Koncem preteklega leta se je v več člankih razmotrivalo o razpisu učiteljskili mest med vojno. Mnenja so se križala, a o tem nam danes ni treba več razpravljati, ker razpis mest je gotova stvar, samo ne vemo še, kako deželni šolski svet namerava zadevo rešiti in zelo se bojimo, da bo zopet protekcija igrala glavno vlogo. V 1. štev. »Tovariša« so bile navedene res lepe naredbe, po katerih bi se naj okraj. šol. sveti ravnali pri sestavi terna-predlogov, le žal,, da praksa kaže, da so vse te odredbe ostale na papirju. Ntša organizacija, ki nam je že toliko priborila, mora tudi tukaj poseči vmes, kajti zadeva se ntm zdi velikega pomena ne le za učiteljstvo, ampak tudi za šolstvo. S krivičnim postoptnjem odvzame se veselje do dela tudi najidealnejšemu učitelju ter se s tem ne oškoduje samo njega, ampak napredek šolstva sploh. Protekciji naj je enkrat konec ter se ozira pri podelitvi mest zgolj na starost, sposobnost in v tem oziru enakih pogojih tudi na dosedanja službena mesta. Ta ztdnja zahteva se bo zdela mogoče komu na prvi hip krivična, a uvidel bo upravičenost iz naslednjega. En tovariš je mogoče imel srečo, ter dobil koj prav lepo mesto, postal na tem definitiven ter dobil nazadnje še voditeljsko mesto.'Njegov tovariš je imel smolo, bil mogoče po kakem štipendiju zavezan prevzeti mesto v kake mzakotnem kraju, iz katerega vkljub vsemu prizadevtnju ni več raogel proč. Naši okrajni šolski sveti kaj radi nameščajo učitelja stalno tam, kjer je že nektj let začasno služboval. Tako se dogaja, da nekaterniki na dobrih mestih čakajo po več let stalnega nameščenja, dočim so drugi, da nimajo še večje zgube ,primorani se dati namestiti na slabših mestih, posebno še, ako nimajo protekcije. Okrajni šolski sveti rečejo, da že toliko let čaka na to mesto, naj ga ima, seveda se drugi lahko potem ubija celo svoje službovanje na zakotnih eno- in dvorazrcdnicah. Moje mnenje je, da bi sicer enakovredni prosilci, ki so do sedaj službovali na mestih s slabimi razmerami, morali imeti prednost pred onim, ki niso nikdar uživali dobrot tam daleč v zakotnih krajih na deželi. Tudi pri deželnem šolskem svetu imajo v tem oziru včasih čudne nazore. Vem za slučaj, da je deželni šolski svet dvomil, ali bi bil zmožen nadnčitelj, ki je do sedaj vodil nižje organizovano šolo v hribih ter dobil 10 pohvalnic za uspešno delovanje, voditi večrazredno šolo v trgu. Takim pomislekom, posebno pa še krivicam, ki jih provzročajo okrajni šolski sveti, mora biti konec, ker samo z lepimi besedami in papirnimi pohvalami se tudi najbolj idealen učitelj ne more zadovoljiti. Z načinom, kako naj postopa deželni šolski svet pri krivično sestavljenih ternapredlogih, ki ga je navedel člankar v 1. štev. »Učit. Tovariša, se strinjam tudi jaz. Krivice pa, ki so se dogodile, se dogajajo in se bodo najbrž tu v prihodnje dogajale, je treba javno pribiti ter o njih obvestiti tudi vodstvo Zveze, da lahko stori korake v odpomoč. Ako hočemo kaj doseči, moramo z dejstvi na dan; ponižno godrnjanje ze pečjo ne pomaga nič!