►Stvarjenje Bog je vstvaril ljudi in Č. o veku je dal Bog um, de v svoj živež obrača, ne iifii mmm/4 s podobami /"SO za mladost, starše in učenike, l poslovenjene is nemških bukvic % ot\ Monakovskiga di-užlva zoper mučenje Wval na svitlo dane pod vodstvam Kneza Edvarda Saksonsko-Altenburžkig Vojvoda Saksonskima. Opomba sa bravze. Ker fe novi flavjanfki pravopif tudi med nam §lovenzi vfaki dan bolj rasfhirja, fino fe ga tudi mi v teh bukvizah poflushili. Bravzi slovenfkih »kmetijfkih in r oko del f k ih N o viz« ga she davnej posiiajo in ga bres vfe fpotike berejo, ker je sa vfaziga zhloveka prav lahak. Vef raslozhik noviga pifanja od fiariga v fhefterih zherkah ob Hoji: c fe bere kakor ftari «, pofiavim cerkev beri zerkev s fe bere kakor tiari [, pofiavim sever beri fever,^ z- fe bere kakor tiari s, pofiavim zima beri sima. §trefhiza v nad c, s, k naredi, de ni treba h sraven r, s, * pifati, namrezh : c fe bere kakor tiari %h , pofiavim čutim beri z h uti m, s fe bere kakor tiari /*/«., pofiavim šiba beri fhiba, * fe bere kakor tiari sli, pofiavim žena beri sli e na. Pri branji she vezhidel befeda da, kakfhen je zherke glaf. Kdor eno tiran bukviz pozhali prebere, she sna drugo tiran prezej gladko brati. II. Nespametni mo/,. Neki mož si je prideležil ali poerbal od svojiga stričnika voz in dobro rejeniga konja. To je bilo nje¬ govo bogastvo. — Konja vprega, vozi žita in druzih jestvin v mesto in si z njim lep denar persluži, z kterim si lahko boljiga živeža omisli. Pa na enkrat se v njim lakomnost zbudi, in misli si: „Dans sim z svojim konjem dva goldinarja zaslužil; pač lepo bi bilo, ako bi ta denar ves moj bil, scer pa moram vsakdan skoro trideset krajcarjev za klajo dati, ker je oves drag. To mi je preveč. Pa čimu je neki konju oves? Saj je tudi s senam lahko zadovolen, in tako bo meni veliko več ostalo." Kakor je rekel, tako je storil. Le pičlo je potlej s senam kermil konja in ga vedno veči težo voziti silil. Ko ni hotel hitro zadosti iti, so tepeži oves, ki ga ni več dobival, domestovali. Kaj se zgodi ? Silno močni konj zmirej bolj slabi in zad- • Ilič ga mož tudi z pretepanjem ni mogel persiliti, de bi po navadi velike teže vlekel. Neumnež pa ne spo¬ zna tega, in še huji ga pretepa. Nezmernost nevsmi- Ijeniga ravnanja in pomanjkanje živeža sta ubogiga konja ob vso moč pripravila, torej na zadnje mertev na tla pade. Nadloga moža je bila zdaj velika. Na sredi ceste je — konj pa mertev — in ker ni mogel terga dohiteti in ni denara imel, je bil persiljen tudi on tisti dan stradati. Ali kako se mu je še le v pri¬ hodnje godilo ? Kdo mu je potlej žito na terg vlačil ? Al ni bil mož s svojim nevsmiljenjem zlo nespametin ? III. Poredna fantiča. Poredna fantiča sta psa vjela. „Konja z njim igrajva, reče eden. „Pes naj bo konj; jest bom ko- čijaž in ti bodi gospod.“ Veliko veselje jima je bilo. Kužek pa, se ve de od tega nič ni zastopil, in torej jima tudi ni vgodil. Za tiga voljo razkačena, sta jela uboziga psička pretepati, de je cvilil. To sliši mož, čigar je pes bil , tje biti, zgrabi eniga tih porednih fantičev, in do dobriga ga ošeška. Ko je fante jo¬ kal , mu reče mož : „A1 meniš, de se psu, ki ti nič žaliga storil ni, tepež bolj perleže? 