imel pred 10. oktobrom 1. 1920!
. FR. ROJEČ:
Sela pri Šumberku.
(Dalje.)
ličici pod št. 1 in 6 predočujeta gradova Kozjak in Šumberk za Valvazorja v letih 1641.—1693. Selska župnija je majhna in ima samo dve podružnični cerkvi, in siter v Arčevcah pod št. 4 in na Šum» berku pod št. 2. Cerkev v Arčevcah je lična po svoji vnanji zidavi, a ona na Šumberku znamenita po svoji starosti iti nenavadni zidavi za ta kraj. Stoji v strmi rebri tikoma pod razvalinami grajskega obzidja in ima nizek ploščat zvoniček z dvema linama, ki visita v njih napol srebrna zvonova čudne podolgovate oblike. Ta cerkev je bila nekdaj grajska kapela in se je dobro ohranila do današnjih dni. Sličica pod št. 5 kaže hrib Šumberk s cerkvijo in z grajskimi razvalinami, kakor se to vidi od jugovzhoda s poti v Arčevce. Sličica št. 7 predočuje pogled na visoke štirioglate šumberške razvaline od južne strani z drugih, nizkih šumberških razvalin. Obe razvalini na vrhu hriba loči ozek greben s potom po sredi, ki ga vidiš na sličici.
Na pobočju hriba Šumberka je na zahodni strani nekdaj stala grajska pristava. Zdaj So tam hiša in gospodarska poslopja imovitega kmeta, čigar zemljišče z njivami, s senožeti in z gozdom se razteza čez polovico hriba na tej strani, sega globoko dol v doline in dalje do ceste, ki drži tu s Sel skozi Orlako proti Zagradcu in Krki. Na drugo stran drži ta cesta s Sel do Podgabra, kjer se veže z državno cesto.
S Sel lahko pridemo v dvajsetih minutah na Šumberk. Z njego« vega vrha, posebno pa se z visokih, lahko dostopnih razvalin pre= lepo vidimo daleč na vse strani, ob jasnem vremenu z daljnogledom celo Karavanke, Julijske planine s Triglavom in Ljubljanski grad. Pred več leti, ko sem jaz še na Selih hodil v šolo, so pogostoma pri* haj ali na Sela in Šumberk lovci, uradniki in prijatelji lepe prirode iz bližnjega gradiča Mala vas, iz Trebnjega, Dobrniča in Žužemberka; v mesecu maju pa so ti! izletniki leto za letom prirejali v velikih druž= bah izlete na Šumberk. Tu so do pozne popoldanske ure peli, vriskali, trobili na lovske rogove, godìi na domačo harmoniko, kurili in pekli krompir.
Pozneje so taki izleti prenehali, sedaj pa zopet dobiva Šumberk , vedno več obiskovalcev celo iz daljnih tujih krajev. Daljnim izlet* nikom je priporočljiv povratek s Šumberka čez Bobno goro na Veliko loko ali v Trebnje na železniško postajo. Ta pot jih vodi mimo Koz* jaka in Male vasi.
Grad Kozjak je zdaj porušen do tal. Vidi se iznad grmovja le še groblja temeljnega kamenja in pod gričem nekoliko obzidja. Zi;
— dove razpadajočega gradu so kmetje podrli in kamenje porabili pri zidanju nove naselbine Selca- v dolini pod Kozjakom. Gradič Mala vas onkraj Selc pa je bolj majhna in skromna stavba iz novejše dobe,
kakor jo predočuje ta naša po» doba. Gradiču pripada veliko po« sestvo, ki preživlja številno dru« žino sedanjega lastnika; na levi strani vežijih vrat je vzidana kamenita plošča z napisom, ki priča, da je bil tu rojen škof Fri« derik Baraga, znameniti slovenski misijonar v Ameriki, in še več drugih znamenitosti dobiš v tem napol gosposkem in napol kmeti« škem domu.
Bivanje na 'Selih je najprijet« nejše in razgled po okolici je naj« krasnejši spomladi ob koncu aprila in v začetku maja, kn cvete sadno drevjii in v mladem bukovju zopet kuka kukavica, v vrhovju visokih dreves glasno žvižgata kos in dro« zeg, a po grmovju gostole penice, taščica in drugi drobni pevci. Lepo in prijetno je tukaj tudi jeseni, ko začne zoreti sadje ter rumeneti in rdečiti se vrtno in gozdno drevje, da vsa pokrajina žari kakor zača« rana v najpestrejših živih barvah.	(Konec.)
Mlad bolnik v jeseni.
