SLOVENSKI ZBIRALCI IN RAZISKOVALCI
NEEVROPSKIH KULTUR V 19. STOLETJU
Pavla Štrukelj
IZVLEČEK
Avtorica, dolgoletni vodja Muzeja neev-
ropskih kulturv Coričanahjevčlanku osvetlila
zbiranje neevropskih predmetov od začetkov pa
do konca 19. stoletja pri nas. Opisala je
slovenske misionarje, pomorščake, diplomate in
popotnike, ki so kot prvi zbiralci in raziskovalci
postavili temelje neevropskih zbirk pri nas.
ABSTRACT
Theauthor, long-time head theMuseum
of Non-European Cultures in Coričane (a
department of the Slovene Ethnographic
Museum), in the article Slovene collectors and
researchers of non-European cultures in the
19th century describes the collections of non-
European artifacts in Slovenia from their begin-
nings to the end of the 19th century. She writes
of the Slovene missionaries, sailors, diplomats
and travellers who as the first collectors and
researchers laid the foundation for non-
European collections.
V starih listinah so ohranjeni podatki, čeprav nekoliko skopi, a izredno
pomembni, ker pomagajo odkrivati pomembne Slovence iz 19. stoletja. To so
tisti slovenski ljudje, ki so se na različne načine uveljavljali v tujini, predvsem z
namenom prispevati svoj delež k širjenju kulturnega obzorja Slovencev.
V 19. stoletju so v Evropi nastale velike spremembe na gospodarskem,
političnem in kulturnem področju, ki so vplivale tudi na življenje slovenskih
ljudi. Na splošno lahko trdimo, da je kulturna, umetnostna in znanstvena
dejavnost Slovencev v prejšnjem stoletju dosegala evropski kulturni razvoj na
nekaterih področjih. Kakor med drugimi evropskimi narodi se je tudi med
Slovenci zbudilo zanimanje za zgodovino in prirodoslovje. Izsledki raziskovanj
domačih in tujih znanstvenikov se kažejo v zbranem gradivu, ustanavljanju
muzejev, društev in prvih strokovnih revij.
V tem sestavku bomo obravnavali tiste Slovence, ki so bili prvi zbiralci in
meceni ob ustanovitvi muzeja v Ljubljani in med prvimi našimi raziskovalci
neevropskih kultur.
Nekateri med njimi so dosegli svetovni sloves. Po poklicu so si bili precej
različni: pomorščaki, diplomati, misijonarji - raziskovalci in popotniki. V
domovino so poslali ali prinesli manjše ali večje etnološke in arheološke zbirke

Slovenski zbiralci in raziskovalci neevropskih kultur
ali posamezne umetnine iz Afrike, Severne Amerike, Azije in iz otokov v Tihem
oceanu.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja tj. v času, ko je vladalo izredno zanimanje
za starine, so kranjski deželni stanovi začeli akcijo za ustanovitev deželnega
muzeja. Ustanovljen je bil leta 1821 z nalogo zbirati zgodovinsko in
prirodoslovno gradivo kot podlago za oblikovanje muzejskih zbirk. Osnovana
so bila tudi razna društva, katerih člani so bili plemiči, izobraženci, trgovci,
ljubitelji starin, meceni in drugi.
Prve etnološke in arheološke zbirke, posebno tiste, ki so bile prinesene iz
tujih krajev in dežel, so bile izredno zanimive in pomembne tako za muzejske
delavce kakor za slovensko javnost sploh. O tem gradivu so muzejski delavci
poročali še posebno natančno. V časnikih je bilo objavljenih mnogo člankov in
potopisov, ki so opisovali življenje in kulture prekmorskih ljudstev. V časnikih
Laibacher Zeitung in Illyrisches Blatt ter v nekaterih muzejskih objavah so stalno
poročali o darovih in nakupih za muzejski fundus.
Slovenski pomorščaki so pluli na ladjah z redno prekmorsko plovbo.
Njihova potovanja so se navadno začela in končala v Trstu. V prejšnjem stoletju
je imel Trst velik gospodarski pomen za slovensko zaledje; imel je razvito
ladjedelništvo in pristanišče, ki je pomenilo Slovencem vrata v svet. Tako
imenovana jamboma ali jarbolska cesta, po kateri je potekal glavni promet v Trst
(Pahor, 1981), je povezovala z morjem slovenske kraje iz notranjosti. Po njej so
vozili les za graditev ladij in potovali v Trst, kjer so se zaposlovali v
ladjedelnicah, posebno v zimskem času, ko ni bilo opravil na polju. Nekateri
mladi ljudje pa so postali mornarji v vojni ali trgovski mornarici. Pahor meni,
da je bilo teh mornarjev več, kakor mu je bilo mogoče dobiti podatke za drugo
polovico 19. stoletja. Pisani viri so namreč skopi in še niso popolnoma raziskani.
