SLOVENSKO-RUSKI SLOVAR*
Ni treba pripovedovati o velikanskem pomenu in vlogi dvojezičnih slovarjev, posebno ne dandanašnji, ko stiki med narodi in izmenjava dosežkov narodnih kultur postajajo vse širši in raznovrstnejši. Potreba po dobrih dvojezičnih slovarjih raznih jezikov se zdaj čuti ostreje kot kadarkoli prej. Sestavljanje slovarjev je delo, ki zahteva veliko truda, pretanjenosti in odgovornosti. Zal se vprašanja praktičnega slovarstva v jezikoslovnih krogih le redko obravnavajo. Veliko slovarskih izdaj ostane brez vredno-valne razčlembe in ocene, čeprav je oboje za spopolnitev slovarskega dela zelo važno. Tak poseben pretres zasluži naš v drugi izdaji izšli Slovensko-ruski slovar.
Po zelo približnem štetju je bilo v njem prvotno okrog 30 000 slovarskih gesel. V predgovoru k novi izdaji sestavljavec pripominja, da je v primeri s prvo »tako glede besedišča kakor glede rekel znatno pomnožena«. Količina besed je narasla za približno eno desetino prvotnega obsega: v prvi izdaji je bilo npr. 291 besed na C, v drugi pa 319. Glavni del gradiva je bil prenesen v novo izdajo brez sprememb. Ko govorimo o kolikostnih značilnostih, je seveda treba upoštevati dejstvo, da je besedni zaklad jezika brezmejen, obseg nove izdaje pa — namenjene praktični uporabi — vselej omejen. Kljub temu je mogoče samo obžalovati, da J. Kotnik, ko je v slovar že sprejemal lekseme tipa geodezija, geoiizika, germanist, germanistilia, ni imel za potrebno spraviti vanj take besede, kot so npr. benešlii, besedišče, celitev, civil, gorši (gorji), ja, javljali, kanali ja, konec, (predlog), trome ja, turščina, turški itd.
V novi izdaji je za razliko do prve zaznamovan naglas slovenskih besed, »kar ,naj olajša praktično rabo tudi morebitnemu ruskemu uporabniku slovensko-ruskega slovarja«. To je zelo dragoceno. Slavisti v SSSR se zmeraj bolj zanimajo za kulturo slovenskega naroda. Slovenski jezik se obenem s srbskohrvatskim in makedonskim predava na filozofski in zgodovinski fakulteti moskovske univerze. Dobro bi bilo, ko bi se potrebe neslovenskih uporabnikov upoštevale ne le pri naglasu (tu bi bilo treba, mimogrede povedano, zapisovati tudi premičnost naglasa), ampak tudi pri drugem. Smiselno bi bilo ponuditi še slovnično oznako slovenskih leksemov, kakor je to v Slo-vensko-srbskohrvatskem slovarju S. Škerlja in njegovih sodelavcev. Sedaj pa je Rus, ko odpre Kotnikov slovar, prisiljeni ugibati, kakšnega spola so npr. samostalniki kot bol, cilj, kist, snov itd., kako napraviti oblike sedanjika iz nedoločnikov, kakor so bati se, stati, dejati itd.
• Sestavil dr. Janko Kotnik. 2. izdaja. Ljubljana, 1967.
262
v sodobnem slovaroslovju se posveča velika pozornost, ustroju slovarskega geselnega sestavka: v njem se morata jasnost in jedrnatost izražanja družiti s polnostjo pomenoslovnega in slovničnega obvestila. V tem pogledu zasluži Kotnikov slovar več očitkov kot pohval. Sestavljavec tega slovarja premalo vešče uporablja inventar leksikografskih sredstev in prijemov, deloma nedosledno, tj. ne docela funkcionalno, uporablja ločila (vejico in podpičje), številke itd. Na str, 558 beremo: sreda 'seredina; sreda' in sredina 'seredina, sreda'« Ni jasno, zakaj je v drugem primeru uporabljena vejica (seredina — centr, sreda — okruženie), in ne podpičje. Ali na str. 506: rozina 'izjuminka, Izjum' in 'roža, 'roza cvetik'; v drugem primeru bi bilo ruski besedi treba ločiti drugače, ne z vejico, ker imata različen pomen. Pri večpomenskih besedah J. Kotnik pogosto podaja zveze in fraze, ki ponazarjajo in pojasnjujejo posamezne pomene. 2al pri nekaterih geslih taki primeri niso neposredno za ruskimi besedami, s katerimi so povezani; to otežuje branje in pojmitev slovarskega sestavka. Prim, npr.: tečaj 'hod, tečenie; kurs; semestr'; (pri vratih) 'petlja; poljus'; vrednost po tečaju 'stojnost po kurzu'; kolebanje tečaja 'kolebanje kursa'; južni tečaj — 'juznyj poljus... itd.