Sivo jesensko nebo visi nad zemljo... Velo je listje dreves, smrti boji se, trepeče, težko se trga od vej, pada na tla...
Bolni mladenič, kaj tvoje srce zdaj občuti? Kazalec ure življenja bliža se zadnji minuti... Tihi koraki, svojcev prikrito ihtenje ... Kaj je življenje, mladenič, kje je zelenje, ki ga v pomladi minuli pilo je tvoje oko? V eter šumi in solzi se jesensko nebo...
Maksa Samsova.
DRAGO KOCMUT:
Malega Vančka Miklavžev večer.
ikdar še ni videl Vanček svojega očeta. V majhni vasi pod hribčkom se je rodil, ko je divjala srdita vojna za osvoboditev narodov izpod tujega jarma. Pač se je mudil oče h koncu 1. 1915. kot ranjenec na dopustu, a takrat še malega Vančka ni bilo. Posloviti se je moral oče in zopet oditi na gališko fronto. Težko je bilo slovo. Pravil je svoji ženi: »In če padem tam daleč na galiških poljanah, ne zabi me! Ne zabi mojih besed, ki ti jih pravim v slovo: Če dobimo sinčka, ga uči lju« biti naš rod in našo domovino! Pravi mu o tujcu, ki nas je vedno zatiral. Pravi mu, kako smo se borili za svobodo, ki mora priti. Žena! Kmalu bo konec vojne in klanja. Konec bo vsega preganjanja. In združimo se bratje od Triglava do Soluna in Balkana v eno državo. Daj Bože, da se vrnem in vidim tebe z detetom v svobodni zemlji!«
Odšel je. Romala so pisma tja na bojišče in nazaj v tiho vas. Malo je smel človek takrat pisati. Kar je čutilo srce, vse to si' moral skriti. Saj ena beseda je zadostovala in upihnili so ti luč življenja. Niso vprašali, li imaš ženo ali deco. Bili so časi, deca moja, ko je bilo greh, da si Slovenec, da si Slovan. Umirati smo smeli, a molčati smo morali.
Minula je pomlad. Poletje se je nagibalo h koncu. V vasi pod hribčkom je bilo veselo. Dobili so Vančka. Pa je pisala vsa srečna mati očetu na bojišče: »Prosi za dopust in pridi, samo za en dan pridi, da vidiš našega junaka!«
Čakala je dan za dnem, da se odpro vrata, da pride on, njen mož. Vsak dan je izpraševala pismonošo po pošti. Zaman. Nekega dne pa ji prinese njeno pismo. Trde in mrzle so bile črke: »Pogrešan!« Je li živ, ranjen ali ujet? Vse to je rojilo mladi materi po glavi. Nič odgovora, le to se je znalo, da divja huda bitka, da padajo naši fantje za tuje mogotce ...
Stopila je do svojega prvega učitelja. Temu starčku je potožila svojo bol. Starček je sedel in pisal na komando polka, pisal na urad Rdečega križa. Dolgo je hodil ta odgovor. Bila pa je zopet, le beseda: »Pogrešan!«
Edina tolažba v tej težki uri ji je bil mali Vanček. Ves čas je bila pri njem. In fantiček je rastel. Kako je bila srečna, ko se ji je ta angelček prvič nasmejal. »Vsaj tebe imam, če se ne vrne dragi moj mož,« je dejala neštetokrat.
Tedni, meseci, da, dve dolgi leti... O možu ni bilo ne duha ne sluha. Sosedje pa so si šepetali, da je oče malega Vančka padel tam V daljni Galiciji.
V^AV^^VSS^tts^ITSSS^ ZVONČEK, XXIX—3
Oktobra 1. 1918. pa zadoni klic: »Konec vojne!« V poslednjo slo« vensko vas je prišel ta klic. Tisoče in tisoče src si je oddahnilo. Raz« padli so prestoli tiranov. Mlade in nove države so se ustanovile. Prvič so vihrale naše zastave na mornarici sinjega Jadranskega morja. Poljubili smo se bratje Slovenci, Srbi in Hrvati... To so bili dnevi, tako lepi, da je bilo vredno za te trenutke umirati.
Vračali so se možje, fantje, sinovi in bratje v svobodno Jugo« slavijo. Al mnogo jih ni prišlo. Dali so življenje za to mlado državo. Tako je bila ponekod radost, ponekod pa žalost za svojci.
In mali Vanček je klical tato, naj vendar pride, ko so se drugi že davno vrnili. »Priden bodi in tata pride!« mu je pravila mamica. Pa mnogo upanja sama ni imela.
