Glasilo Zveze sindikatov Slovenije V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Maijan Horvat vska enotnost Ljubljana, 21. julija 1989 številka 28, letnik 48, cena 5.200 dinarjev __________________________________________________________________________________________l Poletje v Ljubljani. Nič kaj veseli obrazi, pa naj gre za lokale, tržnico ali bolšji trg. Kaj dosti nasmeška ne bo tudi zaradi oživitve stare Ljubljane s kulturno-zabavnimi prireditvami. Kriza seje zazrla v nas. Slika: Sašo Bernardi Za 22. julij, dan vstaje slovenskega naroda, iskreno čestitamo! Na četrtkovem posvetu sindikalnega političnega aktiva Slovenije so naredili tudi prvo bilanco prizadevanj slndlkataprl oblikovanju sprememb slovenske ustave. Povsem normalno Je, da seje sindikalno vodstvo v vseh postopkih lotevalo te naloge z vidika položaja delavca ln vloge sindikata v razmerah tržnega gospodarstva, ekonomske demokracije ln večjih političnih svoboščin. Če na grobo povzamemo razmišljanje člana predsedstva RS ZSS Dušana Rebolja ob tej bilanci, m ob že objavljenem delovnem gradivu za predlog sprememb slovenske ustave, potlej smo lahko z doseženim zadovoljni, vendar bo kljub temu potrebno nekatere stvari še doreči ln storiti vse, da se uveljavijo. Med bistvenimi pridobitvami J e po Reboljevem mnenju drugačna opredelitev vloge sindikata v ustavnem besedilu, ki mu omogoča neodvisno vlogo, svobodno In prostovoljno združevanje delavcev v sindikate, kar J e bržkone priznavanje sindikalnega pluralizma in tudi najbolj ostra sprememba vloge neke družbenopolitične organizacije v ustavnem tekstu. To pomeni tudi, da sindikati delujejo svobodno, skladno s svojimi statuti ln da njihovega delovanja ni moč omejevati z zakoni ln statuti organizacij združenega dela. Doslej Je namreč država lahko s predpisi opredeljevala vlogo sindikata, področja ln smeri delovanja. Kaj to pomeni za doslej sprejeta zakonska besedila In še posebej statute podjetij,JeJasno kot na dlani. Spremeniti1 Mar ne? Sprejeti so tudi predlogi sindikata, ki omogočajo organom ZSS status pooblaščenega predlagatelja zakonov ln ukrepov v skupščinskem sistemu, ko gre za ekonomske ln socialne pravice delavcev ln tudi kot nosilca vseh postopkov pred ustavnim sodiščem. Ob teh predlogih Je Zveza sindikatov Slovenije predlagala tudi, da se v 158. členu ustave črta določilo, ki opredeljive sindikat kot nosilca kandidacijskega postopka pri volitvah ln zahteva, da se nanovo m Jasneje opredeli sistem sporazumevanja ln dogovarjanja, ki mora vsebovati tudi kolektivna pogajanja, kar naj bi bil v tržnih razmerah temeljni Instrument ln način za urejanje pravic ln obveznosti delavcev v vseh oblikah lastninskih odnosov. Gre seveda za zahtevo, daje sindikat partner v tem sporazumevanju, dogovarjanju ln kolektivnem pogajanju. V ustavni komisiji ta dva amandmana nista sprejeta. Rebolj Je ob tem dejal, da mora biti tehnična Izvedba volitev stvar države, ne pa sindikata, kot doslej, kar pa seveda ni sprto z vlogo sindikata ln njegovimi nalogami v kandidacijskem postopku, torej v smislu predlaganja ln podpiranja kandidatov ln njihovih programov ln zagotavljanja demokratičnosti teh postopkov. Pri opredelitvi, da Sindikalna stalisca v ustavnih spremembah mora biti sindikat udeleženec v sporazumevanju, dogovarjanju ln kolektivnem pogajanju, zgodba še ni končka. Očitno bodo ponovno oblikovali dopolnila In to tistega temeljnega načela ustave, ki govori o uveljavljanju trga ln obvladovanju stihije trga s sporazumevanjem ln dogovarjanjem, kamor je potrebno vključiti kolektivno pogajanje ali pa v slabšem primeru to dopolniti v normativnem delu slovenske ustave. Pri oblikovanju ustavnega besedila o graditvi ekonomskega sistema ln položaja delavca so sindikati zahtevah, da se v ustavo, tako kot to velja za pravico do samoupravljanja, za odločanje o razširjeni reprodukciji, zapiše tudi pravica delavcev, da na podlagi dela soodločajo o temeljnih vprašanjih njihovega ekonomskega In socialnega položaja, ko gre za mešano, zasebno ah zadružno lastnino, kajti po njihovem mnenju to ne more biti prepuščeno le zakonski regulatlvl ah morebitnim kolektivnim pogodbam. Namen Je Jasen: odpraviti razhčen družbenoekonomski položaj, v katerega J e potisnjen delavec, na glede na lastnino. Od tod tudi zahteva po ustavno zagotovi) eni pravici samoupravljanja na podlagi dela, kije ravno tako kot pravica do samoupravljanje, temeljna pravica, kije ni moč prepuščati zakonskemu urejanju, čeprav moramo ob tem upoštevati razhčno kakovost ln obseg pravic, kar J e odvisno od razhčnlh oblik lastnine. Ta zahteva sindikatov Je sprejeta, toda po njihovem mnenju ni vse urejeno glede zavarovanje delovnih razmer ln samostojnega odločanja o delu dohodka oziroma dobička, ki pripada delavcem. Do dokončnega oblikovanja ustave Je potrebno rešiti tudi to vprašanje ln videti, ah spada v ustavni ah zakonski kontekst. Stališča sindikata do sestave delavskega sveta ln obvezno upoštevanje njegovih stališč pri sklepanju o nekaterih temeljnih vprašanjih, ki zadevajo delavce ln njihov položaj, so upoštevana. O urejanju tehnoloških presežkov delavcev so v sindikatu že prej menih, da so določbe zvezne ustave prveč toge. Zelo na kratko bi lahko strnlh, pač skladno s časi, ki prihajajo, zahtevo slovenskih sindikatov v misel, da se ne borijo več za zavarovanje delovnega mesta, temveč za varstvo delavčeve zaposhtve In to tedaj, ko gre za tehnološke Izboljšave ln tedaj, ko gre za organizacijske ln druge spremembe v organizacijah združenega dela, saj vse prinašajo takšne ah drugačne presežke delavcev. Sindikati so zahtevah, da se opredeli obveznost podjetij ln še posebej družbenopohtlčnlh skupnosti pri zagotavljanju sredstev za prezaposhtev delavcev v primeru presežkov ln hkrati tudi odgovornost družbenopolitičnih skupnosti v tem primeru, kije bila doslej Izključno na ramenih podjetij. To so pravzaprav zahteve, ki Izhajajo lz mednarodnih konvencij, kijih Je podpisala tudi Jugoslavija, čeprav tega nekateri ne razumejo ln se tako kot Gospodarska zbornica zavzemajo le za zagotavljanje socialne varnosti tako Imenovanih presežkov delavcev, kar je milo rečeno celo pod ravnjo varnosti, ki Jo omogoča zvezna ustava. O teh vprašanjih so bile žolčne razprave ln končni rezultat Je dogovor, da se v tem primeru uveljavljajo rešitve zvezne ustave. Dodan pa J e nov odstavek, da zakon določa pravice in pogoje, pod katerimi delavcu lahko preneha delovno razmerje, ln kar J e še posebej pomembno, da zakon ureja pravice ln obveznosti podjetij In družbenopohtlčnlh skupnosti pri uveljavljanju teh pravic delavcev In tudi obveznosti pri zagotavljanju sredstev za te namene. Dušan Rebolj Je ugodno ocenil tudi uveljavitev sindikalnih ln drugih zahtev na področju urejanja samoupravnega ln Interesnega organiziranj a, pohtičnega sistema ln drugih delov ustavnega gradiva, kar bo zagotavljalo tudi sindikatu samostojno ln neodvisno nastopanje na vseh področjih družbenega dela, človekovega ustvarjanja In prizadevanja Marjan Horvat Več o posvetu na 4. strani. Najnižji osebni dohodek, izračunan na podlagi življenjskih stroškov junija letos,je 3.110.000 dinarjev, zajamčeni pa 2.400.000 dinarjev Nova sindikalna lista na 2. strani DRUGA STRAN Ljubljana, 21. julija 1989 Delavska enotnost 2 Naš vsakdanjik v Domu sindikata Prejšnji teden sta se zvezno sindikalno vodstvo in delovna skupnost v Domu sindikata v Beogradu soočila na pravi način z jugoslovansko krizo in dramatičnostjo jugoslovanskega delavskega vsakdanjika: v zvezni sindikalni blagajni ni bilo dovolj denarja niti za plače, kaj šele za normalno opravljanje vseh (ne)potrebnih funkcij zveznega vodstva. Ta neprijetna in bržkone za marsikaterega delavca v zveznem svetu tudi dovolj dramatična soočitev 'z jugoslovansko krizo ima kgjpak še nekey političnih razsežnosti, ki se jim jugoslovansko sindikalno vodstvo ne bo moglo izogniti. Gre za nedisciplino republiških in pokrajinskih svetov zveze sindikatov pri izločanju 6,8% članarine za zvezno vodstvo, in da bo mera polna, je bilo sindikalno vodstvo očitno premalo budno, vssy dokler ni začela teči voda v grlo. Kako, kdzy in če ne, zakaj nekateri ne izpolnjujejo svojih obveznosti pravočasno in v dogovorjenih okvirih. Prava zmeda je očitno že ob tem, od česa vzeti 6,8% za zvezno sindikalno blagajno. Očitno je le, da je vsak delal po svoje in jemal za osnovo tisto, kar mu je najbolj ustrezalo: enkrat dejansko število članov sindikata in izplačane osebne dohodke, drugič število zaposlenih in povprečne osebne dohodke v republiki in pokrčim, tretjič spet eno in drugo, vendar v nekakšnem povprečju in tako naprej. Zategadelj tudi ni čudno, če se v republikah in pokrajinah pritožujejo, da so odvedli v zvezno sindikalno blagajno več kot to trdi nadzorni odbor sveta zveze sindikatov Jugoslavije, vendar noben ni to storil skladno z dogovorjenimi načrti. So primeri, denimo iz Črne gore, da črnogorsko vodstvo ni poslalo niti 80% potrebnega »prispevka« za zvezni svet. Makedonci so poslali za 36% premalo, iz pžje Srbije manjka 40%, Slovenci pa po teh računih 16% premalo. Beogrcjski sindikati menda sploh ne namenjajo ustrezne vsote članarine Srbiji, in ker gre ksg- pak za veliko denarja, se to pozna tudi v zvezni blagajni. Najlažje bi bilo kajpak zdaj skleniti, da morajo vsa republiška in pokrajinska vodstva svoje deleže poravnati in tako omogočiti normalno delovanje zveznemu svetu. Navsezadnje je danes vsakomur jasno, da lahko sindikat postane samostojna in neodvisna organizacija samo na osnovi samofmanciranja. Vendar je kot na dlani jasno, da se bo bržkone že pred zveznim sindikalnim kongresom potrebno dogovoriti, kaj je lahko in bo v pri- hodnje v pristojnosti zveznega sveta, kako racionalizirati njegovo delovanje in narediti potrebno selekcijo tudi v delovni skupnosti in vse to z namenom, daje v funkciji uresničevanja interesov delavskega razreda, republiških in pokrajinskih organizacij ne pa, žal prepogosto, forum, ki opravlja tudi tisto, kar bi lahko drugje bolje in hitreje opravili. Nenazadnje pa dolgovi, ki jih imajo posamezne republiške in pokrajinske organizacije do zvezne blagajne, naravnost kažejo še na to, da je dogajanje naroda ali pa Rakoviških delavcev pred zvezno skupščino in njihov jugoslovanski patriotizem le ena plat odnosa, besednega predvsem, do »enotnosti«, druga pa je temnejša: drugi naj plačajo, mi bomo pa govorili! Marjan Horvat Poziv sindikalnim organizacijam! Podaljšanje razprave o zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja moramo v sindikalnih organizacijah izkoristiti, ne oziraje se na čas letnih dopustov. Razpravo je potrebno pripraviti še posebej v podjetjih, delovnih skupnostih in organizacijah družbenih dejavnosti. Organizacije in organi ZSS nosijo vso odgovornost za to, da bodo v razpravi delavci temeljito seznanjeni z bistvom rešitev v predlogu zakona in da bodo prišle do veljave nadaljnje zahteve, mnenja in predlogi delavcev o vprašanjih, ki bi jih bilo potrebno še vgraditi v besedilo zakona." Za učinkovito razpravo je potrebno posebno pozornost posvetiti vprašanjem: • koliko predlagani zakon po mnenjih delavcev odpira prostor za večjo deregulacijo gospodarjenja, za več svobode, motivacijo in stimulacijo delavcev in koliko so dane možnosti, da se urejajo pravice in obveznosti do dela in iz dela z večjo samostojnostjo podjetja. • Kako urediti, da bodo pravice delavcev v družbenih in drugih oblikah organiziranja podjetij resnično enake. e Kako postaviti mesto in vlogo organizacij in organov ZS ter odgovornost samoupravnih in poslovodnih organov do sindikata? • Kako zagotoviti večjo pravno varnost in varstvo delavcev glede na novo vlogo poslovodnih organov, zlasti v primerih zlorab pri uveljavljanju pravic delavcev. • Varovanje pravic in položaja delavcev, kadar postane njihovo delo nepotrebno iz tehnoloških, ekonomskih in drugih razlogov. e Varstvo delavcev v vseh možnih oblikah razporejanja delavcev na druga dela in naloge ter prevzemanje delavcev v druga podjetja. e Urejanje delovnega časa ter možnosti prehoda na krajšanje delovnega časa. • Ustavna pravica delavcev do stavk in pravice ter obveznosti, ki morajo biti urejene v tem zakonu. Glede na to, da bo zakon v postopku sprejemanja v drugi polovici septembra, predlagamo, da javno razpravo končamo do 5. septembra 1989. Miha Ravnik, predsednik RS ZSS Anketa med trgovci DRAGO LEPLJENJE NOVIH CEN Skoraj vsakodnevne podražitve, ki nas kupce spravljajo že v obup, prizadenejo tudi trgovce. Vsaka pošiljka blaga je dražja in spreminjati morajo tudi cene artiklov, ki so ostali na policah. To pa še ni najhujše. Ob vsaki podražitvi morajo narediti delno inventuro in z zapisnikom ugotoviti staro zalogo, ki se ji je spremenila cena. To pa ni majhno delo in dodatna obremenitev za zaposlene v trgovini. Poklicali smo nekaj poslovodij ljubljanskih trgovin in jih povprašali kako to gre. Marija Jaklič, poslovodkinja Emona centra Koseze: »Blago dobivamo dvakrat na teden, posebno živila. Skoraj bi lahko rekla, da so cene vsakokrat višje. S popisom zalog imamo ogromno dela, zato naročamo le toliko, kolikor sproti prodamo. Tako skoraj 90% artiklov prodamo po isti ceni. Zalog pa se otepamo tudi zaradi obveznega plačila. Navadno se blago podraži z novo pošiljko. Nekateri izdelki, kot so mleko, sladkor, olje itd. pa tudi s posebnim sporočilom. Nekaterim izdelkom, posebno beli tehniki, ne zvišuje- mo cen, dokler ne prodamo stare zaloge.« Olga Groznik, namestnica poslovodje Elektrotehne na Titovi 63: »Vsaka pošiljka ima tudi nove cene, in če upoštevate, da imamo blizu tisoč različnih artiklov, v glavnem drobnarij elektromate-riala, si lahko predstavljate, kakšno dodatno delo to predstavlja, ko moramo staro zalogo preštevati in izračunavati razliko v ceni. Da pa bi znali ceno vsaj za večino artiklov, je nemogoče. Za vsakega je treba pogledati v cenik.