Simona Gerenčer
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH
V REPUBLIKI SLOVENIJI
GLUHOTA
Za gluhoto ni splošno sprejemljive definicije. To
pomeni, da je ne moremo opisati z eno samo
definicijo, ampak jo moramo opredeliti s funkcio-
nalnimi pojmi. Opredelimo jo lahko kot nezmož-
nost slišati in razumevati govor s slušnim organom
(Redžepovič 1995:23).
Ena od občih definicij, ki je najpogosteje v rabi,
je delitev na gluhe in naglušne. Za gluhe veljajo
osebe, s katerimi je verbalna komunikacija v celoti
prekinjena, nemogoča, medtem ko je z naglušnimi
osebami otežena.
Vseskozi moramo upoštevati, da populacija
gluhih ni homogena in da obstajajo med njimi iz-
redne individualne razlike, kjer je vsaka oseba
zagotovo »osebnost za sebe«, ki jo moramo upo-
števati v njenem socialnem kontekstu.
Vzroki gluhote so zelo različni. Mednje lahko
štejemo bolezni, dednost, poškodbe in starost.
Zaradi vzroka nastanka, stopnje gluhote in časa,
v katerem je oseba oglušela, moramo vsako gluho
osebo obravnavati posebej, upoštevati njene zmo-
žnosti in sposobnosti ter jih ne ločevati zgolj na
gluhe in naglušne, kot to velja v grobi razdelitvi.
Razlikujemo tudi prelingvalno in posdingvalno
gluhe osebe. Prelingvalno gluhe osebe so izgubile
sluh takoj po rojstvu ali najpozneje do tretjega
leta starosti. Najbolj optimalno sporazumevanje
z njimi je totalna komunikacija. To pomeni upo-
rabo vseh oblik neverbalne in verbalne komunika-
cije. To skupino najtežje razumejo in sprejemajo
ne samo slišeče osebe, ampak tudi naglušne in
postlingvalno gluhe osebe, ki so s poslušanjem
osvojile glasovno-jezikovno komuniciranje v prvih
letih svojega življenja in so oglušele pozneje. Post-
lingvalno gluhe osebe je treba zlasti naučiti odči-
tavanja z ustnic, medtem ko je njihovo glasovno-
jezikovno izražanje precej brezhibno. Precej se
povezujejo z naglušnimi in slišečimi osebami.
Mednje spadajo tudi tiste osebe, ki so izgubile
sluh v odrasli ali starejši dobi zaradi poškodb, bole-
zni ali starosti. Na novo stanje, gluhoto, se morajo
tudi psihološko prilagoditi.
SOCIALNA INTEGRIRANOST
IN IZKLJUČENOST
S pojmom socialna izključenost razumemo nepo-
polno zagotavljanje oz. neuresničevanje socialnih
pravic državljanov. V širšem smislu jo je mogoče
razumeti tudi kot neuspešno sodelovanje v enem
od sistemov, ki zagotavljajo vključenost držav-
ljanov in državljank v družbo:
•	v sistemu zakonodaje (ta omogoča civilno
vključenost - enakopravnost vseh državljanov),
•	v sistemu trga delovne sile (ta omogoča
gospodarsko vključenost - biti zaposlen in imeti
določeno gospodarsko funkcijo),
•	v sistemu države blaginje (ta omogoča so-
cialno vključenost v ožjem smislu - imeti dostop
do socialnih storitev),
•	v družini in sistemu neformalnih mrež (ta
omogoča medosebno vključenost, ki zagotavlja
varnost, družabnost in moralno podporo) (prim.
Trbanc 1996: 289-290).
Kot vidimo, gre pri socialni izključenosti za
kopičenje izključenosti iz različnih virov; iz tega
lahko sklepamo tudi, da jo spremlja kopičenje
slabe kakovosti življenja na določenih področjih.
Kakovost življenja lahko merimo po Allardtovi
teoriji osnovnih potreb: »imeti«, »biti« in »ljubiti«
ali »pripadati«. Pomanjkanje, ki ga posameznik
čuti pri »imeti«, pripelje do deprivacije, pomanj-
kanje pri »pripadati« do izolacije, pomanjkanje
pri »biti« pa do anomije (Vlada RS 2000: 22).
Šučur (1995: 225) pravi, da izključene niso
299
SIMONA GERENCER
samo osebe, ki so marginalne v odnosih na trgu
dela, temveč tudi tiste, ki so neintegrirane v širšo
družbo. Izključenost se tako rekoč ne dotika samo
posameznika, ki je zabredel v osebne življenjske
neuspehe, ampak je značilna tudi za socialne sku-
pine v ruralnem ali urbanem okolju, ki so žrtve
diskriminacije, segregacije ali oslabelih tradicio-
nalnih oblik družbenih odnosov.
Izključenost lahko pojasnimo tudi na makro-
sociološki in na mikrosociološki ravni. Makroso-
ciološki pristop prikazuje izključenost prek krize
zaposlovanja, ekonomske migracije brezposelnih
ali prek krize integralnih socialnih institucij.
Mikrosociološki pristop pa prikazuje izključenost
kot krizo solidarnosti v skupnosti in kot krizo so-
cialne regulacije. Socialno izključenost lahko zara-
di njene multidimenzionalnosti definiramo tudi
na različne druge načine.
Če upoštevamo koncepte in teorije socialne
izključenosti ter jih prenesemo v dejansko prakso
z gluhimi, vidimo, da so tudi gluhi socialno izklju-
čena skupina ljudi. Čeprav v nobenem od zbranih
virov in raziskav nisem zasledila, da bi bila popula-
cija gluhih neposredno navedena kot socialno
izključena skupina ljudi, sem mnenja, da zaradi
svoje nevidne invalidnosti in skromnega števila
(v Sloveniji jih je le nekaj nad dva tisoč) ostajajo
še bolj nevidni in toliko bolj izključeni iz večinske
družbe.
Gluhi so večinoma nepismeni ali polpismeni
in izolirani od večinske družbe. Zaradi omejenih
možnosti komuniciranja so tudi psihično slabše
diferencirani in se težko uveljavijo v družbenem
življenju. Zvečine nimajo priložnosti, da bi opti-
malno razvili svoje individualne potenciale. Njihov
primanjkljaj v komuniciranju oz. sporazumevanju
ima negativne razvojno-psihološke posledice, ki
jih ovirajo pri socialnem uveljavljanju v družbi,
pri zavzemanju za svoje pravice in za ugodnejše
socialne položaje. To ovira tudi nastanek njihove
skupinske zavesti in oblikovanje njihove identitete.