Minulo je poletje, jesen je bila. Snežilo je in mrak je padal v sobo, kjer sta mislila na očeta Vanček in mamica. Mamica mu je pravila, kako pride za nekaj dni sv. Miklavž in prinese darila dečici, ki je pridna.
»Ali prinese sv. Miklavž vse, česar ga prosimo?« vpraša tiho Vanček.
»Če je deca pridna, prinese!« odgovarja mamica.
»Mamica, moli z mano, da nama prinese tato, samo našega tato.«
In sta goreče molila za očeta in ljubljenega moža. Dolgo ta večer Vanček ni zaspal. Vsak sleherni dan je molil: »Ljubi sv. Miklavž, vrni mi ateja!«
Miklavžev večer je prišel. Na vas je legel mrak. Vse ceste so bile kakor izumrle. Deca danes ni imela časa za rajanje ne za san« kanje. Doma so čakali, da pride sv. Miklavž. V cerkvi je zazvonilo. Mati je prižgala luč. Od sosedovih se je začul vrišč z rožljanjem verig. »Mamica, sv. Miklavž prinese tato!« je vpil Vanček in ploskal z rokami.
Mati je zrla s tihim veseljem nanj ... Kaj bo, ko mu Miklavž ne izpolni njegove lepe želje?
Nekdo potrka na vrata — enkrat, dvakrat... Mati odpre. Pred vrati pa stoji sam sv. Miklavž. V rjavi ponošeni obleki, z dolgo brado, gleda v sobico. Vanček pa bliskoma poklekne, sklene ročice in klikne: »Sv. Miklavž, daj mi ljubega tato!«
Tedaj se vlijejo sv. Miklavžu solze iz oči. Objame otroka in kliče: »Dete ljubo! Nisemi sv. Miklavž, jaz sem tvoj atek!« Poljublja otroka in mater. Pozho v noč so sedeli atek, mamica in Vanček v topli sobici. O vsem je pravil oče, kako se je vračal iz daljnje Sibirije v Jugoslavijo. In ko so legli spat, je molil Vanček: »Ljubi sv. Mi« klavž, hvala ti lepa, da si nam vrnil očeta!«
ZVONČEK, XXIX—3 ^W^^^WX^sw^CTI
Naš Rajček.
Raj ček naš — to je fantiček, neugnanec kot žrebiček!
Prvi zjutraj se zbudi, na očeta navali, skoči z eno roko v lase, z drugo se po bradi pase, jo mrcvari neugnanec, da prežene tatku spanec. Vsa družina mora vstati, ko začne on ropotati.
Pridno ves dan telovadi: enkrat v stoji sam se vadi, drugič skače, se obrača, lonce mamici prevrača. Res hoditi še ne zna — kar po štirih koracà zdaj naprej in zdaj nazaj, grozen dela dirindaj.
Ko gre solnce za goró nekaj skoči mu v oko in tako ga ščegeta, da zaprosi: »Nina — nä!«
Jokati pa res ne zna!
Fr. Ločniškar.
ZVONČEK, XXIX—3 feSWSfeSWfeSWtfeSCWSSS'
MITJA ŠV1GELJ:
Gašperjev junaški čin.
Igra lutk v šestih slikah. II. SLIKA.
Carjev kabinet. — Car sedi v velikem naslanjaču, poleg njega stoji zdravnik, pr>
oknu minister.
Car: Če moje širno kraljestvo ne premore niti enega junaka, ki bi se upal v svet, da poišče mojo hčerko, potem ne želim ničesar več od vas!
Zdravnik: Vaše veličanstvo, če ni med narodom nobenega takega junaka, je pa morda na dvoru. Saj imamo hrabre vojake in izkušene, junaške ministre ...
Minister: M... da, m... da...
Car: Ministre rabimo na dvoru in jih je še premalo, da bi jih pošiljali po svetu.
Zdravnik: Morda bi pa zapregli konje in bi vaše veličanstvo odšlo na potovanje po drugih carstvih, morda bi se tam nekoliko razvedrili in pozabili na nesrečno izgubo visokorodne hčerke.
Minister: Da, da, na primer vt Indijo,, kjer preži izza vsakega drevesa krvoločni tiger, ali pa v Afriko, kjer teptajo sloni ljudi kot valjar kamenje.
Car: Na potovanje ne pojdem, ne morda zaradi nevarnosti pred tigri in sloni, temveč ker se ne ganem iz te sobe prej, dokler ne stopi pred mene moja hčerka.