« Aleksander Jerič, poslovodja Metalke na Topniški 9: »Seveda imamo več dela, saj se cene spreminjajo vsak teden. O inventurah in zapisnikih pa ne bi govoril. Samo včeraj se je črna metalurgija podražila od 10 do 100 odstotkov. Gradbeni material se je, recimo, junija podražil od 50 do 60%, od novega leta pa za 400 in tudi več odstotkov. Samo včergj smo spremenili cene 400 artiklom. Zdenka Pavšič, poslovodkinja Mercatorjeve trgovine v Fužinah: »Sprememb skoraj ne dohajamo več, sgj se vsak dan spremi-njajo. Najteže pa je, ker jih poslušamo mi, trgovci, od kupcev, seveda, čeprav smo za to najmanj krivi. Največ časa nam požre inventura. Imamo pa veliko prednost pred drugimi trgovinami, ker imamo blagajne računalniško vodene in obračunavajo s kodami, to so posebne oznake na artiklih. Spremeniti moramo le ceno za posamezno kodo v računalniku. Tisti artikli, ki so kodirani v naši trgovini, niso opremljeni z nalepkami s ceno. Tako nam za te artikle ni treba odstranjevati starih in lepiti novih nalepk. Blagajničarka pa mora kljub vsemu, žal, še za precej artiklov vedeti šifre in to za vse tiste artikle, ki niso kodirani. Andrej Agnič \ Sindikalna lista Povprečni OD v gospodarstvu SRS v preteklih treh mesecih: 3,006.112 Povprečni OD v gospodarstvu SFRJ v preteklih treh mesecih: 1.997.003 ! I. PRAVICE IZ DELA IN GOSPODARJENJA 1. Najnižji osebni dohodek 3.110.000 din 13.7.89 2. Najnižji zajamčeni osebni dohodek 2.400.000 1. 8. 80 3. Pogoji za delo: - izmensko delo 10% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo - nočno delo 30% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo - delo v nedeljah 50% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo - delo na dan zveznih in republiških praznikov 50% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo - deljen delovni čas prekinitev več kot eno uro 240.489 din prekinitev več kot dve uri 480.978 4. Nadurno delo 50 mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo 5. Osebni dohodki pripravnikov 70% OD za naloge, za katere se pripravnik usposablja in dosega predviden rezultat (OD pripravnika ne sme biti nižji od zajamčenega OD) 6. Faktor delovne dobe 0,5% od akontacije OD za živo delo za vsako izpolnjeno leto delovne dobe II. NADOMESTILA OSEBNIH DOHODKOV 1. Nadomestilo za letni dopust in dr- mesečna akontacija osebne- žavne praznike ga dohodka delavca za živo delo 2. Druga nadomestila: - usposabljanje in izobraževanje po programu OZD - delo v mladinskih brigadah - krvodajalske akcije - opravljanje samoupravnih in druž- mesečna akontacija osebne-benopolitičnih nalog, zastoji v delov- ga dohodka delavca za živo 1 nem procesu (čakanje na delo zaradi delo izpada energije, pomanjkanja surovin) - izpad delovnih ur zaradi stavke, ko se ure ne nadomestijo - druge oblike odsotnosti z dela v skladu s samoupravnimi splošnim' akti III. PREJEMKI SKUPNE PORABE 1. Regres za letni dopust (oblikovanje mase) 2. Jubilejne nagrade - za 10 let - za 20 let - za 30 let 3. Nagrade ob starostni ali delovni upokojitvi 4. Solidarnostne pomoči (vselej na predlog OOZS) - pomoč družini umrlega delavca - pomoč delavcu v primeru elementarne nesreče 1.803.667 din 1.503.056 din 2.254.584 din ' 3.006.112 din 9.018.336 din 3.006.112 din 5. Odpravnina delavcu, ki zaradi zmanjšanega obsega dela ali prenehanja poslovanja organizacije, preneha delovno razmerje 18.036.672 din IV. MATERIALNI STROŠKI V ZVEZI Z DELOM IN OPRAVLJA NJEM DELA 1. Regres za prehrano med delom 601.222 din 2. Nagrade za uspešno opravljeno proizvodno delo oz. delovno praks0 - učenci - študenti 1.letnik 2.letnik 3. letnik 4. letnik 1. in 2. letnik 3. in 4. letnik 300.611 din 360.733 din 450.917 din 511.039 din 1.803.667 din 2.404.890 din Dnevnice za službena potovanja v državi rt - cela dnevnica nad 12 ur 159.760 d> - polovična dnevnica od 8 do 12 ur 81.478 d1 - mini dnevnica nad 6 ur, če je potovanje dve uri pred začetkom ali dve uri po preteku delovnega časa 59.111 d . 4. Stroški prenočnine predložen račun, razen za ho luksuzne katego™ - prenočnina v luksuznem hotelu de-lux 139.790 d - prenočitev brez računa 59.910° 5. Terenski dodatek (nastanitev, prehrana za delo na terenu) 119.820 d 6. Kilometrina 3.000^ 7. Prevoz na delo 8. Ločeno življenje cena javnega pre •vo^ 2 10L278 ^ V. PRAVICE ČLANA ZSS # (kategorije, ki se ne uresničujejo v samoupravnih splošnih aktih in s° informacijo članom ZSS) - pravica do brezplačne pravne pomoči in varstva <- ali - pravica do sindikalne pomoči v primeru večje nesreče člana njegove družine, v primeru bolezni oziroma, ko za pomoč zaprosi e - da zahteva pomoč organizacij in organov sindikata, kadar so kr njegove samoupravne, človečanske in državljanske pravice vjCe - 'da dobi varstvo sindikata pri uveljavljanju pravice do dela in Pra iz dela v srediscu p@zorm©sw! Ljubljana, 21. julija 1989 ieUrasiia sittsssl 3 wG »revansizmom« Kritika sedanje družbene ureditve in razmer je - če hočemo ali ne - kritika zveze komunistov. Večina kritik nanjo pa leti zaradi skoraj popolnega zanemarjanja in zapostavljanja človeka, ki mu je odločujoči krog v partiji postavil nasproti nekakšen vseobči kolektivizem. Poudarjanje skupnosti v razmerju do posameznika (praviloma v njegovo škodo) je imelo nekakšno opravičilo in smisel v času boja komunistov za oblast iv revoluciji) oziroma konkretno Pri nas tudi v času narodnoosvobodilnega boja. Toda po zmagi in Prevzemu oblasti je vodilni krog Partije to kolektivistično idejo zlorabil za manipuliranje s posameznikom, čeprav so tudi številni komunisti verjeli, da bo nova ureditev zagotovila ravno človekov (posameznikov) razmah in razcvet. Vodilni komunisti so tako tudi dejansko govorili, le da so stalno »našli« kakšen razlog, ki tega »še ni« dovoljeval, če povemo poenostavljeno. Zloraba pomena enotnosti in skupnosti je torej povzro- čila grobo zapostavljanje človeka (razen vodilnih ljudi, ki so omenjeno stanje prejudicirali). Huma-niteta v smislu spoštovanja in upoštevanja človeka je bila ena od najsenčnejših plati partijske monopolne oblasti. Lahko bi rekli, da je s tem partija zatajila (zgrešila) svoj temeljni cilj. Zato so vse druge napake v krojitvi družbenega razvoja samo logična posledica zgrešenega ključnega cilja. Dejansko opažamo, da je najo-strejša kritika na partijo vselej, v zadnjem času pa samo še bolj zgoščeno, letela na račun njenega odnosa do človeka, do njegovih pravic in svoboščin, najbolj pa do zakonitosti in enakosti pred zakonom. Kritiki, posebej novonasta-jajoči politični subjekti, najuspešnejše »tolčejo« zvezo komunistov prav na tej točki. Optimistično gledano bi to lahko pomenilo, da bodo v primeru zmage na svobodnih in poštenih volitvah ti subjekti zagotovili ono, kar je vodilni krog partije (zaradi iluzij ah povsem namerno) do skrajnosti za- postavil. Toda ali bo nujno res tako? Znano je namreč, da je tudi komunistična stranka v času bojev za oblast (in tudi pozneje!) obljubljala same lepe stvari - predvsem pa one, ki jih prejšnji oblastniki niso zagotovili. Ob tem se nam nujno zastavlja vprašanje, ali se ustvarjalci in brezprizivni varuhi prejšnjega (monističnega, državnopartijske-ga) koncepta danes bojijo revan-šizma. Pogosto je slišati črnoglede napovedi, da bi se komunistom utegnilo pripetiti marsikaj zelo neprijetnega, če bi izgubili oblast (denimo na svobodnih volitvah). Ah bi torej to bil lahko eden od razlogov za zagovarjanje tim. nestrankarskega pluralizma? Kajti klasični strankarski pluralizem bi lahko komuniste hitro in za daljšo dobo spravil stran od vzvodov oblasti (zlasti seveda izvršne, sgj v skupščini kot opozicija na zakonodajno oblast vendarle še lahko vplivajo). Lahko si zamislimo vse možne oblike »diskriminacije« komunistov v novonastalem položaju, pri čemer je seveda zelo pomembno, katere pohtične sile bi prevladale. Lahko bi se cinično vprašali, ah se komunisti tega boje zato, ker se spominjajo lastne prakse, s katero so dejansko diskriminirali marsikaterega drugače mislečega državljana. Do odgovora bi deloma prišli tudi, če bi pogledali, kdo v zvezi komunistov »brani« nestrankarski pluralizem. Odgovor pa bi bil le deloma točen, sgj so med zagovorniki tega modela (sic!) tudi nekateri mlajši, izrazito reformatorski komunisti. To pa še ne pomeni, da marsikdo ne razmišlja tako, kot sem zastavil vprašanje. Tako zastavljeno vprašanje bi seveda utegnilo zveneti žaljivo tako za komuniste kot za nekatere potencialne nove oblastne stranke, češ, kaj si misliš o nas. A najslabše bi bilo katero koh od relevantnih vprašanj odriniti iz žarišča naše pozornosti. Mene osebno ne more nihče prepričati, da je vzrok za zavračanje strankarskega pluralizma samo slaba izkušnja s strankami v preteklosti, kajti tudi obdobje »nestrankarske« vladavine je Jugoslaviji prineslo katastrofalne razmere. Ker ne verjamem, da stranka, ki se je (ne oziraje se tokrat na vzroke) odrekla oblastnega monopola, lahko kakor koh prepreči nastajanje novih (drugih) strank, če res misli ravnati demokratično, je razprava o nestrankarskem pluralizmu lahko čisto navadna akademska debata. Da pa ne bi bojazen pred omenjenim revanšiz-mom blokirala vsestranske demokratizacije, se mi zdi nujno ustvarjati ozračje političnega zaupanja, ki bi pohtične subjekte zavezovalo, da bodo tudi v primeru osvojitve oblasti ostali zvesti ciljem, s katerimi so se uveljavih in da bodo preprečevah razdiralne (revanšistične) ukrepe, ki bi družbo spet vrgli nazaj. Pri tem seveda ne mishm toliko na »varovanje« starih oblastnikov, kolikor na obča civilizacijska načela, brez katerih ne bomo prišli nakamor. Martin Ivanič Kdo je Jugoslaviji trn v peti V vročici letošnjega političnega poletja se Vse bolj razkrivajo nacionalne strasti, ki (Jcjijo že na norost. V kninski krajini v SR Krvaški so ljudje (Srbi in Hrvati, ki tam 2lvijo), preprečili uvoz protibirokratske revolucije večjega brata z juga, čeprav je bilo lzPadov, predvsem tistih ljudi, ki so bili opaženi, skorajda na vseh mitingih v južnih testih države kar nekaj. Bržkone dobro (^mišljena in hotena proslava 600-letnice K°sovske bitke v kninski krajini zato ne bo Pnšla v zgodovino v po dobrih namenih, emveč predvsem po poskusu militantnih foških skupin ustvariti razdor med Ijud-m1. Posejati sovraštvo med narodi ustvariti ozračje napetosti... To jim je vsaj deloma |fsPelo, kar je opaziti tudi v večjem številu upadov hrvaškega nacionalizma. Poletje razkriva strasti, sejanje pa seje ^očelo že zdavnaj. Bržkone takrat, ko so /oski voditelji ugotovili, da je za srbstvo eba nekaj narediti, da mu je treba vrniti eam°zavest, zaupanje vase in postaviti »otno Srbijo, enakopravno z drugimi republikami. Srbski vodja Miloševič je l^skalarijo nenehnega demonstriranja poučne moči to storil. Narod se je menda svobodil okovov napačne komintemov-v j. odločitve o usodi Jugoslavije in »doslej S| Javne<< logike »slaba Srbija močna Jugo-u avoja«,ki stajo menda z vso doslednostjo izjavljala Polslovenec Tito in Slovenec Kardelj. jn*’a slovensko-hrvaška zveza proti Srbiji sreri S^6™U nar°du dobiva v nekaterih d dsUdh javnega obveščanja grozljivo poje s v dokazovanju, katere tovarne iz Srbita °t j <:asu informbiroja presehli v notra-dn s. države in tudi v Slovenijo, kako so vsi triir!? okoriščali Srbijo, ki je vsa ponižna in va ma to Prenašala. Srbija pač v vojni dobi-Vse t m*rU opusti3’ Pišejo nekateri. Toda s 'opravnič ne laska pregovorni srbski •henri n°Sta- za ureianje svojih razmer in k Ur, Prirojeni nagnjenosti naroda lje i)?rn'štvu. Dosedanje in sedanje vodite-itietgduih republik predstavljajo kot pre-Čani(ne m vsega vraga sposobne ljudi, nekrivi S!:Pske pa (pometla jih je mitingaška sVoic.U+1J,a) k°t upogljive, boreče se le za drUgesto čke in v skrbi zanje niso delali nič ■ ®a’ kot dobro živeh na račun zane- marjanja pravic in interesov srbskega naroda. Vse to so kajpak na zunaj vidni znaki nestrpnosti, ki vlada v državi, in skrivajo težko gospodarsko stanje v posameznih njenih delih, ponekod huje, drugod manj hudo, vendar povsod težko. Ne bo jih moč premagati z zastavami prebujajočega se nacionalizma, izvozom takšnih in drugačnih revolucij in bržkone tudi o pred javnostjo skritimi medrepubliškimi diplomatskimi srečanji, ki se slej ko prej izrodijo v grde kompromise, ki so staro državo pripeljali v prepad. Edina opcija, kije sposobna »preživeti« to državo in urediti mednacionalne odnose, je tista, ki bo zasnovana na politični demokraciji in tržni ekonomiji ki najbolj demokratično deh kolač po koščkih. Šele na tej osnovi je možna tudi federativna skupnost narodov v Jugoslaviji, ki temelji na skupnem interesu za njihov posamični razvoj, je lahko pozitivni dejavnik za trdnost skupnosti, na načelu prostovoljnosti in sistema, ki omogoča samoodločbo in demokratično uveljavljanje vseh interesov. Samo Jugoslavija kot uspešen projekt družbenega razvoja so pred kratkim dej ah tudi na seji slovenskega CK kot federacija prostovoljno združenih narodov in narodnosti in kot država odprtega demokratičnega socializma je za svoje narode in ljudi lahko privlačna. Bodo sedanja medrepubliška srečanja uveljavila takšno opcijo prihodnjega družbenega razvoja? Bo na tem zasnovana tudi že večkrat preložena seja jugoslovanskega komunističnega vrha o mednacionalnih odnosih v državi? Odgovor na to je treba počakati tudi zato, ker dvomimo, da bi Miloševič, ki se sicer tudi v tujih sredstvih obveščanja prilizuje tej javnosti, tudi protislovno, pa vendarle, kot velik demokrat, sposoben ustaviti sedanji plaz prebujene nacionalistične evforije v svojem narodu!? Od dogajanja v Srbiji pa je objektivno veliko odvisno, kajti njena nemoč reševati hude gospodarske probleme bi lahko sedanje srbsko vodstvo še naprej potiskalo v pozicijo, da vidi vzroke za obubožanje delavskega razreda, slabo gospodarjenje, zgrešene investicije povsod drugod, le v svojem okolju ne. Marjan Horvat Žrtev kakovosti Zvezni proračun je sprejet, deleži za posamezne porabnike so razdeljeni, ostaja pa še nekaj vprašanj. Najbolj spekulativno je to zakaj je vlada popustila pred pritiski iz Srbije. In kaj je s to potezo pridobila. Približno pred dvema mesecema je ZIS uvedel 60-dnevno »zaporo« za izplačila dinarske protivrednosti za klirinške posle zaradi zelo visokega in stalno rastočega jugoslovanskega presežka v trgovanju s klirinškim tržiščem, zlasti s Sovjetsko zvezo. Ker gredo izplačila iz primarne emisije, so strokovnjaki ocenili, da prispevajo vsaj tretjino k inflacijski stopnji. Srbija je na ta ukrep ostro protestirala, ngjprej v razpravah o novem »svežnju zunanjetrgovinskih zakonov, ki ga pripravljajo. Potem pa je (pri opisu izpuščamo mnoge nebistvene podrobnosti) v boj zoper »slabšanje njenega gospodarskega položaja v korist drugih republik« vključila tudi delegacijo v zboru republik in pokrajin, ki je usklajevala predlog rebalansa zveznega proračuna. Kot vemo, je srbska delegacija umaknila že dano soglasje k rebalansu in ga ponovno dala šele, ko je vlada umaknila svoj odlok o dvomesečni zamudi izplačil dinarske protivrednosti klirinških