Mnogi izmed gluhih tudi danes živijo na obro-
bju, so odvisni od pomoči in usmiljenja drugih,
ne nujno posameznikov, temveč od pomoči in
miloščine države ali dobrodelnih organizacij. Še
vedno je med njimi veliko nepismenih, polpisme-
nih, neobveščenih in takih, ki jih tehnološki razvoj
še ni dosegel. V svojem okolju so sprejeti s pred-
sodki in z zavračanjem. Zaradi anonimnosti so
nedostopni širšemu okolju, bližnja okolica pa jih
sprejema kot ljudi, ki so ustvarjeni za drugačno
življenje in le za (fizično) delo.
Ob vsem tem je treba upoštevati, da obstaja
tudi med samimi gluhimi socialna neenakost. In
možnosti, ki jih imajo nekateri gluhi, še zdaleč ne
veljajo za vse.
Težko je govoriti samo o socialni izključenosti,
ne da bi pri tem omenili tudi socialno vključeva-
nje. Vključevanje je praviloma definirano v odno-
su z izključenostjo. Rešitev za izključene osebe
in skupine oseb je integriranost. To pa pomeni,
da posamezniki in skupine razvijejo svoje socialne
mreže, ki jim pomagajo »predelati« njihovo dru-
gačnost, nadomestiti izgube, s katerimi se sreču-
jejo kot invalidi. Te so v življenju tako pomembne,
da jih lahko imenujemo »socialni kapital« (Dragoš
2000:241).
Pomembno je torej, da ponudimo možnosti
drug drugemu, da nas tudi »drugačni« vključijo v
svoje socialne mreže.
Problem je le v tem, da večina slišečih ni sez-
nanjena s problemi gluhih, ki so posledica ovir v
komunikaciji. Gluhota je namreč »nevidna invalid-
nost«. Tudi če jih opazimo, gremo mimo, ne da
bi nas zanimalo, kdo in kako so. Včasih se nam
približajo oni, in takrat se poskusimo znajti, kakor
vemo in znano, z rokami, predmeti, govorjenjem
- a tudi ne vsi. Med nami je polno predsodkov,
ljudje jih imajo za neumne, nevedne, nesposobne
ljudi, ki želijo s svojo pomanjkljivostjo pritegniti
pozornost, da lahko zahtevajo od države denar
in privilegiran položaj. Po njihovem gluhi niso
invalidi, prav tako niso prikrajšani v življenju. Le
malokdo pa se zaveda, da lahko tudi sami od da-
nes na jutri oglušimo in tako postanemo drugačni.
Drugačni za tiste, ki pripadajo slišečemu svetu, a
hkrati drugačni tudi za tiste, ki živijo v svetu tišine.
Kakor slišeči velikokrat ne moremo sprejeti
gluhih zaradi drugačnosti, tako tudi oni nas ne
morejo sprejeti zaradi naše »drugačnosti«. Slabe
izkušnje jih odvračajo od tega, da bi se nam
ponovno približali.
CILJI RAZISKAVE
Z raziskavo sem želela ugotoviti, ali so gluhi inte-
grirani v slišečo družbo ali pa je njihova integri-
ranost uporabna zgolj kot kazalec njihove socialne
izključenosti.
Raziskava je sestavljena iz dveh delov. S prvim
delom, ki sem ga opravila z gluhimi, sem želela
ugotoviti:
• kakšne stike imajo gluhe osebe s slišečimi.
300
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
•	kako se počutijo v družbi slišečih, če sploh
zahajajo v njihovo družbo,
•	kakšna je njihova delovno-izobraževalna
aktivnost,
•	kako sprejemajo sebe kot gluho osebo,
•	koliko so informirani o svojih pravicah in o
predlogu zakona, ki čaka na sprejem.
Z drugim delom raziskave, ki sem ga opravila
s slišečimi, pa sem želela ugotoviti, prvič, koliko
so zajete osebe družabne, koliko prijateljev in
stikov imajo z drugimi, in drugič, koliko jih je
imelo kontakt z gluho osebo, pogled slišečih na
gluhe in na komunikacijo z njimi.
HIPOTEZE
S prvim delom raziskave, ki je statistično bolj
utemeljen, sem hotela preveriti tele hipoteze:
• Na integriranost gluhih v slišečo družbo
vpliva: (1) spol, (2) starost, (3) čas oglušelosti,
(4) izobrazba in (5) kraj izobraževanja.
Te hipoteze lahko imenujem glavne hipoteze,
ki jih dopolnjuje še 25 podhipotez, torej kom-
binacij glavnih hipotez, ki so hkrati tudi kazalci
integriranosti gluhih v slišečo družbo.
VRSTA RAZISKAVE
Raziskava z gluhimi je kvantitativno-deskriptivna,
saj poskuša oceniti osnovne značilnosti integracije
gluhih v slišečo družbo. Hkrati poskuša ugotoviti
obstoj in trdnost zveze med neodvisnimi in odvis-
nimi spremenljivkami.
Raziskava s slišečimi je razdeljena na dva dela
in je prav tako kvantitativna. Rezultate prvega de-
la raziskave s slišečimi sem primerjala z rezultati
raziskave z gluhimi (stiki gluhih s slišečimi). To je
komparativni del raziskave.
Pri drugem delu raziskave pa sem z izračuna-
nimi odstotki prikazala rezultate pogleda slišečih
na gluhe in na komunikacijo z njimi.
MERSKI INSTRUMENTI
Podatke za raziskavo sem zbirala s pomočjo stan-
dardiziranih intervjujev, kar pomeni vnaprej izde-
lan vprašalnik za voden intervju, posebej za gluhe
in posebej za slišeče. Intervjuje z gluhimi sem
opravljala v znakovnem jeziku, nemalokrat pa
sem si ob tem pomagala tudi z odčitavanjem
ustnic.
Vnaprej pripravljen vprašalnik za voden inter-
vju z gluhimi je sestavljalo 23 vprašanj. Vsa vpra-
šanja so bila zaprtega tipa in so bila prilagojena
razumevanju gluhih in lažjemu prevajanju v zna-
kovni jezik. Odgovori so bili zabeleženi na enoten
način.
Vprašalnik za gluhe sem razdelila na pet sklo-
pov. V prvem sklopu so združena vprašanja, ki
kažejo na stike gluhih s slišečimi, v drugem so
združena vprašanja, ki kažejo odnos gluhih do
slišečih in njihovo počutje, v tretjem pa se vpra-
šanja nanašajo na delovno-izobraževalne aktivno-
sti gluhih. Četrti sklop kaže na samopodobo gluhe
osebe, zadnji sklop pa kaže informiranost gluhih
0	predlogu zakona o uporabi slovenskega znakov-
nega jezika in o njihovih pravicah.