Minister: Bože! Kako dolgo še?
Car: Čeprav do moje smrti!
Minister: In blagor države?
Car: Če mi država ne nudi niti' enega neustrašnega junaka, naj tudi od mene ne pričakuje ničesar več!
Zdravnik: In vaše zdravje?
Car: Brez moje ljubljene hčerke mi ni do zdravja, a v smrti pride pozabljenje.
Gašper (za odrom): Vaše veličanstvo! Vaše veličanstvo! (Prh hiti pred carja.) Ponižno se klanjam, vaše veličanstvo! Dali ste me klicati in že sem tu.
Car: Nisem te dal klicati.
Gašper: A da, je že res! Sam od sebe sem prišel, da!
Minister: Glej ga nepridiprava! Kaj nas motiš, ko opravlja* mo važne državne posle!
Zdravnik: Idi, zdaj ni časa za šale!
Car: Pustita ga, naj govori! Več resnice je v njegovih besedah, kakor v vseh drugih. Kaj želiš od mene?
Gašper: Pripravljen sem za pot, da poiščem vašo hčer. Čez mesec dni bo stala z menoj pred vašim veličanstvom.
C a r: Ali govoriš resnico?
Minister: Takle brezumneš jo najde — o, zares!
Zdravnik: Izgubil se boš v svetu. Saj še ne veš ne, kam bi se obrnil!
Gašper: Najprej pojdem v Indijo, kjer razparam trebuh vsa« kemu tigru, enega pa vzamem s seboj za gospoda ministra; nato pojdem v Afriko in jo popolnoma preiščem na hrbtu slona, ki ga privedem s seboj za našega učenega zdravnika. Hi-hi!
Car: Gašper, zopet se šališ!
Gašper: Ne, ne, ne šalim se. Takoj odidem na pot in — kakor sem rekel — čez mesec dhi bo stala pred vami vaša visoko« rodna hči.
Car: Toda kako pojdeš na pot brez orožja in v večni nevar« nosti pred tolovaji in zvermi?
Gašper: O, meni ni treba nikakega orožja! Moje edino orožje je moj jezik. Ta me izmaže iz vsakega še tako neprijetnega položaja. 1
Car: Gašper, zopet se šališ!
Gašper: Ne, ne, govorim čisto resnico! Nisem tak, kakor so vaši ministri in zdravniki, ki samo nekaj besedičijo o državnih poslih, ne store pa nič.
Minister: Prosim!
Zdravnik: Taka predrznost!
Car: Govoril je resnico, ki vas bode v oči, meni je pa pred svetom v sramoto. In Gašper, če že res greš, koliko vojakov hočeš vzeti s seboj?
Gašper: Nič.
C a r: Zakaj ne?
Gašper: Zato, da pripade vsa nagrada samo meni.
Car (se smeje): O, Gašper, zares si smešen človek!
Gašper: Smešen? Da, a tile vaši ministri so pa še bolj smešni.
Minister (jezno): Pritepenec!
Gašper: Pritepenec? No, saj že grem.
Car: Gašper, ali res greš?
Gašper: Tako gotovo, kakor sem tu. Prosim za blagoslov, vaše veličanstvo, ko odhajam. (Poklekne.)
Car (dvigne roki nad njega): Bodi mi blagoslovjen, sin! Hodi srečno in Bog te varuj nezgod! Če se ti posreči tvoja blaga namera, ti obljubljam pol svojega carstva.
Gašper (vstane): Ta blagoslov pa zaleže! Hvala vam, vaše veličanstvo! Moj poklon in na snidenje čez mesec dni!
Car: Hodi!
Gašper: Zdaj pa le hitro v Črni les! Sreča naj me vodi, pamet in zvitost moja, pa jo najdem! (Zapoje):
Razgrnite se, gozdovi, mlad junak za srečo grč. Uravnajte se, bregovi, in razkleni se, morje!
Zdrobi v prah se mi, skalovje, mlad junak za srečo gré, in ukloni se, gorovje, in ne skrivaj mi cesté!
(Odhiti na desno. Pesem se izgubi v daljavi.) Car: Odšel je...
Minister: Da, odšel je. A Bog ve, do kam pride! Zdravnik: Odšel je, a ne vrne se več!
Car: Naj mi nakloni Vsemogočni le še to veselje, da se vrne in z njim moja hčerka. Zvit je bolj kot lisjak, a junaški bolj kot vsakdo. Vrne se, vem, da se vrne in osramoti vse druge. In ko se vrne on in moja ljubljena hči, se vrne tudi moje zdravje ... Zdravnik (v zadregi): M-da, m-da!