poslov. Vlada je srbski delegaciji izjemno skrbno pojasnila svoja stališča, toda naletela je na gluha ušesa, dokler ni umaknila omenjenega odloka. O pravih ciljih Srbije pri njenih napadih na vlado, ki so se okrepili v zadnjih tednih in pri omenjenih manevrih v skupščini smo že ugibali v prejšnji številki. Pripisali smo ji, da želi v tržni gospodarski sistem preiti s posebnimi ugodnostmi za svoje gospodarstvo ter da si želi tudi tisti kos oblasti, ki ga ima v rokah predsednik vlade, da se je za dosego teh ciljev odrekla normalni, civilizirani in z dejstvi podprti razpravi. Toda če so namere srbskega vodstva, takole površno vzeto, dokaj jasne, tega za umik zvezne vlade ni mogoče trditi. Po ku-loaijih - mnogo manj pa v javnosti - je slišati razna mnenja o Markovičevi potezi in ugibanja, kaj je s tem dosegla. Nekateri menijo, da je Markovič odigral imenitno potezo, ki mu je prinesla takojšnjo korist, pri čemer ni nič izgubil. Z umikom odloka, ki je bil zakonodajno sporen in torej malo vreden (kar je priznala sama vlada), je pridobil soglasje k novemu proračunu in se izognil zadregam pri izplačevanju sredstev s proračuna uporabnikom. Umik pa ni škodoval prizadevanjem, da bi vlada sistemsko uredila klirinško trgovanje, saj bo to vprašanje lahko reševala po redni poti z novimi zunanjetrgovinskimi predpisi, ki so v pripravi. Toda to je lahko tudi račun brez krčmarja. Vlada je razkrila svojo šibko točko. Ni trdna, neodvisna ustanova, ampak se mora pogajati, barantati in kupčkati s političnimi in gospodarskimi lobiji. Zato je umik odloga izplačil dinarskega pokritja za devizne posle, menijo drugi, dejansko začetek konca Markovičeve vlade, ki bo tako prišel še hitreje, kot je moč slutiti iz obstoječih družbenoekonomskih odnosov in vse številnejših znamenj tihega in javnega spodkopavanja vlade. Vlada je zdaj načeta in samo vprašanje časa je, kdo se je bo lotil naslednji in s kakšno zahtevo. In naj Markovič še tako odločno in tolikokrat poudarja, da »vlada niti v eni podrobnosti ne bo odstopila od programa stabilizacije« - ta njegova trditev nima več prave teže. Ker pa je predsednik vlade sam, od začetka svojega mandata poudaijal, da vlada brez zaupanja ljudi in forumov, ne bo mogla delati in še manj uspevati ter da je za vsako odločitev potreben konsenz, soglasje vseh dejavnikov, je z umikom uvodoma omenjenega odloka morda storil sebi, vladi in Jugoslaviji več škode, kot če bi šel v odprto javno bitko s Srbijo in izgubil. Četudi bi vlada bitko izgubila je za zdaj ideja o uvajanju tržnega gospodarskega sistema dovolj močna, da Markovičev naslednik ngj-veijetneje ne bi mogel postati kak nekdanji zagovornik dogovorne ekonomije in centralno planskega sistema. Tega čez nekaj mesecev, ko bodo nasprotniki Markovičeve vizije stabilizacije najverjetneje postavili vprašanje zaupnice vladi, ne bo več mogoče pričakovati, saj vlada takrat ne bo imela v rokah še nobenega gospodarskega aduta - se pravi dejanskega izboljšanja gospodarskega položaja. Boris Rugelj 7 DNI V SINDIKATIH Ljubljana, 21. julija 1989 Peiavsta enotnost; 4 Miha Ravnik o spremembi sindikalne organiziranosti DELAVEC SE SAM ODLOČA, ALI BO ČLAN SINDIKATA ALI NE Septembra bomo sprejeli osnovne vsebinske in druge listine o prenovi slovenskih sindikatov. Te listine bodo najpomembnejše izhodišče za priprave na kongres Zveze sindikatov Slovenije, ki bo predvidoma marca prihodnje leto. Takrat bomo pripravili tudi nekatere druge organizacijske in kadrovske listine, ki bi naj omogočile celovito vodenje vseh postopkov v pripravah na kongres Zveze sindikatov Slovenije. Kot že veste, smo se opredelili za sindikat članstva in zato menimo, da mora celotna sprememba v organiziranosti zagotoviti delavcem, da bodo v samostojni in neodvisni organizaciji uresničevali svoje interese. Temu pa morajo biti podrejene vse organizacijske oblike in metode delovanja posameznih sindikalnih organizacij. Te spremembe pa moramo uveljavljati postopoma, torej z njimi ne moremo čakati na kongres, ki bo prihodnje leto. Po mojem mnenju je najpomembnejša vloga sindikata kot partnerja in pogajalca na vseh družbenih ravneh. Cilj organizacijskih sprememb je večja sindikalna učinkovitost. To pa bomo dosegli s svojim delom in seveda tudi s tem, da bomo druge družbene in gospodarske subjekte prisilili k spremembi odnosa do sindikata. Največje odpore bomo morali zlomiti tam, kjer posamezni vodilni delavci že danes govorijo, da pri njih sindikata ne bo in kjer očitno ne sprejemajo nove vloge sindikalne organizacije. Tudi članstvu bomo morali ponovno dopovedati, kakšna je vsebina našega delovanja. V bistvu bomo morali ljudem dopovedati, da smo odgovorni le za stvari, ki zadevgjo neuresničevanje naše politike, npr. o najnižjih osebnih dohodkih in o pravicah iz dela, ne pa za vse pomanjkljivosti in nazadovanja v podjetjih, občinah, republiki in federaciji. Sindikat gradijo člani, zato smo dosegli, da je v predlogu za ustavne spremembe zapisano, da se delavci včlanjujejo v sindikate. To pomeni, da bomo morali dobiti bitko za vsakega člana sindikata, to pa je seveda mogoče s pravo vsebino dela in njegovo učinkovitostjo. _ Včlanjevanje v sindikat je prostovoljno. Člani se vanj vključujejo na podlagi svojih in skupnih interesov. Delavec vstopi v sin- da delavec mora biti član sindikata. Tako vstop kot izstop iz sindikata je stvar osebne in svobodne opredelitve vsakega delavca in tega se moramo dosledno držati. Delavec se včlani v sindikat zato, ker mu ta organizacija s svojo organiziranostjo in oblikami delovanja zagotavlja vpliv zlasti na možnost za delo in življenje. Sindikata bi bilo hitro konec, če bi bil merilo vsakega delavca, ki se vanj včlanjuje, samo, ali bo dobil naz^j približno takšno vrednost, kot jo predstavlja njegova članarina. Ne smemo pozabiti, da je eno od temeljnih načel sindikata vzEgemnost in solidarnost med delavci, ki se vanj povezujejo. Sindikat bo tudi ogrožen, če se bodo nadaljevali pojavi samozadovoljstva in zapiranja organizacij za tovarniške, podjetniške in druge plotove. Mislim, da so posamezne akcije v sindikalnih organizacijah, denimo dajanje socialne pomoči in premagovanja drugih slabosti lahko zelo kratkoročne in da bo zelo malo možnosti za njihov uspeh. Sindikat mora v bistvu dajati delavcu možnost, da bo s svojim delom v organizaciji dosegel tako primerne delovne razmere kot tudi primerno življenje in socialno varnost. Naše odločitve o organiziranosti zato temeljijo na nujnosti zagotavljanja vpliva na subjekte odločanja v podjetju, občini, republiki in federaciji. Zato ker se na teh ravneh odloča, mora imeti sindikat organizacijske oblike, ki mu bodo omogočale, da bo vanje prenašal interese delavcev in imel vpliv na sprejemanje odločitev. V nasprotnem primeru bo sindikat le sopotnik teh organov in bodo stališča vlad in skupščin takšna, kot da sindikata sploh ne bi bilo. Sindikalno članstvo se organizira po teritorialnem in pomožnem principu, s tem da se jasno opredelijo in razmejijo vloga in naloge posameznih organizacij in organov. Po teritorialni liniji mora Zveza sindikatov zagotavljati usklajevanje skupnih interesov članstva. Tako moramo na primer ravnati, ko gre za ustavo, ko gre za temeljne zakone, ki določčgo možnosti za gospodarjenje oziroma za vse tisto, kar zadeva vse delavce. Posebnosti pa, ki se izražajo v razmerah za delo, kolektivnih pogodbah, delitvi dohodka in osebnih dohodkov, pa so posebno Sindikalni aktivist v podjetju bo sindikalni poverjenik. V podjetju bo lahko le eden ali pa jih bo več. Glede njihovega števila pa bodo še postavili merila glede na število članstva. Na tej podlagi bomo opredelili tudi organ sindikata v podjetju, ki bi ga naj po našem mnenju sestavljali sindikalni poverjeniki. Sindikalnemu poverjeniku pa moramo zagotoviti možnosti za njihovo delo in to z določili statutov podjetij. Pri tem mislimo tudi na možnost profesi-onalenga opravljanja sindikalnega dela pa tudi na to, da bi sindikalnega aktivista deloma ali v celoti oprostili delovnih nalog in mu tako omogočili delo v sindikatu. Zadnje razprave v zveznih sindikatih in še marsikje drugje kažejo, naj sindikalnih poverjenikov ne bi plačeval sindikat, temveč podjetja. Tako je tudi v nekaterih deželah v razviti Evropi. Mandati ne bodo omejeni V nadaljnjih razpravah bomo morali opredeliti tudi varstvo sindikalnih poverjenikov. Sindikalni poverjeniki bi naj imeli načeloma neomejen mandat, ki ga lahko izgubijo v primeru, da jim delavci odrečejo zaupapje. Zato je po našem mnenju najpomembnejša in največja varnost sindikalnih aktivistov prav v sindikalnem članstvu. Delavec se včlanjuje v sindikat v podjetju in se s tem obenem vključi v sindikat dejavnosti in v Zvezo sindikatov Slovenije. V občini bomo imeli občinsko ograniza-cijo Zveze sindikatov, ki jo ustanovijo člani sindikata v podjetjih, združeni v sindikat dejavnosti in tudi člani tistih sindikatov, ki na ravni občine nimajo svojih organizacijskih oblik. Občinska organizacija Zveze sindikatov ima občinski svet. Za vse drugo v zvezi z njegovo organizacijo, sestavo in številom članov pa se bomo morali še dogovoriti. Organiziranost Zveze sindikatov v regiji je odvisna od interesov in zahtev članstva in občinskih organizacij. Statut ne bo več predpisoval medobčinskih sindikalnih organizacij. Imeli pa bomo organizacijo zveze sindikatov v mestu in posebnih družbenopolitičnih skupnostih, kjer imajo le-te tudi po ustavi posebne pristojnosti. dikat s tem, ko izjavi, da želi postati član sindikata. Bistveno je torej, da član sindikata izjavi, da želi biti član, ne pa, da izpolni pisno izjavo in da dobi člansko izkaznico. Delavec, ki se na ta način včlani v sindikat, s tem sprejema tudi statut, pravice in dolžnosti, ki iz njega izhajajo, in tudi to, da plačuje članarino. V javnosti se pojavljajo kritike, da se delavce, ki vstopajo v delovno razmerje, še vedno avtomatično vpisuje v sindikat. Mislim, da tam, kjer tako delajo, ne uresničujejo politike, za katero smo se dogovorili že na razšiijeni seji RS ZSS. Seveda pa marsikje delajo skladno z našimi dogovori in tako so delali v nekaterih sindikalnih organizacijah tudi že pred našo razširjeno sejo. Vpliv na subjekte odločanja Tudi izstop iz sindikalnega članstva je prostovoljen. Zavračamo vse tiste, ki trdijo, področje sindikatov dejavnosti. V to pa se Zveza sindikatov ne bo vtikovala. Delavci se organizirajo v sindikat podjetja Člani se organizirajo v sindikat podjetja ali drugo ustrezno obliko organiziranosti delovnega procesa. Torej ne govorimo več o osnovni organizaciji sindikata, temveč o sindikatu podjetja, šole, bolnice ali druge ustanove. V podjetju potrebujemo močan sindikat, ki se bo sposoben pogajati in dogovarjati s poslovodno strukturo in drugimi dejavniki, ki odločajo v podjetju. Vse druge oblike organiziranosti sindikalnega delovanja znotraj podjetja so stvar sindikalnega članstva. Sindikalni statut pa bo dopuščal, da bodo imeli delavci svoje sindikalne skupine, oddelke ali kaj drugega, za kar se bodo dogovorili. V republiki bomo imeli republiški svet zveze sindikatov Slovenije s predsedstvom, ki bo izvršilno ali izvršno-politično telo. Imeli bomo tudi statutarno komisijo in nadzorni odbor, pa tudi kongres Zveze sindikatov Slovenije. Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije se bo konstituiral iz republiških odborov sindikatov dejavnosti in iz članstva v drugih oblikah organiziranosti. Glede sveta zveze sindikatov Slovenije je dogovorjeno, da naj bi imel tudi predsedstvo, ostal naj bi tudi kongres Zveze sindikatov Jugoslavije. Ta svet pa bi se naj konstituiral iz republiških odborov sindikatov dejavnosti in iz Zveze sindikatov. Gre za to, naj bi se zvezna organizacija oblikovala na podlagi razrednega in nacionalnega principa. Moram tudi povedati, da se vloga Zveze sindikatov Jugoslavije zožuje in da moramo celotno zvezno organiziranost oblikova- Posvet v Domu sindikatov V domu sindikatov so se v četrtek, 20. julija, na posvetu zbrali sindikalni delavci iz slovenskih občin, regij in mest, ter sekretarji republiških odborov, na dnevnem redu pa so bile najaktualnejše teme - spremembe slovenske ustave, zakona o podjetjih in o delovnih razmerjih ter prenova sindikatov, o kateri je govoril Miha Ravnik. Ker je ustavna komisija pred kratkim nehala delati in izdala dokončen predlog za spremembo ustave, je tudi že jasno, koliko je od tega iztržil sindikat. Oceno o upoštevanju stališč ZSS pri ustavnih dopolnilih je podal Dušan Rebolj. Rebojjev uvod objavljamo v skrajšani obliki na prvi strani: O zakonu o delovnih razmerjih, katerega sprejem so na zahtevo sindikata prestavili na september, je govoril Jože Stegne. Sindikat ima do predloga zakona le dve stališči - v nekaterih točkah ne odstopa od zahtev, o nekaterih se je pripravljen še pogovarjati, iz njih pa bodo poskušali iztržiti kar največ. Sindikat ne odstopa od zahteve po sodelovanju pri oblikovanju in uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja; od zahteve, da pri premestitvi ali odpustitvi delavca poleg individualnega poslovodnega organa sodeluje tudi sindikat; od zahtev po nadomestilu delavcem, ki so tehnološki ali ekonomski presežek ter od zahteve, da podjetje ne more na podlagi ugotovljene ne-rentabilnosti brez sindikata odrediti stečajnega postopka. O nerešenih vprašanjih iz tega zakona bomo pisali v posebni rubriki. Nekatera vprašanja so še ostala (dolžina delovnega časa, nočno delo žensk, disciplinski ukrep, hujša in lažja delovna kršitev ter prenehanja delovne-ga.razmerja), o njih pa se bo sindikat še pogovarjal. Igor Drakulič ti glede na skupne naloge do zvezne skupščine in nekaterih drugih zveznih organov. Vse drugo pa bi morali prenesti na republike. Manj dela za Zvezo sindikatov Jugoslavije Sindikatom dejavnosti dajemo večjo vlogo in to se mora videti tudi v organiziranosti organov posameznih sindikatov. Vanje se članstvo organizira zaradi specifičnih interesov, ki jih ima v posameznih dejavnostih. Jasno je, da nekaterih sindikatov dejavnosti na ravni federacije ne potrebujemo, npr. komunala, šolstvo, kultura. Gre zlasti za dejavnosti, ki so v celoti v pristojnosti republik. V statutu bomo glede sindikatov zlasti poudarili, da je bistven član posameznega sindikata in organ sindikata dejavnosti v republiki. Vse druge oblike organiziranosti znotraj sindikata tako na ravni občine kot v regiji in mestu pa s o odvisne od potreb članstva in opredelitev posameznih