1 ' Druziga pa, ki jo je bil potegnil, policii na znanje da, kjer je tudi kmalo svoje plačilo prejel. Pozneji se nič več kaj taciga od teh dveh malih hudobnežev slišalo ni. IV. Terdoserčnost. Ančika je ptička v dar dobila. Snažna živalca ji je neskončno veselje delala, in velikrat zakliče An- čika: „Kako ljub in dober, kako lep in vesel je pač moj ptičik!" Pa kmalo je mikanje po novosti minilo, in velikrat je ptičku jesti in piti dati pozabila. Eniga dne pa mertev v kletki leži. Stradanje ga je bilo vmo- rilo. „lVo, saj je tudi prav, de je mertev" reče ter- doserčna Ančika „vedno sim mogla paziti in vsak dan ga kermiti; to je bilo dolgočasno." Nje mamka ta govor slišati, so se zlo žalili, in ker so eniga dne po opravilih na kmete šli, zaprejo Ančiko vstanico, ji dajo igrač, pa nič jesti. Lakota je kmalo otroka težavila, in kadar mamka zvečer duri odpro, joka Ančika in pravi: „Pa, ljuba mamka, zakaj ste pozabiti mi kaj jesti dati? Sej sim bila zaperta, in sama si nisim mogla po nič iti.“ „„Predolgočasno mi je bilo na to misliti, tebi kej jesti dati,““ ji odgovorijo mam¬ ka. Ančika je dobro spoznala pomen tega odgovora, in s solzami obljubi, nikoli več ponemarno kake živali mučiti ali terpinčiti. V. Povračilo. Neka vdova je imela sina, ki je bil poln hude volje in nespremišljenosti, in je tedaj malokdaj prev- daril, kar je storil. — Eniga dne najde v germu per pokopalisnim zidu gnjezdo z malimi ptički. De bi ga pobral, se skozi germovje splazi, in ko je roko po njim stegnil, mu mati ptičkov z žalostnim cvičanjem proti ferli, svoje mladiče braniti. Smeja se deček, ter reče: „Le čakaj, ti bom kmalo zakuril“ — mahne po nji, in res ubogo živalico zadene, de mertva na tla pade. „Zdaj pridi in brani svoje mlade,“ se pači sme- haje malopriden fante. Malo mescov po tem mu umerje njegova dobra mati. Sam je bil zdaj in nikogar ni več imel. En sosed ga k sebi vzame. Per temu je mogel težke dela opravljati, in je velikokrat liudo pretepau bil, včasih tudi po nedolžnim. „A1 me nihče ne brani! Oh, de bi pač moja mamka še živeli," je dostikrat zdihoval, in skoro vsak dan je jokal in kleče molil na grobu svoje matere. Ko je enkrat iz poko- pališa šel, spet germ vgleda, v kterim je pred dve¬ ma mescama mlade ptičke uzel, in njih mater ubil. Težko mu ta spomin na serce pade, zakaj zdaj v svoji revi je spoznal pravično strahovanje Božje za nevsmiljenje, ki ga je do nedolžnih, od Boga stvar- jenih žival imel. VI. Vsmiljeiije. Bil je nekdaj dober deček po imenu Tone. Eniga dne pride ves vesel domu, ker je bil pevskiga ptiča vje). Poka/,e ga svoji materi in ji pove, de mu je njegov prijatel svetoval, ptiču obe očesi izbosti, de bo po tem raji pel. Pa ravno ta čas gre memoslep mož, ki ga je psičik vodil. Ubogi pevic je bil, ki je svoje petje z goslinim glasam družil in tako ljudi razvese¬ ljeval, de so mu kak krajcar podarili. S tim denaram si je pa kruha kupoval. Dobri Tone je poln vsmiljenja svojo mater mili dar za vboziga moža prosil. Mati mu z veseljem prošnjo dovolijo in mu reko: „ Tvoj e vsmiljenje s slepim možem me zlo veseli. Ali meniš pa, de ubogi ptiček ki si ga ravno zdaj vjel in ob prostost pripravil, ni tudi tvojiga vsmiljenja vreden ? In zdaj si mu še clo hotel poslednjo dobroto — svet¬ lobo oči — vzeti, de bi te njegovo petje bolj ve¬ drilo? Se ne boš bolečine, ki si jo zapušeni stvari storil, vedno spomnil, kadar ga boš peti slišal ?