Zastor pade.
Jesen.
Pred dnevi je leto pri nas gostovalo, pred dnevi je solnce v doleh vasovalo, gorele planine so v žaru in vonju dreves, akordi cvetic so plamteli v naročje nebes.
In danes? — Jesen je razpela polmračne zavese, dežuje — večer se je sklonil globoko do strehe, opuščene plakajo trate in lehe, polsivo ozračje se v hladu mežikavem trese.
Pred dnevi iz grudi so nade kipele, livade so v duši še radostno pele... To bilo je leto! — In danes je žalost samotna prepregla planine, doline, drevesa tihotna.
Poskrili so murni se v zemljici rjavi, in lastavka peva slovo v daljavi, le vrabec smehlja se na veji: »Čiv, čiv, saj pride pomlad še, samo če boš živ!«
M. Lipužič.
Zastavica v podobah.
Priobčil V. Jordan.
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Žiga baron Cojz.
V nadaljevanju opisa Ljubljane omenja« mo na str. 58. Žigo barona Cojza. Njegov oče Mihael Angelo Cojz je prišel iz Trsta v Ljubljano ter se poročil s Slovenko Ivano Kapusovo, ki je bila doma iz Kamne gorice. Žiga je bil rojen 1. 1747. v Trstu. Po končanih študijah se je stalno naselil v Ljubljani in vodil očetovo trgovino. Mnogo je potoval po Sloveniji, zlasti po
Gorenjskem, kjer je imel rudnike in fu« žine. Ko je bil star 42 leti, je popolnoma ohromel in od leta 1797. ni več prestopil hišnega praga. Vozil se je po stanovanju v stolu s kolesi, ki ga je sam izumil. Poleg tega, da je vodil očetovo trgovino, se je učil modroslovja, kemije in rudarske vede. Imel je krasno knjižnico, ki je prišla po njegovi smrti v ljubljansko licejsko knjiž« nico. Ta knjižnica je vir za vse, ki se za«
nimajo za naše slovstvo. Pa tudi naš državni muzej hrani bogato zbirko iz pri« rodoslovja, ki je bila Cojzova last. V Coj« zovi hiši so se zbirali veljavni možje ta« kratne dobe; tako je bila njegova h ša središče prosvetnega in književnega živ« ljenja na Slovenskem. Cojz je bodril na« šega prvega pesnika Valentina Vodnika in našega prvega dramatika Antona Linharta. V njegovi hiši je deloval kot tajnik iin knjižničar naš znameniti slovničar Jernej Kopitar. Cojz je podpiral znanost in umet« nost, sploh vse, kar je moglo koristiti in povzdigniti naš ugled pred svetom.
A. Potočnik.
Zima.
Z mrzlo, koščeno roko bije zima ob naša vrata. Blagor tistim, ki se ji izza gorke peči in z utešenimi želodčki lahko smejejo in ji strižejo korenček. A težko njemu, ki nima ne strehe ne kruha in ne obleke. Zanj prihajajo hudi časi. Vsem dobrim in blagim srcem nujno priporočamo, naj ne zabijo svojih siromašnih bratov in
sester, ampak naj jim stoje ob strani. Naš Gregorčič lepo veleva:
Odpri srce, odpri roké, sirotam olajšuj gorjé!
Kar zmore vsak, to naj vsak stori. Vsaj ubogih ptičic se usmilite, ki jih morita mraz in glad. Kakšno drobtinico imaš doma, ki je ne zavrzi, ampak jo daj pti« čicam, da jim pomoreš iz dobre roke in dobrega srca!
Alkohol.
Sovražnik telesnega in duševnega zdravja — to je alkohol. Na m lijone denarja iz« mečejo zanj, s tem pa uničijo na milijone zdravih ljudi. Neumljivo je to, kako člo« vek samega sebe ubija. Boj se alkohola kakor gadjega strupa!
Pametnice.
Delo je čast, lenoba je sramota.
Čista dlan in čista vest sta človeku naj« lepša odlika.
Iz oči v oči gleda poštenjak poštenjaku.
Rešitev zagonetnih kvadratov v 2. štev.