Intervjuji so potekali neposredno iz oči v oči,
z vsakim posebej. Neposredna bližina in maksi-
malna koncentracija na sogovornika sta mi omo-
gočili, da sem morebitne nejasnosti in nerazume-
vanja takoj odkrila, hkrati pa zagotovila, da je
sogovornik pravilno razumel pomen vprašanj in
izbral odgovor, ki mu je od navedenih najbolj
ustrezal. Ob odkritju nejasnosti vprašanja sem ga
ponovila, s še bolj preprostimi besedami, včasih
pa je bilo treba vprašanja približati prek primerov.
Pri vrednotenju odgovorov sem kot merski in-
strument uporabila vrednostno lestvico nedefini-
ranih kategorij z vrednostjo od 1 do 5. Vrednost
1	sem pripisala odgovoru, ki je kazal na najmanjšo
možno integriranost gluhe osebe v slišečo družbo,
vrednost 5 pa odgovoru, ki je kazal na največjo.
Slišečim intervjuvancem sem tudi zastavila
vsem enaka vprašanja, v enakem zaporedju in na
enak način. Vnaprej pripravljeni vprašalnik za sli-
šeče je bil sestavljen iz dveh delov. Prvi je zajemal
samo štiri vprašanja zaprtega tipa, ki so se nana-
šala na družabnost slišečih; to so prilagojena vpra-
šanja, ki so bila zastavljena gluhim znotraj sklopa
»stiki gluhih s slišečimi«. Odgovori so se beležili
na enak način kot pri gluhih. Pri vrednotenju teh
odgovorov sem uporabljala enako vrednostno
lestvico kot pri vrednotenju kategorij za gluhe.
Drugi del vodenega intervjuja s slišečimi je
sestavljalo 14 odprtih vprašanj, seveda le, če je
oseba imela kontakt z gluho osebo. Če ga ni imela,
so sledila le vprašanja o informiranosti o gluhih
in njihovi problematiki.
S standardizacijo sem poskušala doseči, da bi
bil vprašalnik čim bolj veljaven, objektiven, zane-
301
SIMONA GERENCER
sljiv, natančen in primeren za ljudi s posebnimi
potrebami, kjer je prisotna jezikovna ovira.
POPULACIJA IN VZORČENJE
V vzorec raziskave sem tako zajela 50 gluhih
(slabe 3% odrasle populacije gluhih) in 50 slišečih
oseb.
Pri izboru enot v vzorec sem se odločila za
kvotni vzorec. Populacijo sem razdelila glede na
spol, prav tako še na tri starostna obdobja, 20-
30, 31-50 in 51-70 let. Nato sem iz vsakega
stratuma izbrala določeno število oseb.
Tako sem iz vrst gluhih zajela 25 žensk in 25
moških, od tega 8 žensk in 8 moških, starih 20-
30 let, 9 žensk in 9 moških, starih 31-50 let, in 8
žensk in 8 moških, starih 51 -70 let.
V vzorec raziskave sem zajela osebe iz Ljublja-
ne in okolice, Maribora, Dolenjske in Prekmurja.
Popolnoma enaka razdelitev velja tudi za izbi-
ro slišečih oseb v vzorec.
Za tako populacijo sem se odločila, ker sem
želela sprva ugotoviti, kakšna je dejanska integri-
ranost oz. socialna izključenost gluhih. Da bi do-
bila primerljive podatke glede integriranosti, sem
vključila v raziskavo tudi slišeče osebe. In ker sem
želela izvedeti tudi, koliko slišečih je imelo kdaj
kakršen koli kontakt z gluho osebo in kakšno je
nasploh njihovo mnenje o gluhih, sem raziskavo
dodatno nekoliko razširila.
Za kvotni vzorec sem se odločila zato, da bi
bili rezultati lažje primerljivi ter da bi tako dobila
realnejšo sliko o dejanskem stanju v naši družbi.
OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV
Zbrane podatke sem obdelala kvantitativno s
programom Statistica for Windows.
Iz odgovorov gluhih sem izračunala skupne
indekse za pet sklopov. V prvem sklopu so zdru-
žena vprašanja, ki kažejo stike gluhih s slišečimi,
v drugem so združena vprašanja, ki kažejo odnos
gluhih do slišečih in njihovo počutje, v tretjem pa
se vprašanja nanašajo na delovno-izobraževalne
aktivnosti gluhih. Četrti sklop kaže samopodobo
gluhe osebe, zadnji sklop pa informiranost gluhih
o predlogu zakona o uporabi slovenskega znakov-
nega jezika in o njihovih pravicah.
Dobljene rezultate prvega dela raziskave s
slišečimi sem primerjala z dobljenimi rezultati
raziskave z gluhimi (stiki gluhih s slišečimi v
primerjavi s stiki slišečih s slišečimi).
Za vse sklope vprašanj (odvisne spremenljivke
- stiki, občutki, delovno-izobraževalna aktivnost,
informiranost in samopodoba) so bile izračunane
opisne statistike.
Dobljene podatke za neodvisne spremenljivke
in rezultate za vse navedene sklope sem uredila v
frekvenčne distribucije. Tako sem uredila tudi
odgovore opisnih vprašanj iz vprašalnika, kjer je
bilo to smiselno.
Za primerjavo skupin med sabo sem uporabila
t-test (primerjava med dvema skupinama) in
analizo variance (primerjava med več kot dvema
skupinama).
Za primerjanje povezanosti rezultatov med
sklopi vprašanj sem uporabila Pearsonov korek-
cijski koeficient (povezava med stiki, občutki, de-
lovno-izobraževalno aktivnostjo, integriranostjo,
informiranostjo in samopodobo). Med sabo sem
paroma primerjala vse sklope. Korelacije, večje
od 0,50, so močne. Te so:
•	stiki gluhih s slišečimi in občutki gluhih v
slišeči družbi,
•	stiki gluhih s slišečimi in integriranost,
•	občutki gluhih v slišeči družbi in integrira-
nost,
•	delovno-izobraževalna aktivnost gluhih in
integriranost.
Statistično značilnost razlik v kontingenčnih
tabelah sem merila s preizkusom hi-kvadrat.
REZULTATI IN UGOTOVITVE
RAZISKAVA Z GLUHIMI
1. Hipoteza, da spol vpliva na integriranost gluhih
v slišečo družbo, je potrjena.
Podhipotezi, da spol vpliva na stike gluhih s
slišečimi in da spol vpliva na odnos gluhih do
slišečih, sta potrjeni.
Ugotavljam, da so moški bolje integrirani od
žensk. Imajo več stikov s slišečimi, prav tako pa
se bolje počutijo v družbi slišečih in imajo do njih
boljše odnose.
Lahko rečem, da so moški manj občutljivi na
razlike v družbi, se lažje in boljše vključujejo
vanjo. Iz tega sklepam, da so ženske nekoliko bolj
zadržane, bolj občutijo razlike in drugačnosti, ki
so prisotne v družbi. Med vzroke štejem njihovo
ranljivo, čutno, senzibilno naravo.