republiških odborov sindikata. Imeli bomo primere, da bomo imeli organe sindikatov tako v občini kot v regij1: vendar to ne bo statutarno pravilo. Znotraj sindikatov dejavnosti bomo morali nudit1 tudi možnosti za izražanje interesov ožjij1 dejavnosti. Takšni procesi so se že začej1 v sindikatu vzgoje in izobraževanja, v sinu1; katu kovinarjev in še kje. Menim, da morali biti zelo restriktivni pri odločanju o ustanavljanju novih sindikatov dejavn°' s tl. Zdaj imamo 18 sindikatov in moram0 videti, koliko je možno znotraj njih ugotaV' ljati in razreševati posebne interese de' lavcev. J Glede sindikalne organiziranosti moram povedati, da mora tudi Zveza sindikate spremeniti svojo delovno skupnost, tak da bo zagotavljala večjo strokovnost n vseh ravneh sindikalnega delovanja tak v sindikatih dejavnosti kot na nižjih ravn°y sindikalne organiziranosti. Bolje moram organizirati tudi sistem obveščanja. Br® tega in javne popularizacije naše politike akcij tudi z uredniško politiko Delavsk enotnosti ne bomo povečali svoje učinkov tosti. v. Pripravil: F- p 7 DNI V SINDIKATIH Ljubljana, 21. julija 1989 Delavska enotnost 5 Razprava o zakonu o delovnih razmerjih se podaljšuje SINDIKAT JE USPEL Z MOČJO ARGUMENTOV Manj kot dober mesec je bil slovenskemu sindikatu in ZSJ vendarle dovolj, da smo v razpravi o predlogu zakona o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij prišli do utemeljenih razlogov za podaljšanje razprave. Te zahteve so člani ZSS postavljali v večini razprav. To pomeni, da je sprejem omenjenega zakona prenešen v drugo polovico septembra. Sindikat je uveljavil torej eno izmed zahtev delavcev, ostaja pa še druga, to je uveljavitev sindikalnih amandmajev, ki so dobili veliko podporo že v dosedanjih razpravah. Eni bodo rekli, da je sindikat preprečil sprejem tega zakona, sindikat je kriv in je ovira za uveljavitev reforme in trga dela, znanja in kapitala. Odgovor je preprost. To lahko trdijo le tisti, ki sindikalnih dopolnil tega zakona ne poznajo, ali še huje, ki imajo za cilj še nadaljnje omalovaževanje slehernega dela sindikata. Jasno je kot na dlani, da si ne moremo privoščiti sprejemanja tako pomembne vsebine po hitrem postopku, in to še sredi počitniških dni. Če kateremu zakonu lahko rečemo, da je zakon za delavca, potem je to ta, saj opredeljuje njihove pravice, obveznosti in odgovornosti za vse lastninske oblike podjetja ali organizacije. Smo na razpotju, ko zavestno stopamo na pod demokracije, volje naroda in zakonitosti, potem moramo računati na delavca, na njegov demokratični vpliv na urejanje podobe bodočih delovnih razmerij. Treba je reči, da so mnoge zahteve sindikata že vgrajene v predlog zanj, še vedno pa ostaja nekaj nadvse pomembnih zahtev, ki jih v nadaljnjih pogajanjih s predlagatelji zakona moramo uveljaviti. Ne gre za nikakršno kvazi varstvo, kot bi nam nekateri radi na- prtili. Zahtevamo le večjo pravno varnost delavcev in ustrezno varstvo, predvsem pa strokovno utemeljenost nekaterih odločitev, ki jih bodo v prihodnje uveljavljal namesto sedanjih samoupravnih organov poslovodni organi, ali s prenosom pooblastil tudi drugi delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Ni res, da sindikat uvajanju pooblastil poslovodnim delavcem vnaprej ne zaupa, saj smo v celoti podprli takšno tržno naravnano sodobno delovnopravno zakonodajo. Prav zato z dopolnili vztrajamo pri jasnejši opredelitvi nekaterih določb, vnaprej jasnih pravilih igre pri uresničevanju pravic, obveznosti in odgovornosti s področja delovnih razmerij, ki v praksi ne bo dopuščala različnih razlag posameznih norm. Zakon je zasnovan tako, da upošteva izkušnje razvitih dežel, kjer so pooblastila delodajalcev resnično velika, seveda z enako težo odgovornosti, ne gre pa prezreti, da je v razvitih sosednjih deželah velko večja tudi raven pravic delavcev in še zlasti stabilneje urejene možnosti za njihovo uresničevanje. Upam si trditi, da veliko poslovodnih delavcev vseh predlaganih pooblastil niti ne želi imeti, s^j imajo že danes in bodo imeli tudi jutri veliko dela z organizacijo in vodenjem delovnega procesa, prizadevanjem za dobiček in razvoj. To pomeni, da bodo pooblastila največkrat prenešena do poslednjega vodilnega delavca v podjetju. In tu se poraja vprašanje, kako bomo v tej množici pooblastil resnično zagotavljali pravično in strokovno odgovorno uresničevanje vseh pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev. Na zastraševanje z delovnimi knjižicami, kar nekateri že počno, sindikat ne bo pristajal. Ta zakon nosi s seboj priokus represivnosti, ki bi jo bilo mogoče zaradi neugodne izobrazbene sestave zaposlenih v SR Sloveniji še laže uveljaviti. Mnogi bodo odločali o trgu znanja in dela. Tri leta stari podatki govore, da imamo le 5,6% delavcev z višjo in 5,2« z visoko izobrazbo, v gospodarstvu pa je 3,2% z višjo in 3,1% z visoko izobrazbo delavcev. Od teh j e 46% poslovodnih delavcev v združe- nem delu z najmanj visoko strokovno izobrazbo, 33% z višjo in preostali del s srednjo strokovno izobrazbo. Menim, da je vsak komentar odveč. Vloga sindikata bo torej v praktičnem delovanju izjemnega pomena. Strokovno usposobljen in samostojni sindikat podjetja, ob pomoči panožnih sindikatov in drugih oblik organiziranja, mora biti v funkciji nadzora uresničevanja pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev. Zato zahtevamo v tem zakonu takšno opredelitev vloge sindikata, da mu bo omogočeno sodelovati pri urejanju in odločanju o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Predlagatelj zakona se tej zahtevi sindikatov, za kar nas zavezujejo tudi številne konvencije mednarodne organizacije dela, vseskozi upira. Sindikat bo pri tej zahtevi vztrajal, tu kompromis za ceno pravne varnosti in zaščite delavca in člana sindikata ni mogoč. Ne mislimo popuščati tudi v nekaterih drugih zahtevah, o čemer bo govor v naslednjih številkah Delavske enotnosti. Član predsedstva RS ZSS Jože Stegne Obisk pri predsedniku RO delavcev kmetijstva in živilske industrije Srečku Caterju BELO IN RDEČE MLEKO Pred dnevi sem obiskal Srečka Čaterja, predsednika republiškega odbora delavcev kmetijske in živilske industrije na njegovem delovnem mestu, na mlečni farmi Podlog pri Žalcu. Tam vodi farmo s 500 kravami in povprečeno sto teleti. Ta je poslovna enota tozda Kmetijstvo Petrovče, spada pa k Hmezadu. Predvsem sem hotel izvedeti za njegovo mnenje oziroma mnenje republiškega odbora o mlečnem štrajku, pa še o mlečni in mesni krizi nasploh ter nenazadnje to, kako gleda na prenovo sindikata. »Stavkali nismo. Imamo pa prav takšne težave z mlekom kot kmetje. Svoje stališče je republiški odbor izrazil v brzojavki Kmečki zvezi, v kateri smo napisali, da podpiramo upravičene zahteve kmetov, ki temeljijo na kalkulacijah Kmetijskega inštituta Slovenije, vendar nam je žal, ker se kot upravljalni družbenih sredstev temu bojkotu ne morejo pridružiti. Tudi mi smo za pravično delitev med proizvajalcem, predelavo ln prodajo. Zdzg je ta anarhična in nepravična. Le proizvajalci smo svojo zahtevo podprli s številkami, za katerimi stoji Kmetijski institut. Predelovalci in trgovci pa so modro tiho, da jim ne bi bilo treba odstopati od pridobljenih Pozicij. Republiški odbor je predlagal, jtej bi od prodajne cene mleka do-bli proizvajalec 55 odstotkov, telekama pa 45 odstotkov, stroške trgovine pa naj bi pokrila interesna skupnost za trgovino ozi-roma Komite za tržišče. Od osebnega dohodka tako vsi dajemo 0,3 h^stotka za preskrbo in pridelavo Kadar govorimo samo o prireji J1 eka, tako mi kot kmetje dose-samo isto ceno pa tudi približno enako izgubo. * družbenem sektorju imamo dodatne dajatve: 33 odstotkov p Slse, nerazvite in pa obveznosti jp ,raznih samoupravnih sporazumi' To rešujemo z večjo produkti a 0stj°, saj v primerjavi s kmeti, letn0se§aj° približno 37501 mleka litr 0 kravo, namolzemo 6000 v- Izgubo pa pokrijemo z dru- gimi dejavnostmi. V našem tozdu v glavnem s hmeljem. Kmetje pa kakor se kdo znajde. Nekaj s črnim zakolom, nekaj z gozdom, če ga kmet ima. Največji problem pa je zamuda pri pačilu od 30-45 dni traja, da dobiš denar. Kmet pa še več, ker je vmes zadruga. Vsi ti posredniki lahko kar precej dni obračajo ta denar. In proizvajalec? Pri tej inflaciji je praktično ob pol zaslužka. Na vsak način bomo morali izterjati plačilo takoj ali pa naj nam priznajo obresti oziroma tisti slavni veliki R.« Pogovor sva morala prekiniti. Na preizkušnjo so pripeljali nov traktorski priključek, ki silažo sam naloži in jo v hlevu raztrosi živalim. »To je pravzaprav še edino težje ročno delo pri nas, zato bi ga radi nadomestili s strojem. Moramo pa ga seveda preizkusiti, da bomo videli, če nam ustreza. Preizkus je neobvezen in za približno sedem starih milijard ne bomo kupovali mačka v Žaklju. Da se nam ne bi zgodilo kot pred leti, ko so šefi kupovali prikolice, pa se je izkazalo, da z njimi ne moremo v hlev.« Ko so ugotovili, daje priključek kar uporaben, sva se skozi kravjo porodnišnico in oddelek za teličke, kjer ima vsak svojo stajico, vračala v pisarno. Srečko Čaterje ob tem povedal, daje vzreja teličkov do sedmih tednov, ko mora piti mleko, čista izguba. Teliček popije vsak dan deset litrov mleka (45.000 din) in pridobi 70 dkg teže. Tržna cena za kg teleta pa je le 33.000 din. Preden sva prišla v pisarno, so Čaterja večkrat ustavili delavci, ki so hoteli pojasnila o osebnih Ob kr a v ah je tudi čuvaj Rolf. Že 17 let »skrbi* za red in disciplino. Srečko Čater, vodja poslovne enote mlečne farme Podlog pri Žalcu in predsednik RO delavcev kmetijstva in živilske industrije dohodkih in dopustih. Bil je plačilni dan. »No, osebni dohodki niso tako slabi, če se primerjamo z drugimi. Molznik je npr. ta mesec dobil za 217 ur dela 459 starih milijonov. Njegova osnova je resda 275 starih milijonov, drugo je stimulacija za kakovost in drugi dodatki. Kar 40 odstotkov osebnega dohodka je odvisno od kakovosti oddanega mleka, 20 navzgor in prav toliko navzdol. Taka delitev kar precej pripomore h kvaliteti. Med 31 zaposlenimi imamo delavce iz Bosne, Srbije, Zagorja, Ptuja in iz Savinjske doline, vendar zaradi tega nimamo nikakršnih problemov. Delo imamo orga- nizirano tako, da so zelo odvisni drug od drugega in si kakršnihkoli prepirov niti ne morejo privoščiti, če hočejo dobro zaslužiti.« Potem sva poskušala reči še besedo dve o prenovi sindikata. »Kar precej bi lahko govorila o tem. Naj navržem le nekaj misli. Vsi smo lahko prebrali vizije razvoja sindikata, ki so rezultat razmišljanj mlajših sindikalnih profesionalcev. Zal so to samo vizije, kjer bi radi spremenili sindikat, namesto da bi začeli spreminjati sindikalne aktiviste in to od glave proti repu. Sicer pa so v teh tezah številne dobre pobude, ki pa vse sploh niso nove. Marsikatero v osnovnih organizacijah uresničujemo že leta nazaj. Več poudarka bomo morali dati sindikatom dejavnosti. Današnja teritorialna povezanost zavira učinkovitost njegovega delovanja. Tudi učinkovitih programov ne moremo izdelati. Po moje bi morali občinski in republiški svet (medobčinskih ne potrebujemo) postati servis papanožnih sindikatov, ne pa izključna komanda, kot doslej. Razmišljati bi morali tako kot Prešeren, da naj le čevlje sodi kopitar. Za našo dejavnost pa mislim, da je povsem specifična. Zveza sindikatov se je postavila v vlogo , varuha standarda za vsako ceno. S tem so spravili številne veje naše dejavnosti v nemogoč položaj. Nemogoče je doseči, da bi se na republiški ravni zavzeli za izboljšanje našega položaja. O tem bomo prav gotovo še veliko'govorili.« Na mleko in meso sva se še vrnila. Srečko zatrjuje, da bi se morali kmetje in družbeni sektor bolj povezati. Da bi kmete sprejeli v sindikat, smo že zamudili. Le zaky neki sedaj ločujemo, kot pravijo, belo in rdeče mleko. Glede mesa so menda na republiškem odboru že sklenili, da se ob morebitni stavki kmetov pridružijo tudi oni, s^j so pri mesu še v slabšem položaju. Govorila sva še o marsičem, pa o tem kdaj drugič. Še dolgo potem, ko sem odšel s farme, sem razmišljal o cenah mleka in mesa, ki se mi kot kupcu zdijo visoke, vendar... Na farmo pa me je ves dan spominjal vonj po hlevu, ki se mi je zagrizel v lase in obleko. Andrej Agnič PO SLEDEH DOGOVARJANJA Delavska enotnost Štajerski politični utrip julija letos MARIBOR SLOVENSKA MIMOZA Tudi novinarji pri Delu (glej Sobotno prilogo 15. julija ) so se pred dnevi zaskrbljeno spraševali, ali ne bo v Sloveniji »najprej počilo v Mariboru« - mislili so kajpada na podalpsko različico nižinske protibirokratske revolucije - in s tem vnovič pogreli dobro leto stare teze, da ima mi-loševčevski populizem v tem starem opehanem industrijskem središču največ potencialnih slovenskih zaveznikov. Posredno je to vznemirjenje še podkrepil prvi mož mariborskih komunistov, Kučanov človek Franci Pivec, z nedavno dramatično oceno, da »se usoda jutrišnje Slovenije odloča v Mariboru«; štajerska prestolnica torej naj ne bi bila samo lakmusov papir za uresničljivost in realni obseg slovenskih političnih in gospodarskih sprememb, temveč celo največja »notranja« nevarnost za »krmežljavo brstje slovenske pomladi« (po Delu). ’ Pravzaprav še nikoli v svoji povojni zgodovini Maribor ni bil deležen tolikšnih časti - da bi ga namreč povzdignili v »faktor«, od katerega je praktično »vse odvisno«. Če je bil njegov kompleks manjvrednosti glede na Ljubljano vseh teh štirideset let posledica čudnega prepletanja lastne nesposobnosti in tujega kadrovska selekcija) povezujejo v ocene o »mariborski politično-socialni bombi«, ni veliko oporekati. Morda le to, da so zelo neizprosne pri razgaljanju vseh minulih in aktualnih zablod drugega slovenskega mesta, manj pa priznavajo, da si Slovenija tukaj ne more mimo oprati rok. Kako dolgo je denimo moral Maribor čakati na (pol)hitro ce-s šestimi občinami (pri čemer je vprašljivo, ali bo Ruše in Pesnico sploh še mogoče obravnavati kot Maribor). Zgodba o mariborski organiziranosti je v mnogočem ilustrativna. Združuje namreč zgodbo o ponižnosti mariborske politike, ki je dolga leta želela na vsak način ugajati »centru« in je poslušno izpolnjevala njegove želje, celo namige, kaj šele ukaze (razvpit je svoječasni umik Maistrovega doprsnega kipa iz poslopja mestne skupščine, ker je motil sto, ki je zdaj vsaj malo odčepila od šentiljskega tranzita zatrpano in zasmrajeno mestno središče; kako so svoječasno morali graditelji mestne večnamenske dvorane telovaditi z nazivi te investicije v strahu pred republiško vlado in njenim rezanjem negospodarskih naložb (ko je takšno dvorano imelo že vsako slovensko me- Kot denimo »približevanje delegatskega odločanja delovnim ljudem in občanom« - z ustanavljanjem novih občin. V teh julijskih dneh, ko je ozračje v mestu značilno dopustniško (v značilnem nasprotju z ocenami o dramatičnosti razmer) je prav to tačas osrednja lokalna politična tema z vseslovenskimi razsežnostmi. Desetega septembra bo v vseh šestih mariborskih občinah referendum o tem, ali naj sedanja mestna organiziranost ostane po starem (kar skoraj ni verjetno), ali pa naj se štiri mestne občine združijo v eno, sedanja pesniška in ruška občina pa bi (p)ostali samostojni. Na osnovi izida referenduma naj bi republiški skupščini mesto predlagalo spremembo ustreznega zakona, in če bi šlo vse po načrtih, ne več nekega uglednega republiškega funkcionarja); in zgodbo o vzvišenem pokroviteljskem odnosu slovenskega vodstva do Maribora, ki mu mora biti vsak njihov obisk v veliko čast, kaj šele imeti možnost izpolniti kakšno njihovo željo (podpredsednik republiške vlade Janez Bohorič je lani na Trgu svobode na svoji koži doživel, kolikšen gnev je takšen dolgoletni odnos nabral v ljudeh). Samo še naivini namreč danes verjamejo, da je zdaj že daljnega leta 1980 iz tedanje ene občine nastalo šest novih - pod dežnikom novoustanovljene mestne »strukture« - samo zaradi avtonomne odločitve takratne mariborske politike, formalno potrjene na referendumu. Veliko je možnih ugibanj, kakšen interes naj bi imel slovenski vrh, da je drugo največje slovensko mesto Maribor »prisilil« v preoblikovanje; danes niti nima več smisla o tem razglabljati. (Najpogostejša teza je, da je šlo za bojazen pred takrat še industrijsko in s tem tudi potencialno politično močnim zagovornikom slovenskega policentrizma, ki mnogim še danes ni pogodu). Dejstvo je, da najmočnejši argumenti v raz- Porabnik, ali se zavedaš svoje (ne)moči? GNILO JABOLKO SOCIALIZMA Ni si težko predstavljati, s kakšnim hrupom in z znanim geslom: »Človek je naše največje bogastvo!