Prav so jih rešli: Ivan Bolè, Dol. Logatec; Ivan Vrtni, Ruše; Silva Mikoličeva, Sodra« žica; Ička Lulikova, Ribnica; Mirko Peršič, Vrhnika; Metka Vugova, Grobelno; Zlata Macarolova, Gor. Pirniče; Gizela Dolen« čeva, Novo mesto; Uroš Rupreht in Lida Cvetkova, Trebnje; Savo Šink, Škofja Loka; Majda Kurnikova, Velenje; Angela Koče« varjeva, Žalec; Nikolaj Kozak, Ljubljana; Bogdana Majerjeva, Rimske toplice; Man« fred Janič, Aleksej Vrečko, Erna Burger« jeva, Celje; Slavica Zavrlova in Ivan Vuga, Komenda; Ljudmila Kolmanova, Ljudmila Seničarjeva, Matilda Jagrova, Štefanija Ke« bluškova, Marica Praznikova, Ljudmila Šterbanova, Berta Brinarjeva, Hrastnik; Franja Lapornikova, Boris Dergan, Franc Dolšek, Laško. Med rešilce v 2. štev. pride še Vera Pretnarjeva iz Novega mesta. — Nepopolnih rešitev nismo uvaževali. — Žreb je določil najavljeno darilo Zlati Macarolovi v Gor. Pimičah. — Danes raz» pisujemo: G. Šilih, Nekoč je bilo jezero.
I.
K R 1 A j S			
R	U	D	A
A	D	A	M
S 1 A		M	O
III.			
K j R j I			Ž
R	1	B	A
I	B 1 A		R
Ž 1 A		R	A
II.
K	R	S	T
R	E	T	A
S	T	A	S
T	A	S 1 T	
IV.			
K	0	S 1 T	
O	S	L	A
S	L	O	N
T	A	N 1 K	
Cenjeni g. Doropoljski!
Z velikim zanimanjem čitam »Zvonček«, posebno pa lepe pesemce, ki jih poizkušam tudi sam sestavljat. Sedaj hodim v 2. raz» red meščanske šole, na kateri smo ravno» kar izgubili našega dobrega ravnatelja gos spoda Pilgrama, ki je šel v zasluženi pokoj. S težkim srcem smo se loöli od njega; saj je storil za nas toliko dobrega, da ga ohras nimo v trajnem in hvaležnem spominu.
Veselilo bi me, če bi zagledal v Vašem cenjenem kotičku svoje pisemce.
Vljudno Vas pozdravlja
Milko Gregi, Brežice.
Odgovor:
Ljubi Milko!
Od trojice pesmi, ki si jih pr ložil svo» jemu pismu, objavljam samo eno, in sicer:
Istri.
Krasna si zemlja, Istra moja, tebi zdaj vlada Italijan. ALi ko dvigne se naša zastava, zate se hrabro postavimo v bran.
Zopet svobodna Istra bo naša, z njo Trst in Reka, Gorica, saj že dolgo čakamo dneva,
ko zmago pribori si pravica. *
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Dovolite, da tudi jaz stopim med Vaše kotičkarje. Sem učenec VII. razreda osnov« ne šole v Črnomlju. Naročnik »Zvončka« sem že drugo leto. Najbolj mi ugaja pri« povedka »Kocljeva osveta«. Očeta nimam več. Zal, je umrl v svetovni vojni 1. 1917. Sedaj sem pri staremu očetu v Rodinah. V šolo hodim vsak dan. Do šole imam uro hoda.
Če dovolite, drugič kaj več!
Vljudno Vas pozdravlja
vdani	i
Vinko B e 1 i č i č , učenec VII. razr. v Črnomlju.
Odgovor:
Ljubi Vinko!
No, prav lepo je od Tebe, da hodiš vsak dan tako daleč v šolo. Domača šolica ne zadošča Tvoji vedoželjnosti, zato se ne strašiš dnevnega napora, ki Ti ga bo zna« nje bogato poplačalo. Tvoj primer naj služi v zgled onim paglavcem, ki se rajši potepajo, nego da bi redno hodili v šolo. Tako si sami spletajo bič, ki jih bo tepel vse življenje.
*
Velecenjeni g. Doropoljski!
Oprostite, prosim, da Vam danes šele prvič pišem, dasiravno sem že tretje leto naročnica »Zvončka«. Pred mano je bil naročnik moj brat Milan.
Hodim namreč v I. razred realne gim« nazije. Najbolj me zanima prirodopis, a tudi drugi predmeti me zanimajo.
Komaj sem pričakala 1. št. »Zvončka«. Jako mi ugaja povest »Dovški Bržot pri= poveduje«. Tudi drugo številko pričakujem z veseljem.
Prosim, da tudi moje pisemce uvrstite med svoje kotičkarje.
