27"
419
PESMI Ni ko  Grafenauer
MRTVA POKRAJINA
Opustelo drevje se je zgrbilo vase,
skrita žalost postilja v njem.
Zrak je molčečen
v višinah.
In svetel hlad rosi
z umirajočih zvezd v dolino, nad katero je noč
zložila svoja črna krila.
V votlih prsih dreves
so včasih gnezdile ščebetajoče ptice
in je bilo slišati
zelene činele, pošepetavanje listja
v vetru.
Kako so drhtela drobna srca žuželk,
kako so se razpredale koreninice hrepenenja v ljudeh
in njihove temne oči
je kakor srh
prešinjala pesem.
Ne pripovedujte ničesar o tem.
Dobro je. Ptice
se bodo vrnile v temnem valu
in drevje bo neopazno odložilo s sebe
beli vodeni blišč.
TIHI SMO IN OBČUTLJIVI
Čez črna okostja dreves
se ne potoči več šumenje,
kakršnega so nam jeseni darovale.
Trd mir počiva
na runu posušenih trav.
Polnoč je med ptiči.
Smrt je legla na palubo pokrajine.
Bili so dnevi,
ko sem videl
listje
nasmejano v travi in plivkajoče ptice
v zelenem mraku dreves.
Videl sem
večerno sonce med vejami (za očmi
mi je vstajalo novo sonce, svetlejše od onega).
Videl sem
noči uperjene vame 7. očesci kresnic in
svetli dim mesečine
v zraku.
In pred njimi,
pred neizrekljivimi nočmi tiste jeseni,
je pokleknila moja duša.
ODPRI SE KAKOR PESEM
Pesem je bila
polna ptic in zrak je drhtel
od nežnega pozvanjanja
njihovih kril. Pesem je bila najina,
a so jo ptice odnesle s seboj.
Kaj bova
brez svojih pesmi, ki niso bile dosti večje od tišine
in ne tako prozorne kakor duša.
Kaj bova
brez svojih pesmi.
420
Bodi ti
moj žalostni september,
da te bom ljubil in zraven pisal
(zdaj v tem skobcu samote)
najino novo pesem.
Bodi premrla ptica
v mojih rokah
in jaz bom dober s teboj,
tako dober s teboj.
LIRA
Dobro je, če si
neznaten list, z nežnimi ustnami dneva ljubkovan.
In si prav majhno pozorno uho, da občutiš
matico tišine, ki se ves čas povrača na najmolčečnejši cvet.
Tih si,
kakor so zvezde vznotraj in vse,
kar se s skrivnostmi omejuje, tudi smrt.
A v duši skrivaš pesem kot prvino, ki se
spreletajoče oglasi ob prvem
tenkem vzgibu vetra.
421