« je jugoslovansko vodstvo pozdravilo nastanek in organiziranje potrošniških svetov. Jugoslavija je v poplavi samoupravnega normativizma dobila še eno cvetko, ki je prehitro odcvetela, saj ni imela rodovitne zemlje, iz katere bi pognala, pa še vsi tisti, ki bi jo morali zalivati, so kar naenkrat ostali brez vode. K^j bi morali delati potrošniški sveti? Skrbeti bi morali za porabnika ga varovati, mu svetovati, ga izobraževati..., vse to pa je zvodenelo v prepir zaradi visokih cen, majhnih kraj pri blagajnah in tehtnicah in premajhno zrelost pri reševanju konkretnih težav, s katerimi se ubadajo porabniki. Najbolj nazorno je potrošniške svete opisala Breda Kutin, vodja raziskovanja pri Domusu, Centru za dom, ustvarjalnost in svetovanje in jih označila za organizacijo dveh upokojencev, ki se prepirata s poslovodjo, ker je štruca kruha pet dekagramov prelahka. K anemičnosti potrošniških svetov prispevata tudi pomanjkanje dobrega blaga in konkurence, kar nujno vodi v monopole. Monopole bi se dalo razbiti s postavitvijo standardov (evropskih) in nadzorom nad kakovostjo blaga in storitev. To veliko luknjo skuša v Sloveniji zapolniti Domus, ki že tri leta neuspešno poskuša izdati prvo številko posebne revije za porabnike. Revija je zasnovana po britanskem zgledu, problem pa je seveda denar, ki mora biti čist, se pravi Slika: Sašo Bernardi odrinjanja od skupne slovenske sklede, bi mesto zdgj moralo postajati prevzeto; še nikoli se niso toliko ukvarjali z njim, ga razčlenjevali z vseh plati in ga obravnavali kot najbolj nege potrebnega bolnika. Maribor kot slovenska mimoza, nič več Maribor kot samo karikatura slovenske evrop-skosti. Razčlembam, ki sedanje katastrofalno stanje mariborskega gospodarstva (veliki sistemi brez prave prihodnosti, v povprečju za četrtino do tretjino nižji osebni dohodki kot v Ljubljani, izgube krepko nad akumulacijo) in stanje duha v mestu (prevladujoča uravnilovska in ziheraška miselnost srednjega sloja, iz nje izvirajoče neustvarjalno intelektualno vzdušje in temu primerna steče, da o južnih ne govorimo); kako je »republika« mimo pobirala mestu najsposobnejše kadre, najprej z dekreti, kasneje z obeti za slovenske in jugoslovanske »kariere«, potem pa se zgražala nad mariborsko intelektualno in menažersko impotenco; kako je še zlasti v prvih letih po vojni poleg ljudi iz Maribora odtekalo tudi veliko akumulacije (predvsem mestna tekstilna industrija je bila uporabna molzna krava); kako slovenskega vrha praktično vse do lanskega ta-movskega štrajka ni posebej skrbelo, kaj se na štajerskem koncu dogaja - vsi njegovi problemi so bili pa v glavnem »mariborska stvar«, razen če je bilo možno na njem preveriti kak nov politični eksperiment. . pravah o preoblikovanju niso bili upravni ali gospodarski, temveč ideološki (»učinkovitejši delegatski sistem«), kar kajpada ni zraslo na domačem štajerskem zelniku. In dejstvo je tudi, da prave demokratične razprave sploh ni bilo, temveč je ta bila vseskozi politično strogo »usmerjena«, pri čemer so žal.tudi mediji odigrali učinkovito manipulativno vlogo. V sozvočju republiške in mestne politike je akcija kratko malo morala uspeti, toda posledice je požrl samo Maribor; namesto, da bi se v teh minulih devetih letih ukvarjal s svojim razvojem, se je ukvarjal z delitvijo pristojnosti med mestom in občinami, izgubljal energijo v njihovem medsebojnem »usklajevanju«, in si nakopal kup odvečne (zlasti sisov-ske) birokracije. Zgodba se nadaljuje še danes. Zdaj je že slišati iz republiških vrhov, da bi pravzaprav bilo bolje, če bi Maribor postal spet ena občina, ne tri - kajti v tem drugem primeru bi Pesnica dobila status nerazvitosti in bi pristala na republiški grbi, zdaj pa mora zanjo skrbeti mesto (kot bi kasneje zanjo skrbela spet enotna mariborska občina). Po drugi strani pa je vse več glasov tudi v posameznih občinskih strukturah, da pravzaprav sedanja organiziranost sploh ni tako slaba, da jo je treba samo »dodelati«. Zanimivo je, da bi občina, od koder je lani prišla prva formalna pobuda za vnovično združitev občin (Tezno), pred dnevi skorajda preprečila razpis septembrskega referenduma o preoblikovanju, ker so šele v tretjem preizkusu na seji občinske konference SZDL zagotovili sklepčnost! Dopustniški čas ali kaj drugega? Paradoksalno je že, da mesto, ki mu obetajo, da lahko »zruši slovensko politiko«, julij preživlja na dopustu in v številnih lepih kavarnicah na prenovljenem Lentu. Milan Predan ODMEVI RADIO CELJE -NAŠIH 35 LET Nekoliko drugače $ seje 10 ROS delavcev tekstilne In usnjarsko-predelovalne Industrije Slovenije Republiški odbor sindikata delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije si že vrsto let prizadeva za priznanje beneficirane delovne dobe v tekstilni industriji za dela predenja in tkanja in je junija letos uspel pridobiti pozitivni sklep komisije za priznanje beneficirane delovne dobe pri SPIZ. Po postopku pa je nujno, da k njemu dajo soglasje še preostali trije podpisniki družbenega dogovora (Gospodarska zbornica, izvršni svet in RS ZSS) in o njem sprejme dokončni sklep skupščina SPIZ, predvidoma oktobra letos. Pomembna zmaga tudi ne bo kar tako zbledela, ampak se bodo začeli dejanski - konkretni postopki v posameznih ozdih in na delovnih mestih. V ROS pa bomo morali upoštevati tudi spoznanja, ki smo jih ugotovili, ko smo pripravljali to dokumentacijo, pri nadaljnji humanizaciji dela v tekstilni industriji. Da je položaj v tekstilni in usnjarsko-predelovalni industriji v Sloveniji in v Jugoslaviji dejansko kritičen, je splošno znano. Vzroki in posledice so bili strokovno prikazani že v Delavski enotnosti 17. marca letos v prispevku novinarja Damjana Križnika pod naslovom »Tradicionalna« potrpežljivost počasi pojenj uje, in predstavljeni tudi v dru- od države. Takšnih revij izrecno ne smejo financirati podjetja, saj bi bilo to nevarno za njihovo nevtralnost. Domus je pred kratkim objavil izsledke testov kakovosti mesnih in mlečnih izdelkov, ki so bili za nekatere živilske organizacije prav porazni. Zanimivo je, da se je po objavi rezultatov precej zmanjšala prodaja mlečnih izdelkov Ljubljanskih mlekarn, saj so bili skoraj v celoti ocenjeni nezadovoljivo ali slabo. Take raziskave in testi kupcem nedvomno koristijo, bolj kot vsa dejavnost nekega anemičnega potrošniškega sveta. Pri predsedstvu RK SZDL Slovenije koordinacijski odbor za samoupravno organiziranost porabnikov, ki se je prav tako zavedel dosedanje nemoči in je skupščinski ustavni komisiji, s sodelovanjem Domusa, predlagal, da bi opredelili pravice porabnikov v slovenski ustavi. Dopolnilo predvideva tržno ekonomijo, v kateri država skrbi za gmotne možnosti, varstvo, informiranje ih vzgojo porabnikov. Pri nas je to še vedno domena dogovorne ekonomije, porabnik pa vse kaj drugega kot ekonomski subjekt. Republiški odbor se je tako vključil v preobraz; bo razvitih potrošniških svetov, daleč pred njim1 pa so v občinski konferenci SZDL Ljubljana Vič-Rudnik. Na Viču so se, še posebej pa Bine Otorepec, predsednik konference svetov potrošnikov pri P OK SZDL, in sekretarka tega telesa Andreja Gomezelj, lotili prenove teh svetov že pred dobrima dvema letoma, v ospredje pa so postavili orga; niziranje in obveščanje kupca, nudenje pomoči pri spoznavanju problematike na področju ter usmerjanje in spodbujanje dela po KS. V dobrih dveh letih so imeli tudi vrsto posvetov po KS (toplotna izolacija bivališč, samostojno organizi- gih sredstvih javnega obveščanja (Delo, Dnevnik, Večer, RTV) in jih zato ne ponavljam. Trditve o 30-odstotni produktivnosti je omenjal predstavnik Zavoda SRS za planiranje, vendar smo vsi nav; zoči, vključno s predstavniki splošnega združenja tekstilne industrije Slovenije, to oceno zavrnili. Jure Furlan, predstavnik Zavoda SR Slovenije za planiranje, je ugotovil tudi preveliko zaposlenost v tekstilni panogi. Temu ne gre oporekati, toda brez pojasnila je mogoče to in nadpovprečno »bolniško« v panogi razumeti enostransko. Zadeva pa je povsem drugačna, če pri tem upoštevamo, da so v tekstilni industriji zaposlene predvsem ženske, ki imajo poleg delovnih obveznosti tud' funkcijo reprodukcije prebivalstva: torej dvojno vlog0’ ki, pa je »velikodušno« pre; puščena, z vsemi gmotnim1 posledicami (bolniška, materinstvo) tekstilni panogi ozj' roma posameznim podje1' jem v njej. . Se najprej vztrajamo pn oblikovanih zahtevah zveZ' nim in republiškim organom po spremembi pogojev 28 gospodarjenje in razbrem^ nitvi panoge raznih neno*' , malnih obremenitev d°' hodka. V Sloveniji, za obe panog, še ni v kratkem pričakova^ razbremenitev in ne glede h večji delež tekstila pri upor8 bi sredstev DPS, se bojim bilanc, ki bodo spet prikaz > le kritično stanje. Mogoče bodo številke v° darle prepričale odgovor0 o kritičnem stanju panog^ kar zaposleni že dalj časa 0 ^ čutijo predvsem na raZr\A osebnih dohodkih in m2^ akumulativnosti. Kaj in koga je avtor član* označil s »paraziti«, mora P j, jasniti sam. Na seji smo * tično govorili le o tako m ^ novanem samopostrežna, poseganju v dohodek " )e DOV, ki pa se ne uporabU v tekstilni panogi. ~ PO SLEDEH POGOVARJANJA Ljubljana, 21. julija 198» DCtaVSlB MOtllOSt 7 anje in varstvo porabnikov, pridelava neoporeč- jaki borili in ga bolj upoštevali, potrošniški sveti e hrane, uporaba sončne energije; zdrava pre- pa se bodo morali iz policijskih organizacij preletna družine ,..), ki so bili dokaj dobro obiska- viti v ustanove, ki bi porabnike vzgajale in jih i, se vedno pa se ponekod pojavlja neprimerna informirale, za strokovna vprašanja pa bi skrbel n neustrezna organiziranost potrošniških svetov. Domus. •vako je šele po drugih občinah? Zanimiva novost je tudi posebno priznanje, ki 1 y narediti, da sveti ne bodo le na papirju? so si ga zamislili na Viču. Od letošnjega septem-sekakor bo treba oblikovati neko ustanovo, ki bra bi ga podeljevali za izjemne uspehe in priza- oo nudila strokovne nasvete, opravljala primer- de vanj a pri delu v trgovinskih, gostinskih in dru- jaino preskušanje kakovosti dobrin in kupce stal- gih storitvenih dejavnostih v občini Ljubljana no obveščala o izsledkih. V tržnih razmerah bomo Vič-Rudnik. Morda jih bo pa kdo posnemal? Jhorali priznati, da sta si kupec in proizvajalec že Če hočemo uveljaviti evropske cene, moramo Po naravi v nasprotju. Porabnik bo moral postati upoštevati tudi evropsko kakovost storitev in ekonomski subjekt, za katerega se bodo proizva- blaga. Igor Drakulič Na delovnem mestu ^avka rudarjev v Sovjetski zvezi RUDARJI v SIBIRIJI Zahtevajo ureditev Življenjskih razmer *uiikiltanSkem Premo£°vniško-meta- staf?Vo se Je Prejšnji teden začela ie^ka, ki je do zdaj dvignila na noge žaK* kot sto tisoč rudarjev. Rudarji bn, ev.aj° boljše plače, sodobna sta-bla^an^a’ oskrbo z živili, zdravili in paag°m za široko porabo, poleg tega jp Potegujejo tudi za gospodarske spPebtične reforme. Zavzemajo se za le»i-Jem nove ustave, odpravo privi-iavivv vodiln*h, prihod partijsko-dr-tov?