302
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
Slaba izkušnja, ki jo moški doživi v družbi,
npr. zaradi otežene komunikacije, ga ne odvrne
tako hitro od tega, da bi poskusil znova in se spo-
padel z dogodki. Po sklepanju iz vsega navede-
nega je jasno, da ženske nekoliko prej popustijo,
vdoločeni primerih celo obupajo.
2. Hipoteza, da starost vpliva na integriranost
gluhih v slišečo družbo, je potrjena.
Podhipotezi, da starost vpliva na odnos gluhih
do slišečih in da vpliva tudi na delovno-izobraže-
valne aktivnosti gluhih, sta potrjeni.
Podhipoteza, da starost vpliva na stike s sli-
šečimi, je zavrnjena.
Podatki kažejo, da je srednja generacija v
starosti od 31 do 50 let, najbolj integrirana. Ta
skupina se najboljše počuti v slišeči družbi in ima
tako najmanj kritičen odnos do njih.
Ni presenetljivo, da je potrdjena tudi podhipo-
teza, da starost vpliva na delovno-izobraževalne
aktivnosti gluhih. Mladi od 20 do 30 let so najbolj
delovno-izobraževalno aktivni. To je seveda
obdobje, ko se mladi izobražujemo, študiramo,
iščemo prve zaposlitve, si začnemo utirati pot do
kariere.
Starejša generacija, stara od 51 do 70 let, je
najmanj integrirana, je prav tako najmanj delovno-
izobraževalno aktivna. To obdobje lahko pri lju-
deh označimo kot nekoliko bolj umirjeno, obdobje
zatišja.
Pa vendarle imajo ljudje te starosti več stikov
s slišečimi kot mladi. Razlika sicer ni statistično
pomembna, je pa presenetljiva. Namreč, gluhi se
večinoma izobražujejo v zavodu za gluhe in na-
glušne. Tako veliko časa preživijo s sebi enakimi.
Po končanem šolanju v zavodu pa se začno zapi-
rati vase. Zakaj? Ker so naenkrat, na milost in
nemilost, pahnjeni v drugačen svet, ki ni enak
njihovemu, v svet, kjer se velikokrat ne počutijo
dovolj varne. In da bi se dovolj zavarovali pred
nenadno spremembo, se gibljejo zgolj v družbi
sebi enakih.
Srednja generacija je torej najbolj vključena v
slišečo družbo in do nje tudi najmanj kritična.
Odrasli v obdobju 31 do 50 let starosti so delovno-
izobraževalno aktivni, kar pomeni, da imajo pre-
cej možnosti za socialno vključevanje v družbo.
Služba je hkrati kraj, kjer se gluhi srečajo in
sodelujejo s slišečimi in obratno. Pogosto je sode-
lovanje med enimi in drugimi neizogibno. To se-
veda pomeni, da lahko ljudje v aktivnem obdobju
izkoristijo priložnosti na delovnem mestu tudi za
socialne stike in odnose s slišečimi.
3.	Hipoteza, da čas oglušelosti vpliva na inte-
griranost gluhih v slišečo družbo, je zavrnjena,
prav tako vse podhipoteze, ki izhajajo iz nje. Čas
oglušelosti torej ne vpliva na integriranost gluhih.
Eni ljudje se rodijo gluhi, drugi izgubijo sluh
pri nekaj mesecih svoje starosti in tretji pozneje'v
življenju zaradi poškodb, starosti ali nesreče.
V	raziskavo so vključeni ljudje, ki so se rodili
gluhi ali so izgubili sluh pri nekaj mesecih kot
posledico bolezni. Vemo, da se pri otroku v nekaj
mesecih starosti še ne formirajo koncepti jezika,
otrok v tem času še ne more v zadostni meri razviti
komunikacijskih sposobnosti. Zato bi jih skorajda
lahko enačili s tistimi, ki so oglušeli ob rojstvu.
Ob tem moram omeniti, da nekateri strokov-
njaki postavljajo ločnice med izgubo sluha ob roj-
stvu, do sedmega leta starosti in po sedmem letu
starosti. Trdijo namreč, da obstaja velika razlika
med osebo, ki ogluši pred sedmim letom ali po
sedmem letu starosti. Tudi sama sem se odločila
za upoštevanje takšne razdelitve v raziskavi.
4.	Hipoteza, da izobrazba vpliva na integrira-
nost gluhih v slišečo družbo, je potrjena.
Podhipoteze, da izobrazba vpliva na stike,
odnos in delovno-izobraževalne aktivnosti gluhih,
so potrjene.
V	raziskavo so vključene osebe v razponu od
nedokončane osnovne šole do končane VIL stop-
nje izobrazbe. Po lastnih predvidevanjih, da bi
bili rezultati bolj jasni, sem združila nedokončano
in dokončano OŠ, poklicno šolo, ki je zase, in v
tretjo skupino sem dodelila osebe z dokončano
srednjo, višjo ali visoko izobrazbo.
Dobljeni rezultati kažejo, da so osebe z nedo-
končano in dokončano OŠ tako rekoč potisnjeni
ob zid. So najmanj integrirani, imajo najmanj sti-
kov s slišečimi, torej se redko udeležujejo družab-
nih dogodkov skupaj z njimi. Če že zahajajo v
družbo slišečih, se tam precej neprijetno počutijo,
slišeče pa obravnavajo kot drugačne. Iz njihovih
vrst je tudi največ nezaposlenih in upokojenih.
Ob tem velja upoštevati, da so to predvsem starejši
ljudje, ki v mladosti niso imeli dovolj možnosti za
izobraževanje. Skratka, ta skupina ljudi je
delovno-izobraževalno najmanj aktivna.
Rezultati pri osebah z dokončano poklicno
izobrazbo so že nekoliko boljši.
In če primerjamo še skupino ljudi z srednjo,
višjo ali visoko stopnjo izobrazbe, vidimo, da je
razlika med njimi in prvimi bistvena.
Osebe z višjo izobrazbo so bistveno bolj inte-
grirane v slišečo družbo. To pa pomeni, da so
303
SIMONA GERENCER
ljudje, ki so bolj izobraženi, bolj odprti, bolj
družabni in pripravljeni na vzpostavljanje novih
stikov. Hkrati tudi, da se boljše počutijo med
slišečimi.
5. Hipoteza, da kraj izobraževanja vpliva na
integriranost gluhih v slišečo družbo, je potrjena.
Podhipoteze, da kraj izobraževanja vpliva na
stike, odnos in na delovno-izobraževalne aktivno-
sti gluhih, so potrjene.
Ugotavljam, daje kraj izobraževanja pomem-
ben dejavnik, ki vpliva na integriranost gluhih.