Doslej znani viri govorijo predvsem o tistih slovenskih pomorščakih, ki so se
šolali v Trstu ali v Benetkah in postali kapitani ladij ali drugi strokovnjaki v
pomorstvu in ladjedelništvu. Podatkov, ki bi poročali o navadnih slovenskih
mornarjih, Pahor skorajda ni dobil. Le en podatek v ohranjenih muzejskih virih
omenja navadnega mornarja. Takole je zapisano: "Klinar iz Radovljice,
nebodiga treba, seje vozil kot sluga z ladjo Novara okrog po svetu." Iz teh besed
sklepamo, da je omenjeni Klinar opravljal navadna dela na ladji in si tako
omogočil dolga potovanja po svetu.
Podatki, ki jih je zbral Pahor o zgodovini slovenskega ladjarstva in o
pomorščakih, so zelo dragoceni, saj obravnavajo Slovence, ki so delovali v
pomorski trgovini in ladjarstvu v preteklih stoletjih. Tako je npr. znan podatek
iz 18. stoletja, da je bil lastnik ladje baron Codelli, vnet propagator
merkantilizma. Omenjen je tudi Michel Angelo Zois iz Ljubljane, ki je verjetno
imel več ladij. V drugi polovici 18. stoletja je znan še baron Žiga Zois (Pahor 1969,
1979).
V preteklem stoletju so tu omenjeni slovenski lastniki ladij prispevali
pomemben delež k razvoju muzejske dejavnosti v Ljubljani. Umetnine in razni
etnološki predmeti so bili pripeljani s temi in drugimi ladjami iz tujih dežel in
darovani muzeju v Ljubljani. Ta prizadevnost slovenskih polmorščakov pri
zbiranju raznih etnoloških predmetov kaže, da so želeli tudi pri rojakih v
domovini zbuditi zanimanje za kulture iz daljnega sveta, s katerimi se bodo
lahko seznanjali na razstavah v muzeju.
165
Pavla Štrukelj
V starejših poročilih, ki govorijo o delu muzeja, je zapisano, da so domači
izdelki in umetnine iz Kranjske sicer poglavitni, vendar so enako pomembni
izdelki iz tujih dežel. Iz tega je mogoče razbrati, da je tedanji muzej v Ljubljani
že na začetku svojega obstoja nakazal oblikovanje muzejskih zbirk. Tudi kulture
z drugih celin naj bi bile enako prikazane kakor domače, kar bi v slovenski
javnosti zbudilo veliko zanimanje.
Kranjski deželni muzej v Ljubljani je že od začetka sodeloval z muzejem iz
Gradca. Ta je v prejšnjem stoletju izdal muzejska pravila (Arhiv NM, 1866), ki
so vsebovala posebno poglavje o zbiranju tako imenovane izvenevropske
antike. Muzej v Ljubljani je ta pravila dobil, in kakor kažejo stare listine, jih je
tudi upošteval. Ta pravila so shranjena v muzejskih aktih Narodnega muzeja iz
leta 1866.
Poleg pomorščakov štejemo med najstarejše slovenske zbiralce in
raziskovalce neevropskih kultur tudi misijonarje in diplomate, ki so opravljali
svoje delo v različnih državah in na raznih celinah sveta.
V 19. stoletju so bili pomembni za muzej v Ljubljani številni premožni
meščani, trgovci, plemiči, lastniki tovarn in drugi. Mnogi med njimi so imeli
dragocene starine in umetnine tudi iz neevropskih dežel. Sodelovali so ne samo
pri ustanovitvi muzeja, ampak so bili tudi prvi darovalci številnih etnoloških in
umetniških predmetov iz tujih dežel. Ohranjeni so pomembni zapisi in seznami
zbirk, ki so jih bogati donatorji v oporoki zapustili muzeju.
Zbirke nekaterih slovenskih pomorščakov so zelo heterogene in izvirajo iz
številnih dežel, v katerih so se ti ljudje seznanjali z nji hovimi kulturami in
življenjem. Potniki ali mornarji na ladjah so zbirali uporabne vsakdanje izdelke
pa tudi številne umetnine. Med te zbiralce in popotnike uvrščamo Mathiasa
Klinarja, ki je potov al okrog sveta na fregati Novara v letih 1857-59. V starih listi
nah je označen takole: "Kliner ein Radmannsdorfer Taugenichts fuhr als
Bedienter mit der Novara." Muzeju je izročil različne zanimive etnološke
predmete. V poročilu Kranjskega deželnega muzeja od 1. novembra 1858 do
konca 1862 je med muzejskimi pri dobitvami zapisana zbirka popotnika
Klinarja, ki izvira iz Šanghaja, Madrasa, z Nikobarskih otokov, z otoka Sikajana
(otočje Steward, Stewart, Id je na območju Salomonove skupine otokov) in z
otočja Sandwichs (Havaji). V muzejski glavni knjigi je ta zbirka vpisana leta 1894.