*1*1 voljše razmere za delo , zadnjega desetletja, kjer kopljejo črni premog vrhunske kvalitete. Dve verigi premogovnikov pripadata dvema različnima regionalnima združenj ima in sta podrejeni dvema upravama. Obe pridno sesata iz rudarskega bazena pridelane milijone, delavstvo in komunalo pa puščata brez sredstev. Zato je stavkovni odbor najprej zahteval, da jim zvezno ministrstvo za premogovništvo odobri samostojnost v smislu zakona o podjetjih. Zvezni minister za premogovništvo Mi-hail Ščadovje hitro dobil od vlade ustrezno določbo in na kraju stavke ustregel puntarskim rudarjem. Rudarji so izoblikovali več kot 40 konkretnih zahtev in Moskva jim jih je v glavnem izpolnila, razen tistih, ki jih mora sprejeti na dnevni red vrhovni sovjet. »Vse kaže, da je bilo v zadnjih dveh dneh izkazano rudarjem več pozornosti kot prej v dveh desetletjih,« ironično zbada ministrstvo in oblastno birokracijo Sovjetskaja Rossija. Iz osrednje Sibirije prihajajo tudi ostre kritike na naslov najvišjega političnega vodstva v Kremlju. Od Mihaila Gorbačova zahtevajo, da jih pride osebno poslušat, ta pa jim je skupaj z Nikolajem Rižkovom že poslal poziv, naj stavko prekinejo. Rudarji in metalurgi očitajo vodilnim, da neupravičeno zavlačujejo gospodarske reforme ter da to povzroča le nada^nje zaostrovanje socialnega položaja prebivalstva. Stavkovni odbor v Meždurečensku se je še prejšnji teden oklical za stalni delavsko-družbeni komite, ki bo nadziral uresničevanje ob-ljubljenega.v Minister Ščadov in prvi sekretar oblastnega komiteja KP Kemerova Aleksandr Meljnikov, ki sta hitela iz mesta v mesto, sta se spraševala, kako se je sploh lahko stavka iz Meždurečenska razširila, ko pa so tam dosegli soglasje in je stavkovni odbor pozval delavce, naj se vrnejo na delovišča? Nekateri so to komentirali s pomanjkanjem pravih informacij, drugi pa so take trditve zanikali, kajti rudarji iz Novokuznecka so dodatno zahtevali, da jim minister dovoli prosto razpolaganje z nadplanskimi količinami premoga, ki bi ga prodali za valuto in si tako sami reševali najbolj nujne socialne probleme. Potne roke se prilepijo na sklopko starega stroja, s trm-sto vztrajnostjo pritiskam nanjo, kot bi hotela iz njega iztisniti do zadnje kaplje moči. Norma, norma... Usločena in zvalovana pločevina se zatika v zaščito, nespretno in brezuspešno se mučim z uravnavanjem. Buljim v zamaščeno zaščitno steklo, v glavi in ušesih mi šumi kot v čebelnjaku, polnem razdraženih čebel. Skrčene noge postajajo vse bolj odrevenele in vse težje. Tisoč iglic me prebada v križu, piki so vse močnejši, vse bolj boleči. Previdno se ozrem okrog sebe in urno snamem zaščito. Vsaj za trenutek si spočijem oči, roke, živce, zagovarjam samo sebe. Ni mi mar opozorila, da je sklopka nezanesljiva, da se lahko sama sproži. Norma, norma... Stroj še nekajkrat udari, nenadoma pa v zobniku za-moklo zahrešči in ječaje, kot stokanje ranjene zveri, utihne. Sunkovito se poženem kvišku in togotno brcenm v zarjavelo pločevino. Kot stoletni starec hropeš. Samo kup starega železa si. Priklenjena sem nate kot na sovjo usodo. Moje zdravje in moč srkaš kot vampir. Kaj se te res ne bom nikoli rešila? Sesedem na stol. Odsotno opazujem mehanike, ki se mučijo s popravilom. Okrog njega ležijo vijaki, ležaji, filtri, zobniki, jermeni, verige... Posmehljivo se zazrem v vso to kramo. Kot oživljanje mrliča. Noben čudež ga ne reši več. Planem v rezek, obupan smeh. O, moj bog, s takimi sanjamo o Evropi. Menda smo zmešani. Država nam je vse požrla, jaz pa tu nate zlivam svoj žolč. Najraje bi jo popihala k ljudožercem. Mehaniki zmajujejo z glavami. Kljub zamenjavi večjih elementov stroj molči. Olje se cedi po zarajaveli pločevini kot poslednje solze žalosti in vdaje. Oddahnila sem si. Kmalu je bil potisnjen v kot, sam in zapuščen je stal tam in na njem seje počasi začel nabirati prah. In na njegovem mestu je stal nov stroj. Lep, bleščeč, hiter, igriv kot mlado žrebe. Od občudovanja se oči zaiskrijo, ob pogledu na vsa ta stikala, sklopke, raste v meni nemir, nestrpnost, želja, da se dotaknem tega čudeža tehnike, da izvabim iz njega stvaritev, ki presega razum. Toda... dotik je bil eden. tuj. Občudovanje je izginilo. Zgolj slepilo. Samo kup železa. Nisem verjela njegovemu enakomernemu brnjenju, njegova varljiva brezhibnost jeličala um in učenost brihtnim glavam. In pred očmi mi je vedno pogosteje lebdela podoba starega stroja. Ob pogledu nanj mi je žgoča ostrina vznemirila čustva. Oprosti. Nežno sem se dotaknila zaprašenih stikal. In zdelo se mi je, da me je razumel. M. D., Tesnila Trebnje. Kljub izpolnjenim zahtevam stavkovnega odbora v Meždurečensku je pričakovati, da bodo tudi v drugih premogovniških revirjih Kuzbasa zahtevali isto. Vsesplošna kriza v premogovništvu ima namreč značilne sovjetske odtenke. V minuli petletki se je pridobivanje premoga sicer povečalo za 20 milijonov ton, delavske plače pa so se celo znižale! Rudarji iz rudnikov bežijo drugam, saj so se že naveličali stalnih obljub ministrov, pa tudi partijskih in sindikalnih funkcionarjev, da jim bodo zgradili spodobna stanovanja, uredili oskrbo z živili, zdravili in izdelki dnevne porabe. Od tega do zdaj ni bilo nič, vsesplošna kriza v preskrbi pa je rudarski bazen še bolj prizadela, saj nima svojih kmetijskih površin, kjer bi si vsaj za silo organiziral dodatni pridelek. Delavce v tako težkem položaju prav gotovo ni prav nič pomirila izjava ministra Sčadova, da bodo posledice stavke velikanske, saj se bodo zaustavile jeklarne, ker ne bodo dobile koksa, poleg tega pa ocenjujejo, daje zaradi stavkovnega gibanja v prvih petih dneh izpadel izkop približno milijona ton premoga, kar naj bi bilo vredno 20 milijonov rubljev. Minister je nakazal tudi prekinitev izplačevanja plač stavkajočim. Rudarje take izjave samo še dodatno dražijo, obenem pa opozarjajo tudi na ekološke katastrofe, ki jih nosi za sabo dnevni kop. Reke in zrak so že popolnoma onesnažili in zastrupili, dnevni kopi premoga pa puščajo za sabo podobo, ki spominja na Luno. V boju za človeške razmere življenja in dela rudarje podpira tudi sindikat, ki se je v celoti postavil na njihovo stran, obenem pa zahteval od vrhovnega sovjeta in ministrstev v Moskvi, da čimprej sprejmejo zakonodajo, ki bi pravno urejala socialne konflikte in še zlasti stavke. Stavka seje že tako razširila, da so rudarji ustanovili enoten stavkovni odbor, ki usklajuje akcije in vodi pogajanja z ministrom Ščadovom, v Kuzbas pa je pripotovala tudi vladna komisija, ki naj bi dosegla kompromis in prekinitev stavk. Položaj v Kuzbasu pa je napet, saj je nerešenih vprašanj ogromno - od cene premoga do položaja delavcev. V Sibiriji so razmere za življenje težke že same po sebi, te pa je do zdaj še oteževala arogantna oblast, kije leta in leta samo obljubljala, naredila pa nič. Če se temu pridruži še občutek osebne brezperspektivnosti in skoraj popolne odrezanosti od sveta, potem si jeze in odločnosti kuzbaških rudarjev ni težko predstavljati. Vprašanje je, kako se bo vse skupaj izteklo, saj je položaj približno enako slab skoraj po vsej Sovjetski zvezi. Možnosti za pozitiven razplet so 50:50, saj je iz oblastniških struktur že slišati (znane) glasove, koliko stane državo nedelo upornih rudarjev. Pri tem seveda pozabljajo, kolikšni so bili stroški dosedanjih zablod vodilne politokracije. Očitno je, da bi nekateri še naprej radi peljali voz kot doslej - delavci naj vlečejo, birokracija pa usmerja. Iz Dela PREJE^SMO Skupščina masla Ljubljane Na našem zadnjem sestanku smo taksisti opozorili na grožnje prometnikov na avtobusni postaji, da nam bodo z zaporami onemogočili delo. V minulem tednu so se stvari začele uresničevati in sicer tako, da so ob naših vozilih nenehno miličniki, ki nas popisujejo, kaznujejo in nas z besedami smešijo, ponižujejo in maltretirajo pred mimoidočimi in tudi pred strankami. Mandatne kazni nam pišejo tudi, če se usta-vimno na parkirnem prostoru, rezerviranem za taksije. Tak odnos velja na širšem območju Ljubljane (na točkah, kjer se največkrat ustavljamo). Miličniki si celo dovolijo take prizore, kot se je zgodil 16. julija letos: Stranka je ustavila taksi na avtobusni postaji (avto je ravno pripeljal), imela je dva majhna otroka - eden je bil še v vozičku. Voznik je na mahanje stranke ustavil (mož, žena in dva otroka), jih sprejel v avto, naložili prtljago vključil taksimater, medtem pa se je približal miličnik in zahteval od voznika dokumente, pregled vozila, od stranke pa zahteval, da zamenja avto. Stranka seveda tega ni storila. Miličnik je po daljšem času izrekel kazen vozniku taksija zaradi vožnje prek avtobusne postaje (očitno drugih razlogov ni našel).S svojim vedenjem je grobo žalil taksista in stranko finančno oškodoval. To je seveda samo eden izmed mnogih primerov nevljudnega vedenja do taksistov, ki smo zunaj društva (Društvo Popotnik je v ustanavljanju). Že pred dnevi smo hoteli navezati stike in se pogovoriti o teh stvareh s komandirjem Postaje milice Center na Trdinovi, vendar nismo uspeli, ker nam je že dežurni miličnik povedal, da so vsi vodilni odsotni in nam svetoval »naj se pritožimo pisno, če nam ni kaj všeč.« Zato zahtevamo, da se nemudoma skliče sestanek vseh odgovornih in se uredi zadeva; zahtevamo pogovor z miličniki, ki »pozabljajo«, katera je njihova osnovna dolžnost in kakšno je lepo vedenje. Ne bomo dovolili, da nekdo, ki je del te družbe, kot smo mi vsi, izrablja svoj položaj, svoje pristojnosti. Sam tovariš Božo Kovačič nas je opozoril, da so prostori za taksije družbena last in ne last Integrala ali Taxi društva, vzdržuje jih Komunala Ljubljana. S svojim delom tudi mi dajemo v ta »družbe ni sklad«, saj plačujemo do volj visoke davke, ki pa jih je seveda treba zaslužiti. Ljudje v uniformah pa nam to onemogočajo in nam jemljejo denar. Sicer pa je razpoloženje voznikov na skrajni točki in opozarjamo, da ne prevzemamo odgovornosti, če bo prišlo do kakšnih neljubih incidentov. Ker je veliko taksistov druge narodnosti, dobiva vsa zadeva tudi nacionalistični prizvok, saj mnogi menijo, da se tak odnos ustvarja zato, ker niso Slovenci. Pričakujemo in zahtevamo, da se našteti problemi rešijo in razmere nemudoma uredijo, sicer bomo prisiljeni ukrepati drugače. Vimenu 70 taksistov in društva Popotnik v ustanavljanju: Jakob Nuhujev, Trilerjeva 4, Medvode KAKO GOSPODARIMO Ljubljana, 21. julija 1989 Detevska enotnost 1 Markovičevo vlado čaka burna politična jesen ZATIŠJE PRED VIHARJEM po blagu še povečuje. .. .. Zaman je torej prepričevati J® nost, da ima Markovičeva vla® Gospodarski tokovi so v teh vročih poletnih dneh še vedno v središču pozornosti domačih in tujih analitikov. Kot ugotavljajo, z njimi nikakor ne moremo biti zadovoljni, še zlasti ne kratkoročno gledano, ljudje pa si želijo takojšnjih rezultatov. Odveč je zato poudarjati, da je kljub dopustom politično ozračje v vsej državi precej napeto. Ta okoliščina pa ni niti malo v prid Markovičevi vla- di, ki bi še kako potrebovala trd- nejše zaupanje širše domače javnosti, političnih lobijev in strokovnih krogov v njene strokovne in politične sposobnosti, da ji bo z naklonjenostjo MDS in tujo finančno podporo vendarle začela uspešno premagovati jugoslovansko razvojno krizo. Industrijska proizvodnja v prvih petih mesecih letos seje v primerjavi z enakim obdobjem lani v SFRJ povečala za 3,1 odstotka (v Sloveniji za 5 odstotkov). Na drugi strani se je dolarska vrednost celotnega izvoza v SFRJ povečala za 2,7 odstotka (v Sloveniji za 8,4) in konvertibilnega izvoza za 3,3 odstotka (v Sloveniji za 7,7), medtem ko se je dolarska vrednost celotnega uvoza v SFRJ povečala za 8,2 odstotka (v Sloveniji za 9,9 odstotka). To pomeni, da se je pokritost uvoza z izvozom v SFRJ zmanjšala z 98,6 odstotka na 93,5 odstotka, pokritost konvertibilnega uvoza pa s 100,3 odstotka na 88,9 odstotka, ali z drugimi besedami, da se povečujeta tako konvertibilni kot klirinški suficit) velja za obdobje od 1.1. do 26. junija letos). Še bolj nas lahko skrbi, da so se cene na drobno junija povečale v primerjavi z majem za okoli 30 odstotkov in so bile za 652,2 odstotka višje kot junija lani. Na podlagi teh in drugih podatkov Zveznega zavoda za statistiko številni ekonomisti in politiki opozarjajo, da so stabilizacijski ukrepi zvezne vlade dolgoročne narave in da kratkoročno ne umirjajo inflacije. Ob tem pa hote ali nehote pozabljajo, daje hiperinflacijo mogoče ustaviti le s tako imenovano terapijo, s šokom, ki pa jo je treba skrbno pripraviti. Dejstvo je, da je imela zvezna vlada za tak zahtevek korak premalo časa, veliko vprašanje pa je, ah bi jugoslovansko gospodarstvo sploh preneslo oster poseg v administrativni način gospodarje- nja, saj se po vsej državi na vse mogoče načine upirajo zahtevam vlade po enkratnem izplačevanju osebnih dohodkov na mesec, zmanjševanju klirinškega sufici-ta, finančni disciplini in še bi lahko naštevali. Četudi bi začeli v resnici uresničevati korenite gospodarske reforme, ne more pravzaprav nobena domača niti tuja finančna avtoriteta zagotoviti, da bo Markovičev stabilizacijski program rodil željene sadove. Temeljnih pogojev za prehod na tržni način gospodarjenja namreč nismo uspeli izpolniti in te naloge ne more kar čez noč speljati niti sedanja zvezna vlada, čeprav je menda veliko bolj operativna kot prejšnja, Mikuličeva. Kakorkoli že obračamo, problema dejanskega lastnika »samoupravnega« kapitala še nismo rešili, medpodjet-niške in medbančne konkurence se bojimo (upravičeno) kot hudič križa, nevarnosti tujih želja po profitih’ na podlagi investiranja v naše gospodarstvo pa tudi ne kaže podcenjevati. Možnosti sedanje pa tudi kakšne druge zvezne vlade za dolgoročno umiritev inflacije so potemtakem - pa ngj se sliši še tako pesimistično - resnično zgolj simbolične. Za letošnjo ekonomsko politiko je sicer značilno, da je bila rast denarne mase v posameznih mesecih celo večja od rasti maloprodajnih cen, da se je zato inflacija še povečevala, potrebe gospodarstva po novih posojilih pa se prav tako niso zmanjšale. Splošna rast cen se je povečevala tudi zaradi hitrejše rasti osebnih dohodkov od povečevanja produktivnosti dela, psiholoških pričakovanj ljudi po rasti cen in sprememb v primarni delitvi med posameznimi gospodarskimi subjekti zaradi cenovnih nesorazmerij. Kakorkoli slovanja. Težko je sicer zanikati, da se je proračunski primanjkljaj v letošnjem letu res zmanjšal z 11,7 na 8,5 odstoten delež v družbenem proizvodu Jugoslavije, vendar je to premalo. Kot pravilno ugotavlja dr. Davorin Savin, naši kazalci o proračunskem primanjkljaju niso popolni, saj ne vključujejo tečajnih razlik. Če bi upoštevali še te, bi ugotovili, da -se je delež tega primanjkljaja v družbenem proizvodu letos povečal, ne pa zmanjšal. Upoštevati moramo tudi, da se bo vse večja inflacija začela umiriati le. če bomo začeli izvažati izdelke pod ceno in če bomo izvoz fizično povečevali predvsem z večjim izkoriščanjem obstoječih proizvodnih zmogljivosti, ne pa le na račun slabše domače ponudbe blaga in storitev, zaradi katere se prepad med ponudbo in povpraševanjem v rokah čarobno palico, s kat® bi lahko čez noč umirila P ,j zvezni vladi dajemo domala v načelno podporo pri uveljavti®] nju začrtane gospodarske pr®1!” ve. nri konkretni izpeljavi bo čih, a stabilizacijskih ukrepov P® tekmujemo, kdo ji bo vrgel P° noge več polen... Em- dl L* Nezadovoljni delavci in slaba organizacija dela V BREŽIŠKEM IMV NI BILO STAVKE, LAHKO PA ŠE BO že obračamo, dejstvo je, da je stopnja akumulativnosti jugoslovanskega gospodarstva silno skromna in nič ne kaže, da jo bo-uspeli povečevati. To pa z drugimi besedami pomeni, da se bo dosedanje 6-do 7-odstotno realno zmanjševanje investicij na leto nadaljevalo, brez odpiranja novih podjetji in zapiranja tistih z n^jvečjimi izgubami pa ni pravih možnosti za preustroj