Ni vseeno, aU se otrok šola v zavodu za gluhe in
naglušne in se vseskozi giblje med sebi enakimi,
ali pa se šola v slišeči šoli, kjer je pogosto edini
drugačen.
Rezultati raziskave kažejo, da so osebe, ki so
se šolale v zavodu, manj integrirane, imajo torej
manj stikov s slišečimi, se slabše počutijo v družbi
slišečih, vendar ta razlika ni dovolj pomembna v
primerjavi z osebami, ki so se šolale v slišeči šoli.
Zagotovo pa je pomembna v primerjavi z oseba-
mi, ki imajo izkušnje šolanja v zavodu in tudi v
slišeči šoli. Nazadnje moram omeniti, da so osebe,
ki so se šolale samo v zavodu, tudi manj delovno-
izobraževalno aktivne. Znanja, ki ga pridobijo
gluhe osebe v zavodu, ne moremo in ne smemo
primerjati z znanjem, ki bi ga lahko osvojile (tudi
gluhe osebe) v slišeči šoli. Zakaj? Ker so programi
precej prilagojeni zgolj njihovim preživetvenim
potrebam in doseženo znanje v zavodu na koncu
osemletke ali ob koncu srednje šole velikokrat ne
doseže niti pismenosti učenca ali dijaka. Zato lah-
ko pogosto sHšimo, da so gluhi kljub dokončani
srednji šoli še vedno nepismeni ali polpismeni.
Osebe, ki so obogatene z izkušnjami šolanja v
zavodu za gluhe in naglušne, prav tako pa tudi v
slišeči šoli, so okusile obe plati - biti gluh med
gluhimi in biti gluh med shšečimi. AU je to dobro
ali ne, je težko reči. Izkušnja pa vendarle je. In te
oblikujejo človeka.
Kot je razvidno iz podatkov, so taki ljudje bist-
veno bolje integrirani od oseb, ki so se šolale samo
v zavodu, in seveda manj od tistih, ki so se šolali
samo v slišeči šoli. Njihova delovno-izobraževalna
aktivnost pa je popolnoma enaka tistim iz slišeče
šole.
Osebe, obogatene z izkušnjami šolanja v zavo-
du in tudi v sUšeči šoli, se najboljše počutijo med
slišečimi. Osebe, ki so izkusile samo družbo dru-
gačnih od sebe, so sicer na boljšem kot osebe iz
zavoda, vendar na slabšem kot tiste, ki so
poskusile oboje.
Krepko največ stikov s sHšečimi imajo osebe,
ki so se šolale samo v slišeči šoli.
Na kratko bi lahko rekla, da zavod segregira
gluhe osebe. Gluhi, ki se šolajo samo v zavodu,
tam tudi ostanejo. Družijo se več ali manj samo s
sebi enakimi, se zapirajo vase, se izogibajo družbe
drugačnih (sHšečih). Bojijo se slabih izkušenj
zaradi otežene komunikacije. Slaba izkušnja jih
privede do tega, da težko sprejmejo slišečega
človeka, tj., človeka, ki jim ni enak - iz strahu,
ker mislijo, da bodo spet doživeli ponižanje,
nerazumevanje
6. Samopodoba in informiranosti gluhih o
predlogu zakona ter o njihovih pravicah. Podhipo-
teza, da izobrazba vpliva na samopodobo gluhih,
je zavrnjena.
V manjši meri to zagotovo tudi velja. Podatki
raziskave namreč kažejo: čim višjo izobrazbo ima
oseba, tem boljša je njena samopodoba. Vendar
pa razlika ni statistično pomembna in se podhipo-
teza zavrne.
Obstajajo razlike v samopodobi med osebami
z nedokončano ah dokončano OS in osebami z
dokončano srednjo, višjo ali visoko šolo. Osebe z
višjo izobrazbo imajo drugačen način mišljenja
in sprejemanja stvari kot osebe z nižjo izobrazbo.
Prav tako lahko rečem, da osebe z višjo izobrazbo
tudi okoHca drugače sprejema. Zaradi izobrazbe
in boljše možnosti zaposlitve imajo drugačen
status v družbi. Še vedno veljajo za invalide, za
gluhe osebe, ki pa so vendarle nekaj dosegle, so
za nekaj sposobne. In tako ali drugačno mnenje
okolice lahko precej vpliva na posameznikov po-
gled na sebe in na njegovo življenje.
Podhipoteza, da izobrazba vpliva na informira-
nost gluhih, je potrdjena.
Podatki kažejo, da je informiranost večja, čim
višjo izobrazbo ima oseba. Kar je seveda pričako-
vano, saj imajo tisti, ki so bolje izobraženi, navad-
no boljši in lažji dostop do informacij. Hkrati pa
jih tovrstne stvari tudi bolj zanimajo in so bolj
motivirani na področju izobraževanja in pridobi-
vanja takih ali drugačnih informacij.
Podhipoteza, da kraj izobraževanja vpliva na
samopodobo gluhih, je zavrnjena.
Podhipoteza, da kraj izobraževanja vpliva na
informiranost gluhih, je potrjena.
Osebe, ki so se šolale samo v slišeči šoU, so
najmanj informirane o predlogu zakona, prav tako
o pravicah gluhih. Informiranost med ostalima
dvema skupinama, pa je kar precej podobna.
Osebe, ki so se šolale v zavodu, in osebe, ki
504
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
imajo izkušnjo šolanja v slišeči šoli in v zavodu,
so zagotovo informirane. Neinformirani so le
integrirani gluhi.
Predvidevam, da se integrirani gluhi bistveno
manj družijo z gluhimi in jih prav zato tudi manj
zanimajo stvari, ki se tičejo gluhih. Svojo pripad-
nost čutijo bliže slišečim kot gluhim.
Zaradi svoje integriranosti tudi ne poznajo in
ne uporabljajo vseh pravic, ki jim zakonsko
pripadajo.
OPISNE ODVISNE SPREMENLJIVKE
Poleg stikov, občutkov, dela, samopodobe in infor-
miranosti sem pri raziskavi z gluhimi upoštevala
tudi sedem opisnih vprašanj, ki so rabila kot
dopolnila k prejšnjim vprašanjem:
•	Kako, na kakšen način čutite drugačnost,
manjvrednost?
•	Zakaj se ne udeležujete družabnih dogodkov
skupaj s slišečimi?
•	Ali opravljate delo po svoji želji (zadovoljstvo
z delom)?
•	Zakaj ne uresničite svoje želje po izobra-
ževanju?
•	Ali so bili tečaji, ki ste se jih udeležili skupaj
s slišečimi, prilagojeni vašim potrebam?
•	Ali ste razumeli tečaje, ki ste se jih udeležili
in niso bili prilagojeni vašim potrebam?