G. Perčič, kapitan avstroogrske trijambornice Beautiful Star Fes, je plul ob
afriških obalah, kakor je razvidno iz ohranjenih arhivskih listin. Podatek iz leta
1881 vsebuje sporočilo, da je tovarnar Ivan Baumgartner s Studenca pri Ljubljani,
uvoznik posebnega tropskega lesa, posredoval v zvezi s to afriško zbirko, da jo
je Perčič daroval muzeju in jo tudi pripeljal s trgovsko ladjo iz Gabona v zahodni
ekvatorialni Afriki, s katero je vozil tropski les v Trst. V arhivski listini so vpisani
prineseni predmeti, ki so pripadali plemenu Pahouin (Fang), vendar ne vsi, kot
je razvidno iz glavne knjige muzealij leta 1894. V tej knjigi obsega zbirka več
izdelkov tega plemena, kar lahko pomeni, da jih je Perčič večkrat prinesel. Do
sedaj znani podatki o tej zbirki so precej skopi in tudi ni mogoče povedati kaj
več o zbira cu. Poleg etnološke zbirke je Perčič daroval muzeju še slovar
Dictionnaire fran^ais-pongone, izdan v Parizu leta 1877.
Pomorščak Mladič, o njem je znan le priimek, je bil c.k. zastavnik linijske
ladje. V muzejski knjigi je označen: "Mladič k.k. Lin. Schiffsfähnrich". Po
prinesenih izdelkih sodimo, da je prav tako plul ob afriških obalah. Etnološka
166
Slovenski zbiralci in raziskovalci neevrtjpskih kultur
167
zbirka izvira namreč iz Maroka, Lagosa (Suženjska obala), s Slonokoščene obale,
iz Kamenina in iz Južne Afrike (Kapland). Muzejski vpis predmetov je bil
opravljen leta 1895, vendar je zbirka starejša.
Leta 1897 je c.k. kapitan korvete Vrtove ("Vrtove k.k. Corveten Capit.")
prinesel molitvenik, napisan na palmovem listu v pisavi pali, iz pagode Dagon
v Rangunu v Burmi (diptihon). Iz Madrasa v južni Indiji pa je deset čatovnih
listov, nanizanih na vrvico. Dežele, iz katerih so podarjeni predmeti, pričajo o
Vrtovčevi linijski plovbi.
Zbiralci, ki so darovali muzeju posamezne predmete ali manjše zbirke,
prinesene iz prekomorskih dežel, a sami niso potovali, so bili na razne načine
povezani s pomorščaki ali pa so se ukvarjali s pomorsko trgovino. V to skupino
uvrščamo že imenovanega Johanna Baumgartnerja, častnega člana
zgodovinskega društva in muzejskega mecena, ki je v letih 1870-1875 dal muzeju
manjšo etnološko zbirko, čeprav je bila ta v muzejski knjigi zapisana šele leta
1894. Podaril je tudi košček rumenega lesa (gelbholz) iz Maracaiba v Kolumbiji.
(Ta košček lesa je bil ves preluknjan od termitov.)
Ohranjena listina iz leta 1870 obsega volilo dr. Heinricha Coste in njegove
sestre, ki sta podarila muzeju razne umetnine; seznam teh predmetov je priložen
listini. Leta 1885 je Flora, sestra že imenovanega Coste, dala muzeju tudi nekaj
afriških etnoloških predmetov iz vsakdanjega življenja.
Med prvimi zbiralci jih je tudi nekaj, o katerih so znana le imena. Darovali
so le posamezne umetnine z azijske celine. Med njimi je bil na primer Thomas
Plushk iz Beljaka, okrožni glavar in gubemijski svetnik. Leta 1836 je dal muzeju
knjigo (diptihon) z dvanajstimi kitajskimi barvnimi slikami na riževem papirju.
Profesor Vest, ki je umrl leta 1834, je prinesel ta album slik iz Amerike leta 1833
ali 1934. Leta 1933 je dal Karel Baron Smledniški sedem kitajskih kipcev iz
slonovine in lesa; leta 1867 Ana Kartner kitajske čevlje, leta 1885 Finzi iz Trsta
kitajske figurice in posodice iz salovca, dr. Franc Zupančič z Dunaja pipo za opij
in torbici, baronica Barbara Rechbach kitajski glavnik, trgovec C. Karinger več
kitajskih predmetov in leta 1899 Müllner indijski prstan za nožni palec. Iz
Smoletove zapuščine je muzej prejel leta 1894 veliko kitajsko skledo, okrašeno z
žanr skimi prizori.
V 19. stoletju so bili izredno dejavni pri zbiranju muzealij iz neevropskih
dežel tudi nekateri slovenski diplomati v službi nekdanje avstrijske države.
