Slovenska matica že vrsto let izdaja prepoznavno serijo mestnih knjig, v kateri je do zdaj izšlo štirinajst naslovov, vsak od njih pa je skozi zgodbe in pričevanja zgrajen kot prerez mestnega razvoja in dosežkov njegovih prebivalcev ter služi kot pomemben dokument časa. Kot petnajsta v zbir­ ki se, v uredniškem izboru pesnika, esejista in prevajalca Uroša Zupana, urba nim krajinam pridružuje še Trboveljska knjiga s podnaslovom Lepljenka o mestu v času in prostoru, s katerim se v grobem že izrisuje zasnova dela, ki kot literarni kolaž prinaša raznolika besedila, vse od spominske proze in poezije do etnoloških raziskav ter celo kuharskih receptov in stripa. Na samem začetku knjige stojita krajša odlomka besedil, od katerih prvi prinaša sinopsis zaslišanja (“V Trbovljah je (…): revolucionarno de­ lavstvo, revolucionarni proletariat, revolucionarni pozdrav in fantje po­ šiljajo dekletom revolucionarne poljubčke.”), medtem ko drugi pripada lokalnemu pisatelju Ludviku Mrzelu (“Nekaj nenavadnega je, kako goreči lokalni patrioti so Trbovci – kjerkoli so se srečali v svetu, takoj so že takrat nastopali v enotni fronti, pa naj so bili politično še tako vsaksebi.”), oba Foto: Robert Carrithers Aljaž Koprivnikar Trboveljska knjiga. Lepljenka o mestu v času in prostoru. Izbral, uredil in spremno besedilo napisal Uroš Zupan. Ljubljana: Slovenska matica, 2020. 1462 Sodobnost 2020 Sprehodi po knjižnem trgu pa ne glede na jedrnatost že nosita eno bistvenih identifikacijskih točk tokratnega izbora, in sicer povezavo mesta z revolucionarnostjo. Ta je ob podobah Trbovelj kot industrijskega kraja ter manifestacije premoga in krvi proletariata običajno globoko zasidrana v zavesti običajnega prebi­ valstva Slovenije, toda takšni stereotipizaciji se uredniška selekcija tudi učinkovito upira. Že v Zupanovem uvodnem besedilu Zlati prah namreč naletimo na docela intimistično statično brezčasje (“Konstantno posut in namočen v zlati prah podobe, ki pripada otroštvu, a je brezčasna, podobe, ki pripada socializmu, čeprav že počiva zapuščen na smetišču zgodovine, čakajoč na ponovno vstajanje.”) oziroma percepcijo minevanja časa zno­ traj doživljanja posameznikovega okolja. Podobno izkušnjo z individualne pozicije s svojo spominsko prozo nadaljuje tudi prva slovenska poklicna pisateljica Mira Mihelič, ki pa nas prek svojih sorodstvenih vezi uvaja v pre­ biranje kronik meščanskega življenja v sicer proletarskem živežu mesta. Intimistični kontrast se ob tem izkazuje kot posebno dobrodošel, saj lahko večino besedil iz prvega dela knjige uvrstimo v čas pred drugo svetovno vojno ter v območje socialnega realizma oziroma proletarske literature, ki sta namesto posameznikovega izkustva veliko raje povzdigovala kolektiv­ no, kar je ob opisih življenja opaziti tudi v izbranih delih Toneta Seliškarja in Mileta Klopčiča. Slednjima se na časovni premici pozneje pridružujejo “lokalni avtorji”; ob Ervinu Fritzu in njegovem neposrednem besednjaku realistične poetike izstopa Ludvik Mrzel, ki je v izboru predstavljen z od­ lomki ekspresionistične pravljice, v kateri opisuje izkoriščeno ljudstvo in nastop Boga, revolucionarni razplet zgodbe pa sarkastično prikaže člove­ kovo nemoč nasproti kapitalu. V navezavi na imena velja poudariti, da urednik selekcije avtorjev ne gradi izključno med tistimi, ki so rojeni v Trbovljah ali so tam odraščali, temveč tudi med tistimi, ki jih na mesto veže zgolj imaginacija ali kakšna posredna vez. To je med drugim vidno pri Srečku Kosovelu in Ivanu Can­ karju; prvi je v knjigi zastopan s svojim znamenitim zagorskim predava­ njem Umetnost in proletarec, drugi pa se z nekoliko šaljivim pismom kaže precej drugačen kot v ustaljenih predstavah, a se ta podoba hitro zresni z odlomkom iz povesti Kurent, ki prinaša za Cankarja značilni temi slo­ venskega naroda ter narodotvorne pozicije umetnika. Z izmenjavanjem velikih in manjših imen slovenske literature Zupan mesto in njegove prebivalce v minevanju časa učinkovito prikaže raznoliko in poglobljeno, pohvaliti pa je treba tudi zavesten preplet literarne fikcije in vsakdanjega izkustva, s čimer besedila pridobijo širši domet. To se sko­ zi celoto knjige na eni strani vzpostavlja ob težaškem, fizičnem življenju 1463 Sodobnost 2020 Trboveljska knjiga. Lepljenka o mestu v času in … Sprehodi po knjižnem trgu znotraj industrijskega mesta, katerega srce je rudnik, na drugi strani pa s pričevanji o povsem navadnem preživljanju mestnih prebivalcev. Izku­ šnje slednjih pridejo bolj do izraza v