•	V primeru, da poznate vsebino predloga
zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika,
kako ste zadovoljni s spremembami, ki se vam po
tem obetajo?
Osebe, pri katerih so prisotna vsa občutja dru-
gačnosti (manj pravic, manj možnosti, vnaprejšnji
predsodki), so najmanj integrirane osebe. Drugač-
nost najbolj občutijo posamezniki, ki so se šolali
v zavodu za gluhe in naglušne. To pa tudi pomeni,
da gre za osebe, ki imajo najnižjo doseženo izo-
brazbo.
Neinformirane osebe so delovno-izobraže-
valno bolj aktivne od tistih, ki so informirane o
svojih pravicah in predlogu zakona. Informirane
osebe bolj občutijo vse vrste drugačnosti.
Samo osebe, ki so se šolale v zavodu, trdijo,
da nimajo možnosti, da bi se udeleževale družab-
nih dogodkov skupaj s slišečimi. Osebe pa, ki so
se šolale v slišeči šoli, se v celoti udeležujejo dru-
žabnih dogodkov.
Moški so bolj zadovoljni z delom kot ženske.
Odstotek nezaposlenih žensk je prav tako višji
kot odstotek nezaposlenih moških. Najbolj zado-
voljne z delom so mlajše osebe in osebe z višjo
izobrazbo. Največje nezadovoljstvo z delom pa
se kaže pri osebah, ki so se šolale v zavodu za
gluhe in naglušne. Prav iz njihovih vrst je največji
delež tudi tistih, ki so brezposelni.
Moški 80 manj pripravljeni na nadaljnje izobra-
ževanje kot ženske. Prav tako so manj pripravljene
na izobraževanje osebe (80%), ki so se šolale v
zavodu za gluhe in naglušne.
Najvišji odstotek oseb, ki so se udeležili tečajev
skupaj s slišečimi, so osebe, ki imajo izkušnje šo-
lanja v slišeči šoli in tudi v Zavodu. Osebe z nižjo
izobrazbo se nikoli niso udeležile tečajev s sliše-
čimi. Osebe s poklicno izobrazbo niso razumele
neprilagojenih tečajev. Medtem, ko so osebe z
višjo izobrazbo z eno izjemo delno razumele
bistvo tečaja.
Največji delež informiranih gluhih oseb je le
delno zadovoljnih s spremembami predloga zako-
na. Tisti, ki so bolj informirani, so tudi bolj zado-
voljni s spremembami.
Vse osebe, ki so osvojile izobrazbo nedokon-
čane in dokončane OŠ, so se šolale izključno v
zavodu. Tudi zelo velik delež oseb s poklicno izo-
brazbo je obiskovalo le zavod. Najvišji delež z višjo
izobrazbo so si prisvojile osebe, ki so se šolale v
zavodu in tudi v slišeči šoli.
PRVI DEL RAZISKAVE S SLISECIMJ
S tem delom raziskave sem želela ugotoviti, ali so
gluhi zares integrirani v slišečo družbo ali pa je
prav narobe, so torej izključeni.
Primerjala sem rezultate gluhih z rezultati sli-
šečih o pogostosti stikov s slišečimi.
Število doseženih točk pri gluhih za področje
»stiki gluhih s slišečimi« se razteza od minimal-
nega do maksimalnega števila doseženih točk. To
pomeni, da raziskava zajema vso populacijo od
gluhih, ki so popolnoma izolirani, pa do tistih, ki
so najbolj integrirani.
Pri celotnem sklopu je najmanjše možno šte-
vilo točk 5 in največje 30.
Podatki kažejo, da je največ gluhih oseb do-
seglo število točk v razponu od 15 do 25. Na prvi
pogled se zdi, da to vendarle ni slabo. Pri tem pa
moramo upoštevati, da pri zbiranju podatkov
nisem uspela priti do oseb, ki so povsem izolirane,
kajti te se sploh ne pojavljajo v družbi. Iskati bi
jih morala od vrat do vrat in ne po društvih.
305
SIMONA GERENCER
Iz podatkov ugotavljam, da se doseženo število
točk slišečih razteza od 22 do 30. Največ slišečih
oseb je doseglo od 27 do 29 točk.
V primerjavi z gluhimi ugotavljam, da so slišeči
bistveno na boljšem, kajti iz njihovih vrst je
najmanjše doseženo število točk 22.
Ugotavljam, da se bistveno več kot polovica
gluhih razteza na razdalji od števila 5 (najmanjše
možno dosegljivo število točk) do 22, kamor
segajo prve in najbolj izolirane slišeče osebe.
S tem lahko tudi potrdim, da se gluhi malo
gibljejo v družbi slišečih, kar je eden izmed
kazalcev za socialno izključenost.
Grafikon: Primerjava doseženih točk gluhih
skupaj s slišečimi
Na linijskem grafikonu je razvidno, da se gluhi
raztezajo od začetka do skrajnega konca razredov,
medtem ko se slišeči pojavijo le v zadnjih dveh
razredih.
Podatki kažejo, da imajo slišeči bistveno več
prijateljev, da se udeležujejo družabnih dogodkov
in da nimajo težav s komunikacijo v javnosti.
Večina gluhih se giblje zgolj v krogu gluhih, ki
zahajajo v slišečo družbo le v nujnih oz. izjemnih
primerih. Ob tem upoštevam le redke izjeme, ki
se vendarle poskušajo kar najbolj vključiti v slišečo
družbo.
DRUGI DEL RAZISKAVE S SLIŠEČIMI
Na vprašanja iz tega dela raziskave so odgovarjale
iste osebe kot na prvi del raziskave s slišečimi.
Ugotavljam, da je 60% v raziskavo zajetih sli-
šečih oseb imelo v življenju kakšen stik z gluho
osebo. Pri tem je treba upoštevati, da so ti stiki
predvsem kratke in enkratne narave, kar pomeni,
da so trajali zgolj minuto ali dve. Lahko bi rekli:
bežni trenutki, ko se s človekom srečamo, ga poz-
dravimo, mu morebiti iz vljudnosti rečemo besedo
in odhitimo naprej.
Slišeče osebe, ki še niso imele stika z gluho
osebo, niso ali so zelo malo informirane o gluhi
populaciji in o njihovi problematiki.
Večina gluhih se ne udeležuje prostočasnih
dejavnosti, ki so namenjene slišečim, ampak raje
dejavnosti znotraj društva, ki so izrecno prirejena
zanje. Največ slišečih oseb (18%) se je z gluho
osebo srečalo na t. i. neizogibnih mestih, tam, kjer
se ljudje vsakodnevno gibljemo in živimo - na
vasi, v soseski, v bloku, na cesti, stopnišču ali
parkirišču.
