IVO TROŠT:
Zvonček bahač.
godaj spomladi se dvigne zvonček iz zemlje, se ba-hato ozira po snivajočem travniku, ki še ves pust in premrl komaj čuti žarkov pomladnega solnca, in kliče: »O, cvetice, mlade ve sestrice! Kako ste zaspane! Solnce se široko smeje z neba in vas vabi v veselo življenje. Kaj da se niste Še naspale, za-spanke?«
Druge pomladne cvetice so se šele prebujale iz ziniskega spanja in komaj so v snu čule mladega bahača. Kar se oglasi izpod bližnjega grma troben-tica, ki je s samo enim   očesom   gledala iz talne ruše: »Nam oeitaš, da smo zaspane. Koliko prej si se pa ti lani spravil spat kot me! Ali ne pomniš, kako si bil že hromoten, zaspan, star in malo več živ, ko smo me bistro gledale v božje solnce ter se košatile s cvetjem in zelenjem? Kdor dolgo spi, se tudi naspi.«
Zvonček je previdno povesil glavico, spoznal resnico in molčal.