PESMI
Federico  Garcia  Lorca
Ob dvajsetletnici smrti
 GLEDAL  SEM  SE  V TVOJIH  OČEH
Gledal sem se v tvojih očeh in  mislil na tvojo dušo.
Bel oleander.
Gledal sem se v tvojih očeh in mislil na tvoja usta.
Rdeč oleander.
Gledal sem se v tvojih očeh. Bila si mrtva.
Crn oleander.
POTEM
Labirinti,
ki jih ustvarja čas,
izginejo.
(Ostane samo puščava.)
Srce, studenec želja,
izgine.
(Ostane samo puščava.)
Slepilo zarje in poljubi izginejo.
Ostane samo puščava. Valovita puščava.
592
SONCEJEZAŠLO
Sonce je zašlo. Drevesa premišljujejo kakor kipi. Žito je že požeto. Kakšna žalost, kolesa ne črpajo več vode!
Pes 9 kmetije
bi rad pojedel Venero in laja vanjo: blešči se na svojem ljubezenskem polju kakor veliko jabolko.
Komarji, Pegazi rose, letajo v imirnem zraku. Velika Penelppa luči tke že jasno noč.
Hčere moje, spite, volk že priihaja, jagnjeta meketajo. 3^Je prišla že jesen, sestre moje?« pravi uvela roža.
Vsak čas pridejo pastirji s svojimi gnezdi
z daljne planine.
Deklice se bodo igrale pri vratih
stare kmetije.
Zadonele bodo ljubezenske pesmi,
ki jib hiše
že znajo na pamet.
GAZELA  NEPRIČAKOVANE  LJUBEZNI
Nihče ni razumel vonjave temne magnolije tvojega trebuha. Nihče ni vedel, da mučiš med zobmi kolibrija ljubezni.
Tisoč perzijsikih konjičkov je spalo na trgu, kjer je luna tvoje čelo, medtem ko sem stiskal štiri noči tvoj pas, ki je sovražnik snega.
5S   Naša sodobnost
593
Med sadro in jasminom je bil tvoj  pogled bleda vejica s semeni. Iskal sem, da bi ti dal, v svojih pršili slonokoščene besede, ki pravijo zmeraj,
zmeraj, zmeraj: vrt mojega smrtnega boja,
tvoje telo, za zmeraj ubežno,
kri tvojih žil v mojih ustih,
tvoja nsta brez luči zaradi moje smrti.
GAZELA   O   SPOMINU  NA   LJUBEZEN
Ne 0'dnesi svojega spomina. Ptisti  ga samega v mojih prsih,
trepet bele češnje
\' januarskem mučeništvu.
Svet hudih sanj me loči od mrtvih.
S srcem iz sadre trpim muke komaj odprte lilije.
Vso noč na vrtu
moje oči kakor dva psa.
Vso noč hitita
za kutinami strupa.
Včasih je veter tulipan iz strahu.
Bolan tulipan je zimska zarja.
Zid hudih sanj me loči od mrtvih.
Megla zakriva v molk sivo dolino tvojega telesa.
Na lokti srečanja
raste strupena trobelika.
Vendar pusti s\oj  spomin, pusti (ga samega v mcjih prsih.
594
ROMANCA  O  LUNI,  LUNI
Luna je prišla v kovačnico
v krilu iz narde.
Otrok jo gleda, gleda.
Otrok se zagleda vanjo.
V drhtečem zraku
zgane lutna z rokami
in razgali, poželjiva  in čista,
svoje pnsi iz trdega kositra.
»Beži, luna, luna, luna,
če bi prišli cigani,
bi naredili iz tvojega srca
verižice in bele prstane.«
»Pusti, otrok, naj plešem,
ko bodo prišli cigani,
te bodo dobili na nakovalu,
oči boš imel zaprte.«
»Beži, luna, luna, luna,
saj že slišim njihove konje.«
»Pusti me, otrok, ne ieptaj
moje poškrobljene beline.«
Konjenik se je bližal
in udarjal po bobnu planjave.
Otrok v kovačnici
ima oči zaprte.
Po oljčnem gaju so prihajali cigani, medenina in sanje. Glave so držali pokonci, oči so imeli priprte.
Joj, kako poje sova, poje na drevesu! Po nebu pa gre luna in pelje otroka za roko.
•V kovačnici jokajo' in kričijo cigani. Veter jo zagrinja, zagrinja. Veter jo zagrinja.
Prevedel Jože Udovič
595