V slovarju skoraj niso uporabljene stilistične vrednovalne oznake, in nevtralno besedišče se ne loči od narečnega, zastarelega ipd. Npr. dete 'ditja, rebenok': na prvo mesto bi bilo treba postaviti 'rebenok' kot stilistično nevtralni izraz in označiti 'ditja' kot knjižno. Ali: bosti 'kolot', bosti' — drugi glagol je arhaičen; jablan 'jablonja, jablon' '
— oblika 'jablon' je narečna in bi jo bilo kot tako treba zaznamovati ali pa sploh izpustiti; čakalnica 'zal ožidanija, ožidal'naja', garderoba ,. .. garderobnaja razdeval'-naja' — tako 'ožidal'naja' 'razdelval'naja' nista značilni za sodobni knjižni jezik in jima je treba dati omejevalne oznake.
Razumljivo je, da si je J. Kotnik prizadeval najti za vsak slovenski leksem natančno rusko istopomensko besedo, in po več besed tam, kjer je mogoče. Navadno se mu je to posrečilo ali pa je vsaj zadovoljivo, če je slovenska beseda enopomenska ali pa ima en sam popoln ruski ekvivalent. Za to ni treba navajati primerov, saj je gradivo, ki nam ga navaja sestavljavec slovarja, v glavnem zanesljivo. Koristneje je posvetiti pozornost nekaterim nenatančnostim, ki jih je pri ponovni izdaji mogoče odpraviti. V vrsti primerov so se sestavljavčevi pozornosti izmuznile ruske besede, ki so ekvivalenti danih slovenskih leksemov. Tako najdemo v slovarju ded 'deduška' — vendar tudi Rusi govorijo 'ded', samostalnik 'deduška' pa je stilistično obarvan, medtem ko 'ded' ni; četrtletje 'četvert' goda' — tieba bi bilo reči 'kvartal'; čutara 'bakljažka; manežka' — najbolj uporaben ruski ekvivalent je 'fljaga, fljažka'; pik — namesto 'užal, užalenie' bi bilo treba navesti 'ukus' (obenem naj povem, da je ta beseda uporabljena na drugem mestu, tj. pri gadji): prosveta 'prosveščenie, kul'tura' — umestnejše od 'kul'tura' bi bilo 'obrazovanie'; prosvetni delavec 'prosveščenec' (gl. prosveten) — ruski samostalnik ni stilistično nevtralen, zato bi ob njem morala biti pripomba 'dcjateli (rabotnik prosveščenija) obrazovanija'; internist 'vrač po vnutrennym boleznjam' — rusko je to 'terapevt'.