Z odličnim spoštovanjem
Gizela Dolenčeva,
učenka I. real. gimn. v Novem mestu. Odgovor:
Ljuba Gizela!
Dovški Bržot, ki tudi Tebi ugaja, ima še polno malho vrlo zanimivih povesti in pri« god, ki bodo zbudile obilo zanimanja v najširš h krogih naših čitateljev. Tudi na» čin njegovega pripovedovanja nam je vrlo
povšeč. Tako govori preprost mož iz na» roda.
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Hodim v drugi razred. Na »Zvonček« sem naročena šele prvo leto in mi je jako všeč.
Nekoč sem si izmislila povestico, pa Vas prosim, da jo sprejmete v svoj kotiček.
Vetrček in jadrnica.
Nekoč je vel vetrček po. morju. Kar za» gleda jadrnico in se ji posmehne, rekoč: »Kaj boš ti, mala sirota, jaz te prevrnem zdaj takoj!« Jadrnica pa reče: »Lahko me prevrneš, če sem daleč od brega.« Vetrček reče: »Dajva se izkušati!« Jadrnica je bila zadovoljna. Kakor rečeno, tako storjeno. Vetrček je začel pihati, a jadrnica je hitela na breg in se pravočasno rešila. In vetrček je šel osramočen v druge kraje.
Zvončkova čitateljica
Majda Mačkovškova v Ljubljani.
Odgovor:
Ljuba Majda!
Jadrnica je bila močno pametna. Vetrček ji je kopal jamo, naposled pa se je sam prekucnil vanjo, to se reče, osramočen je moral odpihati drugam. Tako je dostikrat v življenju. Škodoželjnost se sama maščuje. In kdor se poslednji smeje, se smeje naj» lepše.
samo počakati moram, da dorasteš in po» staneš kapetan vojne ladje. Ljudožercev se nič ne bojim, ker bom imel takrat še bolj stare kosti, nego jih imam danes. Ako bo treba, se jih boš otepal Ti. A Tebi bo to lahko, ker boš imel sabljo in samokres in zvrhano mero junaštva počez! (Le da bi kmalu to bilo res!)
Cenjeni g. Doropoljski!
Oprostite mi, da Vam pišem. Pišem Vam namreč prvikrat. Letos sem naročen na »Zvonček«. Prejšnja leta mi je list posojal moj tovariš.
Mislil sem ga že večkrat naročiti, toda nisem imel denarja. Prosim Vas, če bo kaj reševati, da bi poslali lahke uganke, da nas bo več rešilcev. Drugič kaj več!
Pozdravlja Vas in vse naročnike »Zvon» čka«
Rok C a n ž e k v Sevnici.
Odgovor:
Ljubi Rok!
Lahke uganke? Holaj! Kako pa naj vem, kaj je zate lahko, kaj težko? Mislim, da ni nobena naših ugank tako zapletena, da bi je ne mogla razplesti in razvozlati Tvoja umna in prebrisana pamet. Le glavo vzemi v roke, kadar naskakuješ trde orehe, pa boš stri vsakega! {Vidim Te, kako se po» redno muzaš, češ, kako pa naj vzamem glavo v roke in z njo tarem orehe!)
Velecenjeni g. Doropoljski!
Že mnogo let sem naročen na »Zvon» ček«. Komaj ga pričakujem in ga z vso vnemo prebiram. Ko bom velik, bom ka» petan vojne ladje. Če boste hoteli, se boste tudi Vi peljali po veliki luži! Peljal Vas bom v Ameriko in Afriko, kjer so ljudo» žerci. Pa ne mislite, da bom Vas peljal zato, da bi Vas pojedli! Peljal Vas bom pa zato, ker še gotovo niste bili v Afriki in Ameriki. Poleg tega se boste peljali zastonj !
Nekoliko znam igrati tudi šah. In znamke nabiram. Pa klavir igram. Ker Vas bom peljal zastonj, gotovo ne boste vrgli mo» jega pisma v koš!
S spoštovanjem
Igor Breznik, uč. III. razr. vadnlce v Ljubljani.
Odgovor:
Ljubi Igor!
Takega pisma še nisem dobil, to moram priznati. Obeta se mi še mnogo veselja,
KOTIČKOV ZABAVNIK. Psi in lisica. Priobčil V. Jordan. *	Ji_J/
Psi začno loviti lisico. Med lovom se lovec skrije v točko j. Kako priženo psi lisico najhitreje lovcu na muho? (Pika po« meni psa, krog lisico.)
Rešitev prihodnjič.
Rešitev računa v 2. štev.