Zanimali so se za zgodovino, kulturo in značilnosti vsakdanjega življenja
prebivalcev dežele, v kateri so delovali. Med temi Slovenci je posebno znamenit
generalni konzul Anton Lavrin ("Der kk. Gubemialrath und österreichische
Generalkonsul in Aleksandria Anton Ritter von Laurin"), je več let služboval v
Aleksandriji. Številne arhivske listine, ki so ohranjene, poročajo o njegovi izredni
dejavnosti pri zbiranju in pošiljanju naravoslovnih in kulturnih predmetov iz
Egipta. Leta 1838 je zapisano v poročilih Kranjskega deželnega muzeja, da je
Lavrin poslal razne rastline v Trst lekarnarju dr. Biasolettu. Leta 1844 je prišla
druga, še bolj zanimiva pošiljka, leta 1848 pa zaboj školjk in morskih rastlin iz
Rdečega morja. Vso to zbirko je Lavrinu daroval francoski raziskovalec Portier.
Leta 1843 je Lavrin poslal manjšo etnološko zbirko iz vzhodnega Sudana. V
ohranjeni listini je natančen seznam predmetov in njihova osnovna
dokumentacija. Danes so ti predmeti sestavni del obširne zbirke črnskih plemen
iz območja Zgornjega Nila. Lavrinova pošiljka obsega bojno opremo črnskega
Pavla Štrukelj
poglavarja Šeik- Gundaru Nuba, ki ga je ujel in razorožil Ahmed Paša; in nakit
črnskih žensk. Z isto pošiljko je Lavrin poslal še 18 kosov nagačenih kolibrijev
in drugih ptičev. Pošiljko je pripeljal baron Herbert z vojno ladjo Marianna, ki
je plula iz Aleksandrije v Trst.
Najbolj pomembna in zanimiva pošiljka iz leta 1846, kar jih je Lavrin poslal,
je bila egiptovska mumija. Obenem je poslal tudi nagačenega krokodila. Vso
pošiljko je Lavrin spet naslovil na dr. Biasoletta v Trst, ki je preskrbel zaboje in
prevoz v Ljubljano. Leta 1847 je poročal o tej znameniti poši jki Ilirski list.
O poslani egiptovski mumiji Sah'sah'ta so bili objavljeni številni članki v
časnikih in v drugih publikacijah. Darovalec Lavrin pa je dal o njej te podatke:
Egiptovska mumija v krsti je dobro ohranjena, pred njim je ni še nihče odprl.
Poslikana je s hieroglifi, na pokrovu ima rezljano podobo. Krsta je iz
sikomorovega lesa; napisane so tudi njene mere in priloženi predmeti. Posebej
je omenjen sveti skarabej z razprostrtimi krili na prsih umrlega (scarabaeus
sacer). Po podatkih darovalca so mumijo našli blizu kipa Memnona v Tebah,
umrli pa je bil eden izmed duhovnikov častilcev Amona Raja.
Članek o prineseni egiptovski mumiji v Ilirskem listu leta 1847 je vseboval
predvsem razlago o poteku balzamiranja in o pomenu grobnih skulptur,
položenih v krsto. Zanimivi so tudi podatki, ki govori jo o stroških balzamiranja
in o tem, da si krsto iz sikomorovega lesa lahko privoščijo le premožni ljudje.
Končno vsebuje članek tudi nekaj podatkov o zgodovini balzamiranja v starem
Egiptu.
O zbirki drobne plastike, ki je bila običajen grobni pridatek v egiptovskih
piramidah, so izredno skopi podatki, posebno kar zadeva slovenske zbiralce.
Do sedaj raziskana poročila in arhivski zapisi so pokazali, da je zbirko
egiptovske grobne plastike in nekaj primerkov koptske keramike daroval
muzeju C. Vetter, glavni konzul v Aleksandriji v drugi polovici 19. stoletja.
Prvotno so bile te skulpture pripisane Lavrinu, sedaj pa je pojasnjeno, da ni
bil on darovalec.
Zbirka egiptovske drobne grobne plastike v muzeju obsega predvsem figure
Ušebti in amulete. Poleg njih je tudi nekaj pokrovov kanop. Ti predmeti izvirajo
večinoma iz prvega tisočletja pr.n.š. in so jih uporabljali v pogrebnih obredih.
V muzejski egiptovski zbirki je tudi stopalo mumificirane človeške noge.
Muzeju ga je daroval dr. Ivan Švegel šele leta 1934.
Tudi drugi slovenski zbiralci so darovali muzeju primerke staroegiptovske
drobne grobne plastike: Zupančič, geometer iz Zadra, je prispeval dve plastiki,
V. Smole je dal več manjših skulptur in ogrlic, I. Pirschitz je prinesel nekaj figuric,
koptsko keramiko, mumificiranega ptiča Ibisa in nekatere druge predmete,
Apolonia Droll je dala tudi nekaj primerkov koptske keramike.