Podatki kažejo, da je v večini primerov (22%)
gluha oseba pristopila k slišeči osebi in ne narobe.
Precej visok delež (18%) je tudi tistih, pri katerih
je prišlo do obojestranske pobude za stik. Slišeči
smo redkeje (14%) pobudniki stika z gluho osebo.
K temu prispeva velik delež tudi današnji način
življenja, ko nimamo časa za druge in hitimo
mimo njih, ne da bi jih opazili. Če pa se vendarle
ustavimo, največkrat pričakujemo, da se drugi
približajo nam in ne mi njim. V dveh primerih je
posredovala tretja oseba, v enem primeru pa se
oseba ni več natančno spomnila.
Raziskava je pokazala, da se je več kot polovica
(16%) vprašanih sporazumevala prek branja z
ustnic. Nekateri so si pri tem pomagali tudi z
rokami (16%), da bi tako olajšali komunikacijo.
18% oseb je povedalo, da so si pri komunikaciji z
gluhim pomagali z uporabo predmetov. Odgovori
pri tem so bili: gluhi mi je pokazal, da želi pivo,
pokazal mi je omaro, ki sem jo moral prenesti na
drugo stran prostora, pokazal mi je, da je avto
napoti, ipd. Komunikacija prek tretje osebe je
potekala samo pri dveh primerih (4%). Dobljeni
podatki so tudi dokaz, da se pisava ne uporablja
veliko pri komunikaciji z gluho osebo (samo 4%
in 2% z rokami in pisavo). To odklanjajo seveda
gluhe osebe, ki se počutijo neprijetno, ker so
polpismeni aH celo nepismeni.
20% vprašanih je trdilo, da so se z gluho osebo
pogovarjali o družini, ljubezni in fantih. 18%
vprašanih je povedalo, da so se z gluho osebo
pogovarjali o vsakodnevnih stvareh, ki so bile
običajno krajše narave. Stike, ki so trajali zgolj
kakšno minuto ali dve, sem poimenovala »zelo
kratkoročni stiki« (12%). Za take sem štela: pred-
stavitev gluhih staršev prijateljici, naročilo pijače
ali hrane v gostilni, pozdrav na cesti s kratkimi
šalami, pripombe o vremenu ipd. 10% vprašanih
306
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
pa je povedalo, da so se z gluho osebo pogovarjali
o delu, o poklicnem športu ter o šoli.
Slišeči, ki so imeli stik z gluho osebo, so v sko-
raj polovici primerov trdili, da so se ob pogovoru
z njo normalno počutili. Rekli so, da pri sebi niso
zaznali nobenih čustvenih sprememb zaradi dru-
gačne komunikacije. Kar 18% vprašanih pa je
povedalo, da so se ob pogovoru počutili nemočne,
utesnjene in da jih je bilo strah, kako izraziti oz.
povedati želeno. Vseskozi jih je spremljal nekak-
šen neprijeten občutek. Le 6% vprašanih je komu-
nikacijo z gluho osebo sprejelo kot novo izkušnjo
ali izziv. V manjšini pa so tisti, ki so se odlično
počutili (4%) z gluho osebo, in tisti, ki se jim take
osebe smilijo (4%).
Večina vprašanih je menila, da jih je gluha ose-
ba razumela (56%). Samo ena oseba je trdila, da
je gluha oseba ni razumela, in le ena, da jo je
gluhi razumel le delno.
Kakor kažejo podatki, je vendarle možna
komunikacija z gluho osebo, seveda če smo zanjo
pripravljeni.
29 oseb oz. 58% vprašanih je trdilo, da bi
pogumno pristopili h gluhemu človeku ter mu
povedali želeno. Le ena oseba bi pristopila h glu-
hemu s strahom.
Skupaj 44% vprašanih je odgovorilo, da bi z
gluho osebo govorili počasneje in bolj razločno.
Nekateri so dodali še kazanje z rokami ali pisavo,
ki bi jim rabila kot zasilni izhod. Iz podatkov je
razvidno, da bi večina slišečih v stiku z gluho ose-
bo ravnala pravilno. Seveda moram omeniti, da
ni slabo, če se oseba znajde kako drugače in svoje
sporočilo posreduje na drugačen način. Vendar
pa moramo upoštevati, da so gluhi precej nepisme-
ni, zaradi česar komunikacijo s pomočjo pisave
prej zavračajo kakor ne. Uporaba predmetov (8%)
kot način komunikacije je zelo zaželena in hkrati
zelo uporabna metoda, če je v danem prostoru
in času izvedljiva.
42% vprašanih je trdilo, da so gluhi enaki
slišečim. 8% je bilo mnenja, da so enaki, pa vendar
drugačni. Po njihovem mnenju so stvari, ki jih
naredijo drugačne od nas. Precej majhen odstotek
(4%) je tistih, ki pravijo, da so gluhi omejeni, in
še manj tistih, ki pravijo, da so drugačni (2%).
Dve osebi od vprašanih sta menili, da imajo gluhi
svoj svet in se jim ti ljudje smilijo (4%).
Presenetljivih 26% vprašanih je izrazilo pri-
pravljenost, da se naučijo znakovni jezik za boljšo
komunikacijo z gluhimi. 4% se je pripravljenih
naučiti samo osnove znakovnega jezika, 12% pa
bi se jih naučilo znakovni jezik le v primeru vsako-
dnevnega stika.
To seveda kaže, da je interes slišečih precej
velik glede učenja znakovnega jezika.
Ob tem velja omeniti, da tečaji znakovnega
jezika sicer potekajo v Ljubljani, na društvu gluhih
in naglušnih, mestnem društvu gluhih in na zavo-
du za gluhe in naglušne, a se jih udeležuje zelo
malo slišečih.
Večina vprašanih (46%) je mnenja, da so gluhi
za marsikaj prikrajšani v življenju. Tem so naspro-
tovali tisti, ki so trdili, da gluhi niso prikrajšani
(10%). Da imajo torej vse, kar potrebujejo - svoj
način življenja, svoj svet, v katerem se odlično
počutijo. Ne poznajo drugega načina življenja,
zato jih njihov način osrečuje. V manjšini so tisti,
ki se niso vedeli opredeliti oz. so trdili, da je to
odvisno od situacije.
Tisti, ki so bili mnenja, da so gluhi prikrajšani
za kar koli v življenju (38%), so najpogosteje po-
dali odgovor, da so prikrajšani za normalne odno-
se, za običajno komunikacijo, v nasprotju z nami
pa so deležni predsodkov okolice, težjega načina
izobraževanja, komunikacije prek pomoči tolma-
ča. 6% vprašanih je postavilo v ospredje, da so
gluhi prikrajšani za ptičje petje, šumenje vetra,
skratka, za lepote narave, kijih lahko sprejemamo
prek zvokov. Dve osebi (4%) sta omenili, da so
gluhi prikrajšani za poslušanje glasbe, radia, fil-
mov in televizijskih oddaj. Skupno (12%) oseb je
trdilo, da gluhi niso prikrajšani za nič v življenju.