6 — 6 — 0; 30 + 30 — 60; torej
6 + 30 — 6 + 30 = 60.



„Zvonček", XX. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXI. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXII. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXV. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXVI. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din Letnikov, ki niso tu navedeni, ni več v zalogi

In zadnji glasi ti mi bojo: :::::::::: Bog čuvaj domovino mojo!
^..................................................................-..................................ß
KUPUJTE IN ČITAJTE
MLADINSKE SPISE
<11 ki jih izdaja ii► DRUŠTVO ZA ZGRADBO UČITELJSKEGA KONVIKTA V LJUBLJANI
Zahtevajte cenike, kijih dobite brezplaCno naroČila sprejema in toIno izvrSuje
KNJIGARNA
UČITELJSKE TISKARNE
V LJUBLJANI, Frančiškanska ulica it. 6
MLADINI PRIPOROČAMO NASTOPNE KNJIGE PO ZNIŽANIH CENAH:
Baukart: Marko Senjanln, sloveni ski Robinson. Vez. Din 12.—.
Dimnik- Kralj Peter I. Vez. Din 18.—.
Dimnik: Kralj Aleksander l. Vez. Din 30.—.
Erjavec: Afriške narodne pripo• vedke. Vez. Din 20.—.
Erjavec: Kitajske narodne pripo» vedke. Vez. Din 20.—.
Erjavec: Srbske narodne pripovedi ke. Vez. Din 22.—.
Erjavec-Flere: Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 40.—.
Erjavec-Flere: Fran Levstik, izbrani spisi za mladino. Broš. Din 18.—, vez. Din 26.—.
Erjavec-Flere: Matija Valjavec, izi brani spisi za mladino. Vez. Din 36.—.
Erjavec-Flere: Josip Stritar, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—.
Erjavec-Flere: Simon Jenko, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 28.—.
Erjavec-Flere: A. M. Slomšek, izi brani spisi za mladino. Vez. Din 40.—.
Erjavec-Flere: J. Kersnik, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—.
Ewald-Holecek; Mati narava pripoi veduje. Vez. Din 26,— .
Ewald-Holeček; Tiho jezero In drw ge povesti. Vez. Din 26.—.
Fiere: Babica pripoveduje. Vez. Din 10.—.
Fiere: Slike iz živalstva. Vez. Din 24,—.
Fiere: Pripovedne slovenske narodi ne pesmi. Vez. Din 24.—.
Gangl: Zbrani spisi. II., V. in VI. zv. vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12—, VII. zv. vez. Din 18—, eleg.
vez. Din 20.—. (Ostali zvezki so v II. natisku.)
T. Gaspari in P. Košir: Sijaj, sijaj, solnčeceI (Zbirka koroških po» pevk.) Din 8.—.
Karafiat Jan - Dr. Bradač: KresnU čice. Vez. Din 18.—.
Manica Komanova: Narodne pravi Ijice in legende. Din 16.—.
Korban: Vitomilova železnica. Vez. Din 14.-,
Kosem: E j prijateljčki. Vez. Din 14.—.
Lah: Češke pravljice. Vez. Din 12.
Mišjakov Julček: Zbrani spisi. VI. zvez. (Drugi zvezki so razpro» dani.) Vez. Din 10.—.
Möderndorfer Vinko: Narodne prit povedke iz Mežiške doline. Eleg. vezano Din 24.—.
B. Račič: Belokranjske otroške pesi mi. Vez. Din 8.—.
Rape: Mladini. II., III., IV., V., VI. zvezek. Vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—. VII. zvezek Din 12.—. VIII. zvezek Din 15.—.
Rape: Tisoč in ena noč. Vez. Din 28.—.
Ribičič: Vsem dobrim. Vez. Din 10.
V. Rina-Karel Pfibil: Povest o svatbi kralja Jana. Vez. Din 16.
Robida: Da ste mi zdravi, dragi otrocil Broš. Din 3.—.
Šilih: Nekoč je bilo jezero. Vez. Din 24.—.
Tille-Pribil: V kraljestvu sanj. Broš. Din 6.—.
Trošt: Moja setev. I. in II. * Din 10.—.
Waštetova: Mejaši, povest iz davi nih dni. Vez. Din 24.—.
Zbašnik: Drobne pesmi. Vez. Din 8.—.
VSE TE KNJIGE KAKOR TUDI KNJIGE DRUGJH ZALOŽB SE DOBE V
KNJIGARNI r
UČITELJSKE TISKARNE
V LJUBLJANI
:::::::» Pranllikanska ulica it. 6. :::::::::