“ Jo¬ kaje Tone mater objame , in ptiču nič žaliga ne stori Kako zlo se je pa Tonček čudil, ker je ptič čez ne¬ kaj dni, desiravno ne oslepljen, peti začel. „Kako more biti to?“ vpraša Tonček svojo mater. „„Le ne- vsmiljenje in neumnost sta tebi ostudni svet dala ptiča slepitimu odgovore mamka. VII. Vpreženi pes. Janezek, dober, miloserčen otrok sreča s svo¬ jim učenikam težko obložen voziček, ki ga je pes v mest vleči mogel. Uboga žival je veliko terpela; od žeje je pes zeval, jezik iz ust molil, in je bil tako vpehan, de je komaj še iti mogel. Tudi pogostno pre¬ tepanje štoraste dekle, ki je na vozičku sedela, je bilo zastonj. Ubogi pes je svojo poslednjo moč napel, pa ni hotlo iti dalje. To divjaško ravnanje je dobrimu Janezku silno hudo delo , in njegov učenik so ne- vsmiljeno deklo prav dobro okregali. Le ojstro opo- minjevanje jo je zamoglo primorati, de je iz voza stopila, psu se odpočiti dala, in težko breme sama vleči pomagala. Ko sta po tem učenik in njegov re- jenic svojo pot dalje šla, je rekel Janezek: „Zdaj še le čisto spoznam, de to, kar je za eno žival lahko delo, je za kako drugo težko in nenaravno." ^Re¬ snična je ta — odgovore učenik — vol, ki ga tamle plugu perpreženiga vidiš , vleče svoje breme lahko , ker je njegov močan život h timu pripraven. Ravno tako lahko vleče konj, ako se ne sili, preveliko težo vleči, kar se pač velikokrat zgodi. Živalske moči smemo po pameti in permeri per delu rabiti, in ako jim per tem tudi, kar je prav, klaje dajemo, bodo vedno močne in zdrave ostale, nam dobro služile ino se , kakor je modri stvarnik zapovedal, svojiga živ¬ ljenja veselile. Vlil. Hapčno vsmiljeuje. Marta je imela šest psov, ktere je z nar bolj¬ šimi jedmi pičala, čebljala in čezmerno mehkotno osker- bovala. „Saj so le Božje stvari !“ je rekla, ko je svoj v kavo (kafe) pomočeni kruh med lene živali delila. Ko je pa kak star, ubog mož na nje duri prišel, jo ubogajmo prosil in se v joku svojih brhkih potreb ob¬ tožil, ga je ojstro in brezdušno z besedami „pojdi z Bogam“ odpravila.—• „Moj Bog, kaj je beračev? Saj se ne more vsim dati; sama imam komaj zadosti pre- živiti se.“ Tako je govorila Marta, kolikorkrat jo je kaki potreben za Božji dar nagovoril. Al pa ni imela prav? Kratko nikar! Kako de ne? Al nima družba zoper mučenj e ž ivine namena živalim živ¬ ljenje varovati in polajševati? Saj je Marta po volji te družbe ravnala.