gospodarstva. Nesporno je, da so davki in prispevki gospodarstva še vedno previsoki glede na donosnost po- V delovni organizaciji IMV, obrat Prikolica, je bila lani prekinitev dela, v kateri so delavci zahtevali boljšo organizacijo dela. Ker vodstvo DO v enem letu na tem področju ni naredilo nič konkretnega, je med brežiškimi delavci spet zavrelo. Najbolj nezadovoljni so se podali v Ljubljano k Vladimiiju Bizovičarju, sekretarju republiškega odbora sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije, ki je zaradi zapletenosti položaja predlagal razširjeno sejo IO OOZS. Po natančnejše informacije smo stopili kar k sekretarju Bizovičarju. Pri Bizovičarju so bili 27. junija trije delavci iz DO IMV, obrat Prikolica iz Brežic. V pogovoru se je izkazalo, da so delavci nezadovoljni z vodstvom obrata, ki kljub zahtevam po ureditvi razmer tudi eno leto po prekinitvi dela ni naredilo nič. Poleg tega so zahtevali, da se v obratu zmanjša režija in da se upošteva delovni koledar. Proste sobote so namreč prisilno spreminjali v delovne, nadur pa niso ustrezno plačali. Organizacija dela v brežiškem IMV je dejansko na psu, saj imgjo opraviti s slabo tehnično dokumentacijo, pomanjkljivo oskrbo z materialom, pomanjkljivimi samoupravnimi akti in slabo tehnično opremo. Na koncu pogovora so omenili še slab odnos vodje proizvodnje do delavcev in zahtevali njegov odstop. Položaj je vsekakor zahteval reševanje na krEju samem, zato je sekretar Bizovičar predlagal pogovor v delovnem okolju, kjer je prišlo do konfliktov. Tako so se dogovorih, da takoj skličejo že omenjeno razširjeno sejo. Na seji, ki je bila 17. julija, so se zbrali člani IO osnovne organizacije, predstavniki skupine nezadovoljnih delavcev, člani samoupravnih organov IMV, sekretar ROS, predsednik sindikalne konference IMV, vodja obrata, direktor tozda Adria, predsednica izvršnega sveta skupščine občine Brežice in predstavniki sredstev javnega obveščanja. Kar zajeten Inovacijski kotiček KAJ JE INOVACIJSKI DOHODEK Peta seja odbora za inventivno dejavnost RS ZSS, ki je bila 13. julija 1989 in je bila namenjena pregledu inovacijske dejavnosti v Sloveniji in nalogam, ki jih je in jih bo sindikat uresničeval, je pokazala dvoje ekstremnih pogledov na razvoj. Praktiki ugotavljajo, da bo sicer potrebno iskati nove poti in spoznanja ter povezati znanost, znanje in izkušnje v inovacijski dejavnosti, mnogi pa že razmišljajo o trgu kot naši realnosti, ko nas bo novonastajajoče podjetništvo rešilo vseh težav in globoke družbene krize. Potrdila se je celo prenesena misel kitajskega filozofa Lao Geja, ki velja za inovatorje le v prenesenem smislu: »Kdor hoče imeti mir, se naj ne ukvarja z znanostjo«! Tako sem razumel posamezne nastope in razmišljanja o nalogah sindikata in inovacijske dejavnosti. Vse tisto, kar bi morah v Sloveniji opraviti že pred leti, še posebej izobraževanje za ustvarjalnost, izgradnja enotnega informacijskega sistema inovacij, pospeševanje inovacijskih procesov v podjetjih, racionalizacije v jav- nem sektorju, prenova delovanja celotnega procesa družbenega upravljanja, slovenskim razmeram prilagojena strategija tehnič-no-tehnološkega razvoja so sicer »neke naloge« in potrebe, kdo pa jih bo opravljal pa ni potrebno definirati. Dobronamerni poznavalci razmer na tem področju priznavajo, da je sindikat na inovacijskem področju storil precej konkretnega, nekateri pa skoraj z ironijo gledajo na naloge, ki jih opravljamo. Pri tem je potrebno dodati, da niso pregledali niti svojih obveznosti, ki jih je sprejela skupščina SR Slovenije in ne svojih nalog, ki bi jih morah opravljati kot podpisniki družbenega dogovora o inovacijah v Sloveniji. Sindikat se je obvezal, da bo ustvarjal potrebno razpoloženje med delavci za ustvarjalno sodelovanje, izobraževal delavce, terjal, da bodo delavci seznanjeni ž rezultati gospodarjenja in tudi z rezultati inovacijske dejavnosti; Tem nalogam se ne bomo odpovedali niti v prihodnje, saj je dobro gospodarjenje povezano z urejenimi samoupravnimi od- nosi, to pa je pogoj za ekonomsko in socialno varnost delavcev. Prestrukturiranje gospodarstva, ki je nujni pogoj za večjo učinkovitost, ponekod prav boleče zadira v položaj delavcev. Sleherni tehnološki presežek pa morajo spremljati programi, s katerimi bo zagotovljena ustrezna varnost delavcev. Stahšča RS ZSS javnost že pozna. V odboru za inovacijsko dejavnost pa menimo, da delavci - inovatorji ne morejo biti na seznamih tehnoloških presežkov. Prav tako bomo odločno zahtevah, da v statutih podjetij konkretno opredelijo tudi inovacijsko politiko. Pri obravnavi sporočila sveta Zveze sindikatov Jugoslavije o nalogah pri uresničevanju strategije razvoja inovacijske družbe pa smo ugibali: - inovacije in inovacijski dohodek nas lahko izvlečejo iz sedanje krize; - inovacijski dohodek je rezultat inovacij in ga reahziramo na trgu, - dokler trg ne bo deloval, bo pojem »inovacijski dohodek« živa ekonomska kategorija. Ugotavljamo, da je tudi svet Zveze sindikatov Jugoslavije zahteval, naj skupščina SFRJ med kratkoročnimi ukrepi uvede: - konto za inovacijski dohodek ob dokazani dokumentaciji o uspešno uporabljenih inovacijah, - 50-odstotno razbremenitev inovacijskega dohodka vseh družbenih obveznosti, - dokazano ustvarjeni inovacijski dohodek je pogoj za bančna posojila in - razbremenitev občanov z družbenimi obveznostmi za prejeta nadomestila, ki so rezultat inovacijskega dohodka. V SR Sloveniji smo o tem že razpravljali tudi v Zvezi izumiteljev, ki takšno opredehtev podpira. Gospodarska zbornica Slovenije pa uspešno razvija metode za izboljšanje proizvodnje in poslovanja, kakovosti in skrbi za različne oblike izobraževanja. Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije se bo do sporočila Zveze sindikatov Jugoslavije opredelil v jesenskem obdobju. sprf1' v jedilnico, kjer so nezado) »kup< ljudi se je komaj ■DVOU ahtev« delavci ponovno našteli zal- . in poudarili, da se izvršni odd. ^ sindikhta ni prav posebno trd ^ v reševanju nakopičenih tez ^ Spet so zahtevah, da vodjo Pr° ,j j y j vodnje odstranijo iz enote, čaš 1 nima ustreznih kvalifikacij, P® strokovnjak in da z delavci J ravna humano. V razgreti razp 3 vi so sodelovali vodilni delavc tudi delavci iz neposredne Pr° Ker so izvozni načrti zahte^ je res treba delati skoraj vse s®?! te. Zahteve po izvozu so vet eW plače pa v povprečju občine- -dure ne morejo biti plačane v -f j ker tega ne dovoljuje zakone" To so bih kratki odgovori na . kaj zahtev, med katerimi s° j, nekaj tudi zavrnili - odstop v®“J proizvodnje, povečevanje nega dohodka brez upošteva, pravilnika, neodgovornost f skih delavcev, kadrovanje o zah in zvezicah, nadlegovanje , lavcev, ki so sodelovali v l®*1 stavki...) . V razpravo je posegel tu°* e)i dja obrata, sicer nekdanji dh č tor tozda, in opozoril, da so.n^0c u teri delavci proti vodji proiz ^ nje, ker zahteva disciplino. ^ ^ te so delovne zaradi izvoznih e slov, saj vsak dan zamude Pr -m t prikolici stane 500.000 din®" t. ^ Vzroki za zastoj prodaje ‘‘ včasih prav banalni, saj žara"c<,)j . VUdSlll pidV Udi Idil 11, 2>dJ , kaj sto lestvic za mizice stoj • serija že izdelanih prikoli®’< drovanje poteka prek samote gi nih organov, sicer pa se ene' y, j* zahteve ponavljajo že dve 1 ugotovil nekdanji direktor. -e «j Ostali delavci iz proizvod ^ niso strinjali z vsemi nezadovoljnih delavcev, c ^ jj so bih prav tako mnenj®’ organizacija dela zelo slab®-^ dj Sevali so se, kako je mog° ucit| ves teden ni materiala, v pa kar naenkrat pride. P° ,huj' _a___ii _ __ji__cnOO ~dot?°0V' so tudi, da nadure niso spo >• valne, zanimalo pa jih je, JK6 da imajo enake osebne d° k0fld če se izvoz veča (22%)? Natašo rekli, da so pripravljeni ob sobotah, vendar p°tr ,, tudi počitek. , votin' Kljub mnenju nezado pp delavcev,- da težave ne bod0^ j magane z razširjeno sejo J v bližnji prihodnosti 0jp‘ j v sili tudi stavka, je izYTs^del®!tl o sprejel nekaj sklepov. ^e' . niso bih zadovoljni s Kuj o« J o povprečnem OD v bre^V, J čini, ki jih je predstavila P a niča izvršnega sveta SO ® jfl naj se v najkrajšem čas^ateri^. ^ tako za višino plač v $ ač- Q * kljub zakonskim opre uV< (plačano le do 30 nž\d L dodatna finančna spod pa ,j Hi clnht* organizacija & ^0' Franček Ribič di slabe organizacije ^orfl0fy se zahteva osebna odgo .p# j to področje zaposlenih ,,, njakov - če sploh sc kako gospodarimo Ljubljana, 21. julija 1989 Delavska enotnost 9 Dr. Ilija Jurančič OSEBNI DOHODKI V NOVIH RAZMERAH spevka delavca z eno samo metodo, čeprav bi bilo to zaradi enostavnosti in celovitosti zelo zaželeno. V nadaljevanju bomo vsako izmed sestavin delovnega prispevka obravnavali posebej. Ugotavljali bomo, kakšne so dosedanje izkušnje v praksi in kakšne so metodološke in druge možnosti, da bi v vsakem delovnem procesu razvili svoj motivacijsko učinkovit mehanizem, ki bo ustrezal velikosti, organiziranosti, ciljem in tehno- y\ - Osebni dohodek (ali plača, kakor >3 ■am Pač bolj ustreza) v vsakem okolju d v vsakem obdobju najbolj natanko Craža družbenoekonomska razmeri a, 1 so v neki družbi uveljavljena. Seve-Qa ne tistih Vi .. stacij in tudi ne tistih, ki so napisana Ustavah in zakonih, ampak samo ti-,,ta' ti v neki družbeni skupnosti in v uekem trenutku stvarno veljajo. To eua za vse vzhodne in zahodne pri-. ere in smo lahko zelo plastično videla primeru Italije. Še bolj natančno j. ugotovitev velja za naše razmere, ^lub deklariranim najširšim samoumevnim pravicam delavcev in kljub I J^Mj napredni družbeni ureditvi na * “v«u (tako sem pogosto slišal govoriti Politične funkcionaije), so o osebnih _JI. 1 1 . . « : ^uodkih odločali čisto odtujeni kro-£• Včasih kar vlada in skupščina z in-J ^encijsko zakonodajo, a včasih li dn lcrog Podpisnikov družbenega v igovora- Namesto delovne in dohod-i sr, Vnf usPe/>n°sti delovnega procesa j] ni Dda perila in metode za oblikovali & osebnega dohodka indeksiranje, ij Zr‘rzovanje, sidranje, prehvanje, 0 st e16vtoje in drugi. Namesto enoji ; 1'rrub in jasnih usmeritev, ki navajali j kolektive k doseganju večje delovne Odhodkovne uspešnosti, so nastajali 11 nih/^11* mekanizmi in formule, ki jih nitiA ‘“cucmizrm m iormuie, ki jin ce ne razume in ki zato nikogar ne javnosti SP°dbUditi h kakršnikoli de" vloga1”3 in mo^vac^s^a , n0v!e^ni dohodek (ali plača) ima Povsod na svetu in torej tudi pri VaoHdIOJer,vl°g: socialno in moti-j c ‘Jsko- Socialna vloga, ki delav-i za‘7nr,zag.°tavlia preživetje, deluje sk,^šev®je razlik. Motivacij-k .ti delavce soodbuia k daZŠt ■ delavce spodb d prav nlg^njiJ rezultatov, del j h L j^ Pr°tno'Da bi v pravi me-i vi0pf„ 0VU1 zadostno mero obeh ” in Me Preprečili socialne nemire za delo0je°tpgj3nezaint®resiranosti 1 za dou' "‘T'1', “=.=.01111«esiranosu in v °:Jf treba v vsakem okolju Pravo m^em trenutku postaviti In nrJ?!ero revnovesja obeh vlog. manu.a,Y, to Je bila največja po- Poseganja vse ben0 J® Prerazporejajo vse draž-Zult**-_ ?maštvo. Brez boliših re- spodarska zbornica). Oblast (vlada) si mora v tem procesu obdržati in zagotoviti vlogo razsodnika za primer, če med pogajalskima subjektoma ni doseženo soglasje. Pogodbeno soglasje o temeljnih elementih in razmerjih delitve osebnega dohodka (kolektivna pogodba) mora dajati okvirni manevrski prostor za delitve v podjetju. Vsebovati mora tudi spodnjo, še sprejemljivo mejo osebnega dohodka za posamezne kategorije delavcev. Podjetje, ki ne more zagotoviti teh spodnjih mej osebnega dohodka, mora biti deležno posebne skrbi družbene skupnosti, vključno s postopki za sanacijo in likvidacijo, a izplačevati mora najmanj z zakonom določen minimalni osebni dohodek. Podjetje torej mora zagotoviti s kolektivno pogodbo določene osebne dohodke, ki jih lahko samostojno povečuje iz dosežene delovne in dohodkovne uspešnosti. Omejitve navzgor lahko postavlja le davkarija, ki je povsod v svetu najuspešnejši določevalec zgornje meje. Ob tem se lahko vprašamo, čemu je pravzaprav razlika med družbenim dogovorom in kolektivno pogodbo. Pri družbenem, dogovoru so sodelovali skupščina, sindikat in gospodarska zbornica vsak v svojem imenu in so skupaj postavljali nov subjekt, odbor podpisnikov družbenega dogovora, ki je samostojno produciral predpise, ne da bi bili podpisniki in tudi odbor komurkoli neposredno odgovorni. Vse je delovalo kot mlin na veter v okviru še drugih mehanizmov dogovorne ekonomije. Pri kolektivni pogodbi sta oba subjekta neposredno odgovorna vsak svoji bazi, a vlada vsej družbeni skupnosti. Tako se lahko postavi socialno primeren in motivacijsko učinkovit mehanizem - usmerjanja raz-poredanja in delitve, seveda če bo zato primemo ozračje v vseh družbenih procesih. Zakon o podjetjih in vrsta drugih novih predpisov vsaj za sedaj daje takšne obete. Namesto predpisovanja posameznih sestavin, razmerij, metod, modelov in tehnik za razporejanje in delitev, kar se je doslej obrtno izvajalo z družbenim dogovorom, spremljajočimi akti, pomožnimi sporazumi in z intervencijskimi zakoni, je treba doseči razmere, v katerih bodo podjetja v okviru s kolektivno pogodbo določenega manevrskega prostora samostojno uveljavljala tiste metode, modele in tehnike, ki bodo v praksi dale najboljše rezultate. Na ta način bi v vsej problematiki razporejanja in delitve bolj uveljavili preizkušene strokovne rešitve in spoznanja in tako nadomestili doslej prevladujoč vpliv političnih in oblastvenih struktur, ki je temeljni razlog za sedanje razmere, kijih brez pretiravanja lahko imenujemo kriza motivacije. j ^2vh! Vavze°r Rav Ja *e davkarija !a dohnHvSje obeh vlog osel Delovni prispevek in sestavine delovnega prispevka Če naj bo osebni dohodek delavca odvisen od njegovega delovnega prispevka in vrednosten v manevrskem prostoru, ki ga narekujejo socialne razmere, moramo najprej pojasniti, kaj je to delovni prispevek. Ugotovimo lahko, da delovni prispevek delavca omejujejo in opredeljujejo tri sestavine: • kako učinkovit je delovni proces, v katerem je delal. Kaj je delavec delal se izraža v zahtevnosti dela, ki združuje: usposobljenost za delo (strokovnost dela), z opravljanjem dela povezano strokovnost, trud, ki ga delo zahteva in delovne razmere, v katerih delo opravlja. Kako je delavec delal, se izraža v delovni uspešnosti, ki združuje doseženi obseg (učinek), dela, kakovost, gospodarnost (stroške) dela in ustvari alnost pri delu. Učinkovitost delovnega procesa se izraža z dohodkom ali dobičkom na delavca in z dohodkom ali dobičkom na