V poročilu Deželnega muzeja v Ljubljani za leto 1890 so podatki o zbirki
koptskih tkanin. Tedaj je muzej kupil 52 koptskih tkanin, ki izvirajo iz 4. do 7.
stoletja. Zbirko teh tkanin je temeljito proučila D. Zelinka (Situla, 1963). Muzej
je te koptske tkanine odkupil od slikarja Karla Blumauerja iz Linza, dr. Bock pa
jih je našel in odkopal v Zgornjem Egiptu.
V prejšnjem stoletju so bili pomembni slovenski zbiralci muzealij in
raziskovalci v tujih deželah tudi misijonarji. Ti so delovali na več celinah. V
Severni Ameriki pri Indijancih Očipve in Otava na območju Gornjega in
168
Slovenski zbiralci in raziskovalci neevropskih kultur
Michiganskega jezera so bili med prvimi Evropejci trije slovenski misijonarji, ki
so zbrali izvirno etnološko zbirko pri imenovanih avtohtonih skupinah in
raziskovali njihov jezik in način življenja v tistem času. Ti misijonarji so bili: škof
Friderik Baraga, Franc Pire in Ivan Čebul. Leta 1836 se je Baraga prvikrat vrnil
v domovino in je s seboj prinesel izvirno zbirko umetniško izdelanih predmetov
iz vsakdanjega življenja Indijancev Očipve in Otava.
Poglavitni vir o tej muzejski indijanski zbirki so objave v Ilirskem listu. Že
leta 1837 je ta list objavil seznam Baragovih in Pirčevih darovanih predmetov.
O pošiljki Franca Pirca je na voljo malo drugih virov in listin. Pirčeva kamnita
sekira, ki je bila med Baragovimi predmeti, je napisana na koncu seznama. Pire
je poslal druge indijanske predmete kasneje. Leta 1842 je Ilirski list natisnil v
stolpcu "Misijonska poročila" Pirčevo pismo kanoniku Paušku v Ljubljano. V
njem se misijonar zahvaljuje za poslane darove in pripominja, da pošilja nekaj
indijanskih predmetov. Ko je Ilirski list obja vil leta 1844 nov seznam
neevropskih predmetov, prispelih v muzej, je na koncu tega poročila omenil že
razstavljeno indijan sko zbirko Barage in Pirca.
O misijonarju Ivanu Čebulu in o predmetih, ki jih je prinesel, je na voljo prav
tako malo virov. Leta 1873 se je Čebul vrnil v domovino in tako menimo, da je
tedaj prinesel indijanske predmete. To dokazuje tudi naslednja objava v
tedanjem časniku. Med muzejskimi arhivskimi listinami za leta 1871-1877 je
shranjen tiskan seznam predmetov, darovanih muzeju, ki je bil objavljen v
Laibacher Zeitung (MA, 1871-1877). Pod št. 41 so navedeni indijanski predmeti
misijonarja Ivana Čebula.
Prvi muzejski popis razstavljene indijanske zbirke je bil napisan v
Dežmanovem vodniku leta 1888. V njem so omenjeni vsi trije misijonarji kot
zbiralci in pošiljatelji teh indijanskih izdelkov.
Zbirka indijanskih plemen Očipve in Otava obsega orožje, orodje, prometna
sredstva, kose oblačil, okrašene z raznobarvnimi biseri in aplikacijami. Obrtni
izdelki kažejo izredno lepe izdelke iz lubja ameriške breze, ki imajo okraske iz
vlaken ježevčevih bodic. V zbirki, ki je temeljito proučena (Štrukelj, 1974), so tudi
pleteni in leseni izdelki ter glasbilo.
Zbirka muzejskih indijanskih predmetov je bila zbrana v času, ki že označuje
ameriško kolonialno zgodovino. V 19. stoletju so se indijanska plemena
zagrizeno borila za svojo zemljo. Skušala so ohraniti deželo svobodno in si tudi
priboriti pravico odločati in voditi pogajanja o dodeljevanju ozemlja pri
ameriških oblasteh. Nepravilno ravnanje prvih evropskih naseljencev pa je
povzročilo načrtno uničevanje indijanskega prebivalstva in njihove kulture ter
izseljevanje v puste in nerodovitne kraje. Vsi ti boji, ki so se razširili na
indijanskem ozemlju že v času delovanja prvih slovenskih misijonarjev, so
vplivali na njihovo pionirsko raziskovanje in misijonsko poslanstvo.
Za pošiljanje indijanskih izdelkov slovenskih misijonarjev imajo zasluge
tudi rojaki v domovini. Predvsem je tedanje muzejsko vodstvo v Ljubljani želelo
povečati začetno muzejsko gradivo tudi z izdelki iz prekmorskih dežel.
Slovenski misijonarji v severni Ameriki pa so menili, da bodo zanimivi
indijanski izdelki gotovo privabljali obiskovalce v muzej. Muzej je te predmete
razstavil že leta 1844.
Friderik Baraga je bil prvi slovenski misijonar v deželi Indijancev Očipve in
Otava in prvi naš raziskovalec njihovega življenja. Bil je prav tako med prvimi.