drugem delu knjige, ko se iz štiride­ setih in petdesetih let prejšnjega stoletja po časovni premici premaknemo nekoliko bližje današnjemu času, pri čemer pa v mestu, v katerem je bil odbit prvi fašistični nastop krvavih orjunašev in v katerem se je zgodila prva gladovna stavka v socializmu, revolucionarnost ne popušča. To je razvidno predvsem ob retroavantgardi znotraj skupin Laibach in IRWIN ter ob preoblikovanju tradicije v novo umetnost (“Premog in kri. Motivi rudnikov Trbovlje, ki oglenijo pod orjaškim bremenom zgodovine. Premog in kri. Kri rudarjev, pretočena v simbol, kri slikarjev revolucije, ki so verjeli v svoje delo, v organski spoj umetnosti in nove ideologije rešitve,” pravi Tomaž Brejc v prispevku Rdeči revirji – IRWIN), ki je vzniknila v Trbovljah, sicer pa drugi del izbora v večji meri prestopa v zapisovanje generacije dedičev revolucije, a vendar s pop kulturo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja že pripadajoč drugačnemu svetu. Takšno literarno preiskovanje ter prevpraševanje duhovne identitete mesta je z literaturo, bližjo sodobnosti (Tomaž Šalamun, Rudi Švabič, Veronika Dintinjana, Jani Guna, Aleš Gulič, Uroš Zupan in drugi), sicer količinsko zastopano v manj­ ši meri, a vseeno prikaže Trbovlje v njihovem spreminjanju in duhovni statiki. Posebno dobro se to izkazuje v Zupanovih besedilih Visoko poletje na provincialnih bazenih in Zanzibar, v katerih avtor razvija zase značilno nostalgijo po nečem, kar je bilo, hkrati pa prinaša vprašanja o samoumev­ nosti sodobnosti in jutrišnjega dne. Podobno raznovrstno zasnovo je moč videti tudi drugod, denimo v pr­ vič knjižno objavljenem delu Janija Guna, ki dodaja atmosfersko sliko počasnega pronicanja popularne kulture in kapitalizma v tedanjo socia­ listično družbo, ali pa v odlomku Žabe v vodnjaku, v katerem Rudi Špan piše o trboveljskem posebnežu; ob poetičnih beležkah pa se razgrinja tudi osebnost mesta, podkrepljena z lokalnimi anekdotami in posebnostmi. Slednje Zupan premišljeno vzporeja še na dveh ravneh. Literarnim delom se kot vezni element pridružujejo etnološki teksti Jane Mlakar Adamič ter kuharski recepti, ki ne odražajo le razvoja mesta, temveč slikajo trbovelj­ sko specifiko bivanja in način življenja tamkajšnjega prebivalstva. Monografijo bogati obsežno likovno gradivo. Tudi umetniška dela iz­ menjaje prinašajo podobe od industrije do akvarelov poetičnega realizma, njihov slog pa sega vse od analitičnega kubizma do moderne fotografije. Pohvaliti je treba uredniško premišljeno postavitev besedil; čeprav knji­ ga ni urejena kronološko, od enega literarnega dela k drugemu prehajamo 1464 Sodobnost 2020 Sprehodi po knjižnem trgu Trboveljska knjiga. Lepljenka o mestu v času in … organsko, posamezne zgodbe med seboj povezujejo detajli, pogosto pa se pojavi tudi potujitveni efekt, na primer takrat, ko na eni strani zagledamo prizore skrajne lakote, na drugi pa pričevanja o kolinah. Na tak način se celota izkazuje kot učinkovit preplet raznolikih literarnih slogov ter žanrov v mešanju literarnega in obliterarnega materiala, ki prinaša medgeneracij­ sko izkustvo v mestu “nekaj deset kilometrov iz Ljubljane, kjer biva čisto drugačen svet. Sestavljen iz vidnih in prepoznavnih plasti mnogih časov; prelom stoletja, trideseta, štirideseta, socializem, tržno gospodarstvo. Vse te plasti stojijo druga na drugi in druga ob drugi v nekakšnih pretresljivo zabavnih aranžmajih, kot v nekakšen posmeh tistim, ki se jim zdi, da vedo, kaj je njihov čas,” pravi Eda Čufer v Vrtoglavem ptiču … Trbovlje s takšno zasnovo pridobijo razsežnost individualnih izkušenj, so “sajaste in blat­ ne, kakršne je videl Ivan Cankar v Kurentu, in bleščeče in svetle, kot jih je videl Ludvik Mrzel v Bogu v Trbovljah, in bedne in ponosne, o kakršnih je pripovedoval Peter Mlakar (…), Trbovlje (…) Uroša Zupana so zlate in brezskrbne (…)”. Izbor v marsičem navdihuje Ljubljanska knjiga, po kate­ ri je prevzet kriterij zbiranja literarnih del, vidna pa je tudi navezava na antolo gijo zasavskega pisanja z naslovom Šarabanka: utrip Revirjev v pesmi in prozi. S Trboveljsko knjigo je Zupan v velikem zamahu opozoril na veli­ čino Trbovelj. Ob tej se urednik sicer pogosto otožno ozira v preteklost, a je hkrati zazrt tudi v morebitno bolj svetlo prihodnost pomembnega, a nekoliko spregledanega mesta, kjer se je nekoč vonjalo premog, danes pa tam zrak diši po akacijah in španskem bezgu. 1465 Sodobnost 2020 Trboveljska knjiga. Lepljenka o mestu v času in … Sprehodi po knjižnem trgu