Gluhi ne slišijo glasbe, čutijo pa njene vibracije.
To pripomore, da plešejo enako dobro, kakor če
bi slišali. Da so prikrajšani za glasbo in ples, torej
ne drži v celoti.
Drži pa, da so prikrajšani za poslušanje filmov,
oddaj, predavanj, ki niso podnaslovljena ali preve-
dena v znakovni jezik.
Kar 42% vprašanih je na to vprašanje odgovo-
rilo, da bi se z gluhimi pogovarjali, jih poskusili
vključiti v slišečo družbo. Pri tem jih nikakor ne
bi zapostavljali ali podcenjevali.
10% slišečih je odgovorilo, da bi jim namenili
nekaj pozornosti, vendar sami ne bi prvi pristopili
h gluhemu človeku. 6% vprašanih pa je trdilo, da
bi jim pomagali na drug način; svoj delež bi pri-
spevali tudi s tem, da bi se naučili znakovni jezik.
Le ena oseba je odgovorila, da bi bila njena pomoč
odvisna od situacije.
307
SIMONA GERENCER
SKLEPI
Večina gluhih se giblje v družbi sebi enakih. Prvo
izkušnjo dobijo v zavodu za gluhe in naglušne,
pozneje pa se poročijo oz. živijo v izvenzakonski
skupnosti z gluho osebo. Tako jih vseskozi sprem-
lja izkušnja, da so gluhi med gluhimi. In če ven-
darle prestopijo te meje, osvojijo izkušnjo biti gluh
med slišečimi. Kljub temu svet slišečih ostaja zanje
v veliki meri tuj in neraziskan. Na njegovem pragu
jih navadno pozdravita razočaranje in nerazume-
vanje, ki jih spremljata ves čas in se oblikujeta v
grenko izkušnjo.
Možnosti izobraževanja in izbire poklica za
gluhe so zelo skromne. Le izjemoma in z izredno
veliko truda pridejo do visoke izobrazbe. Večina
se jih ustavi pri poklicni ali srednješolski izobrazbi.
Tudi možnosti zaposlovanja zanje so zelo slabe.
Večina se jih zaposluje v invalidskih podjetjih, zlas-
ti v tiskarnah. Zahtevnejša delovna mesta jim niso
dostopna.
Uradno nepriznavanje znakovnega jezika jih
še toliko bolj postavlja ob rob družbe in jih pri-
krajša za osnovne pravice. To posledično pomeni,
da čutijo primanjkljaje na ekonomskem, social-
nem in psihološkem področju. Na psihološkem
področju jih čutijo kot socialno izolacijo in osam-
ljenost, nezaupanje v pravno državo, skromno
samozavest oz. nizko samopodobo, stereotipe in
predsodke, s katerimi je obarvano javno mnenje.
Na ekonomskem področju se njihova izključenost
kaže predvsem v segregiranem izobraževanju v
zavodu za gluhe in naglušne, omejenem izboru
poklicev, nepismenosti in polpismenosti, pomanj-
kanju tolmačev in zapisnikarjev na predavanjih,
nedostopnosti do dela, visoki stopnji brezposel-
nosti in pomanjkanju informacij. Na socialnem
področju se njihova izključenost kaže kot oteženo
komuniciranje v slišeči družbi, slabe povratne
informacije slišečih in nedostopnost kulturnih
ustanov (gledališča, koncerti ipd).
Da bi rešili problem integracije, bi morali gluhe
učence in dijake čimbolj vključiti v slišeče šole.
Še prej bi bilo treba poskrbeti za več pisnih mate-
rialov, motivirati profesorje, da bi bili bolj priprav-
ljeni na sodelovanje z zastopniki slišečih šol ter
tako kompromisno sodelovali pri kvalitetnejšem
pridobivanju znanja gluhih učencev, dijakov. Tudi
zaposlitvene možnosti za gluhe bi se morale izbolj-
šati, vsaj v tem smislu, da bi se začeli zaposlovati
tudi na nekoliko zahtevnejših delovnih mestih in
ne le v grafičnih podjetjih ali kot fizični delavci.
Predvsem pa je treba slišeči mladini ponuditi
več priložnosti, da bi se naučila znakovnega jezika.
Prizadevati se je treba za nove oblike sodelovanja
med mladimi iz obeh populacij - gluhih in slišečih.
In navsezadnje je treba slišeče bolj poučiti o pro-
blemih in težavah gluhih. Prav tako je treba po-
skrbeti za boljše vključevanje gluhe populacije v
slišečo družbo.
V prvi vrsti pa lahko zanje pomembno rešitev
poda le država in s svojo socialno politiko zaščiti
njihove pravice. Omogočiti in uradno priznati jim
mora pravico do jezika, torej do rabe znakovnega
jezika v uradnih institucijah. Drugič, omogočiti
jim mora, da sami zastopajo svoje interese in
pravice. Le oni vedo, kaj pomeni biti gluh. Slišeči
lahko to samo predvidevamo.
308
SOCIALNA IZKLJUČENOST GLUHIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
LITERATURA
S. Dragoš (2000), Staranje v luči socialnega kapitala (na Slovenskem). Socialno delo, 39, 4-5: 241 -
251.
-	(2000), Socialne mreže in starost. Socialno delo, 39, 4-5: 293-313.
M. Knehtl ( 1998), Socialne prednosti in slabosti integriranega šolanja otrok s posebnimi potrebami.
Socialno delo, 37, 3-5: 275-278.
Sz. V. Lev (1987), A defektológia alapjai. Budapest: Tankonyvkiadó.
M. MöDERNDORFER (2001), Zakon o uporabi znakovnega jezika. Odmev tišine, IIL 9:18.
-	(2001), Znakovni jezik in kultura gluhih. Odmev tišine, III, 6:5.
A. Redžepovič (1995), Odrasli gluhi in naglušni v Sloveniji. Ljubljana: DAN.
J. SÁR1 (1994), íntegráció és szegregáció együttélése a hallássérült gyermekek érdekében.
Gyógypedagógiai szemle, XXII, 3: 180-187.
Z. SućuR (1995), Koncept socijalne isključenosti. Revija za sociajlnu politiku, 2, 3: 223-230.
М. Trbanc (1996), Socialna izključenost: koncept, obseg in značilnosti. V: I. Svetlik (ur.). Kakovost
življenja v Sloveniji. Ljubljana: FDV.
Vlada RS (2000), Program boja proti revščini in socialni izključenosti. Ljubljana: MDDSZ.
309