169
Pavla Štrukelj
ki so začeli proučevati indijanski jezik. Napisal je zelo pomembni deli - slovnico
in slovar Indijancev Očipve in Otava (Baraga 1850,1853). V letih 1835 in 1836 je
napisal pet knjig, in sicer tri v očipvejskem jeziku, eno slovensko in eno nemško
knjižico, ki jo je prevedel tudi v francoski jezik. V teh knjižicah je Baraga opisal
življenje ne samo očipvejskih in otavskih kupin, ampak tudi življenje drugih
severnoameriških Indijancev (Baraga, 1837).
Misijonar Pire pa je učil indijanske prebivalce, kako naj se ukvarjajo s
poljedelstvom in sadjarstvom. Leta 1845 je napisal katekizem z obširno razlago
v otavskem jeziku; tiskati je dal tudi sedemdeset nedeljskih pridig. Leta 1855 je
izdal knjižico o zgodovini in življenju Indijancev v severni Ameriki. Poleg tega
je napisal še nekaj drugih knjig. Leta 1873 se je vrnil v domovino in umrl v
Ljubljani leta 1880.
Misijonar Janez Čebul je bil zelo priljubljen med Indijanci. Znal je očipvejski
jezik, bil je pevec, pesnik in godbenik. Strogo je nastopil zoper prodajanje žganja
Indijancem in skušal doseči več pravic zanje pri tedanjih ameriških oblasteh.
Med slovenske raziskovalce misijonarje uvrščamo tudi Ignacija
Knobleharja, ki je v 19. stoletju živel in deloval v vzhodni Afriki. V Rimu je
študiral zdravilstvo, anatomijo, fiziologijo in botaniko. Učil se je več jezikov
(razumel jih je 14). Leta 1845 je končal bogoslovje. Organizacija v Rimu, ki je
pripravljala duhovnike za misijone, je Knobleharja najprej določila, da bo odšel
v Perzijo ali v severno Indijo. Kasneje so njegovi predstojniki spremenili ta sklep
in so ga poslali v vzhodno Afriko.
Leta 1847 je Knoblehar odpotoval najprej v Sirijo in v Palestino, nato je šel v
Aleksandrijo in v Kairo, kjer je pripravil vse potrebno za potovanje v Kartum.
Leta 1849 je od potoval iz Kartuma na jug, in sicer s trgovsko ladjo po Belem Nilu
na ozemlje svobodnih črnskih plemen. Leta 1850 se je prvič vrnil v Evropo in na
Kranjsko. S seboj je prinesel bogato zbirko etnoloških predmetov, ki so pripadali
etničnim skupinam Bari, Čir in Šiluk, in jo daroval muzeju v Ljubljani.
Knobleharjeva vrnitev iz Afrike je zbudila med Slovenci veliko zanimanje.
V dnevnem časopisju je bilo objavljenih več člankov, ki so opisovali
Knobleharjevo delo v Afriki in poročali o prineseni afriški zbirki.
V Knobleharjevem času so bile politične in gospodarske razmere v
vzhodnem Sudanu zelo neurejene. Posebno trgovina s sužnji in trgovina s
slonovimi okli, ki je bila predvsem v rokah Arabcev, je avtohtonemu
prebivalstvu prizadela ogromno krivic. V 19. stoletju je bilo v tem delu Afrike
naseljenih že dosti Arabcev, vojsko pa so sestavljali Turki, Albanci, Arabci in
sudanski črnci. V mestu Kartumu je bilo tudi nekaj Evropejcev. Južno od
Kartuma so ob Nilu proti ravniku prebivala svobodna nilotska ljudstva. Turški
in arabski trgovci so prihajali do črnskih plemen predvsem zato, da bi dobili
slonovino in sužnje.
Koje Knoblehar potoval še dalje proti jugu med svobodna črnska plemena,
seje moral prvič peljati na vojaško-trgovski ladji do ozemlja, ki so ga obiskovali
trgovci, potem je pot nadaljeval sam s tremi ladjami. Prišel je do otoka Lumutat
na Belem Nilu, ki je že na 4 stopinje 50' od ravnika. Knoblehar se je spoznal z
nekaterimi črnskimi rodovi, ki do tedaj še nikoli niso videli belih ljudi. Tako je
bil slovenski misijonar Knoblehar prvi, ki je v Sudanu prodrl do približno 4
stopinj severne širine.
170
Slovenski zbiralci in raziskovalci neevropskih kultur
Spričo neurejenih političnih razmer pod turško-egiptovsko oblastjo v
vzhodnem Sudanu in gospodarskega izkoriščanja tega ozemlja je treba še bolj
poudariti Knobleharjevo humano delovanje in raziskovanje, ki ga je opravil pri
črnskih etničnih skupinah na območju Nila.