Niso zmeraj dobro podani ekvivalenti mednarodnih besed (evropeizmov): bar 'nočnoe kafe, bufef — tudi po rusko je to 'bar'; detektiv 'agent sysknoj policu, syscik'
— lahko se reče tudi 'detektiv'; nasprotno pa je beseda 'defenziva', ki je navedena kot eden izmed ekvivalentov slovenske besede-de/enziva, ruskemu jeziku tuja. Nepravilno je prevedena slovenska rutina, ker ima ruska 'rutina' drug pomen. Slovenska beseda je večpomenska in ima v ruščini nekaj ekvivalentov, ki pa jih sestavljavec med sabo pogosto ne razmejuje (ali jih skoraj ne razmejuje) in se različni pomeni ne diferencirajo ali pa so izraženi le deloma. Navedimo nekaj primerov:
— pravi 'pravyj, prjamoj; pravil'nyj, vernyj' — v taki navedbi pridevnikov ostane resnični pomenski krog slovenskega pravi in ruskih ekvivalentov zelo nejasen. Ruski 'pravyj' pomeni desen in tisti ki ima prav, 'prjamyj' pa je raven (npr. ravna črta). J. Kotnik ne navaja ekvivalentov za pravi npr. v takih besednih zvezah, kot so pravo zlato, pravo ime, pravo prijateljstvo, tj. 'podlinnyj, nastojaščij, istinnyj',
— edin edinyj, edinstvennyj, soglasnyj'. Takoj se vidi, da se tu mešata dva pomena: 1) edinstvennyj' in 2) 'edinyj, edinodusnyj, soglasnyj'.
— deWe 'devočka, devuška; devica; vozljubljennaja, nevesta'. Pri takem zaporedju ruskih pomenov se izgublja to, kar je glavni ekvivalent slovenskega izraza dekle; v minimalnem sobesedilu je ruski ekvivalent tega slovenskega izraza 'devuška', stilistično obarvani pa 'devica'.
— dar 'dar, podarok; odarennost', talanty, sposobnost' ': Na prvi pogled je tu vse pravilno, toda obvestilo je nezadostno. Bralec mora vedeti, da slovenskemu dar, ki ima
263
dva pomena, odgovarja ruski 'dar' v obeh pomenih, tj. 1) 'dar, podarok' in 2) 'dar, oda-rennost'! To je značilno tudi za besedo jezik [jezik 'jazyk; reč'): 1) 'jazyk' (del telesa), 2) 'jazyk, reč', govor'.
— delo 'trud, rabota, delo, zanjatie' — treba bi bilo zapisati tudi pomen 'proizve-denie' npr. Dickensovo delo).
— vaja — ni zabeležen pomen 'repeticija' (v gledališču).
— proga — v prevodu ni zapisan pomen 'sinjak, krovopodtek'.
— V predgovoru J. Kotnik piše, da so v tej izdaji zaznamovana z naglasnimi znamenji le gesla, v slovarju samem pa ni zabeležen ta pomen slovenske besede gesic.
Ruskemu delu slovarja manjka pomoč kvalificiranega in pazljivega redaktorja, ki bi pomagal odpraviti nekaj leksikalnih napak in zveze, ki niso lastne sodobnemu ruskemu jeziku. Čudno je videti glagol filmovat' (gl. slovensko iilmati), pridevnik tele-vidnyj (slov. televizijski), dialektičeskij (slov. dialektičen, npr. jezik). V sodobnem jezika se z razliko uporabljata dialektnyj (redkeje dialektal'nyj) od samostalnika dialekt in dialektičeskij od samostalnika dialektika. Rusi praktično ne uporabljajo besede vyvozcik v pomenu 'izvoznik', navadno govorijo ne ot vremeni do vremeni (tj. 'od časa do časa'), ampak vremja ot vremeni, ne korol' na šahu (šah — 'kralj je v šahu'), ampak korol' pod šahom.
V ruskem besedilu je ostalo nepojmljivo veliko tiskovnih napak. Tako npr. bušiti 'tolvkat' namesto 'tolkat' (obenem bi bilo treba namesto nedovršne oblike navesti dovršno, tj. 'tolknut' ', dlan 'dolon' namesto 'ladon' ', doseg orgnja nam. 'ognja',- prim, še ¦goličeskij' nam.esto 'gotičeskij' ipd.
Seveda je in bo Kotnikov slovar nedvomno koristil tudi v svoji sedanji obliki tistim, ki se uče ruskega in slovenskega jezika ali pa ju raziskujejo. Toda da bi zadostili naraščajočim potrebam vse širšega kroga slavistov, tako tistih, ki se učijo, kakor tudi diplomirancev, bodo potrebne nove, popolnejše izdaje. Očitno bi bilo dobro izkoristiti izkušnje praktične leksikografije drugih slovanskih jezikov.
Vladimir Gudkov Univerza Moskva