sredstva, uporabljena v izvajanju delovnega procesa. Navedene sestavine lahko sistematično prikažemo takole: loškim posebnostim prav tega delovnega procesa. Mehanizem delitve osebnega dohodka je preveč resna in preveč pomembna in po svojih posledicah lahko tudi usodna zadeva, da bi za njegovo oblikovanje uporabili nekakšno konfekcijo. Oblikovan mora biti po meri, a v postopku nastajanja mora biti dovolj prostora za organe samoupravljanja in za poslovodstvo, ki bodo skupaj oblikovali temeljno vizijo mehanizma, za strokovne delavce v podjetju, ki bodo pripravili predlog, za vse delavce, ki bodo v razpravi ocenili njegovo ustreznost in predlagali dopolnitve in tudi za zunanje strokovnjake, ki bodo lahko ustvarjalno sodelovali in pomagali pri vsem poteku. Marsikje bo ves sistem delitve osebnega dohoka lahko bistveno enostavnejši in manj obsežen, ker so v dosedanji praksi konkretne družbene usmeritve povečanje osebnega dohodka. In le v primeru, če bo povečanje osebnega dohodka delavca hkrati pomenilo tudi večjo naložbeno možnost podjetja, bo to prava možnost za delavca in za podjetje. Doslej so se dobre zamisli o možnostih za povezovanje delovne uspešnosti z višino osebnega dohodka delavca izjalovile zato, ker ni bilo mogoče na enak način ugotavljati delovne uspešnosti vseh delavcev v delovnem procesu. Marsikje je prevladovalo mnenje, da morajo imeti vsi delavci enake možnosti, ker uveljavljanje motiviranja samo za en del postavlja te delavce v ugodnejši položaj in ni pravično. Delavci opravljajo v posameznem delovnem procesu zelo različna dela, zato tudi njihova vloga pri doseganju rezultatov ne more biti izenačena. Če delovni prispevek kaj - usposobljenost za delo - odgovornost - napor - delovne razmere - kako - učinek - kakovost - gospodarnost - ustvarjalnost učinkovitost delovnega procesa - na delavca - na porabljena sredstva Kot lahko vidimo, delovni prispevek delavca izkazujejo številke, med seboj zelo različne sestavine. Povsem nemogoče je, da bi zaradi te različnosti ugotavljali vse sestavine delovnega pri- zahtevale marsikatero nepotrebno komplikacijo. Predvsem pa bo moral biti sistem delitve osebnega dohodka toliko razumljiv, da bo prav vsakdo lahko razmišljal o svojih možnostih za Je naj bi ugotavljali delovno uspešnost delavcev in to upoštevali pri obračunu osebnega dohodka in tako motivirali delavce za doseganje boljših delovnih rezultatov, bomo morali upoštevati vsaj naslednje štiri skupine: - poslovodni delavci - delavci, ki pripravljajo delovni proces (razvoj, tehnologija, marketing, itd.) - delavci v proizvodnem procesu - režijski (administrativni) delavci. Pojavne oblike delovne uspešnosti so za vsako izmed naštetih skupin povsem različne predvsem zato, ker je povsem različen njihov vpliv na delovno in dohodkovno uspešnost in učinkovitost celotnega delovnega procesa. Zato je treba pojavne oblike njihove delovne uspešnosti poiskati tam, kjer lahko vplivno na učinkovitost delovnega procesa, to pa je povsem drugače za poslovodstvo, drugače za delavce, ki pripravljajo delovni proces, drugače za delavce v proizvodnji in drugače za režijske delavce. Posamezno skupino je mogoče še razčleniti, ni pa jih mogoče združevati. Nadaljevanje prihodnjič • kaj je delal, • kako je delal, poslovna skupnost 3MM INDUSTRIJA KOVINSKIH IN PLASTIČNIH IZDELKOV jg] KOVINOPLASTIKA ^q2 Pošta: 61386 Stari trg pri Ložu; telefon: (061) 707-422; železniška postaja Rakek; telegram: Kovinoplastika Lož; telex: 31-588 yu loz PROIZVODNI PROGRAMI: - okovje za stavbno pohištvo - kovinske, lesene ih plastične karnise - pomivalniki iz nerjaveče pločevine - izdelki iz nerjaveče pločevine za gospodinjstvo in sanitarije - izdelki iz plastičnih mas - toaletne omarice - plastični pretočni in talni sifoni - strešna okna - orodja za preoblikovanje kovin, plastike in drugih materialov Za 22. julij, dan vstaje slovenskega naroda, čestitamo vsem delovnim ljudem in občanom Slovenije KAKO GOSPODARIM© Ljubljana, 21. julija 1989 BSlUUSfel! 1_Q Kako do samoupravljanja »po meri delavcev« (2. del) Razvoj družbe vse bolj potijuje Marxovo ugotovitev, da se bo kot objektivno naprednejši uveljavil tisti način proizvodnje, ki bo najbolj povečeval proizvodnost človekovega dela. V zadnjih dveh desetletjih je bil kapitalizem očitno uspešnejši kot socializem. To je treba razumeti tudi kot izziv socializmu, da reši probleme, ki zmanjšujejo ritem gospodarskega razvoja. V tem smislu je konkurenca kapitalizma očitno spodbudna. Ne smemo pa pozabiti, da je bil kapitalizem v petdesetih in šestdesetih letih, do naftne krize v sedemdesetih letih in obdobja neposredno po njej, v resni krizi. Prepovedovanje namesto spodbujanja Pri nas smo doslej uresničevali pravico delavcev do upravljanja z družbenimi sredstvi na podlagi dela. Normativno so zaposleni (delovni kolektiv) upravljali organizacijo, v kateri so bili zaposleni (kot pravico in dolžnost), v imenu družbe in za svoj račun. Vendar se je v to upravljanje močno, če ne celo odločilno, vmešavala država oziroma kakšna druga družbenopolitična skupnost. Ta je z zakoni, odloki, nadzorom službe družbenega knjigovodstva, kadrovsko politiko, itd. omejevala svobodo kolektivov pri upravljanju. Ta sistem tako in tako ni vseboval dovolj spodbud za smotrno uporabo in razširjanje družbenega kapitala. Vzrokov za to je bilo več, so pa naslednji: - država je s svojimi predpisi o ugotavljanju rezultatov poslovanja in delitve novoustvaijene vrednosti omogočala, da so kot uspešne poslovale tudi organizacije, ki so bile dejansko v izgubi (po nekaterih ocenah večina jugoslovanskega gospodarstva zadnja leta posluje z izgubo); - samostojnost delovnih kolektivov je bila okrnjena do tolikšne mere, da njihov vpliv na rezultate poslovanja ni bil odločilen. Posebno v zadnjih letih so zaradi velike inflacije razmere že absurdne. Rezultat poslovanja je bolj odvisen od finančnih manipulacij kot od dela zaposlenih. Posledica tega je, da delavci ne sprejemajo odgovornosti za odločitve, na katere nimajo vpliva. Lahko bi celo rekli, da so začeli posnemati državo: vzeti, kolikor je mogoče, sicer lahko to pobere drugi; - praktično uresničevanje samoupravljanja je bila komplicirana, neučinkovita, prepočasna in predraga. Samoupravljanje se ni razvijalo na področju dela, marveč predvsem na področju delitve. Pri delu je obveljala birokratska organizacijska mera upravljanja, ki z demokratičnimi načeli samoupravljanja ni združljiva. Postopki samoupravnega odločanja so bili pogosto negospodarni, (preveč porabljenega časa), neučinkoviti (odločanje o že odločenem); sistem odgovornosti ni Zaživel; - gospodarska in družbena kriza je še pospešila izražanje kvarnih posledic. Nizka gospodarska rast, zmanjševanje stvarne vrednosti osebnih dohodkov itd., so ustvarjali vrsto problemov, ki jih sicer visoka gospodarska rast zmanjšuje ali rešuje sama po sebi. Gre za problematiko družbenih dejavnosti, brezposelnosti itd. Prišlo je do splošnega nezadovoljstva zaposlenih in s tem do vse več neracionalnih odzivov; - velike razlike v gospodarski razvitosti med posameznimi deli Jugoslavije, razlike v kulturi itd., povzročajo tudi velike (bistvene) razlike v interesih in s tem tudi razlike pri iskanju rešitev aktualnih gospodarskih in družbenih problemov. Kar je sprejemljivo za ene, ni sprejemljivo za druge. Tako prihaja do vzajemnega oviranja, ne pa do reševanja problemov. Krizo tudi zato rešujemo bi- Sončna dožhretja! KLUBSKE POČITNICE SO NEKAJ VEČ! Prave počitnice boste preživeli v KOMPASOVEM KLUBU MALO MISTO SUTIVAN NA BRAČU Bogata ponudba aktivnih počitnic. Cena celotnega prevoza (avtobus-ladja) samo 450.000 din! KOMPAS JUGOSLAVIJA stveno počasneje, kot bi jo lahko oziroma jo rešujejo v razvitih deželah. Kljub spoznanju, kje vse so vzroki za krizo, ni še povsem jasno, ali bodo doslej predvideni ukrepi, kijih uvaja oblast, dovoli za izhod iz krize (doslej smo že marsikaj poskusili, pa ni bilo uspeha), niti ni jasno, kaj od predvidenega bo mogoče dejansko uresničiti in ky bo kdo (družbena skupina) preprečil itd. V takšnih razmerah je seveda možno le dovolj hipotetično predvidevati perspektivo ali zastoj samoupravljanja v delovnih organizacijah v prihodnje. Nekaj glavnih dilem našega časa pa je kljub temu le mogoče opredeliti in predvideti možne rešitve. Tako kaže upoštevati, da se je podoba delavskega razreda spremenila in da so se spremenili tudi njihovi interesi. Zahteve po svobodi, neodvisnosti, nekontro-liranosti se v današnjih družbah uveljavljajo sicer z enako močjo, vendar v drugačnem pomenu kot nekoč. Človekove pravice postajno vse bolj pomembna sestavina družbenih odnosov. Svobode in neodvisnosti pa ni mogoče doseči brez nadzora nad ekonomskimi možnostmi za življenje. Zato je boj za demokracijo trajna sestavina delavskih zahtev tudi v sodobnem svetu. Brez dela ni (ne bo) nikoli mogoče živeti Jugoslovanske razmere v zadnjih letih so nekaj posebnega. Glede na gospodarsko krizo in zniževanje realne življenjske ravni delavcev je v ospredju njihov (naš) boj za preživetje. Osebni dohodki imajo prednost pred drugimi vidiki razporejanja nove vrednosti. Stavke to najbolje dokazuje. Vendar ni mogoče trditi, da so se delavci pri nas odrekli samoupravljanju kot družbenemu odnosu, v katerem lahko nadzorujejo družbeno reprodukcijo in sami določajo svoj prihodnji družbeni položaj. Koliko bo ta težnja vsebovana v aktualnih političnih programih, je odvisno predvsem od (vodstva) delavskih organizacij in delavske avantgarde (ZK, sindikati). Samoupravljanja se danes še drže mnoge oznake, ki zmanjšujejo njegovo privlačnost (ritualiziranost, formalizem, neučinkovitost itd.). Vprašanje oblasti pa ni niti izmišljeno niti nepomembno. Delo je še vedno proizvodni tvorec in vir nove vrednosti. Brez dela (lastnega ali tujega) ni mogoče živeti. Boj za oblast še vedno pomeni tudi boj za gospodarjenje s presežnim delom v družbi. Zahteva, da z novo-ustvarjeno vrednostjo razpolagajo tisti, ki jo ustvarjajo, je za to povsem legitimna. Ni pa je mogoče uresničiti v individualni obliki, saj na sedanji stopnji tehnološkega razvoja delavci še delajo skupaj in povezano. Zato jih je tudi lažje mobilizirati in so močnejši. Uvajanje različnih oblik lastnine sredstev za proizvodnjo in konkurence med njimi pomeni tudi različne možnosti za uveljavljanje vpliva delavcev na odločanje v delovnih organizacijah. V podjetjih in podobnih organizacijah v zasebni lasti je pričakovati, da bodo lastninsko funkcijo opravljali lastniki ali - v njihovem imenu in za njih so najeti menežerji - podobno kot v kapitalističnih gospodarstvih. To pomeni, da samoupravljanja tam ne bo. Od moči in ozaveščenosti delavskih organizacij (posebej) sin- dikatov pa je odvisno, koliko h participacije. Izkušnje drugih za' sebnolastniških gospodarstev ka' žejo, da je vloga delavcev pri °°' ločanju (upravljanju) lahko ze*® različna. Posvetovalne orgah imajo praktično v vseh deželah; njihove pristojnosti pa so do*3 različne. Ponekod imajo _ ysfl v delu gospodarstva uveljavljen soodločanje. Vpliv delavcev predvsem odvisen od njihove p°' ktične moči v vsej družbi. Uprav' Ijanje pomeni tudi odločanj, o uporabi presežne vrednosti; Lastniki se zavzemajo zato, da h jo uporabili v skladu s svojimi ih' teresi. Delavci prav tako. Torej n* razloga, da bi pri nas pod praktk' no enakimi pogoji prišlo do bi' stveno drugačnih odnosov. V organizacijah, kjer so in boo sredstva v družbeni lasti, pa s razmere povsem drugačne. Tu J _ prostor za samoupravljanje še na' prej odprt. Seveda ga bo treh očistiti nekoristnih navlak 1 škodljivosti iz preteklosti. Vefida družbena lastnina omogoča, P z njo razpolagajo in jo upravljal® delavci in tako nadzirajo možn°' sti in rezultate svojega dela. K°h” kurenca z drugimi oblikami la®1' nine bo tudi upravljalce družben lastnine silila v večjo gospodah sko učinkovitost. Kako to dose®2 še nismo razrešili. V bistvu gre23 vprašanje, kako zagotoviti nai1^ cionalnejšo uporabo družben lastnine in odgovornost za njeh ohranjanje in povečevanje V tC* podjetjih se bo interes- dela (družbenega) kapitala bodisi ganiziral vsak zase ali pa kot dv sestavini istih dejavnikov. Kak organizirati interes dela, ni Pr° blematično, o tem imamo več > kušenj. Vprašanje je, kako org3 nizirati interes družbenega kaP*[ tala. Podobno dvojnost (sam® upravljanja lahko pričakuje**1, tudi pri zaposlenih v družben® sektorju. Pričakovati je moč izu žanja različnih interesov in iz izvirajoče različno ravnanje - jr, dar bodo zaposleni samoupravjj. h na podlagi dela v svoji organ12; ciji ah kadar bodo soupravljal) podlagi kapitala v drugi organ1^ ciji. Vprašanje je seveda, ah ^ vpliv na upravljanje v drug®, družbenem podjetju (na P°b jj) vloženega družbenega kapi^ ne bo uresničeval predvsem Pr poslovodnih organov. Tudi razvoj tehnologije in °\y nizacije dela prinaša šte^j spodbude in možnosti za vpliv delavcev v podjetjih ah p lovnih organizacijah nasploh ^ s tem tudi samoupravljanja-1%, nazadnje: usoda in razvoj sam,j. pravljanja v delovnih organi^ j ah sta bistveno odvisna od o J sov v družbi kot celoti. To Pa ^ meni tudi odnosov v politi®1^ sistemu. Demokracija je n ljiva. de. Povečati proizvodnost delali mokratizirati odnose med « in pospeševati družbeno h» j; jalnost - vse to slej ko prej problem družbenega zaJj%1jii|i med posamezniki in družbe* cr skupinami. Brez tega dempk ^ ja ni mogoča niti v podjetju, ^ v družbi. Zaupanje pa temelk[t odgovornem ravnanju, ki hP va (mora upoštevati) tudi m ^ drugih. Zato je podlaga zaji ]<(# nje tudi kontrola, predvsem $ trola vodstva s strani članstv lavske oblasti s strani dela Vinko Bl^ Ljubljana, 21. julija 1989 Delavska enotnost 1 Razvedrilo ' A ..... I 1 1 r - 3 1 1 J Glosa Globalne misli za nosilce obveščanja ~ O, ste novinarji ... Vendar se mladi tovariš huduje e na videz; v resnici mu godi, da e n°silci obveščanja (po domače ^vinarji) zanimajo za njegove m,s^- Ampak to občutje Krbno skriva za resnimi poteza-1 na zaskrbljenem obrazu. AT~ Saj boste dobili komunike. VaS aparat ga že piše. ... Komunikeje eno, če dovolite, a ziv kontakt ... ~ Vem, vem! A kaj, ko je večina glasovala za komunike. Jaz hisem. ~ A vaše osebno mnenje 0 stvareh? toZTSrsU! m ^ ^ Kaj mislite, tovariš predsed-K’ ? razvoju samoupravljanja v vaši občini? .- . Mislim, tovariš novinar, da ga Je treba poglobiti ... ~ Kako prosim ? ~ Poglobiti, sem rekel. n.. Hvala lepa, tovariš predsednik! Ze razumem! Kako pa se pri