Knobleharjeva potovanja po reki Nil so bila vsestransko zanimiva. Leta 1849
je misijonar prvič potoval po Belem Nilu. Na tej poti je spoznal arabsko ljudstvo
Bakara in pleme Dinka. Na otokih na reki Nil je videl naseljene Šiluke, še eno
skupino Bakara in Dinka. Po nekaj dneh plovbe je Knoblehar prispel do
strnjenega ozemlja Šilukov, ki je štelo približno sedem tisoč vasi. Ob izlivu
manjše reke Soba ta seje seznanil z etnično skupino Nuerov in kmalu še nekoliko
južneje s plemenom Kik. Od tu dalje je Knobleharjeva odprava nadaljevala
potovanje čez močvirje Bahr el Ghazal in dalje na jug. Na poti je misijonar
spoznal mnogo črnskih skupin, na primer plemena Heliab, Bor, Dunje, Gva,
Atvet, Vaja, Madar, Lov in Arol. Vsa ta imena si je Knoblehar napisal v dnevnik,
kajti prav v teh krajih je nameraval začeti misijonsko delo in znanstvena
raziskovanja.
Ko je potoval po reki še dalje na jug, je spoznal plemeni Bari in Čir. Ustavil
seje pri Barijcih, se seznanil s poglavarjem Nigilo in se z njim začel pogajati, da
bi na njegovem ozemlju ustanovil misijon. To potovanje je končal neko iko dalje
na jugu, v vasi Logvek.
Namen številnih Knobleharjevih potovanj po Nilu ni bil samo spoznati
avtohtono prebivalstvo, temveč tudi priti do izvira te reke. Na prvem potovanju
mu to ni uspelo, zato se je leta 1850 vrnil v Kartum. Leta 1852 je odposlal dve
tovorni ladji z raznimi potrebščinami v deželo Barijcev, sam pa je potoval s
svojimi sodelavci na ladji Jutranja zvezda in prispel leta 1853 v Ulibari in
Gondokoro. Tam seje izkrcal in začel s sodelavci zidati misijonsko hišo.
Po ponovni vrnitvi iz Kartuma v Gondokoro je Knoblehar odpotoval še dalje
na jug v vas Tokiman, ki leži pod hribom Logvek, in na otok Lumutat. Tako je
na tem potovanju po Belem Nilu prišel južneje kot v letih 1849-50 in še južneje
kakor raziskovalca d'Amaud in Werne. Otok Lumutat, ki gaje odkril Knoblehar,
je bil raziskovalcem Nila dolgo časa najjužnejša znana točka v tem delu Afrike.
Leta 1857 je Knoblehar zadnjič potoval po Belem Nilu. Po vrnitvi v Kartum
je odpotoval v Evropo. Leta 1858 je umrl v Neaplju.
Etnološka zbirka vzhodnosudanskih plemen Bari in Čir je v muzeju
najstarejša afriška zbirka. V nekdanjem Kranjskem deželnem muzeju je bila ta
zbirka ena prvih iz tujih dežel, ki je bila tako številna in načrtno zbrana. Zaradi
svoje izvirnosti je zelo pomembna za spoznavanje prvotnih nilotskih kultur.
Zbirka obsega orožje, kovaške priprave, izdelke za pokrivanje in krašenje telesa,
glasbila, glinaste tobačne pipe in druge uporabne predmete. Železni izdelki
nazorno kažejo staro kovaško obrt pri Barijcih.
Knobleharjeva afriška zbirka v muzeju je proučena, o njej pa je napisana
temeljita razprava (Štrukelj, 1968).
Knoblehar ni samo pošiljal dragocenih geografskih in prirodoslovnih
podatkov iz teh afriških krajev ustanovam na Dunaju in v Ljubljano, ampak so
izredno pomembni tudi njegovi etnološki zapisi (Knoblecher, 1851).
Etnološke zbirke iz tujih dežel, ki jih je Kranjski deželni muzej prejel v 19.
stoletju, so zaradi svoje izvirnosti izredno dragocene in sodijo med pomembno
zgodovinsko gradivo zadevnih kultur. Poudariti moramo, daje tedanji muzej v
171
Pavla Štrukelj
Ljubljani pridobil med prvim gradivom prav etnološke zbirke iz severne
Amerike in vzhodne Afrike. Indijanska zbirka Očipve in Otava je bila prva in je
dala podlago za nastanek oddelka neevropskih kultur v našem muzeju. Afriška
zbirka plemen Bari in Čir pa je bila ena prvih, ki je bila tako številčno in načrtno
zbrana.
UTERATURA
F. Baraga 1837.
Geschichte, Character, Sitten u. Gebräuche d. Nord-amerikanischen
Indier, Laibach.
F. Baraga 1850.
A Theoretical a. Practical Grammar of the I Otchipwe Language. The
Language spoken by the Chippewa Indians, which is also spoken by the
Algonquin, Otawa and Potawatomi Indians with little difference, Detroit.