— Nikdar ne, moj otrok? Ne muči, ne ranuj, ne ubivaj nikakoršne živali brez po¬ trebe, ne perkrajšuj ji potrebne pice! Leto hoče družba; pa ne de bi se živali razvajale, omehku- žvale, al celo z žlahtnimi jedmi pičale, in de bi se v pernico pokladale, ktere veliko tavžent ljudi nima. Kdor zamore ljudi v silah in nadlogah brez vsiga vsmifjenja gledati, živali pa tako brezumno meh- kuži, kakor Marta, leta ne ravna po volji družbe zoper mučenje živali. Ona hoče le nepotrebno divjanje in nevsmiljenje do živali odverniti; to je njeni namen. IX. Osmla konj. Kori je vidil na travniku mlade lepe konje ša¬ lili se, in skakati. „Jest bi hotel precej tudi tako ve¬ selo žrebe bitisi misli. ,,IIudo bi se ti takrat go¬ dilo mu reče njegov stric. „Kakd je to?“ vpraša Kori. Stric mu odgovori: „ Poslušaj, kako se je ne- kimu konju godilo. Ko je žrebe bilo, je skakalo in šalilo se po travniku več ko dve leti. Po tem se je začelo privučevanje. Bičanje je dalo zali živini konec mladosti čutiti. Ko je bil konj privučen, ga je visoki gospod za velik denar kupil. Košat je nosil imenitniga jezdeca, in bilo mu je prav dobro streženo. Čez nekaj let ga je kupil neki oficir, in v boj je mogel iti. Truda in težkih ur je tu dovelj doživel; veselja svoje mla¬ dosti zdej ni veliko več vžival. Vender je svojiga gospoda serčno nosil, in ura v boju neki dan z enim skokam življenje otel. Pozneji je naš konjiček eno oko zgubil, in oficir, desiravno ga je rad imel, ga je zavoljo tega nekimu posojevavcu konj prodal. Malo ovsa, dela pa zadosti je dobival. Jezdeci so mučili uboziga konja brez vsmiljenja, de so se radovali. Otogel je na eni nogi — in potem je bil mestnimu ko- čijažu prodan. Ob vetru in dežju, v vročini in mrazu je mogel na terdirn tlaku (flaštruj stati, de so se mu koljena vse všibile. Zraven tega je pa še po- mankanje kerme terpel in hudo pretepali bil. Pa kmalo ni mogel več. Zadnič ga je en voznik za malo goldinarjev kupil, in je še huji z njim ravnal. Slep, kruljev in zmedlen je le komaj težo vlačil, in na zadnje revno konec vzel.“ Korelna je ta povest v serce ganila, in prešlo mu je vse veselje , žrebe biti. X. Zvezano tele. Kako veselo je pač danes vseje rekel Andrej čik svojimu očetu eniga vročiga poletniga dne. „Kako veselo goveda skačejo , kako gibčno se žrebeta ša¬ lijo ; oh, in kako lepo in prijetno ptiči na drevesih pojo." „To me veseli — odgovori oče — de rad vi¬ diš, ko se tudi živali svojiga življenja veselijo. Med (eni govorjenjem srečata voz,, ki je bil ves s strašno zvezanimi teleti obložen; glave so jim čez lestvice visele. Ravno ta čas sta dva človeka eno tako tele na terde tla vergla. To je Andrejčka britko ganilo; ubogo živince je ječalo in skorej poginilo od žeje; jezik mu je vun molel, komarji in obodi so mu bili oči tako opikali, de so bile skoro vse zatekle. „Kako morete tako nevsmiljeno z ubogo živino ravnati — je Andrejčik voznike nagovoril — rešite jih vender le¬ tih terdih zavez." Tudi Andrejčkov oče jima je kri- vico, ostudnost in grešnost taciga mučenja ojstro pred oči postavil. „Kaj neki — je rekel eden teh divja¬ kov — nore kvante! sej je le živina, po naročji je javalne bomo nosili. Za mesnico je še dobra zadosti. „Med tem pogovoram se je drugi voz memo pe¬ ljal, na kterim so bile teleta le rahlo privezane, čver- ste in vesele viditi. Glavice jim niso čez voz visele. „Al bi ne mogli tudi vi tako storiti ?“ je rekel An- drejčik štorastim ljudem. „Ko bi taki bebci bili, ka- « kor ti,“ je bil odgovor. — Čez dve leti je vidil An- drejčik, kako sta una dva človeka, ktera je kmalo zopet spoznal, z na herbtu terdno zvezanimi rokami v ječo peljana bila. Ona sta bila namreč nevsmiljena in grozovitosti vajena, nekiga človeka hudo ranila in sta bila zavoljo tega sodnji oblasti izdana. XI. Terpfnčan konj. Zarobljen in nevsmiljen človek je mahnil po očesu konja, ki seje zastonj trudil, težko obložen voz iz jame izleči. Živina je mogla strašne bolečine ter- peti in od presiljeniga napenjanja, trudnosti, strahu in bolečine je na tla padla. Vender vse to ni terdo- serčniga ganilo, ki je v divjim serdu ubogiga konja tako dolgo pretepal, dokler ni po strašnim pretepanji primoran še enkrat kviško planil. Svojo zadnjo moč je poskusil, in togoten in perskajoč je hotel muče¬ niku pobegniti. Sem ter tje, naprej in ritnisko je ska¬ kal, in zadnič pade voz v jamo in vse, kar je na- loženiga bilo, v blato. Zdaj pa pretepanja ni konca ne kraja bilo. Iz gobca in nosa je konju kri derla, in razbito oko mu je skoro na pol iz očnic viselo. Pra¬ vična kazen (strafinga) za to nečloveško djanje pa nevsmiljenimu človeku ni odšla. Enkrat pride v pre¬ pir s svojim tovaršem, in ko ga je ravno hotel z de¬ belo palico mahniti, se ta mahljeju ogne, zagrabi ka¬ men , in ga mu, ravno ko je hotel na - nj planiti, na ravnost v desno oko verze. Velike bolečine je m (igel prestati, in oko je bilo za vselej zgubljeno. Zdej se je kesa poln spomnil , de je bil pred malo čašam svo- jimu ubogimu konju tudi eno oko izbil. Kakor je po- osdil, tako mu je bilo povernjeno. Priden učenik ni nikoli perložnosti zamudil, svo¬ jim učencam pregrešnost mučenja živali živo pred oči poslavljati, in jim stud do tega globoko v serca vtisniti. Perpovcdoval jim je enkrat v šoli, de so se ne davnej na Španskim in po nekterih drugih deželah ludje s tem razveseljevali, de so v nalaš zatd na¬ pravljene glediša bike, medvede in drugo divjo živino vkup zaperii, in eno v drugo huskaii in dražili, de je strašen boj vstal. On je razjasnil svojim pazlivim puslušavcam na kratko in na tanjko vse, kar se je pri tih nečloveških huskarijah godilo. Tedej reče eden zmed učencov: „Ali je mogoče, de so take dežele bile, v kterih so tako štorasti in grozoviti ljudje ži- veli?" „Kako srečni smo pač mi" je rekel drugi ,,de per nas ljudstvo tacih divjih veselic ne pozna." „,Ja v resnici se smete srečne soditi," je učenik dalej govoril „in svojimu modrimu vladarstvu se imamo za to zahvaliti." „„Ali so tudi v naši deželi kadaj take ostudne razveseljenja bile?"" vpraša tretji učene. „Ob- veseljevali so se— odgovori učenik — s petelinovimi bit¬ kami, z oskubljenjinii gosami i. t. d.; pa tudi te igre niso bile nič manj divje in grozovite, kakor bičje bitve in šuntanje medvedov!" Na dalje je pripovedal učenik svojim učeneam , kaj se je vse pri huskarijah petelinov, gos i. t. d. godilo, in nič ni per tem za¬ mudil, jim dobre nauke dajati. Vsi so se veselili, de so take ostudne mučenja v domovini prepovedane bile, in z enim glasam so učeniku obljubili, tudi sami no¬ bene živali b r e z potrebe in hudo voljno ne mučiti in moriti.