F. Baraga 1853.
A Dictionary of the Otchipwe Language, explained in anglish, Cincinnati.
Illyrisches Blatt 1836.
Priloga Thomas Plushk, Laibach.
Illyrisches Blatt 1844.
Lavrin, Laibach.
Illyrisches Blatt 1847.
Lavrin, Laibach.
KnoblecherI.(Klun)1851.
Reise auf dem weissen Flusse. Aus d. Original-Manuscripten d.
General-Vicars von Centrai-Afrika, Laibach.
Laibacher Zeitung 1851.
Knoblehar, Laibach.
Museal Acten 1864-1870.
Dr. E. Costa u. dessen frau Schwester, NM, Ljubljana.
Museal Acten 1864-1870.
Muzejski pravilnik iz Gradca, NM, Ljubljana.
Museal Acten 1871-1877.
Izi Laibacher Zeitung - B 41: Antiquitäten u. ethnographische gegenstände
- Čebul, NM, Ljubljana.
Museal Acten 1881.
Baumgartner. Die Neger bei Gabun werden daselbst Pahouins oder auch
Ba Fans genant (Perčič). NM, Ljubljana.
M. Pahor 1969.
Sto let slovenskega ladjarstva 1841-1941.
M. Pahor 1979.
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših
deželah (1812-1941). Slovensko morje in zaledje, zbornik 43.
M. Pahor 1981.
Po jambomi cesti... V mesto na peklu.
F. Pierz 1855.
Die Indianer in Nord-Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebräuche, St.
Louis, Mo.
P. Štrukelj 1968.
Afriška zbirka vzhodnosudanskih plemen Bari in Čir v SEM, SE XX,
Ljubljana.
272
Slovenski zbiralci in raziskovalci neevropskih kultur
P. Štrukelj 1974.
Etnološka zbirka severnoameriških 1 ndijancev Ojibvva iz 19. stoletja v SEM,
SE XXV-XXV1, Ljubljana.
Uradni akti 1843.
Stanovski arhiv, DAS, Ljubljana.
D. Zelinka 1963.
Koptske tkanine, Situla 6, Ljubljana.
SUMMARY
SLOVENE COLLECTORS AND RESEARCHERS OF NON-EUROPEAN
CULTURES IN THE 19TH CENTURY
The article deals with the first Slovene collectors and researchers of
non-European cultures, who were predominantly seamen, diplomats,
missionaries and travellers and who brought back from their journeys
ethnological and archaeological collectors' items.
19th century Europe was undergoing extensive changes, many of these also
in the field of culture. A number of museums were opened and following the
general trend, the Regional Museum of Camiola was also founded as far back
as 1821. It became the first institution of its kind and its collections included not
only items from the fields of ethnology, history, natural history and archaeology
originating from these parts, but also acquisitions belonging to various
non-European cultures. It was that material that was especially carefully
reported on by the museum staff and many articles and travelogues describing
the life and cultures of other continents found their way into various
publications.
The men who were the first to present the museum with a large number of
artefacts of non-European origin were the ship-owners and merchants Baron
Codelli and Baron M. Angelo Zois. Another collection of such items was donated
to the museum by the captain of a merchant ship G. Perač, who collected them
during his voyages along the African coast.
A further successful collector was the traveller Klinar, who collected his
items in Asian countries, as well as on the islands of Melanesia and Polynesia.
The collection of the museum's non-European items was further enriched
by the collection originally owned by Dr. Heinrich Costa, who spent a
considerable part of his life on the island of Nauru (lying between the Solomon
and Gilbert Isles). In the year 1870 he bestowed his acquis! tions on the Camiolan
museum.
Among Slovene diplomats serving in the former Austro-Hungarian Empire,
A. Lavrin, Consul General in Alexandria, deserves special mention since he sent
back to his native country not only items of natural science interest, but also
some exhibits originating from Old Egyptian cultures (including a mummy) and
a collection of items originating from eastern Sudan.
In 1890 a rich collection of Coptic fabrics was bought by the museum from
the Linz-bom painter Karel Blumauer.

Pavla Štrukelj
Of equal importance as collectors of non-European artefacts were some
missionaries who spent long periods of time living among indigenous peoples
of different continents. Among these special attention should be paid to Bishop
Friderick Baraga, Franc Pirc and Ivan Cebul, who lived and worked among the
Indians of North America as far back as the first half of the 19th century and
who brought back or sent home from their journeys collections of indigenous
tools, arms, clothing and handicraft.
Ignacij Knoblehar, who found his home and carried out research among East
African tribes, first returned to Europe in 1850 bringing back to Camiola a rich
collection of ethnological artefacts he had found among the Bari, Čir and Šiluk
tribes.
It is well worth mentioning that the Regional Museum of Camiola of that
period acquired among its very first collections precisely the above-mentioned
ethnological artefacts from non- European countries which later served asa basis
for the formation of the Museum of Non-European Cultures at Goričane.
174